Zadeva C-94/18
Nalini Chenchooliah
proti
Minister for Justice and Equality
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo High Court (Irska))
Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 10. septembra 2019
„Predhodno odločanje – Državljanstvo Unije – Člen 21 PDEU – Pravica državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju države članice – Direktiva 2004/38/ES – Člen 3(1) ter členi 15, 27, 28, 30 in 31 – Pojem ‚upravičenec‘ – Državljan tretje države, ki je zakonec državljana Unije, ki je uresničeval svojo pravico do prostega gibanja – Vrnitev državljana Unije v državo članico, katere državljanstvo ima in v kateri prestaja zaporno kazen – Zahteve, ki so naložene državi članici gostiteljici na podlagi Direktive 2004/38/ES ob sprejetju odločbe o izgonu navedenega državljana tretje države“
1. Državljanstvo Unije – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Direktiva 2004/38 – Upravičenci – Zakonec, ki je državljan tretje države in ki spremlja oziroma se pridruži državljanu Unije, ki prebiva v državi članici, ki ni tista, katere državljan je – Državljan tretje države, ki po vrnitvi državljana Unije v državo članico, katere državljan je, ostane v državi članici gostiteljici – Izključitev
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38, členi 3(1), 6(2) in 7(2))
(Glej točke od 59 do 63.)
2. Državljanstvo Unije – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Direktiva 2004/38 – Omejitev pravice do vstopa in pravice do prebivanja iz razlogov, ki niso razlogi javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja – Postopkovna jamstva – Področje uporabe – Odločba o izgonu državljana tretje države, ki je zakonec državljana Unije, ki je uresničeval svojo pravico do prostega gibanja, po vrnitvi navedenega državljana Unije v državo članico, katere državljan je, brez državljana tretje države – Vključitev – Odločba, ki lahko vsebuje prepoved vstopa na ozemlje – Neobstoj
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38, členi 15, 30 in 31)
(Glej točke 73, 74, od 77 do 79 in 88 ter izrek.)
3. Državljanstvo Unije – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Direktiva 2004/38 – Omejitev pravice do vstopa in pravice do prebivanja iz razlogov, ki niso razlogi javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja – Postopkovna jamstva – Uporaba postopkovnih jamstev, ki se uporabljajo v primeru omejitve pravice do vstopa in pravice do prebivanja iz razlogov javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja, po analogiji – Obseg
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 47 in 51(1); Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38, členi 15, 27, 28, 30 in 31)
(Glej točke od 80 do 87.)
Povzetek
Omejitev pravice do vstopa in prebivanja zaradi javnega reda se lahko uporablja za državljana tretje države, ki je poročen z državljanom Unije – ki je uresničeval svojo pravico do prostega gibanja – in ki po vrnitvi svojega zakonca v izvorno državo članico nima več pravice do prebivanja v državi članici, v kateri je živel s svojim zakoncem
Sodišče, ki je odločalo v velikem senatu, je v sodbi Chenchooliah (C-94/18), izdani 10. septembra 2019, podalo razlago člena 15 Direktive 2004/38 (1), ki med drugim določa, da se nekateri postopki iz poglavja VI navedene direktive, naslovljenega „Omejitve pravice do vstopa in pravice do prebivanja zaradi javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja“ (2), po analogiji uporabljajo za vsako odločbo, ki omejuje prosto gibanje državljana Evropske unije ali njegovih družinskih članov in ki je bila sprejeta iz razlogov, ki niso razlogi javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja. Sodišče je razsodilo, da se ta člen uporablja za odločbo o izgonu, sprejeto v zvezi z državljanom tretje države, ker ta nima več pravice do prebivanja na podlagi te direktive, v položaju, v katerem se je ta državljan poročil z državljanom Unije v času, ko je zadnjenavedeni uresničeval svojo pravico do prostega gibanja ter se je z navedenim državljanom tretje države preselil in prebival v državi članici gostiteljici, pri čemer se je ta državljan Unije nato vrnil v državo članico, katere državljanstvo ima. Sodišče je dodalo, da to pomeni, da je treba nekatera jamstva, ki jih določa Direktiva v okviru odločb o omejitvi prostega gibanja državljana Unije ali njegovih družinskih članov, sprejetih zaradi javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja (3), upoštevati pri sprejetju odločbe o izgonu, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki v nobenem primeru ne sme vsebovati prepovedi vstopa na ozemlje.
Ta sodba spada v okvir spora med državljanko Mauritiusa, ki prebiva na Irskem, in Minister for Justice and Equality (minister za pravosodje in enakost), do katerega je prišlo zaradi odločbe o odstranitvi, sprejete v zvezi z njo na podlagi člena 3 irskega zakona o priseljevanju iz leta 1999 po vrnitvi njenega zakonca, ki je državljan Unije, v državo članico, katere državljanstvo ima, in sicer na Portugalsko, kjer prestaja zaporno kazen. Odločba o odstranitvi je bila v skladu z nacionalnim pravom po uradni dolžnosti izdana s prepovedjo vstopa na ozemlje za nedoločen čas.
Sodišče je najprej ugotovilo, da v položaju, v katerem se državljan Unije vrne v državo članico, katere državljan je, in torej v državi članici gostiteljici ne uveljavlja več svoje pravice do prostega gibanja na podlagi prava Unije, državljan tretje države, ki je zakonec navedenega državljana Unije, nima več statusa „upravičenca“ v smislu te direktive (4), če ostane v državi članici gostiteljici in ne prebiva več s svojim zakoncem.
Dalje, Sodišče je razsodilo, da čeprav je posledica izgube tega statusa to, da državljan zadevne tretje države nima več pravice do prostega gibanja in pravice do prebivanja na ozemlju države članice gostiteljice, ki ju je imel nekaj časa, saj ne izpolnjuje več pogojev, ki veljajo za te pravice, ta izguba ne pomeni, da se Direktiva 2004/38 ne uporablja več za sprejetje odločbe o izgonu tega državljana s strani države članice gostiteljice iz takega razloga. Člen 15 Direktive 2004/38 (5), ki je v poglavju III te direktive, naslovljenem „Pravica do prebivanja“, namreč določa ureditev, ki se uporablja, če pravica do začasnega prebivanja na podlagi te direktive preneha, zlasti če državljan Unije ali njegov družinski član, ki je v preteklosti imel pravico do prebivanja do treh mesecev ali več kot tri mesece, ne izpolnjuje več pogojev za zadevno pravico do prebivanja in mu torej država članica gostiteljica načeloma lahko naloži, naj zapusti njeno ozemlje.
Sodišče je poleg tega navedlo, da se člen 15 Direktive 2004/38 nanaša zgolj na uporabo nekaterih določb poglavja VI te direktive, ki se nanašajo zlasti na uradno obvestilo o teh odločbah ter na dostop do pravnih sredstev, po analogiji (6). Druge določbe navedenega poglavja (7) pa se v okviru sprejetja odločbe na podlagi člena 15 navedene direktive ne uporabljajo. Te druge določbe se namreč uporabljajo le, če ima zadevna oseba na podlagi te direktive zdaj pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici, bodisi začasno bodisi stalno.
Nazadnje, Sodišče je dodalo, da v skladu s členom 15(3) Direktive 2004/38 odločba o izgonu, ki jo je mogoče sprejeti v postopku v glavni stvari, v nobenem primeru ne sme vsebovati prepovedi vstopa na ozemlje (8).