SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (peti senat)
z dne 8. maja 2014(*)
„Znamka Skupnosti – Postopek za ugotovitev ničnosti – Besedna znamka Skupnosti Simca – Slaba vera – Člen 52(1)(b) Uredbe (ES) št. 207/2009“
V zadevi T‑327/12,
Simca Europe Ltd s sedežem v Birminghamu (Združeno kraljestvo), ki jo zastopa N. Haberkamm, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopa A. Schifko, zastopnik,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred Odborom za pritožbe UUNT, intervenientka pred Splošnim sodiščem, je
GIE PSA Peugeot Citroën s sedežem v Parizu (Francija), ki jo zastopa P. Kotsch, odvetnik,
zaradi tožbe zoper odločbo prvega odbora za pritožbe UUNT z dne 12. aprila 2012 (zadeva R 645/2011‑1) v zvezi s postopkom za ugotovitev ničnosti med družbama GIE PSA Peugeot Citroën in Simca Europe Ltd,
SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat),
v sestavi A. Dittrich, predsednik, J. Schwarcz (poročevalec), sodnik, in V. Tomljenović, sodnica,
sodni tajnik: E. Coulon,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 16. julija 2012,
na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je UUNT vložil v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 20. novembra 2012,
na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je intervenientka vložila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 9. novembra 2012,
ker v roku enega meseca po koncu pisnega postopka stranki nista vložili predloga za razpis obravnave in je Splošno sodišče na podlagi poročila sodnika poročevalca in na podlagi člena 135a Poslovnika Splošnega sodišča odločilo, da ne bo opravilo ustnega postopka,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Joachim Wöhler (v nadaljevanju: prejšnji imetnik) je 5. decembra 2007 pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) vložil zahtevo za registracijo znamke Skupnosti na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1)).
2 Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je besedni znak Simca.
3 Proizvodi, za katere se je zahtevala registracija znamke, spadajo v razred 12 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in ustrezajo opisu: „Vozila; naprave za premikanje po zemlji, zraku ali vodi.“
4 Prijava znamke je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 16/2008 z dne 21. aprila 2008 in besedni znak Simca je bil 18. septembra 2008 registriran kot znamka Skupnosti 6489371 za vse proizvode, navedene zgoraj v točki 3.
5 Družba GIE PSA Peugeot Citroën, intervenientka, je 29. septembra 2008 v skladu s členom 51(1)(b) Uredbe št. 40/94 (postal člen 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009) vložila zahtevo za ugotovitev ničnosti navedene znamke Skupnosti za vse proizvode, za katere je bila registrirana. V bistvu je trdila, da je bil prejšnji imetnik ob vložitvi zahteve za registracijo izpodbijane znamke v slabi veri. Prejšnji imetnik naj bi namreč s to zahtevo za registracijo imel samo en cilj, to je preprečiti uporabo označbe „simca“ za trženje proizvodov, na katere se nanaša zahteva za registracijo, in to čeprav je sama v zvezi s to označbo imela pravice, ki so obstajale pred to zahtevo. V zvezi s tem se je intervenientka med drugim sklicevala na to, da je bila imetnica mednarodne znamke SIMCA, registrirane pod številko 218957 in od leta 1959 varovane – med drugim v Nemčiji, Španiji, Avstriji in Beneluksu – zlasti za „Vozila; naprave za premikanje po zemlji, zraku ali vodi“ iz razreda 12 v smislu Nicejskega aranžmaja, ter francoske znamke SIMCA, od leta 1990 registrirane pod številko 1606604, zlasti za „avtomobile“ iz tega istega razreda. Intervenientka je trdila, da so bile njene pravice iz znamke ohranjene, čeprav se te znamke v zadnjih letih niso več uporabljale. Opozorila je, da je „znano“ znamko avtomobila SIMCA že leta 1934 ustvaril francoski avtomobilski proizvajalec. Prejšnja francoska znamka je bila prvič prijavljena leta 1935, leta 1978 pa jo je prevzela družba Automobiles Peugeot, SA, ki jo je intenzivno uporabljala po vsem svetu, tudi v Evropi. Intervenientka je še trdila, da je leta 2008 dvakrat pozvala prejšnjega imetnika, naj se odpove izpodbijani znamki. V odgovor naj bi jo navedeni imetnik „izsiljeval“ in zahteval finančno nadomestilo. Po mnenju intervenientke je prejšnji imetnik znamko prijavil za izboljšanje svojega finančnega položaja z izsiljevanjem, ne da bi sam dejansko želel uporabljati navedeno znamko. Ob upoštevanju tudi tega, da se je pogodbeni odnos med strankama končal malo pred vložitvijo prijave za zadevno znamko Skupnosti, je intervenientka menila, da je šlo zgolj za „špekulacijsko znamko“ ali „blokirno znamko“.
6 Oddelek za izbris je z odločbo z dne 25. januarja 2011 v celoti zavrnil zahtevo za razglasitev ničnosti.
7 Zoper to odločbo je intervenientka 24. marca 2011 vložila pritožbo.
8 Družba Simca Europe Ltd, tožeča stranka, je bila 29. aprila 2011 vpisana v register UUNT kot nova imetnica izpodbijane znamke.
9 Prvi odbor za pritožbe UUNT je z odločbo z dne 12. aprila 2012 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) ugodil pritožbi intervenientke, razveljavil odločbo oddelka za izbris ter nazadnje izpodbijano znamko razglasil za nično. Oprl se je na razloge, ki so razdeljeni na tri dele in ki se nanašajo na, prvič, uvodne opombe, drugič, „nesporna“ dejstva, in tretjič, sam obstoj slabe vere prejšnjega imetnika na dan vložitve zahteve za registracijo.
10 Na prvem mestu, glede uvodnih opomb, je odbor za pritožbe po eni strani menil, da je treba tožeči stranki, ker je nova imetnica izpodbijane znamke, „neposredno pripisati ravnanje“ prejšnjega imetnika kot prvotnega prijavitelja navedene znamke.
11 Odbor za pritožbe je še menil, da sklicevanje tožeče stranke na sodbo Bundesgerichtshof (zvezno sodišče, Nemčija), ki se nanaša na nemško znamko SIMCA, ni upoštevno. Odbor za pritožbe je v zvezi s tem poudaril, da je bil sistem znamk Skupnosti samostojen sistem, sestavljen iz ciljev in pravil, ki so zanj značilni, in katerih uporaba je neodvisna od vseh nacionalnih sistemov. Odbor za pritožbe je poleg tega potrdil, da ni vedel za dokaze, predložene v vzporednem postopku, ki je potekal v Nemčiji, tako da zgoraj navedena sodba ni mogla učinkovati kot precedens.
12 Na drugem mestu, glede „neizpodbijanih“ elementov, ki so po mnenju odbora za pritožbe odločilni za presojo dejanskega stanja obravnavanega primera, je ta poudaril, prvič, da so se avtomobili, označeni z znamko SIMCA, prodajali od tridesetih let naprej, in da je intervenientka ali podjetje, ki je del njene skupine, to znamko ponovno uporabilo leta 1978. Poleg tega je odbor za pritožbe poudaril, da je bila intervenientka imetnica dveh figurativnih znamk, od katerih je bila ena varovana v Franciji, in sicer nacionalna znamka, registrirana pod številko 121992, druga pa v Češki republiki, v Nemčiji, v Španiji, v Italiji, na Madžarskem, na Malti, na Portugalskem, v Romuniji in v Beneluksu ter v nekaterih državah, ki niso članice Evropske unije, in sicer mednarodna znamka, registrirana pod številko 218957. Po mnenju odbora za pritožbe sta bili ti znamki na dan sprejetja izpodbijane odločbe še vedno registrirani vsaj za vozila – iz razreda 12 – podjetja Automobiles Peugeot, ki je del skupine, ki jo predstavlja intervenientka.
13 Drugič, po mnenju odbora za pritožbe je ta znamka, čeprav je intervenientka ob koncu sedemdesetih let prenehala tržiti vozila pod znamko SIMCA, uživala visoko stopnjo prepoznavnosti, ki je, čeprav se je morda v letih zmanjšala, ob sprejetju izpodbijane odločbe še vedno obstajala.
14 Tretjič, odbor za pritožbe je poudaril, da je prejšnji imetnik več kot 18 mesecev delal kot samostojni podjetnik na področju programske opreme za intervenientko v Kölnu (Nemčija) in pozneje v Bremnu (Nemčija). Po mnenju odbora za pritožbe je poznal zgodovino znamke SIMCA, kar naj bi bilo med drugim razvidno tudi iz nekaterih njegovih dopisov, naslovljenih na intervenientko.
15 Četrtič, odbor za pritožbe je pred vložitvijo zahteve za registracijo izpodbijane znamke ugotovil, da je bil prejšnji imetnik že v stiku z indijskim podjetjem v zvezi s pripravo projekta razvoja avtomobila. Ta projekt pa se na dan sprejetja izpodbijane odločbe še ni izvajal. Odbor za pritožbe je v zvezi s tem poudaril, da je bilo iz dopisov prejšnjega imetnika razvidno, da je ta iskal znamko „ki se ni več uporabljala ali ki ni bila registrirana“.
16 Petič, odbor za pritožbe je poudaril, da je bil avgusta 2008 prejšnji imetnik znamke tudi imetnik spletnega naslova www.simca.info in da je od decembra 2008 prek navedene spletne strani tržil električna kolesa.
17 Nazadnje, odbor za pritožbe je poudaril, da je prejšnji imetnik sicer vedel za pravice intervenientke v zvezi z izpodbijano znamko, vendar je menil, da je bilo te pravice mogoče razveljaviti, ker se znamka ni resno in dejansko uporabljala. Kljub temu naj bi se bil pripravljen odpovedati izpodbijani znamki, če bi prejel „ponudbo za povračilo škode“.
18 Na tretjem mestu, glede samega obstoja slabe vere prejšnjega imetnika, je odbor za pritožbe v bistvu menil, da je bilo dokazno breme v zvezi s tem naloženo intervenientki kot stranki, ki zahteva ugotovitev ničnosti. Po njegovem mnenju bi bilo treba uporabiti številne dokaze, ki tvorijo sklenjen krog indicev, tako da bi se lahko z verjetnostjo, ki je blizu gotovosti, potrdilo, da je bil prijavitelj znamke Skupnosti v slabi veri.
19 Po mnenju odbora za pritožbe besedna zveza „ni ravnal v dobri veri“, navedena v členu 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009, v zakonodaji ni niti opredeljena niti omejena in niti ni kakorkoli opisana. Čeprav je Sodišče v sodbi Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli z dne 11. junija 2009 (C‑529/07, ZOdl., str. I‑4893), izdelalo seznam meril v zvezi z razlago navedenega pojma, pa po mnenju odbora za pritožbe ta merila niso izčrpno navedena. Glede na to, da se dejstva, zaradi katerih je bil uveden postopek, v katerem je bil podan predlog za sprejetje predhodne odločbe v zgoraj navedeni zadevi, po mnenju odbora za pritožbe bistveno razlikujejo od dejstev, na podlagi katerih je bil uveden obravnavani postopek, meni, da je treba določiti dodatna merila.
20 Odbor za pritožbe meni, da dejstvo, da je prejšnji imetnik vedel za obstoj prejšnjih znamk in da je kljub temu vložil prijavo znamke Skupnosti izraža njegov „namen oviranja“ in njegovo slabo vero. Dejstvo, da je predpostavljal, da bi bilo mogoče ugotoviti ničnost teh znamk, poleg tega po mnenju tega odbora ni upoštevno in je zgolj izgovor, glede na to, da ob sprejetju izpodbijane odločbe navedeni imetnik še ni vložil zahteve za razveljavitev prejšnje francoske znamke ali prejšnje mednarodne znamke.
21 Odbor za pritožbe je navedel, da je prejšnji imetnik tudi zanesljivo vedel, da je znamka SIMCA v zvezi z avtomobili uživala ugled. Po mnenju odbora za pritožbe naj bi bilo iz dokazov razvidno, da je iskal znano znamko, saj je bil njegov namen „parazitsko“ izkoriščanje ugleda znamk, ki jih je registrirala intervenientka, in izkoriščanje prednosti ugleda teh znamk s premišljeno nezakonito rabo znaka Simca. Tako ravnanje pa bi bilo po mnenju odbora za pritožbe treba šteti za ravnanje v slabi veri.
22 Odbor za pritožbe ja zato presodil, da dejstvo, da je prejšnji imetnik od decembra 2008 pod znamko Simca tržil kolesa, ni pomembno, saj tako trženje ne more upravičiti registracije izpodbijane znamke.
Predlogi strank
23 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razveljavi;
– UUNT naloži plačilo stroškov, vključno s „stroški za zastopnika“.
24 UUNT in intervenientka Splošnemu sodišču predlagata, naj:
– zavrne tožbo;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Dokumenti, ki so bili prvič predloženi pred Splošnim sodiščem
25 Iz preučitve spisa UUNT je razvidno, da mu dokumenti iz prilog K 8, K 9 in K 10 k tožbi med upravnim postopkom niso bili predloženi. Vsebina teh dokumentov je bila, najprej, kar zadeva prilogo K 8, dopis z dne 16. marca 2012, ki ga je intervenientka naslovila na tožečo stranko in s katerim je tej naložila, naj se odpove uporabi nemške besedne znamke SIMCA, registrirane pod številko 302008037708 v korist intervenientke, nato, kar zadeva prilogo K 9, izjava intervenientke o odpovedi, z dne 23. marca 2012, ki se je nanašala na navedeno znamko, in dopis, ki ga je intervenientka naslovila na Deutsches Patent- und Markenamt (nemški urad za patente in znamke), in s katerim je tega obvestila o njeni odpovedi, in nazadnje, kar zadeva prilogo K 10, izpisek iz nemškega registra znamk z dne 16. julija 2012, iz katerega je razvidno, da je bila zgoraj navedena nemška znamka razglašena za nično.
26 V zvezi s tem je treba spomniti, da se tožba, vložena pri Splošnem sodišču, nanaša na nadzor zakonitosti odločb odborov za pritožbe v smislu člena 65 Uredbe št. 207/2009 in da je v ničnostnem sporu zakonitost akta treba presojati glede na dejanske in pravne elemente, ki so obstajali ob sprejetju akta. Tako v skladu z ustaljeno sodno prakso ni naloga Splošnega sodišča, da ponovno preizkusi dejansko stanje ob upoštevanju dokazov, ki so bili prvič predloženi pred njim. Dopustiti take dokaze bi bilo namreč v nasprotju s členom 135(4) Poslovnika Splošnega sodišča, v skladu s katerim s pisnimi vlogami strank ni mogoče spremeniti predmeta spora pred odborom za pritožbe (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 21. marca 2012 v zadevi Feng Shen Technology proti UUNT – Majtczak (FS), T‑227/09, točka 25 in navedena sodna praksa).
27 Iz tega sledi, da dokumentov, ki jih je tožeča stranka prvič predložila Splošnemu sodišču v prilogah K 8, K 9 in K 10 k tožbi, ni mogoče upoštevati in jih je torej treba zavreči.
Dopustnost splošnega sklicevanja tožeče stranke na trditve, podane pred UUNT
28 Glede trditev, na katere se tožeča stranka splošno sklicuje v točki 67 tožbe in ki jih je navedla med postopkom pred UUNT, je treba spomniti, da mora tožba v skladu s členom 44(1) Poslovnika Splošnega sodišča vsebovati kratek povzetek tožbenih razlogov. Ti morajo biti dovolj jasni in natančni, da toženi stranki omogočijo pripravo obrambe, Splošnemu sodišču pa presojo o tožbi po potrebi tudi brez dodatnih podatkov (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 18. septembra 2012 v zadevi Scandic Distilleries proti UUNT – Bürgerbräu, Röhm & Söhne (BÜRGER), T‑460/11, točka 16 in navedena sodna praksa).
29 Spomniti je treba, da je besedilo tožbe glede posamičnih vprašanj sicer lahko podprto in dopolnjeno s sklicevanjem na povzetke dokumentov, ki so ji priloženi, vendar pa splošno sklicevanje na druge dokumente, tudi če so priloženi tožbi, ne more nadomestiti pomanjkanja bistvenih elementov pravne utemeljitve, ki morajo biti v skladu z zgoraj navedeno določbo zajeti v tožbi (glej v tem smislu zgoraj v točki 28 navedeno sodbo BÜRGER, točka 17 in navedena sodna praksa).
30 Tožeča stranka je v obravnavanem primeru v točki 67 tožbe zgolj navedla, da se je sklicevala na „vse trditve, navedene […] pred UUNT v vlogi z dne 2. avgusta 2011 in v dokumentih, priloženih tej vlogi“, in da „[je bilo] v zvezi z zadevnimi dokumenti izrecno navedeno, da so predmet tožbe kot dodatna vsebina […] tožbe“.
31 Tožeča stranka tako ne navaja niti posebnih točk tožbe, ki jih želi dopolniti s tem sklicevanjem, niti prilog, v katerih so predstavljene te morebitne trditve.
32 Splošnemu sodišču v teh okoliščinah ni treba – v zgoraj navedeni vlogi, predloženi UUNT – iskati trditev, na katere bi se lahko sklicevala tožeča stranka, niti jih preučiti, saj te trditve niso dopustne. Splošno sodišče pa bo preučilo dokaze, predložene med upravnim postopkom pred UUNT, na katere napotujejo posebne in dovolj konkretne trditve, navedene v tožbi.
Predlog za razveljavitev izpodbijane odločbe
33 Tožeča stranka v utemeljitev svoje tožbe navaja samo en tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009. V bistvu meni, da je odbor za pritožbe s tem, da je ugotovil, da je bil prejšnji imetnik ob vložitvi zahteve za registracijo izpodbijane znamke kot znamke Skupnosti pri UUNT v slabi veri, napačno uporabil pravo.
34 UUNT in intervenientka nasprotujeta trditvam tožeče stranke.
35 Za uvod je treba opozoriti, da člen 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009 določa, da je treba znamko Skupnosti razglasiti za nično na podlagi zahteve, vložene pri UUNT, ali na podlagi nasprotne tožbe v postopku zaradi kršitve pravic, če prijavitelj ni ravnal v dobri veri ob vložitvi prijave znamke. Stranka, ki zahteva razglasitev ničnosti in katere zahteva temelji na tem razlogu, mora dokazati okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti da je bil imetnik znamke Skupnosti ob vložitvi zahteve za registracijo te znamke v slabi veri (sodba Splošnega sodišča z dne 14. februarja 2012 v zadevi Peeters Landbouwmachines proti UUNT – Fors MW (BIGAB), T‑33/11, točka 17).
36 Kot v točki 34 in naslednjih izpodbijane odločbe pravilno poudarja odbor za pritožbe, je Sodišče v zvezi z načinom razlage koncepta slabe vere iz člena 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009 že podalo več pojasnil (zgoraj v točki 19 navedena sodba Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli, točka 37 in naslednje). Tako je navedlo, da se mora slaba vera prijavitelja v smislu te določbe presojati celovito, pri čemer se upoštevajo vsi upoštevni dejavniki v obravnavani zadevi, to so zlasti:
– dejstvo, da prijavitelj ve ali mora vedeti, da tretja oseba vsaj v eni državi članici za enak oziroma podoben proizvod uporablja enak oziroma podoben znak, ki bi ga potrošnik lahko zamenjal s prijavljenim znakom;
– namen prijavitelja preprečiti tej tretji osebi, da bi še naprej uporabljala tak znak;
– stopnja varstva, ki jo imata znak tretje osebe in prijavljeni znak.
37 Sodišče je poleg tega v točkah 43 in 44 sodbe Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli, navedene zgoraj v točki 19, navedlo, da lahko namen preprečiti trženje proizvoda v nekaterih okoliščinah kaže na slabo vero prijavitelja. Tako je zlasti, če se pozneje izkaže, da je ta registriral znak kot znamko Skupnosti, ne da bi ga nameraval uporabljati, ampak zgolj zato, da tretji osebi prepreči vstop na trg.
38 Kot je v točki 35 izpodbijane odločbe pravilno poudaril odbor za pritožbe, je iz izraza, uporabljenega v sodbi Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli, navedeni zgoraj v točki 19, torej razvidno, da so trije dejavniki, našteti zgoraj v točki 36, zgolj primeri iz celote elementov, ki jih je mogoče upoštevati pri ugotavljanju morebitne slabe vere prijavitelja znamke ob vložitvi zahteve (zgoraj v točki 35 navedena sodba BIGAB, točka 20).
39 Tako je treba ugotoviti, da je pri celotni analizi, opravljeni na podlagi člena 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009, mogoče upoštevati tudi izvor besede ali okrajšave, ki sestavlja izpodbijano znamko, njeno prejšnjo uporabo kot znamko v gospodarstvu, zlasti od konkurenčnih podjetij, in poslovno logiko, katere del je vložitev zahteve za registracijo znamke Skupnosti, ki jo sestavlja ta beseda ali ta okrajšava.
40 V obravnavanem primeru iz tega sledi, najprej, da je treba zavrniti trditve tožeče stranke, s katerimi ta kritizira odbor za pritožbe, ker je upošteval „nov indic slabe vere“, ki ni bil določen v okviru sodne prakse Sodišča, med drugim v sodbi Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli, navedeni zgoraj v točki 19, oziroma naj bi bil celo v nasprotju z merili, navedenimi v tej sodbi. Po zgledu odbora za pritožbe je namreč treba poudariti, prvič, da so navedena merila sodne prakse navedena zgolj ilustrativno. Drugič, ugotoviti je treba, da merila, ki jih je odbor za pritožbe upošteval v izpodbijani odločbi, niso v nasprotju z merili iz zgoraj navedene sodbe, temveč jih je treba dodati k tem merilom, če sledimo tam določeni logiki, ki je celovita presoja vseh upoštevnih meril obravnavanega primera. Odbor za pritožbe je tako pravilno presodil tako izvor okrajšave, ki sestavlja izpodbijano znamko Simca, in prejšnjo uporabo te okrajšave kot znamko v gospodarstvu, zlasti od konkurenčnih podjetij, ter poslovno logiko, katere del je vložitev zahteve za registracijo izpodbijane znamke, ki jo sestavlja ta okrajšava. Poleg tega v tem okviru odboru za pritožbe nič ni prepovedovalo, da preuči tudi tisto, kar je ob vložitvi zahteve za registracijo imetnik znamke, katere ugotovitev ničnosti je bila zahtevana, vedel v zvezi z obstojem prejšnjih znamk, ki so vsebovale navedeno okrajšavo SIMCA, in stopnjo njihove prepoznavnosti.
41 Splošno sodišče v zvezi s tem najprej poudarja, da ni dvoma, da je okrajšavo SIMCA v Franciji že leta 1934 ustvaril proizvajalec avtomobilov, in da so se vozila označena z znamko, ki je vključevala to okrajšavo, prodajala od tridesetih let naprej. To znamko je pozneje, leta 1978, ponovno uporabila družba Automobiles Peugeot, ki jo je uporabljala po vsem svetu, tudi v Evropi.
42 Prav tako ni sporno, da je intervenientka imetnica dveh prejšnjih figurativnih znamk, ki zajemata besedo „simca“, od katerih je francoska registrirana pod številko 121992, prijava zanjo pa je bila vložena 5. marca 1959, mednarodna pa je registrirana pod številko 218957 in temelji na navedeni francoski znamki ter je varovana v nekaterih državah članicah Unije, in sicer v Nemčiji, Španiji, Italiji, na Madžarskem, v Romuniji in Beneluksu. Veljavnost tako prejšnje francoske znamke kot prejšnje mednarodne znamke, čeprav nista bili v uporabi v zadnjih desetletjih, kot je to med drugim ugotovljeno v točki 24 izpodbijane odločbe, je bila kljub temu podaljšana in znamki sta bili na dan vložitve zahteve za registracijo izpodbijane znamke še vedno registrirani v korist intervenientke.
43 Poleg tega, čeprav je odbor za pritožbe na koncu točke 23 izpodbijane odločbe na nejasen način potrdil, da sta bili zgoraj navedeni znamki še naprej registrirani „vsaj za ‚vozila‘ iz razreda 12“, je treba ugotoviti, prvič, da tožeča stranka pred Splošnim sodiščem ne navaja posebnih trditev v zvezi z morebitnimi posledicami, ki bi jih lahko ta trditev imela v zvezi z obstojem slabe vere prejšnjega imetnika glede njegove zahteve za registracijo izpodbijane znamke za druge zadevne proizvode, in sicer „naprave za premikanje po zemlji, zraku ali vodi“. Tožeča stranka namreč pri presoji slabe vere prejšnjega imetnika bolj izpodbija upoštevnost registracije prejšnjih znamk in nato kot element, ki dokazuje neobstoj slabe vere, poudarja dejstvo, da je prejšnji imetnik dejansko uporabljal izpodbijano znamko po njeni registraciji, in to sprva za trženje električnih koles z namenom poznejše uporabe navedene znamke tudi za motorizirana vozila „iz tržne niše“.
44 Drugič, vsekakor je treba ugotoviti, da je iz upravnega spisa UUNT razvidno, da sta v registraciji prejšnje mednarodne znamke, katere kopija je priložena zahtevi za ugotovitev ničnosti, ki jo je vložil intervenient, in ki temelji na prejšnji francoski znamki, med proizvodi, na katere se nanaša, našteti dve zgoraj navedeni kategoriji iz razreda 12. Poleg tega je treba – ker ni nasprotnih dokazov – šteti, da se ugotovitve odbora za pritožbe v zvezi s slabo vero prejšnjega imetnika nanašajo tako na del njegove zahteve za registracijo izpodbijane znamke, ki se nanaša na „vozila“, kot tudi na del, ki se nanaša na „naprave za premikanje po zemlji, zraku ali vodi“.
45 Dalje, kot je odbor za pritožbe ugotovil v točki 37 izpodbijane odločbe v povezavi s točkami 1, 27 in 28 te odločbe, ni dvoma, da je prejšnji imetnik registracijo izpodbijane znamke zahteval šele 5. decembra 2007 in da je to zahtevo vložil, čeprav je vedel za obstoj prejšnjih znamk SIMCA intervenientke, vsaj kot „zgodovinskih“ znamk. Poleg tega ni sporno, da prejšnji imetnik ni zahteval razveljavitve prejšnje francoske ali mednarodne znamke, tožeča stranka je pred Splošnim sodiščem trdila le, da bo sama vložila te zahteve. Glede nekaterih sklicevanj tožeče stranke na ukrepe za ugotovitev ničnosti, ki so bili že uvedeni zoper prejšnje znamke intervenientke in ki poleg tega temeljijo na dokumentih, ki so bili prvič navedeni pred Splošnim sodiščem in torej niso dopustni (glej točke od 25 do 27 zgoraj), je treba ugotoviti, da se navedeni ukrepi vsekakor nanašajo le na nemško znamko intervenientke, registrirano pod številko 302008037708, in ne na prejšnjo francosko ali mednarodno znamko.
46 Prav tako je treba ugotoviti, da je odbor za pritožbe v nasprotju s trditvami tožeče stranke v točki 38 izpodbijane odločbe pravilno potrdil – v zvezi z dokazi, ki jih je med drugim predložil sam prejšnji imetnik – da je ta zanesljivo vedel, da je bila znamka SIMCA prepoznavna za avtomobile. Poleg tega, kot je razvidno iz točke 25 izpodbijane odločbe, je odbor za pritožbe menil, da je bila ta prepoznavnost v preteklosti velika, da se je morda z leti zmanjšala, vendar je na dan sprejetja izpodbijane odločbe še vedno obstajala, in to „zlasti pri osebah, ki so bile v stiku z vozili, ki so se tržila pod znamko ‚SIMCA‘“.
47 Najprej, glede poznavanja in dojemanja prejšnjega imetnika znamke Simca je treba opozoriti, kot je razvidno iz njegovega dopisa z dne 15. junija 2008, naslovljenega na indijsko podjetje W. (priloga XIV k odgovoru prejšnjega imetnika z dne 26. decembra 2008 na vlogo intervenientke, v kateri so predstavljeni razlogi zahteve za ugotovitev ničnosti), da je ta iskal „ustrezno“ znamko, ki se ni več uporabljala ali ki ni bila registrirana in torej ni bila pravno varovana. Prejšnji imetnik je šele po zgoraj navedenih navedbah zahteval registracijo izpodbijane znamke, tako da je prevzel besedni element prejšnjih figurativnih znamk. Poleg tega je iz dopisa prejšnjega imetnika z dne 5. septembra 2007, naslovljenega na navedeno indijsko podjetje, razvidno, da je vedel za prejšnjo registracijo znamke SIMCA‑1100 City‑Laster v Nemčiji, ki je veljala do leta 1983, ter za uspeh športnih vozil znamke SIMCA v avtomobilskih dirkah v sedemdesetih letih.
48 Dalje, iz dopisa prejšnjega imetnika z dne 17. marca 2008, naslovljenega na g. S., predsednika upravnega odbora intervenientke, je razvidno, ker je bil ta sestavljen po zahtevi za registracijo izpodbijane znamke, da vsebuje upoštevne elemente, ki omogočajo ugotovitev razlogov, iz katerih je prejšnji imetnik vložil navedeno zahtevo, da je bil njegov namen ohranitev „čudovite“ znamke SIMCA za prihodnost. Prejšnji imetnik se je v tem dopisu izključno skliceval tudi na „izjemno zgodovino znamke SIMCA“. Te navedbe je treba razlagati v skladu z uvodnim delom navedenega dopisa, v katerem prejšnji imetnik izpostavlja svoje poznavanje avtomobilskega sektorja in svojo posebno in stalno naklonjenost francoskim avtomobilom, zlasti avtomobilom znamk Peugeot ali Citroën. Prejšnji imetnik je v tem okviru izrecno navedel, da je opravil poizvedbe tako na spletu kot pri UUNT, da bi izvedel, ali je bila znamka SIMCA še registrirana.
49 Ob upoštevanju tudi trditev prejšnjega imetnika, ki jih je ta navedel v tem istem dopisu, da je „januarja 2008 v Franciji“ kupil „vozilo SIMCA Aronde 9, ki se idealno sklada z znamko [Skupnosti], katere registracijo je zahteval“ mesec dni prej, je treba ugotoviti, da je odbor za pritožbe pravilno menil, da je navedeni imetnik „zanesljivo vedel, da je bila znamka SIMCA prepoznavna za avtomobile“. Na podlagi zgoraj navedenih elementov je namreč Splošno sodišče lahko ugotovilo, da je prejšnji imetnik za zadevno znamko sklepal, da je vsaj še v določeni meri prepoznavna, kar poleg tega pojasnjuje njegov interes za to znamko glede na okoliščine obravnavanega primera ter njeno varstvo za prihodnje generacije.
50 To ugotovitev potrjuje trditev tožeče stranke v sodbi, da je bilo „splošno znano, da [intervenientka] že več desetletij ni več uporabljala znamke SIMCA“. Ta trditev namreč predpostavlja, da je bil sam obstoj znamke SIMCA kot „zgodovinske“ znamke splošno znan, vsaj delu zadevne javnosti, ki zajema osebe, ki so poznale vozila, ki so bila v preteklosti tržena pod to znamko.
51 Teh ugotovitev ni mogoče izpodbijati s sklicevanjem tožeče stranke na vsebino predhodnega dopisa z dne 2. avgusta 2011, naslovljenega na UUNT, v katerem se zatrjuje, da naj se poznavalci sami ne bi več spominjali znamke SIMCA. V zvezi s tem je treba opozoriti, da dokazi, ki so bili v prilogi k temu dopisu predloženi za potrditev te trditve, zajemajo zlasti dva izvlečka spletnih strani nekaterih prodajalcev avtomobilov, zlasti na trgu rabljenih vozil.
52 Toda, če zgoraj navedeni izvlečki spletnih strani dopuščajo določeno sklepanje, to kvečjemu dokazuje to, da nekateri prodajalci vozil znamke SIMCA na trgu rabljenih vozil ne ponujajo več v prodajo. Tako ob neobstoju drugih skladnih dokazov, kot je raziskava pri upoštevni javnosti, ni mogoče izključiti, kot odbor za pritožbe trdi v točki 25 izpodbijane odločbe, pri čemer se v točki 5 te odločbe sklicuje na „zgodovino“ znamke SIMCA, da je bila znamka vsaj v določeni meri še prepoznavna, zlasti pri delu upoštevne javnosti, kot jo opredeljuje odbor za pritožbe (glej točki 46 in 50 zgoraj).
53 Poleg tega je treba dodati, da poleg članka nemške revije iz decembra 1989, ki se nanaša na zgodovino vozil, izdelanih pod znamko SIMCA 1000, dokumenta, na katerega se je intervenientka sklicevala med upravnim postopkom pred UUNT, zlasti v njenem dopisu z dne 29. marca 2010, in ki je naveden v točki 5 izpodbijane odločbe, ugotovitev, ki je obstajala na upoštevni dan vložitve zahteve za registracijo izpodbijane znamke, da so prejšnje znamke SIMCA intervenientke v določeni meri še prepoznavne, potrjuje sklicevanje prejšnjega imetnika v dopisu pred nastankom spora z dne 26. decembra 2008, naslovljenem na UUNT, na izvleček spletne strani, ki se nanaša na razstavo francoskih vozil Francemobile. Ker je namreč sam organizator navedene razstave na oglasni strani med drugimi znaki proizvajalcev razstavljenih vozil navedel znak znamke SIMCA, lahko ta izvleček štejemo kot dodatni znak njegove prepoznavnosti, ne glede na to, ali ta znak natančno odgovarja tistemu, ki je bil registriran za intervenientko.
54 Poleg tega odbor za pritožbe v nasprotju s trditvami tožeče stranke ni napačno uporabil prava s tem, da je v okviru splošne presoje indicev, ki kažejo na slabo vero prejšnjega imetnika, upošteval dejanske elemente, ki se nanašajo na njegove namene in njegove cilje ob vložitvi zahteve za registracijo. V zvezi s tem mu ni mogoče očitati, da je proučil „subjektivne elemente razlogov“ za dejanja prejšnjega imetnika, zlasti ob upoštevanju njegovih dopisov, naslovljenih na poslovne partnerje, in po vložitvi zahteve za registracijo, tudi na intervenientko, kot odgovor na njene dopise.
55 Zadošča namreč opozoriti, da je iz sodbe Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli, navedene zgoraj v točki 19 (točke od 38 do 42), razvidno, da bi bilo treba za presojo obstoja slabe vere prijavitelja ob vložitvi zahteve za registracijo znaka poleg tega upoštevati njegov „namen“ tretjemu preprečiti njegovo nadaljnjo uporabo, pri čemer je Sodišče opozorilo, da je bil navedeni namen subjektivni element, ki bi ga bilo treba določiti s sklicevanjem na objektivne okoliščine obravnavanega primera.
56 Glede na vse navedeno je treba šteti, da je odbor za pritožbe iz posebnih okoliščin obravnavanega primera lahko pravilno sklepal, da je prejšnji imetnik dejansko s svojo zahtevo za registracijo znamke Skupnosti skušal parazitsko izkoriščati ugled znamk, ki jih je registrirala intervenientka, in od tega imeti koristi.
57 Res je, kot poudarja tožeča stranka in kot je prvotno poudaril oddelek za ničnost, da je iz uvodne izjave 10 Uredbe št. 207/2009 razvidno, da je varstvo znamk Skupnosti in v zvezi z njimi vseh registriranih prejšnjih znamk utemeljeno, le če se te znamke dejansko uporabljajo.
58 Prav tako, prvič, se tožeča stranka sklicuje na Prvo Direktivo Sveta z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 92), natančneje na njen člen 12, v katerem so določeni „razlogi za razveljavitev“, ki se v povezavi s členom 1 navedene direktive uporablja „za vsako znamko […] ki je predmet registracije ali prijave za registracijo v Uradu Beneluksa za znamke ali mednarodne registracije z učinkom v državi članici“. Drugič, sklicuje se na člen L‑714.5 francoskega zakonika o intelektualni lastnini in na člena 25 in 49 Gesetz über den Schutz von Marken und sonstigen Kennzeichen (Markengesetz, nemški zakon o varstvu znamk in drugih znakov) z dne 25. oktobra 1994 (BGBl. 1994 I, str. 3082, BGBl. 1995 I, str. 156, in BGBl 1996 I, str. 682), pri čemer te določbe v bistvu na nacionalni ravni določajo, pod katerimi pogoji se lahko ugotovi razveljavitev pravic na znamkah, če ni resne in dejanske uporabe, zlasti na podlagi zahteve, ki jo v sodnem postopku vloži zainteresirana oseba.
59 Toda v obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da ni zgolj dejstvo, ki je ponovno navedeno v točki 37 izpodbijane odločbe, da je prejšnji imetnik zahteval registracijo izpodbijane znamke, čeprav je vedel za prejšnje znamke, in ne da bi prej zahteval njihovo razveljavitev, tisto, za kar je odbor za pritožbe presodil, da je upoštevno za ugotovitev obstoja njegove slabe vere.
60 Kot je namreč razvidno iz točke 38 izpodbijane odločbe je odbor za pritožbe zlasti upošteval poseben namen prejšnjega imetnika, da „parazitsko izkorišča vrednost poznanih registriranih znamk [intervenientke] in izkorišča ugodnosti [njihovega] ugleda […] s premišljeno nezakonito uporabo znaka SIMCA“. Ta pristop ne pomeni napačne uporabe prava, ker se mora obstoj slabe vere prijavitelja, kot je razvidno iz sodbe Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli, navedene v točki 19 zgoraj, v smislu člena 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009 presojati celovito, pri čemer se upoštevajo vsi upoštevni dejavniki obravnavanega primera. Prvič, kot je bilo že poudarjeno (glej točko 39 zgoraj), k tem dejavnikom spadajo izvor besede ali okrajšave, ki sestavlja izpodbijano znamko, in prejšnja uporaba te okrajšave kot znamke v gospodarstvu, zlasti od konkurenčnih podjetij, kar v obravnavanem primeru pomeni neizpodbojne okoliščine, ki dokazujejo resno in dejansko, vsaj „zgodovinsko“ uporabo znamk, ki vsebujejo okrajšavo SIMCA, od intervenientke ali podjetja, ki je del njene skupine, do katere je prišlo pred uporabo navedene okrajšave od prejšnjega imetnika v okviru izpodbijane znamke.
61 Drugič, odbor za pritožbe se je lahko upravičeno skliceval na poslovno logiko, katere del je vložitev zahteve za registracijo okrajšave kot znamke Skupnosti od prejšnjega imetnika, ob upoštevanju tega, da se je ta pri poslovnih partnerjih izključno skliceval na logiko v zvezi z namenom uporabe znamke, prilagojene proizvodom, na katere se nanaša registracija, ne glede na to, ali gre za znamko, ki ni registrirana, ali pa za znamko, ki je, čeprav je registrirana, izgubila vsakršno pravno varstvo, zlasti zaradi neobstoja resne in dejanske uporabe od njenega imetnika (glej točko 45 in naslednje zgoraj). Tožeča stranka poleg tega to isto obrazložitev navaja v točki 41 tožbe, pri čemer poudarja, da se je prav dejstvo, da se prejšnje znamke že dolgo niso več uporabljale, lahko štelo kot „razlog, ki je spodbudil [prejšnjega imetnika], ki je bil o tem obveščen, da vloži zahtevo za registracijo znamke, da bi to uporabljal v svojo korist“.
62 V teh okoliščinah in ker ni dokazano, da je prejšnji imetnik pred vložitvijo zahteve za registracijo izpodbijane znamke tržil proizvode na upoštevnem trgu pod zadevno znamko, ni mogoče sprejeti drugačne poslovne logike od tiste, ki pomeni izkoriščanje sklicevanja na intervenientko ali na podjetja iz njene skupine. Tožeča stranka zlasti ne more zahtevati, da bi prejšnji imetnik z navedeno zahtevo skušal nasprotovati temu, da tretja podjetja uporabljajo njegovo znamko brez njegovega dovoljenja, s čimer bi pri strankah ustvarjala iluzijo, da prodajajo proizvode, ki so enaki proizvodom prejšnjega imetnika, ali da je skušal zgolj razširiti varstvo izpodbijane znamke s tem, da bi jo registriral.
63 Tožeča stranka se v teh okoliščinah ne bi mogla opreti zgolj na okoliščino, da se prejšnje znamke niso več uporabljale, da bi ovrgla ugotovitev slabe vere prejšnjega imetnika na dan registracije. Kot je bilo namreč ugotovljeno, dokazi obravnavanega primera potrjujejo, da je bila registracija izpodbijanega znaka namenoma zahtevana za to, da bi ta spominjal na prejšnje znamke in izkoriščal njihov ugled na avtomobilskem trgu, oziroma celo da bi jim konkuriral, če bi intervenientka te pozneje ponovno uporabila. Prejšnjemu imetniku ni treba presojati bodočih poslovnih namenov intervenientke kot imetnice prejšnjih znamk, katerih veljavnost je bila redno podaljšana, niti sklepati, če ni zahteve za ugotovitev ničnosti v zvezi s temi znamkami, da intervenientka „ni bila imetnica vredna varstva“. Poleg tega, tudi če ne bi bilo treba oceniti resničnosti trditve UUNT pred Splošnim sodiščem, da se je na avtomobilskem trgu pogosto dogajalo, da so se znamke, ki se zelo dolgo časa niso uporabljale, v omejenih serijah ponovno uporabile za ljubitelje vozil, je treba ugotoviti, da je iz članka, ki je bil 2. septembra 2008 objavljen v enem od dnevnikov, ki je bil povzet na spletni strani Internet Autohaus online in katerega povzetek je priložen dopisu prejšnjega imetnika z dne 26. decembra 2008, naslovljenem na UUNT, razvidno, da je ta najpozneje na ta dan izvedel, ne da bi to imelo za posledico odpoved izpodbijani znamki, da je intervenientka skušala ponovno uporabiti znamke, „kakršna je Talbot“, zlasti za nizkocenovna vozila, pri čemer naj bi – kot izhaja iz članka – glede tega sledila podjetju Renault, ki je oživilo znamko Dacia. V teh okoliščinah bodočega namena intervenientke, da ponovno uporabi tudi znamko SIMCA, ni mogoče izključiti.
64 Teh ugotovitev ne ovržejo različne trditve tožeče stranke, ki se nanašajo na „priposestvovanje v pravu znamk“.
65 Kot je razvidno iz trditev tožeče stranke, ta nasprotuje temu, da bi lahko obstajalo pravno načelo, v skladu s katerim znamke, ki je že registrirana, vendar pa se je zanjo „izteklo obdobje varstva“, ne bi bilo mogoče ponovno registrirati v korist tretjega, ki ni bil prvotni imetnik te znamke. Tožeča stranka se v zvezi s tem sklicuje na člen 19 in na uvodno izjavo 11 Uredbe št. 207/2009.
66 Toda ugotoviti je treba, da vprašanje, ki se postavlja v obravnavanem primeru, ni omejeno na zgornje vprašanje, temveč, kot je to že bilo poudarjeno, je odbor za pritožbe za ugotovitev slabe vere prejšnjega imetnika upošteval tudi dejanske elemente, ki se nanašajo na preostali ugled prejšnjih znamk in na poslovno logiko, katere del je vložitev zahteve za registracijo izpodbijane znamke, saj naj bi se prejšnji imetnik tako skušal okoristiti z navedenimi znamkami. Odbor za pritožbe zato v nasprotju s presojo tožeče stranke, ki izhaja iz napačne razlage izpodbijane odločbe, ni predlagal sprejetja načela, opisanega v prejšnji točki. Sklicevanja tožeče stranke na uvodno izjavo 11 in na člen 19 Uredbe št. 207/2009 so zato neupoštevna, saj niso konkretno povezana z odločilnim elementom, ki je odbor za pritožbe vodil do tega, da je sklepal, da je bilo ravnanje prejšnjega imetnika opravljeno v slabi veri, in sicer s tem, da je skušal izkoristiti preostali ugled prejšnjih znamk.
67 Glede več trditev tožeče stranke, da vložitev tožbe zoper prejšnje nasprotujoče si znamke, ki se lahko razglasijo za nične, ni bil pogoj za ovrženje domneve slabe vere, zadostuje ugotoviti, da odbor za pritožbe ni uporabil tega pogoja, temveč je, kot je bilo že ugotovljeno, opravil celovito presojo upoštevnih elementov obravnavanega primera (glej zlasti točke od 37 do 39 izpodbijane odločbe, v povezavi s točko 25 te odločbe).
68 Dalje, glede trditev tožeče stranke, da sicer ni bilo mogoče ugotoviti ničnosti prejšnjih znamk, vendar naj bi te varovale „zgolj figurativne elemente ali kombinacijo figurativnih in besednih elementov, medtem ko [je bila] sporna znamka povsem besedna in [je bilo] področje njenega varstva drugačno“, pri čemer je tožeča stranka torej trdila, da je bilo „področje varstva“ teh znamk drugačno, je treba opozoriti, da je iz razlogovanja odbora za pritožbe v izpodbijani odločbi, zlasti iz točk 25, 27 in 38 te odločbe, razvidno, da je ta menil, da je bil preostali ugled prejšnjih znamk povezan zlasti z besedo „simca“ le z besednim elementom navedenih figurativnih znamk, ki je povzet v izpodbijani znamki. Poleg tega je iz razlogovanja odbora za pritožbe razvidno, da je ta presodil, da se je znamka Skupnosti prejšnjega imetnika zgledovala po prejšnjih znamkah, pri čemer je skušala na parazitski način izkoriščati njihov ugled in ga izkoriščati z nezakonito uporabo znamke Simca. Poleg tega je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da nič ne nasprotuje temu, da se preveri obstoj podobnosti med besedno in figurativno znamko, saj imata ti vrsti znamk grafično obliko, ki lahko daje vidni vtis (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 23. aprila 2013 v zadevi Apollo Tyres proti UUNT – Endurance Technologies (ENDURACE), T‑109/11, točka 60 in navedena sodna praksa).
69 V teh okoliščinah in ker prejšnji imetnik pred UUNT ni navedel konkretnih trditev v podporo tezi, da se nasprotujoči si znamki razlikujeta do te mere, da ju ne bi bilo mogoče pomešati, temveč se je le na splošno skliceval na dejstvo, da so bile prejšnje znamke figurativne, je treba ugotoviti, da odbor za pritožbe ni bil dolžan podrobno obrazložiti presoje podobnosti med navedenima znamkama, poleg tega pa je ta odbor dovolj obrazložil zgoraj navedene ugotovitve, ki se nanašajo na obstoj preostalega ugleda besednega elementa, ki je bil skupen tema znamkama.
70 Glede trditve tožeče stranke v zvezi s tem, da „ponudbe za odškodnino“, ki jo je prejšnji imetnik dal intervenientki, v skladu s sodno prakso (sodba Splošnega sodišča z dne 1. februarja 2012 v zadevi Carrols proti UUNT – Gambettola (Pollo Tropical CHICKEN ON THE GRILL), T‑291/09) ni mogoče šteti za dokaz slabe vere, in glede njegove trditve, da niti prejšnji imetnik niti ona nista „nagovorila [intervenientke], da bi njegovo pozornost usmerila na [zadevno znamko Skupnosti] in da bi pridobila denarno ugodnost“, je treba poudariti, da je odbor za pritožbe, kot je tožeča stranka poudarila v tožbi, v delu izpodbijane odločbe, naslovljenem „nesporna dejstva“, glede nekaterih elementov sicer presodil, da „so odločilnega pomena za presojo dejanskega stanja“, vendar pa teh kljub temu ni povzel v delu, ki se nanaša na obstoj slabe vere. Zlasti je treba ugotoviti, da odbor za pritožbe v zvezi s tem iz ugotovitve iz točke 31 izpodbijane odločbe, ki se nanaša na „ponudbo za odškodnino“, v okviru katere je prejšnji imetnik potrdil, da se je bil pod določenimi pogoji pripravljen odpovedati izpodbijani znamki, ni prišel do posebnih ugotovitev.
71 Zgornja trditev tožeče stranke, da ponudba poravnave v zvezi s predlogom za odpoved znamki na podlagi nadomestila, ne pomeni zadostnega dokaza slabe vere, zato v okoliščinah obravnavanega primera ni upoštevna in ne more vplivati na zakonitost izpodbijane odločbe.
72 Zaradi celovitosti je treba dodati, da medtem ko je Splošno sodišče v okviru zadeve, v kateri je bila izdana sodba Pollo Tropical CHICKEN ON THE GRILL, navedena zgoraj v točki 70 (točki 61 in 62), ugotovilo, da stranka, ki je predlagala ugotovitev ničnosti znamke Skupnosti, ni predložila dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče domnevati, da bi njen imetnik moral vedeti za obstoj prejšnjih znamk, na katerih je temeljilo zatrjevanje njegove slabe vere, pa v obravnavanem primeru ni sporno, da je prejšnji imetnik že ob vložitvi zahteve za prijavo izpodbijane znamke vedel za obstoj prejšnjih znamk SIMCA intervenientke in njihovo prejšnjo uporabo v sedemdesetih letih. V teh okoliščinah ima predlog odpovedi znamki Skupnosti v primeru povračila škode drugačen obseg od obsega v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Pollo Tropical CHICKEN ON THE GRILL, navedena zgoraj v točki 70, zlasti zato, ker bi prejšnji imetnik od vložitve svoje zahteve na način, ki ni povsem hipotetičen, pričakoval, da bo od intervenientke prejel predlog za finančno nadomestilo.
73 Nazadnje je treba ovreči druge posamezne navedbe tožeče stranke, saj nobena od njih ne omogoča ovrženja zgornjih ugotovitev.
74 Prvič, zgolj dejstvo, da je prejšnji imetnik pod znamko Skupnosti Simca dejansko tržil električna kolesa, „vsaj od leta […] 2008“, če ga štejemo za dokazanega, ni mogoče šteti za upoštevno, saj ugotovitev odbora za pritožbe v zvezi z obstojem slabe vere prejšnjega imetnika, kot je razvidno iz točk od 37 do 40 izpodbijane odločbe, ni temeljila na neobstoju dejanskega interesa trženja proizvodov, ki so zajeti z navedeno znamko, temveč bolj na njegovem namenu parazitskega izkoriščanja ugleda znamke, registrirane v korist drugega, in znane na upoštevnem trgu.
75 Drugič, glede več sklicevanj tožeče stranke na upravne in sodne postopke v Nemčiji, je treba ugotoviti, da je odbor za pritožbe pravilno štel, zlasti v točkah 20 in 21 izpodbijane odločbe, da je sistem znamk Skupnosti samostojen sistem, sestavljen iz ciljev in pravil, ki so zanj značilni in katerih uporaba je neodvisna od vseh nacionalnih sistemov (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 11. julija 2007 v zadevi Mülhens proti UUNT – Minoronzoni (TOSCA BLU), T‑150/04, ZOdl., str. II‑2353, točka 40 in navedena sodna praksa). V skladu s to sodbo niti organi UUNT niti sodišče Unije niso vezani na odločbe nacionalnih sodišč.
76 Iz sodne prakse pa je tudi razvidno, da ni ne strankam ne Splošnemu sodišču mogoče preprečiti, da se ne bi pri razlagi prava Unije oprli na elemente, ki izhajajo iz sodne prakse Unije in nacionalne ali mednarodne sodne prakse (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 12. julija 2006 v zadevi Vitakraft-Werke Wührmann proti UUNT – Johnson’s Veterinary Products (VITACOAT), T‑277/04, ZOdl., str. II‑2211, točke od 69 do 71).
77 Toda v obravnavanem primeru je treba poleg upoštevnosti izjave, ki jo je odbor za pritožbe navedel v točki 21 izpodbijane odločbe, da ni vedel, kakšni so bili dokazi, predloženi v vzporednem postopku v Nemčiji, tako da sodba Bundesgerichtshof ni mogla pomeniti precedensa, ugotoviti, da prejšnji znamki, francoska in mednarodna, med drugim varovana v več državah članicah Unije, lahko po eni strani povzročita drugačne postopkovne učinke v vzporednem postopku, ki se nanaša na nemško znamko, in po drugi v obravnavanem postopku, ki se nanaša na zahtevo za ugotovitev ničnosti znamke Skupnosti zaradi slabe vere in v katerem pride v poštev vprašanje preostalega ugleda prejšnjih znamk.
78 Tretjič, tožeča stranka trdi, da samostojna dejavnost, ki jo je prejšnji imetnik opravljal za družbo Citroën AG v Kölnu in leta 2005 za podružnico družbe Peugeot v Bremnu, v ničemer ni povezana z njeno zahtevo za registracijo znamke Skupnosti. Natančneje, meni, da če je prejšnji imetnik pridobil informacije v okviru svoje začasne dejavnosti kot dobavitelj programske opreme, mu ne bi bilo treba opravljati dodatnih preiskav, da bi vložil zahtevo za registracijo „domnevno parazitske“ znamke.
79 Toda, v zvezi s tem zadostuje ugotoviti, tako kot je bilo presojeno v točkah 70 in 71 zgoraj, da je iz strukture in vsebine izpodbijane odločbe razvidno, da se odbor za pritožbe za ugotovitev obstoja slabe vere prejšnjega imetnika ni oprl na navedeno razmerje sodelovanja, ki ga je v preteklosti imel z intervenientko ali drugimi pomembnimi podjetji iz njene skupine.
80 Nazadnje, trditve tožeče stranke v zvezi z „neustrezno kratkostjo“ izpodbijane odločbe in v zvezi z domnevnim neobstojem „najmanjšega pravnega razlogovanja in kakršne koli presoje načel prava znamk“ je treba zavrniti ne glede na to, ali se nanašajo na napačno presojo vsebine odbora za pritožbe ali na nezadostno obrazložitev.
81 Prvič, ker se tožeča stranka tako sklicuje na vsebinsko presojo obravnavanega primera od odbora za pritožbe, je Splošno sodišče v vseh preudarkih iz te sodbe že ugotovilo utemeljenost izpodbijane odločbe. Splošno sodišče je v tem okviru upoštevalo tako pravne preudarke odbora za pritožbe kot „načela prava znamk“.
82 Drugič, če je treba zgornje trditve tožeče stranke razumeti tako, da se nanašajo na domnevno nezadostno obrazložitev izpodbijane odločbe, zadostuje ugotoviti, da je, kot je razvidno iz ugotovitev odbora za pritožbe, ki so povzete v točkah od 9 do 22 zgoraj, ta jasno in nedvoumno v skladu z ustaljeno sodno prakso predstavil svoje razlogovanje, ki je tožeči stranki omogočilo, da je izvedela razloge za sprejetje ukrepa, in pozneje, da je branila svoje pravice, sodišču Unije pa, da je izvedlo nadzor nad zakonitostjo navedene odločbe (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 15. oktobra 2013 v zadevi Electric Bike World/OHMI – Brunswick (LIFECYCLE), T‑379/12, točka 30 in navedena sodna praksa).
83 Glede na vse navedeno je treba zavrniti edini tožbeni razlog tožeče stranke in tožbo v celoti.
Stroški
84 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.
85 Ker tožeča stranka s predlogi ni uspela, se ji v skladu s predlogi UUNT in intervenientke naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družbi Simca Europe Ltd se naloži plačilo stroškov.
Dittrich | Schwarcz | Tomljenović |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 8. maja 2014.
Podpisi