SODBA SODIŠČA (deveti senat)
z dne 29. februarja 2024(*)
„Predhodno odločanje – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13/EGS – Načelo učinkovitosti prava Unije – Obnovljiva kreditna pogodba – Postopek za izdajo plačilnega naloga – Nadzor nad nepoštenimi pogodbenimi pogoji po uradni dolžnosti, izveden v okviru tega postopka – Izvršitev postopkovne odločbe, s katero se navedeni postopek konča – Izguba možnosti sklicevanja na nepoštenost pogodbenega pogoja v fazi izvršbe plačilnega naloga zaradi prekluzije – Pristojnost nacionalnega sodišča za nadzor“
V zadevi C‑724/22,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Juzgado de Primera Instancia n. 2 de León (sodišče prve stopnje št. 2 v Leónu, Španija) z odločbo z dne 26. julija 2022, ki je na Sodišče prispela 24. novembra 2022, v postopku
Investcapital Ltd
proti
G. H. R.,
SODIŠČE (deveti senat),
v sestavi O. Spineanu-Matei (poročevalka), predsednica senata, J.‑C. Bonichot in S. Rodin, sodnika,
generalna pravobranilka: J. Kokott,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za špansko vlado A. Pérez-Zurita Gutiérrez, agentka,
– za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z M. Cherubinijem, avvocato dello Stato,
– za Evropsko komisijo J. Baquero Cruz in N. Ruiz García, agenta,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalne pravobranilke, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 7 Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288, in popravek v UL 2019, L 214, str. 25) in na načelo učinkovitosti.
2 Ta predlog je bil vložen v okviru postopka izvršbe med družbo Investcapital Ltd in potrošnikom G. H. R. glede izvršbe plačilnega naloga v zvezi s terjatvijo, ki izhaja iz kreditne pogodbe.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V štiriindvajseti uvodni izjavi Direktive 93/13 je navedeno, da „morajo imeti sodišča ali upravni organi držav članic na voljo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v potrošniških pogodbah“.
4 Člen 6(1) te direktive določa:
„Države članice določijo, da nepošteni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nepoštenih pogojev.“
5 Člen 7(1) navedene direktive določa:
„Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.“
Špansko pravo
6 Člen 136 Ley 1/2000 de Enjuiciamiento Civil (zakon 1/2000 o zakoniku o civilnem postopku) z dne 7. januarja 2000 (BOE št. 7 z dne 8. januarja 2000, str. 575) (v nadaljevanju: LEC) določa:
„Po izteku roka, določenega za opravo procesnega dejanja stranke, nastopi prekluzija in zadevnega dejanja ni več mogoče opraviti. [Sodni tajnik] v uradnem dokumentu zabeleži iztek roka, odredi ukrepe, ki jih je treba sprejeti, ali obvesti sodišče, da to odloči, kot je ustrezno.“
7 Člen 551(1) LEC določa:
„Sodišče, ki mu je predložen predlog za izvršbo, izda sklep o dovolitvi izvršbe, če so izpolnjene procesne predpostavke in zahteve, če izvršilni naslov nima nobenih formalnih nepravilnosti in če so predlagana izvršilna dejanja v skladu z naravo in vsebino izvršilnega naslova.“
8 Člen 556 LEC, naslovljen „Ugovor zoper izvršbo procesnih ali arbitražnih odločb ali dogovorov, doseženih z mediacijo“, določa:
„1. Če je izvršilni naslov dajatvena sodna ali arbitražna odločba ali dogovor, dosežen z mediacijo, lahko dolžnik v desetih dneh od vročitve sklepa o dovolitvi izvršbe vloži pisni ugovor zoper izvršbo, ker je plačal ali izpolnil, kar je bilo odrejeno s sodbo, arbitražno odločbo ali dogovorom, kar mora dokazati z listinami.
Prav tako je mogoče ugovarjati zaradi prekluzije predloga za izvršbo ter zaradi dogovorov in poravnav, ki so bili sklenjeni, da bi se preprečila izvršba, če so ti dogovori in poravnave sestavljeni v notarskem zapisu.
2. Ugovor, vložen v primerih iz odstavka 1, ne zadrži izvršbe.
[…]“
9 LEC je bil spremenjen z Ley 42/2015 de reforma de la Ley 1/2000 (zakon 42/2015 o spremembi zakona 1/2000) z dne 5. oktobra 2015 (BOE št. 239 z dne 6. oktobra 2015) (v nadaljevanju: spremenjeni LEC). Člen 815(4) tega zakona določa:
„Če uveljavljana terjatev temelji na pogodbi med podjetjem oziroma prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom ali uporabnikom, [sodni tajnik] pred [izdajo] naloga obvesti sodišče, da lahko to ugotovi morebitno nepoštenost določila, ki je podlaga za vlogo ali na podlagi katerega je bil določen dolgovani znesek.
Sodišče po uradni dolžnosti preuči, ali je mogoče katero od določil, ki je podlaga za vlogo ali na podlagi katerega je bil določen dolgovani znesek, opredeliti kot nepošteno. Če presodi, da je katero od določil mogoče opredeliti kot nepošteno, v petih dneh zasliši stranke. Po njihovem zaslišanju ustrezno odloči s sklepom v naslednjih petih dneh. Za navedeni postopek posredovanje odvetnika oziroma pooblaščenca ni obvezno.
Če se ugotovi, da je katero od pogodbenih določil nepošteno, se v izdanem sklepu določijo posledice te ugotovitve ter se sklene, da je zahtevek nedopusten ali pa da se postopek nadaljuje brez uporabe določil, ki se štejejo za nepoštena.
Če sodišče meni, da nepoštenih določil ni, to ugotovi v sklepu, sodni tajnik pa nato dolžniku pošlje zahtevo za plačilo v skladu z določbami odstavka 1.
Zoper izdani sklep se je v vsakem primeru mogoče pritožiti neposredno.“
10 Člen 816 spremenjenega LEC določa:
„1. Če dolžnik ne izvrši plačilnega naloga ali ne začne postopka pred sodiščem, [sodni tajnik] izda obrazloženo odločbo, s katero konča postopek za izdajo plačilnega naloga, in jo predloži upniku, da ta lahko predlaga izvršbo, za kar zadostuje zgolj predlog, ne da bi moral preteči dvajsetdnevni rok iz člena 548 tega zakona.
2. Po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe se ravna v skladu z določbami o [izvrševanju] sodnih odločb in se lahko vloži ugovor, določen v teh primerih, vendar predlagatelj postopka za izdajo plačilnega naloga in dolžnik, proti kateremu je usmerjena izvršba, ne moreta naknadno v rednem postopku uveljavljati zneska, zahtevanega v postopku izdaje plačilnega naloga, ali vračila zneska, pridobljenega z izvršbo.
Od izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe se na dolg obračunajo obresti iz člena 576.“
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
11 Družba Investcapital je 23. julija 2018 vložila predlog za izdajo plačilnega naloga osebi G. H. R., v katerem je od te osebe zahtevala plačilo zneska 5774,84 EUR na podlagi terjatve, ki ji jo je odstopila družba Servicios Financieras Carrefour EFC SA. Ta terjatev je izhajala iz obnovljive potrošniške kreditne pogodbe (v nadaljevanju: kreditna pogodba).
12 Družba Investcapital je v podporo svoji zahtevi predložila to kreditno pogodbo in potrdilo o terjatvi, ki ga je sama izdala, brez kakršnega koli računovodskega potrdila, ki bi se nanašalo na to potrdilo o terjatvi ali ki bi ga izdala družba Servicios Financieros Carrefour glede navedene terjatve. V navedenem potrdilu je bil znesek zahtevane terjatve razčlenjen na „neplačani kapital“ v višini 5517,27 EUR ter provizije in stroške izterjave v višini 257,53 EUR. Predložena ni bila nobena razčlenitev „neplačanega kapitala“.
13 Sodišče je 17. decembra 2018 družbo Investcapital in osebo G. H. R. pozvalo, naj predložita stališče o morebitni nepoštenosti določb o obrestih, stroških in provizijah v kreditni pogodbi. Ob tej priložnosti je družba Investcapital izjavila, da se odpoveduje znesku, ki se zahteva iz naslova provizij in stroškov izterjave, tako da se predlog za izdajo naloga nanaša samo na znesek neplačanega kapitala, in sicer 5517,27 EUR. Oseba G. H. R. ni predložila stališč. Sodišče ni ugotovilo obstoja nepoštenih pogodbenih pogojev.
14 Zato je bil s sklepom sodnega tajnika z dne 9. julija 2019 postopek za izdajo plačilnega naloga zaključen.
15 Družba Investcapital je 16. decembra 2021 pri Juzgado de Primera Instancia n. 2 de León (sodišče prve stopnje št. 2 v Leónu, Španija), ki je predložitveno sodišče, vložila predlog za izvršbo na podlagi odločbe z dne 9. julija 2019, ki se šteje za izvršilni naslov.
16 Navedeno sodišče navaja, da „izkušnje sodišč“ kažejo, da neobstoj kakršnega koli potrdila ali računovodske listine v zvezi z zneskom, ki se zahteva iz naslova „neplačanega kapitala“, in neobstoj razčlenitve tega zneska pomenita element, ki lahko kaže na prakso prikrivanja morebitnih nepoštenih pogojev v kreditni pogodbi, saj ta znesek morda ne ustreza znesku, ki je dolgovan kot glavnica terjatve. Zato je navedeno sodišče menilo, da pri nadzoru nad morebitno nepoštenostjo pogojev te pogodbe, ki je bil izveden med postopkom za izdajo plačilnega naloga, niso bili na voljo vsi podatki, ki so za to potrebni.
17 Na podlagi te presoje je predložitveno sodišče stranke v sporu, o katerem odloča, vprašalo o možnosti izvedbe ponovnega nadzora nad morebitno nepoštenostjo pogojev kreditne pogodbe. Družba Investcapital je menila, da bi bilo z drugim nadzorom v zvezi s tem kršeno načelo prekluzije procesnih dejanj zaradi izteka za to določenega roka. Oseba G. H. R. je trdila, da je glede na Direktivo 93/13 nov nadzor v fazi izvršbe še vedno mogoč.
18 V zvezi s tem navedeno sodišče pojasnjuje, da drugače kot v položajih iz zadev, v katerih sta bili izdani sodbi z dne 18. februarja 2016, Finanmadrid EFC (C‑49/14, EU:C:2016:98), in z dne 17. maja 2022, Ibercaja Banco (C‑600/19, EU:C:2022:394), spremenjeni LEC odslej določa nadzor nad morebitno nepoštenostjo pogodbenih pogojev po uradni dolžnosti v okviru postopka za izdajo plačilnega naloga. Vendar naj sodni izvršilni naslov, ki izhaja iz takega postopka, ne bi mogel biti predmet nobenega drugega nadzora ali ugovora iz naslova nepoštenosti teh pogojev, saj se domneva, da je bil izdan po tem, ko je bil tak nadzor, ki je po spremenjenem LEC obvezen, opravljen.
19 Navedeno sodišče prav tako navaja, da je španski zakonodajalec s tem, da je določil nadzor nad morebitno nepoštenostjo pogodbenih pogojev v okviru postopka za izdajo plačilnega naloga – in ne ob izvršbi izvršilnega naslova, ki izhaja iz takega postopka – želel, da se ta nadzor izvede zgolj v določeni fazi postopka, sicer pride do prekluzije iz člena 136 LEC. Po koncu te faze naj bi prišlo do prekluzije roka za nadzor nad nepoštenostjo pogodbenih pogojev. Poleg tega naj bi špansko pravo v interesu pravne varnosti prepovedovalo revizijo pravnomočnih sodnih odločb, kar naj bi veljalo za odločbo, s katero se konča postopek za izdajo plačilnega naloga.
20 V tem okviru se predložitveno sodišče sprašuje, ali je treba člen 7 Direktive 93/13 v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki navedenemu sodišču zaradi prekluzije rokov za nadzor nad morebitno nepoštenostjo pogodbenih pogojev ne dovoljuje, da v okviru postopka izvršbe plačilnega naloga izvede nov nadzor v tem smislu, če meni, da obstajajo nepošteni pogoji, ki niso bili ugotovljeni med postopkom za izdajo plačilnega naloga, ki je pripeljal do izdaje vrednostnega papirja, katerega izvršba mu je predlagana.
21 Navedeno sodišče se prav tako sprašuje, ali je za izvedbo takega nadzora v skladu z zahtevami iz tega člena, da se v okviru postopka izvršbe plačilnega naloga zahtevajo dodatni dokumenti poleg tistih, ki se zahtevajo v okviru postopka za izdajo plačilnega naloga.
22 V teh okoliščinah je Juzgado de Primera Instancia n° 2 de León (sodišče prve stopnje št. 2 v Leónu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali člen 7 [Direktive 93/13] nasprotuje temu, da se med izvršbo naslova, ki izhaja iz postopka za izdajo plačilnega naloga, v katerem je bil opravljen preizkus nepoštenih pogojev, nepošteni pogoji ponovno preizkusijo po uradni dolžnosti?
Če je odgovor nikalen, ali je v nasprotju s členom 7 Direktive 93/13/EGS, da se od upnika zahtevajo vse dodatne informacije[, potrebne za določitev] izvor[a] zneska dolga, vključno z glavnico in, če je to ustrezno, obrestmi, pogodbenimi kaznimi in drugimi zneski, ki so potrebni za preizkus morebitne nepoštenosti teh pogojev po uradni dolžnosti? Ali je nacionalna ureditev, ki ne določa možnosti, da se med izvršbo zahteva taka dodatna dokumentacija, v nasprotju s členom 7 Direktive 93/13?
2. Ali je nacionalna postopkovna ureditev, ki preprečuje izvedbo drugega preizkusa nepoštenih pogojev po uradni dolžnosti v postopku izvršbe naslova, ki izhaja iz postopka za izdajo plačilnega naloga, [če] se domneva, da bi nepošteni pogoji lahko obstajali zaradi nepopolnega ali nedokončanega preizkusa nepoštenosti v predhodnem postopku, v katerem je bil izdan ta izvršilni naslov, oziroma ki takega drugega preizkusa ne določa, v nasprotju z načelom učinkovitosti prava Unije?
Če je odgovor pritrdilen, ali je treba šteti, da je možnost, da sodišče od upnika zahteva vso dokumentacijo, ki je potrebna za opredelitev pogodbenih postavk, vključenih v znesek dolga, za namene preizkusa morebitne nepoštenosti pogojev, v skladu z načelom učinkovitosti prava Evropske unije?“
Dopustnost
23 Španska vlada se sklicuje na nedopustnost vprašanj za predhodno odločanje, ker naj bi bila, na eni strani, dejanska okoliščina, na kateri temeljijo ta vprašanja, in sicer nepopoln nadzor nad morebitno nepoštenostjo pogojev kreditne pogodbe med postopkom za izdajo plačilnega naloga, hipotetična, saj je sodišče v okviru tega postopka izvedlo nadzor po uradni dolžnosti v skladu s členom 815(4) spremenjenega LEC. Na drugi strani, po mnenju te vlade za preučitev pravilne kvantifikacije zneska, ki ga zahteva družba Investcapital, ni treba izvesti nadzora nad morebitno nepoštenostjo pogojev kreditne pogodbe v smislu Direktive 93/13.
24 V zvezi s tem je treba spomniti, da je samo nacionalno sodišče, ki odloča v sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki jo je treba sprejeti, pristojno, da glede na posebnosti zadeve v glavni stvari presodi upoštevnost vprašanj, ki jih postavi Sodišču. Kadar se zastavljena vprašanja nanašajo na razlago ali na veljavnost pravila iz prava Unije, Sodišče načeloma mora odločiti. Iz tega izhaja, da za vprašanje za predhodno odločanje v zvezi s pravom Unije velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrne odločanje o takem vprašanju samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore (glej v tem smislu sodbo z dne 29. junija 2023, International Protection Appeals Tribunal in drugi (Atentat v Pakistanu) (C‑756/21, EU:C:2023:523), točki 35 in 36).
25 V obravnavani zadevi pa, na eni strani, je v predložitveni odločbi pravni in dejanski okvir zadeve iz postopka v glavni stvari zadostno opisan in je na podlagi navedb predložitvenega sodišča mogoče določiti obseg postavljenih vprašanj.
26 Na drugi strani, izključno predložitveno sodišče je pristojno, da ugotovi, ali je mogoče nadzor nad morebitno nepoštenostjo pogojev kreditne pogodbe med postopkom za izdajo plačilnega naloga šteti za popoln in ali je za to, da se prepriča, ali je bil znesek, ki se zahteva v okviru izvršilnega postopka, pravilno kvantificiran, predhodno preverjanje nepoštenosti pogojev kreditne pogodbe potrebno ali ne.
27 V teh okoliščinah je treba predlog za sprejetje predhodne odločbe šteti za dopusten.
Vprašanji za predhodno odločanje
Prvi del prvega vprašanja in prvi del drugega vprašanja
28 Predložitveno sodišče s prvim delom prvega vprašanja in prvim delom drugega vprašanja, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali člen 7(1) Direktive 93/13 v povezavi z načelom učinkovitosti nasprotuje nacionalni ureditvi, ki zaradi prekluzije sodišču, ki mu je predložen predlog za izvršbo plačilnega naloga, ne omogoča, da po uradni dolžnosti ali na predlog potrošnika izvede nadzor nad morebitno nepoštenostjo pogojev iz kreditne pogodbe, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, kadar je tak nadzor že izvedlo sodišče v fazi postopka za izdajo plačilnega naloga, vendar obstajajo razlogi za domnevo, da je bil ta nadzor nepopoln.
29 Najprej je treba spomniti, da – kot je razvidno iz ustaljene sodne prakse Sodišča – Direktiva 93/13 in zlasti njen člen 7(1) v povezavi z njeno štiriindvajseto uvodno izjavo državam članicam nalagata, da zagotovijo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki (glej v tem smislu sodbi z dne 29. oktobra 2015, BBVA, C‑8/14, EU:C:2015:731, točka 19, ter z dne 31. marca 2022, Lombard Lízing, C‑472/20, EU:C:2022:242, točka 36 in navedena sodna praksa).
30 Sodišče je sicer tako že večkrat opredelilo način, kako mora nacionalno sodišče zagotavljati varstvo pravic, ki jih imajo potrošniki na podlagi te direktive, vendar še vedno velja, da se s pravom Unije načeloma ne harmonizirajo postopki, ki se uporabljajo za preizkus domnevne nepoštenosti pogodbenega pogoja, in da so ti postopki po načelu procesne avtonomije držav članic torej predmet njihovega nacionalnega pravnega reda, vendar le, če ti postopki niso manj ugodni od tistih, ki urejajo podobne položaje v nacionalnem pravu (načelo enakovrednosti), in če v praksi ne onemogočajo ali pretirano otežujejo uresničevanja pravic, ki jih podeljuje pravo Unije (načelo učinkovitosti) (glej zlasti sodbo z dne 17. maja 2022, Ibercaja Banco, C‑600/19, EU:C:2022:394, točka 39 in navedena sodna praksa).
31 V zvezi z načelom učinkovitosti, ki je edino predmet vprašanj predložitvenega sodišča, je treba spomniti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča vsak primer, v katerem se postavi vprašanje, ali neka nacionalna postopkovna določba onemogoča ali čezmerno otežuje uporabo prava Unije, preizkusiti ob upoštevanju položaja te določbe v celotnem postopku, poteka tega postopka in njegovih posebnosti pred različnimi nacionalnimi sodišči (sodba z dne 22. septembra 2022, Vicente (Postopek za plačilo odvetniške nagrade), C‑335/21, EU:C:2022:720, točka 55 in navedena sodna praksa).
32 V obravnavani zadevi je iz spisa, predloženega Sodišču, razvidno, da je bil v španskem postopkovnem sistemu postopek za izdajo plačilnega naloga iz člena 815 LEC z zakonom 42/2015 spremenjen, da bi se sodišču omogočilo, da po uradni dolžnosti izvede nadzor nad morebitno nepoštenostjo pogodbenih pogojev glede na Direktivo 93/13.
33 Kot je razvidno iz predložitvene odločbe, sodni tajnik v skladu s členom 815(4) spremenjenega LEC sodišču predloži predlog za izdajo plačilnega naloga, ki temelji na pogodbi, sklenjeni med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, da bi po uradni dolžnosti izvedlo nadzor nad morebitno nepoštenostjo katerega koli pogodbenega pogoja, na katerem temelji zahtevek ali na podlagi katerega je določen dolgovani znesek. Če sodišče meni, da je eden od zadevnih pogojev lahko nepošten, stranke pozove k predložitvi stališč. Po zaslišanju strank odloči s sklepom, v katerem po potrebi določi posledice ugotovitve, da so obravnavani pogoji nepošteni. Zoper sklep se lahko vloži pritožba. Če sodišče šteje, da nepoštenih pogojev ni, to ugotovi v sklepu, sodni tajnik pa dolžniku pošlje zahtevo za plačilo.
34 Člen 816(1) spremenjenega LEC določa, da če dolžnik ne izvrši plačilnega naloga ali ne začne postopka pred sodiščem, sodni tajnik izda obrazloženo odločbo, s katero se postopek za izdajo plačilnega naloga, ki je izvršilni naslov, konča. Ta odločba je v skladu s členom 556 LEC postopkovna odločba, zoper katero ni mogoče vložiti ugovora iz razlogov, ki se nanašajo na morebitno nepoštenost pogodbenih pogojev.
35 Predložitveno sodišče pojasnjuje, da dejstvo, da je španski zakonodajalec določil preizkus morebitne nepoštenosti pogodbenih pogojev v okviru postopka za izdajo plačilnega naloga, in ne ob izvršbi odločbe sodnega tajnika, izdane po koncu takega postopka, kaže na željo, da se ta nadzor izvede v postopku, ki je potekal pred postopkom izvršbe takega plačilnega naloga, sicer nastopi prekluzija. Potrošnik naj tako ob izvršbi plačilnega naloga zaradi prekluzije ne bi mogel zahtevati takega nadzora, tega nadzora pa ne more opraviti niti sodišče po uradni dolžnosti.
36 V obravnavani zadevi sicer ni sporno, da je bil tak nadzor izveden v okviru postopka za izdajo plačilnega naloga, vendar to sodišče dvomi o njegovi učinkovitosti glede na dokumentacijo, predloženo v podporo predlogu za izdajo plačilnega naloga, za katero meni, da ni zadostovala za to, da bi sodišču omogočila, da ugotovi, kako je bil znesek zahtevane terjatve določen. V teh okoliščinah se navedeno sodišče sprašuje, ali člen 7(1) Direktive 93/13 v povezavi z načelom učinkovitosti zahteva, da izvršilno sodišče izvede nadzor nad morebitno nepoštenostjo pogodbenih pogojev ne glede na nacionalna postopkovna pravila, ki določajo prekluzijo pravice do vložitve procesnega akta ob izteku za to določenega roka.
37 V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da okoliščina, da je nadzor nad morebitno nepoštenostjo pogodbenih pogojev določen le v okviru postopka za izdajo plačilnega naloga, in ne pri izvršbi plačilnega naloga, izdanega po koncu tega postopka, sama po sebi ne pomeni kršitve načela učinkovitosti.
38 Kot namreč izhaja iz sodne prakse Sodišča, je spoštovanje tega načela zagotovljeno, kadar nacionalni postopkovni sistem v postopku za izdajo plačilnega naloga ali postopku izvršbe plačilnega naloga določa nadzor nad morebitno nepoštenostjo pogojev v pogodbi, na katero se ti postopki nanašajo, po uradni dolžnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 18. februarja 2016, Finanmadrid EFC, C‑49/14, EU:C:2016:98, točka 46).
39 Poleg tega je Sodišče že imelo priložnost pojasniti, da je za zagotavljanje stabilnosti prava in pravnih razmerij ter učinkovitega izvajanja sodne oblasti pomembno, da sodnih odločb, ki so postale pravnomočne po tem, ko so bila izčrpana vsa razpoložljiva pravna sredstva, ali po tem, ko so se iztekli roki zanje, ni več mogoče izpodbijati (sodba z dne 17. maja 2022, Ibercaja Banco, C‑600/19, EU:C:2022:394, točka 41 in navedena sodna praksa).
40 V zvezi s prekluzijo zaradi izteka nekaterih procesnih rokov je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da razumni prekluzivni roki za vložitev pravnih sredstev v interesu pravne varnosti dejansko ne onemogočajo ali čezmerno otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije, če taki roki dejansko zadostujejo, da potrošniku omogočijo pripravo in vložitev učinkovitega pravnega sredstva (sodba z dne 9. julija 2020, Raiffeisen Bank in BRD Groupe Société Générale, C‑698/18 in C‑699/18, EU:C:2020:537, točka 62 in navedena sodna praksa).
41 V obravnavani zadevi se namreč predložitvenemu sodišču vprašanja ne postavljajo zaradi trajanja rokov, ki jih ima potrošnik na voljo za uveljavljanje pravic, ki izhajajo iz Direktive 93/13, v okviru postopka za izdajo plačilnega naloga, temveč zaradi načela prekluzije ob izteku teh rokov in torej nemožnosti, ki iz tega izhaja, da navedeno sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog potrošnika preuči morebitno nepoštenost pogodbenih pogojev v postopku izvršbe plačilnega naloga.
42 V zvezi s tem je treba spomniti, da je Sodišče v okviru postopka izvršbe na nepremičnini, zavarovani s hipoteko, v katerem je moralo sodišče ob začetku tega postopka po uradni dolžnosti preučiti morebitno nepoštenost pogodbenih pogojev, ne da bi bilo mogoče ta nadzor opraviti v poznejših fazah navedenega postopka, razsodilo, da bi bilo varstvo, zagotovljeno z Direktivo 93/13, zagotovljeno le, če bi nacionalno sodišče v odločbi o dovolitvi izvršbe na nepremičnini, zavarovani s hipoteko, izrecno navedlo, da je po uradni dolžnosti opravilo preizkus nepoštenosti pogojev, na podlagi katerih je bil začet postopek izvršbe na nepremičnini, zavarovani s hipoteko, da ta preizkus, obrazložen vsaj na kratko, ni razkril obstoja nepoštenih pogojev in da je potrošnik glede uveljavljanja morebitne nepoštenosti teh pogojev prekludiran, če v roku, določenem v nacionalnem pravu, ne vloži ugovora (sodba z dne 17. maja 2022, Ibercaja Banco, C‑600/19, EU:C:2022:394, točka 51).
43 Iz sodne prakse je prav tako razvidno, da če je nacionalno sodišče ob prejšnji preučitvi sporne pogodbe, ki je pripeljala do sprejetja odločbe, ki je pravnomočna, zgolj po uradni dolžnosti ob upoštevanju Direktive 93/13 preučilo le enega ali nekatere od pogojev te pogodbe, ta direktiva nacionalnemu sodišču, ki mu je bila zadeva pravilno predložena v okviru poznejšega postopka, nalaga, da na zahtevo strank ali po uradni dolžnosti preuči morebitno nepoštenost drugih pogojev navedene pogodbe, če ima na voljo za to potrebne pravne in dejanske elemente. Ob opustitvi tega nadzora bi se namreč varstvo potrošnika izkazalo za necelovito in nezadostno ter ne bi pomenilo niti ustreznega niti učinkovitega sredstva za dosego prenehanja uporabe te vrste pogojev, kar je v nasprotju s tem, kar določa člen 7(1) te direktive (sodba z dne 26. januarja 2017, Banco Primus, C‑421/14, EU:C:2017:60, točka 52 in navedena sodna praksa).
44 Sodišče je zlasti v zvezi z obrazložitvijo, ki jo mora navesti sodišče, ki je preučilo nepoštenost pogodbenih pogojev, razsodilo, da mora ta obrazložitev sodišču, ki odloča o poznejši tožbi, omogočiti, da opredeli, na eni strani, pogoje ali dele pogojev, ki so bili preučeni glede na Direktivo 93/13 v okviru prvega postopka, in na drugi strani, razloge, čeprav na kratko navedene, zaradi katerih je sodišče, ki odloča v okviru tega prvega postopka, menilo, da ti pogoji ali deli pogojev niso nepošteni (glej v tem smislu sklep z dne 18. decembra 2023, Eurobank Bulgaria, C‑231/23, EU:C:2023:1008, točka 34).
45 Iz navedenega izhaja, da je nadzor sodišča nad morebitno nepoštenostjo pogodbenih pogojev v pogodbi, sklenjeni med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, v skladu z načelom učinkovitosti glede na Direktivo 93/13, če je, na eni strani, potrošnik obveščen o obstoju tega nadzora in o posledicah, ki jih njegova pasivnost prinaša v zvezi s prekluzijo pravice do uveljavljanja morebitne nepoštenosti pogodbenih pogojev, in na drugi strani, če je odločba, sprejeta na podlagi navedenega nadzora, dovolj obrazložena, da omogoča opredelitev pogojev, ki so bili preučeni ob tej priložnosti, in razlogov, čeprav na kratko navedenih, zaradi katerih je sodišče menilo, da ti pogoji niso nepošteni. Sodna odločba, ki te zahteve izpolnjuje, lahko prepreči izvedbo ponovnega nadzora nad morebitno nepoštenostjo pogodbenih pogojev v poznejšem postopku.
46 V obravnavani zadevi je iz spisa, predloženega Sodišču, razvidno, da je sodišče v okviru postopka za izdajo plačilnega naloga na podlagi obveznosti, ki jo ima na podlagi spremenjenega LEC, po uradni dolžnosti preučilo pogoje kreditne pogodbe in – ker je dvomilo o morebitni nepoštenosti teh pogojev – stranki pozvalo, naj predložita stališče v zvezi s tem. Potrošnik se na ta poziv ni odzval niti ni vložil pritožbe zoper sklep sodišča, da ni ugotovljen obstoj takih pogojev, na podlagi katerega je sodni tajnik izdal plačilni nalog. Prav tako je očitno, da potrošnik zoper ta nalog ni vložil ugovora, tako da sklep sodnega tajnika z dne 9. julija 2019 pomeni odločbo, s katero se postopek za izdajo plačilnega naloga konča.
47 Poleg tega je treba poudariti tudi, da iz predložitvene odločbe ni razvidno, da bi morebitne postopkovne zahteve potrošnika lahko odvrnile od uveljavljanja njegovih pravic v okviru postopka za izdajo plačilnega naloga.
48 Zato se glede na sodno prakso, navedeno v točkah 42 in 44 te sodbe – pod pogojem, da je bil, na eni strani, potrošnik seznanjen z obstojem nadzora nad morebitno nepoštenostjo pogodbenih pogojev, ki se izvede po uradni dolžnosti v okviru postopka za izdajo plačilnega naloga, in posledic, ki jih povzroči njegova pasivnost, ter na drugi strani, da je sklep, ki ga sodišče izda po tem nadzoru, zadostno obrazložen – zdi, da nadzor, ki ga navedeno sodišče izvede v okviru tega postopka, izpolnjuje zahtevo po učinkovitosti glede na člen 7 Direktive 93/13, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.
49 Prav tako je treba spomniti, da je potrošnik lahko, če je menil, da ima za to razloge, v rokih, ki so mu bili za to določeni, ugotovitev, da pogodbeni pogoji niso nepošteni, izpodbijal v okviru tožbe zoper sodno odločbo, ki jo je sodišče sprejelo v postopku za izdajo plačilnega naloga.
50 Evropska komisija v pisnem stališču meni, da sklep sodnega tajnika, s katerim je bil postopek za izdajo plačilnega naloga končan, ne vsebuje nikakršne obrazložitve, tako da ne more povzročiti prekluzije nadzora nad morebitno nepoštenostjo pogodbenih pogojev.
51 Vendar lahko države članice glede na načelo procesne avtonomije, na katero je bilo opozorjeno v točki 30 te sodbe, še naprej svoj postopkovni sistem organizirajo tako, da se nadzor na podlagi Direktive 93/13 lahko opravi ne samo ob izdaji odločbe, s katero se postopek za izdajo plačilnega naloga konča, ampak tudi v kateri koli drugi fazi tega postopka, pod pogojem, da ga izvede sodišče in da je v skladu z načelom učinkovitosti. Ker se v španskem postopkovnem sistemu tak nadzor izvede med takim postopkom, okoliščina, da ga v postopku izvršbe plačilnega naloga ni več mogoče opraviti, sama po sebi ne more ogroziti učinkovitosti te direktive.
52 Glede na navedeno je treba na prvi del prvega vprašanja in prvi del drugega vprašanja odgovoriti, da je treba člen 7(1) Direktive 93/13 v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki zaradi prekluzije sodišču, ki mu je predložen predlog za izvršbo plačilnega naloga, ne omogoča, da po uradni dolžnosti ali na predlog potrošnika izvede nadzor nad morebitno nepoštenostjo pogojev iz kreditne pogodbe, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, kadar je tak nadzor že izvedlo sodišče v fazi postopka za izdajo plačilnega naloga, pod pogojem, da je navedeno sodišče v svoji odločbi opredelilo pogoje, ki so bili predmet tega nadzora, da je navedlo, čeprav na kratko, razloge, zaradi katerih ti pogoji niso bili nepošteni, in da je navedlo, da bo potrošnik glede uveljavljanja morebitne nepoštenosti navedenih pogojev prekludiran, če v predpisanem roku ne bo uveljavljal pravnih sredstev zoper to odločbo, ki so določena v nacionalnem pravu.
Drugi del prvega vprašanja in drugi del drugega vprašanja
53 Predložitveno sodišče z drugim delom prvega vprašanja in drugim delom drugega vprašanja, ki ju je treba obravnavati skupaj, sprašuje, ali člen 7(1) Direktive 93/13 v povezavi z načelom učinkovitosti nasprotuje nacionalni ureditvi, ki sodišču, ki mu je predložen predlog za izvršbo plačilnega naloga, ne omogoča, da po uradni dolžnosti sprejme pripravljalne ukrepe, da bi določilo dejanske in pravne elemente, potrebne za nadzor nad morebitno nepoštenostjo pogojev v kreditni pogodbi, sklenjeni med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom.
54 Najprej je treba ugotoviti, da sta ti vprašanji upravičeni samo, če predložitveno sodišče na podlagi analize, ki jo mora opraviti glede prvega dela prvega vprašanja in prvega dela drugega vprašanja, ugotovi, da nadzor, izveden v fazi postopka za izdajo plačilnega naloga, ne izpolnjuje zahtev načela učinkovitosti, kar zadeva Direktivo 93/13, in da mora zato izvesti nov nadzor.
55 Za odgovor na druga dela teh vprašanj je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso sistem varstva, ki se izvaja z Direktivo 93/13, temelji na predpostavki, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti (glej v tem smislu zlasti sodbo z dne 4. maja 2023, BRD Groupe Societé Générale in Next Capital Solutions, C‑200/21, EU:C:2023:380, točka 24 in navedena sodna praksa).
56 Neenak položaj med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom je mogoče izravnati samo s pozitivnim posredovanjem zunaj kroga pogodbenih strank (glej zlasti sodbo z dne 11. marca 2020, Lintner, C‑511/17, EU:C:2020:188, točka 25 in navedena sodna praksa).
57 Če predložitveno sodišče ugotovi, da mora, ker v fazi postopka za izdajo plačilnega naloga ni bil izveden učinkovit nadzor, samo izvesti nadzor nad morebitno nepoštenostjo pogojev v kreditni pogodbi, mora imeti možnost, da po uradni dolžnosti sprejme potrebne pripravljalne ukrepe za to (glej v tem smislu sodbo z dne 22. septembra 2022, Vicente (Postopek za plačilo odvetniške nagrade), C‑335/21, EU:C:2022:720, točka 73 in navedena sodna praksa).
58 Glede na navedeno je treba na drugi del prvega vprašanja in drugi del drugega vprašanja odgovoriti, da je treba člen 7(1) Direktive 93/13 v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki sodišču, ki mu je predložen predlog za izvršbo plačilnega naloga, ne omogoča, da po uradni dolžnosti sprejme pripravljalne ukrepe, da bi določilo dejanske in pravne elemente, potrebne za nadzor nad morebitno nepoštenostjo pogojev v kreditni pogodbi, sklenjeni med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, kadar nadzor, ki ga pristojno sodišče izvede v fazi postopka za izdajo plačilnega naloga, ne izpolnjuje zahtev načela učinkovitosti, kar zadeva to direktivo.
Stroški
59 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (deveti senat) razsodilo:
1. Člen 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah v povezavi z načelom učinkovitosti
je treba razlagati tako, da
ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki zaradi prekluzije sodišču, ki mu je predložen predlog za izvršbo plačilnega naloga, ne omogoča, da po uradni dolžnosti ali na predlog potrošnika izvede nadzor nad morebitno nepoštenostjo pogojev iz kreditne pogodbe, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, kadar je tak nadzor že izvedlo sodišče v fazi postopka za izdajo plačilnega naloga, pod pogojem, da je navedeno sodišče v svoji odločbi opredelilo pogoje, ki so bili predmet tega nadzora, da je navedlo, čeprav na kratko, razloge, zaradi katerih ti pogoji niso bili nepošteni, in da je navedlo, da bo potrošnik glede uveljavljanja morebitne nepoštenosti navedenih pogojev prekludiran, če v predpisanem roku ne bo uveljavljal pravnih sredstev zoper to odločbo, ki so določena v nacionalnem pravu.
2. Člen 7(1) Direktive 93/13 v povezavi z načelom učinkovitosti
je treba razlagati tako, da
nasprotuje nacionalni ureditvi, ki sodišču, ki mu je predložen predlog za izvršbo plačilnega naloga, ne omogoča, da po uradni dolžnosti sprejme pripravljalne ukrepe, da bi določilo dejanske in pravne elemente, potrebne za nadzor nad morebitno nepoštenostjo pogojev v kreditni pogodbi, sklenjeni med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, kadar nadzor, ki ga pristojno sodišče izvede v fazi postopka za izdajo plačilnega naloga, ne izpolnjuje zahtev načela učinkovitosti, kar zadeva to direktivo.
Podpisi