SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (peti senat)
z dne 8. oktobra 2008(*)
„Konkurenca − Omejevalni sporazumi − Trg elektrotehničnih in mehanskih ogljikovih in grafitnih proizvodov − Ugovor nezakonitosti − Člen 15(2) Uredbe št. 17 − Odgovornost za kršitev − Smernice o načinu določanja glob − Teža in učinki kršitve − Odvračilni učinek − Sodelovanje v upravnem postopku − Načelo sorazmernosti − Načelo enakega obravnavanja − Nasprotna tožba na povečanje globe“
V zadevi T-69/04,
Schunk GmbH, s sedežem v Thalu (Nemčija),
Schunk Kohlenstoff-Technik GmbH, s sedežem v Heuchelheimu (Nemčija),
ki ju zastopata R. Bechtold in S. Hirsbrunner, odvetnika, ter R. Bechtold, S. Hirsbrunner in A. Schädle, odvetniki,
tožeči stranki,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki sta jo sprva zastopala F. Castillo de la Torre in H. Gading, nato Castillo de la Torre in M. Kellerbauer, zastopniki,
tožena stranka,
zaradi, prvič, predloga za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije 2004/420/ES z dne 3. decembra 2003 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva C.38.359 − Elektrotehnični in mehanski ogljikovi in grafitni proizvodi) in, podredno, za zmanjšanje globe, ki je bila s to odločbo naložena tožečima strankama, ter, drugič, nasprotne tožbe Komisije na povečanje navedene globe,
SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (peti senat),
v sestavi M. Vilaras (poročevalec), predsednik, M. Prek in V. Ciucă, sodnika,
sodna tajnica: K. Andová, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 27. februarja 2008
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Schunk Kohlenstoff-Technik GmbH (v nadaljevanju: družba SKT) je nemško podjetje, ki proizvaja ogljikove in grafitne proizvode za uporabo na področju elektrotehnike in mehanike. Družba SKT je hčerinska družba družbe Schunk GmbH (v nadaljevanju skupaj: družba Schunk ali tožeči stranki).
2 Zastopniki družbe Morgan Crucible Company plc (v nadaljevanju: družba Morgan) so se 18. septembra 2001 sestali z zastopniki Komisije, da bi predlagali svoje sodelovanje z namenom dokazovanja obstoja kartela na evropskem trgu elektrotehničnih in mehanskih ogljikovih proizvodov ter zaprosili za ugodno obravnavo, predvideno z Obvestilom Komisije 96/C 207/04 o nenalaganju ali zmanjševanju glob v primeru omejevalnih sporazumov (UL 1996, C 207, str. 4, v nadaljevanju: obvestilo o ugodni obravnavi).
3 Komisija je 2. avgusta 2002 v skladu s členom 11 Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prve uredbe o izvajanju členov [81 ES] in [82 ES] (UL 1962, 13, str. 204), na družbe C. Conradty Nürnberg GmbH (v nadaljevanju: družba Conradty), Le Carbone-Lorraine (v nadaljevanju: družba LCL), SGL Carbon AG (v nadaljevanju: družba SGL), SKT, Eurocarbo SpA, Luckerath BV in Gerken Europe SA naslovila zahteve za informacije v zvezi z njihovim ravnanjem na zadevnem trgu. Dopis, ki je bil naslovljen na družbo SKT, se je nanašal tudi na dejavnosti podjetja Hoffmann & Co. Elektrokohle AG (v nadaljevanju: družba Hoffmann), ki ga je družba Schunk kupila 28. oktobra 1999.
4 Družba SKT je z dopisom z dne 2. septembra 2002 Komisijo obvestila o tem, da namerava z njo sodelovati v okviru upravnega postopka in da želi preveriti, ali ji lahko ob upoštevanju dokazov, ki jih Komisija že ima, poleg odgovorov na zahtevo za informacije posreduje še kakšne druge koristne informacije.
5 Družba SKT je, potem ko je 5. oktobra 2002 prejela nemško različico zahteve za informacije, na navedeno zahtevo odgovorila z dopisom z dne 25. oktobra 2002.
6 Komisija je 23. maja 2003 na podlagi informacij, ki so ji bile posredovane, na tožeči stranki in druga zadevna podjetja, namreč družbe Morgan, Conradty, LCL, SGL in Hoffmann, naslovila obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.
7 Komisija je po zaslišanju zadevnih podjetij, z izjemo družb Morgan in Conradty, sprejela Odločbo 2004/420/ES z dne 3. decembra 2003 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva C.38.359 − Elektrotehnični in mehanski ogljikovi in grafitni proizvodi) (v nadaljevanju: Odločba). Povzetek Odločbe je bil objavljen v Uradnem listu z dne 28. aprila 2004 (UL L 125, str. 45).
8 Komisija je v Odločbi navedla, da so bila podjetja, na katera je bila Odločba naslovljena, udeležena pri eni sami in trajni kršitvi člena 81(1) ES in – od 1. januarja 1994 – člena 53(1) Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP), in sicer tej, da so se neposredno ali posredno določale prodajne cene in drugi pogoji poslovanja, ki veljajo za stranke, da se je, zlasti z dodelitvijo strank, določala razdelitev trgov in da se je do konkurentov, ki niso bili udeleženci kartela, ravnalo usklajeno (količinske omejitve, zvišanja cen in bojkoti) (uvodna izjava 2 Odločbe).
9 Odločba vsebuje te določbe:
„Člen 1
Naslednja podjetja so s tem, ko so bila v navedenih obdobjih udeležena pri vrsti sporazumov in usklajenih ravnanj v sektorju elektrotehničnih in mehanskih ogljikovih in grafitnih proizvodov, kršila določbe člena 81(1) [ES] in, od 1. januarja 1994 dalje, člena 53(1) Sporazuma EGP:
– [družba Conradty], od oktobra 1988 do decembra 1999;
– [družba Hoffmann], od septembra 1994 do oktobra 1999;
– [družba LCL], od oktobra 1988 do junija 1999;
– [družba Morgan], od oktobra 1988 do decembra 1999;
– [družba Schunk], od oktobra 1988 do decembra 1999;
– [družba SGL], od oktobra 1988 do decembra 1999.
Člen 2
Za kršitve iz člena 1 se naložijo te globe:
– [družbi Conradty]: 1.060.000 eurov;
– [družbi Hoffmann]: 2.820.000 eurov;
– [družbi LCL]: 43.050.000 eurov;
– [družbi Morgan]: 0 eurov;
– [družbi Schunk]: 30.870.000 eurov;
– [družbi SGL]: 23.640.000 eurov.
Globe je treba plačati v roku treh mesecev od vročitve te odločbe: […]
Po izteku tega roka začnejo samodejno teči obresti po obrestni meri, ki jo je Evropska centralna banka pri svojih operacijah glavnega refinanciranja uporabljala na prvi dan meseca, v katerem je bila sprejeta ta odločba, povečani za tri odstotne točke in pol.“
10 Komisija je v zvezi z izračunom zneska glob, upoštevajoč naravo kršitve, njen vpliv na trg EGP za zadevne proizvode, čeprav le-tega ni mogoče natančno izmeriti, in velikost upoštevnega geografskega trga, kršitev opredelila kot zelo resno (uvodna izjava 288 Odločbe).
11 Da bi se upošteval poseben pomen nezakonitega ravnanja posameznega podjetja, udeleženega pri kartelu, in torej njegov dejanski vpliv na konkurenco, je Komisija zadevna podjetja razvrstila v tri kategorije glede na njihov relativni pomen na zadevnem trgu, določen z njihovimi tržnimi deleži (uvodne izjave od 289 do 297 Odločbe).
12 Družbi LCL in Morgan, za kateri se je štelo, da sta največja gospodarska subjekta s tržnim deležem, večjim od 20 %, sta bili zato razvrščeni v prvo kategorijo. Družbi Schunk in SGL, ki sta srednja gospodarska subjekta s tržnim deležem od 10 do 20 %, sta bili razvrščeni v drugo kategorijo. Družbi Hoffmann in Conradty, za kateri se je zaradi tržnega deleža, manjšega od 10 %, štelo, da sta majhna gospodarska subjekta, sta bili razvrščeni v tretjo kategorijo (uvodni izjavi 37 in 297 Odločbe).
13 Na podlagi zgoraj navedenega je Komisija v skladu s težo kršitve določila izhodiščne zneske v višini 35 milijonov eurov za družbi LCL in Morgan, 21 milijonov eurov za družbo SGL in tožeči stranki ter 6 milijonov eurov za družbi Hoffmann in Conradty (uvodna izjava 298 Odločbe).
14 Glede trajanja kršitve je Komisija ocenila, da so bile kršitve vseh zadevnih podjetij dolgotrajne. Ker je kršitev družb Schunk, Morgan, SGL in Conradty trajala enajst let in dva meseca, je Komisija izhodiščni znesek, ki je bil zanje določen, povečala za 110 %. Pri družbi LCL je Komisija štela, da je kršitev trajala deset let in osem mesecev, in je izhodiščni znesek povečala za 105 %. Za družbo Hoffmann je bil izhodiščni znesek povečan za 50 %, ker je kršitev trajala pet let in en mesec (uvodni izjavi 299 in 300 Odločbe).
15 Tako je bil osnovni znesek globe v skladu s težo in trajanjem kršitve določen v višini 73,5 milijona eurov za družbo Morgan, 71,75 milijona eurov za družbo LCL, 44,1 milijona eurov za tožeči stranki in družbo SGL, 12,6 milijona eurov, kar zadeva družbo Conradty, in 9 milijonov eurov za družbo Hoffmann (uvodna izjava 301 Odločbe).
16 Komisija ni ugotovila nobene obteževalne ali olajševalne okoliščine zoper oziroma v korist zadevnih podjetij (uvodna izjava 316 Odločbe) in je zavrnila zahtevo tožečih strank, naj se naložena globa v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 omeji na 10 % prometa, ki ga je družba SKT dosegla na svetovni ravni (uvodna izjava 318 Odločbe).
17 Kar zadeva uporabo obvestila o ugodni obravnavi, je bila družbi Morgan priznana imuniteta pred globami, ker je bila prvo podjetje, ki je Komisijo obvestilo o obstoju kartela (uvodne izjave od 319 do 321 Odločbe).
18 Komisija je v skladu s točko D navedenega obvestila znesek globe, ki bi bila izrečena, če zadevno podjetje ne bi sodelovalo, družbi LCL zmanjšala za 40 %, družbama Schunk in Hoffmann za 30 % ter družbi SGL, ki je zadnja pričela sodelovati, za 20 % (uvodne izjave od 322 do 338 Odločbe).
Postopek in predlogi strank
19 Tožeči stranki sta 20. februarja 2004 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložili to tožbo.
20 Po spremembi sestave senatov Sodišča prve stopnje je bil sodnik poročevalec kot predsednik razporejen v peti senat, kateremu je bila posledično dodeljena ta zadeva.
21 Sodišče prve stopnje (peti senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek. Stranki sta podali svoje ustne navedbe in odgovore na vprašanja Sodišča prve stopnje na obravnavi 27. februarja 2008.
22 Tožeči stranki predlagata, naj Sodišče prve stopnje:
– Odločbo razglasi za nično;
– podredno, zmanjša naloženo globo;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
23 Komisija Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– poveča globo, naloženo tožečima strankama;
– tožečima strankama naloži plačilo stroškov.
Pravo
Predlog za razglasitev ničnosti Odločbe
24 Čeprav ima tožba, ki sta jo vložili tožeči stranki, dva predmeta, namreč, primarno, predlog za razglasitev ničnosti Odločbe in, podredno, zahtevek za zmanjšanje globe, sta tožeči stranki v svojih pisnih vlogah različne očitke uveljavljali brez razlikovanja. Ko ju je Sodišče prve stopnje med obravnavo pozvalo, naj podata svoje stališče glede natančnega obsega njunih trditev, sta tožeči stranki v bistvu navedli, naj to presodi Sodišče prve stopnje.
25 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se ugovor nezakonitosti člena 15(2) Uredbe št. 17 in izpodbijanje solidarne odgovornosti družb Schunk GmbH in SKT jasno nanašata na predlog za razglasitev ničnosti Odločbe.
26 Tožeči stranki Komisiji poleg tega očitata, da je pri določitvi višine globe kršila načeli sorazmernosti in enakega obravnavanja, kar a priori zadeva zahtevek za zmanjšanje globe. Vendar pa je iz trditev v podporo zgoraj navedenega očitka mogoče razbrati ugovore kršitvi, ki jo je ugotovila Komisija, zaradi česar se postavlja vprašanje odgovornosti zadevnih podjetij, kot je opredeljena v členu 1 Odločbe. Te ugovore je torej treba preučiti v okviru predloga za razglasitev ničnosti Odločbe v celoti, vključno s členom 1.
Ugovor nezakonitosti člena 15(2) Uredbe št. 17
27 Tožeči stranki menita, da ima Komisija na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17 skoraj neomejeno diskrecijsko pravico glede določitve globe, kar je v nasprotju z načelom zakonitosti, opredeljenim v členu 7(1) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, kot jo razlagajo evropska sodišča.
28 Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je načelo zakonitosti kazni korelat načela pravne varnosti, ki je splošno načelo prava Skupnosti in zlasti zahteva, da je vsak predpis Skupnosti, zlasti če predpisuje ali dopušča nalaganje sankcij, jasen in določen, tako da se lahko zadevne osebe nedvoumno seznanijo s svojimi pravicami in dolžnostmi, ki iz njega izhajajo, ter lahko ustrezno ukrepajo (glej v tem smislu sodbe Sodišča z dne 9. julija 1981 v zadevi Gondrand Frères in Garancini, 169/80, Recueil, str. 1931, točka 17; z dne 18. novembra 1987 v zadevi Maizena, 137/85, Recueil, str. 4587, točka 15; z dne 13. februarja 1996 v zadevi van Es Douane Agenten, C-143/93, Recueil, str. I-431, točka 27, in z dne 12. decembra 1996 v združenih zadevah X, C-74/95 in C‑129/95, Recueil, str. I‑6609, točka 25).
29 To načelo, ki je del skupnih ustavnih tradicij držav članic in je bilo določeno v različnih mednarodnih pogodbah, zlasti v členu 7 EKČP, se upošteva tako pri normah s kazenskopravnim značajem, kot tudi pri posebnih upravnopravnih instrumentih, ki predpisujejo ali dovoljujejo nalaganje upravnopravnih sankcij (glej v tem smislu zgoraj v točki 28 navedeno sodbo Maizena, točki 14 in 15, in navedena sodna praksa). Načelo ne velja samo za norme, ki določajo znake kršitve, temveč tudi za norme, ki opredeljujejo posledice, ki izhajajo iz kršitve prvonavedenih norm (glej v tem smislu zgoraj v točki 28 navedeno sodbo X, točki 22 in 25).
30 Poleg tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da so temeljne pravice del splošnih pravnih načel, katerih spoštovanje zagotavlja sodišče Skupnosti (mnenje Sodišča z dne 28. marca 1996, 2/94, Recueil, str. I‑1759, točka 33, in sodba Sodišča z dne 29. maja 1997 v zadevi Kremzow, C-299/95, Recueil, str. I-2629, točka 14). V ta namen se Sodišče in Sodišče prve stopnje zgledujeta po skupnih ustavnih tradicijah držav članic in po podatkih iz mednarodnih pogodb o varstvu človekovih pravic, pri katerih so države članice sodelovale ali h katerim so pristopile. EKČP ima v zvezi s tem poseben pomen (sodba Sodišča z dne 15. maja 1986 v zadevi Johnston, 222/84, Recueil, str. 1651, točka 18, in zgoraj navedena sodba Kremzow, točka 14). Poleg tega člen 6(2) EU določa, da „Unija spoštuje temeljne pravice, kakršne zagotavlja [EKČP] [...] in ki kot splošna načela prava Skupnosti izhajajo iz skupnih ustavnih tradicij držav članic“ (sodba Sodišča z dne 22. oktobra 2002 v zadevi Roquette Frères, C-94/00, Recueil, str. I-9011, točki 23 in 24, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 20. februarja 2001 v zadevi Mannesmannröhren-Werke proti Komisiji, T-112/98, Recueil, str. II‑729, točka 60).
31 V tem pogledu je treba spomniti na besedilo člena 7(1) EKČP:
„Nihče ne sme biti obsojen za katerokoli dejanje, izvršeno s storitvijo ali opustitvijo, ki ni bilo določeno kot kaznivo dejanje po domačem ali po mednarodnem pravu v času, ko je bilo storjeno. Prav tako se ne sme izreči strožja kazen od tiste, ki jo je bilo mogoče izreči v času, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno.“
32 Po mnenju Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) iz te določbe izhaja, da mora zakon jasno opredeliti kršitve in kazni, s katerimi se te kaznujejo. Ta pogoj je izpolnjen, ko lahko naslovnik norme iz besedila zadevne določbe in po potrebi s pomočjo njene razlage s strani sodišč razbere, za katera dejanja in opustitve mora kazensko odgovarjati (glej sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Coëme in drugi proti Belgiji z dne 22. junija 2000, Recueil des arrêts et décisions, 2000-VII, str. 1, točka 145).
33 Poleg tega v skladu s členom 7(1) EKČP ni treba, da so predpisi, na podlagi katerih so naložene sankcije, tako natančno opredeljeni, da so mogoče posledice kršitve predpisov predvidljive z absolutno gotovostjo. Na podlagi sodne prakse ESČP obstoj nedoločnih pojmov v določbi ne predstavlja nujno kršitve člena 7 EKČP in dejstvo, da zakon podeljuje diskrecijsko pravico, samo po sebi ne pomeni kršitve zahteve po predvidljivosti, če je obseg in način izvrševanja te pravice, glede na zadevni zakonit cilj, dovolj jasen, da se posamezniku zagotovi ustrezno varstvo zoper samovoljo (glej sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Margareta in Roger Andersson proti Švedski z dne 25. februarja 1992, serija A, št. 226, točka 75). Pri tem ESČP poleg besedila zakona upošteva vprašanje, ali je ustaljena in objavljena sodna praksa pojasnila uporabljene nedoločne pojme (glej sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi G. proti Franciji z dne 27. septembra 1995, serija A, št. 325-B, točka 25).
34 V zvezi s skupnimi ustavnimi tradicijami držav članic ni nobenega dejavnika, na podlagi katerega bi lahko Sodišče prve stopnje načelu zakonitosti kot splošnemu načelu prava Skupnosti dalo drugačno razlago, kot je ta, ki izhaja iz zgornjih obrazložitev. Tožeči stranki tako trdita le, da na nacionalni ravni ni primerljivega pooblastila organa, ki bi slednjemu omogočalo skoraj neomejeno nalaganje glob.
35 V obravnavanem primeru je glede zakonitosti člena 15(2) Uredbe št. 17 ob upoštevanju načela zakonitosti kazni, kot ga je v skladu z opornimi točkami iz EKČP in ustavnimi tradicijami držav članic priznalo sodišče Skupnosti, treba šteti, da Komisija, v nasprotju z navedbami tožečih strank, pri določitvi glob zaradi kršitev pravil o konkurenci nima neomejenega pooblastila za odločanje po prostem preudarku.
36 Pooblastilo Komisije za odločanje po prostem preudarku je namreč omejeno s členom 15(2) Uredbe št. 17. Po eni strani ta člen s tem, da je v njem navedeno, da lahko „Komisija […] podjetjem ali podjetniškim združenjem z odločbo naloži globo od [1000 eurov] do [1 milijona eurov] ali višjo vsoto, ki pa ne presega 10 % prometa v predhodnem poslovnem letu vsakega podjetja, udeleženega pri kršitvi“, določa zgornjo mejo glob na podlagi prometa zadevnih podjetij, to je na podlagi objektivnega merila. Tako je, čeprav ne obstaja absolutna zgornja meja, ki bi veljala za vse kršitve pravil o konkurenci, globa, ki se jo sme naložiti, ocenljivo in absolutno omejena ter se jo izračuna za vsako podjetje in za vsak primer kršitve, tako da je najvišji znesek globe, ki se lahko naloži zadevnemu podjetju, določljiv vnaprej. Po drugi strani je Komisija na podlagi te določbe zavezana, da v vsakem posameznem primeru pri določitvi globe „upoštev[a] tež[o] in trajanje kršitve“.
37 Čeprav dajeta ti dve merili Komisiji široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, pa to ne spremeni dejstva, da gre za merili, ki so ju za podobne določbe sprejeli drugi zakonodajalci, in ki Komisiji dopuščata, da naloži sankcije ob upoštevanju stopnje nezakonitosti zadevnega ravnanja.
38 Ugotoviti je treba, da Svet s tem, ko je v primeru kršitve pravil o konkurenci predvidel globe v višini od 1000 eurov do 10 % prometa zadevnega podjetja, Komisiji ni dal pretiranega manevrskega prostora. Zlasti je treba šteti, da je zgornja meja 10 % prometa zadevnega podjetja primerna glede na interese, ki jih v okviru preganjanja in sankcioniranja takšnih kršitev brani Komisija.
39 V zvezi s tem je treba spomniti, da gre pri sankcijah, ki so v členu 15(2) Uredbe št. 17 predvidene za primer kršitve členov 81 ES in 82 ES, za ključni instrument, ki ga ima na voljo Komisija, zato da skrbi, da se znotraj Skupnosti vzpostavi „sistem, ki zagotavlja, da na notranjem trgu ni izkrivljanja konkurence“ (člen 3(1)(g) ES). Ta sistem omogoča Skupnosti izpolnjevanje njene naloge, in sicer, da se z vzpostavitvijo skupnega trga v vsej Skupnosti med drugim spodbuja skladen, uravnotežen in trajnosten razvoj gospodarskih dejavnosti in visoko stopnjo konkurenčnosti (člen 2 ES). Ta sistem je poleg tega potreben za sprejetje ekonomske politike, ki se izvaja v skladu z načelom odprtega tržnega gospodarstva s svobodno konkurenco (člen 4(1) in (2) ES). Člen 15(2) Uredbe št. 17 tako omogoča vzpostavitev sistema, ki ustreza temeljnim nalogam Skupnosti.
40 Zato je treba šteti, da člen 15(2) Uredbe št. 17 Komisiji sicer dopušča določeno diskrecijsko pravico, vendar določa merila in meje, ki jih mora ta pri izvrševanju svojega pooblastila za nalaganje glob upoštevati.
41 Poleg tega je treba opozoriti na to, da mora Komisija pri določitvi glob na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17 spoštovati splošna pravna načela, zlasti načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti, kot ju razlaga sodna praksa Sodišča in Sodišča prve stopnje. Dodati je treba, da ti sodišči na podlagi člena 229 ES in člena 17 Uredbe št. 17 o tožbah zoper odločbe, s katerimi Komisija določa globe, odločata z neomejeno pristojnostjo in lahko tako odločbe Komisije ne le razglasita za nične, temveč tudi razveljavita, zmanjšata ali povečata naloženo globo. Upravna praksa Komisije je tako podvržena neomejenemu nadzoru sodišča Skupnosti. V nasprotju s trditvami tožečih strank ta nadzor nima za posledico, da bi sodišče Skupnosti, na katero naj bi bila prenesena naloga zakonodajalca, prekoračilo svoja pooblastila in tako kršilo člen 7(1) ES, saj je, prvič, tak nadzor izrecno predviden v zgoraj navedenih določbah, katerih veljavnost se ne izpodbija, in drugič, sodišče Skupnosti ga izvršuje ob upoštevanju meril, določenih v členu 15(2) Uredbe št. 17.
42 Poleg tega je Komisija na podlagi meril, določenih v členu 15(2) Uredbe št. 17 in pojasnjenih s sodno prakso Sodišča in Sodišča prve stopnje, sama razvila prakso odločanja, ki je javno poznana in dostopna. Čeprav predhodna praksa odločanja Komisije kot taka ne more služiti kot pravni okvir za globe na področju konkurence (sodbi Sodišča z dne 21. septembra 2006 v zadevi JCB Service proti Komisiji, C‑167/04 P, ZOdl., str. I-8935, točki 201 in 205, in z dne 7. junija 2007 v zadevi Britannia Alloys & Chemicals proti Komisiji, C-76/06 P, ZOdl., str. I‑4405, točka 60), pa Komisija v skladu z načelom enakega obravnavanja, ki je splošno pravno načelo, ki ga mora spoštovati, primerljivih položajev ne sme obravnavati različno oziroma različnih položajev enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (sodba Sodišča z dne 13. decembra 1984 v zadevi Sermide, 106/83, Recueil, str. 4209, točka 28, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi BPB de Eendracht proti Komisiji, T-311/94, Recueil, str. II-1129, točka 309).
43 V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko Komisija raven glob kadarkoli prilagodi, če to zahteva učinkovita uporaba pravil Skupnosti o konkurenci (sodba Sodišča z dne 7. junija 1983 v združenih zadevah Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, od 100/80 do 103/80, Recueil, str. 1825, točka 109, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 20. marca 2002 v zadevi LR AF 1998 proti Komisiji, T-23/99, Recueil, str. II-1705, točka 237), tako da se lahko takšna sprememba upravne prakse šteje za objektivno utemeljeno s ciljem splošne preprečitve kršitev skupnostnih pravil o konkurenci. Nedavno povečanje ravni glob, ki ga zatrjuje in izpodbija tožeča stranka, se torej samo po sebi ne more šteti za nezakonito z vidika načela zakonitosti kazni, ker ostaja v zakonskem okviru, opredeljenem v členu 15(2) Uredbe št. 17, kot ga razlaga sodišče Skupnosti.
44 Poleg tega je treba upoštevati, da je Komisija v prizadevanjih za transparentnost in povečanje pravne varnosti za zadevna podjetja objavila Smernice o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) [PJ] (UL 1998, C 9, str. 3, v nadaljevanju: Smernice), v katerih je pojasnila metodo izračuna, ki si jo je določila kot zavezujočo v vsakem posameznem primeru. Sicer pa je Sodišče v zvezi s tem menilo, da se je Komisija s sprejetjem tovrstnih pravil ravnanja in s tem, da je z njihovo objavo naznanila, da jih bo od sedaj naprej uporabljala za primere, na katere se ta pravila nanašajo, sama omejila pri izvrševanju pooblastila za odločanje po prostem preudarku in od teh pravil ne more odstopiti, ne da bi to bilo eventualno sankcionirano zaradi kršitve splošnih pravnih načel, kot sta načeli enakega obravnavanja in varstva zaupanja v pravo. Poleg tega pa Smernice, čeprav niso pravna podlaga za Odločbo, na splošno in abstraktno določajo metodologijo, ki si jo je Komisija določila za potrebe določitve višine glob, naloženih s to Odločbo, in posledično podjetjem zagotavljajo pravno varnost (sodba Sodišča z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C‑189/02 P, C-202/02 P, od C‑205/02 P do C-208/02 P in C‑213/02 P, ZOdl., str. I-5425, točki 211 in 213). Iz tega izhaja, da je sprejetje Smernic s strani Komisije, kolikor je v zakonskem okviru člena 15(2) Uredbe št. 17, zgolj prispevalo k natančnejši določitvi meja za izvrševanje pooblastila Komisije za odločanje po prostem preudarku, ki ga ima Komisija že na podlagi te določbe, ne da bi bilo mogoče šteti, da iz tega izhaja, da zakonodajalec Skupnosti na začetku ni zadostno opredelil meja pristojnosti Komisije na zadevnem področju.
45 Tako lahko glede na zgoraj navedene različne dejavnike razumen gospodarski subjekt, po potrebi s pomočjo pravnega svetovalca, dovolj natančno predvidi metodo in okvirno višino globe, ki mu grozi za določeno ravnanje. Dejstvo, da ta subjekt ne more vnaprej poznati natančne višine globe, ki jo bo Komisija naložila v posameznem primeru, ne predstavlja kršitve načela zakonitosti kazni, ker zaradi teže kršitev, ki jih mora sankcionirati Komisija, cilja represije in odvračanja upravičujeta to, da podjetja ne morejo oceniti prednosti, ki bi jih imela zaradi sodelovanja pri kršitvi, tako da bi vnaprej upoštevala višino globe, ki bi jim bila naložena zaradi tega protipravnega ravnanja.
46 Tudi če podjetja ne morejo vnaprej natančno poznati višine globe, ki jo bo Komisija naložila v vsakem posameznem primeru, je treba ugotoviti, da mora Komisija v skladu s členom 253 ES v odločbi, s katero je naložena globa, ne glede na njen splošno znan kontekst, med drugim obrazložiti višino naložene globe in metodo, ki jo je pri tem uporabila. Iz te obrazložitve mora biti jasno in nedvoumno razvidna presoja Komisije, tako da se zainteresirane osebe lahko seznanijo z razlogi za sprejeti ukrep, da bi presodile smotrnost predložitve zadeve sodišču Skupnosti, in da se temu glede na okoliščine primera omogoči, da izvede nadzor.
47 Nazadnje je treba šteti, da je trditev, da naj Svet z določitvijo okvira za globe v členu 15(2) Uredbe št. 17 ne bi izpolnil svoje obveznosti, da jasno navede omejitve pristojnosti, dodeljenih Komisiji, in da naj bi tako na Komisijo dejansko prenesel pristojnost, ki jo ima na podlagi Pogodbe, s čimer naj bi kršil člena 83 ES in 229 ES, neutemeljena.
48 Po eni strani, kot je bilo navedeno zgoraj, čeprav daje člen 15(2) Uredbe št. 17 Komisiji široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, pa njegovo izvrševanje omeji z navedbo objektivnih meril, ki jih mora Komisija upoštevati. Po drugi strani je treba opozoriti, da je bila Uredba št. 17 sprejeta na podlagi člena 83(1) ES, ki določa, da „ustrezne uredbe ali direktive za uveljavitev načel iz členov 81 [ES] in 82 [ES] sprejme Svet […] na predlog Komisije in po posvetovanju z Evropskim parlamentom“. V skladu s členom 83(2)(a) in (d) ES je namen teh uredb ali direktiv zlasti „zagotovitev upoštevanja prepovedi iz členov 81(1) [ES] in 82 [ES] z določitvijo glob in periodičnih denarnih kazni“ ter „opredelitev nalog Komisije in Sodišča pri uporabi predpisov iz tega odstavka“. Spomniti je treba, da na podlagi člena 211, prva alinea, ES Komisija „skrbi za uporabo določb te pogodbe in ukrepov, ki jih institucije sprejemajo v skladu s to pogodbo“ in da ima, v skladu s tretjo alineo istega člena, „lastno pristojnost odločanja“.
49 Iz tega izhaja, da pooblastila za nalaganje glob v primeru kršitev členov 81 ES in 82 ES ni mogoče šteti za izvirno pristojnost Sveta, ki naj bi to pristojnost oziroma njeno izvajanje prenesel na Komisijo v smislu člena 202, tretji odstavek, ES. V skladu z navedenimi določbami Pogodbe ta pristojnost spada k vlogi Komisije, da skrbi za uporabo prava Skupnosti, pri čemer je bila glede uporabe členov 81 ES in 82 ES ta vloga določena, uokvirjena in formalizirana z Uredbo št. 17. Pooblastilo za nalaganje glob, ki ga ta uredba daje Komisiji, izhaja torej iz določb same Pogodbe, njegov namen pa je omogočiti učinkovito uporabo prepovedi, predvidenih v navedenih členih (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 12. julija 2001 v združenih zadevah Tate & Lyle in drugi proti Komisiji, T‑202/98, T-204/98 in T-207/98, Recueil, str. II-2035, točka 133). Zato je treba trditev tožečih strank zavrniti.
50 Iz vseh teh preudarkov sledi, da je treba ugovor nezakonitosti, ki se uveljavlja v zvezi s členom 15(2) Uredbe št. 17, kot neutemeljenega zavrniti (glej v tem smislu sodbi Sodišča prve stopnje z dne 27. septembra 2006 v zadevi Jungbunzlauer proti Komisiji, T-43/02, ZOdl., str. II-3435, točke od 69 do 92, in z dne 5. aprila 2006 v zadevi Degussa proti Komisiji, T‑279/02, ZOdl., str. II-897, točke od 66 do 88).
51 Na koncu je treba poudariti, da tožeči stranki „podredno“ uveljavljata, da bi se lahko štelo, da je člen 15(2) Uredbe št. 17 v skladu z načelom zakonitosti, če bi ga Komisija razlagala na restriktiven način, česar pa ta naj ne bi bila pripravljena storiti.
52 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da tožeči stranki v zvezi z načinom, na katerega bi Komisija morala na splošno spremeniti svojo politiko na področju glob, tako da bi razvila pregledno in dosledno prakso odločanja, podajata le splošne opombe in ne uveljavljata nobenega konkretnega očitka zoper Odločbo.
Solidarna odgovornost družb Schunk GmbH in SKT
53 Uvodoma je treba ugotoviti, da so, v nasprotju s tem, kar zatrjujeta tožeči stranki, pogoji, v katerih je bila družba Schunk GmbH določena za naslovnico Odločbe, v Odločbi jasno navedeni.
54 Iz uvodne izjave 257 Odločbe izhaja, da je Komisija ocenila, da „čeprav je [družba SKT] pravna oseba, ki je bila neposredno udeležena pri omejevalnem sporazumu, je družba Schunk GmbH kot matična družba s stoodstotno udeležbo v družbi SKT v obdobju kršitve lahko odločilno vplivala na poslovno politiko [družbe SKT] in lahko predvidevamo, da je dejansko vplivala na njeno udeležbo pri omejevalnem sporazumu“. Komisija je torej štela, da sta ti podjetji „tvori[li] gospodarsko celoto, ki v EGP proizvaja in prodaja elektrotehnične in mehanske ogljikove in grafitne proizvode ter je bila udeležena pri omejevalnem sporazumu“, in da je torej treba šteti, da sta solidarno odgovorni za storjeno kršitev.
55 V zvezi s tem je treba spomniti, da se lahko protikonkurenčno ravnanje podjetja pripiše drugemu podjetju, če podjetje svojega ravnanja na trgu ni določilo neodvisno, temveč je v glavnem sledilo navodilom tega drugega podjetja, zlasti ob upoštevanju gospodarskih in pravnih povezav med njima (sodba Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Metsä-Serla in drugi proti Komisiji, C-294/98 P, Recueil, str. I‑10065, točka 27, in zgoraj v točki 44 navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 117). Tako je mogoče ravnanje hčerinske družbe pripisati matični družbi, če hčerinska družba svojega ravnanja na trgu ne določa neodvisno, temveč v glavnem sledi navodilom, ki ji jih določa matična družba, saj ti podjetji tvorita gospodarsko celoto (sodba Sodišča z dne 14. julija 1972 v zadevi ICI proti Komisiji, 48/69, Recueil, str. 619, točki 133 in 134).
56 V posebnem primeru, kadar ima matična družba v lasti 100 % kapitala svoje hčerinske družbe kršiteljice, obstaja izpodbojna domneva, da navedena matična družba odločilno vpliva na ravnanje svoje hčerinske družbe (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 25. oktobra 1983 v zadevi AEG proti Komisiji, 107/82, Recueil, str. 3151, točka 50, in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 20. aprila 1999 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, imenovana PVC II, od T-305/94 do T-307/94, od T-313/94 do T-316/94, T‑318/94, T-325/94, T-328/94, T-329/94 in T-335/94, Recueil, str. II-931, točki 961 in 984) in da gre torej pri njiju za eno samo podjetje v smislu člena 81 ES (sodba Sodišča prve stopnje z dne 15. junija 2005 v združenih zadevah Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, T-71/03, T-74/03, T-87/03 in T-91/03, ZOdl., str. II-10*, v nadaljevanju: sodba Tokai II, točka 59). Zato mora matična družba, ki pred sodiščem Skupnosti izpodbija odločbo Komisije, s katero ji je bila naložena globa za ravnanje njene hčerinske družbe, ovreči to domnevo tako, da predloži dokaze o samostojnosti te hčerinske družbe (sodba Sodišča prve stopnje z dne 27. septembra 2006 v zadevi Avebe proti Komisiji, T-314/01, ZOdl., str. II‑3085, točka 136; glej v tem smislu tudi sodbo Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji, C-286/98 P, Recueil, str. I-9925, v nadaljevanju: sodba Stora, točka 29).
57 V zvezi s tem je treba poudariti, da čeprav je res, da se Sodišče v točkah 28 in 29 zgoraj v točki 56 navedene sodbe Stora ob stoodstotnem lastništvu kapitala hčerinske družbe sklicuje tudi na druge okoliščine, kot so neprerekanje vpliva, ki ga matična družba izvaja na poslovno politiko hčerinske družbe, in skupno zastopanje dveh družb v upravnem postopku, ostaja dejstvo, da je Sodišče navedene okoliščine poudarilo, da bi predstavilo vse dejavnike, s katerimi je Sodišče prve stopnje utemeljilo svoje razlogovanje, in da bi tako ugotovilo, da razlogovanje Sodišča prve stopnje ne temelji le na dejstvu, da ima matična družba v lasti ves kapital svoje hčerinske družbe. Zato dejstvo, da je Sodišče potrdilo presojo Sodišča prve stopnje v tej zadevi, ne more vplivati na načelo, določeno v točki 50 zgoraj v točki 56 navedene sodbe AEG proti Komisiji. Dodati je treba, da Sodišče v točki 29 zgoraj v točki 56 navedene sodbe Stora izrecno navaja, da „je Sodišče prve stopnje na podlagi stoodstotnega lastništva kapitala upravičeno domnevalo, kot je to navedla Komisija, da je matična družba dejansko odločilno vplivala na ravnanje svoje hčerinske družbe“ in da bi v teh okoliščinah to „domnevo“ morala z zadostnimi dokazi izpodbiti tožeča stranka.
58 V obravnavanem primeru je družba Schunk GmbH na obravnavi v odgovor na vprašanje Sodišča prve stopnje izrecno potrdila, da je v času kršitve družbo SKT stoodstotno obvladovala, zaradi česar je treba domnevati, da je dejansko odločilno vplivala na ravnanje svoje hčerinske družbe, pri čemer bi družba Schunk GmbH to domnevo lahko izpodbila, s tem da bi predložila zadostne dokaze o samostojnosti družbe SKT.
59 Iz pisnih vlog družbe Schunk GmbH izhaja, da njena argumentacija v zvezi s samostojnostjo družbe SKT v glavnem temelji le na trditvi, da gre pri njej za družbo posebne narave, namreč za holdinško družbo. Družba Schunk GmbH na podlagi tega sklepa na funkcionalno neodvisnost družbe SKT, pri čemer zatrjuje tudi njeno organizacijsko neodvisnost, kar naj bi bilo v nasprotju s trditvijo Komisije, da družbi Schunk GmbH in SKT tvorita gospodarsko celoto in da sta v obravnavani zadevi ravnali kot eno samo podjetje v smislu člena 81 ES.
60 Pojem holdinga pokriva različne položaje, vendar se ga lahko na splošno opredeli kot družbo, ki ima v eni ali več družbah kapitalski delež z namenom njihovega obvladovanja.
61 Komisija je v uvodni izjavi 260 Odločbe spomnila na vsebino člena 3 statuta družbe Schunk GmbH, ki določa, da je „poslovna dejavnost podjetja […] pridobitev, prodaja, upravljanje, zlasti strateško upravljanje kapitalskih deležev v drugih gospodarskih družbah“.
62 Čeprav ta opredelitev poslovne dejavnosti družbe Schunk GmbH potrjuje njeno trditev, da gre pri njej le za finančni holding, ki ne izvaja nobene industrijske ali gospodarske dejavnosti, je izraz „strateško upravljanje kapitalskih deležev v drugih gospodarskih družbah“ dovolj širok, da zajema in omogoča v praksi upravljanje in vodenje hčerinskih družb. Poudariti je treba, da je v tem istem členu 3 statuta družbe Schunk GmbH predvideno tudi, da lahko „[d]ružba […] sprejme vse ukrepe, ki bi lahko neposredno ali posredno služili namenu“, opredeljenem v prejšnji točki.
63 Poleg tega je holding v primeru skupine družb, kot je ta v obravnavani zadevi, družba, katere namen je zbrati kapitalske deleže v različnih družbah in zagotoviti enotno upravljanje z njimi. Iz uvodne izjave 30 Odločbe izhaja, da je družba Schunk GmbH glavna matična družba skupine Schunk, ki šteje več kot 80 hčerinskih družb, in da je „med drugim odgovorna za ‚grafitno in keramično‘ podskupino, ki se med drugim ukvarja z elektrotehničnimi in mehanskimi ogljikovimi in grafitnimi proizvodi“.
64 Obstoj enotnega upravljanja in usklajevanja potrjujejo okoliščine, v katerih je družba SKT določila svoj promet za leto 1998 in ga predstavila Komisiji, pri čemer je zatrjevala, da je upravičena do tega, da iz svojega prometa izključi vrednost ščetk, pritrjenih na držala.
65 Komisija v uvodni izjavi 262 Odločbe namreč navaja:
„[T]a držala za ščetke proizvaja družba Schunk Metall- und Kunststofftechnik GmbH, ki je druga hčerinska družba skupine Schunk. Če bi [družba SKT] v resnici vodila samostojno poslovno politiko, bi prodajo teh ščetk družbi Schunk Metall-und Kunststofftechnik GmbH sistematično vključila med podatke o svojem prometu. Dejstvo, da je predlagala, naj se to ne stori, kaže na to, da je štela, da je pri teh prodajah šlo za prenos na drugo družbo iz skupine, ki je podvržena nadzoru pravnih oseb z višjim položajem znotraj skupine Schunk, in ne za samostojne prodaje neodvisnemu kupcu. [Družba SKT] je te prodaje družbi Schunk Metall- und Kunststofftechnik GmbH dejansko označila za ‚notranji promet‘ in ‚lastno uporabo‘.“
66 Tako opisan položaj razkriva neizpodbitno upoštevanje interesov skupine in je v nasprotju s trditvijo, da je družba SKT popolnoma samostojna. Poudariti je treba še pomembnost hčerinske družbe SKT za skupino Schunk in posebej družbo Schunk GmbH, ki ima 100 % kapitala družbe SKT. Medtem ko je promet skupine v letu 2002 znašal 584 milijonov eurov, je tako družba SKT v istem letu dosegla celotni promet v višini 113,6 milijona eurov.
67 Komisija se poleg sklicevanja na besedilo člena 3 statuta družbe Schunk GmbH sklicuje na posebno pravno obliko družbe SKT, ki je bila ustanovljena kot družba z omejeno odgovornostjo (Gesellschaft mit beschränkter Haftung, GmbH). Družba Schunk GmbH ni izpodbijala vsebine uvodne izjave 259 Odločbe, v kateri je navedeno:
„V skladu z nemškim pravom družb imajo [družbeniki] družbe […] z omejeno odgovornostjo (GmbH) široke pristojnosti v zvezi z nadzorom nad vodenjem poslov. Med drugim odločajo o postavitvi in odpoklicu poslovodij GmbH. Odločajo tudi o ukrepih za pregled in nadzor dela poslovodij. Poleg tega morajo poslovodje vsakega [družbenika] na njegovo zahtevo nemudoma obvestiti o zadevah družbe ter mu dovoliti vpogled v knjige in spise.“
68 Družba Schunk GmbH glede organizacije zatrjuje, da med obema družbama ni prekrivanja osebja v smislu „strukture osebja, skupne več družbam, kot npr. če je ena in ista oseba istočasno in relativno dolgo časa poslovodja v več družbah ali v primeru vzajemnega imenovanja poslovodje“.
69 Vendar pa je treba ugotoviti, da družba Schunk GmbH v podporo svojih trditev ne predloži nobenega dokazila, pri čemer bi se dokaze lahko predložilo zlasti glede poimenskega seznama članov poslovodnega organa obeh podjetij v času kršitve.
70 V teh okoliščinah samo dejstvo, da je na podlagi poslovne dejavnosti družbe Schunk GmbH mogoče ugotoviti, da je pri njej zares šlo za holding, katerega vloga je v skladu s statutom bila upravljanje s kapitalskimi deleži v drugih družbah, ne zadošča za izpodbitje domneve, ki temelji na tem, da ima družba Schunk GmbH v lasti ves kapital družbe SKT.
71 Glede na to ugotovitev ni treba presojati dokazne moči indica, navedenega v uvodni izjavi 261 Odločbe, ki naj bi dokazoval dejstvo, da poslovodni organ družbe Schunk GmbH ni mogel prezreti udeležbe družbe SKT pri protikonkurenčnem sporazumu, namreč vloge g. F., čigar ime je bilo navedeno v beležnici z naslovi zastopnika družbe Morgan in ki je potem postal poslovodja družbe Schunk GmbH.
72 Poleg tega je treba ugotoviti, da vzporednica, ki jo je družba Schunk GmbH potegnila s položajem družbe Hoffmann in z njenim samostojnim obravnavanjem s strani Komisije, ni upoštevna, saj je Komisija ugotovila, da je ta družba posebej odgovorna za obdobje od septembra 1994 do oktobra 1999, to je, preden jo je kupila družba Schunk GmbH.
73 Družba Schunk GmbH nazadnje zatrjuje, da je za to, da bi se lahko ugotovila odgovornost matične družbe za kršitev, ki jo je storila njena hčerinska družba, treba, da je dokazana osebna kršitev pravil o konkurenci prve družbe, in da bi se z ugotovitvijo odgovornosti ene osebe za kršitev, ki jo je storila druga oseba, kršilo načelo individualne odgovornosti, v skladu s katerim se lahko pravni subjekt sankcionira le, če mu je mogoče očitati osebno kršitev.
74 Zadošča ugotoviti, da trditve družbe Schunk GmbH temeljijo na zmotni premisi, da ni bila v zvezi z njo ugotovljena nobena kršitev. Iz uvodne izjave 257 in iz člena 1 Odločbe nasprotno izhaja, da je bila ugotovljena osebna odgovornost družbe Schunk za kršitev, za katero se je zaradi ekonomskih in pravnih vezi, ki so jo povezovale z družbo SKT in ji omogočale določanje njenega ravnanja na trgu, štelo, da jo je storila ona sama (glej v tem smislu zgoraj v točki 55 navedeno sodbo Metsä‑Serla in drugi proti Komisiji, točka 34).
75 Iz zgoraj navedenega izhaja, da družba Schunk GmbH ni izkazala, da je Komisija napačno ugotovila, da je družba Schunk GmbH z družbo SKT solidarno odgovorna za plačilo globe v višini 30,87 milijona eurov.
76 Zato je trditev, da je Komisija s tem, ko je upoštevala celotni promet družbe Schunk GmbH, za katero se je napačno štelo, da je z družbo SKT solidarno odgovorna, nepravilno uporabila člen 15(2) Uredbe št. 17, treba zavrniti, saj temelji na zmotni premisi.
Ugovori kršitvi
– Uvodne ugotovitve
77 Kot je bilo navedeno, je iz trditev tožečih strank v podporo očitka, da je Komisija pri določitvi višine globe kršila načeli sorazmernosti in enakega obravnavanja, mogoče razbrati ugovore kršitvi, ki jo je ugotovila Komisija, zaradi česar se postavlja vprašanje odgovornosti zadevnih podjetij.
78 Tako tožeči stranki zatrjujeta, da je Komisija nepravilno ugotovila:
– da so se podjetja, udeležena v kartelu, soglasno odločila, da se odrečejo oglaševanju in sodelovanju na prodajnih razstavah;
– da je bila družba SKT udeležena pri sporazumih glede prepovedi dobavljanja karbonskih blokov prirezovalcem;
– da so se protikonkurenčni sporazumi nanašali na proizvode in stranke sektorjev avtomobilske opreme in potrošniškega blaga;
– da so zadevna podjetja sledila „skupnemu načrtu, katerega cilj je bil, da se z odkupi podjetij doseže trajna sprememba strukture konkurence na trgu“, pri čemer takšen načrt nikoli ni obstajal oziroma sta ga, brez vednosti tožečih strank, lahko zasnovali in izvajali le družbi SGL in Morgan;
– da so zadevna podjetja za nadzor in izvajanje svojih sporazumov uporabljala zelo razvit sistem.
79 Komisija v odgovor na te trditve navaja, da tožeči stranki v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah nista izpodbijali resničnosti določenih dejstev, navedenih v tem obvestilu, ki se tako prvič izpodbijajo v ničnostni tožbi, vloženi pri Sodišču prve stopnje. V skladu s sodno prakso pa naj bi bilo treba dejstva, priznana med upravnim postopkom, šteti za dokazana in jih tako naj ne bi bilo več mogoče izpodbijati pred sodiščem.
80 V zvezi s tem je treba spomniti, da se z obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah, katerega namen je podjetjem, na katera je naslovljeno, zagotoviti učinkovito izvrševanje pravice do obrambe, opredeli predmet postopka, uvedenega zoper podjetje, ker je v njem določeno stališče Komisije do tega podjetja in ker se Komisija v svoji odločbi ne sme sklicevati na dejstva, ki niso bila navedena v obvestilu (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 14. julija 1972 v zadevi Francolor proti Komisiji, 54/69, Recueil, str. 851, točka 12, in z dne 15. oktobra 2002 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, C‑238/99 P, C-244/99 P, C-245/99 P, C-247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C-254/99 P, Recueil, str. I-8375, točka 86).
81 Komisija mora svoje stališče glede nadaljevanja upravnega postopka oblikovati zlasti na podlagi odgovorov na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki so jih podala podjetja, na katera je bilo obvestilo naslovljeno.
82 Komisija ima po eni strani pravico oziroma, glede na okoliščine, celo dolžnost, da opravi nove preiskave, če iz poteka upravnega postopka izhaja, da je potrebno dodatno preverjanje (sodba Sodišča z dne 14. julija 1972 v zadevi Geigy proti Komisiji, 52/69, Recueil, str. 787, točka 14), pri čemer lahko Komisija na podlagi ugotovitev teh novih preiskav na zadevna podjetja naslovi dodatno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.
83 Po drugi strani lahko Komisija glede na odgovore na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in še zlasti glede na priznanje očitanih dejstev in podatkov, pridobljenih med preiskavo, s strani zadevnih podjetij, oceni, da lahko sprejme končno odločbo, s katero se bo upravni postopek končal in bo prenehala njena naloga, da določi in dokaže dejansko stanje zadevne kršitve. V tej odločbi Komisija opredeli odgovornost zadevnih podjetij in določi višino glob, ki so jim morebiti bile naložene.
84 V teh okoliščinah je Sodišče v točki 37 sodbe z dne 16. novembra 2000 v zadevi SCA Holding proti Komisiji (C-297/98 P, Recueil, str. I-10101) štelo, da mora Komisija dokazati dejansko stanje, če ga obdolženo podjetje izrecno ne prizna, pri čemer lahko podjetje v primernem trenutku in zlasti v okviru postopka pred sodiščem uporabi vsa obrambna sredstva, ki se mu bodo zdela primerna. Iz tega pa izhaja, da v obravnavani zadevi ni tako, če zadevno podjetje dejansko stanje prizna (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 9. julija 2003 v zadevi Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, T-224/00, Recueil, str. II-2597, točka 227, in z dne 29. aprila 2004 v združenih zadevah Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, T-236/01, T‑239/01, od T-244/01 do T-246/01, T-251/01 in T-252/01, Recueil, str. II-1181, v nadaljevanju: sodba Tokai I, točka 108; glej v tem smislu tudi zgoraj v točki 56 navedeno sodbo Tokai II, točki 324 in 326).
85 Namen te sodne prakse ni omejiti vlaganje tožb pri sodišču s strani podjetja, ki mu je Komisija naložila sankcijo, ampak jasno določiti obseg izpodbijanja, ki se lahko uveljavlja pred sodiščem, zato da bi se preprečilo, da bi namesto Komisije o določitvi dejanskega stanja zadevne kršitve odločalo Sodišče prve stopnje, saj je to v primeru tožbe na podlagi člena 230 ES pristojno za nadzor zakonitosti odločbe, s katero je bila naložena sankcija, in eventualno za njeno spremembo na podlagi svoje neomejene pristojnosti (sklep Sodišča prve stopnje z dne 9. novembra 2004 v zadevi FNICGV proti Komisiji, T-252/03, ZOdl., str. II‑3795, točka 24).
86 Komisija je v obravnavanem primeru 23. maja 2003 tožečima strankama poslala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, pri čemer jima je za seznanitev s tem obvestilom in za oblikovanje odgovora nanj določila rok osmih tednov. Med tem obdobjem sta lahko tožeči stranki, ki so jima pomagali njuni svetovalci, preučili očitke, ki jih je zoper njiju navedla Komisija, in se ob polnem poznavanju dejstev in tudi na podlagi besedila obvestila o ugodni obravnavi odločili za stališče, ki ga bosta zavzeli.
87 Družba Schunk GmbH je v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah navedla, da ne izpodbija dejanskega stanja niti pravne kvalifikacije le-tega kot prepovedanega omejevalnega sporazuma in/ali kot usklajenega ravnanja, ampak da nasprotuje temu, da bi se ona štela za odgovorno za kršitev konkurenčnega prava s strani družbe SKT. Odgovor družbe Schunk GmbH je tako namenjen izpodbijanju solidarne odgovornosti z družbo SKT.
88 Odgovor družbe SKT je podan v posebni obliki, saj vsebuje uvodni odstavek, v katerem je na splošno navedeno:
„[Družba SKT] ne izpodbija dejanskega stanja […] Družba SKT tudi ne izpodbija pravne kvalifikacije tega dejanskega stanja kot prepovedanega omejevalnega sporazuma in/ali kot usklajenega ravnanja. [Družba SKT] v teh opombah nasprotuje le presoji določenih dejstev in določenim pravnim sklepom Komisije. Tako bomo predstavitev dejanskega stanja v določenih točkah dopolnili.“
89 Izbrane besede kažejo ne le na izrecno splošno priznanje dejanskega stanja, ampak tudi na pravne kvalifikacije le-tega, iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah s pridržkom glede določenih dejstev in pravnih sklepov, do katerih je Komisija lahko prišla na njihovi podlagi.
90 V zvezi s tem je treba poudariti, da je Komisija 10‑odstotno zmanjšanje globe, višina katere je bila pojasnjena na obravnavi, družbi Schunk odobrila na podlagi točke D(2), druga alinea, obvestila o ugodni obravnavi, v katerem je takšno zmanjšanje predvideno, če „podjetje po prejemu obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah obvesti Komisijo, da ne izpodbija dejanskega stanja, na katero Komisija opira svoje obtožbe“.
91 Treba je torej preveriti, ali iz ugovorov, navedenih v točki 78 zgoraj, izhajajo pridržki, ki jih je družba SKT izrazila v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.
– Prepoved oglaševanja
92 Komisija meni, da tožeči stranki obstoj sporazuma glede oglaševanja in sodelovanja na prodajnih razstavah, izrecno navedenega v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, prvič izpodbijata v tožbi, medtem ko tožeči stranki zatrjujeta, da nista med upravnim postopkom nikoli priznali pravilnosti zadevnega dejstva.
93 Ugotoviti je treba, da je vprašanje prepovedi oglaševanja jasno izpostavljeno v točkah 106 in 107 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. Komisija je tako navedla, da so se udeleženci kartela sporazumeli, da ne bodo oglaševali in da ne bodo sodelovali na sejmih in prodajnih razstavah (točka 106), pri čemer se sklicuje na to, da je tehnični odbor na svojem sestanku 3. aprila 1998 pod naslovom „Pravila na področju oglaševanja“ ugotovil, da sta „družbi Morgan Cupex in Pantrak oglaševali karbonske ščetke, kar ni dovoljeno“ (točka 107).
94 Spomniti je treba, da sta družbi SKT in Schunk GmbH v svojih odgovorih na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah navedli, da ne izpodbijata dejanskega stanja niti pravne kvalifikacije le-tega kot prepovedanega omejevalnega sporazuma in/ali kot usklajenega ravnanja, s pridržkom, kar zadeva družbo SKT, glede določene presoje in določenih sklepov Komisije, navedenih v točkah od 3 do 33 njenega odgovora. Vendar pa v navedenih točkah ni nobenega sklicevanja na presojo in sklepe Komisije v zvezi s prepovedjo oglaševanja.
95 V teh okoliščinah je treba šteti, da sta tožeči stranki jasno priznali obstoj protikonkurenčnega sporazuma o prepovedi oglaševanja, katerega ni več mogoče prvič izpodbijati pred Sodiščem prve stopnje.
– Dobavljanje karbonskih blokov
96 Družba SKT meni, da, v nasprotju s tem, kar zatrjuje Komisija, ni bila udeležena pri sporazumih o prepovedi dobavljanja karbonskih blokov prirezovalcem.
97 Iz Odločbe izhaja, da je ta očitek posledica nepopolnega in napačnega razumevanja Odločbe in da ga torej ni mogoče šteti za pravo prepozno izpodbijanje očitanih dejstev.
98 Komisija v uvodni izjavi 154 Odločbe pojasnjuje, da so udeleženci kartela poleg končnih ogljikovih izdelkov, kot so karbonske ščetke, prodajali tudi stisnjene karbonske bloke, ki še niso bili rezani ali strojno obdelani za proizvodnjo ščetk in drugih proizvodov. Določeno število prirezovalcev, ki niso udeleženci omejevalnega sporazuma, te karbonske bloke kupuje, jih oblikuje in spremeni v končne izdelke, ki jih prodaja strankam. Čeprav so ti prirezovalci stranke udeležencev kartela, so zanje tudi vir konkurence za končne izdelke.
99 Iz uvodnih izjav od 154 do 166 Odločbe izhaja, da je bil cilj politike kartela omejiti konkurenco, ki bi jo za končne izdelke, proizvedene iz teh blokov, lahko izvajali prirezovalci, in sicer tako, da jim niso več hoteli dobavljati karbonskih blokov oziroma, da so jim te dobavljali, pri čemer so zanje določili visoke cene.
100 V uvodni izjavi 161 Odločbe Komisija družbi Schunk jasno očita, da je pri dobavljanju prirezovalcem uporabljala cene, ki so bile predhodno dogovorjene z drugimi udeleženci kartela, česar tožeči stranki v svojih pisnih vlogah ne izpodbijata. Trditev tožečih strank, da nista bili udeleženi pri sporazumih glede prepovedi dobavljanja karbonskih blokov, je zato popolnoma neupoštevna.
101 Iz tega izhaja, da je Komisija upravičeno štela, da sta tožeči stranki, s tem ko sta bili udeleženi pri številnih protikonkurenčnih sporazumih, med katere med drugim spadajo sporazumi glede cen karbonskih blokov, namenjenih prirezovalcem, kršili člen 81 ES.
– Protikonkurenčna ravnanja v zvezi s proizvajalci avtomobilske opreme in potrošniškega blaga
102 Po mnenju tožečih strank iz spisa postopka in iz same Odločbe izhaja, da se protikonkurenčni sporazumi niso nanašali na proizvajalce avtomobilske opreme in potrošniškega blaga. Poleg tega naj v okviru upravnega postopka ne bi priznali obstoja takšnih sporazumov, ki bi se nanašali na zadevna sektorja.
103 Komisija navaja, da sta bila oba sektorja zadevnih dejavnosti jasno opisana v točki 11 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah in da pri kršitvi, ki se nanaša na ta sektorja, ne gre za uporabo sistema ciljnih cen, ampak za dogovarjanje udeležencev kartela glede argumentov, ki jih je treba uporabiti za zavrnitev znižanja cen med pogajanji z gospodarskimi subjekti navedenih sektorjev, kar je bilo razvidno že iz točk 91 in 94 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah.
104 Komisija dodaja, da je družba SKT v točki 24 svojega odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ta dejstva priznala tako:
„Proizvajalci so se na področju karbonskih ščetk in modulov za sektor avtomobilske industrije in proizvajalce gospodinjskih aparatov in obdelovalnih strojev soočali z vplivnimi strankami, ki so imele kupno moč in so se lahko posluževale enih proizvajalcev zoper druge. V zvezi s temi strankami ni bil na sestankih kartela na evropski ravni nikoli sprejet splošen sporazum. Gotovo so bili opravljeni pogovori. Toda njihov namen je bil izključno v tem, da so lahko proizvajalci med seboj izmenjali argumente, da bi se lahko nanje sklicevali v razmerju do vplivnih strank, ki so zahtevale znižanje cen.“
105 Tako se zdi, da družba SKT, čeprav zanika obstoj sporazuma glede cen, priznava protipravno dogovarjanje med podjetji, udeleženimi v kartelu, ki se je nanašalo na raven cen proizvodov, namenjenih proizvajalcem avtomobilske opreme in potrošniškega blaga, česar ni več mogoče prvič izpodbijati pred Sodiščem prve stopnje.
106 Vendar pa tožeči stranki ugovarjata temu, da bi se navedbe iz točke 24 odgovora družbe SKT na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah lahko razumele in štele za izrecno priznanje kršitve člena 81 ES.
107 Če bi ob upoštevanju določene nejasnosti obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah glede narave in natančne pravne kvalifikacije zatrjevane kršitve predpostavljali, da zgoraj navedenih navedb ni mogoče šteti za izrecno priznanje očitanih dejstev, bi bilo treba očitek tožečih strank, ki se nanaša na neobstoj kršitve v sektorju proizvajalcev avtomobilske opreme in potrošniškega blaga, šteti za dopustnega, vendar bi ga bilo treba v vsakem primeru zavrniti kot neutemeljenega.
108 Ugotoviti je treba, da iz Odločbe izhaja, da je Komisija štela, da je ravnanje različnih podjetij, udeleženih pri omejevalnem sporazumu, pomenilo eno samo trajno kršitev, ki je postopno dobivala konkretno obliko s sporazumi in/ali usklajenimi ravnanji.
109 Tako je v členu 1 Odločbe navedeno, da so zadevna podjetja, med katerimi sta tožeči stranki, s tem ko so bila udeležena „pri vrsti sporazumov in/ali usklajenih ravnanj“ v sektorju elektrotehničnih in mehanskih ogljikovih in grafitnih proizvodov, kršila člen 81(1) ES. V zvezi s tem je treba spomniti, da v primeru kompleksne kršitve, pri kateri je bilo s ciljem skupnega uravnavanja trga več let udeleženih več proizvajalcev, od Komisije ni mogoče zahtevati, da bi za vsako podjetje in za vsako obdobje kršitev natančno opredelila kot sporazum ali kot usklajeno ravnanje, saj se člen 81 ES nanaša na obe ti obliki kršitve (zgoraj v točki 56 navedena sodba PVC II, točka 696).
110 Komisija glede protipravnih dejavnosti v zvezi s proizvajalci avtomobilske opreme in potrošniškega blaga v uvodni izjavi 40 Odločbe pojasnjuje, da spadajo ti proizvajalci v prvo kategorijo „vplivnih strank“ za elektrotehnične proizvode in da je zanje značilno njihovo majhno število, nakupi v velikih količinah in velika pogajalska moč.
111 Komisija zlasti na podlagi navedb družbe LCL navaja, da „se zdi, da so od vseh strank od izračuna tarifnih cen bili izključeni le proizvajalci avtomobilske opreme in morda proizvajalci potrošniškega blaga“ (uvodna izjava 120 Odločbe), ampak da je do neposrednih stikov med možnimi dobavitelji prišlo že pred letnimi pogajanji z zadevnimi gospodarskimi subjekti, pri čemer je pri teh stikih šlo bolj za uskladitev cen kot za uskladitev argumentov, ki jih je treba uporabiti za zavrnitev zahtev teh vplivnih strank po znižanju cen (uvodna izjava 124 Odločbe).
112 Tožeči stranki zatrjujeta, da dokument družbe LCL, na katerem temeljijo sklepi Komisije, ne vsebuje podatka, na podlagi katerega bi bilo mogoče skleniti, da se je zadevna izmenjava argumentov nanašala na sektorja avtomobilske opreme in potrošniškega blaga, in da pri tej izmenjavi ne gre za ravnanje, ki bi bilo prepovedano s členom 81 ES.
113 Ugotoviti je treba, prvič, da se zadevni dokument nanaša na „metodo izračuna cen ščetk za električne motorje“ in da je prvi del namenjen „avtomobilskim ščetkam“ in „ščetkam FHP“. Družba LCL, potem ko je s podobnimi besedami, kot so navedene zgoraj v točki 110, opisala okoliščine zahteve za ta dva proizvoda, navaja:
„V takšnih okoliščinah je pri dogovarjanju med konkurenti v zadevnem obdobju šlo le za poskus obrambe pred zelo neuravnoteženim razmerjem moči v korist strank.
[…]
Razprave v okviru tehničnih srečanj (European Carbon and Graphite Association) se niso nikoli nanašale na cene ‚avtomobilskih ščetk‘ in ‚ščetk FHP‘. Te cene niso bile nikoli določene na podlagi metode ali tarif, skupnih različnim konkurentom.
V obdobju omejevalnega sporazuma, ki se je končalo leta 1999, je na letnih pogajanjih s strankami prišlo do dogovarjanja konkurentov z namenom izmenjave informacij in dokumentov z argumenti, ki jih je nato vsak konkurent skušal uporabiti, da bi se uprl pritiskom strank in njihovim stalnim zahtevam po znižanju cen.
[…]
Sklep
Med obdobjem kršitve je med konkurenti za ‚avtomobilske ščetke‘ in ‚ščetke FHP‘ prišlo do dogovarjanja z namenom, da bi se konkurentom pomagalo, da bi se kar najbolje uprli močnim pritiskom in ponavljajočim se zahtevam po znižanju cen s strani strank.“
114 Ob upoštevanju značilnosti proizvodov, za katere gre v zadevnem dokumentu, ni nobenega dvoma, da se je navedeno dogovarjanje nanašalo na sektorja avtomobilske opreme in potrošniškega blaga. Ni sporno, da elektrotehnični in mehanski ogljikovi in grafitni proizvodi v glavnem služijo prevajanju elektrike. Med te proizvode spadajo tudi grafitne ščetke, ki obsegajo „avtomobilske ščetke“, ki so vgrajene v električne motorje, namenjene za opremo avtomobilov, in „ščetke FHP“, ki so vgrajene v električne motorje električnih gospodinjskih aparatov in prenosnih strojev.
115 Poleg tega je družba SKT v točki 24 svojega odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah zadevno dogovarjanje jasno uvrstila „[n]a področj[e] karbonskih ščetk in modulov za sektor avtomobilske industrije in proizvajalce gospodinjskih aparatov in obdelovalnih strojev“.
116 Opozoriti je treba, drugič, da gre pri pojmu „usklajeno ravnanje“ za obliko usklajevanja med podjetji, ki se sicer ne nadaljuje do sklenitve pogodbe v pravem pomenu, vendar ima za posledico, da se konkurenco, ki je povezana s tveganji, zavestno nadomesti s praktičnim sodelovanjem (zgoraj v točki 55 navedena sodba ICI proti Komisiji, točka 64). Merila usklajevanja in sodelovanja, ki nikakor ne zahtevajo, da se izdela pravi „načrt“, je treba razumeti v smislu pojmovanja določb Pogodbe ES v zvezi s konkurenco, v skladu s katerimi vsak gospodarski subjekt samostojno določi politiko, ki jo namerava voditi na skupnem trgu. Sicer drži, da ta zahteva glede samostojnosti ne izključuje pravice gospodarskih subjektov, da se obstoječemu ali pričakovanemu ravnanju svojih konkurentov razumno prilagodijo, vendar močno nasprotuje vsakršnemu neposrednemu ali posrednemu navezovanju stikov med temi subjekti, katerih namen ali učinek je bodisi vplivati na ravnanje dejanskega ali potencialnega konkurenta na trgu, bodisi takemu konkurentu razkriti ravnanje, ki ga nameravajo izvajati na trgu oziroma ga nameravajo upoštevati (sodba Sodišča z dne 16. decembra 1975 v združenih zadevah Suiker Unie in drugi proti Komisiji, od 40/73 do 48/73, 50/73, od 54/73 do 56/73, 111/73, 113/73 in 114/73, Recueil, str. 1663, točki 173 in 174; zgoraj v točki 56 navedena sodba PVC II, točka 720).
117 Očitno je, da kaže predmet neposrednih stikov, do katerih je prišlo med udeleženci omejevalnega sporazuma, kot sta jih opisali družbi LCL in SKT, na protipravno dogovarjanje v smislu zgoraj navedene sodne prakse. Zadevna podjetja so z izmenjavo informacij z namenom ohranitve določene ravni cen za proizvode, namenjene proizvajalcem avtomobilske opreme in potrošniškega blaga, vzpostavila kartelne mehanizme, ki so olajšali usklajevanje njihovega poslovnega ravnanja, kar je v očitnem nasprotju z zahtevo, da mora vsak gospodarski subjekt samostojno določiti politiko, ki jo namerava voditi na trgu.
118 Sodišče je v sodbi z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni (C-49/92 P, Recueil, str. I-4125) navedlo, da že v skladu z besedilom člena 81(1) ES pojem usklajenega ravnanja poleg dogovorov med podjetji predpostavlja ravnanje na trgu v skladu s temi dogovori in vzročno zvezo med obema (točka 118). Prav tako je odločilo, da velja domneva, ob pridržku nasprotnega dokaza, ki ga morajo predložiti zainteresirane osebe, da podjetja, ki so sodelovala pri dogovoru in so ostala dejavna na trgu, pri določitvi svojega ravnanja na trgu upoštevajo informacije, izmenjane z njihovimi konkurenti (zgoraj navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 121).
119 V obravnavanem primeru je treba zaradi neobstoja nasprotnih dokazov, ki bi jih morala predložiti družba SKT, izhajati iz tega, da je navedena družba, ki je bila na zadevnem trgu dejavna v celotnem obdobju kršitve, pri določitvi svojega obnašanja na tem trgu upoštevala protipravne dogovore, pri katerih je bila udeležena (glej v tem smislu zgoraj v točki 118 navedeno sodbo Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 121).
120 Iz tega izhaja, da je Komisija upravičeno štela, da sta tožeči stranki, s tem ko sta bili udeleženi pri vrsti sporazumov in usklajenih ravnanj, ki so se med drugim nanašali na proizvode, namenjene proizvajalcem avtomobilske opreme in potrošniškega blaga, kršili člen 81 ES in da je zato trditve tožečih strank v zvezi z nujnostjo, da se ne upošteva prometa, doseženega v zadevnih sektorjih, ki temeljijo na zmotni premisi, da se omejevalni sporazum ni nanašal na te proizvode, treba zavrniti.
– Neobstoj skupnega načrta udeležencev omejevalnega sporazuma, katerega cilj bi bil, da se z odkupi podjetij doseže trajna sprememba strukture konkurence na trgu
121 Tožeči stranki v okviru svojih pripomb glede teže kršitve navajata, da Komisija v zvezi z odkupi podjetij, do katerih je prihajalo v preteklosti, v uvodni izjavi 173 Odločbe, vsaj v različici v nemškem jeziku, ugotavlja, da se je „kartel […] s temi različnimi ukrepi znebil skoraj vseh ‚outsiderjev‘, ki so bili dejavni na trgu EGP“.
122 Družba Schunk navaja, da Komisija z zatrjevanjem zgoraj navedenega domneva, da so zadevna podjetja sledila skupnemu načrtu, katerega cilj je bil, da se z odkupi podjetij doseže trajna sprememba strukture konkurence na trgu, in trdi, da takšen načrt nikoli ni obstajal oziroma sta ga, brez njene vednosti, lahko zasnovali in izvajali le družbi SGL in Morgan.
123 Pod pogojem, da je ti trditvi mogoče razumeti tako, da tožeči stranki z njima izpodbijata kršitev, ki je opisana v uvodni izjavi 2 Odločbe in za katero se je ugotovilo, da sta odgovorni, je treba ugotoviti, da temeljita na očitno napačnem razumevanju Odločbe in ju je treba zavrniti kot popolnoma neupoštevni.
124 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se uvodna izjava 173 Odločbe sestoji iz ene same sklepne povedi, ki se ne nanaša zgolj na odkupe konkurenčnih podjetij, ki so jih opravili določeni udeleženci omejevalnega sporazuma.
125 Izraz „s temi različnimi ukrepi“ pokriva vsa protikonkurenčna ravnanja, ki so opisana v uvodni izjavi 167 Odločbe in katerih namen je, da se konkurente prepriča k sodelovanju, da se konkurente prisili k sodelovanju, da se z usklajenim ravnanjem konkurente prisili k umiku s trga ali vsaj, da se jim da jasno vedeti, da je zanje bolje, da ne nasprotujejo kartelu, pri čemer je pri teh ravnanjih šlo tudi za odkup konkurentov. Zadevna uvodna izjava torej ne vsebuje nobene trditve ali domneve Komisije v zvezi z obstojem „skupne[ga] načrt[a] udeležencev omejevalnega sporazuma, katerega cilj [bi] bil, da se z odkupi podjetij doseže trajna sprememba strukture konkurence na trgu“.
126 Poleg tega je treba ugotoviti, da Komisija v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah in v Odločbi tožečima strankama ne pripisuje odkupov konkurenčnih podjetij in da tožeči stranki ne izpodbijata resničnosti drugih protikonkurenčnih ravnanj, pripisanih konkurenčnim podjetjem, kot so bila opisana v uvodnih izjavah od 168 do 171 Odločbe, ki se pripisujejo udeležencem omejevalnega sporazuma in pri katerih ne gre za ukrepe odkupov podjetij.
– Obstoj zelo razvitega sistema za nadzor in izvajanje zadevnih sporazumov
127 Iz uvodnih izjav 2 in 219 Odločbe izhaja, da je Komisija ocenila, da so bila podjetja, na katera je bila Odločba naslovljena, udeležena pri eni sami in trajni kršitvi člena 81(1) ES in, od 1. januarja 1994 dalje, člena 53(1) Sporazuma EGP, v okviru katere so, med drugim, ta podjetja „za nadzor in izvajanje svojih sporazumov uporabljala zelo razvit sistem“.
128 Tožeči stranki zatrjujeta, da takšen sistem nikoli ni obstajal in da v Odločbi ni pojasnjeno, za kakšen sistem naj bi šlo.
129 Vendar pa je treba ugotoviti, da sta v Odločbi vsebovani dve navedbi v zvezi z „[n]ačin[om] za zagotovitev spoštovanja pravil kartela“.
130 V uvodni izjavi 89 je navedeno:
„V sporazumu iz leta 1937 o ustanovitvi evropskega združenja proizvajalcev karbonskih ščetk je bil za reševanje sporov med udeleženci kartela v primeru trditev nespoštovanja pravil kartela predviden uradni arbitražni postopek. Takšni formalni postopki za zagotovitev spoštovanja pravil kartela po začetku veljavnosti pravil Skupnosti o konkurenci niso bili več mogoči. Zato so udeleženci kartela strogo nadzorovali cenovne ponudbe strankam vsakega od njih in na sestankih in ob drugih priložnostih poudarjali nujnost spoštovanja dogovorjenih pravil in cen kartela. Primeri:
Na sestanku tehničnega odbora z dne 16. aprila 1993:
‚G [družba Schunk] zahteva, naj:
1. se cenovna ponudba, ki je bila dana [stranki] Burgmann in ki je od dogovorjene tarife nižja za od 25 do 30 %, pisno prekliče;
2. se ne da nobena druga ponudba cene na tej ravni‘.
Lokalni sestanek na Nizozemskem z dne 27. oktobra 1994:
‚Morganite − Belgija problemi s kolegi. Nobenega zvišanja cen med poletjem‘.“
131 Komisija na podlagi več dokumentov v uvodni izjavi 90 Odločbe dodaja, da so se „[n]a sestankih kartela […] preučili primeri prenizkih cen, ki bi lahko vodili k odškodninskim zahtevkom“.
132 Komisija v svojih pisnih vlogah zatrjuje, da sta tožeči stranki zgoraj navedena dejstva, ki so bila vsebovana že v točki 62 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, prvič izpodbijali pred Sodiščem prve stopnje.
133 Poudariti je treba, da se pridržki in kritične pripombe, ki jih je družba SKT navedla v svojem odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in ki relativizirajo prvotno načelno priznanje dejanskega stanja in pravne kvalifikacije le-tega, ne nanašajo na vprašanje nadzora izvajanja sporazumov, in zato tožeči stranki tega ne moreta prvič izpodbijati pred Sodiščem prve stopnje.
134 Če predpostavljamo, da je glede na to, da je Komisija izraz „zelo razvit sistem“ prvič uporabila šele v Odločbi, ugovor, ki ga uveljavljata tožeči stranki, vendarle mogoče šteti za dopustnega, ga je v vsakem primeru treba zavrniti kot neutemeljenega. Zadošča namreč ugotoviti, da tožeči stranki nista navedli ničesar, kar bi nasprotovalo ugotovitvam Komisije v uvodnih izjavah 89 in 90 Odločbe, pri čemer gre zlasti za obstoj sistema za nadzor tarifne politike udeležencev omejevalnega sporazuma, ki vključuje obveznost podjetij, ki so dajala prenizke cenovne ponudbe, da povrnejo škodo.
135 Na koncu je treba ugotoviti, da tožeči stranki v delu tožbe, ki je namenjen „prispevku družbe Schunk h kršitvi“ in zatrjevani precenitvi le-te s strani Komisije, izpodbijata stališče Komisije, ki je opisano v uvodni izjavi 178 Odločbe in v okviru katerega je Komisija dejstvo, da so določeni udeleženci že na sestanku 1. marca 1995, na katerem je bilo ustanovljeno Evropsko združenje za ogljik in grafit (ECGA, association européenne du carbone et du graphite), ugotovili, da je treba ustanoviti odbor za posebne grafite, ne da bi pri tem mogli navesti, katera zakonita vprašanja naj bi takšen odbor presojal, opredelila za nenormalno.
136 Ne glede na to, da so trditve tožeče stranke kratke in hermetične, se zdi, da spadajo zgoraj navedene ugotovitve Komisije v okvir presoje vloge, ki so jo pri omejevalnem sporazumu imela poklicna združenja in še zlasti ECGA. V teh okoliščinah pa zadevne trditve tožečih strank niso takšne, da bi lahko presojo odgovornosti tožečih strank s strani Komisije postavile pod vprašaj bolj kot oceno teže kršitve.
137 Iz vsega navedenega izhaja, da je Komisija upravičeno štela, da sta tožeči stranki, s tem ko sta bili udeleženi pri vrsti sporazumov in usklajenih ravnanj v sektorju elektrotehničnih in mehanskih ogljikovih in grafitnih proizvodov, kršili člen 81 ES, kot je opisano v uvodni izjavi 2 Odločbe.
Zahtevek za zmanjšanje globe
138 Tožeči stranki Komisiji očitata, da je pri določitvi višine globe kršila načeli sorazmernosti in enakega obravnavanja.
139 Iz Odločbe izhaja, da so bile globe naložene na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17 in da je Komisija – čeprav se Odločba ne sklicuje izrecno na Smernice – za določitev višine glob uporabila metodo, opredeljeno v Smernicah.
Trditev, da je Komisija glede na naravo in učinke kršitve težo le‑te precenila
140 Komisija v skladu z metodo, opredeljeno v Smernicah, za izhodišče izračuna višine glob, ki se bodo naložile zadevnim podjetjem, vzame znesek, določen glede na težo kršitve. Pri oceni teže kršitve je treba upoštevati naravo kršitve, njen dejanski vpliv na trg, na katerem se to lahko meri, in obseg zadevnega geografskega trga (točka 1 A, prvi odstavek). V tem okviru so kršitve razvrščene v tri kategorije, in sicer med ,,lažje kršitve“, za katere so možne globe v višini od 1000 do 1 milijona eurov, ,,resne kršitve“, za katere so možne globe v višini od 1 milijona do 20 milijonov eurov, ter ,,zelo resne kršitve“, za katere so možne globe v višini nad 20 milijonov eurov (točka 1 A, drugi odstavek, od prve do tretje alinee).
141 Komisija je v Odločbi povzela te tri ugotovitve:
– zadevna kršitev je bila v glavnem v tem, da so se neposredno ali posredno določale prodajne cene in drugi pogoji poslovanja, ki veljajo za stranke, da se je, zlasti z dodelitvijo strank, določala razdelitev trgov in da se je do konkurentov, ki niso bili udeleženci kartela, usklajeno ravnalo, pri čemer gre pri takšnih ravnanjih že zaradi njihove narave za najbolj resne kršitve določb člena 81(1) ES in člena 53(1) Sporazuma EGP (uvodna izjava 278 Odločbe);
– kartelni sporazumi so bili izvršeni in so vplivali na trg EGP za zadevne proizvode, vendar tega vpliva ni bilo mogoče natančno izmeriti (uvodna izjava 286 Odločbe);
– kartel je pokrival celoten skupni trg in, po njegovi ustanovitvi, celoten EGP (uvodna izjava 287 Odločbe).
142 V sklepu Komisije v uvodni izjavi 288 Odločbe je navedeno:
„Glede na vse te dejavnike Komisija ocenjuje, da je bila kršitev zadevnih podjetij zelo resna. Po mnenju Komisije sta narava in geografska razsežnost kršitve takšni, da je kršitev treba opredeliti za zelo resno, ne glede na to, ali je njen vpliv na trg mogoče izmeriti. V vsakem primeru je jasno, da so se protikonkurenčni dogovori kartela izvajali in da so vplivali na trg, pa čeprav tega vpliva ni mogoče natančno izmeriti.“
143 Tožeči stranki zatrjujeta, da je Komisija precenila težo kršitve in v zvezi s tem uveljavljata različne argumente, ki se v glavnem nanašajo na analizo narave kršitve. Izpodbijata tudi oceno Komisije glede učinkov te kršitve.
– Narava kršitve
144 Uvodoma je treba ugotoviti, da obrazložitev Komisije v zvezi z naravo kršitve sestoji iz dveh delov, pri čemer se prvi nanaša na upoštevanje same vsebine zadevnih protikonkurenčnih dejavnosti (uvodna izjava 278 Odločbe), drugi pa na zunanje dejavnike, vendar v povezavi s presojo narave kršitve (uvodna izjava 279 Odločbe).
145 V prvem delu je Komisija navedla, da je bila zadevna kršitev v glavnem v tem, da so se neposredno ali posredno določale prodajne cene in drugi pogoji poslovanja, ki veljajo za stranke, da se je, zlasti z dodelitvijo strank, določala razdelitev trgov in da se je do konkurentov, ki niso bili udeleženci kartela, usklajeno ravnalo.
146 Spomniti je treba, da so bile trditve tožečih strank v zvezi z neobstojem protikonkurenčnega sporazuma o prepovedi oglaševanja, neobstojem skupnega načrta udeležencev omejevalnega sporazuma, katerega cilj bi bil, da se z odkupi podjetij doseže trajna sprememba strukture konkurence na trgu, in neobstojem zelo razvitega sistema za nadzor in izvajanje njihovih sporazumov, ki so bile v njunih pisnih vlogah navedene v delu, ki je bil formalno namenjen izpodbijanju ocene Komisije glede teže kršitve, iz zgoraj navedenih razlogov zavrnjene.
147 Poleg tega iz besedila uvodne izjave 278 Odločbe izhaja, da je Komisija pri oceni teže kršitve različno ponderirala protikonkurenčne dejavnosti podjetij, udeleženih v kartelu, in da ni pri tem niti omenila prepovedi oglaševanja in uporabe zelo razvitega sistema za nadzor in izvajanje njihovih sporazumov, saj sta ti ravnanji objektivno manj pomembni in zgolj dopolnilni.
148 Celo če bi predpostavljali, da je ugovore tožečih strank v zvezi s prepovedjo oglaševanja in zgoraj navedenim sistemom mogoče šteti za utemeljene, v teh okoliščinah z njimi ni mogoče postaviti pod vprašaj ocene Komisije glede teže kršitve.
149 Komisija v okviru drugega dela obrazložitve glede teže kršitve (uvodna izjava 279 Odločbe) navaja:
„Zaradi celovitosti obravnave je treba opozoriti tudi na to, da so bili pri kartelnih dogovorih udeleženi vsi veliki gospodarski subjekti EGP, ki nadzirajo več kot 90 % trga EGP. Ti dogovori so se usmerjali oziroma se vsaj zavestno dopuščali na najvišji vodstveni ravni v zadevnih podjetjih. Udeleženci kartela so poskrbeli za veliko previdnostnih ukrepov za preprečitev razkritja omejevalnega sporazuma, zaradi česar ni nobenega dvoma o tem, da so se popolnoma zavedali nezakonitosti svojih ravnanj. Kartel je dosegel visoko stopnjo institucionaliziranosti in njegovi sklepi so se zelo spoštovali. Udeleženci kartela so imeli pogoste in redne sestanke in druge stike. Omejevalni sporazum se je izvajal zgolj v korist udeleženih podjetij ter v škodo njihovih strank in, nazadnje, širše javnosti.“
150 Tožeči stranki v utemeljitev trditve, da naj bi bila ocena teže kršitve napačna, navajata, da se Komisija pri tem, ko v sprotni opombi št. 4 Odločbe navaja, da je kartel „za potrebe sporazumov glede cen“ elektrotehnične proizvode razvrstil v več velikih kategorij, moti in da teza Komisije, v skladu s katero je izvajanje sporazumov omogočal sistem, ki je bil prisilno organiziran, „zato“ temelji na napačni razlagi dejstev.
151 Če pustimo ob strani to, da med zgoraj navedenima trditvama očitno ni nobene logične povezave, zadošča ugotoviti, da niso trditve tožečih strank nikakor povezane z oceno teže kršitve, ki jo je v Odločbi podala Komisija, in da so zato z vidika očitka precenitve navedene teže popolnoma neupoštevne.
152 Tožeči stranki poleg tega zatrjujeta, da se v Odločbi (uvodna izjava 279) kot obteževalna okoliščina ne bi smela upoštevati niti tajnost omejevalnega sporazuma niti škoda, ki je nastala širši javnosti, saj naj bi šlo za dejavnika, ki sta značilna za vsak omejevalni sporazum in ju je tako pri določitvi okvira globe upošteval že zakonodajalec. Poleg tega naj Komisija ne bi predložila nobenega dokaza v utemeljitev svoje teze, da so si udeleženci omejevalnega sporazuma metodično prizadevali, da bi prikrili svoja nezakonita ravnanja.
153 Spomniti je treba, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso teža kršitve določi ob upoštevanju številnih dejavnikov, kot so okoliščine posameznega primera, njegov kontekst in odvračilni učinek glob, glede katerih ima Komisija diskrecijsko pravico (zgoraj v točki 44 navedena sodba Sodišča Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 241, in sodba Sodišča z dne 10. maja 2007 v zadevi SGL Carbon proti Komisiji, C-328/05 P, ZOdl., str. I-3921, točka 43).
154 V teh okoliščinah je Komisija pri določitvi teže kršitve lahko legitimno upoštevala dejstvo, da so podjetja poskrbela za veliko previdnostnih ukrepov za preprečitev razkritja omejevalnega sporazuma, in škodo, ki je nastala širši javnosti, čeprav, kot to zatrjujeta tožeči stranki, pri teh dveh dejavnikih strogo vzeto ne gre za „obteževalne okoliščine“.
155 Komisija je v nasprotju s tem, kar zatrjujeta tožeči stranki, v uvodnih izjavah od 81 do 87 Odločbe predložila podroben opis previdnostnih ukrepov, sprejetih zaradi zagotovitve tajnosti sestankov in stikov, pri čemer je k temu opisu predložila tudi dokazila, ki jih tožeči stranki nista izpodbijali.
156 Poleg tega, kot to poudarja Komisija, vse kršitve konkurenčnega prava konkurenci in potrošnikom ne škodujejo enako. To upoštevanje škode, ki je nastala javnosti, se razlikuje od upoštevanja gospodarske sposobnosti udeleženca omejevalnega sporazuma povzročiti znatno škodo konkurenci in potrošnikom, do katerega pride v fazi izračuna višine globe, določenega v Smernicah, in s katerim se skuša doseči različno obravnavanje, zlasti v primeru, za katerega gre tudi v obravnavani zadevi, ko je pri kršitvi udeleženih več podjetij.
157 Na koncu je treba ugotoviti, da iz besedila uvodne izjave 279 Odločbe izhaja, da so bili dejavniki iz te uvodne izjave, v primerjavi s tistimi, opisanimi v uvodni izjavi 278 Odločbe, navedeni le podredno. Čeprav bi predpostavljali, da je ugovarjanje tožečih strank upoštevanju tajnosti omejevalnega sporazuma in škode, ki je nastala javnosti, mogoče šteti za utemeljeno, to v teh okoliščinah ne bi imelo za posledico, da bi se postavila pod vprašaj ocena Komisije glede narave kršitve, kot izhaja iz ustrezne in zadostne obrazložitve iz uvodne izjave 278 Odločbe.
– Učinki kršitve
158 Tožeči stranki v okviru svojega očitka, ki se nanaša na precenitev teže kršitve, zatrjujeta, da je Komisija pri presoji učinkov kršitve storila dvojno napako.
159 Tožeči stranki menita, prvič, da je Komisija, s tem ko je štela, da je omejevalni sporazum obsegal tudi kartelne sporazume v zvezi s proizvajalci avtomobilske opreme in potrošniškega blaga, obstoja katerih naj tožeči stranki ne bi nikoli priznali, velikost zadevnega trga napačno določila.
160 Kot je bilo prej obrazloženo, je iz teh trditev mogoče razbrati ugovarjanje kršitvi, ki jo je v Odločbi ugotovila Komisija, pri čemer je bilo v nasprotju s tem, kar zatrjujeta tožeči stranki, ugotovljeno, da so protikonkurenčna ravnanja kartela zares zadevala proizvajalce avtomobilske opreme in potrošniškega blaga. Poleg tega so te trditve popolnoma neupoštevne, kar zadeva preizkus utemeljenosti presoje učinkov omejevalnega sporazuma, ki je v nasprotju s tem, kar zatrjujeta tožeči stranki, neodvisna od prometa, ki so ga podjetja dosegla od zadevnih proizvodov.
161 Tožeči stranki navajata, drugič, da je Komisija pri presoji izvajanja sporazumov storila napako, pri čemer hkrati zatrjujeta, da Komisija, v nasprotju z zahtevami, ki izhajajo iz njenih lastnih Smernic, ni predložila nobenega dokaza za konkreten vpliv omejevalnega sporazuma in ni dovolj upoštevala tega, da so bili sporazumi le delno izvedeni.
162 Komisija v uvodni izjavi 281 Odločbe ugotavlja obstoj dejanskih protikonkurenčnih učinkov, ki so v tej zadevi posledica izvajanja kartelnih sporazumov, pa čeprav teh učinkov ni mogoče natančno izmeriti, pri čemer je ta ugotovitev podana po opisu narave kršitve in pred določitvijo njene geografske razsežnosti. Na podlagi besedila uvodne izjave 288 Odločbe in, še zlasti, na podlagi uporabe izraza „[g]lede na vse te dejavnike“ je mogoče ugotoviti, da je Komisija konkreten vpliv omejevalnega sporazuma na trg upoštevala pri opredelitvi kršitve za „zelo resno“, čeprav je dodala, da je ta opredelitev utemeljena ne glede na to, ali je vpliv mogoče izmeriti.
163 Iz uvodnih izjav od 244 do 248 in od 280 do 286 Odločbe tako izhaja, da je Komisija na podlagi izvajanja omejevalnega sporazuma očitno sklepala na obstoj konkretnega vpliva omejevalnega sporazuma na zadevni sektor.
164 Komisija v zvezi s tem navaja, da so „[v]si udeleženci kartela […] dogovorjena splošna procentualna zvišanja cen izvedli ob izdaji novih cenovnih list […,] da so bila naročila javnih prevoznih podjetij dodeljena podjetjem, katerih ponudbe so bile oblikovane tako, da so bile nekoliko nižje od ponudb drugih udeležencev kartela, da so lahko zasebne stranke kupovale le pri vnaprej določenem dobavitelju in po vnaprej določenih cenah, ne da bi bila pri tem zagotovljena konkurenca, da prirezovalci niso mogli kupiti blokov oziroma so jih lahko kupili le po umetno zvišanih cenah, zaradi česar na trgu končnih izdelkov niso mogli učinkovito konkurirati“. Glede na dolžino trajanja kršitve in glede na to, da so zadevna podjetja skupaj nadzorovala več kot 90 % trga EGP, po mnenju Komisije ni nobenega dvoma, da je omejevalni sporazum imel dejanske protikonkurenčne učinke na tem trgu (uvodni izjavi 245 in 281 Odločbe).
165 Spomniti je treba, da mora Komisija pri presoji konkretnega vpliva kršitve na trg upoštevati konkurenco, ki bi normalno obstajala, če kršitve ne bi bilo (glej v tem smislu zgoraj v točki 116 navedeno sodbo Suiker Unie in drugi proti Komisiji, točki 619 in 620; sodbi Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi Mayr‑Melnhof proti Komisiji, T-347/94, Recueil, str. II-1751, točka 235; z dne 11. marca 1999 v zadevi Thyssen Stahl proti Komisiji, T-141/94, Recueil, str. II‑347, točka 645, in zgoraj v točki 84 navedeno sodbo Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, točka 150).
166 Pri omejevalnem sporazumu o cenah lahko Komisija o tem, da je kršitev vplivala na trg, sklepa na podlagi dejstva, da so udeleženci omejevalnega sporazuma sprejeli ukrepe za uporabo dogovorjenih cen, s tem ko so jih na primer sporočali strankam, ko so svojim zaposlenim naročali, naj jih uporabijo kot pogajalsko osnovo, in s tem ko so nadzorovali njihovo uporabo s strani konkurentov in lastne prodajne službe. Za sklepanje o vplivu na trg namreč zadošča, da so se dogovorjene cene uporabljale kot podlaga za določanje posameznih transakcijskih cen, zaradi česar je bil pogajalski prostor strank omejen (sodba Sodišča prve stopnje z dne 17. decembra 1991 v zadevi Hercules Chemicals proti Komisiji, T‑7/89, Recueil, str. II-1711, točki 340 in 341; zgoraj v točki 56 navedena sodba PVC II, točke od 743 do 745, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 14. decembra 2006 v združenih zadevah Raiffeisen Zentralbank Österreich in drugi proti Komisiji, od T-259/02 do T-264/02 in T-271/02, ZOdl., str. II‑5169, točka 285).
167 Po drugi strani pa v primeru ugotovitve izvajanja omejevalnega sporazuma od Komisije ni mogoče zahtevati, da bi morala sistematično dokazati, da so sporazumi zadevnim podjetjem dejansko omogočili, da so dosegla višje transakcijske cene, kot bi jih, če ne bi bilo omejevalnega sporazuma. V zvezi s tem ni mogoče sprejeti trditve, da se lahko pri določanju teže kršitve upošteva samo dejstvo, da bi bila višina transakcijskih cen brez dogovarjanja drugačna (sodba Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Cascades proti Komisiji, C‑279/98 P, Recueil, str. I-9693, točki 53 in 62). Poleg tega ne bi bilo sorazmerno zahtevati tak dokaz, za katerega bi se porabilo veliko sredstev, saj bi bili potrebni hipotetični izračuni, ki bi temeljili na ekonomskih modelih, katerih natančnost lahko sodišče le težko preveri in katerih zanesljivost nikakor ni dokazana (sklepni predlogi generalnega pravobranilca Mischa v sodbi Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Mo och Domsjö proti Komisiji, C-283/98 P, Recueil, str. I-9855, I‑9858, točka 109).
168 Za oceno teže kršitve je namreč odločilno, ali so udeleženci omejevalnega sporazuma storili vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi njihovi nameni imeli konkretne učinke. Na nadaljnje dogajanje v zvezi z dejansko uresničenimi tržnimi cenami so lahko vplivali drugi dejavniki, nad katerimi udeleženci omejevalnega sporazuma niso imeli nadzora. Udeleženci omejevalnega sporazuma zunanjih dejavnikov, ki so ovirali njihova prizadevanja, ne morejo navajati sebi v prid in jih razlagati kot dejavnike, ki bi upravičevali zmanjšanje globe (sklepni predlogi generalnega pravobranilca Mischa k zgoraj v točki 167 navedeni sodbi Mo och Domsjö proti Komisiji, točke od 102 do 107).
169 Komisija je torej na podlagi izvajanja omejevalnega sporazuma upravičeno sklepala, da je ta vplival na trg, potem ko je umestno ugotovila, da je omejevalni sporazum trajal več kot 11 let in da so udeleženci navedenega omejevalnega sporazuma nadzorovali več kot 90 % trga EGP.
170 V zvezi z utemeljenostjo ugotovitev, na podlagi katerih je Komisija v obravnavani zadevi prišla do tega sklepa, je treba poudariti, da tožeči stranki nista dokazali in niti ne zatrjujeta, da se omejevalni sporazum ni izvajal. Iz pisnih vlog tožečih strank izhaja, da sta tožeči stranki navedli le, da je bil omejevalni sporazum le delno izveden, pri čemer se s to trditvijo, če predpostavljamo, da je resnična, ne more dokazati, da je Komisija napačno ocenila težo kršitve, s tem ko je upoštevala, da so zadevna protipravna ravnanja imela dejanski protikonkurenčen vpliv na trg EGP za zadevne proizvode (sodba Sodišča prve stopnje z dne 25. oktobra 2005 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji, T-38/02, ZOdl., str. II‑4407, točka 148).
171 Na koncu je treba ugotoviti, da je, pa čeprav bi predpostavljali, da Komisija konkretnega vpliva omejevalnega sporazuma ni dokazala v pravno zadostni meri, opredelitev te kršitve za „zelo resno“ še vedno primerna. Trije vidiki ocene teže kršitve namreč nimajo enake teže pri celotni presoji. Narava kršitve ima odločilno vlogo zlasti pri opredeljevanju „zelo resnih“ kršitev. V zvezi s tem iz opisa zelo resnih kršitev v Smernicah izhaja, da so lahko sporazumi ali usklajena ravnanja, katerih namen je, kot v obravnavanem primeru, zlasti določanje cen, že zaradi svoje narave opredeljeni kot „zelo resni“, ne da bi bilo treba taka ravnanja opredeliti na podlagi posebnega vpliva ali geografske razsežnosti. To ugotovitev potrjuje dejstvo, da čeprav so v opisu resnih kršitev izrecno navedeni vpliv na trg in učinki na obsežna območja skupnega trga, pa v opisu zelo resnih kršitev ni nikakršnih zahtev glede dejanskega vpliva na trg niti glede učinkov na natančno določeno geografsko območje (sodba Sodišča prve stopnje z dne 27. julija 2005 v združenih zadevah Brasserie nationale in drugi proti Komisiji, od T‑49/02 do T‑51/02, ZOdl., str. II-3033, točka 178, in zgoraj v točki 170 navedena sodba Groupe Danone proti Komisiji, točka 150).
172 Iz vsega navedenega izhaja, da je treba očitek, ki se nanaša na precenitev teže kršitve glede na njeno naravo in učinke, zavrniti.
Razvrstitev podjetij v kategorije
173 Tožeči stranki zatrjujeta, prvič, da je Komisija v nasprotju s svojimi Smernicami izhodiščni znesek glob določila neodvisno od celotnega prometa podjetij, zaradi česar je bilo kršeno načelo enakega obravnavanja. Tako naj bi bili družbi Schunk in SGL razporejeni v isto kategorijo, čeprav je bila družba SGL skoraj dvakrat večja od družbe Schunk. Komisija naj bi v Odločbi vsa podjetja obravnavala „na enak način“ in naj ne bi upoštevala določenih dejavnikov, kot sta struktura tožečih strank z vidika prava družb in težji dostop tožečih strank do finančnih trgov, ki bi omogočali oceno dejanske gospodarske sposobnosti podjetij povzročiti škodo konkurenci.
174 Ugotoviti je treba, prvič, da, v nasprotju s tem, kar zatrjujeta tožeči stranki, Komisija pri določanju višine glob glede na težo in trajanje zadevne kršitve izračuna globe ni dolžna opraviti na podlagi zneskov, ki bi temeljili na prometu zadevnih podjetij in še zlasti na celotnem prometu (zgoraj v točki 44 navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 255).
175 Z izjemo spoštovanja zgornje meje, ki jo določa člen 15(2) Uredbe št. 17 in pri kateri se upošteva celotni promet (zgoraj v točki 43 navedena sodba Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 119), je Komisiji dovoljeno, da upošteva promet zadevnega podjetja, zato da bi pri določitvi višine globe ocenila težo kršitve, vendar pa se temu prometu ne sme pripisati nesorazmernega pomena glede na druge elemente presoje (zgoraj v točki 44 navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 257).
176 V obravnavani zadevi je Komisija uporabila metodo izračuna, ki je opredeljena v Smernicah in ki pri presoji teže kršitve za določitev višine globe predvideva upoštevanje velikega števila dejavnikov, med katerimi so zlasti narava kršitve, njen vpliv, geografske razsežnosti zadevnega trga in potreben odvračilni učinek globe. Čeprav Smernice ne določajo, da se višina glob izračuna v skladu s celotnim ali v skladu z upoštevnim prometom, ne nasprotujejo temu, da bi se, če okoliščine to zahtevajo, pri določitvi višine globe takšen promet upošteval z namenom spoštovanja splošnih načel prava Skupnosti (zgoraj v točki 44 navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točki 258 in 260).
177 Komisija je ob upoštevanju velike razlike med velikostjo zadevnih podjetij in da bi se upoštevala specifična teža vsakega od njih in zato dejanski vpliv njegove kršitve na konkurenco, v skladu s točko 1 A, četrti in šesti odstavek, Smernic podjetja, ki so bila udeležena pri kršitvi, v Odločbi različno obravnavala. S tem namenom je na podlagi prometa, ki ga je vsako podjetje v EGP doseglo od proizvodov, na katere se nanaša ta postopek, pri čemer je upoštevala tudi lastno potrošnjo vsakega podjetja, zadevna podjetja razporedila v tri kategorije. Iz tega izhaja obseg tržnega deleža, ki predstavlja relativno težo vsakega podjetja pri kršitvi in njegovo dejansko gospodarsko sposobnost povzročiti znatno škodo konkurenci (uvodne izjave od 289 do 291 Odločbe).
178 Primerjava je temeljila na podatkih o prometu (izražen v milijonih eurov) v zadnjem letu kršitve, namreč letu 1998, ki ga je mogoče pripisati zadevnim proizvodom, ti podatki pa izhajajo iz razpredelnice 1, vsebovane v uvodni izjavi 37 Odločbe, z naslovom „Ocena prometa (vključno z vrednostjo lastne porabe) in tržnih deležev v EGP v letu 1998 za skupino proizvodov, ki so predmet postopka“:
Ponudniki | Promet (vključno z vrednostjo lastne porabe) | Tržni delež v EGP |
družba Conradty | 9 | 3 % |
družba Hoffmann | 17 | 6 % |
[družba LCL] | 84 | 29 % |
družba Morgan | 68 | 23 % |
družba Schunk | 52 | 18 % |
družba SGL | 41 | 14 % |
drugi | 20 | 7 % |
Skupaj | 291 | 100 % |
179 Družbi LCL in Morgan, za kateri se je štelo, da sta največja gospodarska subjekta s tržnim deležem, večjim od 20 %, sta bili zato razvrščeni v prvo kategorijo. Družbi Schunk in SGL, ki sta srednja gospodarska subjekta s tržnim deležem od 10 do 20 %, sta bili razvrščeni v drugo kategorijo. Družbi Hoffmann in Conradty, za kateri se je zaradi tržnega deleža, manjšega od 10 %, štelo, da sta majhna gospodarska subjekta, sta bili razvrščeni v tretjo kategorijo (uvodni izjavi 37 in 297 Odločbe).
180 Komisija je na podlagi navedenega v skladu s težo kršitve določila izhodiščne zneske v višini 35 milijonov eurov za družbi LCL in Morgan, 21 milijonov eurov za družbi Schunk in SGL ter 6 milijonov eurov za družbi Hoffmann in Conradty (uvodna izjava 298 Odločbe).
181 Ugotoviti je treba, drugič, da je kartel pokrival celoten skupni trg in, po njegovi ustanovitvi, celoten EGP in da je promet od zadevnih proizvodov primerna podlaga za presojo škode, povzročene konkurenci na trgu zadevnega proizvoda v EGP, in relativnega pomena udeležencev omejevalnega sporazuma na zadevnem trgu, kot je to v Odločbi storila Komisija. Iz ustaljene sodne prakse (glej zlasti zgoraj v točki 43 navedeno sodbo Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 121, in zgoraj v točki 165 navedeno sodbo Mayr‑Melnhof proti Komisiji, točka 369) izhaja, da lahko del prometa, ki je bil ustvarjen z blagom, na katero se nanaša kršitev, da primerno informacijo o razsežnosti kršitve na zadevnem trgu. Kot je poudarilo Sodišče prve stopnje, lahko promet, ustvarjen s proizvodi, ki so predmet omejevalnega ravnanja, predvsem predstavlja objektivni kriterij, ki pravilno pokaže, kako škodljivo ta praksa vpliva na normalno konkurenco (sodba Sodišča prve stopnje z dne 11. marca 1999 v zadevi British Steel proti Komisiji, T-151/94, Recueil, str. II-629, točka 643).
182 Poudariti je treba, tretjič, da je posledica metode razvrstitve udeležencev omejevalnega sporazuma v kategorije z namenom različnega obravnavanja v fazi določitve izhodiščnih zneskov glob, katere načelo je bilo potrjeno s sodno prakso Sodišča prve stopnje, čeprav ne upošteva razlik v velikosti med podjetji iste kategorije (sodba Sodišča prve stopnje z dne 19. marca 2003 v zadevi CMA CGM in drugi proti Komisiji, T-213/00, Recueil, str. II-913, točka 385, in zgoraj v točki 84 navedena sodba Tokai I, točka 217), določitev pavšalnega izhodiščnega zneska za vsa podjetja iz iste kategorije.
183 Poleg tega je treba pri takšni razvrstitvi v kategorije, ki jo je Komisija izvedla v Odločbi, upoštevati načelo enakega obravnavanja, v skladu s katerim je primerljive položaje prepovedano obravnavati različno in različne položaje enako, razen če tako obravnavanje ni objektivno utemeljeno. Poleg tega mora biti v skladu s sodno prakso višina glob v sorazmerju z dejavniki, ki se upoštevajo pri presoji teže kršitve (glej zgoraj v točki 84 navedeno sodbo Tokai I, točka 219, in navedena sodna praksa).
184 Sodišče prve stopnje mora, da bi preverilo, ali je razvrstitev udeležencev omejevalnega sporazuma v kategorije skladna z načeloma enakega obravnavanja in sorazmernosti, pri svojem nadzoru nad zakonitostjo izvajanja diskrecijske pravice, ki jo ima Komisija na tem področju, vendarle preveriti le, ali je ta razvrstitev dosledna in objektivno utemeljena (zgoraj v točki 182 navedena sodba CMA CGM in drugi proti Komisiji, točki 406 in 416, in zgoraj v točki 84 navedena sodba Tokai I, točki 220 in 222).
185 Ugotoviti je treba, četrtič, da tožeči stranki izpodbijata le pravilnost sestave druge kategorije, pri čemer zatrjujeta, da sta bili v primerjavi z družbo SGL diskriminatorno obravnavani. Tožeči stranki in družba SGL so bile v to kategorijo uvrščene z 18‑ in 14‑odstotnim tržnim deležem, ki je na zadevnem trgu pomenil promet v višini 52 in 41 milijonov eurov, zaradi česar so te družbe jasno bile uvrščene med podjetja s tržnim deležem med 10 in 20 %.
186 Poudariti je treba, da je razlika v velikosti med družbo Schunk in družbo SGL (4 odstotne točke), ki spadata v isto kategorijo, manjša od razlike med družbo Schunk in družbo Morgan, ki je najmanjši gospodarski subjekt v prvi kategoriji, na eni strani, ter družbo Schunk in družbo Hoffmann, ki je največji gospodarski subjekt v tretji kategoriji, na drugi strani. Komisija je zaradi majhne razlike med družbama Schunk in SGL, ob upoštevanju ne posebej velikega tržnega deleža družbe SGL, tako lahko popolnoma koherentno in objektivno ter torej ne da bi kršila načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti, družbo Schunk, tako kot družbo SGL, obravnavala kot srednja gospodarska subjekta in tako določila enak izhodiščni znesek v višini 21 milijonov eurov, ki je nižji od izhodiščnega zneska, določenega za družbi LCL in Morgan, ki sta na zadevnem trgu imeli velik tržni delež (29 in 23 %), in ki je višji od izhodiščnega zneska, določenega za družbi Hoffmann in Conradty, ki sta na zadevnem trgu imeli zelo majhen tržni delež (6 in 3 %).
187 Tako je očitno, da tožeči stranki ne moreta veljavno zatrjevati, da je globa, ki jima je bila naložena, diskriminatorna oziroma nesorazmerna, ker je izhodiščni znesek določene globe utemeljen glede na merilo, ki ga je sprejela Komisija za presojo pomena vsakega izmed podjetij na upoštevnem trgu (glej v tem smislu zgoraj v točki 43 navedeno sodbo LR AF 1998 proti Komisiji, točka 304), pri čemer je poleg tega treba opozoriti, da določeni znesek v višini 21 milijonov eurov skoraj ustreza minimalnemu pragu, ki je v Smernicah predviden za „zelo resne“ kršitve.
188 V teh okoliščinah je treba trditve v zvezi z dejstvom, da naj bi bila gospodarska moč družbe SKT, ki ne kotira na borzi in katere tržni delež na svetovni ravni je znatno nižji od 10 %, veliko manjša od gospodarske moči podjetij, ki kotirajo na borzi, kot so družbe Morgan, LCL ali SGL, matične družbe svetovnih skupin, ki imajo olajšan dostop do finančnih trgov, zavrniti kot neupoštevne.
189 Sicer pa se zdi, pa čeprav bi predpostavljali, da je obstoj obvezne zveze med posebno naravo podjetja in olajšanim dostopom do finančnih trgov dokazan, da ta dejavnik v obravnavani zadevi ni pomemben za to, da bi se in concreto določil obseg kršitve, ki jo je storilo vsako od podjetij, udeleženih pri omejevalnem sporazumu, in dejanski pomen te kršitve na zadevnem trgu.
Odvračilni učinek
190 Tožeči stranki zatrjujeta, prvič, da je Komisija v nasprotju z zahtevami sodne prakse in Smernic potrebo po odvračanju glede zadevnih podjetij presojala na nediferenciran in enoten način, neodvisno od njihovega prometa.
191 Spomniti je treba na to, da je namen sankcij iz člena 15 Uredbe št. 17 kaznovati protipravno ravnanje in preprečiti njegovo ponovitev (sodba Sodišča z dne 15. julija 1970 v zadevi ACF Chemiefarma proti Komisiji, 41/69, Recueil, str. 661, točka 173; zgoraj v točki 56 navedena sodba PVC II, točka 1166).
192 Glede na to, da je odvračanje tako eden od namenov globe, je zahteva po zagotovitvi odvračanja splošna zahteva, ki mora voditi Komisijo ves čas postopka izračuna globe in ki ne pomeni nujno, da mora biti posebni del tega izračuna tudi skupna ocena vseh relevantnih okoliščin za doseganje tega namena (sodba Sodišča prve stopnje z dne 15. marca 2006 v zadevi BASF proti Komisiji, T-15/02, ZOdl., str. II-497, točka 226).
193 Komisija v Smernicah ni določila metodologije ali individualiziranih dejavnikov za upoštevanje cilja odvračanja, ki bi v primeru, da bi bili izrecno določeni, lahko bili zavezujoči. V točki 1 A, četrti odstavek, Smernic, je v kontekstu navedb v zvezi z oceno teže kršitve navedeno le, da bo treba določiti kazen na ravni, ki naj zagotavlja, da ima dovolj odvračilni učinek.
194 V obravnavani zadevi je Komisija v okviru predstavitve splošnega pristopa pri določanju glob izrecno poudarila, da je globe treba določiti v znesku, ki ima odvračilni učinek, da je udeležence omejevalnega sporazuma različno obravnavala na podlagi njihovega tržnega deleža, določenega glede na upoštevni promet, in da je izhodiščni znesek globe za družbo Schunk določila v višini 21 milijonov eurov (uvodni izjavi 271 in 289 Odločbe).
195 Iz Odločbe jasno izhaja, da je Komisija, da bi določila izhodiščni znesek globe glede na težo kršitve, po eni strani kršitev kot tako opredelila ob upoštevanju objektivnih dejavnikov, in sicer same narave kršitve, njenega vpliva na trg in geografske razsežnosti tega trga, po drugi strani pa je upoštevala subjektivne dejavnike, in sicer specifično težo vsakega od podjetij, udeleženih pri omejevalnem sporazumu, in zato dejanski vpliv njegove kršitve na konkurenco. Komisija je torej cilj zagotavljanja odvračilnosti globe zasledovala predvsem v okviru tega drugega dela svoje analize.
196 Treba pa je spomniti, da je Komisija v okviru te analize na podlagi prometa, ki ga je vsako podjetje v EGP doseglo od proizvodov, na katere se nanaša ta postopek, pri čemer je upoštevala tudi lastno potrošnjo vsakega podjetja, zadevna podjetja razporedila v tri kategorije. Iz tega izhaja obseg tržnega deleža, ki pomeni relativno težo vsakega podjetja pri kršitvi in njegovo dejansko gospodarsko sposobnost povzročiti znatno škodo konkurenci (uvodne izjave od 289 do 291 Odločbe).
197 Tako je treba ugotoviti, da Komisija, v nasprotju s tem, kar zatrjujeta tožeči stranki, potrebe po odvračanju glede zadevnih podjetij ni presojala na nediferenciran in enoten način, ampak je, nasprotno, upoštevala pomen teh podjetij na zadevnem trgu na podlagi njihovega upoštevnega prometa.
198 Tožeči stranki zatrjujeta, drugič, da Komisija v Odločbi od zadevnih podjetij zahteva, naj prenehajo s kršitvijo, pri čemer so ta podjetja s kršitvijo prenehala že decembra 1999, torej več kot štiri leta prej, kar dokazuje, da je Komisija potreben odvračilni učinek presojala na podlagi zmotne okoliščine.
199 Ta očitek je treba zavrniti, saj temelji na zmotni premisi. Že iz samega besedila uvodne izjave 268 in člena 3 Odločbe namreč izhaja, da zahteva, da naj podjetja, na katera je Odločba naslovljena, v kolikor še niso, z ugotovljeno kršitvijo nemudoma prenehajo, nima nobene zveze s tem, kako je Komisija presojala odvračilni učinek.
200 Tožeči stranki zatrjujeta, tretjič, da sta bili v primerjavi z družbo SGL diskriminirani, saj je Komisija potreben odvračilni učinek presojala, ne da bi upoštevala dejstvo, da je imela družba SGL kot podjetje, ki kotira na borzi, lažji dostop do finančnih trgov.
201 Poudariti je treba, da, kot je bilo izkazano v točkah od 184 do 187 zgoraj, ni uvrstitev družb Schunk in SGL v isto kategorijo na podlagi njunega prometa od prodaje zadevnih proizvodov do družbe Schunk v ničemer diskriminatorna.
202 Če predpostavljamo, da je treba šteti, da lahko podjetje, ki kotira na borzi, lažje zbere sredstva, potrebna za plačilo njegove globe, bi to, zato da bi se zagotovilo zadosten odvračilni učinek globe, eventualno lahko upravičevalo naložitev sorazmerno višje globe od te, ki je naložena podjetju, ki je storilo enako kršitev, ampak nima na voljo takšnih sredstev.
203 V teh okoliščinah bi lahko bila posledica morebitne kršitve načela prepovedi diskriminacije s strani Komisije le povečanje globe, naložene družbi SGL, in ne zmanjšanje globe, naložene družbi Schunk, kot to v svojih pisnih vlogah zahteva slednja. V zvezi s tem je treba spomniti, da mora biti spoštovanje načela enakega obravnavanja usklajeno s spoštovanjem načela zakonitosti, v skladu s katerim se ne more nihče v svojo korist sklicevati na nezakonitost, storjeno v korist nekoga drugega (sodba Sodišča z dne 4. julija 1985 v zadevi Williams proti Računskemu sodišču, 134/84, Recueil, str. 2225, točka 14; sodba Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi SCA Holding proti Komisiji, T-327/94, Recueil, str. II‑1373, točka 160, in zgoraj v točki 43 navedena sodba LR AF 1998 proti Komisiji, točka 367).
204 Tožeči stranki zatrjujeta, četrtič, da je na nesorazmenost globe, ki jo je naložila Komisija, mogoče sklepati na podlagi sankcij, ki so jih v okviru „iste zadeve“ naložili protimonopolni organi Združenih držav, katerih trg naj bi bil po velikosti približno enak evropskemu trgu.
205 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da mora biti pri izvajanju pooblastil, ki so za varstvo svobodne konkurence zaupana organom tretjih držav v okviru njihove teritorialne pristojnosti, zadoščeno zahtevam teh držav. Elementi, ki so podlaga pravnih redov drugih držav na področju konkurence, namreč ne zajemajo le posebnih namenov in ciljev, temveč vodijo tudi do sprejetja posebnih materialnopravnih predpisov ter do popolnoma različnih pravnih posledic na področju upravnega, kazenskega ali civilnega prava, če so organi navedenih držav ugotovili, da je podana kršitev pravil o konkurenci (sodba Sodišča z dne 29. junija 2006 v zadevi SGL Carbon proti Komisiji, C-308/04 P, ZOdl., str. I‑5977, točka 29).
206 Nasprotno pa je drugačen pravni položaj, ko za podjetje na področju konkurence velja izključno pravo Skupnosti in pravo ene ali več držav članic, to je, ko se omejevalni sporazum omejuje izključno na področje teritorialne uporabe pravnega reda Evropske skupnosti (zgoraj v točki 205 navedena sodba z dne 29. junija 2006 v zadevi SGL Carbon proti Komisiji, točka 30).
207 Iz tega izhaja, da je namen Komisije pri sankcioniranju protipravnega ravnanja podjetja, pa čeprav to ravnanje izhaja iz mednarodnega omejevalnega sporazuma, varstvo svobodne konkurence na skupnem trgu, ki je v skladu s členom 3(1)(g) ES temeljni cilj Skupnosti. Presoja, ki jo Komisija opravi na podlagi zadevnih pooblastil, lahko zaradi posebne narave pravne dobrine, varovane na ravni Skupnosti, znatno odstopa od presoje organov tretjih držav (zgoraj v točki 205 navedena sodba z dne 29. junija 2006 v zadevi SGL Carbon proti Komisiji, točka 31).
208 V zvezi z neupoštevanjem načel sorazmernosti in/ali nepristranosti, kar zatrjujeta tožeči stranki, je treba navesti, da se lahko vsak premislek, ki temelji na obstoju glob, ki so jih naložili pristojni organi tretjih držav, upošteva le v okviru pristojnosti odločanja po prostem preudarku, ki jo ima Komisija na področju določanja glob za kršitve konkurenčnega prava Skupnosti. Zato sicer ni mogoče izključiti možnosti, da Komisija upošteva globe, ki so jih pred tem naložili organi oblasti držav članic, vendar k temu ni zavezana (zgoraj v točki 205 navedena sodba z dne 29. junija 2006 v zadevi SGL Carbon proti Komisiji, točka 36).
209 Cilj odvračanja, ki ga sme zasledovati Komisija pri odmeri zneska globe, je namreč zagotavljanje, da podjetja spoštujejo konkurenčna pravila, določena v Pogodbi ES za njihove dejavnosti znotraj skupnega trga (glej v tem smislu zgoraj v točki 191 navedeno sodbo ACF Chemiefarma proti Komisiji, točke od 173 do 176). Zato Komisija pri presoji odvračilnega učinka globe, ki jo mora naložiti zaradi kršitve teh pravil, ni zavezana k upoštevanju morebitnih sankcij, ki so bile naložene podjetju zaradi kršitve konkurenčnih pravil tretjih držav (zgoraj v točki 205 navedena sodba z dne 29. junija 2006 v zadevi SGL Carbon proti Komisiji, točka 37).
210 V obravnavani zadevi zadošča spomniti, da se omejevalni sporazum, ki je predmet Odločbe, omejuje izključno na področje teritorialne uporabe pravnega reda Evropske skupnosti in da Komisija torej ni bila zavezana, da v okviru presoje odvračilnega učinka glob na takšen ali drugačen način upošteva sankcije, ki so jih ameriški organi naložili podjetjem, ki so kršila nacionalna konkurenčna pravila. Glede na posebnosti nadzora in represije kršitev konkurenčnega prava v Združenih državah, ki so povezane z obsegom odškodninskih tožb in kazenskih postopkov, se tožeči stranki ne moreta uspešno sklicevati na višino glob, naloženih v okviru postopka, vodenega v tej tretji državi, da bi dokazali nesorazmernost globe, ki jima je bila naložena v Odločbi.
Sodelovanje družbe Schunk
211 Spomniti je treba, da ima Komisija v zvezi z metodo izračuna globe široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku in sme pri tem upoštevati več dejstev, med katerimi je tudi sodelovanje zadevnih podjetij med preiskavo, ki jo opravljajo službe te institucije. V tem okviru mora Komisija opraviti celovito presojo dejstev, v okvir katere sodi tudi sodelovanje navedenih podjetij (zgoraj v točki 153 navedena sodba z dne 10. maja 2007 v zadevi SGL Carbon proti Komisiji, točka 81).
212 V tem pogledu ima Komisija široko diskrecijsko pravico pri oceni kakovosti in uporabnosti sodelovanja podjetja, predvsem v primerjavi z drugimi podjetji (zgoraj v točki 153 navedena sodba z dne 10. maja 2007 v zadevi SGL Carbon proti Komisiji, točka 88).
213 Komisija je v obvestilu o ugodni obravnavi določila pogoje, pod katerimi so podjetja, ki sodelujejo s Komisijo v okviru preiskav v zvezi z omejevalnim sporazumom, lahko oproščena plačila globe oziroma se jim lahko znesek globe, ki bi ga sicer morala plačati, zmanjša (glej točko A(3) obvestila o ugodni obravnavi).
214 Točka D obvestila o ugodni obravnavi določa:
„1. Kadar podjetje sodeluje, vendar pri tem ne izpolnjuje vseh pogojev, navedenih v [točkah] B in C, se mu znesek globe, ki bi mu bila izrečena, če ne bi sodelovalo, zmanjša za od 10 % do 50 %.
2. To lahko velja še zlasti v primeru, če:
– podjetje pred pošiljanjem obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah posreduje Komisiji podatke, dokumente ali druge dokaze, ki bistveno pripomorejo k ugotovitvi obstoja storjene kršitve,
– podjetje po prejemu obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah obvesti Komisijo, da ne izpodbija dejanskega stanja, na katero Komisija opira svoje obtožbe.“
215 V obravnavani zadevi je bilo družbi Schunk odobreno 30‑odstotno zmanjšanje njene globe na podlagi točke D obvestila o ugodni obravnavi.
216 Komisija v uvodni izjavi 328 Odločbe v utemeljitev svoje presoje navaja:
„Družba Schunk je po prejetju dopisa, ki ga je Komisija nanjo naslovila na podlagi člena 11 [Uredbe št. 17], tako kot družba [LCL] zaprosila za ugodno obravnavo, svoje dokaze pa je predložila en mesec pozneje kot družba [LCL]. Družba Schunk je v svoji izjavi priznala obstoj omejevalnega sporazuma in to, da je bila pri njem udeležena, vendar ni predložila poročil o sestankih kartela iz tistega časa. Od vseh predloženih dokazov je bil najbolj uporaben seznam sestankov kartela, za katere družba Schunk priznava, da so bili izvršeni. Ta seznam obsega določene sestanke, za katere Komisija ni vedela. Družba Schunk je v zvezi z več sestanki predložila tudi potovalne dokumente. Večina se jih je nanašalo na sestanke, za katere je Komisija že vedela in v zvezi s katerimi je v dopisu na podlagi člena 11 zahtevala, naj se ji predložijo vsi razpoložljivi dokumenti. Družba Schunk je med preiskavo poleg tega odgovorila na več vprašanj, ki ji jih je z namenom dopolnitve informacij, ki jih je podala sama, v okviru njenega sodelovanja pri preiskavi zastavila Komisija. Vendar pa Komisija ugotavlja, da, v nasprotju z družbo [LCL], družba Schunk ni kazala iniciative za to, da bi Komisiji predložila dodatne informacije o omejevalnem sporazumu. Na splošno Komisija meni, da dokazi, ki jih je družba Schunk predložila sama, izpolnjujejo pogoj pripomoči k ugotovitvi obstoja kršitve.“
217 Komisija je navedla tudi, da jo je družba Schunk po prejetju obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah obvestila, da ne izpodbija dejanskega stanja, na katero Komisija opira svoje obtožbe (uvodna izjava 329 Odločbe).
218 Poudariti je treba, da nihče ne izpodbija tega, da je družba Schunk ob sprejetju Odločbe izpolnjevala pogoje iz točke D(2), prva in druga alinea, obvestila o ugodni obravnavi. Spor se nanaša le na obseg odobrenega zmanjšanja, ki znaša 30 % proti 40 % v korist družbe LCL, pri čemer je treba poudariti, da je bilo obema podjetjema odobreno 10‑odstotno zmanjšanje zaradi neizpodbijanja dejanskega stanja. Družba Schunk v bistvu zatrjuje, da je obrazložitev te razlike iz Odločbe napačna in da gre za diskriminatorno obravnavanje.
219 V zvezi s trditvijo družbe Schunk, da je bila sposobnost njene reakcije večja kot od družbe LCL, je treba ugotoviti, da je družba Schunk po prejetju zahteve za informacije, ki je bila vsebovana v dopisu Komisije z dne 2. avgusta 2002, sestavljenem v angleškem jeziku, 8. avgusta 2002 zaprosila za nemško različico tega dopisa, ki jo je prejela 4. oktobra 2002. To po mnenju družbe Schunk pojasnjuje, da je lahko odgovor na zahtevo za informacije podala šele 25. oktobra 2002, to je zgolj tri tedne po prejetju navedene zahteve, prevedene v nemščino, medtem ko naj bi družba LCL odgovorila več kot sedem tednov po prejetju zahteve za informacije, ki je bila naslovljena nanjo.
220 Vendar pa je treba ugotoviti, da je družba SKT Komisiji pisala že 2. septembra 2002, da bi jo obvestila, da namerava z njo sodelovati v okviru upravnega postopka in da želi preveriti, ali ji lahko ob upoštevanju dokazov, ki jih Komisija že ima, poleg odgovorov na zahtevo za informacije posreduje še kakšne druge koristne informacije.
221 Družba SKT je 30. septembra 2002 preko svojega odvetnika predložila podrobne pripombe in kritike glede vsebine zahteve za informacije, pri čemer je med drugim opravila razlagalno analizo te zahteve, da bi dokazala, da so zastavljena vprašanja zunaj okvira, določenega s sodno prakso, ter da odgovori na ta vprašanja in predložitev ustreznih dokazov s pravnega vidika presegajo sodelovanje, ki se zahteva od podjetja. Vendar pa je družba SKT navedla, da bo prostovoljno odgovorila na ta vprašanja in da bodo informacije v njenem odgovoru, ki presegajo zahtevano sodelovanje, v krepkem tisku.
222 Ta dva dopisa družbe SKT potrjujeta, da je družba SKT zahtevo za informacije popolnoma razumela, preden je bila prevedena v nemški jezik, zaradi česar tožeči stranki ne moreta resno zatrjevati, da sta s sodelovanjem lahko pričeli šele po prejetju navedenega prevoda.
223 K tej ugotovitvi je treba dodati dejstvo, da je družba LCL zahtevo za informacije prejela v angleščini, ne pa v francoščini, in je informacije o zadevnih sporazumih in usklajenih ravnanjih predložila že 22. avgusta 2002, potem pa še 24. in 30. septembra 2002. V teh okoliščinah je Komisija upravičeno štela, da je družba SKT svoje dokaze predložila vsaj en mesec pozneje kot družba LCL.
224 Čeprav bi predpostavljali, da je glede na to, da se je upoštevalo le prejetje nemškega prevoda zahteve za informacije, ta zadnji sklep mogoče šteti za zmotnega, je različno obravnavanje utemeljeno z drugimi razlogi, navedenimi v uvodni izjavi 328 Odločbe.
225 Kot izhaja iz uvodne izjave 328 Odločbe, je Komisija višino odobrenega zmanjšanja v glavnem presojala na podlagi vrednosti sodelovanja družbe SKT. V zvezi s tem je treba spomniti, da v skladu s sodno prakso zmanjšanje glob v primeru sodelovanja podjetij, ki so bila udeležena pri kršitvah konkurenčnega prava Skupnosti, temelji na preudarku, da tako sodelovanje Komisiji olajša njeno nalogo, ki je v tem, da se ugotovi obstoj kršitve in da se glede na okoliščine s kršitvijo preneha (zgoraj v točki 44 navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 399; zgoraj v točki 42 navedena sodba BPB de Eendracht proti Komisiji, točka 325; sodba Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi Finnboard proti Komisiji, T-338/94, Recueil, str. II-1617, točka 363, in zgoraj v točki 165 navedena sodba Mayr‑Melnhof proti Komisiji, točka 330).
226 Po drugi strani je Komisija glede na dokaze, ki jih je že imela, v bistvu ocenila, da imajo dokazi, ki jih je predložila družba SKT, le majhno dodano vrednost.
227 Komisija poudarja, ne da bi ji družba Schunk ugovarjala, da je od družbe SKT prejela seznam sestankov kartela, za večino katerih je že vedela in pri čemer se nekateri od njih ujemajo z uradnimi sestanki evropskega poklicnega združenja sektorja, ki je v tem primeru ECGA.
228 V nasprotju s tem, kar zatrjuje družba Schunk, Komisija v uvodni izjavi 328 Odločbe ne navaja, da družba SKT ni predložila dokumentov iz obdobja nastanka očitanih dejstev. Poleg tega ni sporno, da je družba SKT skupaj z odgovorom na zahtevo za informacije poslala dopise, naslovljene na predstavnike ECGA, in veliko število dokumentov, ki potrjujejo potovanja in bivanja v hotelih v povezavi s sestanki kartela, navedenimi na seznamu. Vendar pa pri teh dokumentih ne gre za „poročila“ ali zapisnike, ki bi se nanašali na vsebino teh nedavnih sestankov.
229 Kot je Komisija utemeljeno poudarila v svojih pisnih vlogah, so seznam sestankov in dokumenti glede ustreznih potovanj imeli smisel le v povezavi z informacijami, ki so jih o vsebini zadevnih sestankov dala druga podjetja. Komisija je po drugi strani navedla, ne da bi ji družba Schunk ugovarjala, da je družba SKT sicer odgovorila na več vprašanj, ki so ji bila z namenom dopolnitve informacij, ki jih je podala sama, postavljena v okviru njenega sodelovanja pri preiskavi, vendar pa, v nasprotju z družbo [LCL], ni kazala iniciative za to, da bi predložila dodatne informacije o omejevalnem sporazumu.
230 Družba Schunk poleg tega zatrjuje, da Komisija v uvodni izjavi 328 Odločbe poudarja, da je družba Schunk začela sodelovati šele po prejetju zahteve za informacije, kar je v nasprotju s sodno prakso, v skladu s katero ta okoliščina ni razlog za to, da bi se sodelovanje štelo za manj vredno.
231 V prvi povedi uvodne izjave 328 Odločbe je navedeno:
„Družba Schunk je po prejetju dopisa, ki ga je Komisija nanjo naslovila na podlagi člena 11 [Uredbe št. 17], tako kot družba [LCL], zaprosila za ugodno obravnavo, svoje dokaze pa je predložila en mesec pozneje kot družba [LCL].“
232 Glede na to besedilo je razlaga, ki jo je Komisija podala v odgovoru na tožbo in v skladu s katero naj bi ta poved pomenila, da je upoštevala le informacije, ki so presegale obveznost predložitve informacij na podlagi člena 11 Uredbe št. 17, zelo široka in je ni mogoče sprejeti. Iz besedila zgoraj navedene uvodne izjave izhaja, da je Komisija pri presoji obsega zmanjšanja, ki ga je mogoče odobriti na podlagi sodelovanja družbe SKT, upoštevala to, kdaj je zaprosila za ugodno obravnavo v skladu z obvestilom o ugodni obravnavi.
233 Družba Schunk se v podporo svoje trditve, da je takšno upoštevanje v nasprotju s sodno prakso, sklicuje na sodbo Sodišča prve stopnje z dne 9. julija 2003 v zadevi Daesang in Sewon Europe proti Komisiji (T‑230/00, Recueil, str. II-2733, točka 139). Vendar pa iz točke 139 te sodbe, na katero se družba Schunk izrecno sklicuje, izhaja, da je ta sodba v tem primeru popolnoma neupoštevna. V tej sodbi je Sodišče prve stopnje presodilo, da so se s tem, ko se je tožečima strankama „zavrnilo“ zmanjšanje, predvideno v točki C obvestila o ugodni obravnavi, in ne v točki D kot v obravnavani zadevi, zato ker je bila nanju naslovljena zahteva za informacije, kršili pogoji, ki jih določa ta določba.
234 Iz sodne prakse v resnici izhaja, da ima Komisija, kot je že bilo navedeno, široko diskrecijsko pravico pri oceni kakovosti in uporabnosti sodelovanja podjetja (zgoraj v točki 153 navedena sodba z dne 10. maja 2007 v zadevi SGL Carbon proti Komisiji, točka 88) in da lahko v okviru celostne presoje upošteva dejstvo, da ji je to podjetje dokumente predložilo šele po prejetju zahteve za informacije (zgoraj v točki 43 navedena sodba LR AF 1998 proti Komisiji, točka 365, potrjena po pritožbi z zgoraj v točki 44 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 408), vendar pa ta okoliščina ne more zmanjšati pomena sodelovanja podjetja na podlagi točke D (2), prva alinea, obvestila o ugodni obravnavi (zgoraj v točki 84 navedena sodba Tokai I, točka 410). Z uvodno izjavo 328 Odločbe se ta sodna praksa ne krši.
235 Vsekakor iz besedila uvodnih izjav 324 in 328 Odločbe izhaja, da je Komisija tako glede družbe Schunk kot glede družbe LCL upoštevala dejstvo, da sta ti podjetji za ugodno obravnavo v skladu z obvestilom o ugodni obravnavi zaprosili po prejetju zahteve za informacije, in da sta bili torej v tem pogledu enako obravnavani.
236 Na koncu je treba poudariti, da družba Schunk v svojih pisnih vlogah navaja določene pripombe Komisije iz Odločbe v zvezi z relativno uporabnostjo informacij, ki jih je predložila družba LCL. V zvezi s sklicevanjem družbe Schunk na nezakonito zmanjšanje globe, naložene družbi LCL, je treba, tudi če predpostavljamo, da je Komisija temu podjetju z napačno uporabo obvestila o ugodni obravnavi neupravičeno odobrila zmanjšanje, opozoriti, da mora biti spoštovanje načela enakega obravnavanja usklajeno s spoštovanjem načela zakonitosti, v skladu s katerim se ne more nihče v svojo korist sklicevati na nezakonitost, storjeno v korist nekoga drugega (zgoraj v točki 203 navedena sodba Williams proti Računskemu sodišču, točka 14; zgoraj v točki 203 navedena sodba z dne 14. maja 1998 v zadevi SCA Holding proti Komisiji, točka 160, in zgoraj v točki 43 navedena sodba LR AF 1998 proti Komisiji, točka 367).
237 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba očitek, da je Komisija sodelovanje tožečih strank napačno presodila in da sta bili tožeči stranki v primerjavi z družbo SGL diskriminatorno obravnavani, zavrniti.
Nasprotna tožba Komisije
238 Komisija Sodišču prve stopnje predlaga, naj v skladu z neomejeno pristojnostjo, ki jo ima na podlagi člena 229 ES in člena 17 Uredbe št. 17, poveča globo, naloženo tožečima strankama, ki sta dejansko stanje, opisano v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, prvič izpodbijali pred Sodiščem prve stopnje. Družba Schunk izpodbija samo možnost Komisije, da vloži zahtevo za povečanje globe, in, v vsakem primeru, utemeljenost te zahteve.
Dopustnost
239 Sodišču prve stopnje je bila v obravnavani zadevi predložena tožba, vložena na podlagi členov 230 ES in 231 ES, s katero družba Schunk zahteva, primarno, razglasitev ničnosti Odločbe in, subsidiarno, zmanjšanje naložene globe.
240 Spomniti je treba, da se lahko na podlagi člena 229 ES z uredbami, ki jih v skladu z določbami te pogodbe sprejema Svet, Sodišču dodeli neomejena pristojnost glede kazni, predvidenih v teh uredbah.
241 Takšna pristojnost je bila sodišču Skupnosti dodeljena s členom 17 Uredbe št. 17, ki določa, da ima „Sodišče […] neomejeno pristojnost v smislu člena [229 ES], da pregleda odločbe, s katerimi je Komisija določila globo ali periodično denarno kazen“.
242 Sodišče prve stopnje je v okviru neomejene pristojnosti, ki jo ima na podlagi člena 229 ES in člena 17 Uredbe št. 17, pristojno za presojo primernosti višine glob (sodba Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi KNP BT proti Komisiji, C‑248/98 P, Recueil, str. I-9641, točka 40; zgoraj v točki 167 navedena sodba Cascades proti Komisiji, točka 41, in sodba Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Weig proti Komisiji, C-280/98 P, Recueil, str. I-9757, točka 41). V okviru svoje neomejene pristojnosti sodišče Skupnosti namreč ni omejeno, kot je predvideno s členom 231 ES, na razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, ampak lahko tudi spremeni s to odločbo naloženo kazen (zgoraj v točki 85 navedeni sklep FNICGV proti Komisiji, točka 24).
243 Sodišče Skupnosti je zato pooblaščeno, da poleg preprostega nadzora zakonitosti nadomesti presojo Komisije s svojo in posledično razveljavi, zniža ali zviša naloženo globo ali periodično denarno kazen (sodba Sodišča z dne 8. februarja 2007 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji, C-3/06 P, ZOdl., str. I-1331, točka 61).
244 V teh okoliščinah so sicer tožeče stranke tiste, ki najpogosteje predlagajo, naj sodišče uporabi svojo neomejeno pristojnost v smislu zmanjšanja globe, vendar pa nič ne nasprotuje temu, da lahko tudi Komisija sodišču Skupnosti predloži vprašanje višine globe in predlaga njeno povečanje.
245 Sicer pa je takšna možnost izrecno predvidena v točki E(4) obvestila o ugodni obravnavi, ki določa, da „[če] podjetje, ki mu je bilo priznano zmanjšanje globe, ker ni izpodbijalo dejanskega stanja, le-to prvič izpodbija v ničnostni tožbi pred Sodiščem prve stopnje, bo Komisija od Sodišča prve stopnje načeloma zahtevala povečanje globe, ki je bila naložena temu podjetju“. Nasprotna tožba, ki jo je Komisija vložila v obravnavani zadevi, temelji ravno na tej določbi.
246 Poleg tega je treba poudariti, da lahko sodišče Skupnosti neomejeno pristojnost izvršuje le v okviru nadzora aktov institucij Skupnosti, še zlasti v okviru ničnostne tožbe. V členu 229 ES je dejansko le razširjen domet pristojnosti, ki jih ima sodišče Skupnosti v postopku iz člena 230 ES (zgoraj v točki 85 navedeni sklep FNICGV proti Komisiji, točka 25).
247 Iz tega izhaja, da je treba trditev družbe Schunk, da je nasprotna tožba Komisije na povečanje globe nezdružljiva s členom 230 ES in da se z njo ne upošteva predmeta spora, opredeljenega v tožbi, zavrniti.
248 Poleg tega je treba zavrniti tudi trditev družbe Schunk, da se z zgoraj navedeno nasprotno tožbo krši „načelo dobre vere“, ker naj bi ta tožba temeljila na ravnanju, za katero je Komisija vedela že med upravnim postopkom, saj ta trditev temelji na zmotnem razumevanju besedila pisnih vlog Komisije.
249 Kot je že bilo navedeno, je nasprotna tožba na povečanje globe utemeljena z ravnanjem družbe Schunk, ki po mnenju Komisije dejansko stanje, ki je bilo predhodno priznano med upravnim postopkom, prvič izpodbija pred sodiščem.
250 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba navedeno nasprotno tožbo šteti za dopustno in da mora Sodišče prve stopnje odločati o njeni utemeljenosti.
Temelj
251 Glede na pooblastilo Sodišča prve stopnje, da poveča globo, naloženo na podlagi Uredbe št. 17, je treba ugotoviti, ali je, kot to v bistvu zatrjuje Komisija, z okoliščinami zadeve utemeljeno, da se razveljavi 10‑odstotno zmanjšanje, ki je bilo zaradi njenega sodelovanja odobreno družbi Schunk, posledica česar bi bilo povečanje končnega zneska globe.
252 Na podlagi točke D(2), druga alinea, obvestila o ugodni obravnavi je podjetju odobreno zmanjšanje globe, če „[…] po prejemu obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah obvesti Komisijo, da ne izpodbija dejanskega stanja, na katero Komisija opira svoje obtožbe“.
253 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da tožeči stranki ne predlagata zgolj zmanjšanja globe, ampak tudi razglasitev ničnosti Odločbe kot take, in da tožeči stranki v okviru argumentacije v utemeljitev očitkov v zvezi s kršitvijo načela sorazmernosti in enakega obravnavanja neposredno izpodbijata dejstva, ki so se jima očitala v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah in na katerih temelji ugotovitev kršitve člena 81 ES.
254 Kot je že bilo navedeno, sta tožeči stranki pred Sodiščem prve stopnje prvič izpodbijali sporazume o prepovedi oglaševanja, protikonkurenčna ravnanja v zvezi s proizvodi, namenjenimi proizvajalcem avtomobilske opreme in potrošniškega blaga, ter sistem nadzora nad izvajanjem kartelnih sporazumov, na čemer temelji ugotovitev kršitve člena 81 ES v Odločbi.
255 Komisija zatrjuje, da sta tožeči stranki v tožbi prvič izpodbijali tudi pomen dokumenta v zvezi s proizvajalci avtomobilske opreme in potrošniškega blaga ter sporazumi glede izrinjanja konkurentov, katerega kopija se v spisu postopka nahaja pod št. 9823 (priloga A 21).
256 Zgoraj navedeni dokument zadeva zgoraj v točki 254 navedeno izpodbijanje protikonkurenčnih ravnanj v zvezi s proizvodi, namenjenimi proizvajalcem avtomobilske opreme in potrošniškega blaga.
257 Komisija se v zvezi s sporazumi glede izrinjanja konkurentov sklicuje na očitek tožečih strank v zvezi z neobstojem skupnega načrta udeležencev omejevalnega sporazuma, katerega cilj bi bil, da se z odkupi podjetij doseže trajna sprememba strukture konkurence na trgu, pri čemer je bilo za ta očitek ugotovljeno, da temelji na očitno napačnem razumevanju uvodne izjave 173 Odločbe, zaradi česar ga ni mogoče šteti za prepozno izpodbijanje očitanih dejstev.
258 Na tej točki je treba spomniti, da je bilo izpodbijanje vseh treh dejstev, navedenih zgoraj v točki 254, zavrnjeno na podlagi sodne prakse, v skladu s katero se dejstva, ki jih je podjetje v okviru upravnega postopka izrecno priznalo, štejejo za dokazana, podjetje pa v okviru postopka pred sodiščem ne more več uveljavljati tožbenih razlogov, s katerimi bi ta dejstva izpodbijalo (zgoraj v točki 84 navedena sodba Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, točka 227; zgoraj v točki 84 navedena sodba Tokai I, točka 108, in zgoraj v točki 56 navedena sodba Tokai II, točki 324 in 326).
259 V teh okoliščinah ni razloga za razveljavitev najmanjšega možnega 10‑odstotnega zmanjšanja, ki je bilo v skladu s točko D(2), druga alinea, obvestila o ugodni obravnavi, odobreno družbi Schunk, nasprotno tožbo Komisije pa je tako treba zavrniti (glej v tem smislu zgoraj v točki 84 navedeno sodbo Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, točka 369).
260 Poudariti je še treba, da se Komisija v svojih pisnih vlogah sklicuje na zgoraj v točki 84 navedeno sodbo Tokai I, v kateri je Sodišče prve stopnje ugodilo predlogu Komisije za povečanje globe, čeprav tožeča stranka s svojimi trditvami ni izpodbijala izrecno priznanih dejstev, pri čemer je navedlo, da je bila Komisija na podlagi ravnanja tožeče stranke in v nasprotju z vsemi razumnimi pričakovanji, ki so temeljila na objektivnem sodelovanju tožeče stranke med upravnim postopkom, dolžna pripraviti in predstaviti obrambo pred Sodiščem prve stopnje, namenjeno izpodbijanju dejstev kršitve, za katera je upravičeno menila, da jih tožeča stranka ne bo več izpodbijala.
261 Iz pisnih vlog Komisije izhaja, da naj bi bilo to, kar je bilo ugotovljeno v primeru, ko tožeča stranka s svojimi trditvami ni izpodbijala izrecno priznanih dejstev, nujno treba ugotoviti v primeru, kot je ta v obravnavani zadevi, ko je prišlo do prepoznega izpodbijanja dejstev, priznanih med upravnim postopkom.
262 Dejstvo pa je, da, kot to upravičeno poudarjata tožeči stranki, člen 15(2) Uredbe št. 17 določa, da se lahko višina globe določi le glede na težo in trajanje kršitve. Glede na izključni merili za določitev višine globe dejstvo, da je bila Komisija dolžna pripraviti obrambo, namenjeno izpodbijanju dejstev, za katera je upravičeno menila, da jih tožeča stranka ne bo več izpodbijala, ne more upravičevati povečanja globe. Z drugimi besedami, stroški, ki jih je imela Komisija zaradi postopka pred Sodiščem prve stopnje, niso merilo za določitev višine globe in se morajo upoštevati le v okviru uporabe določb Poslovnika v zvezi s povrnitvijo stroškov.
263 Glede na zgoraj navedeno je treba vse predloge, podane v okviru te tožbe, zavrniti.
Stroški
264 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeči stranki nista uspeli, se jima v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (peti senat)
razsodilo:
1) Tožba se zavrne.
2) Družbama Schunk GmbH in Schunk Kohlenstoff-Technik GmbH se naloži plačilo stroškov.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 8. oktobra 2008.
Stvarno kazalo
Dejansko stanje
Postopek in predlogi strank
Pravo
Predlog za razglasitev ničnosti Odločbe
Ugovor nezakonitosti člena 15(2) Uredbe št. 17
Solidarna odgovornost družb Schunk GmbH in SKT
Ugovori kršitvi
– Uvodne ugotovitve
– Prepoved oglaševanja
– Dobavljanje karbonskih blokov
– Protikonkurenčna ravnanja v zvezi s proizvajalci avtomobilske opreme in potrošniškega blaga
– Neobstoj skupnega načrta udeležencev omejevalnega sporazuma, katerega cilj bi bil, da se z odkupi podjetij doseže trajna sprememba strukture konkurence na trgu
– Obstoj zelo razvitega sistema za nadzor in izvajanje zadevnih sporazumov
Zahtevek za zmanjšanje globe
Trditev, da je Komisija glede na naravo in učinke kršitve težo le‑te precenila
– Narava kršitve
– Učinki kršitve
Razvrstitev podjetij v kategorije
Odvračilni učinek
Sodelovanje družbe Schunk
Nasprotna tožba Komisije
Dopustnost
Temelj
Stroški