Začasna izdaja
SKLEP PODPREDSEDNIKA SODIŠČA
z dne 11. aprila 2024(*)
„Pritožba – Začasna odredba – Konkurenca – Koncentracije – Medijski trg – Zahtevek za posredovanje informacij – Osebni podatki – Nujnost – Storitev kaznivega dejanja“
V zadevi C-89/24 P(R),
zaradi pritožbe na podlagi člena 57, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 2. februarja 2024,
Lagardère SA, s sedežem v Parizu (Francija), ki jo zastopajo G. Aubron, C. Bocket in D. Théophile, odvetniki,
pritožnica,
druga stranka v postopku je:
Evropska komisija, ki jo zastopajo P. Caro de Sousa, B. Cullen in D. Viros, agenti,
tožena stranka na prvi stopnji,
PODPREDSEDNIK SODIŠČA,
po opredelitvi generalnega pravobranilca M. Szpunarja,
izdaja naslednji
Sklep
1 Družba Lagardère SA s pritožbo predlaga razveljavitev sklepa predsednika Splošnega sodišča Evropske unije z dne 19. januarja 2024, Lagardère/Komisija (T-1119/23 R, EU:T:2024:16, v nadaljevanju: izpodbijani sklep), s katerim je ta zavrnil, na eni strani, njen predlog za odložitev izvršitve Sklepa Komisije C(2023) 6429 final z dne 19. septembra 2023 o postopku v zvezi z uporabo člena 11(3) Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 (zadeva M.11184 – Vivendi/Lagardère), kakor je bil spremenjen s Sklepom Komisija C(2023) 7464 final z dne 27. oktobra 2023 (v nadaljevanju: sporni sklep), in, na drugi strani, predlog, da se ji kot ukrep zavarovanja odredi hramba vseh dokumentov oseb, na katere se nanaša sporni sklep, ki bi lahko bili pomembni za preiskavo Evropske komisije.
Dejansko stanje
2 Dejansko stanje je navedeno v točkah od 2 do 8 izpodbijanega sklepa. Za ta postopek ga je mogoče povzeti tako.
3 Družba Vivendi je 24. oktobra 2022 Komisiji priglasila koncentracijo, ki vključuje pridobitev izključnega nadzora nad družbo Lagardère. Komisija je 9. junija 2023 to koncentracijo odobrila s pridržkom, da družba Vivendi spoštuje zaveze, ki jih je dala.
4 Komisija je 25. julija 2023 družbo Vivendi obvestila, da je začela uradno preiskavo o morebitni predčasni izvedbi koncentracije. V tem postopku je Komisija s Sklepom C(2023) 6429 final z dne 19. septembra 2023 družbi Lagardère poslala zahtevek za posredovanje informacij z rokom do 27. oktobra 2023. Ta institucija je s Sklepom C(2023) 7464 final z dne 27. oktobra 2023 ta rok podaljšala do 1. decembra 2023.
Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijani sklep
5 Družba Lagardère je s tožbo, vloženo 27. novembra 2023 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča, predlagala razglasitev ničnosti spornega sklepa.
6 Družba Lagardère je z ločeno vlogo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 28. novembra 2023 vložila predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlagala, naj se na eni strani odloži izvršitev tega sklepa in na drugi strani kot ukrep zavarovanja odredi, da mora hraniti vse dokumente oseb, na katere se nanaša navedeni sklep, ki bi lahko bili pomembni za preiskavo Komisije.
7 Predsednik Splošnega sodišča je s sklepom z dne 29. novembra 2023, Lagardère/Komisija (T-1119/23 R), sprejetim na podlagi člena 157(2) Poslovnika Splošnega sodišča, odredil odlog izvršitve spornega sklepa do dneva izdaje sklepa, s katerim se konča postopek v zadevi T-1119/23 R, brez poseganja v obveznost družbe Lagardère, da nadaljuje z zbiranjem informacij in da na elektronskem mediju hrani vse dokumente, na katere se nanaša ta sklep in ki bi lahko bili pomembni za preiskavo Komisije.
8 Predsednik Splošnega sodišča je z izpodbijanim sklepom zavrnil predlog za izdajo začasne odredbe iz točke 6 tega sklepa, ker družba Lagardère ni dokazala, da je izpolnjen pogoj nujnosti, in razveljavil svoj sklep z dne 29. novembra 2023 (T-1119/23 R).
9 Na prvem mestu je predsednik Splošnega sodišča v točki 29 izpodbijanega sklepa razsodil, da je bilo tveganje, da bi morala družba Lagardère plačati periodične denarne kazni ali globe, v fazi postopka, v kateri je bilo treba sprejeti ta sklep, hipotetično.
10 Na drugem mestu je v točki 39 navedenega sklepa menil, da je treba zavrniti tudi trditev, ki temelji na domnevni škodi, ki naj bi bila posledica tveganja posega v zasebno življenje zaposlenih in direktorjev družbe Lagardère. V zvezi s tem je zlasti v točkah od 40 do 42 istega sklepa menil, da družba Lagardère ni pravno zadostno dokazala, da je izpostavljena tveganju, da ji bodo naložene kazenske sankcije.
Predlogi strank v pritožbenem postopku in postopek pred Sodiščem
11 Družba Lagardère Sodišču predlaga, naj:
– izpodbijani sklep razveljavi;
– odloči, da je predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga je družba Lagardère vložila v zadevi T-1119/23 R, nujen;
– to zadevo v preostalem vrne Splošnemu sodišču v razsojanje oziroma, če Sodišče meni, da ima dovolj podatkov, dokončno odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe;
– odloži izvršitev obveznosti, ki je bila družbi Lagardère naložena s spornim sklepom, kot je bil spremenjen s Sklepom Komisije C(2024) 572 final z dne 24. januarja 2024, in sicer naj zbere in posreduje Komisiji dokumente, ki so v zasebnih ali osebnih elektronskih poštnih predalih in v zasebnih ali osebnih mobilnih napravah nekaterih zaposlenih in direktorjev družbe Lagardère, dokler predsednik Splošnega sodišča ponovno ne odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe v zadevi T-1119/23 R ali, če to ne bo, dokler Splošno sodišče ne odloči o tožbi za razglasitev ničnosti spornega sklepa, in
– Komisiji naloži plačilo stroškov na obeh stopnjah.
12 Komisija Sodišču predlaga, naj:
– pritožbo zavrne in
– družbi Lagardère naloži plačilo stroškov postopka.
13 Podpredsednik Sodišča je s sklepom z dne 6. februarja 2024, Lagardère/Komisija (C-89/24 P(R)-R, EU:C:2024:120), izdanim na podlagi člena 160(7) Poslovnika Sodišča, odredil začasno zadržanje obveznosti, ki je bila družbi Lagardère naložena s spornim sklepom, da zbere in Komisiji posreduje dokumente, vsebovane v zasebnih ali osebnih elektronskih poštnih predalih in v zasebnih ali osebnih mobilnih napravah nekaterih zaposlenih in direktorjev družbe Lagardère, do sprejetja sklepa, s katerim bo končan postopek za izdajo začasne odredbe v zadevi C-89/24 P(R)-R ali bo z njim odločeno o tej pritožbi – odvisno od tega, kaj od navedenega se bo prej zgodilo –, brez poseganja v obveznost družbe Lagardère, da sprejme vse ustrezne ukrepe, da zagotovi hrambo vseh teh dokumentov.
Pritožba
14 Družba Lagardère v utemeljitev svoje pritožbe navaja tri pritožbene razloge: prvi se nanaša na kršitev pravice do spoštovanja zasebnega življenja in tajnosti dopisovanja, drugi na očitno napako pri presoji domnevne škode in tretji na kršitev pravice do obrambe.
Prvi del prvega pritožbenega razloga
Trditve strank
15 S prvim delom prvega pritožbenega razloga družba Lagardère trdi, da je predsednik Splošnega sodišča izkrivil njen predlog za izdajo začasne odredbe, ker je v točki 40 izpodbijanega sklepa razsodil, da je ta predlog še posebej pomanjkljiv.
16 Trditev predsednika Splošnega sodišča iz te točke, da v predlogu za izdajo začasne odredbe ni bilo sklica na zakonodajo, v kateri je opisano kaznivo dejanje, niti podrobnosti o zagroženi kazni, naj bi bila namreč napačna. Tako naj bi bila ustrezna besedila francoskega prava povsem jasno predstavljena v točkah 35 in 38 tega predloga. Poleg tega naj bi družba Lagardère k navedenemu predlogu priložila pravno mnenje odvetnika, specializiranega za področje varstva zasebnega življenja v zvezi z novimi tehnologijami, v katerem so bila omenjena ta besedila.
17 Zato naj predsednik Splošnega sodišča v točki 41 izpodbijanega sklepa ne bi upravičeno ugotovil, da škoda, ki jo zatrjuje družba Lagardère, ni dovolj utemeljena.
18 Komisija primarno trdi, da je prvi pritožbeni razlog v celoti brezpredmeten. S tem pritožbenim razlogom naj bi se namreč predsedniku Splošnega sodišča očitalo, da ni preveril pogoja v zvezi s fumus boni juris, čeprav je imel možnost, da zgolj ugotovi, da pogoj nujnosti ni bil izpolnjen.
19 Podredno Komisija trdi, da prvi del prvega pritožbenega razloga ni utemeljen. V zvezi s tem poudarja, da v utemeljitvi v predlogu za izdajo začasne odredbe v zvezi z nujnostjo ni nobenih podrobnosti niti o zakonodaji, v kateri je opisano kaznivo dejanje, na katero se sklicuje družba Lagardère, niti o domnevno zagroženi kazni.
Presoja
20 Najprej je treba ugotoviti, da glede na to, da se v prvem delu prvega pritožbenega razloga neposredno kritizirajo premisleki v zvezi s pogojem nujnosti iz točk 40 in 41 izpodbijanega sklepa, ni mogoče šteti, da ta del temelji na očitku, da je predsednik Splošnega sodišča storil napako, ko se ni izrekel o pogoju v zvezi s fumus boni juris.
21 Iz tega izhaja, da je treba zavrniti utemeljitev Komisije, da je prvi pritožbeni razlog kot celota brezpredmeten, in je zato treba presojati utemeljenost prvega dela tega pritožbenega razloga.
22 V zvezi s tem je treba poudariti, da je predsednik Splošnega sodišča v točki 40 izpodbijanega sklepa navedel, da je predlog za izdajo začasne odredbe „še posebej pomanjkljiv“, kar zadeva tveganje kazenskih sankcij, ki bi mu bila izpostavljena družba Lagardère, ker ta predlog „omenja možnost takih sankcij brez sklicevanja na zakonodajo, v kateri je opisano kaznivo dejanje, in brez kakršnih koli podrobnosti glede zagrožene kazni“. V točki 41 tega sklepa je predsednik Splošnega sodišča ugotovil, da škoda, ki jo je zatrjevala družba Lagardère, ni dovolj utemeljena.
23 Vendar se zdi, da je, kot trdi družba Lagardère, več elementov njenega predloga za izdajo začasne odredbe vključevalo podrobnosti o določbah francoskega prava, na podlagi katerih je menila, da bi lahko bila kazensko odgovorna, če bi ravnala v skladu s spornim sklepom, ter o kaznih, zagroženih v takem primeru.
24 Družba Lagardère je v točki 35 predloga za izdajo začasne odredbe najprej pojasnila, da je kršitev tajnosti dopisovanja po francoskem pravu kaznivo dejanje na podlagi člena 226-1 francoskega kazenskega zakonika. Navedla je tudi besedilo te določbe in pojasnila, da je za njeno kršitev zagrožena enoletna zaporna kazen in denarna kazen 45.000 EUR.
25 Nato je družba Lagardère v točki 38 tega predloga omenila več drugih določb francoskega kazenskega prava, za katere je menila, da bi se lahko uporabile zanjo, in sicer člena L. 223-6 in R. 226- od 1 do 4 francoskega kazenskega zakonika, vendar ni izrecno navedla njihovega besedila.
26 Nazadnje se je družba Lagardère v točki 75 navedenega predloga za dokazovanje obstoja kršitve pravice do spoštovanja zasebnega življenja sklicevala na pravno mnenje odvetnika, priloženo k temu predlogu. To pravno mnenje predstavi med drugim besedilo in področje uporabe členov 226-1 in 226-15 francoskega kazenskega zakonika.
27 Zato je treba ugotoviti, da je predsednik Splošnega sodišča izkrivil predlog s tem, da je v točki 40 izpodbijanega sklepa sprejel trditev Komisije, da je bil predlog za izdajo začasne odredbe družbe Lagardère „še posebej pomanjkljiv“, ker je v njem navedla tveganje, da ji bodo naložene kazenske sankcije, „brez sklicevanja na zakonodajo, v kateri je opisano kaznivo dejanje, in brez podrobnosti glede zagrožene kazni“.
28 Te presoje ni mogoče ovreči z dejstvom, ki ga je poudarila Komisija, da podrobnosti v zvezi z upoštevnimi pravili francoskega prava, navedene v točkah od 24 do 26 tega sklepa, ni bilo v delu predloga za izdajo začasne odredbe v zvezi s pogojem nujnosti, temveč v delu, namenjenem pogoju v zvezi s fumus boni juris.
29 Po eni strani je iz samih besed, ki jih je uporabil predsednik Splošnega sodišča v točki 40 izpodbijanega sklepa, razvidno, da je ugotovil, da niso „pomanjkljive“ trditve družbe Lagardère v zvezi s pogojem nujnosti, temveč celoten „predlog za izdajo začasne odredbe“.
30 Po drugi strani, zlasti ob upoštevanju hitrosti, ki je značilna za postopek za izdajo začasne odredbe, in zahtev, ki veljajo za obseg procesnih aktov, predloženih Splošnemu sodišču, od predlagatelja začasne odredbe ni mogoče zahtevati, da v delu svojega predloga, ki se nanaša na pogoj nujnosti, sistematično ponavlja dejanske ali pravne okoliščine, ki so bile že predstavljene v drugem delu tega predloga in so pomembne za presojo dveh ali več pogojev, ki so pogoj za izdajo začasnih odredb.
31 Zato je treba prvi del prvega pritožbena razloga sprejeti.
32 Kljub temu sama ugotovitev izkrivljanja predloga v točki 40 izpodbijanega sklepa ne zadostuje, da bi povzročila razveljavitev tega sklepa. Predsednik Splošnega sodišča je namreč v točki 42 tega sklepa zaradi popolnosti predstavil še en razlog, da bi utemeljil zavrnitev utemeljitve družbe Lagardère v zvezi z morebitno uporabo francoskega kazenskega prava.
33 Ker se ta razlog izpodbija v prvem delu drugega pritožbenega razloga, je treba preučiti ta del.
Prvi del drugega pritožbenega razloga
Trditve strank
34 S prvim delom drugega pritožbenega razloga družba Lagardère trdi, da je v predlogu za izdajo začasne odredbe jasno navedla, da je pogoj nujnosti izpolnjen, ker ji je bilo s spornim sklepom naloženo, da opravi preiskovalna dejanja, ki jih je mogoče v skladu s francoskim pravom opredeliti kot kazniva.
35 Nujnost, na katero se sklicuje družba Lagardère, naj bi torej izhajala, na prvem mestu, iz dejstva, da bi z izvršitvijo spornega sklepa storila kaznivo dejanje, za katero bi ji na drugem mestu grozile kazenske sankcije. Storitev takega kaznivega dejanja naj bi sama po sebi pomenila škodo za družbo Lagardère. Predsednik Splošnega sodišča je torej napačno menil, da je škoda, na katero se je sklicevala družba Lagardère, hipotetična.
36 Komisija primarno trdi, da v obravnavani zadevi ni mogoče sprejeti, da je škoda, povezana z uporabo francoskega kazenskega prava, dovolj gotova, saj je predsednik Splošnega sodišča v točkah 40 in 41 izpodbijanega sklepa ugotovil, da tveganje, da bodo družbi Lagardère izrečene kazenske sankcije, ni dovolj utemeljeno.
37 Komisija podredno poudarja, da je presoja predsednika Splošnega sodišča iz točke 42 tega sklepa utemeljena, ker je namen kazenskega postopka ugotoviti tako obstoj kaznivega dejanja kot tudi kazen za to dejanje in ker je bil torej obstoj kaznivega dejanja na dan, ko je odločal o predlogu za izdajo začasne odredbe, hipotetičen.
38 Še bolj podredno Komisija trdi, da družba Lagardère ni dokazala pravne nezmožnosti izvršitve spornega sklepa, saj delodajalcu za zbiranje osebnih podatkov na podlagi sklepa Komisije ni treba pridobiti privolitve svojih zaposlenih.
Presoja
39 Na začetku je treba ugotoviti, da ker iz preučitve prvega dela prvega pritožbenega razloga izhaja, da točki 40 in 41 izpodbijanega sklepa temeljita na izkrivljanju predloga za izdajo začasne odredbe, se ni mogoče uspešno sklicevati na presojo v teh točkah, da bi se utemeljila zavrnitev prvega dela drugega pritožbenega razloga.
40 V točki 42 izpodbijanega sklepa je predsednik Splošnega sodišča presodil, da je tveganje, na katerega se sklicuje družba Lagardère, hipotetično. Poudaril je, da je uvedba kazenskih sankcij nujno odvisna od vrste ukrepov, ki jih morajo sprejeti zlasti pristojni organi pregona na nacionalni ravni ali morebitne žrtve ravnanj, ki bi jih lahko opredelili kot kazniva. Iz tega je sklepal, da je v tej fazi postopka vsaj preuranjeno trditi, da bi izvršitev spornega sklepa po vsej verjetnosti pomenila tveganje take kazni za družbo Lagardère.
41 V zvezi s tem je treba poudariti, da se je, kot navaja družba Lagardère, z utemeljitvijo, ki jo je navedla v predlogu za izdajo začasne odredbe, zlasti poskušalo dokazati, da je sporni sklep s tem, da jo sili v kršitev njenih zakonskih obveznosti, njo in njene predstavnike izpostavil resni škodi, „vključno s kazenskimi sankcijami denarne kazni in zapora“. V točki 148 tega predloga je bilo tudi navedeno, da bi bila zatrjevana škoda nepopravljiva, „ker bi bila kršitev [zadevnih] zakonskih določb dokončna in nepopravljiva“.
42 Zato je treba na eni strani ugotoviti, da škoda, ki jo zatrjuje družba Lagardère, ni nastala le zaradi morebitne uvedbe kazenskih sankcij, temveč tudi zaradi same prisile k storitvi kaznivih dejanj.
43 Točka 42 izpodbijanega sklepa se nanaša le na tveganje, da bo izrečena kazenska sankcija, in tako ne odgovarja na utemeljitev družbe Lagardère, da bi ji nastala škoda, če bi bila prisiljena storiti kazniva dejanja.
44 Na drugi strani, kar zadeva tveganje, da bo izrečena kazenska sankcija, iz predloga za izdajo začasne odredbe družbe Lagardère in iz povzetka njene utemeljitve v točki 21 izpodbijanega sklepa izhaja, da je družba Lagardère, kot navaja v utemeljitev svoje pritožbe, poskušala dokazati obstoj tega tveganja s trditvijo, da bi bila nujno prisiljena storiti kazniva dejanja, ki bi lahko upravičila naložitev take sankcije, če bi ravnala v skladu s spornim sklepom.
45 Iz tega sledi, da povezava med izvršitvijo spornega sklepa in morebitno naložitvijo kazenskih sankcij, na katero se sklicuje družba Lagardère, ne izhaja iz tega, da bi ji bile te sankcije lahko naložene na podlagi tega sklepa, temveč v zatrjevanem dejstvu, da bi bila družba Lagardère za izpolnitev zahteve Komisije po informacijah iz tega sklepa nujno kazensko odgovorna zaradi kršitve veljavnega kazenskega zakona.
46 Storitev dejanj, za katera bi družba Lagardère kazensko odgovarjala, je odvisna izključno od njenega ravnanja in ne od uvedbe ali poznejšega izida kazenskega postopka proti njej.
47 Ker torej predsednik Splošnega sodišča ni zavrnil trditve iz točke 44 tega sklepa, ni mogel izključiti tveganja, da bi bila družba Lagardère dejansko prisiljena storiti kazniva dejanja, če bi ravnala v skladu s spornim sklepom, s tem, da se je oprl na dejstvo, da sta uvedba ali izid kazenskega postopka odvisna od poznejših procesnih dejanj organov pregona ali morebitnih žrtev.
48 V tem okviru, glede na to, da bi storitev takih kaznivih dejanj lahko a posteriori utemeljila uvedbo kazenskega pregona proti družbi Lagardère in naložitev kazenskih sankcij zoper njo ter da morebitna odložitev učinkov spornega sklepa v času, ko bi bil tak pregon uveden, ne bi mogla več preprečiti naložitve takih sankcij, v takem trenutku zagotovo ne bi imelo več smisla vložiti predloga za tako začasno odložitev.
49 Iz tega izhaja, da je predsednik Splošnega sodišča v točki 42 izpodbijanega sklepa napačno uporabil pravo, ko je razsodil, da se je družba Lagardère prezgodaj sklicevala na tveganje, da ji bodo v primeru izvršitve spornega sklepa naložene kazenske sankcije.
50 Utemeljitev, ki jo še bolj podredno navaja Komisija, ne more omajati te presoje. Ta utemeljitev v bistvu temelji na trditvi, da ukrepi, ki naj bi jih družba Lagardère sprejela za izvršitev spornega sklepa, niso v nasprotju z veljavnim pravom, česar predsednik Splošnega sodišča v tej točki 42 ni sprejel.
51 Zato je treba prvi del drugega pritožbenega razloga sprejeti.
52 Iz napak v točkah od 40 do 42 izpodbijanega sklepa izhaja, da ta sklep ne vsebuje nobenega razloga, s katerim bi bilo mogoče utemeljiti zavrnitev utemeljitve družbe Lagardère, ki temelji na tveganju nastanka škode, povezanim z uporabo francoskega kazenskega prava.
53 Ker je bil predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen, saj družba Lagardère ni dokazala, da je bil izpolnjen pogoj nujnosti, iz teh napak izhaja, da izrek izpodbijanega sklepa ni utemeljen.
54 Iz tega sledi, da je treba izpodbijani sklep v celoti razveljaviti, ne da bi bilo treba preučiti druge dele prvega in drugega pritožbenega razloga ali tretjega pritožbenega razloga.
Predlog za izdajo začasnih odredb, vložen pri Splošnem sodišču
55 V skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko Sodišče, če odločbo Splošnega sodišča razveljavi, samo dokončno odloči o sporu, če stanje postopka to dovoljuje, ali pa zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču. Ta določba se uporablja tudi za pritožbe na podlagi člena 57, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije (sklep podpredsednika Sodišča z dne 24. maja 2022, Puigdemont i Casamajó in drugi/Parlament in Španija, C-629/21 P(R), EU:C:2022:413, točka 172).
56 V zvezi s tem je treba spomniti, da člen 156(4) Poslovnika Splošnega sodišča določa, da je treba v predlogu za izdajo začasne odredbe navesti predmet spora, okoliščine, iz katerih izhaja nujnost, ter dejanske in pravne razloge, ki na prvi pogled izkazujejo utemeljenost predlagane začasne odredbe. Tako lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, odobri odlog izvršitve in izda druge začasne odredbe, če je ugotovljeno, da je njihova izdaja na prvi pogled dejansko in pravno upravičena (fumus boni juris) ter da so nujni, torej da jih je treba izdati zaradi preprečitve nastanka resne in nepopravljive škode za interese stranke, ki jih predlaga, in da morajo učinkovati pred odločbo o tožbi v glavni stvari. Ti pogoji so kumulativni, zato je treba predloge za začasne odredbe zavrniti, kadar kateri od njih ni izpolnjen. Sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, glede na okoliščine tudi pretehta zadevne interese (sklep podpredsednika Sodišča z dne 24. maja 2022, Puigdemont i Casamajó in drugi/Parlament in Španija, C-629/21 P(R), EU:C:2022:413, točka 175 in navedena sodna praksa).
57 Sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, ima pri preučitvi navedenih pogojev široko polje proste presoje in lahko glede na posebnosti obravnavanega primera prosto določi način preverjanja teh različnih pogojev in vrstni red tega preizkusa, saj mu nobeno pravilo prava Unije ne nalaga vnaprej določene sheme analize za presojo potrebe po začasnem odločanju (sklep podpredsednice Sodišča z dne 16. julija 2021, Symrise/ECHA, C-282/21 P(R), EU:C:2021:631, točka 28 in navedena sodna praksa).
58 V obravnavanem primeru ima podpredsednik Sodišča glede na že opravljene presoje predsednika Splošnega sodišča in pisni postopek med strankama dovolj informacij, da lahko dokončno odloči o pogoju nujnosti v tej zadevi.
Trditve strank
59 Da bi dokazala izpolnjenost pogoja nujnosti, družba Lagardère navaja več ločenih vrst škode.
60 V zvezi z utemeljitvijo, da naj bi sporni sklep družbi Lagardère nalagal, naj ne upošteva temeljnih pravic njenih zaposlenih in direktorjev družbe, ki jo je treba preučiti na začetku, družba Lagardère trdi, da zaradi izvršitve tega sklepa ne bi izpolnjevala svojih zakonskih obveznosti do teh oseb.
61 Po eni strani bi morala družba Lagardère poiskati dokumente, do katerih nima dovoljenja za dostop, in jih nato posredovati Komisiji, čeprav se nanašajo na zasebno življenje zadevnih oseb. Zato naj bi ji grozil nastanek resne škode, saj bi bila prisiljena kršiti svoje zakonske obveznosti, s čimer bi sebe in svoje predstavnike izpostavila kazenskim sankcijam v obliki denarnih kazni in zaporne kazni. Taka škoda naj bi bila nepopravljiva, saj naj bi bila kršitev zadevnih zakonskih obveznosti dokončna in nepopravljiva.
62 Po drugi strani naj bi sporni sklep družbi Lagardère nalagal, da ne upošteva zaupnosti virov novinarjev, ki delajo zanjo, kar naj bi jo izpostavilo tožbam teh novinarjev.
63 V zvezi s tem Komisija na prvem mestu trdi, da v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno tveganje, da bodo izrečene kazenske sankcije. Predlog za izdajo začasne odredbe je tako še posebej pomanjkljiv, saj navaja možnost kazenskih sankcij brez sklicevanja na zakonodajo, v kateri je opisano kaznivo dejanje, in brez kakršnih koli podrobnosti o zagroženi kazni. Poleg tega naj bi bilo to tveganje hipotetično, saj naj bi bila naložitev kazenskih sankcij nujno odvisna od vrste ukrepov, ki jih morajo sprejeti zlasti organi pregona ali morebitne žrtve. Poleg tega naj družbi Lagardère za izvršitev spornega sklepa ne bi bilo treba pridobiti privolitve svojih zaposlenih ali direktorjev družbe.
64 Na drugem mestu, za izvedbo preiskave naj bi bila obdelava osebnih podatkov s strani Komisije neizogibna. Samo dejstvo, da preverja upoštevnost teh podatkov, naj ne bi moglo povzročiti resne in nepopravljive škode, če družba Lagardère ni navedla tveganja razkritja občutljivih podatkov, ki spadajo v najbolj intimno sfero. Družba Lagardère naj bi vsekakor morala dokazati obstoj takega tveganja. Poleg tega naj bi Komisija v zvezi s tem zagotovila posebna procesna jamstva.
Presoja
65 Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da je namen postopka za izdajo začasne odredbe zagotoviti polno učinkovitost prihodnje končne odločbe, da se prepreči vrzel v pravnem varstvu, ki ga zagotavlja Sodišče. Za uresničitev tega cilja je treba nujnost presojati glede na potrebo po začasni odločitvi, da se prepreči resna in nepopravljiva škoda za stranko, ki predlaga začasno varstvo. Ta stranka mora dokazati, da ne more počakati do izida postopka v zadevi v glavni stvari, ne da bi utrpela tovrstno škodo. Čeprav je res, da za dokaz obstoja take škode ni treba zahtevati, da se njen nastanek in neposrednost nastanka dokažeta z absolutno gotovostjo, in je dovolj, da je mogoče to škodo z dovolj veliko verjetnostjo predvideti, vseeno velja, da mora stranka, ki predlaga sprejetje začasnega ukrepa, dokazati dejstva, za katera se šteje, da utemeljujejo možnost take resne in nepopravljive škode (sklep podpredsednika Sodišča z dne 24. maja 2022, Puigdemont i Casamajó in drugi/Parlament in Španija, C-629/21 P(R), EU:C:2022:413, točka 75 in navedena sodna praksa).
66 Da bi preverili, ali je izpolnjen pogoj nujnosti, je treba preučiti trditev, da bi družbi Lagardère grozila resna in nepopravljiva škoda, ker bi bila zaradi izvršitve spornega sklepa prisiljena storiti kazniva dejanja.
67 Čeprav Komisija trdi, da je predlog za izdajo začasne odredbe pomanjkljiv glede vsebine pravil francoskega prava, na katera se želi Lagardère v zvezi s tem sklicevati, iz točk od 23 do 30 tega sklepa izhaja, da je treba to trditev zavrniti.
68 Kar zadeva vsebino teh pravil, je zlasti iz tega predloga za izdajo začasne odredbe, katerega obsega Komisija v zvezi s tem ne izpodbija, razvidno, da francosko pravo določa, da se z zaporno kaznijo in denarno kaznijo kaznuje poseg v zasebnost druge osebe, če se posredujejo besede, izrečene zasebno, brez privolitve osebe, ki jih je izrekla, ali če se v slabi veri razkrije dopisovanje, oddano, posredovano ali prejeto po elektronski poti.
69 Sporni sklep družbi Lagardère med drugim nalaga, da zbere vsa dopisovanja, ki so potekala prek različnih komunikacijskih sredstev več let med več fizičnimi osebami, in določena dopisovanja med drugimi fizičnimi osebami, ter da zbrane podatke posreduje Komisiji.
70 Ni sporno, da se v skladu s točko 2 navedenega sklepa ta obveznost razteza zlasti na dopisovanja prek zasebnih ali osebnih elektronski poštnih predalov in zasebnih ali osebnih mobilnih naprav zadevnih zaposlenih in direktorjev, če so bili ti elektronski poštni predali in te naprave vsaj enkrat uporabljeni za poslovno komunikacijo.
71 V teh okoliščinah ni sporno, da bi morala imeti družba Lagardère, ki ni javni organ, za popolno izvršitev spornega sklepa v veliki meri dostop do komunikacij nekaterih svojih zaposlenih in direktorjev, čeprav ji francoska zakonodaja tega pooblastila izrecno ne podeljuje in čeprav ta družba trdi, ne da bi ji bilo v zvezi s tem mogoče uspešno nasprotovati, da ni mogla pridobiti privolitve zadevnih oseb.
72 Glede na besedilo kazenskih določb, na katere se sklicuje družba Lagardère, in glede na informacije v zvezi s francoskim pravom, navedene v predlogu za izdajo začasne odredbe in njegovih prilogah, pri čemer Komisija teh informacij neposredno ne izpodbija, ima torej trditev, da bi dejanja, ki bi ga morala družba Lagardère storiti, da bi ravnala v skladu s spornim sklepom, lahko pomenila kaznivo dejanje po francoskem pravu, stopnjo verjetnosti, ki jo zahteva sodna praksa, navedena v točki 65 tega sklepa.
73 Čeprav zagotovo ni mogoče a priori povsem izključiti, da bi se družba Lagardère lahko v celoti ali delno izognila kazenski odgovornosti s sklicevanjem na obveznosti ali prisilo, ki zanjo izhajajo iz spornega sklepa, je to vprašanje, ki v bistvu spada pod francosko pravo in o katerem stranke sodniku, pristojnemu za izdajo začasne odredbe, niso posredovale nobenih informacij.
74 Čeprav Komisija trdi, da družbi Lagardère za zbiranje in poznejše posredovanje dokumentov, navedenih v spornem sklepu, tej instituciji ni treba pridobiti privolitve svojih zaposlenih ali direktorjev, je treba zlasti ugotoviti, da ta institucija na podlagi veljavne zakonodaje ali pretekle prakse pristojnih nacionalnih organov ne dokaže, da bi se družba Lagardère lahko izognila kazenski odgovornosti, če bi zbrala in isti instituciji posredovala vse dokumente, navedene v tem sklepu, ne da bi ji to predhodno dovolile zadevne osebe.
75 Iz navedenega izhaja, da je treba glede na podatke, predložene sodniku, pristojnemu za izdajo začasne odredbe, šteti, da je družba Lagardère pravno zadostno dokazala, da bi morala za izvršitev spornega sklepa storiti dejanja, na podlagi katerih bi bila verjetno upravičena njena kazenska odgovornost in ki bi jo posledično izpostavila kazenskim sankcijam.
76 Vendar iz razlogov, navedenih v točkah od 44 do 49 tega sklepa, okoliščina, da naložitev takih sankcij predpostavlja sprejetje procesnih aktov s strani pristojnih organov ali morebitnih žrtev, ne omogoča odprave tveganja, na katerega se sklicuje družba Lagardère.
77 Škodo, ki ji je tako izpostavljena družba Lagardère, je treba šteti za resno, zlasti zaradi stigme, ki jo prinaša kazenska obsodba, in zaradi izgube zaupanja njenih direktorjev in zaposlenih zaradi storitve kaznivega dejanja zoper njih.
78 Taka nepremoženjska škoda bi bila poleg tega nepopravljiva, ker morebitna razglasitev ničnosti spornega sklepa ne bi razbremenila družbe Lagardère njene kazenske odgovornosti niti ne bi postavila pod vprašaj presoj v zvezi z družbo Lagardère zaradi storitve kaznivih dejanj.
79 Zato je treba šteti, da je bil pogoj nujnosti v tej zadevi izpolnjen.
80 V preostalem je treba, ker je predsednik Splošnega sodišča napačno ugotovil, da ta pogoj ni izpolnjen, ne da bi preveril pogoj v zvezi s fumus boni juris, katerega preučitev vključuje tako dejansko kot pravno presojo, zadevo vrniti Splošnemu sodišču, da odloči o tem pogoju in da po potrebi pretehta zadevne interese.
Predlog za odložitev izvršitve spornega sklepa, kakor je bil spremenjen s Sklepom Komisije C(2024) 572 final z dne 24. januarja 2024
81 Iz pritožbe ni razvidno, ali je treba predlog za odložitev izvršitve spornega sklepa, kot je bil spremenjen s Sklepom Komisije C(2024) 572 final z dne 24. januarja 2024, dokler predsednik Splošnega sodišča ponovno ne odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe v zadevi T-1119/23 R ali, če to ne bo, dokler Splošno sodišče ne odloči o tožbi v zadevi T-1119/23 (v nadaljevanju: dodatni predlog), razumeti tako, da je neločljivo povezan s predlogom za izdajo začasne odredbe v zadevi T-1119/23 R ali kot da predstavlja ločen predlog.
82 Če je treba dodatni predlog razlagati tako, da je neločljivo povezan s predlogom, da se ugodi predlogom iz zadeve T-1119/23 R, je treba ugotoviti, da je bilo o tem predlogu že odločeno v točkah 58 in 80 tega sklepa.
83 Če pa je treba dodatni predlog razlagati tako, da predstavlja ločen predlog, je treba v tem primeru na eni strani ugotoviti, da tak predlog ne izpolnjuje zahtev iz člena 170(1) Poslovnika Sodišča, ker ta določba predpisuje, da pritožnik ne more dopolniti predlogov, ki jih je podal na prvi stopnji.
84 Dodatni predlog se delno razlikuje od predlogov, ki jih je družba Lagardère podala na prvi stopnji.
85 Zato bi bilo treba dodatni predlog, če bi ga bilo treba razumeti tako, da je bil naveden z namenom dopolniti predloge, predstavljene na prvi stopnji, zavreči kot nedopusten, saj gre za nov predlog (glej po analogiji sklep podpredsednika Sodišča z dne 20. marca 2023, Xpand Consortium in drugi/Komisija, C-739/22 P(R), EU:C:2023:228, točka 20).
86 Na drugi strani tega dodatnega predloga ni mogoče šteti za predlog za izdajo začasne odredbe, vložen na podlagi člena 160 Poslovnika Sodišča, saj člen 160(4) tega poslovnika pogojuje dopustnost takega predloga z vložitvijo ločene vloge (glej po analogiji sklep podpredsednika Sodišča z dne 20. marca 2023, Xpand Consortium in drugi/Komisija, C-739/22 P(R), EU:C:2023:228, točka 21).
87 Poleg tega je družba Lagardère v tej zadevi pri Sodišču vložila predlog za izdajo začasne odredbe, evidentiran pod številko C-89/24 P(R)-R, ki ne vsebuje predlogov, ki bi ustrezali dodatnemu predlogu.
88 Iz tega izhaja, da je treba ta predlog zavreči kot nedopusten.
Stroški
89 Ker se ta zadeva vrne Splošnemu sodišču, je treba odločitev o stroških postopka pridržati.
Iz teh razlogov je podpredsednik Sodišča sklenil:
1. Sklep predsednika Splošnega sodišča Evropske unije z dne 19. januarja 2024, Lagardère/Komisija (T-1119/23 R, EU:T:2024:16), se razveljavi.
2. Zadeva se vrne Splošnemu sodišču, da odloči o pogoju v zvezi s fumus boni juris in da po potrebi pretehta zadevne interese.
3. Predlog družbe Lagardère SA, naj se odloži izvršitev obveznosti, ki je bila družbi Lagardère naložena s Sklepom Komisije C(2023) 6429 final z dne 19. septembra 2023 o postopku v zvezi z uporabo člena 11(3) Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 (zadeva M.11184 – Vivendi/Lagardère), kot je bil spremenjen s Sklepom Komisije C(2024) 572 final z dne 24. januarja 2024, in sicer naj zbere in posreduje Evropski komisiji dokumente, ki so v zasebnih ali osebnih elektronskih poštnih predalih in v zasebnih ali osebnih mobilnih napravah nekaterih zaposlenih in direktorjev družbe Lagardère, dokler predsednik Splošnega sodišča Evropske unije ponovno ne odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe v zadevi T-1119/23 R ali, če to ne bo, dokler Splošno sodišče ne odloči o tožbi v zadevi T-1119/23, se zavrže.
4. Odločitev o stroških se pridrži.
Podpisi