SODBA SODIŠČA (peti senat)
z dne 21. decembra 2023(*)
„Predhodno odločanje – Svoboda ustanavljanja – Svoboda opravljanja storitev – Direktiva 2006/123/ES – Člen 2(2)(b) – Področje uporabe – Izvzem finančnih storitev – Dolgoročni najem motornih vozil – Člen 9(1) ter člen 10(1) in (2) – Storitve, za katere je potrebno predhodno dovoljenje“
V zadevi C‑278/22,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Upravni sud u Zagrebu (upravno sodišče v Zagrebu, Hrvaška) z odločbo z dne 12. aprila 2022, ki je na Sodišče prispela 22. aprila 2022, v postopku
AUTOTECHNICA FLEET SERVICES d.o.o., nekdanja ANTERRA d.o.o.,
proti
Hrvatska agencija za nadzor financijskih usluga,
SODIŠČE (peti senat),
v sestavi E. Regan, predsednik senata, L. Bay Larsen, podpredsednik Sodišča v funkciji sodnika petega senata, M. Ilešič, I. Jarukaitis in D. Gratsias (poročevalec), sodniki,
generalni pravobranilec: M. Szpunar,
sodni tajnik: M. Longar, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 1. marca 2023,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za AUTOTECHNICA FLEET SERVICES d.o.o. G. Božić, odvjetnik, A. Komninos, dikigoros, D. Simeunović, odvjetnica, in J. Tomas, odvjetnik,
– za Hrvatska agencija za nadzor financijskih usluga K. Brkljačić in I. Budiša,
– za hrvaško vlado G. Vidović Mesarek, agentka,
– za nizozemsko vlado M. K. Bulterman in J. Langer, agenta,
– za Evropsko komisijo C. Auvret, M. Mataija, R. Mrljić, A. Nijenhuis in D. Triantafyllou, agenti,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 11. maja 2023
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 49 PDEU, člena 2(2) Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (UL 2006, L 376, str. 36) in člena 4(1), točka 26, Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL 2013, L 176, str. 1).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo AUTOTECHNICA FLEET SERVICES d.o.o., nekdanjo ANTERRA d.o.o. (v nadaljevanju: Autotechnica), in Hrvatska agencija za nadzor financijskih usluga Republike Hrvatske (hrvaška agencija za nadzor finančnih storitev Republike Hrvaške, v nadaljevanju: Agencija) v zvezi z odločbo, s katero je bilo družbi Autotechnica prepovedano opravljanje dejavnosti lizinga, ne da bi ta družba predhodno pridobila dovoljenje Agencije.
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva 2006/123
3 V uvodnih izjavah 18, 33 in 54 Direktive 2006/123 je navedeno:
„(18) Finančne storitve bi bilo treba izvzeti iz področja uporabe te direktive, saj za te dejavnosti velja posebna zakonodaja Skupnosti, ki ima enak cilj kot direktiva, in sicer uresničevanje dejanskega notranjega trga storitev. Zato bi morala izključitev zajemati vse finančne storitve, kot so bančništvo, kreditiranje, zavarovanje, vključno s pozavarovanjem, poklicne ali osebne pokojnine, vrednostni papirji, naložbeni skladi, plačila, naložbeno svetovanje, vključno s storitvami, navedenimi v Prilogi I k Direktivi 2006/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij [(UL 2006, L 177, str. 1)].
[…]
(33) Storitve, ki jih zajema ta direktiva, zajemajo najrazličnejše spreminjajoče se dejavnosti[…]. Med storitvami, ki jih zajema ta direktiva, so tudi opravljanje storitev za podjetja in potrošnike, kot so […] najem avtomobilov […].
[…]
(54) Možnost začetka opravljanja storitvene dejavnosti bi morala biti predmet odobritve pristojnih organov le, če so pri tej odločitvi izpolnjena merila glede nediskriminacije, nujnosti in sorazmernosti. To zlasti pomeni, da so sistemi dovoljenj dopustni le, če naknadni nadzor ne bi bil učinkovit, ker pomanjkljivosti zadevnih storitev ne bi bilo mogoče naknadno preveriti, pri čemer se upoštevajo tveganja in nevarnosti, do katerih lahko pride, ker predhodni nadzor ni bil opravljen. […]“
4 Ta direktiva, kot je določeno v njenem členu 1(1), uvaja splošne določbe, ki ponudnikom storitev olajšujejo uveljavljanje svobode ustanavljanja in prostega pretoka storitev ter hkrati ohranjajo visoko raven kakovosti storitev.
5 Člen 2 navedene direktive v odstavkih 1 in 2 določa:
„1. Ta direktiva se uporablja za storitve, ki jih opravljajo ponudniki s sedežem v državi članici.
2. Ta direktiva se ne uporablja za naslednje dejavnosti:
[…]
(b) finančne storitve, kot so bančništvo, kreditiranje, zavarovalništvo in pozavarovalništvo, poklicne ali osebne pokojnine, vrednostni papirji, naložbeni skladi, plačila, naložbeno svetovanje, vključno s storitvami, navedenimi v Prilogi I k Direktivi [2006/48];
[…]“
6 Člen 4 Direktive 2006/123, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:
„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
(1) ‚storitev‘ pomeni vsako pridobitno dejavnost samozaposlene osebe, ki se praviloma opravlja za plačilo, kakor je navedeno v členu [57 PDEU];
[…]
(6) ,sistem dovoljenj‘ pomeni vsak postopek, kateremu mora ponudnik ali prejemnik slediti, da bi od pristojnega organa pridobil uradno odločitev ali odločitev z molkom organa o začetku opravljanja ali opravljanju storitvene dejavnosti;
[…]
(8) ,pomembni razlogi, ki se nanašajo na javni interes‘ pomenijo razloge, ki jih kot takšne priznava sodna praksa Sodišča, vključno z naslednjimi razlogi: javni red; javna varnost; javna zaščita; javno zdravje; ohranjanje finančnega ravnovesja sistemov socialne varnosti; varstvo potrošnikov, prejemnikov storitev in delavcev; zagotavljanje poštenih poslovnih transakcij; boj proti goljufijam; varstvo okolja in mestnega okolja; zdravje živali; intelektualna lastnina; ohranjanje nacionalne zgodovinske in umetnostne dediščine; uresničevanje ciljev socialne in kulturne politike;
[…]“
7 Člen 9 Direktive 2006/123, naslovljen „Sistemi dovoljenj“, določa:
„1. Države članice začetka opravljanja ali opravljanje storitvene dejavnosti ne pogojujejo s sistemom dovoljenj, razen če so izpolnjeni naslednji pogoji:
(a) sistem dovoljenj zadevnega ponudnika ne diskriminira;
(b) potreba po sistemu dovoljenj je utemeljena s pomembnimi razlogi, ki se nanašajo na javni interes;
(c) zastavljenega cilja ni mogoče doseči z manj omejevalnim ukrepom, zlasti ker bi bil naknadni pregled prepozen, da bi bil lahko dejansko učinkovit.
[…]
3. Ta oddelek se ne uporablja za tiste vidike sistemov dovoljenj, ki jih posredno ali neposredno urejajo drugi instrumenti Skupnosti.“
8 Člen 10 te direktive, naslovljen „Pogoji za dodelitev dovoljenj“, v odstavkih 1 in 2 določa:
„1. Sistemi dovoljenj temeljijo na merilih, ki pristojnim organom preprečujejo, da bi samovoljno izvrševali pooblastilo za ocenjevanje.
2. Merila iz odstavka 1 so:
(a) nediskriminatorna,
(b) objektivno utemeljena s pomembnimi razlogi, ki se nanašajo na javni interes,
(c) sorazmerna s ciljem navedenega javnega pomena [interesa],
(d) jasna in nedvoumna,
(e) objektivna,
(f) vnaprej objavljena,
(g) pregledna in dostopna.“
9 Členi od 11 do 13 navedene direktive se nanašajo na veljavnost dovoljenja, izbiro med več kandidati in postopke za izdajo dovoljenj.
Direktiva 2013/36/EU
10 V skladu s členom 163 Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES (UL 2013, L 176, str. 338) je bila Direktiva 2006/48 razveljavljena. Iz tega člena 163 v povezavi s Prilogo II k Direktivi 2013/36 izhaja, da se sklicevanja na Prilogo I k Direktivi 2006/48 razumejo kot sklicevanja na Prilogo I k Direktivi 2013/36. V tej zadnjenavedeni Prilogi I, naslovljeni „Seznam dejavnosti, za katere velja vzajemno priznavanje“, je v točki 3 naveden „[f]inančni zakup [lizing]“.
Uredba št. 575/2013
11 Člen 1 Uredbe št. 575/2013 se nanaša na enotna pravila o splošnih bonitetnih zahtevah, ki jih morajo izpolnjevati vse institucije, nadzorovane v skladu z Direktivo 2013/36.
12 Izraz „finančna institucija“ v smislu te uredbe je opredeljen v členu 4(1), točki 26, te uredbe.
Hrvaško pravo
Zakon o hrvaški agenciji za nadzor finančnih storitev
13 Člen 15(1) Zakon o Hrvatskoj agenciji za nadzor financijskih usluga (zakon o hrvaški agenciji za nadzor finančnih storitev) (Narodne novine, št. 140/05, 154/11 in 12/12) določa, da je Agencija pooblaščena za sprejetje izvedbenih določb, in sicer zlasti določb o finančnih storitvah. V skladu z odstavkom 2 tega člena 15 je Agencija pooblaščena za opravljanje nadzora nad poslovanjem subjektov nadzora iz odstavka 1 navedenega člena 15 ter za sprejemanje ukrepov za odpravo ugotovljenih nezakonitosti in nepravilnosti.
Zakon o lizingu
14 V skladu s členom 2(4) Zakon o leasingu (zakon o lizingu) (Narodne novine, št.141/13) je „lizinška družba“ države članice pravna oseba s sedežem v državi članici, ki je v skladu z zakonodajo te države članice pooblaščena za opravljanje dejavnosti lizinga.
15 V členu 3(1) tega zakona je „lizinška družba“ opredeljena kot gospodarska družba s sedežem na Hrvaškem, ki je vpisana v sodni register na podlagi dovoljenja za opravljanje poslov lizinga, ki ga izda Agencija pod pogoji, določenimi z navedenim zakonom.
16 Člen 4(1) istega zakona določa, da je lizing pravni posel, v okviru katerega lizingodajalec pridobi predmet lizinga tako, da od dobavitelja predmeta lizinga z nakupom pridobi lastninsko pravico na predmetu lizinga in lizingojemalcu dovoli uporabo tega predmeta lizinga za določen čas, pri čemer se ta lizingojemalec zaveže, da bo za to uporabo plačal nadomestilo.
17 Člen 5(1) zakona o lizingu določa, da lahko gre glede na vsebino in značilnosti lizinga za „finančni lizing (financijski leasing)“ ali „operativni lizing (operativni leasing)“.
18 „Finančni lizing“ je v odstavku 2 tega člena 5 opredeljen kot pravni posel, v okviru katerega lizingojemalec v obdobju uporabe predmeta lizinga lizingodajalcu plača nadomestilo, pri katerem se upošteva celotna vrednost predmeta lizinga, nosi stroške amortizacije tega predmeta lizinga in z možnostjo odkupa lahko pridobi lastninsko pravico na navedenem predmetu lizinga po določeni ceni, ki je na dan izbire te možnosti nižja od realne vrednosti predmeta lizinga na ta dan, pri čemer se tveganja in koristi, povezani z lastništvom predmeta lizinga, v veliki meri prenesejo na lizingojemalca.
19 Odstavek 3 navedenega člena 5 določa, da je „operativni lizing“ pravni posel, v okviru katerega lizingojemalec v obdobju uporabe predmeta lizinga lizingodajalcu plača določeno nadomestilo, pri katerem ni treba upoštevati celotne vrednosti predmeta lizinga, lizingodajalec nosi stroške amortizacije tega predmeta lizinga, lizingojemalec nima pogodbene možnosti odkupa, tveganja in koristi, povezani z lastništvom predmeta lizinga, pa v veliki meri ostanejo lizingodajalcu, kar pomeni, da se ne prenesejo na lizingojemalca.
20 Člen 6(1) zakona o lizingu določa, da lizinške posle lahko opravljajo lizinška družba iz člena 3 tega zakona, lizinška družba države članice iz člena 46 tega zakona in podružnica lizinške družbe iz tretje države iz člena 48 tega zakona.
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
21 Autotechnica je družba, registrirana na Hrvaškem za opravljanje dejavnosti „lizinga motornih vozil“, „dajanja osebnih vozil in tovornjakov (z voznikom ali brez) v najem ter lizinga teh vozil“ ter „dajanja koles, skuterjev in podobnih vozil v najem in lizinga teh vozil“. Je hčerinska družba matične družbe s sedežem v drugi državi članici Evropske unije, ki v tej državi članici opravlja storitve iste vrste.
22 Agencija je pri nadzoru družbe Autotechnica ugotovila, da je ta družba sklenila tri pogodbe o dolgoročnem najemu skupno štirih vozil, nato pa je na konkretno zahtevo svojih strank ta vozila kupila pri dobavitelju, tako da je postala njihov lastnik, in jih dala strankam na razpolago za uporabo.
23 Glede na te elemente je Agencija štela, da družba Autotechnica dejavnost lizinga v smislu zakona o lizingu opravlja brez veljavnega dovoljenja. Zato je z odločbo z dne 14. februarja 2019 družbi Autotechnica opravljanje take dejavnosti prepovedala.
24 Družba Autotechnica je pri Upravni sud u Zagrebu (upravno sodišče v Zagrebu, Hrvaška) vložila tožbo za ugotovitev ničnosti te odločbe. Ta družba zatrjuje, da gre za kršitev pravic, ki naj bi jih imela na podlagi prava Unije, in navaja, da Republika Hrvaška operativnega lizinga ne more enačiti s finančno storitvijo, tako da opravljanje takih storitev ne bi smelo biti pod nadzorom Agencije.
25 Predložitveno sodišče navaja, da se Priloga I k Direktivi 2013/36 v različici v hrvaškem jeziku nanaša le na „financijski lizing (finančni zakup [lizing])“ in ne zajema „operativni lizing (operativnega lizinga)“, za katerega bi bilo torej treba z razlogovanjem a contrario uporabiti določbe Direktive 2006/123. Iz uvodne izjave 33 in člena 2 zadnjenavedene direktive je razvidno, da se ta nanaša na najrazličnejše storitve, vključno z dajanjem avtomobilov v najem, ki bi jih bilo mogoče šteti za storitve operativnega lizinga.
26 Predložitveno sodišče dodaja, da lahko hrvaška zakonodaja, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, družbi Autotechnica in osebam s sedežem v drugih državah članicah, ki želijo ustanoviti sedež na Hrvaškem, prepreči opravljanje dejavnosti komercialnega najema ali operativnega lizinga oziroma jih od tega odvrne, tako da bi lahko bila ta zakonodaja v nasprotju z zahtevami, ki izhajajo iz člena 49 PDEU.
27 V teh okoliščinah je Upravni sud u Zagrebu (upravno sodišče v Zagrebu, Hrvaška) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. (a) Ali spadajo storitve operativnega lizinga in/ali storitve dolgoročnega najema vozil na področje uporabe Direktive [2006/123], kot je navedeno v Priročniku o uveljavljanju Direktive [2006/123] z dne 13. marca 2008, ki ga je izdal Generalni direktorat Evropske komisije za notranji trg in storitve?
(b) Ali se subjekt, ki opravlja posle operativnega lizinga (ne opravlja pa poslov finančnega lizinga) in/ali posle dolgoročnega najema vozil, šteje za finančno institucijo v smislu določbe člena 4(1), točka 26, Uredbe št. 575/2013?
2. Če je odgovor na [prvi del prvega vprašanja] pritrdilen, na [drugi del tega vprašanja] pa nikalen, ali je pooblastilo [Agenciji], da na podlagi člena 6(1) zakona o lizingu nadzira opravljanje storitev operativnega lizinga in/ali storitev dolgoročnega najema vozil, in pooblastilo, da določi dodatne zahteve in omejitve podjetnikom, ki opravljajo take dejavnosti, v skladu s členom 49 [PDEU] v povezavi s členi od 9 do 13 Direktive [2006/123]?
3. Ali je treba člen 49 [PDEU] in določbe členov od 9 do 13 Direktive [2006/123] v okoliščinah, kakršne so v tem sporu, kadar želi matična družba ene države članice prek hčerinske družbe v drugi državi članici opravljati enake storitve kot v državi članici izvora, razlagati tako, da je mogoče z nacionalnim zakonom (zakon o lizingu) določiti dodatne zahteve in omejitve hčerinski družbi in s tem otežiti in/ali narediti manj privlačno opravljanje zadevnih dejavnosti?“
Dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe
28 Agencija in hrvaška vlada sta v svojih stališčih izrazili dvome o dopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe, ker so po njunem mnenju vsi elementi postopka v glavni stvari omejeni na eno samo državo članico, v tem primeru Republiko Hrvaško.
29 Na prvem mestu, v zvezi s členom 49 PDEU iz sodne prakse Sodišča izhaja, da svoboda ustanavljanja, določena v tem členu, v skladu s členom 54 PDEU za družbe ali podjetja, ustanovljena v skladu z zakonodajo posamezne države članice, ki imajo statutarni sedež, glavno upravo ali glavni kraj poslovanja v Uniji, zajema pravico, da svojo dejavnost opravljajo v drugih državah članicah med drugim prek hčerinske družbe (glej v tem smislu sodbo z dne 20. januarja 2021, Lexel, C‑484/19, EU:C:2021:34, točka 33 in navedena sodna praksa).
30 V obravnavanem primeru pa ni sporno, da je družba Autotechnica hčerinska družba družbe, ustanovljene v državi članici, ki ni Republika Hrvaška. Zato ni mogoče trditi niti tega, da so vsi elementi spora o glavni stvari omejeni na eno samo državo članico, niti tega, da sta drugo in tretje vprašanje v delu, v katerem se nanašata na člen 49 PDEU, hipotetični. Zato je predlog za sprejetje predhodne odločbe v delu, ki se nanaša na člen 49 PDEU, dopusten.
31 Na drugem mestu, predloga za sprejetje predhodne odločbe prav tako ni mogoče razglasiti za nedopustnega v delu, ki se nanaša na Direktivo 2006/123. V vsakem primeru se namreč členi od 9 do 13 te direktive, navedeni v drugem in tretjem vprašanju za predhodno odločanje, uporabljajo tudi za položaj, v katerem so vsi elementi omejeni le na eno državo članico (glej v tem smislu sodbo z dne 4. julija 2019, Kirschstein, C‑393/17, EU:C:2019:563, točka 24 in navedena sodna praksa).
32 Na tretjem mestu, treba je opozoriti, da mora predlog za sprejetje predhodne odločbe, da bi Sodišče lahko podalo razlago prava Unije, ki bi bila koristna za nacionalno sodišče, v skladu s členom 94(c) Poslovnika Sodišča vsebovati razloge, ki so predložitvenemu sodišču vzbudili dvom glede razlage ali veljavnosti nekaterih določb prava Unije, in pojasnitev zveze, ki naj bi obstajala med temi določbami in nacionalno zakonodajo, ki jo je treba uporabiti v sporu o glavni stvari (sodba z dne 26. januarja 2023, Ministerstvo na vatreshnite raboti (Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco, ki ga izvaja policija), C‑205/21, EU:C:2023:49, točka 55 in navedena sodna praksa).
33 V obravnavani zadevi pa predložitveno sodišče te obveznosti ni izpolnilo glede razlage člena 4(1), točke 26, Uredbe št. 575/2013, na katerega se nanaša drugi del prvega vprašanja. To sodišče namreč nikakor ni pojasnilo, kakšna je povezava med to določbo in nacionalno zakonodajo, ki se uporablja v sporu o glavni stvari.
34 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je pojem „finančna institucija“ za namene uporabe Uredbe št. 575/2013 opredeljen v členu 4(1), točka 26, te uredbe, ki v skladu s svojim členom 1 določa enotna pravila o splošnih bonitetnih zahtevah, ki jih morajo izpolnjevati vse institucije, nadzorovane v skladu z Direktivo 2013/36. Iz predložitvene odločbe pa ni razvidno, da se postopek v glavni stvari nanaša na spoštovanje takih zahtev.
35 Iz tega sledi, da drugi del prvega vprašanja ni dopusten.
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvi del prvega vprašanja
36 Najprej, ker se besedilo prvega dela prvega vprašanja nanaša na „storitve operativnega lizinga in/ali storitve dolgoročnega najema motornih vozil“, je treba poudariti, da nacionalno pravo, kot je razvidno iz predložitvene odločbe, razlikuje med operativnim lizingom in finančnim lizingom. Za razliko od zadnjenavedenega naj bi bil operativni lizing posebna oblika dajanja v najem motornih vozil, za katero je značilno, da lizingodajalec kupi predmet lizinga na zahtevo lizingojemalca, da bi ga dal temu lizingojemalcu v najem proti plačilu nadomestila, pri katerem se ne upošteva celotna vrednost navedenega predmeta, saj amortizacijskih stroškov ne nosi lizingojemalec, ki ob koncu najemnega obdobja prav tako nima možnosti odkupa.
37 Predložitveno sodišče s prvim delom prvega vprašanja v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2(2)(b) Direktive 2006/123 razlagati tako, da storitve, ki se opravljajo na podlagi pogodbe o dolgoročnem najemu motornih vozil, ki jih najemodajalec kupi na zahtevo najemojemalca, da bi jih temu najemojemalcu dal v najem proti plačilu nadomestila, pomenijo „finančne storitve“ v smislu te določbe.
38 Iz člena 2(2)(b) Direktive 2006/123 izhaja, da se ta direktiva ne uporablja za finančne storitve, kot so med drugim storitve kreditiranja, vključno s storitvami, navedenimi v Prilogi I k Direktivi 2006/48.
39 Glede pojma „finančne storitve“ je treba poudariti, da ni opredeljen niti v tej direktivi niti posredno s sklicevanjem na nacionalno pravo držav članic. Tako je treba ta pojem obravnavati kot avtonomen pojem prava Unije, ki ga je treba na ozemlju Unije razlagati enotno, pri čemer je treba upoštevati ne le besedilo člena 2(2)(b) Direktive 2006/123, ampak tudi kontekst, v katerega je ta določba umeščena, in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je (glej v tem smislu sodbo z dne 22. decembra 2022, EUROAPTIEKA, C‑530/20, EU:C:2022:1014, točka 31 in navedena sodna praksa).
40 Prvič, glede na to, da so v navedeni določbi med primeri, ki so v njej našteti, navedene storitve kreditiranja, je treba opozoriti, da Direktiva 2006/123 ne vsebuje opredelitve pojma „kredit“. Vendar v splošnem pravnem jeziku ta izraz pomeni, da kreditodajalec kreditojemalcu zagotovi denarni znesek oziroma boljše roke ali finančni dogovor za namen financiranja ali odloženega plačila, tako da je treba kreditno pogodbo šteti za pogodbo, s katero kreditodajalec odobri ali obljubi, da bo odobril potrošniku kredit v obliki odloga plačila, posojila ali drugega podobnega finančnega dogovora (sodba z današnjega dne, BMW in drugi, C‑38/21, C‑47/21 in C‑232/21, točka 144).
41 Iz tega sledi, da je za pogodbo o finančnih storitvah kreditiranja značilno, da sledi logiki financiranja ali odloženega plačila, in sicer z uporabo denarnih sredstev oziroma odloga plačila ali finančnih dogovorov, ki jih potrošniku v ta namen zagotovi ponudnik (sodba z današnjega dne, BMW in drugi, C‑38/21, C‑47/21 in C‑232/21, točka 145).
42 Za ugotovitev, ali se pogodba o dolgoročnem najemu motornega vozila nanaša na kredit in s tem na opravljanje finančnih storitev v smislu člena 2(2)(b) Direktive 2006/123, se je treba navezati na njen glavni predmet, tako da se preveri, ali element kreditiranja prevlada nad elementom najema ali pa je obratno (glej po analogiji sodbo z današnjega dne, BMW in drugi, C‑38/21, C‑47/21 in C‑232/21, točka 147).
43 Tako pogodbe o dolgoročnem najemu vozila, v okviru katere mora potrošnik plačevati najemnino v zameno za pravico do uporabe vozila, ni mogoče opredeliti kot „pogodbo o finančnih storitvah“, če ne vključuje obveznosti odkupa vozila ob koncu obdobja lizinga, če potrošnik ne nosi polne amortizacije stroškov, ki so nastali dobavitelju vozila pri njegovem nakupu, in če potrošnik ne nosi tveganj, povezanih s preostankom vrednosti vozila ob izteku pogodbe. Obveznost potrošnika, da nadomesti izgubo vrednosti vozila, če se ob njegovem vračilu ugotovi, da stanje vozila ne ustreza njegovi starosti ali da je bilo preseženo največje dogovorjeno število prevoženih kilometrov, prav tako ne omogoča razlikovanja med temi vrstami pogodb (glej v tem smislu sodbo s tega dne, BMW in drugi, C‑38/21, C‑47/21 in C‑232/21, točki 148 in 149).
44 Drugič, upoštevati je treba tudi Prilogo I k Direktivi 2013/36, na katero se sklicuje člen 2(2)(b) Direktive 2006/123. V točki 3 te priloge I je med finančnimi storitvami naveden „[f]inančni zakup [lizing]“.
45 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da Direktiva 2013/36 ne opredeljuje pojma „[f]inančni zakup [lizing]“ niti ne napotuje na pravo držav članic za določitev pomena ali obsega tega pojma. Zato je treba v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 39 te sodbe, navedeni pojem obravnavati kot avtonomen pojem prava Unije in ga na njenem ozemlju razlagati enotno. Iz tega sledi, da zgolj dejstvo, da pogodba o dolgoročnem najemu motornega vozila ne spada pod pojem „finančni lizing“ v smislu nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari, samo po sebi ne nasprotuje temu, da se ta pogodba šteje za pogodbo o finančnem lizingu v smislu Priloge I, točka 3, k Direktivi 2013/36 in da se tako nanaša na opravljanje finančnih storitev v smislu člena 2(2)(b) Direktive 2006/123.
46 Pojem „finančni zakup [lizing]“, kot je naveden v točki 3 Priloge I k Direktivi 2013/36, je zato treba razlagati glede na pomen tega izraza v splošnem pravnem jeziku, v katerem pojem „pogodba o finančnem lizingu“ zajema pogodbo, s katero ena od strank drugi stranki odobri kredit za financiranje najemne uporabe predmeta, katerega lastnica ostane, druga stranka pa lahko ob prenehanju pogodbe ta predmet vrne ali ga odkupi, pri čemer je določeno, da se večina koristi in tveganj, povezanih s pravnim lastništvom, za čas trajanja pogodbe prenese na to drugo stranko (sodba z današnjega dne, BMW in drugi, C‑38/21, C‑47/21 in C‑232/21, točka 134 in navedena sodna praksa).
47 Tretjič, v zvezi s kontekstom, v katerega je umeščen člen 2(2)(b) Direktive 2006/123, je treba omeniti uvodno izjavo 33 te direktive, iz katere je razvidno, da je dajanje motornih vozil v najem storitev, ki spada na področje uporabe navedene direktive in je zato ni mogoče opredeliti kot „finančno storitev“ v smislu člena 2(2)(b) iste direktive.
48 Četrtič, v zvezi s ciljem, da se s področja uporabe Direktive 2006/123 v skladu s členom 2(2)(b) izključijo finančne storitve, iz uvodne izjave 18 te direktive izhaja, da je navedena izključitev utemeljena s tem, da so take dejavnosti predmet posebne ureditve Unije. Kot izhaja iz Direktive 2013/36 in Uredbe št. 575/2013, ki sta del te posebne ureditve, ta ureditev določa nadzor nad opravljanjem finančnih storitev nekaterih vrst institucij in bonitetne zahteve, ki jih morajo te institucije izpolnjevati.
49 V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da se v nacionalnem pravu operativni ali finančni lizing od navadne pogodbe o dolgoročnem najemu razlikuje po tem, da lizingodajalec ni prvotni lastnik predmeta lizinga, ampak ga kupi na zahtevo lizingojemalca prav zato, da bi mu ga dal v najem.
50 Res je, da v okviru finančnega lizinga lizingodajalec pridobi lastninsko pravico na predmetu lizinga in ga nato da v najem lizingojemalcu, pri čemer so plačila, dolgovana na podlagi pogodbe o finančnem lizingu, namenjena poplačilu sredstev, ki jih je zagotovil lizingodajalec.
51 Vendar pa ni mogoče domnevati, da je vsaka pogodba o dolgoročnem najemu motornega vozila, ki ga je najemodajalec kupil na zahtevo najemojemalca, da bi ga dal najemojemalcu v najem, nujno pogodba o finančnem lizingu, katere predmet je opravljanje „finančne storitve“ v smislu člena 2(2)(b) Direktive 2006/123. Dejstvo, da najemodajalec kupi vozilo na posebno zahtevo svoje stranke, samo po sebi ne vpliva na to, ali storitve, ki se opravljajo na podlagi te pogodbe, izpolnjujejo eno ali drugo od upoštevnih meril, naštetih v točki 43 te sodbe, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot „finančne storitve“.
52 Poleg tega je treba ob upoštevanju navedb iz točke 43 te sodbe poudariti, da neobstoj možnosti odkupa v pogodbi o dolgoročnem najemu vozila sam po sebi ne more zadostovati za ugotovitev, da storitve, ki se opravljajo v okviru te pogodbe, niso finančne narave.
53 Glede na naravo predmeta najema in stopnjo njegove amortizacije je namreč mogoče, da bo po dolgoročnem najemu ta predmet izgubil skoraj vso svojo vrednost, tako da najemnik ne bo imel nobenega interesa, da bi postal njegov lastnik.
54 Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov je treba na prvi del prvega vprašanja odgovoriti, da je treba člen 2(2)(b) Direktive 2006/123 razlagati tako, da storitve, ki se opravljajo na podlagi pogodbe o dolgoročnem najemu motornih vozil, ki jih najemodajalec kupi na zahtevo najemojemalca, da bi jih temu najemojemalcu dal v najem proti plačilu nadomestila, niso „finančne storitve“ v smislu te določbe, razen če:
– pogodba o najemu vključuje obveznost odkupa vozila ob koncu obdobja najema,
– je namen nadomestil, ki jih na podlagi te pogodbe plačuje najemojemalec, najemodajalcu omogočiti popolno amortizacijo stroškov, ki jih je ta imel z nakupom vozila, ali
– navedena pogodba vključuje prenos tveganj, povezanih s preostalo vrednostjo vozila ob izteku te pogodbe.
Drugo vprašanje
55 Iz sodne prakse Sodišča izhaja, prvič, da je treba vsak nacionalni ukrep na področju, ki je bilo predmet popolne harmonizacije na ravni Unije, presojati glede na določbe tega harmonizacijskega ukrepa, ne pa glede na določbe primarnega prava, in drugič, da je s členi od 9 do 13 Direktive 2006/123 opravljena izčrpna harmonizacija za storitve, ki spadajo na področje uporabe teh členov (sodba z dne 14. julija 2016, Promoimpresa in drugi, C‑458/14 in C‑67/15, EU:C:2016:558, točki 59 in 61). V teh okoliščinah in kot je generalni pravobranilec v bistvu poudaril v točki 64 sklepnih predlogov, je treba drugo vprašanje preučiti z vidika te direktive, ne da bi se bilo treba sklicevati na člen 49 PDEU, ki se nanaša na svobodo ustanavljanja.
56 Zato je treba šteti, da predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 9(1) ter člen 10(1) in (2) Direktive 2006/123 razlagati tako, da nasprotujeta določbi nacionalnega prava, ki vzpostavlja sistem dovoljenj v smislu člena 4, točka 6, te direktive za opravljanje storitev dolgoročnega najema motornih vozil ter ki nacionalni organ, pristojen za upravljanje tega sistema, pooblašča, da za podjetja, ki opravljajo take storitve, določi zahteve in omejitve.
57 Najprej je treba pojasniti, da se drugo vprašanje, kot potrjuje njegovo besedilo, nanaša na opravljanje storitev dolgoročnega najema motornih vozil, in ne na finančne storitve, ki se opravljajo na podlagi pogodbe o takem dajanju v najem. Zadnjenavedene storitve so na podlagi člena 2(2)(b) Direktive 2006/123 izključene s področja uporabe te direktive.
58 Opozoriti je treba, da lahko države članice v skladu s členom 9(1) Direktive 2006/123 začetek opravljanja ali opravljanje storitvene dejavnosti pogojujejo s sistemom dovoljenj le, če ta sistem ni diskriminatoren, če je utemeljen s pomembnimi razlogi, ki se nanašajo na javni interes, in če zastavljenega cilja ni mogoče doseči z manj omejevalnim ukrepom, zlasti ker bi bil naknadni pregled prepozen, da bi bil lahko dejansko učinkovit.
59 V obravnavanem primeru mora predložitveno sodišče presoditi, ali so navedeni pogoji glede sistema dovoljenj iz postopka v glavni stvari izpolnjeni v delu, ki se nanaša na opravljanje storitev dolgoročnega najema vozil, ki niso finančna storitev.
60 Za usmerjanje predložitvenega sodišča pri njegovi presoji je treba poudariti, prvič, da – kot je generalni pravobranilec ugotovil v točki 55 sklepnih predlogov – spis, s katerim razpolaga Sodišče, ne vsebuje nobenega elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da je ureditev iz postopka v glavni stvari diskriminatorna do družbe Autotechnica. Vendar mora predložitveno sodišče po potrebi opraviti potrebna preverjanja.
61 Drugič, Agencija in hrvaška vlada sta v stališčih, predloženih Sodišču, trdili, da je cilj sistema dovoljenj iz postopka v glavni stvari varstvo potrošnikov. Kot je razvidno iz člena 4, točka 8, Direktive 2006/123, je varstvo potrošnikov pomemben razlog, ki se nanaša na javni interes in na katerega se je mogoče sklicevati za utemeljitev sistema dovoljenj v skladu s členom 9(1) te direktive.
62 Vendar pa ni razvidno, da bi hrvaško pravo za opravljanje dejavnosti, podobnih dolgoročnemu najemu motornih vozil, in zlasti za kratkoročni najem takih vozil določalo sistem dovoljenj. V zvezi s tem je treba poudariti, da niti Agencija niti hrvaška vlada v svojih stališčih nista navedli razlogov, s katerimi bi bilo mogoče upravičiti to posebno obravnavo zgolj storitev dolgoročnega najema motornih vozil.
63 Poleg tega je treba ugotoviti, da sistem dovoljenj iz postopka v glavni stvari upravlja Agencija, ki je v skladu z nacionalnim pravom pooblaščena za nadzor nad finančnimi dejavnostmi. Agencija in hrvaška vlada pa v svojih stališčih prav tako nista navedli razlogov, ki bi lahko upravičili, da tak nacionalni organ upravlja sistem dovoljenj za opravljanje nefinančnih storitev.
64 Zato bo moralo predložitveno sodišče ob upoštevanju dejstva, da sistem dovoljenj iz postopka v glavni stvari zajema le storitve dolgoročnega najema motornih vozil, in ne drugih podobnih storitev, ter dejstva, da ta sistem upravlja nacionalni organ, pristojen za nadzor finančnih storitev, preveriti, ali je mogoče šteti, da je navedeni sistem upravičen z uresničevanjem cilja varstva potrošnikov.
65 Tretjič, ob predpostavki, da je tako, bo treba preveriti še, ali – kot se zahteva s členom 9(1)(c) Direktive 2006/123 v povezavi z njeno uvodno izjavo 54 – cilja varstva potrošnikov v obravnavanem primeru ni mogoče uresničiti z manj omejevalnim ukrepom, kot so redni periodični pregledi podjetij, ki opravljajo storitve dolgoročnega najema motornih vozil.
66 Četrtič, če se izkaže, da sistem dovoljenj iz postopka v glavni stvari izpolnjuje pogoje iz člena 9(1) Direktive 2006/123, bo moralo predložitveno sodišče preveriti še, ali ta sistem, kot se zahteva v skladu s členom 10(1) in (2) te direktive, temelji na merilih, ki urejajo izvajanje diskrecijske pravice organa, pristojnega za upravljanje tega sistema, v obravnavanem primeru Agencije, ki so jasna in nedvoumna, pregledna in dostopna, vnaprej objavljena, objektivna, nediskriminatorna, utemeljena s pomembnimi razlogi v javnem interesu, kot je varstvo potrošnikov, na katerega se sklicujeta Agencija in hrvaška vlada, ter sorazmerna s tem ciljem.
67 Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 9(1) ter člen 10(1) in (2) Direktive 2006/123 razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, ki na eni strani vzpostavlja sistem dovoljenj v smislu člena 4, točka 6, te direktive za opravljanje storitev dolgoročnega najema motornih vozil v okviru pogodbe, ki se ne nanaša na opravljanje finančnih storitev v smislu člena 2(2)(b) te direktive, in ki na drugi strani nacionalni organ, pristojen za upravljanje tega sistema, pooblašča, da za podjetja, ki opravljajo take storitve, določi zahteve in omejitve, razen če navedeni sistem izpolnjuje zahteve iz člena 9(1) ter člena 10(1) in (2) te direktive.
Tretje vprašanje
68 Ob upoštevanju tega, kar je bilo navedeno v točki 55 te sodbe, in odgovora na drugo vprašanje na tretje vprašanje ni treba odgovoriti, saj se to nanaša na čezmejni položaj, ki spada na področje uporabe člena 49 PDEU.
Stroški
69 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:
1. Člen 2(2)(b) Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu
je treba razlagati tako, da
storitve, ki se opravljajo na podlagi pogodbe o dolgoročnem najemu motornih vozil, ki jih najemodajalec kupi na zahtevo najemojemalca, da bi jih temu najemojemalcu dal v najem proti plačilu nadomestila, niso „finančne storitve“ v smislu te določbe, razen če:
– pogodba o najemu vključuje obveznost odkupa vozila ob koncu obdobja najema,
– je namen nadomestil, ki jih na podlagi te pogodbe plačuje najemojemalec, najemodajalcu omogočiti popolno amortizacijo stroškov, ki jih je ta imel z nakupom vozila, ali
– navedena pogodba vključuje prenos tveganj, povezanih s preostalo vrednostjo vozila ob izteku te pogodbe.
2. Člen 9(1) ter člen 10(1) in (2) Direktive 2006/123
je treba razlagati tako, da
nasprotujeta ureditvi države članice, ki na eni strani vzpostavlja sistem dovoljenj v smislu člena 4, točka 6, te direktive za opravljanje storitev dolgoročnega najema motornih vozil v okviru pogodbe, ki se ne nanaša na opravljanje finančnih storitev v smislu člena 2(2)(b) te direktive, in ki na drugi strani nacionalni organ, pristojen za upravljanje tega sistema, pooblašča, da za podjetja, ki opravljajo take storitve, določi zahteve in omejitve, razen če navedeni sistem izpolnjuje zahteve iz člena 9(1) ter člena 10(1) in (2) te direktive.
Podpisi