Zadeva C‑424/15

Xabier Ormaetxea Garai
in
Bernardo Lorenzo Almendros

proti

Administración del Estado

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Tribunal Supremo)

„Predhodno odločanje – Elektronska komunikacijska omrežja in storitve – Direktiva 2002/21/ES – Člen 3 – Nepristranskost in neodvisnost nacionalnih regulativnih organov – Institucionalna reforma – Združitev nacionalnega regulativnega organa z drugimi regulativnimi organi – Razrešitev predsednika in člana sveta nacionalnega regulativnega organa, ki se združuje, pred iztekom njunih mandatov – Razlog za razrešitev, ki ni določen v nacionalnem pravu“

Povzetek – Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 19. oktobra 2016

1.        Približevanje zakonodaj – Sektor za telekomunikacije – Elektronska komunikacijska omrežja in storitve – Regulativni okvir – Direktiva 2002/21 – Nacionalni reguativni organ – Nacionalna ureditev, s katero je določena njegova združitev z drugimi sektorskimi regulativnimi organi – Dopustnost – Pogoji

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/140, člena 2(g) in 3)

2.        Približevanje zakonodaj – Sektor za telekomunikacije – Elektronska komunikacijska omrežja in storitve – Regulativni okvir – Direktiva 2002/21 – Nacionalni regulativni organ – Razrešitev predsednika in člana sveta organa pred iztekom njunih mandatov po združitvi tega organa z drugimi regulativnimi organi – Razlog za razrešitev, ki ni določen v nacionalnem pravu – Nedopustnost

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/140, člen 3(3a))

1.      Direktivo 2002/21 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/140, je treba razlagati tako, da načeloma ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, s katero se nacionalni regulativni organ v smislu okvirne direktive združuje z drugimi nacionalnimi regulativnimi organi, kot so regulativni organi za konkurenco, poštni sektor in sektor energije, da bi se s tem ustanovil večsektorski regulativni organ, ki bi bil med drugim zadolžen za naloge, ki jih imajo nacionalni regulativni organi v smislu navedene direktive, če ta organ pri opravljanju teh nalog izpolnjuje z okvirno direktivo zahtevane pogoje glede pristojnosti, neodvisnosti, nepristranskosti in preglednosti ter če je zoper njegove odločbe mogoče vložiti učinkovito pravno sredstvo pri organu, ki je neodvisen od udeleženih strank, kar pa mora preveriti nacionalno sodišče.

Čeprav imajo države članice institucionalno avtonomijo pri organizaciji in strukturiranju svojih nacionalnih regulativnih organov v smislu člena 2(g) okvirne direktive, se namreč lahko ta avtonomija izvaja le ob popolnem upoštevanju ciljev in obveznosti, ki jih določa ta direktiva. Tako lahko država članica v okviru institucionalne reforme naloge, ki jih na podlagi okvirne direktive in posebnih direktiv opravljajo nacionalni regulativni organi, na večsektorski regulativni organ prenese le, če ta organ pri opravljanju teh nalog izpolnjuje pogoje za organizacijo in delovanje, ki jih te direktive določajo za navedene organe.

(Glej točke 30, 31 in 38 ter točko 1 izreka.)

2.      Člen 3(3a) Direktive 2002/21 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/140, je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da sta zgolj zaradi institucionalne reforme – s katero se nacionalni regulativni organ, ki je pristojen za ex ante urejanje trga ali za reševanje sporov med podjetji, združuje z drugimi nacionalnimi regulativnimi organi, da bi se tako ustanovil večsektorski regulativni organ, ki bi bil med drugim zadolžen za naloge, ki jih imajo nacionalni regulativni organi v smislu te direktive, – predsednik in član sveta kot člana kolektivnega organa, ki vodi nacionalni regulativni organ, ki se združuje, razrešena pred dokončanjem svojih mandatov, če niso določena pravila, ki zagotavljajo, da taka razrešitev ne škoduje njuni neodvisnosti in nepristranskosti.

Zakonodajalec Unije je namreč z Direktivo 2009/140, kot je razvidno iz uvodne izjave 13 te direktive, nameraval okrepiti neodvisnost nacionalnih regulativnih organov, da bi se zagotovila učinkovitejša uporaba regulativnega okvira ter povečala njihova pooblastila in predvidljivost njihovih odločitev. Temu cilju okrepitve neodvisnosti in nepristranskosti nacionalnih regulativnih organov, ki se odslej želi doseči z okvirno direktivo in katerega izraz je člen 3(3a) te direktive, bi škodovalo, če bi se dovolilo, da je en ali več članov kolektivnega organa, ki vodi zadevni organ, predčasno in takoj razrešenih zgolj zaradi izvedbe institucionalne reforme. Če bi bilo to dovoljeno, bi namreč tveganje takojšnjega odpoklica iz razloga, ki ni vnaprej predviden z zakonom, tudi če bi mu bil izpostavljen en sam član kolektivnega organa, lahko ustvarilo razumen dvom o nevtralnosti zadevnega nacionalnega regulativnega organa in o njegovi odpornosti na zunanje vplive ter škodovalo njegovi neodvisnosti, nepristranskosti in ugledu.

Ker pa imajo države članice institucionalno avtonomijo pri organizaciji in določitvi strukture svojih nacionalnih regulativnih organov, pri čemer morajo v polni meri spoštovati cilje in obveznosti, določene v okvirni direktivi, potreba po spoštovanju nepristranskosti in neodvisnosti vodje tega organa, ki je pristojen za ex ante urejanje trga ali za reševanje sporov med podjetji, ali – kjer je to ustrezno – članov kolektivnega organa, ki opravljajo to funkcijo, ne more preprečiti tega, da se med trajanjem njihovih mandatov izvede institucionalna reforma. Vendar pa mora zadevna država članica, da bi izpolnila obveznosti iz člena 3(3a) okvirne direktive, sprejeti pravila, ki zagotavljajo, da predčasno prenehanje njihovih mandatov ne škoduje neodvisnosti in nepristranskosti zadevnih oseb.

(Glej točke 45, 47, od 49 do 52 in točka 2 izreka.)