SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 29. junija 2006(*)
„Pritožba – Konkurenca – Omejevalni sporazum – Grafitne elektrode – Člen 81(1) ES – Globe – Smernice o načinu določanja glob – Obvestilo o ugodni obravnavi – Načelo ne bis in idem“
V zadevi C-289/04 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča, vložene 30. junija 2004,
Showa Denko KK, s sedežem v Tokiu (Japonska), ki jo zastopajo M. Dolmans in P. Werdmuller, odvetnika, ter J. Temple Lang, solicitor,
tožeča stranka,
druge stranke v postopku so
Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopata P. Hellström in H. Gading, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka v postopku na prvi stopnji,
Tokai Carbon Co. Ltd, s sedežem v Tokiu,
SGL Carbon AG, s sedežem v Wiesbadnu (Nemčija),
Nippon Carbon Co. Ltd, s sedežem v Tokiu,
GrafTech International Ltd, prej UCAR International Inc., s sedežem v Wilmingtonu (Združene države),
SEC Corp., s sedežem v Amagasakiju (Japonska),
The Carbide/Graphite Group Inc., s sedežem v Pittsburghu (Združene države),
tožeče stranke v postopku na prvi stopnji,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi C. W. A. Timmermans, predsednik senata, R. Silva de Lapuerta (poročevalka), sodnica, P. Kūris, G. Arestis in J. Klučka, sodniki,
generalni pravobranilec: L. A. Geelhoed,
sodna tajnica: K. Sztranc, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 15. septembra 2005,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 19. januarja 2006
izreka naslednjo
Sodbo
1 Družba Showa Denko KK (v nadaljevanju: SDK, tudi tožeča stranka) s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 29. aprila 2004 v združenih zadevah Tokai Carbon in drugi proti Komisiji (T‑236/01, T-239/01, od T-244/01 do T-246/01, T-251/01 in T-252/01, Recueil, str. II-1181, v nadaljevanju: izpodbijana sodba) v delu, v katerem je tožeči stranki z odločbo Komisije 2002/271/ES z dne 18. julija 2001 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe ES in člena 53 Sporazuma EGP – zadeva COMP/E‑1/36.490 – Grafitne elektrode (UL 2002, L 100, str. 1, v nadaljevanju: sporna odločba) naložilo plačilo globe v višini 10.440.000 EUR.
Pravni okvir
Uredba Sveta št. 17
2 Člen 15 Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prve [u]redbe o izvajanju členov [81] in [82] Pogodbe (UL 1962, 13, str. 204, v nadaljevanju: Uredba št. 17), določa:
„1. Komisija lahko podjetjem ali podjetniškim združenjem z odločbo naloži globo od 100 do 5000 obračunskih enot, kadar namerno ali iz malomarnosti:
[…]
(b) v odgovoru na zahtevo po členu 11(3) ali (5) […] navedejo netočne podatke […]
2. Komisija lahko podjetjem ali podjetniškim združenjem z odločbo naloži globo od 1000 do 1000000 obračunskih enot ali višjo vsoto, ki pa ne presega 10 % prometa v predhodnem poslovnem letu vsakega podjetja, udeleženega pri kršitvi, kadar namerno ali iz malomarnosti:
(a) kršijo člen [81](1) ali člen [82] Pogodbe; […]
[…]
Pri določanju višine globe se upoštevata teža in trajanje kršitve.“
Smernice
3 V uvodu obvestila Komisije z naslovom „Smernice o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) Pogodbe ESPJ“ (UL 1998, C 9, str. 3, v nadaljevanju: Smernice) je navedeno:
„Načela, opisana tukaj, bi morala zagotavljati preglednost in nepristranskost odločb Komisije v očeh podjetij in prav tako Sodišča Evropskih skupnosti, kadar potrjuje pooblastila, ki so Komisiji podeljena v okviru ustrezne zakonodaje za določanje glob v mejah 10 % celotnega prometa. To pooblastilo mora upoštevati skladno in nediskriminatorno politiko, ki je v skladu z zastavljenimi cilji za kaznovanje kršitev pravil konkurence.
Nova metoda določanja zneska globe bo upoštevala naslednja pravila, ki se začnejo z osnovnim zneskom, ki se bo povečal, da bo upošteval oteževalne okoliščine, ali zmanjšal, da bo upošteval olajševalne okoliščine.“
Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin
4 Člen 4 Protokola št. 7 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950, določa:
„Pravica, da nisi dvakrat sojen ali kaznovan za isto kaznivo dejanje
Pravosodni organi iste države ne smejo nikogar ne kazensko preganjati ne kaznovati za kaznivo dejanje, za katero je bil na podlagi zakona in v skladu s kazenskim postopkom te države s pravnomočno sodbo že oproščen ali obsojen.
Določbe prejšnjega odstavka ne preprečujejo obnove kazenskega postopka na podlagi zakona in skladno s kazenskim postopkom prizadete države, če obstajajo dokazi o novih ali na novo odkritih dejstvih ali pa če je v prejšnjih postopkih prišlo do bistvene napake, ki bi lahko vplivala na izid sojenja.
Določila tega člena se ne smejo derogirati s sklicevanjem na 15. člen Konvencije.“
Dejansko stanje in sporna odločba
5 Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi dejansko stanje tožbe, ki je potekala pred njim, povzelo z naslednjimi besedami:
„1. Komisija je z Odločbo 2002/271/ES […] ugotovila, da so bila različna podjetja udeležena pri vrsti sporazumov in usklajenih ravnanj v smislu člena 81(1) ES in člena 53(1) Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru [z dne 2. maja 1992, UL 1994, L 1, str. 3] (v nadaljevanju: Sporazum EGP) v sektorju grafitnih elektrod.
2. Grafitne elektrode se uporabljajo zlasti pri proizvodnji jekla v elektroobločnih pečeh. Izdelava jekla s temi pečmi je v bistvu postopek recikliranja, s katerim se, v nasprotju s tradicionalnim postopkom proizvodnje iz železove rude v talilnih pečeh s kisikom, odpadno jeklo predela v novo. Devet elektrod, ki so zbrane v kolonah po tri, se uporablja v običajnih elektroobločnih pečeh za taljenje starega železa. Elektroda se zaradi intenzivnosti postopka talitve izrabi v približno osmih urah. Izdelava elektrode traja približno dva meseca. Grafitnih elektrod v tem proizvodnem postopku ni mogoče zamenjati z drugim proizvodom.
3. Povpraševanje po grafitnih elektrodah je neposredno vezano na proizvodnjo jekla v elektroobločnih pečeh. Glavni odjemalci so jeklarne, ki predstavljajo približno 85 % povpraševanja. V letu 1998 je svetovna proizvodnja surovega jekla znašala 800 milijonov ton, od katerih je bilo 280 milijonov ton proizvedenih v elektroobločnih pečeh […]
[…]
5. V osemdesetih letih je tehnološki napredek omogočil občutno zmanjšanje porabe elektrod na tono proizvedenega jekla. V jeklarski industriji je v tem obdobju potekalo pomembno prestrukturiranje. Upad povpraševanja po elektrodah je privedel do prestrukturiranja svetovne industrije elektrod. Več tovarn je bilo zaprtih.
6. Leta 2001 je evropski trg grafitnih elektrod oskrbovalo devet zahodnih proizvajalcev: […]
7. Uradniki Komisije so na podlagi člena 14(3) Uredbe št. 17 […] 5. junija 1997 opravili sočasne in nenapovedane preiskave v poslovnih prostorih [nekaterih proizvajalcev grafita] […]
8. Istega dne so agenti Zveznega preiskovalnega urada (FBI) v Združenih državah izvedli preiskave v poslovnih prostorih več proizvajalcev. Na podlagi teh preiskav so bili uvedeni kazenski postopki zoper družbo SDK […] zaradi nedovoljenega omejevalnega sporazuma. Vsi obtoženi so priznali krivdo za očitana dejanja in privolili v plačilo globe, [določene] na 32,5 milijona ameriških dolarjev (USD) za družbo SDK […]
[…]
10. V imenu skupine odjemalcev so bile v Združenih državah proti družbi SDK […] vložene civilne tožbe za povračilo trojne škode (triple damages).
11. […] Kanadski proizvajalci jekla so junija 1998 proti družbi SDK [...] vložili civilne tožbe zaradi nedovoljenega omejevalnega sporazuma.
12. Komisija je 24. januarja 2000 zadevnim podjetjem poslala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Upravni postopek se je 18. julija 2001 zaključil z izdajo [sporne ] odločbe, s katero je bilo tožečim podjetjem […] očitano, da so na svetovni ravni določala cene in si razdelila nacionalne in regionalne trge za zadevni proizvod v skladu z načelom ‚domači proizvajalec‘. [...] Družba SGL [...] je bila odgovorna za Japonsko in določene dele Daljnega vzhoda; [...]
13. V skladu s podatki iz [sporne] odločbe so za omejevalni sporazum veljala naslednja temeljna načela:
– cene grafitnih elektrod je treba določiti na svetovni ravni;
– sklepe o oblikovanju cen vsake družbe morajo sprejeti izključno predsednik ali generalni direktorji;
– ‚domači proizvajalec‘ mora določiti tržno ceno na svojem ‚ozemlju‘ in preostali proizvajalci ji bodo ‚sledili‘;
– cene na ‚nedomačih‘ trgih, to je trgih, kjer ni nobenega ‚domačega‘ proizvajalca, se bodo določale soglasno;
– ‚nedomači‘ proizvajalci ne smejo agresivno konkurirati in se morajo umakniti z ‚domačih‘ trgov preostalih proizvajalcev;
– kapaciteta se ne sme povečati (japonski proizvajalci naj bi zmanjšali svojo kapaciteto);
– ne sme priti do nikakršnega prenosa tehnologije zunaj kroga proizvajalcev, ki sodelujejo pri kartelu.
14. [Sporna] odločba dalje ugotavlja, da so se navedena temeljna načela uresničevala na sestankih omejevalnega sporazuma, ki so potekali na več ravneh: sestanki ‚najvišjih vodilnih‘, ‚delovni‘ sestanki, sestanki skupine evropskih proizvajalcev (brez japonskih proizvajalcev), nacionalni ali regionalni sestanki, namenjeni posebnim trgom, in dvostranski stiki med podjetji.
[…]
16. Komisija je na podlagi dejanskih ugotovitev in pravne presoje, izvedene v [sporni] odločbi, zadevnim podjetjem naložila globe, ki jih je določila v skladu z metodologijo, opisano v Smernicah o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in s členom 65(5) Pogodbe ESPJ [...], ter obvestilu o nenalaganju ali zmanjševanju glob v primerih kartelov [...]
17. Člen 3 izreka odločbe določa naslednje globe:
[…]
SGL: 17,4 milijona EUR;
[…]
18. Člen 4 izreka zadevnim podjetjem nalaga, da globe plačajo v treh mesecih od dneva vročitve [sporne] odločbe, v nasprotnem primeru morajo plačati 8,04 % obresti.“
Postopek pred Sodiščem prve stopnje in izpodbijana sodba
6 SGL Carbon in druga podjetja, naslovniki sporne odločbe, so na Sodišču prve stopnje vložili ničnostne tožbe zoper navedeno odločbo.
7 Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo:
„[…]
4. V zadevi T-245/01, Showa Denko proti Komisiji:
– znaša globa, naložene tožeči stranki s členom 3 Odločbe 2002/271 znaša 10.440.000 EUR;
– se tožba v preostalem delu zavrne;
[…]“
Pritožba
8 Družba SDK predlaga Sodišču, naj:
– delno razveljavi sodbo Sodišča prve stopnje;
– globo, ki ji je bila naložena, zmanjša na 6.960.000 EUR oziroma na znesek, ki ga Sodišče po svojem preudarku šteje za primeren;
– sprejme vse preostale ukrepe, ki so po mnenju Sodišča potrebni;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
9 Komisija predlaga Sodišču, naj:
– pritožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pritožba
10 Družba SDK svojo pritožbo opira na štiri razloge, in sicer na zmotno upoštevanje „odvračilnega faktorja“, ki temelji na svetovnem prometu, zmotno uporabo meril za ugotavljanje „odvračilnega faktorja“, zmotno uporabo prava in nezadostno obrazložitev v zvezi z upoštevanjem glob in obveznosti, ki so ji bile naložene v tretjih državah, ter kršitev njene temeljne pravice do postopka v skladu s procesnim redom.
Prvi pritožbeni razlog v zvezi z „odvračilnim faktorjem“, ki temelji na svetovnem prometu
Trditve strank
11 Družba SDK zatrjuje, da naj bi Komisija velikost podjetja ter njegov svetovni promet – in ne prometa, doseženega s proizvodi, ki so bili predmet dogovorov – upoštevala že, ko naj bi določila tri kategorije osnovnih zneskov glob, ki se naložijo posameznim podjetjem. Ti faktorji naj ne bi mogli upravičevati nadaljnjega posebnega povečanja glob. Poleg tega naj bi se smel „odvračilni faktor“ uporabljati zgolj za namene odvračanja.
12 Po navedbah družbe SDK naj bi Sodišče prve stopnje v točkah 241, 242 in 370 izpodbijane sodbe opustilo pojasnitev teorije, po kateri naj bi se za izračun „odvračilnega faktorja“ uporabil svetovni promet, in ne promet, dosežen s proizvodi, ki so bili predmet dogovorov. Sodišče prve stopnje naj bi navedlo vrsto razlogov, ki naj ne bi bili navedeni v Smernicah in od katerih se noben ne nanaša na element odvračanja.
13 Komisija zatrjuje, da naj bi Sodišče prve stopnje v točkah 241 in 242 izpodbijane sodbe pravilno odločilo, da bi morale globe, naložene tožeči stranki, temeljiti na njenem svetovnem prometu.
14 Komisija opozarja, da naj bi Sodišče prve stopnje odločilo, da so velika podjetja razpolagala z večjimi gospodarskimi viri in boljšim znanjem prava varstva konkurence kot manjša podjetja. Posledično naj bi Sodišče prve stopnje uporabilo pravilo, po katerem se lahko kršitev podjetja, ki razpolaga z znatnimi finančnimi sredstvi, načeloma kaznuje z ustrezno višjo globo kot enaka kršitev podjetja, ki nima tovrstnih sredstev.
Presoja Sodišča
15 Najprej je treba poudariti, da je Komisija, kot navaja generalni pravobranilec v točkah 24 in 34 sklepnih predlogov, svetovni promet uporabila zgolj za določitev „odvračilnega faktorja“. Pri določitvi osnovnega zneska globe je Komisija upoštevala samo promet, dosežen s proizvodi, ki so bili predmet omejevalnih sporazumov.
16 V zvezi s pojmom odvračanje je treba ugotoviti, da pomeni enega od vidikov, ki se upoštevajo pri izračunu globe. V skladu z ustaljeno sodno prakso (glej zlasti sodbo z dne 7. junija 1983 v združenih zadevah Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, od 100/80 do 103/80, Recueil, str. 1825, točki 105 in 106) naj bi se z globami zaradi kršitev člena 81 ES, kot so določene v členu 15(2) Uredbe št. 17, tako kaznovala protipravna ravnanja zadevnih podjetij kot tudi odvrnila ta podjetja in druge gospodarske subjekte od prihodnjih kršitev konkurenčnih pravil prava Skupnosti. Zato lahko Komisija pri izračunu globe med drugim upošteva velikost in ekonomsko moč zadevnega podjetja (glej zgoraj navedeno sodbo Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, točke od 119 do 121).
17 Dodati je treba, kot je to storilo Sodišče prve stopnje v točki 239 izpodbijane sodbe, da je Sodišče izpostavilo zlasti pomembnost upoštevanja skupnega prometa vsakega podjetja, udeleženega v omejevalnem sporazumu, za določitev globe (glej v tem smislu sodbi z dne 16. novembra 2000 v zadevi Sarrió proti Komisiji, C‑291/98 P, Recueil, str. I-9991, točki 85 in 86, in z dne 14. julija 2005 v zadevi Acerinox proti Komisiji, C-57/02 P, ZOdl., str. I-6689, točki 74 in 75).
18 V teh okoliščinah je Sodišče prve stopnje v točki 241 izpodbijane sodbe upravičeno menilo, da naj bi tožeča stranka zaradi „znatno višjega“ skupnega prometa od drugih udeležencev omejevalnega sporazuma lažje zbrala potrebna sredstva za plačilo globe, kar glede na zadosten odvračilni učinek globe upravičuje uporabo faktorja.
19 Prvi pritožbeni razlog je zato treba zavrniti.
Drugi pritožbeni razlog, uporaba „odvračilnega faktorja“
20 Družba SDK navaja, da naj Sodišče prve stopnje ne bi navedlo oprijemljivega merila, ki bi v njenem primeru upravičevalo način uporabe „odvračilnega faktorja“. Pritožbeni razlog je razdeljen na štiri dele.
Prvi del: merilo za povečanje glob
– Trditve strank
21 Družba SDK uveljavlja, da bi smele biti globe za namen odvračanja zvišane le zmerno in iz tehtnih razlogov. V predloženem primeru naj bi obstajale posebne okoliščine, ki so upravičevale nižjo globo od naložene.
22 Komisija navaja, da naj bi odvračilni učinek globe in možnost uporabe faktorja zlasti odvračala druga podjetja od prihodnjih kršitev konkurenčnih pravil prava Skupnosti. Posledično naj odvračilnega značaja globe ne bi bilo mogoče ugotoviti zgolj z uporabo posebnega položaja zadevnega podjetja.
– Presoja Sodišča
23 Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse in iz sklepnih predlogov generalnega pravobranilca (glej točke od 53 do 55), se lahko globa za podjetje izračuna s pritegnitvijo odvračilnega faktorja, za ugotovitev katerega je treba upoštevati veliko število vidikov, in ne samo posebni položaj zadevnega podjetja.
24 Posledično, Sodišče prve stopnje v točkah od 241 do 243 izpodbijane sodbe pri presoji meril, z uporabo katerih je Komisija določila „odvračilni faktor“, uporabljen pri globi za tožečo stranko, ni napačno uporabilo prava.
25 Prvi del pritožbenega razloga torej ni utemeljen.
Drugi del: „izpostavitev“ enega podjetja za „odvračilne namene“
– Trditve strank
26 Družba SDK meni, da Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, katere okoliščine so mu omogočile, da jo izpostavi za primer zvišanja globe za odvračilne namene. Potreba po izpostavitvi podjetja za take namene naj bi se presojala glede na njegova posebna ravnanja, in ne glede na njegovo velikost.
27 Komisija zatrjuje, da naj bi Sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo posebne okoliščine, ki naj bi se v primeru tožeče stranke uporabile za določitev globe za namene odvračanja. V konkretnem primeru naj bi bili velikost in ekonomska moč zadevnega podjetja vidika, ki ju je treba upoštevati.
– Presoja Sodišča
28 Iz točk od 241 do 247 izpodbijane sodbe pravno zadovoljivo izhaja, da je Komisija, v okviru ocene glede zvišanja globe za namene odvračanja, upoštevala posebnosti tožeče stranke.
29 V skladu s sodno prakso Sodišča spada velikost zadevnega podjetja med faktorje, ki se lahko upoštevajo pri izračunu globe in s tem pri določitvi „odvračilnega faktorja“ (glej zlasti zgoraj v točki 16 navedeno sodbo Musique Diffusion in sodbo z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C-189/02 P, C-202/02 P, od C-205/02 P do C-208/02 P in C-213/02 P, ZOdl., str. I-5425, točki 242 in 243).
30 Posledično, Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo prava, ko je v točki 242 izpodbijane sodbe odločilo, da se je tožeča stranka sklicevala na domnevne in za oceno dejanskih finančnih sredstev podjetja preveč negotove parametre, ko je zatrjevala, da bi smela biti ustrezna globa namenjena zgolj za poravnavo škode, ki je nastala za prosto konkurenco, in da bi se morali pri tem upoštevati verjetnost odkritja omejevalnega sporazuma in pričakovani dobički njegovih članov.
31 Drugi del pritožbenega razloga je zato treba zavrniti.
Tretji del: samovoljnost in nepravičnost uporabljenega „odvračilnega faktorja“
– Trditve strank
32 Družba SDK navaja, da naj bi ekonomska analiza potrjevala samovoljnost in nepravičnost „odvračilnega faktorja“. Zvišanje globe za namene odvračanja naj bi bilo sicer upravičeno, vendar bi morala biti globa za dosego takega cilja izračunana z uporabo koristi ali prednosti, ki bi jih kršenje v primeru nerazkritja protipravnega ravnanja lahko prineslo podjetju, in z uporabo verjetnosti njegovega odkritja.
33 Družba SDK meni, da naj bi Sodišče prve stopnje pozabilo upoštevati, da naj bi bila velika podjetja, ki izdelujejo mnoge proizvode – neodvisno od svoje „finančne moči“ – nič manj občutljiva za globe kot podjetja, ki izdelujejo le en proizvod. V skladu z ekonomsko teorijo naj bi si velika podjetja, ravno tako kot majhna, prizadevala zmanjševati svojo zakonsko odgovornost in druge stroške. „Odvračilni faktor“ naj bi bil zato upravičen le sorazmerno z dejanskim in dokazanim ravnanjem zadevnega podjetja. Toda tožeča stranka naj ne bi bila dejavna v omejevalnem sporazumu in naj ne bi razvila strategije za odpravo konkurence v zadevni panogi.
34 Komisija zatrjuje, da naj bi bili argumenti tožeče stranke nepomembni in da naj bi bilo ravnanje podjetja vidik, ki naj bi se v poznejši fazi postopka upošteval kot oteževalna ali olajševalna okoliščina.
35 Komisija navaja, da naj bi Sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da sta pričakovani dobički, ki bi nastali zaradi kršitve, in verjetnost njenega odkritja vse preveč nejasni okoliščini, da bi se lahko uporabili kot podlaga za določitev „odvračilnega faktorja“.
– Presoja Sodišča
36 Opozoriti je treba, da Komisija v skladu z ustaljeno sodno prakso razpolaga s posebej široko diskrecijo glede izbire vidikov, ki jih je treba upoštevati pri odmeri globe, kamor med drugim spadajo posebne okoliščine zadeve, njen kontekst in odvračilni učinek globe, pri čemer ni obveznega ali dokončnega seznama meril, ki bi jih bilo treba na vsak način upoštevati (glej zlasti sklep z dne 25. marca 1996 v zadevi SPO in drugi proti Komisiji, C-137/95 P, Recueil, str. I-1611, točka 54, in sodbo z dne 17. julija 1997 v zadevi Ferriere Nord proti Komisiji, C-219/95 P, Recueil, str. I-4411, točka 33).
37 Kar sicer zadeva argument tožeče stranke, da naj uporaba „odvračilnega faktorja“ ne bi bila upravičena, ker naj ne bi bila udeležena v omejevalnem sporazumu, je generalni pravobranilec v točki 65 sklepnih predlogov pravilno navedel, da se taka okoliščina – če obstaja – upošteva šele v poznejši fazi postopka določitve globe, medtem ko kot taka ne vpliva na oceno teže omejevalnega sporazuma.
38 Iz tega izhaja, da Sodišče prve stopnje pri oceni položaja tožeče stranke v točkah 242 in 243 izpodbijane sodbe ni napačno uporabila prava.
39 Tretji del pritožbenega razloga je zato treba zavrniti.
Četrti del: nesorazmernost zvišanja globe
– Trditve strank
40 Družba SDK navaja, da naj bi bila globa glede na njen neznatni tržni delež v EGP zvišana nesorazmerno. Poleg tega naj bi analiza ustreznih osnovnih glob kazala na to, da je bila njej naložena globa v nesorazmerju z globami preostalih udeležencev sporazuma.
41 Komisija razlaga, da naj bi se argumentacija tožeče stranke opirala na primerjavo ustreznih osnovnih glob z globami drugih udeležencev in z letnim prometom tožeče stranke v EGP. Te primerjave naj bi bile nepomembne, ker naj bi vse temeljile na napačni premisi, da bi morala biti ekonomska moč tožeče stranke ocenjena z uporabo njenega prometa na relevantnem trgu proizvodov v EGP.
– Presoja Sodišča
42 Kot je pravilno izpeljal generalni pravobranilec v točki 68 sklepnih predlogov, temelji argumentacija tožeče stranke na napačni premisi, da se „odvračilni faktor“ ne bi smel opirati na svetovni promet zadevnega podjetja.
43 Dodati je treba, da bi bila tožeča stranka, kot je v točki 198 izpodbijane sodbe pravilno odločilo Sodišče prve stopnje, deležna ugodnosti, če bi Komisija osnovni znesek globe izračunala z uporabo njenega neznatnega prometa v EGP, kajti podjetje se je v okviru spornega omejevalnega sporazuma že izreklo, da na zadnjeimenovanem trgu ne konkurira, in s tem drugim proizvajalcem omogočilo, da se sporazumejo o svojih cenah na tem trgu.
44 Zato tudi četrtega dela pritožbenega razloga ni mogoče sprejeti.
45 Drugi pritožbeni razlog je zato treba v celoti zavrniti.
Tretji pritožbeni razlog, nezadostna obrazložitev v zvezi z upoštevanjem glob in obveznosti, ki so bile tožeči stranki naložene v tretjih državah
Trditve strank
46 Družba SDK zatrjuje, da naj bi Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, ko je zavzelo stališče, da bi se Komisija, prvič, pri izračunu osnovne globe in „odvračilnega faktorja“ lahko oprla na svetovni promet in, drugič, da ji ne bi bilo treba upoštevati, da je tožeča stranka že v postopku v Združenih državah, v Kanadi in na Japonskem in da so ji te države že naložile globe.
47 Če naj bi se, kot meni tožeča stranka, za odvračanje uporabil svetovni promet, potem bi morale biti za ugotovitev dodatne globe, ki bi ustrezala odvračanju, upoštevane globe, naložene v drugih državah. Odvračanje naj bi bilo namreč odvisno od skupnih stroškov protipravnega ravnanja, ki naj bi obsegali ne samo globe, naložene v EGP, temveč tudi drugje določene globe.
48 Družba SDK meni, da naj bi Sodišče prve stopnje s tem, ko je potrdilo globo, ki naj bi bila zaračunana dvojno in naj bi bila nesorazmerna z vsakim opravičljivim učinkom odvračanja, napačno uporabilo pravo.
49 Komisija navaja, da naj Sodišče prve stopnje ne bi kršilo načela ne bis in idem. Organi tretjih držav naj bi globe naložili zaradi kršitev njihovega prava varstva konkurence in naj ne bi bilo prekrivanja s pristojnostjo Komisije za nalaganje glob podjetjem zaradi omejevanja konkurence na skupnem trgu. Komisija in Sodišče prve stopnje naj bi odločili zgolj o navedenih omejitvah, in dejavnosti v zvezi s tretjimi državami naj ne bi spadale v pravo Skupnosti.
Presoja Sodišča
50 Najprej je treba spomniti na to, da je načelo ne bis in idem, vsebovano tudi v členu 4 Protokola št. 7 Evropske Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1959, temeljno načelo prava Skupnosti, ki ga sodnik Skupnosti mora spoštovati (glej na primer sodbi z dne 5. maja 1966 v združenih zadevah Gutmann proti Komisiji ESAE, 18/65 in 35/65, Recueil, str. 149, 172, in z dne 15. oktobra 2002 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, C-238/99 P, C-244/99 P, C-245/99 P, C-247/99 P, od C-250/99 P do C-252/99 P in C-254/99 P, Recueil, str. I-8375, točka 59).
51 V okviru presoje utemeljenosti pritožbenega razloga kršitve tega načela je tako treba ugotoviti, da – kot je Sodišče prve stopnje pravilno izpeljalo v točki 140 izpodbijane sodbe – Sodišče še ni odločilo o vprašanju, ali je Komisija zavezana vračunati sankcijo, ki jo je naložil organ tretje države, če se njeni očitki in očitki zadevnih organov nanašajo na ista ravnanja, temveč je kot pogoj za ta preizkus določilo istovetnost ravnanj, očitanih s strani Komisije in organov tretje države.
52 Glede področja uporabe načela ne bis in idem v primerih, v katerih so organi tretje države ravnali na podlagi pooblastil za izrekanje sankcij na področju prava varstva konkurence, veljavnega na območju te države, je treba opozoriti, da je sporni omejevalni sporazum zajet v mednarodnem kontekstu, ki ga zlasti označuje dejstvo, da so pravni red tretjih držav na zadevnih območjih njihove suverenosti posredovali.
53 V ta namen je treba ugotoviti, da mora izvajanje pooblastil, ki so za varstvo proste konkurence zaupana organom teh držav v okviru njihove krajevne pristojnosti, zadostiti tamkajšnjim zahtevam. Elementi s področja konkurence, na katerih temeljijo pravni redi drugih držav, namreč ne vsebujejo le posebnih namenov in ciljev, temveč vodijo tudi do sprejetja posebnih materialnih predpisov ter do popolnoma različnih pravnih posledic na področju upravnega, kazenskega ali civilnega prava, če so organi navedenih držav ugotovili obstoj kršitev konkurenčnih pravil, ki se uporabijo.
54 Pravni položaj je popolnoma drugačen, kadar se za podjetje na področju konkurence uporabi izključno pravo Skupnosti in pravo ene ali več držav članic, to je kadar je sporazum omejen izključno na krajevno območje krajevne uporabe pravnega reda Skupnosti.
55 Iz tega sledi, da Komisija pri sankcioniranju protipravnega ravnanja podjetja zaradi varstva proste konkurence znotraj skupnega trga, ki je v skladu s členom 3(1)(g) Pogodbe ES temeljni cilj Skupnosti, ukrepa tudi takrat, kadar to ravnanje izvira iz mednarodnega omejevalnega sporazuma. Zaradi posebne narave pravne dobrine, varovane na ravni Skupnosti, lahko ocene, ki jih je opravila Komisija na podlagi zadevnih pooblastil, znatno odstopajo od ocen organov tretjih držav.
56 Sodišče prve stopnje je zato v točki 134 izpodbijane sodbe upravičeno odločilo, da načelo ne bis in idem ne velja za dejanska stanja, v katerih so imeli v okviru lastnih pristojnosti vlogo pravni redi in organi za varstvo konkurence tretjih držav.
57 Poleg tega je Sodišče prve stopnje prav tako upravičeno odločilo, da ni načela, ki bi Komisijo zavezovalo upoštevati dejstvo, da je bila tožeča stranka obravnavana in sankcionirana v tretji državi.
58 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da ni, kot je pravilno izpeljalo Sodišče prve stopnje v točki 136 izpodbijane sodbe, nikakršnega načela mednarodnega javnega prava, ki organom in sodiščem različnih držav prepoveduje pregon in obsodbo fizične ali pravne osebe zaradi istega dejanja, zoper katero je bila že preganjana v drugi državi. Prav tako ni določbe mednarodnega javnega prava, na podlagi katere bi bila Komisija pri določanju globe v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 zavezana upoštevati globe, ki so jih na področju prava varstva konkurence v okviru svojih pooblastil naložili organi tretje države.
59 Dodati je treba, da se sporazuma med Skupnostjo in vlado Združenih držav Amerike z dne 23. septembra 1991 in dne 4. junija 1998 o uporabi načel dejavne kurtoazije pri uveljavitvi svojih pravil o varstvu konkurence (UL 1995, L 95, str. 47, in UL 1998, L 173, str. 28) omejujeta na praktična postopkovna vprašanja, kot sta izmenjava informacij in sodelovanje med organi za varstvo konkurence, in se ne nanašata na izrekanje ali upoštevanje sankcij, ki so bile naložene eni od podpisnic tega sporazuma.
60 Končno je treba v zvezi s spregledom načel sorazmernosti in pravičnosti, ki ga je Sodišču prve stopnje podredno očitala tožeča stranka, opozoriti na to, da se lahko razlogi, ki temeljijo na globah, naloženih s strani organov tretje države, upoštevajo le v okviru diskrecije, ki jo ima Komisija pri določanju glob zaradi kršitev prava Skupnosti o varstvu konkurence. Iz tega sledi, da sicer ni izključeno, da Komisija upošteva globe, ki so jih pred tem naložili organi tretjih držav, vendar tega ni zavezana storiti.
61 Cilj odvračanja, ki ga lahko Komisija pri odmeri globe zasleduje, je namreč ta, da se s strani podjetij zagotovi spoštovanje pravil o varstvu konkurence, ki so za njihove dejavnosti na skupnem trgu določena v Pogodbi (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 1970 v zadevi ACF Chemiefarma proti Komisiji, 41/69, Recueil, str. 661, točke od 173 do 176). Zato Komisija pri oceni odvračilnega učinka globe, naložene zaradi kršitve teh pravil, ni zavezana upoštevati morebitnih sankcij, ki so bile naložene podjetju zaradi kršitev pravil tretjih držav o varstvu konkurence.
62 Sodišče prve stopnje torej ni napačno uporabilo prava, ko je v točkah od 144 do 148 izpodbijane sodbe odločilo, da so bile globe določene pravično.
63 V skladu z navedenim je treba tretji pritožbeni razlog v celoti zavrniti.
Četrti pritožbeni razlog, kršitev temeljne pravice tožeče stranke do postopka v skladu s procesnim redom
Trditve strank
64 Družba SDK meni, da naj bi Sodišče prve stopnje neupravičeno in brez obrazložitve ali pojasnila zavrnilo njeno argumentacijo, da bi ji morala Komisija omogočiti zaslišanje glede določitve „odvračilnega faktorja“.
65 Komisija zatrjuje, da Sodišče ni kršilo pravice tožeče stranke do obrambe in da je svoja izvajanja o uporabi „odvračilnega faktorja“ zadostno obrazložilo.
66 Zvišanje globe za zagotavljanje primernega odvračanja naj ne bi bilo posledica nove politike. Znano naj bi bilo, da učinkovita uporaba konkurenčnih pravil Skupnosti terja, da lahko Komisija višino globe v mejah Uredbe št. 17 vsak trenutek prilagodi zahtevam te politike.
67 Komisija naj bi Sodišču prve stopnje pritrdila v tem, da naj bi imela tožeča stranka možnost posredovanja vseh pomembnih informacij o velikosti in finančnih sredstvih podjetja, ki se upoštevajo pri oceni odvračilnega učinka globe. Tožeča stranka naj bi imela zadostne informacije, da bi vedela, da se lahko osnovni znesek globe v skladu s Smernicami prilagodi navzgor.
Presoja Sodišča
68 Opozoriti je treba na to, da je varstvo pravic obrambe v vseh postopkih, ki lahko vodijo do sankcij, zlasti glob ali varščin, temeljno načelo prava Skupnosti, ki ga je treba upoštevati tudi v upravnem postopku (glej sodbo z dne 13. februarja 1979 v zadevi Hoffmann-Roche proti Komisiji, 85/76, Recueil, str. 461, točka 9).
69 V zvezi s tem je treba dodati, da je bila obveznost zaslišanja podjetij, ki je predmet postopka na podlagi člena 81 ES, izpolnjena, ko je Komisija v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah pojasnila, da naj bi preizkušala, ali je treba zadevnim podjetjem naložiti globe, in ko je navedla pomembne dejanske in pravne vidike, ki lahko – kot teža in trajanje domnevne kršitve – vodijo do določitve globe (glej zlasti sodbo z dne 9. novembra 1983 v zadevi Michelin proti Komisiji, 322/81, Recueil, str. 3461, točki 19 in 20).
70 V skladu z ugotovitvami Sodišča prve stopnje je Komisija v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah opisala pomembne dejanske in pravne vidike, na katere naj bi se oprla pri odmeri glob. S tem je zadostila pravici zadevnega podjetja, ne samo do zaslišanja glede glob, ki jih kot takšne nalaga, temveč tudi glede posameznih vidikov, ki jih je pri določanju glob želela upoštevati.
71 V točki 240 izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje zavrnitev tožbenega razloga kršitve pravic obrambe obrazložilo s tem, da tožeča stranka ni bila ovirana pri tem, da bi se v upravnem postopku sklicevala na svojo velikost in finančna sredstva oziroma se izrekla o odvračilnem učinku ene od morebitnih sankcij, naloženih s strani Komisije.
72 Tudi dejstvo, da bi morala Komisija pri določitvi globe upoštevati odvračilni element, se ne more šteti za okoliščino, ki bi lahko med postopkom pred Komisijo upravičevala sprejetje posebnih ukrepov.
73 Kot izhaja iz ugotovitev Sodišča prve stopnje, je bilo tožeči stranki znano, da je Komisija v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah skladno s Smernicami navedla, da je želela globe določiti ustrezno z zneskom, ki bi zadostoval za dosego primernega odvračilnega učinka.
74 Iz vseh zgornjih ugotovitev izhaja, da Sodišče prve stopnje ni kršilo pravic tožeče stranke do obrambe s tem, ko je zavrnilo ta tožbeni razlog.
75 Četrtemu pritožbenemu razlogu družbe SDK se zato ne ugodi.
76 V skladu z vsem navedenim je treba pritožbo v celoti zavrniti.
Stroški
77 V skladu s členom 69(2) Poslovnika, ki se na podlagi člena 118 tega poslovnika uporablja za pritožbeni postopek, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Komisija je predlagala, naj se družbi SDK naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
1) Pritožba se zavrne.
2) Družba SDK nosi stroške postopka.
Podpisi