SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 21. aprila 2015(*)
„Znamka Skupnosti – Postopek za ugotovitev ničnosti – Figurativna znamka Skupnosti z motivom šahovnice rjave in bež barve – Absolutni razlog za zavrnitev – Neobstoj razlikovalnega učinka – Neobstoj razlikovalnega učinka, pridobljenega z uporabo – Člen 7(1)(b) in (3) Uredbe št. 207/2009 – Člen 52(1) in (2) Uredbe št. 207/2009“
V zadevi T‑359/12,
Louis Vuitton Malletier s sedežem v Parizu (Francija), ki ga zastopajo P. Roncaglia, G. Lazzeretti in N. Parrotta, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopa P. Bullock, zastopnik,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe pri UUNT, intervenientka pred Splošnim sodiščem, je bila
Nanu-Nana Handelsgesellschaft mbH für Geschenkartikel & Co. KG s sedežem v Berlinu (Nemčija), ki jo zastopata T. Boddien in A. Nordemann, odvetnika,
zaradi tožbe zoper odločbo prvega odbora za pritožbe pri UUNT z dne 4. maja 2012 (zadeva R 1855/2011‑1) v zvezi s postopkom za ugotovitev ničnosti med Nanu-Nana Handelsgesellschaft mbH für Geschenkartikel & Co. KG in Louis Vuitton Malletier,
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi M. E. Martins Ribeiro (poročevalka), predsednica, S. Gervasoni in L. Madise, sodnika,
sodna tajnica: J. Weychert, administratorka,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 8. avgusta 2012,
na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je UUNT vložil v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 13. novembra 2012,
na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je intervenient vložil v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 26. novembra 2012,
na podlagi replike, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 9. aprila 2013,
na podlagi duplike, ki jo je intervenientka vložila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 4. julija 2013,
na podlagi sklepa z dne 14. februarja 2014 o združitvi zadev T‑359/12 in T‑360/12 za namen ustnega postopka,
na podlagi obravnave z dne 4. marca 2014,
na podlagi sklepa o prekinitvi postopka z dne 5. septembra 2014
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, Louis Vuitton Malletier, je 18. septembra 1996 pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL L 1994, L 11, str. 1), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1)), vložila prijavo znamke Skupnosti.
2 Znamka, katere registracija je bila zahtevana, je ta figurativni znak:
3 Proizvodi, za katere je bila zahtevana registracija, so iz razreda 18 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil spremenjen in dopolnjen, in ustrezajo temu opisu: „Izdelki iz usnja in imitacije usnja, ki niso zajeti v drugih razredih, predvsem škatle iz usnja ali usnjene lepenke, ovoji iz usnja ali imitacije usnja; kovčki in potovalne torbe, potovalne zaščitne prevleke za oblačila, kovčki, ročni kovčki, prtljaga, kozmetični kovčki, imenovani ‚neseserji‘, nahrbtniki, ročne torbe, torbe za na plažo, nakupovalne torbe, ramenske torbe, trdi kovčki, denarnice, aktovke, usnjene aktovke, šolske torbe z jermenom, manjše vreče, usnjeni izdelki, zlasti listnice, denarnice iz nežlahtnih kovin, etuiji za ključe, čekovne listnice; dežniki, sončniki, sprehajalne palice, palice-stolčki.“
4 Ta prijava je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 19/1998 z dne 16. marca 1998.
5 Tožeči stranki je bila 27. avgusta 1998 odobrena registracija zgoraj navedene figurativne znamke Skupnosti pod številko 370445.
6 Intervenientka, Nanu-Nana Handelsgesellschaft mbH für Geschenkartikel & Co. KG, je 28. septembra 2009 v skladu s členoma 52(1)(a) ter 7(1), od (b) do (d), e(iii) in (f) Uredbe št. 207/2009 vložila zahtevo za ugotovitev ničnosti v zvezi z vsemi proizvodi, ki so bili zavarovani z registracijo znamke Skupnosti. Ta zahteva je temeljila na dejstvu, da je izpodbijana znamka opisna in brez slehernega razlikovalnega učinka, da je postala običajna v jezikovni rabi ali v dobroverni ustaljeni praksi trgovanja, da je sestavljena izključno iz oblike, ki da blagu bistveno vrednost, in da nasprotuje javnemu redu ali sprejetim moralnim načelom. Poleg tega je intervenientka trdila, da tožeča stranka ob vložitvi prijave blagovne znamke ni ravnala v dobri veri v smislu člena 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009.
7 Oddelek za izbris je z odločbo z dne 11. julija 2011 na podlagi člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členoma 52(1)(a) in 7(3) te uredbe in členom 52(2) iste uredbe zahtevi za ugotovitev ničnosti ugodil. Oddelek za izbris je najprej ugotovil, da je znamka Skupnosti sestavljena iz motiva šahovnice v strukturi zaporedja in votka, ki se ga nanese na upoštevne proizvode. Menil je tudi, da gre za enega najbolj temeljnih motivov, ki se ga uporabi kot okras, tako da ga upoštevna javnost zaznava preprosto kot okrasni element, in ne kot znak, ki označuje izvor zadevnih proizvodov, ter da se izpodbijana znamka v nobenem primeru bistveno ne oddaljuje od standarda ali običajev tega sektorja. Končno je menil, da dokumenti, ki jih je predložil imetnik znamke Skupnosti, ne dokazujejo, da bi znamka Skupnosti ob vložitvi prijave ali po registraciji z uporabo pridobila razlikovalni učinek vsaj v večjem delu Evropske unije, in sicer na Danskem, Portugalskem, Finskem in Švedskem.
8 Tožeča stranka je 9. septembra 2011 zoper odločbo oddelka za izbris vložila pritožbo.
9 Z odločbo z dne 4. maja 2012 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) je prvi odbor za pritožbe pri UUNT odločbo oddelka za izbris potrdil in pritožbo zavrnil.
10 Odbor za pritožbe je v točki 37 izpodbijane odločbe v bistvu najprej navedel, da je motiv šahovnice, kot je predstavljen v izpodbijani znamki, osnoven in splošen ter sestavljen iz zelo preprostih elementov ter da je splošno znano, da se je ta kompozicija običajno uporabljala v dekorativni namen za različne proizvode, med katerimi so ti iz razreda 18. Odbor za pritožbe je nato v točkah 41 in 42 izpodbijane odločbe menil, da izpodbijana znamka ob neobstoju elementov, ki bi jo lahko ločili od drugih oblik šahovnic, ne more izpolnjevati svoje bistvene vloge označbe identitete ali izvora znamke. Dalje je odbor za pritožbe v točkah 43 in 47 iste odločbe menil, da struktura zaporedja in votka izpodbijane znamke ni bistvena lastnost navedene znamke in ji ne daje razlikovalnega učinka. Poleg tega naj v skladu s točko 46 izpodbijane odločbe dejstvo, da je bila struktura zaporedja in votka navedene znamke kopirana, naj ne bi dokazovalo, da je šlo za označbo trgovskega izvora za upoštevno javnost. V skladu s točko 48 izpodbijane odločbe velja enako za posebno kombinacijo rjave in bež barve. Odbor za pritožbe je tako v točki 49 izpodbijane odločbe menil, da je izpodbijana znamka nadvse preprosta in ne vsebuje elementa, zaradi katerega bi bila edinstvena, tako da bi dajala vtis, da ne gre za splošen in običajen motiv šahovnice. V točki 50 izpodbijane odločbe je dodal, da se znaki, kot je izpodbijana znamka, splošno uporabljajo kot dodatni znaki, ki soobstajajo poleg hišne znamke proizvajalca, tako da je v točki 51 izpodbijane odločbe sklenil, da navedena znamka nima razlikovalnega učinka. Odbor za pritožbe je v točki 55 izpodbijane odločbe tudi ocenil, da dokumenti, ki jih je predložil imetnik izpodbijane znamke, ne izkazujejo, da ima upoštevna javnost navado, da domneva o trgovskem izvoru zadevnih proizvodov na podlagi motivov. Končno je odbor za pritožbe v točkah od 73 do 75 izpodbijane odločbe ugotovil, da na podlagi dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, ni bilo dokazano, da je izpodbijana znamka pridobila razlikovalni učinek z uporabo na večjem delu upoštevnega ozemlja, in sicer na Danskem, Portugalskem, Finskem in Švedskem, in to niti ob vložitvi prijave niti po njeni registraciji.
Predlogi strank
11 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razveljavi;
– UUNT naloži plačilo stroškov tega postopka;
– intervenientki naloži plačilo stroškov, nastalih v postopkih pred oddelkom za izbris in odborom za pritožbe.
12 UUNT in intervenientka Splošnemu sodišču predlagata, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
13 Intervenientka je na obravnavi na vprašanje Splošnega sodišča izrecno umaknila dodatne trditve, ki jih je že uveljavljala v prvotni zahtevi za ugotovitev ničnosti in ponovila v odgovoru na tožbo ter so temeljile na dejstvu, da je bila izpodbijana znamka tudi registrirana v nasprotju s členom 7(1), od (b) do (d), (e)(iii) in (f) Uredbe št. 207/2009, kar je bilo navedeno v zapisniku obravnave.
Pravo
14 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja dva tožbena razloga, in sicer, prvič, kršitev členov 7(1)(b) in 52(1) Uredbe št. 207/2009, in drugič, kršitev členov 7(3) in 52(2) te uredbe.
Prvi tožbeni razlog: kršitev členov 7(1)(b) in 52(1) Uredbe št. 207/2009
15 Prvi tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo členov 7(1)(b) in 52(1) Uredbe št. 207/2009 se deli na dva dela. S prvim tožeča stranka odboru za pritožbe v bistvu očita, da ni zgolj presojal, ali ima izpodbijana znamka minimalni razlikovalni učinek, temveč je ugotavljal, ali ima navedena znamka še druge lastnosti, ki bi lahko pritegnile pozornost upoštevnega potrošnika, in tako zahteval, da ta znamka doseže višji prag razlikovalnega učinka. Dalje odboru za pritožbe očita, da je izpodbijano znamko predstavil napačno, kot da gre za splošno prijavo motiva šahovnice. Tožeča stranka tudi meni, da je odbor za pritožbe napačno presodil izpodbijano znamko glede zadevnih proizvodov iz razreda 18 na eni strani in dojemanje zadevne javnosti na drugi strani. Z drugim delom tožeča stranka trdi, da je odbor za pritožbe kršil pravila o dokaznem bremenu.
Svojstveni razlikovalni učinek izpodbijane znamke
16 Spomniti je treba, da se v skladu s členom 52(1)(a) Uredbe št. 207/2009 znamka Skupnosti razglasi za nično na podlagi zahteve, vložene pri UUNT, če je bila registrirana v nasprotju z določbami člena 7 te uredbe.
17 Absolutni razlog za zavrnitev je treba v skladu s sodno prakso razlagati glede na splošni interes, na katerem temelji. Glede člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 se pojem splošnega interesa očitno zamenjuje z bistveno vlogo znamke, ki je zagotoviti potrošniku ali končnemu uporabniku istovetnost izvora proizvoda ali storitve, ki ju znamka označuje, in mu omogočiti, da ta proizvod ali storitev brez morebitne zmote razlikuje od tistih, ki izvirajo od drugod (glej sodbo z dne 8. maja 2008, Eurohypo/UUNT, C‑304/06 P, ZOdl., EU:C:2008:261, točki 55 in 56 in navedena sodna praksa).
18 Razlikovalni učinek znamke v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/29 pomeni, da je ta znamka primerna, da proizvode, za katere se zahteva registracija, označuje kot proizvode, ki izhajajo iz določenega podjetja, in jih tako razlikuje od proizvodov drugih podjetij (glej sodbo z dne 29. aprila 2004, Henkel/UUNT, C‑456/01 P in C‑457/01 P, Recueil, EU:C:2004:258, točka 34 in navedena sodna praksa).
19 Ta razlikovalni učinek znamke je treba presojati glede na proizvode ali storitve, za katere je bila zahtevana registracija, in glede na dojemanje upoštevne javnosti, ki jo sestavljajo povprečni potrošniki teh proizvodov ali storitev, ki so običajno obveščeni ter razumno pozorni in preudarni (zgoraj v točki 18 navedena sodba Henkel/UUNT, EU:C:2004:258, točka 35, in z dne 22. junija 2006, Storck/UUNT, C‑25/05 P, ZOdl., EU:C:2006:422, točka 25). Pozornost povprečnega potrošnika, za katerega se šteje, da je običajno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, se spreminja glede na kategorijo zadevnih proizvodov ali storitev (sodba z dne 10. oktobra 2007, Bang & Olufsen/UUNT (Oblika zvočnika), T‑460/05, ZOdl., EU:T:2007:304, točka 32).
20 V skladu z ustaljeno sodno prakso so merila za presojo razlikovalnega učinka tridimenzionalnih znamk, ki imajo videz proizvoda samega, enaka tistim, ki se uporabljajo za druge kategorije znamk (glej zgoraj v točki 19 navedeno sodbo Storck/UUNT, EU:C:2006:422, točka 26 in navedena sodna praksa; sodba z dne 19. septembra 2012, Fraas/UUNT (Karirast vzorec v temno sivi, svetlo sivi, bež in temno rdeči barvi), T‑50/11, EU:T:2012:442, točka 40).
21 Vendar je v okviru uporabe teh meril treba upoštevati dejstvo, da dojemanje povprečnih potrošnikov v primeru tridimenzionalne znamke, ki ima videz proizvoda samega, ni nujno enako dojemanju besedne ali figurativne znamke, ki jo sestavlja znak, ki ni odvisen od videza proizvodov, ki jih znamka označuje (glej zgoraj v točki 19 navedeno sodbo Storck/UUNT, EU:C:2006:422, točka 27 in navedena sodna praksa; zgoraj v točki 20 navedena sodba Karirast vzorec v temno sivi, svetlo sivi, bež in temno rdeči barvi, EU:T:2012:442, točka 40).
22 Povprečni porabniki namreč niso vajeni sklepati o izvoru proizvoda iz oblike proizvodov ali njihove embalaže, če ni kakršnega koli figurativnega ali besednega elementa, zato se zdi težje dokazati razlikovalni učinek take tridimenzionalne znamke kot besedne ali figurativne (zgoraj v točki 19 navedena sodba Storck/UUNT, EU:C:2006:422, točka 27 in navedena sodna praksa; zgoraj v točki 20 navedena sodba Karirast vzorec v temno sivi, svetlo sivi, bež in temno rdeči barvi, EU:T:2012:442, točka 40).
23 Poleg tega v skladu s sodno prakso velja, da bolj ko se oblika, ki sestavlja znamko, za katero je zahtevana registracija, približuje najverjetnejši obliki, ki jo ima zadevni proizvod, bolj je verjetno, da navedena oblika nima razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009. V teh okoliščinah ima le znamka, ki se znatno razlikuje od standardov ali običajev sektorja in zato izpolnjuje bistveno vlogo označbe izvora, razlikovalni učinek v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 (zgoraj v točki 18 navedena sodba Henkel/UUNT, EU:C:2004:258, točka 39, in sodba z dne 12. januarja 2006, Deutsche SiSi-Werke/UUNT, C‑173/04 P, ZOdl., EU:C:2006:20, točka 31; glej tudi sodbo z dne 21. aprila 2010, Schunk/UUNT (Upodobitev vpenjalne glave), T‑7/09, EU:T:2010:153, točka 19 in navedena sodna praksa).
24 Ta sodna praksa, ki se je razvila v zvezi s tridimenzionalnimi znamkami, ki imajo videz samega proizvoda, velja tudi, kadar je izpodbijana znamka figurativna znamka v obliki dvodimenzionalne upodobitve navedenega proizvoda. Tudi v takem primeru znamka namreč ni sestavljena iz znaka, neodvisnega od videza proizvodov, ki jih označuje (glej v tem smislu zgoraj v točki 19 navedeno sodbo Storck/UUNT, EU:C:2006:422, točka 29; sklep z dne 13. septembra 2011, Wilfer/UUNT, C‑546/10 P, EU:C:2011:574, točka 59; sodbo z dne 14. septembra 2009, Lange Uhren/UUNT (Geometrična polja na številčnici ročne ure), T‑152/07, EU:T:2009:324, točka 70, in zgoraj v točki 20 navedeno sodbo Karirast vzorec v temno sivi, svetlo sivi, bež in temno rdeči barvi, EU:T:2012:442, točka 42).
25 Tako je tudi v primeru figurativne znamke, ki je delno sestavljena iz oblike proizvoda, ki ga označuje, saj jo lahko upoštevna javnost takoj in brez posebnega razmišljanja dojame kot upodobitev posebej zanimive ali privlačne podrobnosti zadevnega proizvoda, in ne kot označbo njegovega trgovskega izvora (zgoraj v točki 20 navedena sodba Karirast vzorec v temno sivi, svetlo sivi, bež in temno rdeči barvi, EU:T:2012:442, točka 43).
26 Ob upoštevanju teh ugotovitev je treba preučiti trditve tožeče stranke zoper zakonitost izpodbijane odločbe.
27 Prvič, stranki ne ugovarjata presoji odbora za pritožbe iz točke 29 izpodbijane odločbe, v skladu s katero so zadevni proizvodi, zajeti z izpodbijano znamko, proizvodi široke potrošnje, tako da upoštevno javnost sestavlja povprečni potrošnik Unije, ki naj bi bil običajno obveščen ter razumno pozoren in preudaren. Dalje, kot je pravilno poudaril odbor za pritožbe, iz opisa zadevnih proizvodov ne izhaja, da naj bi šlo za luksuzne proizvode oziroma tako sofisticirane ali drage, da bi bila upoštevna javnost nanje še posebej pozorna.
28 Drugič, v zvezi z zadevnimi proizvodi je treba ugotoviti, da je izpodbijana znamka upodobljena v obliki motiva, ki se ga namesti na del zadevnega proizvoda ali na njegovo celotno površino, kar je tožeča stranka v odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča izrecno priznala.
29 Glede zadevnih proizvodov, in sicer usnjenih izdelkov in izdelkov iz imitacij usnja, različnih torb ali denarnic, dežnikov in sončnikov, ki lahko vsebujejo dele tega materiala, je lahko tako zadevni vzorec nameščen na večjo ali manjšo površino teh proizvodov, kar se posledično odraža v njihovem videzu (glej v tem smislu zgoraj v točki 20 navedeno sodbo Karirast vzorec v temno sivi, svetlo sivi, bež in temno rdeči barvi, EU:T:2012:442, točka 50).
30 Odbor za pritožbe je zato v točki 33 izpodbijane odločbe pravilno menil, da je odločilni element izpodbijane znamke v dejstvu, da se znamka zamenjuje z videzom zadevnega proizvoda.
31 Zato se je odbor za pritožbe pri presoji razlikovalnega učinka izpodbijane znamke – v nasprotju s trditvami tožeče stranke, da naj bi odbor za pritožbe od nje neupravičeno zahteval dokaz, da izpodbijana znamka dosega višji prag razlikovalnega učinka – pravilno oprl na načela, ki veljajo za tridimenzionalne znamke. Preudarki iz zgornjih točk 24 in 25 upravičujejo uporabo sodne prakse s področja tridimenzionalnih znamk, navedeno zgoraj v točkah od 20 do 23, tudi za figurativne znamke, sestavljene iz oblike zadevnega proizvoda ali oblike dela zadevnega proizvoda, saj tudi take znamke niso neodvisne od videza proizvoda, ki ga označujejo (glej v tem smislu zgoraj v točki 20 navedeno sodbo Karirast vzorec v temno sivi, svetlo sivi, bež in temno rdeči barvi, EU:T:2012:442, točka 53).
32 Tretjič, preučiti je treba trditev tožeče stranke, da obstaja praksa, v skladu s katero naj bi se take figurativne znamke uporabljale v trgovini s proizvodi, ki jih zajema izpodbijana znamka, z namenom ugotavljanja trgovske istovetnosti, tako da bi bila javnost vajena dojeti kot znamke različne znake besednih znamk, zlasti motive, ki pokrivajo celotno površino različnih vrst usnjenih izdelkov. Zato naj bi po mnenju tožeče stranke zadostovalo, da ima zadevna znamka minimalni razlikovalni učinek za ohranitev odobrene registracije.
33 V zvezi s tem je treba spomniti, da je Sodišče v zgoraj v točki 24 navedenem sklepu Wilfer/UUNT (EU:C:2011:574, točka 55) zavrnilo stališče, da naj bi bili proizvodi, glede katerih naj bi bil potrošnik vajen, da se oblike nekaterih elementov proizvoda uporabljajo kot označba njegovega izvora, izključeni iz uporabe sodne prakse, navedene v točki 23 zgoraj. Sodišče je nasprotno menilo, da iz te sodne prakse izhaja, da če se je videz proizvodov v danem sektorju ali videz elementa teh proizvodov uporabljal kot označba proizvajalca, je bilo to le zato, ker se je videz zadostnega števila teh proizvodov ali elementov teh proizvodov močno razlikoval od standardov ali običajev tega sektorja (zgoraj v točki 24 navedeni sklep Wilfer/UUNT, EU:C:2011:574, točka 56, in zgoraj v točki 20 navedena sodba Karirast vzorec v temno sivi, svetlo sivi, bež in temno rdeči barvi, EU:T:2012:442, točka 58).
34 Zato je trditev tožeče stranke, da naj bi bil potrošnik vajen prepoznati motiv kot označbo trgovskega izvora proizvodov, neupoštevna, ker okoliščina, da potrošniki prepoznajo take znake kot znamko, ne pomeni nujno, da imajo svojstven razlikovalni učinek. Dejansko pa je mogoče, da znamka razlikovalni učinek sčasoma pridobi z uporabo (sodba z dne 28. septembra 2010, Rosenruist/UUNT (Upodobitev žepa z dvema vijugama), T‑388/09, EU:T:2010:410, točka 33).
35 Četrtič, preučiti je treba, ali se izpodbijani motiv zelo razlikuje od standardov in običajev sektorja in s tem potrošniku omogoča, da prepozna motiv, ki ustreza obliki izpodbijane upodobitve, kot da izhaja iz določenega podjetja in ga torej razlikuje od motivov, ki izhajajo iz drugih podjetij.
36 V tej zadevi je izpodbijana znamka sestavljena, kot je pravilno ugotovil odbor za pritožbe v točki 30 izpodbijane odločbe, iz pravilnega vzorca kvadratov, ki se izmenjujejo v dveh barvah, in sicer rjavi in bež, in sestavljajo obliko šahovnice. Struktura zaporedja in votka, ki sestavlja, kot navaja tožeča stranka, motiv v motivu, se pojavi tudi znotraj kvadratov po metodi navideznega tkanja dveh prepletenih niti.
37 Po eni strani je motiv šahovnice osnoven in običajen figurativni motiv, saj je sestavljen iz pravilnega zaporedja kvadratov enake velikosti, ki se izmenično razlikujejo v dveh različnih barvah, rjavi in bež. Ta motiv torej ne vsebuje nobene opazne različice glede na upodobitev klasične šahovnice in se ujema z običajno upodobitvijo takega motiva. Tudi na proizvodih, kot so ti iz razreda 18, na katere je zadevni motiv nameščen, se ta ne razlikuje od običajev in standardov sektorja, v katerem so ti proizvodi praviloma prekriti z različnimi materiali in je lahko motiv šahovnice zaradi svoje velike preprostosti prav eden izmed teh motivov.
38 Kot je pravilno navedel odbor za pritožbe v točki 37 izpodbijane odločbe in čemur tožeča stranka ni ugovarjala, je motiv šahovnice vzorec, ki je vedno obstajal in se je uporabljal v sektorju dekorativnih umetnosti. Zadnje pa imajo, kljub zanikanju tožeče stranke, nesporno povezavo s proizvodi iz razreda 18. V zvezi s tem in v vsakem primeru je iz figurativnih elementov v spisu UUNT razvidno, da se je tak motiv splošno uporabljal v dekorativnem sektorju (predvsem za oblačila in talne ploščice) in se pojavi tudi na tapiseriji Bayeux.
39 Po drugi strani motiv zaporedja in votka, ki se pojavi znotraj vsakega kvadrata šahovnice, ustreza želenemu vizualnemu učinku prepletenosti dveh različnih tkanin, ne glede na to, katere vrste so (volna, svila, usnje itd.), kar je torej običajno za proizvode, kot so ti iz razreda 18.
40 Glede upodobitve šahovnice na proizvodih iz razreda 18 v tej zadevi je treba ugotoviti, da se z grafičnega vidika motiv šahovnice, na kateri se izmenjujeta rjava in bež barva, in vtis prepletenosti opazno ne razlikujeta glede na klasično predstavitev takih proizvodov, tako da bo zadevna javnost dejansko dojela motiv le kot običajen in pogost.
41 Navesti je treba, da kombinacija dveh elementov, ki sama po sebi nista razlikovalna, ne more spremeniti dojemanja zadevne javnosti glede neobstoja razlikovalnega učinka ab initio izpodbijane znamke. Kombinacija šahovnice ter motiva zaporedja in votka namreč ne vsebuje nobenega elementa, ki se razlikuje od standardov in običajev zadevnega sektorja, tako da tožeča stranka s trditvijo, da naj bi bila izpodbijana znamka sestavljena, posebna in izvirna, ne more biti uspešna (glej v tem smislu zgoraj v točki 20 navedeno sodbo Karirast vzorec v temno sivi, svetlo sivi, bež in temno rdeči barvi, EU:T:2012:442, točka 70).
42 Tožeča stranka prav tako napačno trdi, da je odbor za pritožbe napačno presodil izpodbijano znamko, ker naj bi jo omejil na šahovnico, namesto da bi jo preučil ob upoštevanju vseh njenih posebnosti (in sicer vzorca šahovnice, strukture zaporedja in votka ter rjave in bež barve).
43 Poleg tega, da je odbor za pritožbe, kot dalje navaja tožeča stranka, v točki 30 izpodbijane odločbe pravilno opisal izpodbijano znamko kot šahovnico, na kateri se izmenjujeta rjava in bež barva s strukturo zaporedja in votka, v nadaljevanju iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je odbor za pritožbe v točkah od 37 do 42 izpodbijane odločbe preučil motiv šahovnice, nato v točkah od 43 do 47 navedene odločbe strukturo zaporedja in votka in končno v točki 48 iste odločbe kombinacijo uporabljenih barv, in sicer rjave in bež, da je nato v točkah od 49 do 51 v okviru analize celotnega vtisa te kombinacije elementov lahko sklenil, da je izpodbijana znamka brez slehernega razlikovalnega učinka.
44 Čeprav je odbor za pritožbe res preučil motiv, sestavljen iz zaporedja in votka, potem ko je sklenil, da je motiv šahovnice brez razlikovalnega učinka, je treba spomniti, da je treba znamko, ki je sestavljena iz več elementov (sestavljena znamka), pri presoji njenega razlikovalnega učinka obravnavati kot celoto. Vendar to ni nezdružljivo z zaporedno preučitvijo različnih sestavnih elementov te znamke (sodba z dne 20. novembra 2002, Bosch/UUNT (Kit Pro in Kit Super Pro), T‑79/01 in T‑86/01, Recueil, EU:T:2002:279, točka 22; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 19. septembra 2001, Procter & Gamble/UUNT (Bela kvadratna ploščica z zelenimi in svetlozelenimi pikami), T‑118/00, Recueil, EU:T:2001:226, točka 59).
45 Tako odbor za pritožbe pri zaporednem preučevanju različnih elementov izpodbijane znamke na eni strani in preučevanju izpodbijane znamke kot celote na drugi strani ni kršil člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 (glej v tem smislu zgoraj v točki 17 navedeno sodbo Eurohypo/UUNT, EU:C:2008:261, točka 41 in navedena sodna praksa).
46 Iz predhodne analize tudi izhaja, da tožeča stranka nepravilno trdi, da je odbor za pritožbe ločeno preučil različne sestavne elemente izpodbijane znamke, namesto da bi to preučil kot celoto.
47 Petič, glede trditve tožeče stranke, da naj bi bili drugi znaki, podobni izpodbijani znamki, predmet registracije Skupnosti, je treba spomniti, da se odločbe odborov za pritožbe o registraciji znaka kot znamke Skupnosti v skladu z Uredbo št. 207/2009 sprejemajo v okviru izvrševanja omejene pristojnosti, in ne po prostem preudarku. Zato se mora zakonitost odločb odborov za pritožbe presojati zgolj na podlagi te uredbe, kot jo razlaga sodišče Unije, in ne na podlagi njihove predhodne prakse odločanja (sodbi z dne 15. septembra 2005, BioID/UUNT, C‑37/03 P, ZOdl., EU:C:2005:547, točka 47, in z dne 13. aprila 2011, Air France/UUNT (Upodobitev paralelograma), T‑159/10, EU:T:2011:176, točka 37).
48 Seveda mora UUNT res izvajati svoje pristojnosti v skladu s splošnimi načeli prava Unije, kot sta načelo enakega obravnavanja in načelo dobrega upravljanja (sodba z dne 10. marca 2011, Agencja Wydawnicza Technopol/UUNT, C‑51/10 P, ZOdl., EU:C:2011:139, točka 73).
49 Glede na ti načeli mora UUNT v okviru postopka za ugotovitev ničnosti znamke Skupnosti upoštevati odločbe, ki so že bile sprejete o registracijah podobnih znamk, in posvetiti posebno pozornost vprašanju, ali je treba odločiti v enakem smislu (glej v tem smislu zgoraj v točki 48 navedeno sodbo Agencja Wydawnicza Technopol/UUNT, EU:C:2011:139, točka 74 in navedena sodna praksa).
50 Poleg tega morata biti načeli enakega obravnavanja in dobrega upravljanja usklajeni s spoštovanjem zakonitosti.
51 Zato se stranka, ki nasprotuje zahtevi za ugotovitev ničnosti registrirane znamke, ne more v svojo korist sklicevati na morebitno nezakonitost, ki je bila storjena v korist druge osebe, da bi dosegla sprejetje enake odločbe (glej v tem smislu zgoraj v točki 48 navedeno sodbo Agencja Wydawnicza Technopol/UUNT, EU:C:2011:139, točka 76 in navedena sodna praksa).
52 V obravnavani zadevi se je izkazalo, da sta znamka Skupnosti, ob upoštevanju proizvodov, za katere je bila odobrena registracija, in zaznava zainteresirane javnosti trčili ob enega od razlogov za zavrnitev iz člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 52(1) iste uredbe.
53 Na podlagi navedenega je treba prvi del prvega tožbenega razloga zavrniti.
Domnevna kršitev pravil o dokaznem bremenu s strani odbora za pritožbe
54 Tožeča stranka meni, da mora v primeru registracije izpodbijane znamke stranka, ki izpodbija veljavnost te registracije, izpodbijati domnevo veljavnosti te znamke.
55 Iz te premise izhaja, da mora po mnenju tožeče stranke tisti, ki izpodbija razlikovalni učinek registrirane znamke, dokazati, da je odbor za pritožbe z ugotovitvijo, da je izpodbijana znamka primerna za registracijo, storil napako.
56 Tožeča stranka dodaja, da odbor za pritožbe ne more odpraviti pomanjkljivosti vlagatelja zahteve za ugotovitev ničnosti le s tem, da se opre na svoje „splošne izkušnje“ pri izpodbijanju domneve veljavnosti registracije izpodbijane znamke.
57 Člen 52(1)(a) Uredbe 207/2009 določa, da se znamka Skupnosti razglasi za nično, če je bila registrirana v nasprotju z določbami člena 7 iste uredbe.
58 Člen 57(1) Uredbe št. 207/2009 določa, da UUNT med preizkusom zahteve za ugotovitev ničnosti povabi stranke tolikokrat, kot je potrebno, da podajo svoje pripombe v roku, ki ga določi Urad, o navedbah drugih strank ali o svojih navedbah. V odstavku 5 istega člena je določeno, da če preizkus zahteve za ugotovitev ničnosti pokaže, da se znamka ne bi smela registrirati za nekatere ali vse blago ali storitve, za katere je registrirana, se znamka razglasi za nično za zadevno blago ali storitve.
59 Poleg tega iz člena 76(1) Uredbe št. 207/2009 izhaja, da morajo preizkuševalci UUNT in v primeru pritožb odbori za pritožbe pri UUNT po uradni dolžnosti preveriti dejstva, da bi ugotovili, ali je pri prijavljeni znamki podan kateri od razlogov za zavrnitev registracije iz člena 7 te uredbe. Torej lahko pristojni organi UUNT odločbe utemeljijo na dejstvih, ki jih prijavitelj ni navajal. UUNT mora po uradni dolžnosti preizkusiti upoštevna dejstva, ki ga lahko vodijo do uporabe absolutnega razloga za zavrnitev (zgoraj v točki 19 navedena sodba Storck/UUNT, EU:C:2006:422, točka 50; in sodbi z dne 15. marca 2006, Develey/UUNT (Oblika plastične steklenice), T‑129/04, ZOdl., EU:T:2006:84, točka 16, in z dne 12. aprila 2011, Fuller & Thaler Asset Management/UUNT (BEHAVIOURAL INDEXING), T‑310/09 in T‑383/09, EU:T:2011:157, točka 29).
60 Vendar Uradu v postopku za ugotavljanje ničnosti ni mogoče naložiti, naj ponovno po uradni dolžnosti preveri upoštevna dejstva, ki bi ga lahko privedla do uporabe absolutnih razlogov za zavrnitev, ki jih je preveril že preizkuševalec. Iz določb členov 52 in 55 Uredbe št. 207/2009 je razvidno, da se znamka Skupnosti šteje za veljavno, dokler je Urad na podlagi postopka za ugotavljanje ničnosti ne razglasi za nično. Velja torej domneva njene veljavnosti, ki je logična posledica nadzora, ki ga Urad izvaja v okviru preizkusa zahteve za registracijo (sodba z dne 13. septembra 2013, Fürstlich Castell’sches Domänenamt/UUNT – Castel Frères (CASTEL), T‑320/10, Recueil (Odlomki), EU:T:2013:424, točka 27).
61 Ta domneva veljavnosti omejuje obveznost UUNT iz člena 76(1) Uredbe št. 207/2009, da po uradni dolžnosti preveri upoštevna dejstva, ki bi ga lahko privedla k uporabi absolutnih razlogov za zavrnitev, na preizkus prijave znamke Skupnosti, ki ga opravijo preizkuševalci Urada in v primeru pritožbe odbori za pritožbe med postopkom registracije navedene znamke. Ker pa v okviru postopka za ugotavljanje ničnosti velja domneva veljavnosti registrirane znamke Skupnosti, mora oseba, ki je vložila zahtevo za ugotovitev ničnosti, pred Uradom navesti konkretne okoliščine, ki bi omajale njeno veljavnost (zgoraj v točki 60 navedena sodba CASTEL, EU:T:2013:424, točka 28).
62 Čeprav je s to domnevo veljavnosti registracije omejena obveznost UUNT, da preveri upoštevna dejstva, pa mu ta omejitev ne preprečuje – zlasti z vidika elementov, ki jih navaja stranka, ki izpodbija veljavnost izpodbijane znamke – da upošteva ne le morebitne dokaze, ki jih je ta stranka priložila svoji zahtevi za ugotovitev ničnosti, ampak tudi – v nasprotju s tem, kar navaja tožeča stranka – splošno znana dejstva, ki jih je izpostavil UUNT v postopku za ugotovitev ničnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 15. januarja 2013, Welte-Wenu/UUNT – Komisija (EUROPEAN DRIVESHAFT SERVICES), T‑413/11, EU:T:2013:12, točka 24 in navedena sodna praksa).
63 Torej, če intervenientka, kot v tej zadevi, izpodbija veljavnost zadevne znamke z opiranjem na dokaze v utemeljitev svoje zahteve za ugotovitev ničnosti, mora odbor za pritožbe, kot je tudi storil, te dokaze preučiti ter upoštevati obstoj splošno znanih dejstev, ki jih je preizkuševalec v postopku registracije morebiti spregledal.
64 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je odbor za pritožbe v točki 37 izpodbijane odločbe navedel, da je ugotovitev o tem, da je vzorec šahovnice osnoven in običajen vzorec, sestavljen iz zelo preprostih elementov, splošno znano dejstvo (v tem smislu glej tudi točko 44 izpodbijane odločbe) in še, da je ta ugotovitev potrjena z dokazi intervenientke v zvezi z dejstvom, da izpodbijana znamka, ob upoštevanju dokazov o tem, da se je motiv šahovnice uporabljal v sektorju dekorativnih umetnosti, ni bila razlikovalna ab initio.
65 Odbor za pritožbe s takim ravnanjem nikakor ni kršil pravil o dokaznem bremenu.
66 Iz vsega navedenega izhaja, da je treba drugi del prvega tožbenega razloga in zato ta tožbeni razlog v celoti zavrniti.
Drugi tožbeni razlog: kršitev členov 7(3) in 52(2) Uredbe št. 207/2009
67 Tožeča stranka v okviru prvega dela tožbenega razloga odboru za pritožbe v bistvu očita, da je pri ugotavljanju, ali je izpodbijana znamka pridobila razlikovalni učinek, upošteval napačen datum, in v okviru drugega dela, da je zahteval predložitev dokazov o pridobljenem razlikovalnem učinku izpodbijane znamke za vsako državo članico, in ne za večji del Unije.
Napaka v datumu, ki se upošteva pri ugotavljanju, ali je izpodbijana znamka pridobila razlikovalni učinek
68 Tožeča stranka meni, da je odbor za pritožbe s tem, da je kot upoštevna datuma za uporabo členov 7(3) in 52 Uredbe št. 207/2009 navedel datum vložitve prijave izpodbijane znamke (18. september 1996) in datum njene registracije (27. avgust 1998), upošteval napačen datum. Odbor za pritožbe naj bi namreč upošteval dejstva, ki so obstajala ob vložitvi zahteve za ugotovitev ničnosti intervenientke, torej 28. septembra 2009.
69 Člen 52(2) Uredbe št. 207/2009 določa, da se znamka Skupnosti, če je bila registrirana v nasprotju s členom 7(1), od (b) do (d), te uredbe, ne more razglasiti za nično, če je zaradi uporabe po svoji registraciji pridobila razlikovalni učinek za proizvode in storitve, za katere je bila registrirana.
70 Za uporabo člena 52(2) Uredbe št. 207/2009 mora v skladu z ustaljeno sodno prakso znamka, glede katere se zahteva ugotovitev ničnosti, pridobiti razlikovalni učinek med datumom registracije in datumom zahteve za ugotovitev ničnosti. Imetnik znamke je dolžan predložiti ustrezne in zadostne dokaze o pridobitvi takega razlikovalnega učinka (sklep z dne 2. decembra 2009, Powerserv Personalservice/UUNT, C‑553/08 P, ZOdl., EU:C:2009:745, točka 91; glej sodbo z dne 9. marca 2011, Longevity Health Products/UUNT – Performing Science (5 HTP), T‑190/09, EU:T:2011:78, točka 46 in navedena sodna praksa).
71 Resda je odbor za pritožbe, kot navaja tožeča stranka, v točki 70 izpodbijane odločbe navedel, da „[sta] upoštevna datuma za uporabo členov 7(3) in 52(2) Uredbe št. 207/2009 […] datum vložitve prijave izpodbijane znamke (18. september 1996) in datum njene registracije (27. avgust 1998)“, vendar je treba ugotoviti, da je odbor za pritožbe s tako formulacijo zgolj določil čas, po katerem se je treba ravnati v okviru člena 7(3) Uredbe št. 207/2009, to je datum vložitve prijavljene znamke na eni strani, in v okviru člena 52(2) iste uredbe, to je po registraciji izpodbijane znamke na drugi strani.
72 To potrjuje tudi točka 71 izpodbijane odločbe, v kateri je odbor za pritožbe, sklicujoč se na datuma 18. september 1996 in 27. avgust 1998, menil, da je treba ugotoviti, „bodisi da je izpodbijana znamka Skupnosti pridobila razlikovalni učinek z uporabo v petnajstih državah članicah Unije ob vložitvi prijave, bodisi da je tak razlikovalni učinek pridobila z uporabo po svoji registraciji v petnajstih državah članicah Unije“.
73 Torej se je odbor za pritožbe s sklicevanjem na uporabo izpodbijane znamke po njeni registraciji očitno oprl na dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka oziroma so bili poznejši od registracije izpodbijane znamke.
74 Dalje iz točke 72 izpodbijane odločbe izhaja, da je odbor za pritožbe – z navajanjem dokazov tožeče stranke in s sklicevanjem na leti 1996 in 2010 glede preglednice o številu proizvodov tožeče stranke, prodanih med tema letoma – upošteval vse dokaze, ne da bi razglasil za nedopustne tiste, ki so bili poznejši od registracije izpodbijane znamke ali celo poznejši od zahteve za ugotovitev ničnosti izpodbijane znamke (28. september 2009).
75 Zato ne glede na dvoumno besedilo v točki 70 izpodbijane odločbe, in kot to navaja tudi UUNT, iz te odločbe ne izhaja, da je odbor za pritožbe storil napako pri datumu, ki ga je treba upoštevati pri ugotavljanju, ali je izpodbijana znamka pridobila razlikovalni učinek z uporabo, ali da je spregledal ali zavrnil upoštevanje vseh dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, ne glede na čas njihove predložitve, tako da tožeča stranka odboru za pritožbe neutemeljeno očita, da je pri ugotavljanju, ali je izpodbijana znamka pridobila razlikovalni učinek, upošteval napačen datum.
76 Na podlagi navedenega je treba prvi del drugega tožbenega razloga zavrniti.
Domnevna napaka pri ugotavljanju pridobljenega razlikovalnega učinka izpodbijane znamke
77 Tožeča stranka glede domnevne napake v zvezi z obsegom ozemlja, na katerem je izpodbijana znamka pridobila razlikovalni učinek, trdi, da je odbor za pritožbe neupravičeno zahteval dokaz za vsako od petnajstih držav članic, iz katerih je bila sestavljena Unija, čeprav bi lahko zahteval le dokaz o razlikovalnem učinku te znamke, ki je bil pridobljen z uporabo, na večjem delu Unije, tudi če so dokazi povezani z vsako od držav članic.
78 Glede na to, da je po mnenju tožeče stranke iz razlogovanja odbora za pritožbe mogoče sklepati, da je ta dokumente, ki jih je predložila tožeča stranka v dokaz, da je izpodbijana znamka pridobila razlikovalni učinek z uporabo v vsaj enajstih državah članicah, presodil za zadostne, tožeča stranka ocenjuje, da to število več kot zadošča, da se doseže „prag večjega dela“. V vsakem primeru tožeča stranka meni, da je predložila tudi dokaze o upoštevni uporabi izpodbijane znamke na Danskem, Portugalskem, Finskem in Švedskem (prilogi 4 in 7 k vlogi z dne 11. novembra 2011 o pritožbenih razlogih tožeče stranke).
79 Na podlagi člena 7(3) Uredbe št. 207/2009 absolutni razlogi za zavrnitev, navedeni v členu 7(1)(b) iste uredbe, ne nasprotujejo registraciji znamke, če je ta za proizvode, za katere je zahtevana registracija, pridobila razlikovalni učinek z uporabo.
80 Enako člen 52(2) Uredbe št. 207/2009 določa, da se znamka Skupnosti, če je bila registrirana v nasprotju s členom 7(1)(b) te uredbe, ne more razglasiti za nično, če je zaradi uporabe po registraciji pridobila razlikovalni učinek za proizvode in storitve, za katere je bila registrirana.
81 V zvezi s tem je treba še navesti, da je treba v skladu z določbami člena 165(1) in (4) Uredbe št. 207/2009 predložiti dokaz o razlikovalnem učinku, pridobljenem z uporabo, le za države, ki so bile članice Unije ob vložitvi zahteve za registracijo izpodbijane znamke, v tem primeru torej Unije, ki jo je 18. septembra 1996 sestavljalo petnajst držav članic.
82 Znak brez svojstvenega razlikovalnega učinka, ki se je uporabljal pred vložitvijo zahteve za njegovo registracijo kot znamka Skupnosti in je tako pridobil razlikovalni učinek za proizvode ali storitve, na katere se nanaša zahteva za registracijo, se namreč registrira na podlagi člena 7(3) Uredbe št. 207/2009, zato ni znamka, „registrirana v nasprotju z določbami člena 7“. Pri tej predpostavki torej člen 52(2) Uredbe št. 207/2009 sploh ni pomemben. Ta določba se nanaša le na znamke, ki so registrirane v nasprotju z razlogi za zavrnitev iz člena 7(1), od (b) do (d), Uredbe št. 207/2009 in za katere bi bilo treba, če ne bi bilo take določbe, ugotoviti, da so nične na podlagi člena 52(1) Uredbe št. 207/2009. Namen člena 52(2) Uredbe št. 207/2009 je ravno ohranitev registracije tistih od teh znamk, ki so zaradi vmesne uporabe, torej uporabe po registraciji, pridobile razlikovalni učinek za proizvode ali storitve, za katere so bile registrirane, čeprav je bila ta registracija takrat v nasprotju s členom 7 Uredbe št. 207/2009 (sodba z dne 15. oktobra 2008, Powerserv Personalservice/UUNT – Manpower (MANPOWER), T‑405/05, ZOdl., EU:T:2008:442, točka 127).
83 Spomniti je treba, da člen 7(3) Uredbe št. 207/2009 ne določa avtonomne pravice za registracijo znamke. Je izjema razlogom za zavrnitev, navedenim v členu 7(1), od (b) do (d), te uredbe. Njegov obseg je treba tako razlagati v odnosu do teh razlogov za zavrnitev (zgoraj v točki 24 navedena sodba Geometrična polja na številčnici ročne ure, EU:T:2009:324, točka 121, in sodba z dne 17. maja 2011, Diagnostiko kai Therapeftiko Kentro Athinon „Ygeia“/UUNT (υγεία), T‑7/10, EU:T:2011:221, točka 39).
84 V zvezi s tem je treba še opozoriti, da je v skladu z členom 1(2) Uredbe št. 207/2009 znamka Skupnosti „enotnega značaja“, kar pomeni, da ima „na celotnem območju Skupnosti […] enak učinek“. Iz enotnega značaja znamke Skupnosti izhaja, da mora imeti znak, da bi ga bilo mogoče registrirati, razlikovalni učinek v celotni Uniji. Zato je treba v skladu s členom 7(2) Uredbe št. 207/2009 zavrniti registracijo znamke, če je brez razlikovalnega učinka v delu Unije (sodba z dne 30. marca 2000, Ford Motor/UUNT (OPTIONS), T‑91/99, Recueil, EU:T:2000:95, točke od 23 do 25). Del Unije, naveden v odstavku 2 tega člena, je lahko v nekaterih primerih tudi samo ena država članica (zgoraj v točki 19 navedena sodba Storck/UUNT, EU:C:2006:422, točka 83, sodba z dne 7. septembra 2006, Bovemij Verzekeringen, C‑108/05, ZOdl., EU:C:2006:530, točka 28; glej tudi točko 45 sklepnih predlogov generalne pravobranilke E. Sharpston v tej zadevi; sodbi z dne 10. novembra 2004, Storck/UUNT (Oblika ovitka za bonbon), T‑402/02, ZOdl., EU:T:2004:330, točke 85, 86, 88 in 89, in z dne 12. septembra 2007, Glaverbel/UUNT (Vzorec na površini stekla), T‑141/06, EU:T:2007:273, točke 35, 38 in 40; zgoraj v točki 24 navedena sodba Geometrična polja na številčnici ročne ure, EU:T:2009:324, točka 134; sodbi z dne 29. septembra 2010, CNH Global/UUNT (Upodobitev traktorja rdeče, črne in sive barve), T‑378/07, ZOdl., EU:T:2010:413, točka 49, in z dne 9. decembra 2010, Earle Beauty/UUNT (NATURALLY ACTIVE), T‑307/09, EU:T:2010:509, točka 49; zgoraj v točki 83 navedena sodba υγεία, EU:T:2011:221, točka 40; sodbi z dne 6. julija 2011, Audi in Volkswagen/UUNT (TDI), T‑318/09, ZOdl., EU:T:2011:330, točka 46, in z dne 1. februarja 2013, Ferrari/UUNT (PERLE’), T‑104/11, EU:T:2013:51, točka 38).
85 Člen 7(3) Uredbe št. 207/2009, ki omogoča registracijo znakov, ki so pridobili razlikovalni učinek z uporabo, je treba razumeti v skladu s temi zahtevami. Zato je treba dokazati razlikovalni učinek, pridobljen z uporabo, na vsem ozemlju, kjer ga znamka ni imela že ab initio (zgoraj v točki 19 navedena sodba Storck/UUNT, EU:C:2006:422, točka 83; zgoraj v točki 84 navedena sodba Upodobitev traktorja rdeče, črne in sive barve, EU:T:2010:413, točka 30, in zgoraj v točki 83 navedena sodba υγεία, EU:T:2011:221, točka 41).
86 Iz enotnega značaja znamke Skupnosti dalje izhaja, da mora imeti znak, da bi ga bilo mogoče registrirati, svojstven ali pridobljen razlikovalni učinek na celotnem območju Unije. Bilo bi namreč protislovno priznati, da mora na eni strani ob uporabi člena 3(1)(b) Direktive 2008/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL L 299, str. 25) država članica zavrniti registracijo – kot nacionalne blagovne znamke – znaka, ki je brez slehernega razlikovalnega učinka na zadevnem ozemlju, in da mora na drugi strani ista država spoštovati znamko Skupnosti v zvezi z istim znakom le zato, ker naj bi ta pridobil razlikovalni učinek na ozemlju druge države članice (sodba z dne 14. decembra 2011, Vuitton Malletier/UUNT – Friis Group International (Prikaz zapiralnega mehanizma), T‑237/10, EU:T:2011:741, točka 100).
87 Vendar je pri nebesednih znamkah, kot je znamka v zadevnem primeru, treba domnevati, da je presoja razlikovalnega učinka enaka v vseh državah Unije, razen če obstajajo dejanski kazalniki, ki kažejo nasprotno. Ker v zadevnem primeru iz predloženih dokumentov to ni razvidno, je treba ugotoviti, da obstaja absolutni razlog za zavrnitev iz člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 v zvezi s prijavljeno znamko v vsej Uniji. Da bi bilo znamko mogoče registrirati na podlagi člena 7(3) Uredbe št. 207/2009, mora torej pridobiti razlikovalni učinek z uporabo v celotni Uniji (sodba z dne 29. aprila 2004, Eurocermex/UUNT (Oblika pivske steklenice), T‑399/02, Recueil, EU:T:2004:120, točka 47; zgoraj v točki 84 navedena sodba Oblika ovitka za bonbon, EU:T:2004:330, točka 86; sodba z dne 10. marca 2009, Piccoli/UUNT (Oblika školjke), T‑8/08, EU:T:2009:63, točke od 37 do 39, in z dne 17. decembra 2010, Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli/UUNT (Oblika čokoladnega zajčka), T‑395/08, EU:T:2010:550, točka 53).
88 Dalje je iz sodne prakse razvidno, da se za pridobitev razlikovalnega učinka znamke z uporabo zahteva, da zaradi znamke vsaj znaten del upoštevne javnosti zadevne proizvode ali storitve dojema, kot da izvirajo iz določenega podjetja (zgoraj v točki 87 navedena sodba Oblika pivske steklenice, EU:T:2004:120, točka 42; sodba z dne 15. decembra 2005, BIC/UUNT (Oblika vžigalnika na kresilni kamen), T‑262/04, ZOdl., EU:T:2005:463, točka 61, in zgoraj v točki 83 navedena sodba υγεία, EU:T:2011:221, točka 42). Vendar pa okoliščine, v katerih se šteje, da je pogoj za pridobitev razlikovalnega učinka z uporabo izpolnjen, ne morejo biti ugotovljene le na podlagi splošnih in abstraktnih podatkov (sodba z dne 4. maja 1999, Windsurfing Chiemsee, C‑108/97 in C‑109/97, Recueil, EU:C:1999:230, točka 52; in zgoraj v točki 83 navedena sodba υγεία, EU:T:2011:221, točka 45).
89 Sodišče je navedlo, da mora pristojni organ za ugotovitev, ali je znamka pridobila razlikovalni učinek po uporabi, v celoti presoditi dejavnike, ki lahko izkažejo, da je znamka pridobila potrebne lastnosti, da se zadevni proizvodi ali storitve zaradi nje dojemajo, kot da izvirajo iz določenega podjetja, in da se torej ti proizvodi in storitve razlikujejo od proizvodov in storitev drugih podjetij (zgoraj v točki 88 navedeni sodbi Windsurfing Chiemsee, EU:C:1999:230, točka 49; Oblika vžigalnika na kresilni kamen, EU:T:2005:463, točka 63, in zgoraj v točki 83 navedena sodba υγεία, EU:T:2011:221, točka 43).
90 V zvezi s tem je treba upoštevati zlasti tržni delež, ki ga ima znamka, intenzivnost, geografski obseg in trajanje uporabe te znamke, pomembnost naložb, ki jih podjetje opravi za uveljavljanje znamke, ter delež zainteresirane javnosti, ki na podlagi znamke prepozna, da proizvodi izvirajo iz določenega podjetja, pojasnila gospodarskih in industrijskih zbornic ali drugih poklicnih združenj ter javnomnenjske raziskave (glej zgoraj v točki 88 navedeno sodbo Oblika vžigalnika na kresilni kamen, EU:T:2005:463, točka 64 in navedena sodna praksa; zgoraj v točki 83 navedena sodba υγεία, EU:T:2011:221, točka 44).
91 Iz navedenega, zlasti iz točke 84 zgoraj, nesporno izhaja, da če je izpodbijana znamka brez razlikovalnega učinka v celotni Uniji, je treba dokaz, da je razlikovalni učinek pridobila, predložiti za vsako posamično državo članico.
92 Sodišče je nedvomno ugotovilo, da čeprav je res treba, v skladu z zgoraj v točki 19 navedeno sodbo Storck/UUNT, dokazati, da je znamka z uporabo pridobila razlikovalni učinek za del Unije, v katerem ta znamka takega učinka ab initio ni imela, pa bi bilo pretirano zahtevati, da se taka pridobitev dokaže za vsako posamično državo članico (sodba z dne 24. maja 2012, Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli/UUNT, C‑98/11 P, ZOdl., EU:C:2012:307, točka 62).
93 Kljub temu je treba navesti, da se Sodišče s sklicevanjem na sodno prakso, ki izhaja iz točk 60 in 61 zgoraj v točki 92 navedene sodbe Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli/UUNT (EU:C:2012:307) in v skladu s katero je znamko mogoče registrirati samo, če se predloži dokaz, da je z uporabo pridobila razlikovalni učinek v delu Unije, v katerem ga ab initio ni imela, in da bi to morala biti celotna Unija, ni oddaljilo od svoje sodne prakse, predvsem zgoraj v točki 19 navedene sodbe Storck/UUNT (EU:C:2006:422).
94 Na podlagi teh preudarkov je treba preučiti, ali je odbor za pritožbe pravilno menil, da tožeča stranka ni predložila dokaza o razlikovalnem učinku, ki ga je izpodbijana znamka pridobila z uporabo.
95 V zvezi s tem je treba najprej spomniti na vse dokaze, ki jih je tožeča stranka predložila UUNT in ki sta jih upoštevala tako oddelek za izbris kot odbor za pritožbe ter so našteti v točki 72 izpodbijane odločbe:
– „Dokaz 1: dokument, imenovan ,Damier Canvas Trademark Portfolio‘ (portfelj znamk z vzorcem šahovnice), ki je seznam znamk imetnika znamke Skupnosti, registrirane v različnih državah sveta. Na tem seznamu so zadevna znamka in podobne znamke. Imetnik znamke Skupnosti zagotovi te podatke: država, v kateri je znamka registrirana, mednarodni razred proizvodov/storitev, številka prijave, datum prijave, številka registracije, datum registracije in status (na čakanju/registrirana). V nekaterih primerih je naveden predvideni datum obnove in druge opombe (težave, obnova poteka);
– dokaz 2: nedatirane fotografije proizvodov z motivom šahovnice;
– dokaz 3: kopije proizvodov slavnih znamk (Lady Dior s pletenim vzorcem, Gucci s cvetličnim vzorcem, vzorec Burberry);
– dokaz 4: tabela prometa s proizvodi imetnika znamke Skupnosti, prodajanimi med letoma 1996 in 2010, njihov promet v EUR in celotna količina prodanih proizvodov za zadevno znamko Skupnosti v teh državah: Belgija, Luksemburg, Nizozemska, Avstrija, Češka, Madžarska, Romunija, Ciper, Francija, Nemčija, Grčija, Italija, Danska, Finska, Švedska, Portugalska, Španija, Irska in Združeno kraljestvo;
– dokaz 5: skupek izdelkov in oglasov iz različnih revij, ki prikazujejo proizvode z motivom šahovnice imetnika znamke Skupnosti. Revije so iz teh držav: Francija, Belgija, Luksemburg, Avstrija, Združeno kraljestvo, Nemčija, Švica, Nizozemska, Španija, Švedska, Italija, Češka, Grčija, Turčija, Norveška, Madžarska in Romunija. Dokaz 5 poleg tega vsebuje vnos v Wikipedijo o Louisu Vuittonu;
– dokaz 6: katalogi in brošure za proizvode Louis Vuitton;
– dokaz 7: seznam trgovin Louis Vuitton. Trgovine imetnika znamke so v teh državah članicah Unije: Francija, Avstrija, Belgija, Ciper, Češka, Danska, Finska, Nemčija, Grčija, Madžarska, Irska, Italija, Luxemburg, Nizozemska, Portugalska, Romunija, Španija, Švedska in Združeno kraljestvo;
– dokaz 8: fotografije proizvodov z motivom šahovnice, ki ne izvirajo od imetnika znamke Skupnosti in so predložene kot imitacije proizvodov imetnika znamke Skupnosti.“
96 Tožeča stranka se je sklicevala tudi na raziskavo, ki jo je upošteval odbor za pritožbe v točkah 18 in 55 izpodbijane odločbe. Navedla je še, da je predložila tudi dokaze o upoštevni uporabi izpodbijane znamke na Danskem, Portugalskem, Finskem in Švedskem.
97 Najprej je treba predhodno spomniti, da tožeča stranka v postopku pred UUNT, kot to pravilno navaja odbor za pritožbe v točki 63 izpodbijane odločbe, nikoli ni trdila, da so zgoraj navedeni dokazi namenjeni dokazovanju razlikovalnega učinka, ki ga je izpodbijana znamka pridobila z uporabo.
98 Tako je tožeča stranka v vlogi z dne 22. septembra 2010 pred oddelkom za izbris v odgovoru na trditev intervenientke, ki je menila, da tožeča stranka uveljavlja razlikovalni učinek, pridobljen z uporabo, pojasnila, da „imetnik nikoli ni trdil, da je izpodbijana znamka pridobila razlikovalni učinek z uporabo“, in „da je vedno menil, da je ŠAHOVNICA imela svojstven razlikovalni učinek, ter je le opozoril na dejstvo, da se je tak učinek povečal z intenzivno uporabo skoraj petnajstih let“.
99 Prav tako je tožeča stranka v vlogi z dne 11. novembra 2011 pred odborom za pritožbe opozorila, da so se dokumenti, navedeni zgoraj v točki 95, uporabljali kot dokaz „povečanega“ razlikovalnega učinka izpodbijane znamke, ne pa kot dokaz razlikovalnega učinka, pridobljenega z uporabo znamke.
100 Kar zadeva trditve tožeče stranke pred Splošnim sodiščem, predvsem trditev, ki jo je ponovila na obravnavi v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča, iz izpodbijane odločbe ni mogoče sklepati, da je odbor za pritožbe menil, da dokumenti, ki jih je predložila tožeča stranka in so navedeni v točki 95 zgoraj, zadostujejo za dokaz razlikovalnega učinka, pridobljenega z uporabo, v vsaj enajstih državah članicah.
101 Oddelek za izbris se je omejil na ugotovitev, da neobstoj razlikovalnega učinka, pridobljenega z uporabo, v vsaj štirih državah članicah Unije, ki je bila takrat sestavljena iz petnajstih držav članic, in sicer v Kraljevini Danski, Portugalski republiki, Republiki Finski in Kraljevini Švedski, zadostuje za ugotovitev, da dokaz, ki ga je predložila tožeča stranka, ne dokazuje razlikovalnega učinka izpodbijane znamke, ki bi ga ta pridobila z uporabo v Uniji.
102 Oddelek za izbris se je oprl na sodno prakso, v skladu s katero je treba razlikovalni učinek, pridobljen z uporabo, dokazati za vsako državo članico, v kateri ga izpodbijana znamka ab initio ni imela, in implicitno, a nesporno ugotovil, da ni nujno preveriti resničnosti in dokazne vrednosti dokumentov v zvezi z enajstimi državami članicami.
103 Odbor za pritožbe je to ugotovitev v točkah 73 in 74 izpodbijane sodbe potrdil in izjavil, da se strinja z odločitvijo oddelka za izbris, ki je ugotovil, da za Dansko, Portugalsko, Finsko in Švedsko „ni mogoče izpeljati nobenega sklepa glede dojemanja upoštevne javnosti, ne iz seznama registriranih znamk (dokaz 1) ne iz predloženih podatkov o prodaji in prometu, če ni jasnih kazalnikov o zadevni znamki in proizvodih (dokaz 4), niti iz samega obstoja trgovin v nekaterih državah (dokaz 7)“.
104 Glede zadevnih štirih držav članic, in sicer Danske, Portugalske, Finske in Švedske, je treba navesti, da tožeča stranka v skladu z zgoraj v točki 90 navedeno sodno prakso v spis ni vložila nobenega dokumenta z informacijami, ki bi se nanašale na tržni delež, ki ga ima znamka, intenzivnost in pomembnost naložb, ki jih podjetje opravi za uveljavljanje znamke, ter delež zainteresirane javnosti, ki na podlagi znamke prepozna, da proizvodi izvirajo iz določenega podjetja, ter ni podala nobenih pojasnil gospodarskih in industrijskih zbornic ali drugih poklicnih združenj.
105 Na obravnavi je zastopnik tožeče stranke v odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča potrdil, da ni predložil nobenega od dokazov, navedenih v točki 104 zgoraj, ker tožeča stranka ni poznala sodne prakse, in da so bili v upravnem postopku uporabljeni le podatki, ki so mu bili dani na voljo.
106 Tudi pod domnevo, da tožeča stranka trdi, da dokazi, predloženi v presojo odboru za pritožbe in navedeni v točki 95 zgoraj, dokazujejo razlikovalni učinek izpodbijane znamke, pridobljen z uporabo, na Danskem, Portugalskem, Finskem in Švedskem, je ustrezno podati sledeče pripombe.
107 V zvezi s tem je treba, prvič, glede dokumenta, ki ga je predložila tožeča stranka o prometu, ki ga je ustvarila s prodajo proizvodov, označenih z izpodbijano znamko (dokaz 4, naveden zgoraj v točki 95), ugotoviti, da so podatki o prometu zabeleženi le na navadnih papirjih, brez kakršnih koli podrobnosti ali overitve.
108 V zvezi z dokumenti, ki so vloženi v spis in jih je izdalo samo podjetje, je Splošno sodišče razsodilo, da je za presojo dokazne vrednosti dokumenta najprej treba preveriti verodostojnost podatkov, ki jih ta vsebuje. Dodalo je, da je torej treba upoštevati zlasti izvor dokumenta, okoliščine njegove priprave in njegovega naslovnika ter se vprašati, ali je dokument glede na vsebino smiseln in zanesljiv (sodbi z dne 7. junija 2005, Lidl Stiftung/UUNT – REWE-Zentral (Salvita), T‑303/03, ZOdl., EU:T:2005:200, točka 42, in z dne 16. novembra 2011, Dorma/UUNT – Puertas Doorsa (doorsa FÁBRICA DE PUERTAS AUTOMÁTICAS), T‑500/10, EU:T:2011:679, točka 49).
109 V tej zadevi je treba ugotoviti, da dokument, v katerem so navedeni podatki o prometu, ki je bil ustvarjen s prodajo proizvodov, označenih z izpodbijano znamko, in ki ga je izdala sama tožeča stranka, zato ne more, upoštevajoč njegov izvor, zadostovati za dokaz o pridobitvi razlikovalnega učinka navedene znamke. Podatki o prometu v njem so torej le kazalniki, ki morajo biti podprti z drugimi dokazi (glej v tem smislu zgoraj v točki 88 navedeno sodbo Oblika vžigalnika na kresilni kamen, EU:T:2005:463, točka 79).
110 Tako je treba ob neobstoju kakršnega koli drugega dokaza glede informacij v tem dokumentu, predvsem drugih računovodskih dokumentov, overjenih pri pristojnem uradu, ki bi lahko podprli v tem dokumentu vsebovane podatke o prometu, ugotoviti, da ta dokument, preučen z vidika vseh dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka v upravnem postopku, ne more dokazati, da je izpodbijana znamka pridobila razlikovalni učinek z uporabo.
111 Če bi brez kakršnega koli drugega objektivnega dokaza in brez vsake utemeljitve dali veljavo preprostemu dokumentu na navadnem papirju, bi bil to dokaz, ki bi ga v prihodnje lahko uporabilo vsako podjetje pri podpiranju stališča, da kot dokazni standard razlikovalnega učinka, pridobljenega z uporabo, zadostuje verjetnost ali domneva, kar je sodna praksa vedno zavračala (glej v tem smislu sodbo z dne 10. septembra 2008, Boston Scientific/UUNT – Terumo (CAPIO), T‑325/06, EU:T:2008:338, točka 34 in navedena sodna praksa).
112 Drugič, trgovine v različnih državah članicah (dokaz 7, naveden zgoraj v točki 95) prav tako ne dajejo informacij o tem, kako izpodbijano znamko zaznava zadevna javnost.
113 Tretjič, izvlečki iz katalogov in brošur, oglasi ter fotografije osebnosti, ki nosijo proizvod, označen z izpodbijano znamko, ali različne vrste proizvodov tožeče stranke, ki so označeni z izpodbijano znamko, ter fotografije proizvodov, na katerih je motiv šahovnice izpodbijane znamke, ki so bili vloženi v spis (dokazi 2, 5 in 6, navedeni zgoraj v točki 95), so nezadostni – tudi ob preučitvi z vidika vseh drugih dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka in so našteti zgoraj v točki 95 – kot dokaz, da bo znaten del upoštevne javnosti na podlagi izpodbijane znamke prepoznal zadevne proizvode oziroma jih bo pripisal tožeči stranki.
114 Na eni strani so katalogi in brošure izdani le v francoščini in angleščini, tako da, razen če tožeča stranka ne dokaže, da obstaja več različic katalogov, ne morejo dokazovati razlikovalnega učinka, pridobljenega z uporabo, v vsaj zadevnih štirih državah članicah. Dalje ni nobenega dokaza za to, da so ti katalogi razširjeni med upoštevno javnostjo in niso namenjeni interni rabi tožeče stranke oziroma so na voljo njenim zaposlenim le za butično prodajo izdelkov.
115 Na drugi strani fotografije osebnosti, ki nosijo proizvod, označen z izpodbijano znamko, ali oglasi proizvodov, ki so označeni s to znamko, dokazujejo le to, da je tožeča stranka uporabila motiv šahovnice rjave in bež barve, ne dokazujejo pa, da bo javnost, ki so ji namenjeni zadevni proizvodi, navedeno znamko dojela kot označbo trgovskega izvora (glej v tem smislu zgoraj v točki 84 navedeno sodbo Upodobitev traktorja rdeče, črne in sive barve, EU:T:2010:413, točka 57).
116 Četrtič, glede raziskave o dojemanju zainteresirane javnosti, ki jo je tožeča stranka predložila v upravnem postopku in ki jo je odbor za pritožbe upošteval v točkah 18 in 55 izpodbijane odločbe, je treba ugotoviti, da je bila ta raziskava opravljena le pri potrošnikih luksuznih proizvodov iz usnja in le v Nemčiji, Španiji, Italiji in Združenem kraljestvu. Poleg tega, da raziskava ni zajela povprečnih potrošnikov Unije, ki so normalno obveščeni ter razumno pozorni in preudarni (glej točko 27 zgoraj), temveč le potrošnike luksuznih proizvodov v petih državah članicah Unije, se v ničimer ne nanaša na zaznavo izpodbijane znamke, temveč zaznavo imena Louis Vuitton, tako da ne vsebuje nobenih podatkov o tem, kako ta javnost – četudi omejena – pri kateri je bila raziskava opravljena, zaznava izpodbijano znamko.
117 Na podlagi navedenega je treba ugotoviti, da tožeča stranka nikakor ni dokazala, da je izpodbijana znamka na Danskem, Portugalskem, Finskem in Švedskem pridobila razlikovalni učinek z uporabo.
118 Predvsem iz zgoraj v točki 84 navedene sodbe Vzorec na površini stekla (EU:T:2007:273, točke 35, 38 in 40) izhaja, da je neobstoj dokaza za Dansko, Finsko, Švedsko, Grčijo in Irsko zadostoval za utemeljitev zavrnitve registracije.
119 Glede trditve tožeče stranke, ki temelji na sklepanju na določbe člena 7(3) Uredbe št. 207/2009 iz sodne prakse o pridobitvi ugleda, ki mora biti dokazan v večjem delu Unije, in ne v vsaki državi članici, je Splošno sodišče že razsodilo, da se sodna praksa v zvezi s členom 7(3) Uredbe št. 207/2009 ne sme zamenjevati s sodno prakso glede pomena izraza „uživa ugled“ v državi članici ali v Uniji v smislu člena 9(1)(c) Uredbe št. 207/2009, ki je pogoj, ki ga mora znamka izpolnjevati, da bi bila upravičena do varstva, ki je razširjeno na proizvode ali storitve, ki niso podobni. V tem primeru namreč ne gre za ugotavljanje, ali znak izpolnjuje pogoje za registracijo kot znamka Skupnosti v celotni Uniji. Bolj gre za to, da se prepreči uporaba znaka, če obstoječa znamka uživa ugled bodisi v državi članici bodisi v Uniji, in da uporaba znaka brez ustreznega razloga neupravičeno izkorišča razlikovalni učinek ali ugled navedene znamke ali ji škodi. Sodišče je tako z ozemeljskega vidika ugotovilo, da obstoj ugleda v večjem delu Unije zadošča za prepoved uporabe navedenega znaka (zgoraj v točki 84 navedena sodba Upodobitev traktorja rdeče, črne in sive barve, EU:T:2010:413, točka 47, in sodba z dne 29. januarja 2013, Germans Boada/UUNT (Ročni rezalnik keramičnih ploščic), T‑25/11, EU:T:2013:40, točka 70; glej v tem smislu tudi sodbi z dne 14. septembra 1999, General Motors, C‑375/97, Recueil, EU:C:1999:408, točki 28 in 29, in z dne 6. oktobra 2009, PAGO International, C‑301/07, ZOdl., EU:C:2009:611, točki 27 in 30).
120 Zato je tožeča stranka dolžna predložiti dokaz o razlikovalnem učinku, pridobljenem z uporabo, v delu Unije, v katerem je bila izpodbijana znamka ab initio brez slehernega razlikovalnega učinka, ali, kot v tem primeru, v celotni Uniji. Kot izhaja iz točke 104 zgoraj, tožeča stranka ni vložila v spis nobenega od dokazov, ki jih navaja sodna praksa, navedena v točki 90 zgoraj; dokazi, ki jih je predložila, kot so razvidni iz točke 95 zgoraj, pa ne izkazujejo, da je izpodbijana znamka pridobila razlikovalni učinek z uporabo na Danskem, Portugalskem, Finskem in Švedskem.
121 Na podlagi navedenega je treba drugi del drugega tožbenega razloga in s tem drugi tožbeni razlog v celoti zavrniti.
122 Iz tega sledi, da je treba tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
123 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi UUNT in intervenientke naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družbi Louis Vuitton Malletier se naloži plačilo stroškov.
Martins Ribeiro | Gervasoni | Madise |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 21. aprila 2015.
Podpisi