Zadeva T‑389/21
Landesbank Baden-Württemberg
proti
Enotnemu odboru za reševanje
Sodba Splošnega sodišča (osmi razširjeni senat) z dne 20. decembra 2023
„Ekonomska in monetarna unija – Bančna unija – Enotni mehanizem za reševanje kreditnih institucij in nekaterih investicijskih podjetij (EMR) – Enotni sklad za reševanje (ESR) – Sklep EOR o izračunu predhodnih prispevkov za leto 2021 – Obveznost obrazložitve – Učinkovito sodno varstvo – Enakost obravnavanja – Načelo sorazmernosti – Diskrecijska pravica EOR – Ugovor nezakonitosti – Diskrecijska pravica Komisije – Časovna omejitev učinkov sodbe“
1. Pravo Evropske unije – Načela – Pravica do obrambe – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Obseg – Sklep Enotnega odbora za reševanje (EOR) o določitvi predhodnih prispevkov v Enotni sklad za reševanje (ESR) – Načelo kontradiktornosti – Izjeme – Splošno načelo varovanja poslovne skrivnosti – Uravnoteženje – Dopustnost
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47; Uredba št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta; Direktiva 2014/59 Evropskega parlamenta in Sveta; Uredba Komisije 2015/63, členi od 4 do 7 in 9 ter Priloga I)
(Glej točke od 37 do 42 in od 45 do 49.)
2. Pravo Evropske unije – Načela – Pravna varnost – Ureditev Unije – Zahtevi po jasnosti in natančnosti – Meje
(Glej točke od 64 do 67.)
3. Pravo Evropske unije – Načela – Pravna varnost – Ureditev Unije – Zahteva po jasnosti in predvidljivosti – Delegirana uredba 2015/63 o dopolnitvi Direktive 2014/59 v zvezi s predhodnimi prispevki v sheme za financiranje reševanja – Podelitev diskrecijske pravice Enotnemu odboru za reševanje (EOR) v zvezi z metodologijo za izračun predhodnih prispevkov – Pogoji – Dovolj jasna opredelitev obsega in načinov izvajanja take pravice
(Uredba Komisije 2015/63, člena 6, od (5) do (7), in 7(4))
(Glej točke od 87 do 90 in 92.)
4. Institucije Evropske unije – Izvajanje pristojnosti – Pooblastilo Komisiji za sprejemanje delegiranih aktov – Obseg – Kompleksne presoje in ocene – Široka diskrecijska pravica – Direktiva 2014/59 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij – Določitev meril za prilagoditev predhodnih prispevkov – Sodni nadzor – Meje
(člen 290 PDEU; Uredba št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta, uvodna izjava 41; Direktiva 2014/59 Evropskega parlamenta in Sveta)
(Glej točke 105, 107, 112 in 162.)
5. Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Sklep Enotnega odbora za reševanje (EOR) o določitvi predhodnih prispevkov v Enotni sklad za reševanje (ESR) – Neobstoj potrebe, da se v tem sklepu navedejo vsi elementi, ki omogočajo preverjanje pravilnosti izračuna prispevkov – Uravnoteženje obveznosti obrazložitve s splošnim načelom varovanja poslovne skrivnosti zadevnih institucij – Zakonitost določb Uredbe 2015/63, ki se nanašajo na metodologijo za izračun predhodnih prispevkov v ESR – Načelo spoštovanja poslovne skrivnosti – Obveznost EOR, da objavi in zadevnim institucijam v zbirni in anonimizirani obliki posreduje informacije o institucijah za izračun predhodnega prispevka
(člen 296, drugi odstavek, PDEU; Uredba št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta; Direktiva 2014/59 Evropskega parlamenta in Sveta; Uredba Komisije 2015/63, členi od 4 do 7 in 9 ter Priloga I)
(Glej točke od 261 do 272, 292 in 294.)
6. Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Predložitev pojasnil v zvezi z razlogi za akt med postopkom pred sodiščem Unije s strani avtorja – Pogoji – Neobstoj protislovij in obveznost skladnosti pojasnil z navedenimi razlogi
(člen 296, drugi odstavek, PDEU)
(Glej točki 329 in 330.)
7. Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Sklep Enotnega odbora za reševanje (EOR) o določitvi predhodnih prispevkov v Enotni sklad za reševanje (ESR) – Obveznost EOR, da zadevnim institucijam sporoči metodologijo za izračun teh prispevkov in metodologijo za določitev zneska letne ciljne ravni
(člen 296, drugi odstavek, PDEU; Uredba št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta; Uredba Sveta 2015/81, člen 4; Direktiva 2014/59 Evropskega parlamenta in Sveta; Uredba Komisije 2015/63, členi od 4 do 7 in 9 ter Priloga I)
(Glej točki 332 in 333.)
8. Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Sklep Enotnega odbora za reševanje (EOR) o določitvi predhodnih prispevkov v Enotni sklad za reševanje (ESR) – Obrazložitev, ki temelji le na drugih pravnih aktih, kot so vmesni sklepi, v katerih so pojasnjeni in dopolnjeni nekateri vidiki določitve teh prispevkov – Neobstoj objave ali posredovanja teh drugih aktov institucijam – Nezakonitost
(člen 296, drugi odstavek, PDEU)
(Glej točki 442 in 447.)
Povzetek
Landesbank Baden-Württemberg (v nadaljevanju: tožeča stranka) je kreditna institucija javnega prava s sedežem v Nemčiji. Vključena je v institucionalno shemo za zaščito vlog (v nadaljevanju: IJS) Sparkassen-Finanzgruppe (finančna skupina hranilnic, Nemčija).
Enotni odbor za reševanje (EOR) je 14. aprila 2021 sprejel sklep, v katerem je določil(1) predhodne prispevke bančnih institucij, vključno s tožečo stranko, za leto 2021 v Enotni sklad za reševanje (v nadaljevanju: ESR) (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).(2)
Splošno sodišče, pri katerem je bila vložena ničnostna tožba zoper izpodbijani sklep, se je izreklo o več novih vprašanjih v zvezi z izračunom predhodnih prispevkov v ESR in o različnih ugovorih nezakonitosti zoper Delegirano uredbo 2015/63(3), ki jih je vse zavrnilo.
Sodba predstavlja novost v celoti. Splošno sodišče je odločilo, da je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen zaradi kršitve obveznosti obrazložitve, ki jo ima EOR.
Presoja Splošnega sodišča
Splošno sodišče je v prvi fazi zavrnilo vse ugovore nezakonitosti, ki jih je uveljavljala tožeča stranka.
Natančneje je na prvem mestu zavrnilo ugovor nezakonitosti, s katerim je bilo zatrjevano, da se s stebrom tveganja „dodatni kazalniki tveganja, ki jih določi [EOR]“ krši načelo pravne varnosti.
Spomniti je treba, da je v skladu s členoma 6 in 7 Delegirane uredbe 2015/63 EOR pristojen za prilagoditev osnovnega letnega prispevka institucij ob upoštevanju štirih stebrov tveganja, pri čemer je vsak steber sestavljen iz kazalnikov tveganja, ki pa so lahko sestavljeni iz podkazalnikov tveganja.
S prvim členom je EOR podeljena diskrecijska pravica glede načina, kako mora za določitev navedenih kazalnikov tveganja „upoštevati“ „verjetnost, da se bo za zadevno institucijo začel postopek reševanja, in posledično verjetnost, da se bo uporabila shema za financiranje reševanja, če se bo institucija reševala“.
Tako mora EOR v zvezi s prvim kazalnikom tveganja, ki spada v steber tveganja „dodatni kazalniki tveganja, ki jih določi [EOR]“ in ki se nanaša na trgovalne dejavnosti, zunajbilančne izpostavljenosti, izvedene finančne instrumente, kompleksnost in rešljivost institucije, pri njegovi določitvi upoštevati več podkazalnikov, pri čemer lahko nekateri od njih pripeljejo do povečanja profila tveganja zadevne institucije, drugi pa do zmanjšanja. Ti podkazalniki tveganja pa ne vsebujejo pojasnil glede izvajanja primerjave, na katero nakazujejo.
V zvezi s kazalnikom tveganja IJS ima EOR diskrecijsko pravico glede upoštevanja pogojev, ki so povezani s tem, da razpoložljiva sredstva zadevne IJS ustrezajo sredstvom, potrebnim za financiranje zadevne institucije, in s stopnjo pravne ali pogodbene varnosti v zvezi s temi sredstvi. Enako velja za utež različnih kazalnikov tveganja v okviru IV. stebra tveganja(4), da bi se določila utež različnih podkazalnikov tveganja, ki sestavljajo te kazalnike tveganja, ki jih je treba upoštevati.(5)
Splošno sodišče je torej preučilo, ali je člen 6, od (5) do (7), in člen 7(4) Delegirane uredbe 2015/63 mogoče šteti za določbi, ki dovolj jasno opredeljujeta obseg in način izvajanja diskrecijske pravice, podeljene EOR, ob upoštevanju zadevnega legitimnega cilja, tako da zagotavljata ustrezno varstvo pred samovoljo in posameznikom omogočata, da z zadostno gotovostjo odpravijo morebitne dvome glede obsega ali pomena teh določb.
V obravnavani zadevi je Splošno sodišče, prvič, poudarilo, da predpis, ki se uporablja, določa rezultat, ki ga je treba doseči, v skladu s katerim morajo razpoložljiva finančna sredstva ESR do konca prvotnega osemletnega obdobja od 1. januarja 2016 (v nadaljevanju: prvotno obdobje) doseči končno ciljno raven, ter metodologijo za doseganje tega rezultata, kar zmanjšuje vpliv diskrecijske pravice EOR pri določanju predhodnih prispevkov. Na eni strani je znesek predhodnega prispevka vsake institucije odvisen od višine letne ciljne ravni, ki jo določi EOR na podlagi svoje ocene zneska, ki 31. decembra 2023 ustreza vsaj 1 % kritih vlog v vseh državah članicah, ki sodelujejo v enotnem mehanizmu za reševanje (EMR).(6) Na drugi strani se predhodni prispevek vsake institucije določi zlasti na podlagi osnovnega letnega prispevka, ki se izračuna na podlagi neto obveznosti zadevnih institucij. EOR pri določanju teh zneskov ne izvaja nobene diskrecijske pravice. Poleg tega je zadevna institucija seznanjena z zneskom svojih neto obveznosti in ima lahko dostop do skupnega zneska neto obveznosti drugih institucij.
Drugič, kazalniki tveganja, katerih nejasnost uveljavlja tožeča stranka in glede katerih EOR izvaja določeno diskrecijsko pravico, vplivajo na profil tveganja institucije le v obsegu, manjšem od 20 %. Poleg tega je vpliv teh kazalnikov na končni znesek predhodnega prispevka še manjši zaradi dejstva, da EOR pri določanju zneska osnovnega letnega prispevka nima diskrecijske pravice in da je prilagoditev tega prispevka profilu tveganja institucije jasno opredeljena v vnaprej določenem razponu od 0,8 do 1,5.(7)
Splošno sodišče je na podlagi tega ugotovilo, da ni mogoče šteti, da obseg in način izvajanja diskrecijske pravice, podeljene EOR(8), glede na zadevni legitimni cilj nista dovolj jasno uokvirjena ali opredeljena, in da zanju zato ni mogoče šteti, da ne zagotavljata ustreznega varstva pred samovoljo. To velja še toliko bolj, ker je tožeča stranka razumen gospodarski subjekt, ki lahko s tem, da po potrebi uporabi storitve pravnega in finančnega svetovalca, dovolj natančno predvidi metodologijo za izračun in okvirno višino svojega predhodnega prispevka.
Na drugem mestu je Splošno sodišče zavrnilo ugovor nezakonitosti, ki temelji na tem, da naj bi bilo razlikovanje institucij, ki so članice iste IJS, na podlagi kazalnika tveganja „trgovalne dejavnosti, zunajbilančne izpostavljenosti, izvedeni finančni instrumenti, kompleksnost in rešljivost“ v nasprotju s homogeno in dosledno obravnavo vseh članic take IJS, ki naj bi jo nalagala Direktiva 2014/59(9) in Uredba št. 575/2013(10). Splošno sodišče je namreč po tem, ko je ugotovilo, da se lahko v primeru, ko je več institucij članic iste IJS, institucijam, ki imajo boljšo utež kazalnika tveganja „trgovalne dejavnosti, zunajbilančne izpostavljenosti, izvedeni finančni instrumenti, kompleksnost in rešljivost“ v primerjavi z drugimi članicami te IJS, dodeli ugodnejša utež v zvezi s kazalnikom tveganja IJS glede na te druge članice, poudarilo, da v primeru Direktive 2014/59 ni predvideno, da bi morala Komisija, ko je sprejela Delegirano uredbo 2015/63, dodeliti isto utež vsem institucijam, ki so del iste IJS. Poleg tega ima Komisija široko diskrecijsko pravico glede metodologije za prilagoditev osnovnih letnih prispevkov. Vendar sta Komisija in EOR najprej pojasnila – ne da bi tožeča stranka predložila elemente za izpodbijanje njunih trditev – da članice IJS nimajo brezpogojne pravice, da od take IJS prejmejo brezpogojno podporo, nato pa, da bi lahko propad institucije z veliko in zapleteno bilanco stanja v celoti izčrpal sredstva take IJS, in nazadnje, da kazalnik tveganja „trgovalne dejavnosti, zunajbilančne izpostavljenosti, izvedeni finančni instrumenti, kompleksnost in rešljivost“ omogoča presojo, ali ima institucija veliko in zapleteno bilanco stanja. Člen 113(7) Uredbe št. 575/2013 pa opredeljuje pogoje za dovoljenje IJS, ne pa za izračun predhodnih prispevkov, in ne prepoveduje, da bi se razlikovalo med institucijami, ki so članice iste IJS, za namene izračuna predhodnih prispevkov. Poleg tega se s to določbo ne gre tako daleč, da bi se zahtevalo, da ima IJS zadostna sredstva za preprečitev reševanja vseh svojih članic, vključno z vsemi velikimi institucijami.
Na tretjem mestu je Splošno sodišče zavrnilo ugovor nezakonitosti, ki izhaja iz kršitve načela enakega obravnavanja. Spomnilo je, da je posebnost predhodnih prispevkov v skladu z logiko zavarovanja zagotoviti, da finančni sektor zagotavlja zadostna finančna sredstva EMR, da bi ta lahko izpolnjeval svoje funkcije, pri čemer morajo zadevne institucije sprejeti manj tvegane načine delovanja. Zato niso nujno vse institucije, ki so članice IJS, v primerljivem položaju samo zaradi tega članstva v IJS. Najprej, članice IJS namreč nimajo brezpogojne pravice, da od IJS prejmejo podporo, ki bi pokrila vse njihove obveznosti. Dalje, propad institucije z veliko in zapleteno bilanco stanja bi lahko v celoti izčrpal sredstva IJS, drugače kot v primeru propada institucij z manjšimi in enostavnejšimi bilancami stanja. Nazadnje, kazalnik tveganja „trgovalne dejavnosti, zunajbilančne izpostavljenosti, izvedeni finančni instrumenti, kompleksnost in rešljivost“ je objektivno merilo, s katerim se ocenjuje, katere institucije so v primeru takega tveganja v primerljivem položaju.
Na četrtem mestu je Splošno sodišče zavrnilo ugovor nezakonitosti, s katerim je bila zatrjevana kršitev več hierarhično višjih pravnih pravil. V zvezi s tem je poudarilo, da ker je treba upoštevati cilje EMR in zlasti cilj spodbujati zadevne institucije k poslovanju po manj tveganem modelu, metoda binning, v skladu s katero se institucije dodelijo istemu žepku, čeprav se vrednosti istega kazalnika tveganja med njimi znatno razlikujejo, ne krši načela sorazmernosti, saj imajo te institucije različne značilnosti z vidika stopnje tveganja, ki jo meri ta kazalnik. Čeprav so te institucije obravnavane enako, je ta obravnava ustrezno utemeljena, ker je na eni strani povezana z dopustnim ciljem, ki se zakonsko uresničuje in ki je v tem, da se določijo splošna pravila, ki jih lahko pristojni organi enostavno uporabijo in zlahka nadzirajo, na drugi strani pa ob upoštevanju široke diskrecijske pravice, ki jo ima Komisija, zadevna metoda binning omogoča dosego zastavljenega cilja, ne presega tega, kar je nujno za njegovo uresničitev, in ni mogoče šteti, da povzroča nesorazmerno prikrajšanje.
Na petem mestu je Splošno sodišče zavrnilo ugovor nezakonitosti, ki izhaja iz kršitve „zahteve izračuna prispevkov, ki je prilagojen tveganju“, ker naj bi šlo pri členu 20(1) Delegirane uredbe 2015/63 za očitno napako pri presoji, ker naj bi ta določba EOR preprečevala, da bi osnovne letne prispevke ustrezno prilagodil dejanskemu profilu tveganja institucij. V skladu s tem členom, naslovljenim „Prehodne določbe“, se kazalnik tveganja ne uporablja, če informacije, ki jih zahteva posebni kazalnik, omenjen v Prilogi II k tej delegirani uredbi, niso del zahtev glede nadzornega poročanja iz člena 14 te delegirane uredbe. Delegirana uredba 2015/63 je bila sprejeta na podlagi člena 103(7) Direktive 2014/59, ki Komisijo zavezuje, da pri opredelitvi pojma „prilagajanja prispevkov sorazmerno s profilom tveganja institucij“ upošteva vse elemente iz točk od (a) do (h) te določbe.
Vendar lahko glede na široko diskrecijsko pravico, ki jo ima Komisija pri izvajanju te določbe, to pomeni, da je treba določiti prehodna obdobja. Člen 20(1) Delegirane uredbe 2015/63 določa tako obdobje, ko prehodno pooblašča EOR, da nekaterih od teh elementov, ki se izražajo v kazalnikih tveganja, predvidenih v tej delegirani uredbi, ne uporablja.
Poleg tega je utemeljitev prehodnega obdobja iz te določbe tesno povezana s postopnostjo procesa uvajanja bonitetnih zahtev in ustrezajočih zahtev nadzornega poročanja. V tem okviru je namen člena 20(1) Delegirane uredbe 2015/63 izogniti se temu, da bi bila nesorazmerna ali diskriminatorna bremena, odvisno od primera, naložena institucijam pri izračunu predhodnih prispevkov prav zaradi tega postopnega izvajanja bonitetnih zahtev in s tem povezanih zahtev po informacijah.
Nazadnje, čeprav lahko ta izjema pripelje do položaja, v katerem se nekateri kazalniki tveganja ne uporabljajo v celotnem prvotnem obdobju, je taka posledica, prvič, rezultat postopnosti izvajanja bonitetnih zahtev in, drugič, se navedeni kazalniki tveganja uporabljajo tudi po koncu prvotnega obdobja.
V drugi fazi je Splošno sodišče preučilo tožbene razloge, ki se nanašajo na zakonitost izpodbijanega sklepa, in sprejelo tistega, ki se nanaša na napake v obrazložitvi tega sklepa v zvezi z določitvijo letne ciljne ravni.
V zvezi z zadnjenavedenim tožbenim razlogom, pri katerem gre za vprašanje javnega reda, je Splošno sodišče najprej spomnilo, da morajo v skladu z veljavno zakonodajo razpoložljiva finančna sredstva ESR do konca prvotnega obdobja doseči končno ciljno raven, ki ustreza vsaj 1 % zneska kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem v vseh državah članicah, ki sodelujejo v EMR. Dalje se v prvotnem obdobju predhodni prispevki časovno razporedijo kar se da enakomerno, dokler ni dosežena končna ciljna raven. Poleg tega vsako leto prispevki, ki jih morajo plačati vse institucije z dovoljenjem na ozemlju vseh držav članic, ki sodelujejo v EMR, ne presegajo 12,5 % končne ciljne ravni. Poleg tega, kar zadeva metodo izračuna predhodnih prispevkov, EOR določi njihov znesek na podlagi letne ciljne ravni, pri čemer upošteva končno ciljno raven, in na podlagi povprečnega zneska kritih vlog v preteklem letu – izračunanega četrtletno – vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju vseh držav članic, ki sodelujejo v EMR. Nazadnje EOR izračuna predhodni prispevek za vsako institucijo na podlagi letne ciljne ravni, ki se določi glede na končno ciljno raven in v skladu z metodologijo iz Delegirane uredbe 2015/63.
V obravnavani zadevi je EOR, kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa, za prispevno obdobje 2021 znesek letne ciljne ravni določil na 11.287.677.212,56 EUR. V navedenem sklepu je v bistvu pojasnil, da je treba letno ciljno raven določiti na podlagi analize, ki se nanaša na razvoj kritih vlog v preteklih letih, na vse upoštevne spremembe gospodarskega položaja, na analizo kazalnikov v zvezi s fazo poslovnega cikla in na učinke, ki naj bi jih prociklični prispevki imeli na finančni položaj institucij. Da bi dosegel letno ciljno raven, je EOR menil, da je primerno določiti koeficient, ki temelji na tej analizi in finančnih sredstvih, ki so na voljo v ESR, in je ta koeficient uporabil za osmino povprečnega zneska kritih vlog v letu 2020. Nato je predstavil pristop za določitev koeficienta. Glede na te preudarke je EOR določil vrednost koeficienta 1,35 %. Nato je znesek letne ciljne ravni izračunal tako, da je povprečni znesek kritih vlog v letu 2020 pomnožil s tem koeficientom in rezultat tega izračuna delil z osem.
Čeprav mora EOR institucijam z izpodbijanim sklepom zagotoviti pojasnila v zvezi z metodo določitve letne ciljne ravni, morajo biti v tem pogledu ta pojasnila koherentna s pojasnili, ki jih je EOR podal med sodnim postopkom in ki se nanašajo na metodo, ki je bila dejansko uporabljena. V obravnavani zadevi pa ni tako.
EOR je namreč na obravnavi navedel, da je letno ciljno raven za prispevno obdobje 2021 določil z uporabo metode v štirih fazah, od katerih je pri zadnjih dveh šlo za to, da so se od končne ciljne ravni odštela finančna sredstva, ki so na voljo v ESR, da bi se izračunal znesek, ki je še moral biti pobran do konca prvotnega obdobja, in ta znesek delil s tri.
Splošno sodišče pa je ugotovilo, da zadnji dve fazi tega izračuna nista izraženi v matematični formuli, ki je v izpodbijanem sklepu predstavljena kot podlaga za določitev zneska letne ciljne ravni.
Tožeča stranka je bila sicer seznanjena z osnovnimi podatki, ki jih je EOR objavil po sprejetju izpodbijanega sklepa in pred vložitvijo te tožbe, in v katerih je bil naveden ocenjeni znesek končne ciljne ravni. Vendar ob domnevi, da je bila seznanjena tudi z zneskom finančnih sredstev, ki so na voljo v ESR, same te okoliščine tožeči stranki niso omogočile, da razume, da je EOR dejansko uporabil zadnji dve fazi, pri čemer je treba pojasniti še, da v matematični formuli, predvideni v izpodbijanem sklepu, nista niti omenjeni.
Podobna neskladja vplivajo tudi na način določitve koeficienta 1,35 %, ki pa ima v matematični formuli ključno vlogo. Kot je EOR namreč priznal na obravnavi, je bil ta koeficient določen tako, da je bilo z njim mogoče utemeljiti rezultat izračuna zneska letne ciljne ravni, torej po tem, ko je EOR ta znesek izračunal z uporabo štirih faz dejansko uporabljene metode. Ta pristop pa nikakor ne izhaja iz izpodbijanega sklepa.
Poleg tega se je izkazalo, da razpon, v katerem je bil glede na osnovne podatke znesek ocenjene končne ciljne ravni, ni koherenten z razponom stopnje rasti kritih vlog od 4 % do 7 % iz izpodbijanega sklepa. V teh okoliščinah tožeča stranka ni mogla ugotoviti, kako je EOR uporabil razpon, ki se nanaša na stopnjo razvoja teh vlog, da bi prišel do izračuna ocenjene končne ciljne ravni.
Splošno sodišče je menilo, da metoda – kot je bila pojasnjena na obravnavi – ki jo je EOR dejansko uporabil za določitev letne ciljne ravni, ne ustreza metodi, opisani v izpodbijanem sklepu, tako da pravih razlogov, zaradi katerih je bila ta ciljna raven določena, na podlagi izpodbijanega sklepa niso mogle ugotoviti niti institucije niti Splošno sodišče. Določitev letne ciljne ravni je v izpodbijanem sklepu torej pomanjkljivo obrazložena.
Splošno sodišče je po tem, ko je zavrnilo druge vsebinske tožbene razloge, ki so bili preučeni v interesu učinkovitega izvajanja sodne oblasti, ugotovilo, da je to, da izpodbijani sklep ni obrazložen, lahko podlaga za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko.
Vendar je v okoliščinah te zadeve odločilo, da učinke izpodbijanega sklepa v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, ohrani, dokler v razumnem roku, ki ne sme presegati šestih mesecev od dneva razglasitve te sodbe, ne začne veljati nov sklep EOR o določitvi predhodnega prispevka tožeče stranke v ESR za prispevno obdobje 2021.