SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
MELCHIORJA WATHELETA,
predstavljeni 7. julija 2016(1)
Zadeva C‑301/15
Marc Soulier,
Sara Doke
proti
Ministre de la Culture et de la Communication,
Premier ministre
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Conseil d’État (Francija))
„Predhodno odločanje – Direktiva 2001/29/ES – Avtorska pravica in sorodne pravice – Izključna pravica reproduciranja – Člen 2 – Pravica priobčitve javnosti – Člen 3 – Izjeme in omejitve – Člen 5 – Nacionalni predpisi, s katerimi je uveljavljanje pravic do izkoriščanja nedostopnih knjig v komercialne namene zaupano organizaciji za kolektivno upravljanje – Pravica avtorjev ali pravnih naslednikov do ugovora“
I – Uvod
1. Obravnavani predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je Conseil d’État (Francija) v sodnem tajništvu Sodišča vložilo 19. junija 2015, se nanaša na razlago členov 2 in 5 Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi(2).
2. Ta predlog je bil vložen v okviru spora med M. Soulierjem in S. Doke na eni strani ter Ministre de la Culture et de la Communication (minister za kulturo in komunikacije) in Premier ministre (predsednik vlade) na drugi strani v zvezi z zakonitostjo uredbe št. 2013‑182 z dne 27. februarja 2013 o uporabi členov od L. 134‑1 do L. 134‑9 zakonika o intelektualni lastnini – o digitalnem izkoriščanju nedostopnih knjig iz 20. stoletja(3) (v nadaljevanju: sporna uredba).
II – Pravni okvir
A – Pravo Unije
3. Člen 2 Direktive 2001/29, naslovljen „Pravica reproduciranja“, določa:
„Države članice predvidijo za spodaj naštete izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo, neposredno ali posredno, začasno ali stalno, reproduciranje na vsak način in v vsaki obliki, v celoti ali deloma:
(a) avtorjem za njihova dela;
[…]“
4. Člen 3 te direktive, naslovljen „Pravica priobčitve del javnosti in pravica do dajanja na voljo javnosti predmetov sorodnih pravic“, v odstavkih 1 in 3 zlasti določa:
„1. Države članice predvidijo za avtorje izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo vsakršno obliko priobčenja njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način, vključno z dajanjem svojih del na voljo javnosti tako, da imajo člani javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami.
[…]
3. Pravice iz odstavka 1 in 2 se ne izčrpajo z nobenim dejanjem priobčitve javnosti oziroma dajanja na voljo javnosti, kot ju določa ta člen.“
5. Člen 4 navedene direktive, naslovljen „Pravica distribuiranja“, določa:
„1. Države članice predvidijo za avtorje v zvezi z izvirnikom ali primerki del izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo kakršno koli javno distribuiranje s prodajo ali drugače.
2. Pravica distribuiranja se v Skupnosti ne izčrpa v zvezi z izvirnikom ali primerki dela, razen kadar se prva prodaja ali drug prenos lastništva tega predmeta v Skupnosti izvrši s strani imetnika pravic ali z njegovim privoljenjem.“
6. Člen 5 iste direktive, naslovljen „Izjeme in omejitve“, v odstavku 2 zlasti določa, da lahko države članice predvidijo različne izjeme in omejitve pravice reproduciranja iz člena 2 v primerih, naštetih v tem odstavku.
7. Ta člen v odstavku 3 določa tudi, da lahko države članice predvidijo različne izjeme in omejitve pravic reproduciranja in priobčitve iz členov 2 in 3 v primerih, naštetih v tem odstavku.
8. Poleg tega navedeni člen v odstavku 5 določa:
„Izjeme in omejitve iz odstavkov 1, 2, 3 in 4 naj se uporabijo le v določenih posebnih primerih, ki niso v nasprotju z normalnim izkoriščanjem dela ali drugega predmeta in ne vplivajo pretirano na legitimne interese imetnika pravic.“
B – Francosko pravo
Zakon o nedostopnih knjigah
9. Z zakonom št. 2012‑287 z dne 1. marca 2012 o digitalnem izkoriščanju nedostopnih knjig iz 20. stoletja (JORF št. 53 z dne 2. marca 2012, str. 3986, v nadaljevanju: zakon o nedostopnih knjigah) je bilo v naslov III knjige I prvega dela zakonika o intelektualni lastnini, ki se nanaša na „izkoriščanje pravic“, povezanih z avtorsko pravico, dodano poglavje IV, naslovljeno „Posebne določbe o digitalnem izkoriščanju nedostopnih knjig“ in sestavljeno iz členov od L. 134‑1 do L. 134‑9 tega zakonika. Nekateri od teh členov so bili pozneje bodisi spremenjeni bodisi razveljavljeni z zakonom št. 2015‑195 z dne 20. februarja 2015 o različnih določbah za prilagoditev pravu Evropske unije na področjih književne in umetniške lastnine ter kulturne dediščine (JORF št. 45 z dne 22. februarja 2015, str. 3294).
10. Členi od L. 134‑1 do L. 134‑9 zakonika o intelektualni lastnini v različici, izhajajoči iz teh dveh zakonov, določajo:
„Člen L. 134‑1
Nedostopna knjiga v smislu tega poglavja pomeni knjigo, ki je bila izdana v Franciji pred 1. januarjem 2001, ki je založniki ne razširjajo več v komercialne namene in ki se trenutno ne izdaja v tiskani ali digitalni obliki.
Člen L. 134‑2
Vzpostavi se javna podatkovna zbirka, do katere je mogoče prosto in brezplačno dostopati, ta dostop pa zagotavlja služba za spletno priobčitev javnosti, ki evidentira nedostopne knjige. Francoska nacionalna knjižnica skrbi za delovanje in posodabljanje te zbirke ter za vpisovanje podatkov iz členov L. 134‑4, L. 134‑5 in L. 134‑6.
[…]
Člen L. 134‑3
I. Kadar je knjiga v podatkovno zbirko iz člena L. 134‑2 vpisana več kot šest mesecev, pravico dovoliti njeno reproduciranje in njeno predstavitev v digitalni obliki uveljavlja organizacija za pobiranje in razdeljevanje nadomestil, urejena z naslovom II knjige III tega dela zakonika, ki jo za to pooblasti minister, pristojen za kulturo.
Razen v primeru iz tretjega odstavka člena L. 134‑5 se reproduciranje in predstavitev knjige v digitalni obliki proti plačilu nadomestila dovolita na neizključni podlagi in za obdobje, omejeno na pet let, ki se lahko podaljša.
II. Pooblaščene organizacije imajo sposobnost biti stranke v sodnem postopku za obrambo pravic, za katere so odgovorne.
III. Pooblastilo iz odstavka I se izda ob upoštevanju:
[…]
2. sorazmerne zastopanosti avtorjev in založnikov med člani in v vodstvenih telesih;
[…]
5. pravičnosti pravil za razdelitev pobranih zneskov med pravne naslednike, naj so ti stranke založniške pogodbe ali ne. Vsota, ki jo prejmejo avtor ali avtorji knjige, ne more biti manjša od vsote, ki jo prejme založnik;
6. dokaznih sredstev, katerih izvajanje predlaga organizacija, da bi se opredelili in našli imetniki pravic zaradi razdelitve pobranih zneskov;
[…]
Člen L. 134‑4
I. Avtor nedostopne knjige ali založnik, ki ima pravico reproduciranja te knjige v tiskani obliki, lahko ugovarja temu, da pravico dovoliti reproduciranje ali predstavitev, omenjeno v prvem pododstavku člena L. 134‑3(I), uveljavlja pooblaščena organizacija za pobiranje in razdeljevanje nadomestil. Ta ugovor se pisno priglasi organu iz prvega odstavka člena L. 134‑2 najpozneje šest mesecev po vpisu zadevne knjige v podatkovno zbirko, predvideno v istem odstavku.
Zaznamek o tem ugovoru se vpiše v podatkovno zbirko iz istega člena L. 134‑2.
Po izteku roka iz prvega pododstavka tega odstavka I lahko avtor nedostopne knjige ugovarja uveljavljanju pravice reproduciranja ali predstavitve te knjige, če meni, da lahko reproduciranje ali predstavitev knjige škoduje njegovi časti ali ugledu. Ta pravica se uveljavlja brez plačila nadomestila.
II. Založnik, ki je priglasil svoj ugovor v skladu s pogoji iz prvega pododstavka odstavka I tega člena, mora zadevno nedostopno knjigo izkoriščati v dveh letih po tej priglasitvi. Organizaciji, pooblaščeni na podlagi člena L. 134‑3, mora z vsemi sredstvi dokazati dejansko izkoriščanje knjige. Če v predpisanem obdobju ne izkorišča knjige, se zaznamek o ugovoru izbriše iz podatkovne zbirke iz člena L. 134‑2, pravica dovoliti reproduciranje in predstavitev knjige v digitalni obliki pa se uveljavlja v skladu s pogoji, določenimi v drugem pododstavku člena L. 134‑3(I).
[…]
Člen L. 134‑5
Če avtor ali založnik ob izteku roka iz člena L. 134‑4(I) ni priglasil ugovora, organizacija za pobiranje in razdeljevanje nadomestil ponudi dovoljenje za reproduciranje in predstavitev nedostopne knjige v digitalni obliki založniku, ki ima pravico reproduciranja te knjige v tiskani obliki.
[…]
Organizacija za pobiranje in razdeljevanje nadomestil izda dovoljenje za izkoriščanje, omenjeno v prvem odstavku, na izključni podlagi za obdobje desetih let, ki se tiho podaljšuje.
[…]
Če avtor ne ugovarja z dokazovanjem z vsemi sredstvi, da ta založnik nima pravice reproduciranja knjige v tiskani obliki, mora navedeni založnik, ki je sporočil svojo odločitev o sprejetju ponudbe, zadevno nedostopno knjigo izkoriščati v treh letih po tej sporočitvi. Tej organizaciji mora z vsemi sredstvi dokazati dejansko izkoriščanje knjige.
Če se ponudba iz prvega odstavka ne sprejme ali se delo ne izkorišča v obdobju iz petega odstavka tega člena, organizacija za pobiranje in razdeljevanje nadomestil dovoli reproduciranje in predstavitev knjige v digitalni obliki v skladu s pogoji iz drugega pododstavka člena L. 134‑3(I).
[…]
Člen L. 134‑6
Avtor in založnik, ki ima pravico reproduciranja nedostopne knjige v tiskani obliki, lahko organizaciji za pobiranje in razdeljevanje nadomestil iz člena L. 134‑3 kadar koli skupaj sporočita svojo odločitev, da se ji odvzame pravica dovoliti reproduciranje in predstavitev navedene knjige v digitalni obliki.
Avtor nedostopne knjige lahko kadar koli odloči, da se organizaciji za pobiranje in razdeljevanje nadomestil iz istega člena L. 134‑3 odvzame pravica dovoliti reproduciranje in predstavitev knjige v digitalni obliki, če dokaže, da je edini imetnik pravic, opredeljenih v navedenem členu L. 134‑3. To odločitev sporoči zadevni organizaciji.
[…]
Založnik, ki je sporočil svojo odločitev v skladu s pogoji iz prvega odstavka, mora zadevno knjigo izkoriščati v 18 mesecih po tej sporočitvi. Organizaciji za pobiranje in razdeljevanje nadomestil mora z vsemi sredstvi dokazati dejansko izkoriščanje knjige.
Organizacija vse uporabnike, ki jim je dala dovoljenje za izkoriščanje zadevne knjige, obvesti o odločitvah iz prvih dveh odstavkov tega člena. Pravni nasledniki ne morejo ugovarjati nadaljnjemu izkoriščanju navedene knjige, ki se je začelo pred sporočitvijo, v preostalem obdobju veljavnosti dovoljenja, omenjenega v drugem pododstavku člena L. 134‑3(I) ali tretjem odstavku člena L. 134‑5, do največ pet let in na neizključni podlagi.
Člen L. 134‑7
Pravila za izvajanje tega poglavja, zlasti pravila o dostopu do podatkovne zbirke iz člena L. 134‑2, narava in oblika zbranih podatkov, ukrepi za obveščanje, ki so najprimernejši za zagotovitev čim boljše seznanjenosti pravnih naslednikov, ter pogoji za izdajo in odvzem pooblastila iz člena L. 134‑3 organizacijam za pobiranje in razdeljevanje nadomestil se natančneje določijo z uredbo, sprejeto v postopku s Conseil d’État.
Člen L. 134‑9
Z odstopanjem od določb prvih treh odstavkov člena L. 321‑9 pooblaščene organizacije, omenjene v členu L. 134‑3, pri ukrepih pomoči za ustvarjanje, ukrepih izobraževanja avtorjev pisnih del in ukrepih spodbujanja javnega branja, ki jih izvajajo knjižnice, uporabijo zneske, ki so bili pobrani za izkoriščanje nedostopnih knjig in jih ni bilo mogoče razdeliti, ker njihovih prejemnikov ni bilo mogoče opredeliti ali najti pred iztekom roka iz zadnjega odstavka člena L. 321‑1.
[…]“
11. Pravila za izvajanje členov od L. 134‑1 do L. 134‑9 zakonika o intelektualni lastnini so bila natančneje določena s sporno uredbo.
III – Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
12. Tožeči stranki v postopku v glavni stvari sta vložili tožbo, ki je bila v tajništvu oddelka za spore Conseil d’État evidentirana 2. maja 2013 in s katero sta predlagali odpravo sporne uredbe zaradi prekoračitve pooblastil. Zlasti sta trdili, da zakon o nedostopnih knjigah, ki se izvaja s to uredbo, ni združljiv z izjemami in omejitvami pravice dovoliti reproduciranje dela, varovanega z avtorsko pravico, ki so izčrpno določene v Direktivi 2001/29.
13. Pozneje so v podporo predlogom tožečih strank v postopku v glavni stvari intervenirali Syndicat des écrivains de langue française (SELF), združenje Autour des auteurs in 35 fizičnih oseb.
14. Toženi stranki v postopku v glavni stvari sta predlagali zavrnitev tožbe, pri čemer sta zlasti trdili, da sporna uredba ni v nasprotju s cilji Direktive 2001/29, ker se s to uredbo ne uvaja izjema ali omejitev izključne pravice reproduciranja dela v smislu te direktive.
15. Pozneje je v postopku intervenirala organizacija Société française des intérêts des auteurs de l’écrit (francoska družba za zastopanje interesov avtorjev pisnih del) (v nadaljevanju: SOFIA), ki je prav tako predlagala zavrnitev tožbe. Ta organizacija je bila z odlokom ministra za kulturo in komunikacije z dne 21. marca 2013 (JORF št. 76 z dne 30. marca 2013, str. 5420) pooblaščena za uveljavljanje digitalnih pravic na tako imenovanih „nedostopnih“ knjigah iz 20. stoletja.
16. Predložitveno sodišče je s sklepom z dne 19. decembra 2013 na Conseil constitutionnel (Francija) naslovilo prednostno vprašanje ustavnosti v zvezi s sporno uredbo. Zadnjenavedeno sodišče je s sklepom z dne 28. februarja 2014 presodilo, da so členi od L. 134‑1 do L. 134‑9 zakonika o intelektualni lastnini skladni z ustavo, z obrazložitvijo, da na eni strani sistem za kolektivno upravljanje pravic digitalnega reproduciranja in digitalne predstavitve nedostopnih knjig, uveden z njimi, ne vodi do odvzema lastnine in da se na drugi strani z opredelitvijo pogojev, pod katerimi avtorji uživajo te pravice, vanjo ne posega nesorazmerno glede na cilj v splošnem interesu, ki mu sledi zakonodajalec.
17. Po navedbah Conseil d’État je bil za zagotovitev izkoriščanja pisne dediščine, ki je zaradi neobstoja komercialnega razširjanja v javnosti postala nedostopna, s sporno uredbo uveden mehanizem za spodbujanje digitalnega izkoriščanja del, reproduciranih v knjigah, ki so bile izdane v Franciji pred 1. januarjem 2001, ki jih založniki ne razširjajo več v komercialne namene in ki se ne izdajajo v tiskani ali digitalni obliki. Navedeno sodišče opozarja, da v tem primeru pravico dovoliti reproduciranje ali predstavitev teh knjig v digitalni obliki uveljavljajo – po izteku šestmesečnega roka od njihovega vpisa v javno dostopno podatkovno zbirko, za katero je odgovorna francoska nacionalna knjižnica – organizacije za pobiranje in razdeljevanje nadomestil, ki jih za to pooblasti minister, pristojen za kulturo.
18. Conseil d’État navaja, da lahko avtor nedostopne knjige ali založnik, ki ima pravico reproduciranja te knjige v tiskani obliki, ugovarja uveljavljanju te pravice najpozneje šest mesecev po vpisu knjige v podatkovno zbirko. Poleg tega lahko po navedbah Conseil d’État avtor nedostopne knjige tudi po izteku tega roka kadar koli ugovarja uveljavljanju pravice reproduciranja ali predstavitve, če meni, da lahko reproduciranje ali predstavitev knjige škoduje njegovi časti ali ugledu. Conseil d’État dodaja, da lahko avtor nedostopne knjige prav tako kadar koli odloči, da se pooblaščeni organizaciji za pobiranje in razdeljevanje nadomestil odvzame pravica dovoliti reproduciranje in predstavitev knjige v digitalni obliki, in sicer pod pogoji, določenimi v členu L. 134‑6 zakonika o intelektualni lastnini.
19. Potem ko je predložitveno sodišče zavrnilo vse tožbene razloge tožečih strank v postopku v glavni stvari, ki so temeljili na drugih pravnih podlagah razen na členih 2 in 5 Direktive 2001/29, je menilo, da je odgovor na tožbeni razlog tožečih strank v postopku v glavni stvari, ki se nanaša na ti določbi, odvisen od vprašanja, ali navedeni določbi Direktive 2001/29 nasprotujeta temu, da se s predpisi, kot so ti, ki so bili uvedeni s členi od L. 134‑1 do L. 134‑9 zakonika o intelektualni lastnini, pooblaščenim organizacijam za pobiranje in razdeljevanje nadomestil zaupa uveljavljanje pravice dovoliti reproduciranje in predstavitev „nedostopnih knjig“ v digitalni obliki, hkrati pa se avtorjem ali pravnim naslednikom teh knjig dovoli, da temu uveljavljanju ugovarjajo ali prenehajo z njim pod pogoji, določenimi z njimi.
20. V teh okoliščinah je Conseil d’État prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali [člena 2 in 5] Direktive [2001/29] nasprotuje[ta] temu, da se s predpisom, kakršen je bil [uveden s členi od L. 134‑1 do L. 134‑9 zakonika o intelektualni lastnini], pooblaščenim organizacijam za pobiranje in razdeljevanje nadomestil zaupa uveljavljanje pravice do dovoljevanja reproduciranja in predstavitve ‚nedostopnih knjig‘ v digitalni obliki, hkrati pa se avtorjem ali pravnim naslednikom teh knjig dovoli, da temu uveljavljanju ugovarjajo ali prenehajo z njim pod pogoji, ki jih določa?“
IV – Postopek pred Sodiščem
21. Pisna stališča glede vprašanja za predhodno odločanje so vložili M. Soulier, S. Doke, SOFIA, francoska, nemška, italijanska in poljska vlada ter Evropska komisija. SOFIA, francoska, češka in poljska vlada ter Komisija so na obravnavi 11. maja 2016 podale ustna stališča.
22. M. Soulier, S. Doke in Komisija trdijo, da je treba na vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti pritrdilno, medtem ko SOFIA ter francoska, nemška in poljska vlada menijo, da je treba nanj odgovoriti nikalno. Italijanska vlada pa predlaga, naj se na to vprašanje odgovori nikalno ob upoštevanju preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče. Po mnenju italijanske vlade je namreč treba predložitveno sodišče pozvati, naj konkretno preveri, ali se z zadevnimi predpisi ne posega nesorazmerno v avtorske pravice, tako da preuči zlasti določbe teh predpisov, ki se nanašajo na predhodno obveščanje avtorjev, na njihove možnosti ugovora in odvzema ter na podrobna pravila o nadomestilih zanje.
V – Analiza
A – Obseg predloga za sprejetje predhodne odločbe
23. Predložitveno sodišče s predlogom za sprejetje predhodne odločbe Sodišče sprašuje, ali so nacionalni predpisi, s katerimi je uveljavljanje pravice do tega, da se proti plačilu nadomestila(4) dovolita(5) reproduciranje in predstavitev(6) tako imenovanih „nedostopnih knjig“ v digitalni obliki, zaupano pooblaščenim organizacijam za pobiranje in razdeljevanje nadomestil, združljivi s členom 2(a)(7) Direktive 2001/29, ki določa izključno pravico reproduciranja v korist avtorjev, in s členom 5 te direktive, ki državam članicam omogoča, da predvidijo izjeme ali omejitve za to pravico.(8)
24. Čeprav se predložitveno sodišče sklicuje samo na člena 2 in 5 Direktive 2001/29, sam enako kot tožeči stranki v postopku v glavni stvari, nemška vlada in Komisija menim, da je treba nacionalne predpise, kot so ti v postopku v glavni stvari – s katerimi je v nekaterih okoliščinah pooblaščeni organizaciji za pobiranje in razdeljevanje nadomestil dovoljeno digitalno izkoriščanje tako imenovanih „nedostopnih“ knjig – preučiti z vidika ne le člena 2(a) Direktive 2001/29,(9) ampak tudi njenega člena 3(1), ki določa izključno pravico avtorjev, da dovolijo ali prepovejo vsakršno obliko priobčitve njihovih del javnosti.
25. Izkoriščanje digitalne različice knjige tako, da ima lahko javnost dostop do nje, namreč pomeni dajanje te knjige na voljo javnosti, zato gre po mojem mnenju pri tem za priobčitev dela javnosti v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29.(10)
26. Iz tega sledi, da v smislu členov 2(a) in 3(1) Direktive 2001/29 digitalno izkoriščanje knjig, varovanih z avtorsko pravico, pomeni „reproduciranje“ dela in njegovo „priobčitev javnosti“, za katera je potrebno posamično in ločeno dovoljenje avtorja,(11) razen če sta ti dejanji zajeti z izjemo ali omejitvijo, določeno v členu 5 te direktive.(12)
B – Člen 5 Direktive 2001/29
27. Preden se lotim razlage členov 2(a) in 3(1) Direktive 2001/29, takoj izključujem možnost, da bi bila za rešitev spora o glavni stvari upoštevna člen 5 te direktive ter z njim uvedeni sistem izjem in omejitev izključnih pravic, določenih v členih od 2 do 4.
28. Predpisov, kot so ti v postopku v glavni stvari, namreč ni(13) med izjemami in omejitvami, ki so natančno in izčrpno(14) naštete v členu 5 Direktive 2001/29.(15)
29. Poleg tega je ta sistem izjem in omejitev strogo omejen s členom 5(5) Direktive 2001/29, ki določa, da se te „uporabijo le v določenih posebnih primerih, ki niso v nasprotju z normalnim izkoriščanjem dela ali drugega predmeta in ne vplivajo pretirano na legitimne interese imetnika pravic“.(16) Posledično je za sklicevanje na izjemo iz člena 5 te direktive potrebno tudi, da izjema ali omejitev pravice reproduciranja ali pravice priobčitve javnosti izpolnjuje pogoje, določene v členu 5(5) navedene direktive.(17)
30. Nazadnje, v nasprotju s stališči organizacije SOFIA niti v členu 5 Direktive 2001/29 niti v nobeni drugi določbi te direktive ni predvidena možnost, da države članice razširijo obseg takih izjem ali omejitev.(18)
31. Taka pobuda bi pripadala izključno evropskemu zakonodajalcu. Tako kot Komisija menim, da če bi imele države članice možnost uvesti druga odstopanja od avtorske pravice poleg tistih, ki so predvidena na evropski ravni, bi bila ogrožena pravna varnost, povezana z avtorsko pravico.
C – Obseg izključnih pravic dovoliti ali prepovedati reproduciranje del in njihovo priobčitev javnosti, podeljenih s členoma 2(a) in 3(1) Direktive 2001/29
32. Ker v obravnavanem primeru ne pride v poštev nobena izmed omejitev ali izjem, na katere se sklicuje člen 5 Direktive 2001/29, je treba preučiti obseg izključnih pravic, podeljenih s členoma 2 in 3 Direktive 2001/29, ter ga primerjati s predpisi, ki so predmet predloga za sprejetje predhodne odločbe.
1. Uvodne ugotovitve
33. Iz zahtev po enotni uporabi prava Unije in iz načela enakosti je razvidno, da je treba pojme iz določbe prava Unije, ki – kakor določbe členov 2 in 3 te direktive – ne vsebuje izrecne napotitve na pravo držav članic za določitev njenega pomena in obsega, običajno razlagati v vsej Uniji neodvisno in enotno.(19)
34. V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je.(20) V obravnavanem primeru je glavni cilj Direktive 2001/29 vzpostavitev visoke stopnje(21) varstva, med drugim avtorjev, kar tem omogoči primerno nagrado za uporabo njihovih del, še posebej pri reproduciranju ali priobčitvi javnosti.(22)
35. Na podlagi členov 2(a) in 3(1) Direktive 2001/29 imajo avtorji izključne pravice, da dovolijo ali prepovejo reproduciranje svojih del oziroma njihovo priglasitev javnosti.(23)
36. Sodišče je razsodilo, da so zadevne izključne pravice preventivne pravice, ki avtorju omogočajo, da poseže med morebitne uporabnike svojega dela in reproduciranje (ali priobčitev javnosti),(24) ki bi ga (ali jo) nameravali izvesti ti uporabniki, in to prepreči.
37. Zato ima na podlagi členov 2(a) in 3(1) Direktive 2001/29 avtor izključno pravico odločiti, ali ter – če da – kdaj in kako bo dovolil ali prepovedal reproduciranje svojega dela ali njegovo priobčitev javnosti.
2. Izključne pravice avtorja in nacionalni predpisi, kot so ti v postopku v glavni stvari
a) Izrecno in predhodno soglasje avtorja
38. Po mojem mnenju se s členoma 2(a) in 3(1) Direktive 2001/29 zahteva izrecno in predhodno soglasje(25) avtorja za vsakršno reproduciranje njegovega dela ali vsakršno priobčitev tega dela javnosti, tudi v digitalni obliki. To soglasje(26) je bistvena posebna pravica avtorjev.
39. Ob neobstoju evropske zakonodaje, ki bi od tega odstopala,(27) izrecnega in predhodnega soglasja avtorja za reproduciranje njegovega dela ali priglasitev tega dela javnosti ni mogoče odpraviti, o njem domnevati ali ga omejevati, tako da bi se to soglasje nadomestilo s tihim soglasjem(28) ali z domnevo o prenosu, ki bi jima avtor moral ugovarjati v določenem roku in pod pogoji, predvidenimi z nacionalnim pravom. Iz tega sledi, da se z nacionalnimi predpisi, kot je sporna uredba, pri kateri se izrecno in predhodno soglasje avtorja nadomešča s tihim soglasjem ali z domnevo o soglasju, avtorju odvzema bistveni del njegove pravice intelektualne lastnine.
b) Ali možnost ugovora in odvzema ter pravica do nadomestila spreminjata obseg zadevnih izključnih pravic?
40. Okoliščina, da ima avtor na podlagi nacionalnih predpisov, obravnavanih v postopku v glavni stvari, pod nekaterimi pogoji možnost ugovarjati(29) temu, da SOFIA uveljavlja pravico dovoliti reproduciranje njegovega dela in priglasitev tega dela javnosti v digitalni obliki,(30) ali možnost odvzeti(31) tej organizaciji pravico dovoliti reproduciranje knjige in njeno priglasitev javnosti v digitalni obliki, v ničemer ne spremeni te ugotovitve.(32)
41. Poleg tega to, da avtor na podlagi nacionalnih predpisov prejme nadomestilo ali kompenzacijo(33) za reproduciranje njegovega dela ali priobčitev tega dela javnosti, nikakor ne spremeni okoliščine, da so njegove izključne pravice kršene.
42. Izključne pravice iz členov 2(a) in 3(1) Direktive 2001/29 namreč zajemajo pravico dobiti primerno nadomestilo za uporabo del, vendar niso omejene zgolj na to pravico. Glede tega je Sodišče že razsodilo, da je treba avtorsko pravico iz členov 2(a) in 3(1) Direktive 2001/29 razlikovati na primer od pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov do nadomestila,(34) ki je določena v členu 8(2) Direktive 2006/115.
c) Ali neobstoj komercialnega razširjanja dela v javnosti vpliva na vsebino zadevnih izključnih pravic?
43. Okoliščina, da avtor svojega dela ne izkorišča v celoti, na primer zaradi neobstoja komercialnega razširjanja v javnosti,(35) ne spremeni njegovih izključnih pravic, da dovoli ali prepove reproduciranje svojega dela ali njegovo priobčitev javnosti.
44. V zvezi s tem italijanska vlada meni, da se je „pri klasični obliki lastninske pravice, ki se je razvila na podlagi nepremične lastnine, vedno priznavalo, da lahko zakon določa – poleg posebnih omejitev te pravice, ki lastniku zaradi višjega splošnega interesa nalagajo, da dopusti [nekatera] dejanja tretjih oseb, ki vplivajo na njegovo možnost uživati svoje premoženje – primere, v katerih pravica na premoženju ugasne zaradi neuporabe, če to premoženje produktivno in torej družbeno koristno uporablja tretja oseba. Čeprav je namreč med lastnikovimi pravicami tudi ta, da premoženja ne uporablja, tako da lastninska pravica ni predmet zastaranja, je že od nekdaj vključen interes za to, da se pred lastnikom, ki ga njegovo premoženje ne zanima in ki torej to premoženje izključuje iz produkcijskega toka, prednost da tretji osebi, ki, četudi brez naslova, dejansko uporablja navedeno premoženje in mu omogoča razviti njegov gospodarski potencial“.
45. Na podlagi besedil, ki se uporabljajo, te teze v obravnavanem primeru ni mogoče sprejeti.
46. V Direktivi 2001/29 namreč ni predvidena nobena sankcija ali posledica v primeru, da avtor ne uveljavlja ali omejeno uveljavlja svoje izključne pravice, določene v členih 2(a) in 3(1) te direktive. Zato zadevne izključne pravice ostanejo nespremenjene,(36) tudi če jih njihov imetnik ne „uporablja“.
47. Poleg tega to razlago potrjuje Direktiva 2012/28.
48. Ta direktiva zadeva nekatere uporabe tako imenovanih „osirotelih“ del, in sicer del, varovanih z avtorsko pravico, katere imetnika ni bilo mogoče opredeliti ali tudi katere imetnika, ki je bil opredeljen, ni bilo mogoče najti. Sprejeta je bila zato, ker „[v] primeru osirotelih del ni mogoče pridobiti predhodnega soglasja za dejanja reproduciranja ali dajanja na voljo javnosti“(37).
49. V zvezi s tem člen 6(1) Direktive 2012/28 določa, da države članice uredijo izjemo ali omejitev pravice reproduciranja ali pravice do dajanja na voljo javnosti iz člena 2 oziroma 3 Direktive 2001/29 in tako zagotovijo, da lahko organizacije iz člena 1(1)(38) Direktive 2012/28 reproducirajo osirotela dela(39) iz svojih zbirk, med drugim za namene digitalizacije, in jih dajo na voljo javnosti.
50. Izjema ali omejitev za člena 2 in 3 Direktive 2001/29, predvidena s členom 6(1) Direktive 2012/28, je torej zelo omejena.
51. Poleg tega člen 6(2) Direktive 2012/28 določa, da „[o]rganizacije iz člena 1(1) uporabljajo osirotela dela v skladu z odstavkom 1 tega člena le za doseganje ciljev, povezanih s poslanstvi javnega interesa, zlasti ohranjanjem in obnovo ter zagotavljanjem kulturnega in izobraževalnega dostopa do del in fonogramov, ki se nahajajo v njihovih zbirkah. Te organizacije lahko s to uporabo ustvarijo prihodke izključno za kritje svojih stroškov digitalizacije osirotelih del in njihovega dajanja na voljo javnosti“(40).
52. Po mojem mnenju bi bilo protislovno, če bi se veliko strožje zahteve naložile na podlagi Direktive 2012/28 za reproduciranje osirotelega dela in njegovo priobčitev javnosti kot za ista dejanja izkoriščanja v zvezi s tako imenovanimi „nedostopnimi“ knjigami na podlagi nacionalnih predpisov, kot so ti iz postopka v glavni stvari.(41)
53. V nasprotju z Direktivo 2012/28, na podlagi katere je treba pred izkoriščanjem dela v dobri veri izvesti skrbno iskanje imetnikov pravic, se namreč z zadevnimi nacionalnimi predpisi ne nalaga noben individualen pristop do avtorja. Člen L. 134‑3 zakona o intelektualni lastnini določa, da ko je knjiga vpisana v podatkovno zbirko iz člena L. 134‑2, lahko avtor v šestmesečnem roku ugovarja temu, da pravico dovoliti reproduciranje njegovega dela v digitalni obliki ali priobčitev tega dela javnosti v tej obliki uveljavlja SOFIA. Poleg tega, medtem ko je v členu 6(2) Direktive 2012/28 izrecno izključeno vsakršno izkoriščanje osirotelega dela v komercialne namene, so nacionalni predpisi, obravnavani v postopku v glavni stvari, namenjeni komercialnemu izkoriščanju tako imenovanih „nedostopnih“ knjig.
d) Kako pa je z ureditvami upravljanja, predvidenimi z zadevnimi nacionalnimi predpisi?
54. SOFIA(42) ter francoska(43), nemška in poljska vlada menijo, da se predpisi, obravnavani v postopku v glavni stvari, ne nanašajo na varstvo avtorske pravice in da gre zgolj za ureditev upravljanja nekaterih pravic, člena 2(a) in 3(1) Direktive 2001/29 pa ne nasprotujeta temu, da države članice določijo ureditve upravljanja avtorskih pravic.
55. Táko pojmovanje avtorske pravice se mi zdi v nasprotju s členoma 2(a) in 3(1) Direktive 2001/29.(44) Ti določbi se namreč, ker določata izključno pravico avtorja, da dovoli ali prepove reproduciranje svojih del in njihovo priobčitev javnosti, nanašata tudi na način avtorjevega uveljavljanja teh pravic.
56. Čeprav drži, da Direktiva 2001/29 ne usklajuje obstoječih ureditev držav članic v zvezi z upravljanjem avtorskih pravic in ne posega v te ureditve,(45) je zakonodajalec Unije z določitvijo, da ima avtor načeloma izključne pravice, da dovoli ali prepove reproduciranje svojega dela in njegovo priobčitev javnosti, izvajal svoje pristojnosti na področju intelektualne lastnine.
57. V teh okoliščinah države članice ne morejo več sprejemati ureditev upravljanja, ki so v nasprotju s predpisi Unije,(46) in čeprav to počno s ciljem v splošnem interesu.(47) Preden se namreč odpre možnost za upravljanje pravice reproduciranja in pravice priobčitve javnosti, je moral imetnik teh izključnih pravic dovoliti organizaciji za upravljanje, da upravlja njegove pravice.
58. Zaradi celovitosti bom potrditev zgoraj navedenega poiskal v Direktivi 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic ter izdajanju več ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu(48), ki določa „zahteve, potrebne za zagotovitev pravilnega izvajanja upravljanja avtorske in sorodnih pravic s strani organizacij za kolektivno upravljanje pravic“,(49) čeprav se ta direktiva ne uporablja ratione temporis v sporu o glavni stvari.
59. Člen 5(2) Direktive 2014/26 določa, da imajo „[i]metniki pravic […] pravico, da organizacijo za kolektivno upravljanje pravic po lastni izbiri pooblastijo za upravljanje pravic, kategorij pravic ali vrst del in druge vsebine po lastni izbiri ter za ozemlja po lastni izbiri, ne glede na državo članico državljanstva, prebivališča ali sedeža organizacije za kolektivno upravljanje pravic ali imetnika pravic […]“(50). Predpisi, kot so ti iz postopka v glavni stvari, naj ne bi bili skladni s tem členom.
60. Poleg tega je iz člena 5(7) Direktive 2014/26 jasno razvidno, da mora imetnik avtorske pravice dati „soglasje za vsako posamezno pravico, kategorijo pravic ali vrsto del in drugo vsebino, za upravljanje katere pooblasti organizacijo za kolektivno upravljanje pravic“. V tem členu je dodano, da se „[v]sako takšno soglasje […] predloži v pisni obliki“.
61. Soglasje torej ostaja temelj avtorjevega uveljavljanja njegovih izključnih pravic.
e) Vpliv memoranduma o soglasju glede ključnih načel v zvezi z digitalizacijo in zagotavljanjem razpoložljivosti nedostopnih del, podpisanega 20. septembra 2011(51)
62. SOFIA ter francoska, nemška in poljska vlada nazadnje navajajo, da se predpisi, obravnavani v postopku v glavni stvari, uvrščajo v okvir dela, ki so ga na ravni Unije opravili predstavniki evropskih knjižnic, avtorjev, založnikov in organizacij za kolektivno upravljanje ter katerega rezultati so bili evidentirani v memorandumu o soglasju glede ključnih načel v zvezi z digitalizacijo in zagotavljanjem razpoložljivosti nedostopnih del, ki so ga 20. septembra 2011 pod okriljem Komisije(52) podpisala združenja knjižnic, novinarjev, založnikov, avtorjev in umetnikov (v nadaljevanju: memorandum). V memorandumu, na katerega izrecno napotuje Direktiva 2012/28,(53) naj bi bila predvidena možnost masovne digitalizacije knjig, ki niso dostopne na trgu, za zagotovitev njihove dostopnosti javnosti. Prav tako naj bi se s tem memorandumom priznavalo, da je mogoče domnevati, da so avtorji dali soglasje za kolektivno upravljanje ustreznih pravic do izkoriščanja, pod pogojem, prvič, da je bilo storjeno vse, kar je bilo mogoče, za njihovo obvestitev, in drugič, da so njihovi interesi zaščiteni z mehanizmi za nestrinjanje ali preklic.
63. V uvodni izjavi 4 Direktive 2012/28 je navedeno, da „[t]a direktiva ne posega v specifične rešitve držav članic za reševanje vprašanj masovne digitalizacije, kot so tako imenovana nedostopna dela. Take rešitve upoštevajo posebnosti različnih vrst vsebin in različnih uporabnikov ter temeljijo na soglasju ustreznih zainteresiranih strani. Ta pristop je bil ubran tudi v memorandumu […]. Ta direktiva ne posega v [memorandum], ki poziva države članice in Komisijo, naj zagotovijo, da bodo prostovoljni sporazumi med uporabniki, imetniki pravic in organizacijami za upravljanje kolektivnih pravic o odobritvi uporabe nedostopnih del v skladu z načeli iz navedenega memoranduma deležni potrebne pravne varnosti na nacionalni in čezmejni ravni“(54).
64. Po mojem mnenju ta memorandum ni pravno zavezujoč, da bi bil lahko obseg izključnih pravic iz členov 2(a) in 3(1) Direktive 2001/29 omejen, ter vsebuje zgolj poziv Komisiji in državam članicam, naj zagotovijo pravno varnost prostovoljnih sporazumov(55), sklenjenih med uporabniki, imetniki pravic in organizacijami za kolektivno upravljanje pravic. „Prostovoljni sporazumi“ pa v zadevnih nacionalnih predpisih sploh niso omenjeni.
VI – Predlog
65. Ne da bi zanikal legitimni cilj oživitve knjig, ki so bile pozabljene, po potrebi z uporabo novih tehnologij, Sodišču predlagam – glede na cilje Direktive 2001/29, jasno besedilo členov 2(a) in 3(1) te direktive, neobstoj odstopanj od načela izrecnega in predhodnega soglasja ter neobstoj drugih, nasprotnih določb prava Unije – naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Conseil d’État (Francija), odgovori:
Člena 2(a) in 3(1) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi nasprotujeta temu, da se s predpisi, kakršni so bili uvedeni s členi od L. 134‑1 do L. 134‑9 zakonika o intelektualni lastnini, pooblaščenim organizacijam za pobiranje in razdeljevanje nadomestil zaupa uveljavljanje pravice dovoliti reproduciranje in predstavitev „nedostopnih knjig“ v digitalni obliki, tudi če se z navedenimi predpisi avtorjem ali pravnim naslednikom teh knjig dovoli, da temu uveljavljanju ugovarjajo ali z njim prenehajo pod nekaterimi pogoji, določenimi v njih.