SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
GERARDA HOGANA,
predstavljeni 30. septembra 2021(1)
Zadeva C‑139/20
Evropska komisija
proti
Republiki Poljski
„Neizpolnitev obveznosti države – Člen 258 PDEU – Direktiva 2003/96/ES – Okvir za obdavčitev energentov in električne energije – Člen 17 – Energenti, ki jih uporabljajo podjetja, ki opravljajo energetsko intenzivne dejavnosti, zajete s sistemom Unije za trgovanje z emisijami – Oprostitev plačila trošarine“
I. Uvod
1. Nujna potreba po ukrepanju na področju podnebnih sprememb skupaj s prizadevanjem za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in hkratno spodbujanje energetske učinkovitosti so med preudarki, ki so zakonodajalca Unije spodbudili k več pobudam na področju varstva okolja. Čeprav Direktiva Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003(2) kot glavni cilj navaja pravilno delovanje notranjega trga z zagotavljanjem, da se s tem preprečijo morebitni učinki izkrivljanja konkurence med državami članicami z vidika obdavčitve energije,(3) pa je tudi tak ukrep. Medtem ko določa nekatere davčne oprostitve za energetsko intenzivna podjetja, če se države članice odločijo za to možnost, pa Direktiva prav tako zahteva izvajanje konkretnih ukrepov, ki vodijo k doseganju ciljev varstva okolja ali izboljšanja energetske učinkovitosti.(4)
2. V okviru tega postopka zaradi neizpolnitve obveznosti, uvedenega na podlagi člena 258 PDEU, očitek Komisije temelji na dejstvu, da je Republika Poljska v nacionalni zakonodaji podjetja brez razlikovanja oprostila najnižje trošarine na porabo energentov za ogrevanje, ne da bi jim naložila, naj vzpostavijo sisteme, s katerimi se uresničujejo okoljski cilji ali cilji glede energijske učinkovitosti, a kamor ne spada njihovo sodelovanje v sistemu EU za trgovanje z emisijami, kar je v nasprotju z zahtevami iz člena 17(1)(b) in (4) Direktive 2003/96. Republika Poljska v zvezi s tem odgovarja, da je to dovoljeno s členom 17(1)(b), (2) in (4), te direktive in da je sodelovanje v sistemu EU za trgovanje z emisijami pogoj za upoštevno nacionalno pravo, zato ni kršila zakonodaje Unije.
3. Zadeva se torej nanaša na razlago teh določb člena 17 Direktive 2003/96, katerega besedilo, z obžalovanjem ugotavljam, ni najboljše. Vendar gre tudi za vprašanje – kot se bo izkazalo – ali je Komisija dokazala kršitev teh določb iz razlogov, ki jih je navedla. Vendar je treba pred preučitvijo teh argumentov najprej opredeliti upoštevni pravni okvir.
II. Pravni okvir
A. Pravo Unije
Direktiva 2003/96
4. Direktiva 2003/96 določa najnižje ravni obdavčitve, ki jih morajo države članice uporabiti za energente in električno energijo, kot je določeno v členu 2 Direktive 2003/96. To v skladu s členom 2(1)(b) te direktive vključuje ogljične izdelke in plin.
5. V uvodnih izjavah 28 in 29 Direktive 2003/96 je navedeno:
„(28) Nekatere oprostitve ali znižanja ravni obdavčitve se lahko izkažejo za nujne; predvsem zaradi odsotnosti močnejšega usklajevanja na ravni Skupnosti, zaradi nevarnosti izgube mednarodne konkurenčnosti ali zaradi socialnih ali okoljskih razlogov.
(29) Podjetja, ki sklepajo sporazume, da bi pomembno spodbujala varstvo okolja in učinkovitost rabe energije, zaslužijo pozornost; med temi podjetji si energijsko intenzivna podjetja zaslužijo posebno obravnavo.“
6. Člen 4 Direktive 2003/96 določa:
„1. Rav[ni] obdavčitve, ki jih države članice določijo za energente in električno energijo, naštete v členu 2, ne smejo biti nižje od najnižjih ravni obdavčitve, določenih s to direktivo.
2. V tej direktivi, izraz ‚raven obdavčitve‘ pomeni skupne dajatve, ki se pobirajo iz naslova vseh posrednih davkov (razen DDV) in ki se ob sprostitvi v porabo neposredno ali posredno izračunavajo za količino energentov in električne energije.“
7. Člen 17 Direktive 2003/96 je ena od določb o znižanju davkov, ki se lahko odobrijo. Nanaša se na znižanja in oprostitve davkov v zvezi s porabo energentov, ki se uporabljajo za ogrevanje, in v zvezi s še dvema primeroma, ki za to zadevo nista upoštevna. Ta člen določa:
„1. Pod pogojem da se najnižje ravni obdavčitve, določene s to direktivo, v povprečju upoštevajo v vsaki dejavnosti, države članice lahko uporabijo znižanja davkov na porabo energentov, ki se uporabljajo za ogrevanje ali za namene iz člena 8(2)(b) in (c), in na električno energijo v naslednjih primerih:
(a) v korist energetsko intenzivnih dejavnosti
‚Energetsko intenzivna dejavnost‘ pomeni gospodarski subjekt iz člena 11, kadar bodisi nabave energentov in električne energije znaša najmanj 3,0 % proizvodne vrednosti bodisi davki od energije na nacionalni ravni znašajo najmanj 0,5 % dodane vrednosti. Države članice lahko v okviru te opredelitve uporabijo bolj omejevalne koncepte, vključno s prodajno vrednostjo, procesnimi in sektorskimi opredelitvami.
‚Nabave energentov in električne energije‘ pomenijo dejanski strošek energije, ki je bila nabavljena ali proizvedena v okviru dejavnosti. Upošteva se […]samo električna energija, toplota in energenti, ki se uporabljajo za ogrevanje ali za namene iz člena 8(2)(b) in (c). Všteti so vsi davki razen odbitnega DDV.
‚Proizvodna vrednost‘ pomeni prihodke vključno s subvencijami, povezanimi s ceno izdelkov, povečano ali zmanjšano za spremembe zalog končnih in nedokončanih izdelkov ter blaga in storitev, nabavljenih za nadaljnjo prodajo, zmanjšano za nabave blaga ali storitev za nadaljnjo prodajo.
‚Dodana vrednost‘ pomeni skupne prihodke, zavezane plačilu DDV, vključno z izvozno prodajo, zmanjšano za skupno nabavo, zavezano plačilu DDV vključno z uvozom.
Državam članicam, ki trenutno uporabljajo nacionalne sisteme obdavčitve energije, v katerih se energetsko intenzivne dejavnosti opredeljujejo v skladu z drugačnimi merili kot so stroški energije v primerjavi s proizvodno vrednostjo in nacionalni davek na energijo v primerjavi z dodano vrednostjo, se dovoli prehodno obdobje, ki traja največ do 1. januarja 2007, za prilagoditev opredelitvi iz točke (a) prvega pododstavka;
(b) pri sklepanju pogodb s podjetji ali združenji podjetij ali pri izvajanju shem trgovanja z dovoljenji ali ustreznih drugih ureditev, kolikor imajo za posledico doseganje okoljskih ciljev ali izboljšanje energetske učinkovitosti.
2. Ne glede na določbe člena 4(1), lahko države članice uporabijo raven obdavčitve, vključno s stopnjo nič, za energente in električno energijo, kakor so določeni v členu 2, kadar so njihovi uporabniki energetsko intenzivni gospodarski subjekti, kakor so opredeljeni v odstavku 1 tega člena.
3. Ne glede na člen 4(1), države članice lahko uporabijo raven obdavčitve, ki je do 50 % nižja od najnižjih ravni iz te direktive za energente in električno energijo, kakor so določeni v členu 2, kadar so njihovi uporabniki gospodarski subjekti, kot so opredeljeni v členu 11, vendar niso energetsko intenzivna, kot je določeno v odstavku (1) tega člena.
4. [Podjetja], ki uveljavljajo možnosti, navedene v odstavkih 2 in 3, sklepajo pogodbe, sheme trgovanja z dovoljenji ali ustrezne druge ureditve iz odstavka 1(b). Pogodbe, sheme trgovanja z dovoljenji ali ustrezne druge ureditve morajo voditi k doseganju okoljskih ciljev ali izboljšanju energetske učinkovitosti, ki v splošnem ustrezajo tistim, ki bi bili doseženi ob upoštevanju standardnih najnižjih stopenj v Skupnosti.“
B. Poljska zakonodaja
8. Točka 8 člena 31a(1) Ustawa o podatku akcyzowym z dne 6. decembra 2008(5) (v nadaljevanju: poljski zakon o trošarinah) določa:
„(1) Obdavčljive transakcije, ki so predmet trošarine, se oprostijo trošarine, če se nanašajo na ogljične izdelke, ki jih za ogrevanje uporablja:
[…]
8. energetsko intenzivno podjetje, ki uporablja ogljične izdelke in v katerem je bil vzpostavljen sistem za doseganje ciljev varstva okolja ali izboljšanje energetske učinkovitosti.“(6)
9. Člen 31b(1), točka 5, poljskega zakona o trošarinah določa:
„Obdavčljive transakcije, ki so predmet trošarine, se oprostijo trošarine, če se nanašajo na plin, ki ga za ogrevanje uporablja:
[…]
5. energetsko intenzivno podjetje, ki uporablja plin in v katerem je bil vzpostavljen sistem za doseganje ciljev varstva okolja ali izboljšanje energetske učinkovitosti.“(7)
10. Člen 31c poljskega zakona o trošarinah vsebuje to opredelitev:
„Za sistem za dosego ciljev varstva okolja ali izboljšanja energetske učinkovitosti iz členov 31a(1), točka 8, in 31b(1), točka 5, se šteje:
1. evropski sistem za trgovanje z emisijami v skladu z zakonom z dne 12. junija 2015 o sistemu za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov (Dz. U., poz. 1223 in iz leta 2016, poz. 266, 542, 1579 in 1948) in določbe, sprejete na podlagi členov 25(4) in 29(1) tega zakona;(8)
[…]“
III. Dejansko stanje in predhodni postopek
11. Komisija je 3. februarja 2016 v okviru sistema EU Pilot obvestila poljske organe, da dvomi, da ta država članica ravna v skladu z zahtevami iz člena 17(1)(b) in (4) Direktive 2003/96. Razlog za to je bil, da je s poljskim zakonom o trošarinah priznana samodejna oprostitev trošarin za energente (ogljične izdelke in plin), ki jih uporabljajo energetsko intenzivna podjetja, zajeta s sistemom EU za trgovanje z emisijami, določenim v Direktivi 2003/87/ES.(9) Komisija meni, da morajo podjetja, da bi bila upravičena do davčne oprostitve na podlagi člena 17(2) Direktive 2003/96, v skladu s členom 17(4) te direktive najprej vzpostaviti sisteme, kot so opisani v odstavku 1(b) te določbe, ki bolj vodijo k doseganju okoljskih ciljev ali izboljšanju energetske učinkovitosti, kot če se uresničujejo zgolj z njihovim sodelovanjem v sistemu EU za trgovanje z emisijami.
12. Poljska vlada je v odgovoru z dne 31. marca 2016 navedla, da je sistem EU za trgovanje z emisijami opredeljen kot shema trgovanja z dovoljenji, kot je opisano v členu 17(1)(b) Direktive 2003/96, ki vodi k doseganju okoljskih ciljev ali izboljšanju energetske učinkovitosti, saj so cilji te direktive doseganje varovanja okolja z uporabo davčnih ukrepov. Prav tako je menila, da gospodarska družba, ki mora za uresničitev svojih ciljev kriti dodatne stroške (ne samo tistih, ki so povsem davčne narave), ne bi smela biti še enkrat obremenjena s trošarino.
13. Komisija je 8. marca 2018 Republiki Poljski poslala uradni opomin. Po mnenju Komisije Republika Poljska s tem, da je energetsko intenzivna podjetja, zajeta s sistemom EU za trgovanje z emisijami, oprostila plačila trošarine za ogljične izdelke in plin, ni izpolnila obveznosti iz člena 17(1)(b) in (4) Direktive 2003/96. Komisija je ponovila svoje mnenje, da morajo podjetja, da bi bila upravičena do znižanj ali oprostitev na podlagi člena 17 Direktive, vzpostaviti sheme, s katerimi se uresničujejo drugačni okoljski cilji ali cilji energetske učinkovitosti kot tisti iz sistema EU za trgovanje z emisijami.
14. Poljski organi so na ta uradni opomin odgovorili z dopisom z dne 8. maja 2018. V celoti so zavrnili stališče Komisije, pri čemer so trdili, da je sistem EU za trgovanje z emisijami „shema trgovanja z dovoljenji“ v smislu člena 17(1)(b) in (4) Direktive 2003/96.
15. Komisija je 26. julija 2019 Republiki Poljski poslala obrazloženo mnenje glede domnevne neizpolnitve obveznosti iz člena 17(1)(b) in (4) Direktive 2003/96.
16. Ker Komisija ni bila zadovoljna z odgovorom z dne 19. septembra 2019, v katerem so poljski organi vztrajali pri svojem stališču, je 27. oktobra 2019 sprejela odločitev, da pri Sodišču vloži to tožbo.
IV. Predlogi strank in postopek na Sodišču
17. Komisija s to tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti, ki jo je Sodišče prejelo 16. marca 2020, Sodišču predlaga, naj:
– se ugotovi, da Republika Poljska s tem, da je izvajala zakon, ki predpisuje oprostitev trošarin na energente, ki jih uporabljajo energetsko intenzivna podjetja, za katera velja sistem EU za trgovanje z emisijami, ni izpolnila obveznosti iz člena 17(1)(b) in člena 17(4) Direktive 2003/96;
– Republiki Poljski naloži plačilo stroškov.
18. Republika Poljska Sodišču predlaga, naj:
– tožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno in
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
19. Stranki sta predložili pisna stališča. Sodišče je v skladu s členom 76(2) Poslovnika odločilo, da se obravnava ne opravi.
V. Trditve strank
A. Trditve Komisije
20. Energetsko intenzivna podjetja morajo, da bi bila deležna oprostitve najnižje ravni obdavčitve goriv za ogrevanje na podlagi člena 17(2) Direktive 2003/96, skleniti pogodbe, sheme trgovanja z dovoljenji ali ustrezne druge ureditve, kot je določeno v členu 17(1)(b) in (4) Direktive 2003/96. Po mnenju Komisije sodelovanja v sistemu EU za trgovanje z emisijami, ki izhaja iz člena 2(1) Direktive 2003/87, ni mogoče šteti za „shemo trgovanja z dovoljenji“ v smislu člena 17(1)(b) in (4) Direktive 2003/96.
21. Komisija pride do te ugotovitve kljub njenemu priznanju, da je sistem EU za trgovanje z emisijami dejansko shema trgovanja z dovoljenji v splošnem pomenu tega izraza in da vodi k uresničitvi okoljskih ciljev, in sicer zmanjšanju emisij toplogrednih plinov. Po njenem mnenju je treba pojem „shema trgovanja z dovoljenji“, ki v Direktivi 2003/96 ni opredeljen, razlagati glede na cilje, ki jim sledi zakonodajalec Unije, in tako, da se zagotovi doslednost zakonodaje. Komisija trdi, da če bi se sistem EU za trgovanje z emisijami štel za „shemo trgovanja z dovoljenji“ v smislu člena 17 Direktive 2003/96 in bi bila zato energetsko intenzivna podjetja oproščena plačila trošarine na goriva za ogrevanje, Direktiva 2003/87 ne bi mogla več dosegati svojega cilja, in sicer, da bi „pospešila zmanjšanje emisij toplogrednih plinov na stroškovno in ekonomsko učinkovit način“.(10)
22. Komisija se v podporo svojemu mnenju sklicuje na izjave, zapisane v prilogi k zapisniku seje Sveta, na kateri je bila sprejeta Direktiva 2003/96. V tem zapisniku je v točki 2 navedeno: „Svet se na podlagi predloga Komisije zaveže, da bo pozitivno preučil davčne ukrepe, ki bodo spremljali prihodnje izvajanje sistema Skupnosti za trgovanje z emisijami, zlasti da bi se preprečilo dvojno obdavčevanje.“(11) Komisija na podlagi te izjave sklepa, da naj bi obdavčitev na podlagi Direktive 2003/96 in uporaba sistema EU za trgovanje z emisijami načeloma soobstajala.
23. Poleg tega se Komisija sklicuje na uvodni izjavi 28 in 29 Direktive 2003/96 v utemeljitev svoje trditve, da je zakonodajalec uvedel davčne ugodnosti, določene v njenem členu 17, da bi izboljšal varstvo okolja ali energetsko učinkovitost. Taki cilji ne bi bili doseženi, če bi bila davčna oprostitev odobrena zgolj zato, ker za določen gospodarski subjekt velja drug zavezujoč instrument prava Unije, kot je sistem za trgovanje z emisijami. Zato po mnenju Komisije pojem „sheme trgovanja z dovoljenji“ v smislu člena 17(1)(b) in (4) Direktive 2003/96 zajema le sisteme, ki omogočajo doseganje okoljskih ciljev ali izboljšanje energetske učinkovitosti, ki presegajo rezultate izvajanja drugih obveznih sistemov, uvedenih z akti Unije. Določbe poljskega zakona o trošarinah bi namreč lahko v celoti odtehtale stroške pravic do emisij, kar bi sistemu EU za trgovanje z emisijami odvzelo njegov namen, saj je izognitev takim stroškov gonilo tega sistema.
24. Člen 17(1)(b) in (4) Direktive 2003/96 je torej treba razlagati tako, da se nanaša na izboljšanje varstva okolja ali energetske učinkovitosti, ki presega to, kar je določeno z zavezujočimi instrumenti prava Unije, kot je sistem za trgovanje z emisijami.
25. Komisija prav tako poudarja, da Direktiva 2003/87 vsebuje svoje posebne instrumente za ohranitev celovitosti notranjega trga in preprečevanje izkrivljanja konkurence na področju uporabe sistema EU za trgovanje z emisijami.(12) Gre za brezplačno dodelitev pravic v skladu s členi 10a, 10b in 10c Direktive 2003/87 (kar se tiče nepremičnih naprav) ali pravico držav članic, da sprejmejo finančne ukrepe za sektorje ali dele sektorjev, ki so izpostavljeni visokemu tveganju premestitve emisij CO2 glede posrednih stroškov emisij, ki so se prenesli in ki povzročijo zvišanje cene električne energije. Vendar za take ukrepe veljajo pravila o državnih pomočeh. Po mnenju Komisije zgoraj opisana pravila poljskega zakona o trošarinah, ki niso povezana z ukrepi, določenimi s to direktivo, pomenijo nevarnost izkrivljanja konkurence.
26. Kot je Republika Poljska potrdila v pisnem odgovoru na vprašanja, ki jih je postavilo Sodišče, se oprostitve plačila trošarine iz člena 31a(1), točka 8, in člena 31b(1), točka 5, poljskega zakona o trošarinah uporabljajo ne glede na to, ali so energetsko intenzivna podjetja, ki so do njih upravičena, že prejela ali prejemajo tudi brezplačno dodelitev pravic do emisije v skladu z Direktivo 2003/87.
27. Komisija poleg tega pojasnjuje, da je Poljska priglasila shemo državnih pomoči za leti 2019 in 2020, na podlagi katere lahko nekatera podjetja zahtevajo nadomestilo za delež svojih „posrednih stroškov emisij“. V skladu z veljavnimi smernicami(13) je bila največja intenzivnost te pomoči 75 % in se je uporabljala le za porabo električne energije, ki je presegala 1 GWh letno. Komisija je to pomoč štela za združljivo z notranjim trgom.(14) Vendar je bil pomemben dejavnik, da pomoči ni bilo mogoče kumulirati z davčno olajšavo/davčno oprostitvijo na podlagi zgoraj opisanih pravil poljskega zakona o trošarinah.(15) Komisija pojasnjuje tudi, da je le zelo malo podjetij izkoristilo to shemo državne pomoči. Sklepa, da so davčne ugodnosti, dodeljene na podlagi poljskega zakona o trošarinah, ki niso omejene na „stroške v zvezi z emisijami toplogrednih plinov, ki se prenesejo na cene električne energije“, vendar se avtomatično dodelijo za premog in plin, ki ju podjetja uporabljajo za ogrevanje, ko je energetsko intenzivno podjetje zajeto s sistemom za trgovanje z emisijami, bolj zanimive za podjetja kot shema nadomestila posrednih stroškov emisij.
28. Komisija trdi tudi, da v nasprotju s trditvijo poljske vlade njeno stališče, da člen 17(1)(b) ni zajet v sistem EU za trgovanje z emisijami, ni v nasprotju z njenim predlogom direktive Sveta z dne 13. aprila 2011 o spremembi Direktive 2003/96/ES o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije.(16) Predlagala je spremembo člena 14 Direktive 2003/96 tako, da je dodala točko (d). Ta točka je vsebovala (obvezno) oprostitev obdavčitve „energent[ov], ki se uporabljajo za dejavnosti, za katere velja shema Unije v smislu Direktive 2003/87/ES, iz katere pa niso izključene“.(17) Vendar Komisija poudarja, da je šlo le za „obdavčitev CO2“. S predlagano spremembo Direktive 2003/96 naj bi se uvedlo izrecno razlikovanje med obdavčitvijo energije, ki je posebej povezana z emisijami CO2, ki jih je mogoče pripisati porabi zadevnih proizvodov, in obdavčitvijo energije, ki temelji na energijski vsebnosti proizvodov (splošna obdavčitev porabe energije). Obdavčitev goriv za ogrevanje za poslovne namene, ki je zajeta s členom 17 Direktive 2003/96 (celo v skladu s predlagano spremembo), se je nanašala na zadnjega od naštetih primerov. Zato je Komisija zaradi razjasnitve predlagala tudi spremembo člena 17, tako da je dodala odstavek 3, ki naj bi določal, da „sheme trgovanja z dovoljenji“ v smislu te določbe „pomenijo shemo trgovanja z dovoljenji, ki ni sistem Unije v smislu Direktive 2003/87/ES“.(18)
B. Trditve Republike Poljske
29. Kot sem že navedel, Republika Poljska po drugi strani trdi, da je sistem EU za trgovanje z emisijami dejansko „shema trgovanja z dovoljenji“ v smislu člena 17(1)(b) in (4) Direktive 2003/96.
30. Trdi, da sistem EU za trgovanje z emisijami na podlagi svoje zasnove in načel, ki urejajo njegovo delovanje, izpolnjuje vsa merila „sheme trgovanja z dovoljenji“. Ta sistem prav tako vodi k uresničevanju okoljskih ciljev. V zvezi s tem se Republika Poljska opira na sodbo Sodišča z dne 29. marca 2012 v zadevi Komisija proti Poljski, v kateri je Sodišče navedlo, da je „glavni cilj Direktive 2003/87 bistveno zmanjšati emisije toplogrednih plinov zaradi spoštovanja obveznosti Unije in držav članic iz Kjotskega protokola“.(19) Republika Poljska zlasti trdi, da v členu 17(1)(b) in (4) Direktive 2003/96 nič ne kaže na to, da morajo biti okoljski cilji ali izboljšanje energetske učinkovitosti nad tistimi, ki jih je mogoče doseči z obveznim sistemom, določenim s pravom Unije. Takega stališča ne podpirata niti uvodni izjavi 28 in 29 Direktive 2003/96.
31. Ker sta bili direktivi 2003/96 in 2003/87 pripravljeni skoraj sočasno, Republika Poljska meni, da če sistema EU za trgovanje z emisijami ne bi bilo mogoče šteti za „shemo trgovanja z dovoljenji“ v smislu člena 17(1)(b) in (4) Direktive 2003/96, bi zakonodajalec Unije to izrecno določil. Po njenem mnenju je bil namen teh določb preprečiti „dvojno obdavčevanje“ energetsko intenzivnih podjetij, zajetih tudi s sistemom EU za trgovanje z emisijami.
32. Po mnenju Republike Poljske je predlog Komisije z dne 13. aprila 2011 za Direktivo Sveta o spremembi Direktive 2003/96/ES določal spremembe člena 17(2) in (3) Direktive 2003/96, da bi bil sistem EU za trgovanje z emisijami izključen iz okvira „shem trgovanja z dovoljenji“ v smislu člena 17 Direktive 2003/96. Taka sprememba je bila potrebna le zato, ker so na podlagi še vedno veljavnih pravil te določbe veljale za sistem EU za trgovanje z emisijami. Vendar Svet tega predloga ni sprejel.
33. V zvezi z izjavami, zapisanimi v prilogi k „zapisniku seje Sveta, na kateri […] je bila sprejeta Direktiva [2003/96]“, in na katere se sklicuje Komisija, Republika Poljska meni, da se te niso nanašale na uporabo člena 17 Direktive 2003/96, ampak so bolj vsebovale splošne trditve, na primer dejstvo, da se je Svet na predlog Komisije zavezal konstruktivno analizirati davčne ukrepe, ki bi morali spremljati prihodnje izvajanje sistema EU za trgovanje z emisijami, da bi se preprečilo dvojno obdavčevanje.
VI. Presoja
34. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora Komisija v okviru postopka na podlagi člena 258 PDEU dokazati obstoj zatrjevanih kršitev in Sodišču predložiti za to potrebne dokaze.(20) Prav tako je ustaljena sodna praksa, da lahko Sodišče preuči le očitke, ki jih je Komisija oblikovala že v fazi izdaje obrazloženega menja.(21)
35. Iz tega sledi, da mora v takem primeru, ko zatrjevana neizpolnitev obveznosti temelji na trditvi, da nacionalno pravo ni v skladu z besedilom direktive, uspešnost argumenta Komisije temeljiti na tem, ali je pravilno razlagala besedilo direktive, in na dejanskih argumentih Komisije tako v predhodnem postopku kot v tem postopku.
36. Ker se stranki na splošno strinjata glede dejanskega stanja, bo jasno, da se ta zadeva v celoti nanaša na vprašanje razlage člena 17 Direktive 2003/96. Stranki se strinjata, da je Republika Poljska sprejela zakon, ki priznava oprostitev trošarine za energente (premog in plin), ki jih uporabljajo energetsko intenzivna podjetja, zajeta s sistemom EU za trgovanje z emisijami, določenim v Direktivi 2003/87. Strinjajo se tudi – in to je pomembno glede na trditve Komisije – da je učinek tega nacionalnega zakona, da se ta oprostitev odobri samodejno in ne glede na to, ali so podjetja že izkoristila morebitne ukrepe podpore na podlagi Direktive 2003/87, kot je na primer brezplačna dodelitev pravic do emisije. Vprašanje je torej, ali je taka metoda izvajanja zajeta s členom 17(1)(b) in (4) Direktive 2003/96.
37. Člen 4 Direktive 2003/96 državam članicam nalaga obveznost, da uvedejo najnižje ravni obdavčitve energentov in električne energije, kakor so opredeljeni v členu 2 te direktive. Ta obveznost je predmet številnih izjem od minimalne stopnje, ki so v primeru člena 14 Direktive obvezne. V drugih primerih se države članice lahko odločijo za njihovo uporabo. To velja za člen 17 Direktive 2003/96, na katerega razlago se osredotoča ta postopek.
38. Splošni cilj Direktive 2003/96 je zlasti odvračati države članice od tega, da bi tekmovale za industrijsko lokacijo podjetij, tako da bi ponujale nizke stopnje davka na energente za uporabo fosilnih goriv. To se doseže s tem, da se predpišejo minimalne stopnje obdavčitve v Uniji v skladu s členom 1 Direktive. Posredni cilj tega ukrepa je tudi odvračanje od uporabe fosilnih goriv na splošno. Vendar člen 17 Direktive 2003/96 državam članicam omogoča, da odstopijo od pravil teh davčnih obveznosti z uporabo nekaterih oprostitev in znižanj trošarine, če so izpolnjeni pogoji iz te določbe. Prednost se daje – čeprav ne izključna – energetsko intenzivnim podjetjem. Logika tega – podobno kot pri ukrepih, namenjenih sektorjem, ki so v skladu z Direktivo 2003/87(22) izpostavljeni tveganju premestitve emisij CO2 – je dvojna. Namen določb je preprečiti tveganje selitve energetsko intenzivnih podjetij v države, kjer ni takšnih davkov ali so precej nižji. To bi lahko oviralo Evropsko unijo kot industrijsko lokacijo in njeno konkurenčnost.(23) Poleg tega bi se takšne selitve lahko zgodile v države, kjer energija ni le veliko cenejša, temveč so okoljevarstveni standardi na splošno precej slabši od evropskih.
A. Razlaga člena 17(1) Direktive 2003/96 in pomen „shem trgovanja z dovoljenji“ iz člena 17(1)(b) in člena 17(4) Direktive 2003/96
39. Kot sem že navedel, argument Komisije temelji predvsem na zatrjevanju, da sklicevanje na „sheme trgovanja z dovoljenji“ v členu 17(1)(b) in (4) Direktive 2003/96 ne obsega sodelovanja v sistemu EU za trgovanje z emisijami.
40. Člen 17 Direktive 2003/96 je res da nekoliko nejasen. Prvi odstavek tega člena določa, da lahko države članice uporabijo znižane davčne stopnje na porabo energentov, ki se uporabljajo za ogrevanje, (1) v korist energetsko intenzivnih dejavnosti, in (2) pri sklepanju pogodb s podjetji ali združenji podjetij ali pri izvajanju shem trgovanja z dovoljenji ali ustreznih drugih ureditev, če je posledica teh znižanj doseganje okoljskih ciljev ali izboljšanje energetske učinkovitosti. Ti možnosti vseeno zahtevata, da se najnižje ravni obdavčitve, določene z Direktivo, v povprečju upoštevajo za vsako podjetje.
41. Člen 17(2) Direktive 2003/96 določa, da lahko države članice ne glede na določbe člena 4(1) v celoti oprostijo podjetja te obdavčitve na porabo energentov in električne energije (kakor je opredeljena v členu 2 navedene direktive), če jih uporabljajo „energetsko intenzivni gospodarski subjekti“, kakor so opredeljeni v členu 17(1) Direktive 2003/96. Člen 17(3) navedene direktive nato določa ločeno kategorijo znižanja davka do 50 %, če „so njihovi uporabniki gospodarski subjekti, kot so opredeljeni v členu 11, vendar niso energetsko intenzivna, kot je določeno v odstavku (1) tega člena“.
42. Člen 17(4) Direktive 2003/96 določa, da podjetja, ki so deležna take davčne oprostitve iz člena 17(2) ali znižanja davka iz člena 17(3), sklenejo „pogodbe, [izvajajo] sheme trgovanja z dovoljenji ali ustrezne druge ureditve iz odstavka 1(b)“. Pogodbe, sheme trgovanja z dovoljenji ali ustrezne druge ureditve pa morajo voditi k izboljšanju energetske učinkovitosti ali doseganju okoljskih ciljev, ki „v splošnem ustrezajo tistim, ki bi bili doseženi ob upoštevanju standardnih najnižjih stopenj v Skupnosti“. Nasprotno pa v odstavku 1(b) člena 17 Direktive 2003/96 ta zahteva ni nikjer omenjena.(24)
43. Glede na to, da se poljski zakon o trošarinah nanaša na popolno oprostitev obdavčitve za energetsko intenzivna podjetja, je jasno, da je Poljska člen 31a(1), točka 8, in člen 31b(1), točka 5, poljskega zakona o trošarinah oprla na določbe člena 17(2) Direktive 2003/96. To pomeni, da se uporabi člen 17(4) te direktive kljub zgoraj navedeni splošni nejasnosti člena 17 Direktive. V skladu s to določbo „[d]ejavnosti, ki uveljavljajo možnosti, […] [izvajajo] sheme trgovanja z dovoljenji ali ustrezne druge ureditve iz odstavka 1(b)“ in te „sheme trgovanja z dovoljenji ali ustrezne druge ureditve morajo voditi k doseganju okoljskih ciljev ali izboljšanju energetske učinkovitosti, ki v splošnem ustrezajo tistim, ki bi bili doseženi ob upoštevanju standardnih najnižjih stopenj v Skupnosti“.
44. V okviru preučitve vprašanja, ali je Republika Poljska izpolnila svoje obveznosti, je torej odločilno vprašanje, kaj je treba razumeti pod pojmom „shema trgovanja z dovoljenji“, kot je določen v členu 17(1)(b) Direktive 2003/96. Dodatno vprašanje je, prvič, ali se s to shemo v skladu s členom 17(4) uresničujejo „okoljsk[i] cilj[i] ali izboljšanj[e] energetske učinkovitosti, in drugič, ali uresničitve teh ciljev v splošnem ustrezajo tistim, ki bi bili doseženi ob upoštevanju standardnih najnižjih stopenj v Skupnosti“. Vendar je videti, da Sodišče ne more preizkusiti druge od teh zahtev kot očitek. Upoštevanje tega vprašanja pa bi lahko vseeno pripomoglo k razlagi določbe kot celote.
45. Stranki se strinjata, da ima sistem EU za trgovanje z emisijami vse značilnosti „sheme trgovanja z dovoljenji“. V zvezi z dodatno zahtevo iz člena 17(4) Direktive 2003/96, in sicer, da je treba doseči okoljske cilje ali izboljšati energetsko učinkovitost, obstajajo različni pristopi glede razlage te določbe. K vprašanju, ali shema trgovanja z dovoljenji vodi k uresničitvi okoljskih ciljev ali izboljšanju energetske učinkovitosti, se lahko pristopi drugače. Mogoče je trditi, da v smislu člena 17(1)(b) in (4) Direktive 2003/96 zadostuje, da se s samim sodelovanjem v shemi trgovanja z dovoljenji lahko dosežejo okoljski cilji ali izboljša energetska učinkovitost, ker ima shema take cilje. Poljska se sklicuje na ta argument. Alternativno bi bilo mogoče trditi, da mora vstop v shemo trgovanja z dovoljenji tudi očitno voditi do uresničitve teh ciljev. A vendar z abstraktnega vidika sodelovanje v sistemu EU za trgovanje z emisijami zagotovo izpolnjuje to zadnjo zahtevo. Sodišče je namreč že razsodilo, da sistem EU za trgovanje z emisijami daje prednost ciljem varstva okolja z zmanjševanjem toplogrednih plinov,(25) kar pomeni, da per definitionem izpolnjuje tudi druge zahteve iz člena 17(1)(b) Direktive 2003/96.
46. Vendar je ta presoja v konkretnem primeru morda manj zanesljiva. Medtem ko so v skladu s predpostavkami člena 31c poljskega zakona o trošarinah energetsko intenzivna podjetja samodejno upravičena do oprostitve trošarine za porabo energentov, ki se uporabljajo za ogrevanje, pa ta podjetja za naprave, za katere se šteje, da obstaja tveganje premestitve emisij CO2,(26) dobijo 100 % pravic do emisije brezplačno v skladu s členom 10b trenutno veljavne Direktive 2003/87. To pomeni, da jih sistem EU za trgovanje z emisijami dejansko ne bo finančno obremenjeval, tako da bi bilo mogoče trditi, da sodelovanje teh podjetij v sistemu EU za trgovanje z emisijami ne vodi k doseganju okoljskih ciljev niti povečanju energetske učinkovitosti, ker jih nič ne spodbuja k takemu ravnanju. Torej bi bilo mogoče trditi, da oprostitev plačila trošarine za porabo energentov, ki se uporabljajo za ogrevanje, ni upravičena. To postane še toliko bolj očitno, če se pogleda drugi pogoj člena 17(4) Direktive 2003/96, ki zahteva, da se dosežejo „okoljsk[i] cilj[i] ali izboljšanj[e] energetske učinkovitosti, ki v splošnem ustrezajo tistim, ki bi bili doseženi ob upoštevanju standardnih najnižjih stopenj v Skupnosti“.(27)
47. Pri sklicevanju na „standardne najnižje stopnje v Skupnosti“ naj ne bi šlo za sklicevanje na najnižjo stopnjo obdavčitve, določeno z Direktivo 2003/96, čeprav če se je to poskušalo doseči, vendar bi pomagalo, če bi bilo to v členu 17(4) te direktive dejansko izrecno navedeno. Zdi se torej, da člen 17(4) Direktive 2003/96 določa, da mora vsako podjetje, ki uporablja oprostitev (ali zmanjšanje) trošarin, dokazati, da je s sodelovanjem v shemi trgovanja z dovoljenji doseglo okoljske cilje ali energetsko učinkovitost, ki so primerljivi s tistimi, ki bi bili doseženi, če bi se za njegove proizvode uporabila najnižja trošarinska stopnja. Vsaj v nekaterih primerih bi lahko dokazovanje takega hipotetičnega scenarija zahtevalo zapletene ekonometrične in druge dokaze. Po drugi strani je povsem jasno, da merila, določenega v pravnem besedilu, ni mogoče zanemariti, ne glede na to, kako težko ga je uporabiti.
48. Dokazano je bilo, da se lahko v skladu z Direktivo 2003/87 v okviru sistema EU za trgovanje z emisijami 100 % pravic brezplačno dodeli energetsko intenzivnim podjetjem, ki spadajo v sektor, pri katerem obstaja tveganje premestitve emisij CO2. Iz vsega tega je mogoče sklepati, da v teh primerih merila o doseganju okoljskih ciljev ali izboljšanja energetske učinkovitosti, ki v splošnem ustrezajo tistim, ki bi bili doseženi ob upoštevanju standardnih najnižjih stopenj v Skupnosti, ne bi bilo mogoče doseči. Vsekakor pa poljski zakon o trošarinah s tem, da določa, da se za energetsko intenzivna podjetja oprostitev trošarin za ogljične izdelke in plin za ogrevanje uporabi samodejno, nikakor ne upošteva tega merila.
49. Vendar Komisija v obravnavanem primeru ni zagovarjala tega argumenta. Komisija namreč trdi, da bi bilo treba izraz „shema trgovanja z dovoljenji“ razlagati tako, da izključuje sistem EU za trgovanje z emisijami v smislu člena 17(1)(b) in (4) Direktive 2003/96. Boji se, da z Direktivo 2003/87 ne bi bilo več mogoče doseči cilja spodbujanja zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, če bi bilo državam članicam dovoljeno, da energetsko intenzivna podjetja izvzamejo iz minimalne ravni trošarin zgolj zaradi njihovega sodelovanja v sistemu EU za trgovanje z emisijami.
50. Komisija tako trdi, da mora biti sklicevanje na shemo trgovanja z dovoljenji bolj sklicevanje na shemo, za katero se zadevna podjetja prostovoljno odločijo, ne pa na obvezno shemo, kot je sistem EU za trgovanje z emisijami. Poleg tega trdi, da samo shema, ki dosega okoljske cilje in energetsko učinkovitost v večji meri, kot jih dosegajo obvezni instrumenti Unije, izpolnjuje pogoje za oprostitve v skladu s členom 17(1)(b) in (4) Direktive 2003/96, ne da bi navedla dejstvo, da teh ciljev sploh ne bi bilo mogoče doseči, če se energetsko intenzivnemu podjetju brezplačno dodeli 100 % pravic do emisije. Čeprav je člen 17 Direktive 2003/96 morda dvoumen z več vidikov, dejansko besedilo te določbe ne podpira trditve, da mora shema trgovanja z dovoljenji v smislu teh določb dosegati okoljske cilje in energetsko učinkovitost v večjem obsegu, kot se dosegajo v skladu z obveznimi shemami Unije.
51. Komisije zatrjuje, da so izjave, zapisane v prilogi k zapisniku seje Sveta, na kateri je bila sprejeta Direktiva 2003/96, v prid soobstoju obdavčitve na podlagi Direktive 2003/96 in sistema EU za trgovanje z emisijami. Vendar ta argument ni prepričljiv. Taki zapisniki namreč niso zakonodajna besedila in ne morejo spremeniti sicer jasnega opisa v zakonodajnem instrumentu Unije, in sicer „shem trgovanja z dovoljenji […], kolikor imajo za posledico doseganje okoljskih ciljev ali izboljšanje energetske učinkovitosti“. Niti ni povsem jasen pomen teh izjav v tistem zapisniku v tem smislu, kot ga zagovarja Komisija.
52. Poleg tega, čeprav je res, da Direktiva 2003/87 deluje na podlagi tega, da cena pravic do emisije deluje kot spodbuda k spremembi tehnologij v take tehnologije, ki izpuščajo manj toplogrednih plinov, se je Direktiva 2003/87 sčasoma precej razvila, medtem ko se Direktiva 2003/96 ni. To ponazarja dejstvo, da so bila pravila v zvezi z premestitvijo emisij CO2 (obravnavanje tveganja, ki je višje v energetsko intenzivnejših industrijah) dodana v Direktivo 2003/87 z Direktivo 2009/29/ES.(28)
53. Prav tako je treba opozoriti, da se člen 17 Direktive 2003/96 nanaša le na znižanja davkov na porabo energentov, ki se uporabljajo za ogrevanje, za stacionarne motorje ter za stroje in opremo, uporabljene pri visokih in nizkih gradnjah in pri javnih gradbenih delih v skladu s členom 8(2)(b) in (c) te direktive, in na električno energijo. Namen Direktive 2003/87 pa je preprečiti emisije iz širokega nabora dejavnosti, ki povzročajo določene toplogredne pline. Čeprav je očitno, da se člen 17 Direktive 2003/96 in Direktiva 2003/87 prekrivata, ne vidim – in to je vredno obžalovanja – da je zakonodajalec Unije to dosledno obravnaval. To tudi pomeni, da je težko omejiti uporabo enega instrumenta, da bi se zaščitila učinkovitost drugega instrumenta, ki se je poleg tega z leti močno spremenil.(29) Temu bi bilo mogoče dodati, da če bi zakonodajalec Unije želel izključiti sodelovanje v sistemu Unije za trgovanje z emisijami zaradi tega, bi bilo to zlahka določiti, zlasti glede na to, da je bil sistem za trgovanje z emisijami vzpostavljen z direktivo (Direktiva 2003/87), ki je bila sprejeta dva tedna po Direktivi 2003/96.
54. Glede trditve Komisije, da so s členom 17(1)(b) in (4) Direktive 2003/96 zajete samo prostovoljne sheme trgovanja z dovoljenji, je mogoče sprejeti, da nekatere jezikovne različice člena 17(4) te direktive kažejo na prostovoljnost sodelovanja v shemi trgovanja z dovoljenji. V angleški različici odstavka 4 je navedeno „shall enter into the agreements, tradable permit schemes or equivalent arrangements“.(30) Vprašati bi se bilo treba, ali je s to določbo dejansko zajeta le shema trgovanja z dovoljenji, ki jo „izvaja“ podjetje. Če je tako, potem to pomeni, da je predvideno neko „ukrepanje“ (bodisi prostovoljno bodisi neprostovoljno).
55. Kot je Sodišče poudarilo v zgoraj navedeni sodbi ExxonMobil Production Deutschland,(31) se na podlagi člena 2(1) Direktive 2003/87, ki opredeljuje njeno področje uporabe, ta direktiva uporablja za „emisije“ toplogrednih plinov, ki so našteti v Prilogi II k tej direktivi in med katerimi je CO2, „iz dejavnosti, naštetih v Prilogi I“.(32) Zato se ne zahteva nobeno prostovoljno ali neprostovoljno dejanje podjetja. Če naprava izpolnjuje zahteve, se zanjo uporablja sistem EU za trgovanje z emisijami, podjetje pa mora v skladu s členom 12(3) Direktive 2003/87 predati pravice, ki ustrezajo emisijam naprave.
56. Zamisli, da sheme zahtevajo nekaj, kar bi bilo mogoče opredeliti kot „prostovoljno dejanje pristopa“ k shemi trgovanja z dovoljenji, pa ne podpirajo vse jezikovne različice.(33) Poleg tega se člen 17(4) Direktive 2003/96 nanaša na „pogodbe, sheme trgovanja z dovoljenji ali ustrezne druge ureditve iz odstavka 1(b)“. Menim, da je zaradi vključitve teh konkretnih izrazov težko priti do drugačne ugotovitve, kot je ta, da so „sheme trgovanja z dovoljenji“ iz člena 17(1)(b) (kjer besedilo ne predvideva takega morebiti prostovoljnega elementa),(34) enake tistim iz člena 17(4) Direktive 2003/96 in da zato obe določbi ne izključujeta sodelovanja v obveznem sistemu. Ta izraz je tisti, ki je pomemben za to zadevo, kot je Komisija navedla v tem postopku.
57. Res je, da je v uvodni izjavi 29 te direktive navedeno, da „[p]odjetja, ki sklepajo sporazume, da bi pomembno spodbujala varstvo okolja in učinkovitost rabe energije, zaslužijo pozornost; med temi podjetji si energijsko intenzivna podjetja zaslužijo posebno obravnavo“. Vendar ta splošna načelna trditev ne more izhajati iz izrazov, ki jih je zakonodajalec Unije dejansko uporabil v členu 17(1)(b) in členu 17(4). Če bi zakonodajalec Unije želel, da sodelovanje v sistemu EU za trgovanje z emisijami ne šteje kot „shema trgovanja z dovoljenji“ v tem smislu, bi lahko – in bi moral – tako izrecno navesti.
B. Očitek
58. Kot sem navedel zgoraj, Komisija svojega očitka ni utemeljila z dejstvom, da poljski zakon o trošarinah odobri oprostitev najnižje ravni obdavčitve porabe premoga in plina za ogrevanje energetsko intenzivnim podjetjem, in z dejstvom, da je bilo to storjeno, ne da bi se upoštevalo vprašanje, ali so se s pristopom k sistemu EU za trgovanje z emisijami uresničevali okoljski cilji ali izboljšala energetska učinkovitost na način, ki v splošnem ustreza temu, kar bi se doseglo ob upoštevanju standardnih najnižjih stopenj v Skupnosti. Svojo tožbo je bolj omejila na en sam argument, in sicer, da sistem EU za trgovanje z emisijami ni „shema trgovanja z dovoljenji“ v smislu člena 17(1)(b) in (4) Direktive 2003/96 per se, saj trdi, da v tem smislu izpolnjuje pogoje le shema trgovanja z dovoljenji, h kateri podjetje pristopi prostovoljno in s katero se dosegajo okoljski cilji ali cilji izboljšane energetske učinkovitosti, ki niso cilji sistema EU za trgovanje z emisijami.
59. Komisija tudi ni trdila, da uporaba same Direktive 2003/87 morda ne bi pripeljala do doseganja okoljskih ciljev ali izboljšanja energetske učinkovitosti v danem primeru, ker uporaba pravil te direktive, kot je na primer brezplačna dodelitev 100 % pravic do emisije napravam, pri katerih obstaja tveganje premestitve emisij CO2, pomeni, da podjetje ne bo imelo nobenih spodbud, da zmanjša emisije toplogrednih plinov.
60. Vendar iz vseh razlogov, ki sem jih ravnokar omenil, ne verjamem, da je mogoče konkretno trditev Komisije glede pomena, ki ga je treba pripisati izrazu „sheme trgovanja z dovoljenji“, sprejeti glede na dejansko izrecno besedilo člena 17(1)(b) in (4) Direktive 2003/96.
61. Iz člena 120(c) Poslovnika Sodišča in upoštevne sodne prakse izhaja, da je treba v vsaki tožbi navesti predmet spora in kratek povzetek tožbenih razlogov in da mora biti ta dovolj jasen in natančen, da toženi stranki omogoča pripravo obrambe in Sodišču njen preizkus.
62. Iz tega izhaja, da morajo biti dejanske in pravne okoliščine, na katerih tožba temelji, skladno in razumljivo razvidne iz besedila tožbe(35) in da morajo biti tožbeni predlogi izraženi nedvoumno, da se prepreči, da bi Sodišče odločilo ultra petita ali da o nekem očitku ne bi odločilo.(36) Ker je Komisija v obravnavanem primeru tožbo utemeljila na enem samem očitku kršitve, in sicer, da „sheme trgovanja z dovoljenji“ v smislu člena 17(1)(b) in (4) Direktive 2003/96 zajemajo le prostovoljne sheme, s katerimi se dosežejo okoljski cilji ali prihranki energije, ki presegajo tiste, ki se dosegajo z obveznimi sistemi Unije, je treba preučiti le ta očitek. Sodišče ni pristojno za odločanje o nečem, česar ni v očitkih in predlogih v tožbi Komisije na podlagi člena 258 PDEU.(37)
63. Ker na podlagi trditev Komisije ni mogoče sklepati, da Republika Poljska ni izpolnila obveznosti iz člena 17 Direktive 2003/96, moram torej ugotoviti, da Komisija ni dokazala svojih trditev.
VII. Stroški
64. V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker je Republika Poljska predlagala, naj se Komisiji naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi predlogi nazadnje ni uspela, nosi svoje stroške in stroške, ki jih je imela Republika Poljska.
VIII. Predlog
65. Glede na zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj:
– Prvič, tožbo zavrne.
– Drugič, Komisiji naloži plačilo stroškov.