SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
GIOVANNIJA PITRUZZELLE,
predstavljeni 10. marca 2022(1)
Zadeva C‑716/20
RTL Television GmbH
proti
Grupo Pestana S.G.P.S., S.A.,
SALVOR – Sociedade de Investimento Hoteleiro, S.A.
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče, Portugalska))
„Predhodno odločanje – Avtorska pravica in sorodne pravice – Satelitsko radiodifuzno oddajanje in kabelska retransmisija – Pojem kabelske retransmisije – Sočasno in neskrajšano javno razširjanje oddajanja televizijskega programa, zato da ga sprejme javnost, po kablu – Subjekt, ki razširja televizijski program in ni radiodifuzna organizacija – Razširjanje prek televizijskih sprejemnikov v hotelskih sobah“
1. Ali ima radiodifuzna organizacija pravico preprečiti predvajanje svojih brezplačnih programov, ki jih hotelski objekt za potrebe gostov sprejema prek parabolične antene in po koaksialnem kablu prenaša v hotelske sobe, ter za njihovo retransmisijo zaračunavati pristojbino? Ali taka retransmisija pomeni „kabelsko retransmisijo“ v smislu člena 1(3) Direktive 93/83/EGS(2) in ali je mogoče radiodifuzni organizaciji na podlagi take retransmisije priznati posebne pravice glede na to, da obstaja nacionalna zakonodaja, za katero se zdi, da razširja nabor pravic, ki jih tem organizacijam priznava pravo Unije?
I. Pravni okvir
A. Pravo Unije
2. Člen 1(3) Direktive 93/83 določa:
„[…]
Za namene te direktive izraz ,kabelska retransmisija‘ označuje sočasno, nespremenjeno in neskrajšano retransmisijo po kablu ali mikrovalovnem sistemu začetnega oddajanja iz druge države članice, po žici ali po zraku vključno s satelitskim oddajanjem, televizijskih in radijskih programov z namenom, da jih sprejme javnost.“
3. Člen 8 Direktive 93/83, naslovljen „Pravica kabelske retransmisije“, določa:
„1. Države članice zagotovijo, da se pri kabelski retransmisiji oddaj na njihovem območju spoštujejo avtorska in sorodne pravice in da se takšna retransmisija odvija na podlagi individualnih ali kolektivnih avtorskih pogodb med imetniki avtorske pravice, imetniki sorodnih pravic in kabelskimi operaterji.“
4. Člen 9(1) Direktive 93/83, naslovljen „Izvajanje pravice kabelske retransmisije“, določa:
„1. Države članice zagotovijo, da se pravice imetnikov avtorske ali sorodnih pravic do podelitve ali zavrnitve dovoljenja kabelskemu operaterju za kabelsko retransmisijo lahko izvaja le preko kolektivne organizacije.“
5. Člen 3 Direktive 2001/29/ES,(3) naslovljen „Pravica priobčitve del javnosti in pravica do dajanja na voljo javnosti predmetov sorodnih pravic“, določa:
„1. Države članice predvidijo za avtorje izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo vsakršno obliko priobčenja njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način, vključno z dajanjem svojih del na voljo javnosti tako, da imajo člani javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami.
2. Države članice predvidijo za spodaj naštete izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo vsakršno obliko dajanja na voljo njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način tako, da imajo pripadniki javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami:
[…]
(d) RTV organizacijam za posnetke njihovih oddaj ne glede na to, ali oddajajo po žici ali po radijskih valovih, vključno s kablom ali satelitom.
3. Pravice iz odstavka 1 in 2 se ne izčrpajo z nobenim dejanjem priobčitve javnosti oziroma dajanja na voljo javnosti, kot ju določa ta člen.“
6. Člen 8(3) Direktive 2006/115/ES,(4) naslovljen „Oddajanje in priobčitev javnosti“, določa:
„3. Države članice za RTV organizacije predvidijo izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo retransmisijo svojih oddaj na brezžični način, pa tudi priobčitev svojih oddaj javnosti, če do te priobčitve pride na javno dostopnih krajih ob plačilu vstopnine.“
B. Portugalsko pravo
7. Člen 176(9) in (10) Código do Direito de Autor e dos Direitos Conexos (zakonik o avtorski in sorodnih pravicah, v nadaljevanju: CDADC)(5) določa:
„9. Radiodifuzna organizacija je subjekt, ki radiodifuzno oddaja zvok ali sliko, pri čemer se za radiodifuzno oddajanje šteje prenašanje zvoka ali slik ali njihovo prikazovanje, ločeno ali skupaj, bodisi po žici bodisi brezžično, zlasti po radijskih valovih, optičnih kablih, po kablu ali prek satelita, namenjeno pa je javnemu sprejemu.
10. Retransmisija je sočasno radiodifuzno oddajanje oddajanih del ene radiodifuzne organizacije, ki ga opravi druga radiodifuzna organizacija.“
8. Člen 187 CDADC določa:
„(1) Radiodifuzne organizacije imajo pravico, da dovolijo ali prepovedo:
(a) retransmisijo svojih oddaj prek radijskih valov;
(b) snemanje svojih oddaj na fizičnem nosilcu ne glede na to, ali se prenašajo po žici ali brezžično;
(c) reproduciranje posnetkov svojih oddaj, če za to ni bilo pridobljeno dovoljenje ali če je posnetek kratkotrajne narave in je namen reprodukcije drugačen od tistega, zaradi katerega je bila izdelana;
(d) dajanje svojih oddaj na voljo javnosti po žici ali brezžično, vključno z oddajami, ki se prenašajo po kablu ali prek satelita, in sicer tako, da lahko javnost do njih dostopa s kraja in ob času po lastni izbiri;
(e) priobčitev svojih oddaj javnosti, če do te pride na javnem kraju in ob plačilu vstopnine.
(2) Pravice iz tega člena ne veljajo za kabelske operaterje, ki izvajajo zgolj retransmisijo oddaj radiodifuznih organizacij.
(3) Oseba, ki je bila s svojim imenom ali nazivom navedena v zadevni oddaji, se v skladu z ustaljeno prakso šteje za imetnika sorodnih pravic, ki izhajajo iz te oddaje.“
9. Člena 3 (Opredelitve pojmov) in 8 (Razširitev na imetnike sorodnih pravic) uredbe-zakona št. 333/97(6) določata:
„Člen 3
V tej uredbi-zakonu:
(a) ‚satelit‘ pomeni vsako umetno napravo v zemeljski orbiti, ki omogoča oddajanje radijskih in televizijskih signalov, namenjenih javnemu sprejemu;
(b) ‚priobčitev javnosti prek satelita‘ pomeni dejanje pod nadzorom in odgovornostjo radiodifuzne organizacije, s katerim se signale kot nosilce programa, ki so namenjeni javnemu sprejemu, pošlje v neprekinjeno komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu in nazaj na zemljo;
(c) ‚kabelska retransmisija‘ pomeni sočasno in neskrajšano javno razširjanje začetnega oddajanja televizijskih ali radijskih programov, ki so namenjeni javnemu sprejemu, po kablu.
[…]
Člen 8
Določbe členov 178, 184 in 187 CDADC ter členov 6 in 7 te uredbe-zakona se uporabljajo za izvajalce, proizvajalce zvočnih in video posnetkov ter radiodifuzne organizacije v zvezi s priobčitvijo njihovih izvedb, zvočnih posnetkov, videoposnetkov in oddaj javnosti prek satelita ter v zvezi s kabelsko retransmisijo.“
II. Dejansko stanje, postopek v glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
10. RTL TELEVISION GmbH (v nadaljevanju: družba RTL) je družba s sedežem v Nemčiji, ki opravlja dejavnost oddajanja radijskih in televizijskih programov prek različnih kanalov, namenjenih sprejemu širše javnosti.
11. Televizijski programi se znotraj njenih lastnih televizijskih omrežij oddajajo prek „nekodiranega signala“, kar pomeni, da za sprejem teh programov v zasebnih domovih ni treba plačati pristojbine.
12. RTL Television (v nadaljevanju: kanal RTL), eden od televizijskih kanalov v lasti zgoraj navedene družbe, je na voljo na ozemlju več držav članic in gledalcem ponuja raznovrsten televizijski program (filme, nadaljevanke, razvedrilne oddaje, dokumentarne filme, prenose športnih dogodkov, informativne oddaje in poročila o aktualnih temah).
13. Čeprav je ta program namenjen gledalcem v Nemčiji, Avstriji in Švici, ga je mogoče prek satelitskega signala sprejemati na celotnem evropskem ozemlju, tudi na Portugalskem, za kar zadošča že parabolična antena.
14. Družba RTL je z operaterji kabelske televizije in hotelskimi objekti v različnih državah članicah Unije sklenila vrsto licenčnih pogodb.
15. Grupo Pestana S.G.P.S. (v nadaljevanju: družba Grupo Pestana) je matična družba ene največjih portugalskih skupin na področju hotelirstva, katere del je tudi hčerinska družba Salvor, Sociedade de Investimento Hoteleiro, S.A. (v nadaljevanju: družba Salvor). Zadnjenavedena družba, katere kapital je v 98,8‑odstotni lasti družbe Grupo Pestana, upravlja več hotelov na Portugalskem, med drugim tudi hotela D. João II in Alvor Praia.
16. Kot je poudarila družba RTL, sta hotela D. João II in Alvor Praia vsaj od maja 2013 do februarja 2014 prek paraboličnih anten, nameščenih v hotelih, sprejemala oddajanje kanala RTL prek satelita in ga po koaksialnih kablih prenašala do televizijskih sprejemnikov, nameščenih v hotelskih sobah.
17. Družba RTL je zato pri Tribunal da Propriedade Intelectual (sodišče za intelektualno lastnino, Portugalska) vložila tožbo proti družbama Gruppo Pestana in Salvor, s katero je predlagala, naj se ugotovi, da sprejem in retransmisija oddajanja kanala RTL v sobah hotelov D. João II in Alvor Praia pomenita dejanje priobčitve oddajanja kanala RTL javnosti v smislu člena 187(1)(e) CDADC in dejanje retransmisije tega oddajanja v smislu členov 3 in 8 uredbe-zakona št. 333/97, zaradi česar je treba zanju pridobiti predhodno dovoljenje družbe RTL.
18. Natančneje, družba RTL je poudarila, da imajo radiodifuzne organizacije v skladu s členom 187(1)(e) CDADC v primeru priobčitve varovanih del javnosti več pravic, na primer pravico, da dovolijo ali prepovejo priobčitev svojih oddaj javnosti.
19. Nabor teh pravic naj bi se po navedbah družbe RTL dodatno razširil na podlagi člena 8 uredbe-zakona št. 333/97, v skladu s katerim imajo radiodifuzne organizacije pravico, da dovolijo ali prepovejo kabelsko retransmisijo svojih oddaj pod pogoji, določenimi v členu 3(c), torej tudi ko gre za „sočasno in neskrajšano javno razširjanje začetnega oddajanja televizijskih ali radijskih programov, ki so namenjeni javnemu sprejemu, po kablu“.
20. Tribunal da Propriedade Intelectual (sodišče za intelektualno lastnino) je tožbo družbe RTL zavrnilo, pri čemer je ugotovilo, da je prenos televizijskih oddaj kanala RTL v sobe hotelov, s katerimi upravljata družbi Gruppo Pestana in Salvor, mogoče šteti za dejanje priobčitve javnosti, vendar da pogoji za uveljavljanje izključne pravice iz člena 187(1)(e) CDADC niso izpolnjeni.
21. To sodišče je tudi ugotovilo, da položaja iz postopka v glavni stvari ni mogoče šteti za dejanje retransmisije, saj te storitve ne zagotavlja radiodifuzna organizacija.
22. Družba RTL je zoper sodbo Tribunal da Propriedade Intelectual (sodišče za intelektualno lastnino) vložila pritožbo pri Tribunal da Relação de Lisboa (višje sodišče v Lizboni, Portugalska).
23. Tribunal da Relação de Lisboa (višje sodišče v Lizboni) je potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča in tako zavrnilo zahteve družbe RTL.
24. Družba RTL je zoper odločbo Tribunal da Relação de Lisboa (višje sodišče v Lizboni) vložila revizijo pri Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče, Portugalska), ki je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba pojem ,kabelska retransmisija‘, določen v členu 1(3) Direktive Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993, razlagati tako, da poleg sočasnega oddajanja oddajanih del ene radiodifuzne organizacije s strani druge radiodifuzne organizacije zajema tudi javno razširjanje primarnega oddajanja televizijskih ali radijskih programov, namenjenih javnosti, ki se izvaja sočasno in v celoti po kablu (ne glede na to, ali je ta, ki izvaja to javno razširjanje, radiodifuzna organizacija ali ne)?
2. Ali sočasno razširjanje oddajanih del televizijskega kanala, ki se prenašajo po satelitu, prek več televizijskih sprejemnikov, nameščenih v hotelskih sobah, po koaksialnem kablu pomeni retransmisijo teh oddajanih del, zajeto s pojmom, določenim v členu 1(3) Direktive Sveta 93/83 z dne 27. septembra 1993?“
III. Pravna analiza
A. Uvodne ugotovitve
25. Vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, je v bistvu mogoče preoblikovati v eno samo vprašanje: ali ima radiodifuzna organizacija pravico preprečiti predvajanje svojih oddaj, ki jih hotel za potrebe gostov sprejema prek parabolične antene in po koaksialnem kablu prenaša v hotelske sobe, in za retransmisijo zaračunati pristojbino?
26. Zahtevek tožeče stranke v postopku v glavni stvari temelji na predpostavki, da se s portugalsko zakonodajo razširja obseg pravic, ki jih ima radiodifuzna organizacija v razmerju do tretjih oseb, ki opravljajo dejanja priobčitve javnosti, na podlagi prava Unije, če se taka retransmisija izvaja „kabelsko“.
27. Povedano drugače, zaradi prenosa Direktive 93/83 v portugalsko zakonodajo naj bi se radiodifuznim organizacijam priznala pravica, v skladu s katero lahko prepovejo retransmisijo in vsekakor zahtevajo plačilo pristojbine v položajih, v katerih subjekt „kabelsko“ retransmitira programe, ki jih radiodifuzna organizacija oddaja brezplačno.
28. V skladu z razlago, ki jo je navedla družba RTL in ki ji je z nekaj dvomi sledilo nacionalno sodišče, naj bi portugalski zakonodajalec uvedel drugačno opredelitev pojma „kabelski operater“, kot izhaja iz prava Unije: osebe, ki to dejavnost prek klasičnih kabelskih omrežij opravljajo poklicno, naj bi se v skladu s to razlago obravnavale enako kot subjekti, kakršni so hotelska podjetja, ki sprejmejo signal, ki se brezplačno oddaja prek satelita, in ga nato po koaksialnem kablu reproducirajo v hotelskih sobah.
29. To vprašanje se torej nanaša na pojem „kabelska retransmisija“, predvsem pa na to, koga je mogoče šteti za „kabelskega operaterja“ oziroma ali je nujno, da je ta subjekt tudi sam radiodifuzna organizacija, ali zadošča, da uporablja katero koli „kabelsko“ tehnologijo, ali pa mora biti ta subjekt – kar bi bilo po mojem mnenju najbolj pravilno – „poklicni kabelski operater“, ki svojo dejavnost opravlja prek konvencionalnih kabelskih omrežij.
30. V skladu z navedbami, ki jih je Evropska komisija prepričljivo predstavila tako v pisnem stališču kot tudi na obravnavi, menim, da položaji, kakršen je ta v obravnavani zadevi, pod pogoji, določenimi v pravu Unije, spadajo na področje priobčitve javnosti, tako da se lahko radiodifuznim organizacijam zaradi retransmisije brezplačnega televizijskega programa priznajo posebne pravice.
31. Menim, da je treba že na samem začetku pojasniti, da v skladu s sodno prakso Sodišča obstajata dve kategoriji oseb, ki se lahko sklicujeta na pravice intelektualne lastnine v zvezi s televizijskimi programi, in sicer avtorji zadevnih del na eni in RTV-organizacije oziroma radiodifuzne organizacije na drugi strani.(7)
32. Radiodifuzne organizacije se lahko sklicujejo na pravico do snemanja svojih oddaj, določeno v členu 7(2) Direktive 2006/115, ali na pravico do priobčitve svojih oddaj javnosti, določeno v členu 8(3) te direktive, ali na pravico do reproduciranja svojih novih oddaj, kot je priznana v členu 2(e) Direktive 2001/29.(8)
33. Zaradi večje jasnosti bom pravne vidike, na katerih temeljita odgovora na vprašanji za predhodno odločanje, preučil skupaj, saj sta ti vprašanji med seboj tesno povezani, in predlagal en sam odgovor.
34. V analizi, predstavljeni v nadaljevanju, bom najprej na kratko opisal cilje in naravo Direktive 93/83 ter zgodovinski in tehnološki okvir, v katerem je bila ta sprejeta, nato pa se bom lotil analize pojmov „kabel“, „kabelska retransmisija“ in „kabelski operater“, ki jo bom opravil na podlagi kratke preučitve navedenih direktiv in upoštevne sodne prakse Sodišča.
35. Nazadnje pa bom obravnaval vidik, ki je bistvenega pomena za presojo položaja v obravnavani zadevi, to je razmerje med pojmoma „kabelska retransmisija“ in „priobčitev javnosti“.
1. Cilji in okvir Direktive 93/83
36. Določbe Direktive 93/83, ki je bila sprejeta kot odziv na pojav novih tehnologij za „kabelske operaterje“, je treba umestiti v poseben zgodovinski in tehnološki okvir ter jih obravnavati glede na sodno prakso Sodišča, da bi jih bilo mogoče razlagati sistematično in skladno ter ob upoštevanju evropskih predpisov na področju intelektualne lastnine.
37. Direktiva 93/83, ki ureja satelitsko radiodifuzno oddajanje in kabelsko retransmisijo, ima „jasno določeno in precej omejeno področje uporabe, kar pomeni, da je namenjena spodbujanju vseevropskih storitev radiodifuzije z omogočanjem satelitskega radiodifuznega oddajanja ter kabelske retransmisije radijskih in televizijskih programov“.(9)
38. Povedano drugače, ta direktiva je bila sprejeta, da bi se olajšalo izvajanje satelitskega radiodifuznega oddajanja na eni in kabelske retransmisije na drugi strani, pri čemer so bile organizacije za kolektivno upravljanje pravic na podlagi člena 9 te direktive spodbujene k podeljevanju licenc za kabelsko retransmisijo programa.(10)
39. Cilj te direktive torej ni priznanje pravic, ampak omogočanje celovite uporabe novih komunikacijskih tehnologij, ki so se uvajale v tem obdobju (satelitske in kabelske tehnologije), zlasti pa odpravljanje nekaterih pomanjkljivosti pogodbene ureditve, ki se je na trgu uporabljala za izdajo čezmejnih licenc na področju kabelske retransmisije.(11)
40. Natančneje, iz člena 8 Direktive 93/83 je razvidno, da ta direktiva državam članicam ne nalaga, naj določijo posebno pravico kabelske retransmisije ali opredelijo obseg te pravice. Ta direktiva določa zgolj obveznost držav članic, da zagotovijo, da se pri kabelski retransmisiji oddaj iz drugih držav članic na njihovem območju spoštujejo obstoječe avtorske in sorodne pravice.
41. Zadevna direktiva določa tudi minimalno raven harmonizacije, saj ne izključuje možnosti določitve različnih oblik pogodbenega pogajanja o pravicah, povezanih z dejavnostjo satelitskega in kabelskega oddajanja.(12)
42. Sodišče je namreč pojasnilo, da Direktiva 93/83 „določa zgolj najnižjo raven harmonizacije posameznih vidikov varstva avtorske in sorodnih pravic v primeru priobčitve javnosti po satelitu ali kabelske retransmisije programov, ki izvirajo iz drugih držav članic“.(13)
43. S to direktivo se torej urejajo in harmonizirajo vidiki, ki se, kot je bilo že navedeno, nanašajo na spodbujanje organizacij za kolektivno upravljanje pravic k podeljevanju licenc za kabelsko retransmisijo programa.
44. Vendar to ne pomeni, kot bo razvidno v nadaljevanju, da se lahko pojmom prava Unije med prenosom Direktive 93/83 v nacionalno zakonodajo pripiše pomen, ki se razlikuje od njihove prvotne opredelitve, in da je to lahko podlaga za priznanje pravic, ki so v nasprotju s sistematično razlago te direktive.
B. Vprašanji za predhodno odločanje
1. Pojem „kabelski operater“
45. Kabelska retransmisija v skladu s členom 1(3) Direktive 93/83 pomeni retransmisijo začetnega oddajanja iz ene države članice v drugo po kablu. Obenem mora biti taka retransmisija sočasna, nespremenjena in neskrajšana glede na začetno oddajanje, ki lahko poteka po žici ali na brezžični način, po radijskih valovih ali prek satelita. Nazadnje, ta člen ravno tako določa, da se morata začetno oddajanje in posledično tudi retransmisija nanašati na radijske in televizijske programe, namenjene javnosti.
46. V členih 8 in 9 je navedeno, da mora pogoje za uveljavljanje pravice do kabelske retransmisije izpolnjevati „kabelski operater“.
47. Vendar v Direktivi 93/83 nista opredeljena niti pojem „kabel“ niti pojem „kabelski operater“, ki naj bi bila samoumevna, zaradi česar ni mogoče razbrati, katere organizacije se lahko ukvarjajo s „kabelsko retransmisijo“.
48. Čeprav Sodišče tega vprašanja v sodni praksi ni nikoli neposredno obravnavalo, se zdijo preudarki, ki jih je generalni pravobranilec H. Saugmandsgaard Øe predstavil v sklepnih predlogih v zadevi ITV 2 (ITV Broadcasting in drugi, C‑275/15, EU:C:2016:649), prepričljivi in v skladu s predlagano razlago.
49. Ugotovitve generalnega pravobranilca H. Saugmandsgaarda Øeja so se nanašale na zadevo, ki se razlikuje od obravnavane in v kateri niso bile sporne pravice radiodifuznih organizacij, temveč avtorske pravice; zato določbe prava Unije, na katere se je sklicevalo v tem postopku, niso povsem enake določbam Direktive 93/83.(14)
50. Vendar menim, da je lahko njegovo razlogovanje koristno tudi za obravnavano zadevo, saj ponuja prepričljivo razlago pojmov „kabel“ in „kabelski operater“, ki velja za celoten sklop predpisov na področju avtorskih in sorodnih pravic.
51. Pojem „kabel“ se ne uporablja le v Direktivi 2001/29, temveč tudi v nekaterih direktivah, na katerih temelji Direktiva 2001/29, in sicer v direktivah 92/100, 93/83 in 93/98.
52. Da bi se upoštevale zahteve po enotnosti in skladnosti prava Unije, generalni pravobranilec H. Saugmandsgaard Øe navaja, da „morajo imeti pojmi, ki jih uporabljajo vse te direktive, enak pomen, razen kadar je zakonodajalec Unije v posebnem zakonodajnem okviru izrazil drugačno voljo“.(15)
53. Ker nobena od navedenih direktiv ne vsebuje opredelitve pojma „kabel“, je treba ta pojem razlagati ob upoštevanju (tehnološkega) okvira, v katerega spada, in ciljev, ki se uresničujejo z zadevnimi direktivami.
54. Generalni pravobranilec H. Saugmandsgaard Øe v nadaljevanju navaja, da „je treba ugotoviti, da se pojem ,kabel‘ v vseh zadevnih direktivah uporablja v zvezi z drugimi tehnologijami, med drugim v zvezi z oddajanjem po ,satelitu‘“. Iz besedne zveze „po žici ali po radijskih valovih, vključno s kablom ali satelitom“ iz členov 2(e) in 3(2)(d) Direktive 2001/29, je mogoče poleg tega razumeti, da sta pojma „kabel“ in „satelit“ kategoriji širših pojmov „žica“ in „brez žice“.(16)
55. Tudi v Direktivi 93/83 je predvidena jasna ločnica med „satelitskim radiodifuznim oddajanjem“ in „kabelsko retransmisijo“, zato se mi zdi, da je trditev generalnega pravobranilca H. Saugmandsgaarda Øeja, ki ob sklicevanju na cilje Direktive 2001/29 navaja, da je zakonodajalec Unije terminologijo v tej direktivi izbral povsem zavestno, prepričljiva. Z drugimi besedami, če bi zakonodajalec Unije želel dati pojmu „kabel“ v smislu Direktive 2001/29 tehnološko nevtralen pomen, je treba ugotoviti, da bi se odločil za splošnejši pojem ali bi vsaj pojasnil, da pojem „kabel“ zajema druge tehnologije.(17)
56. Generalni pravobranilec H. Saugmandsgaard Øe v zvezi s tem ugotavlja: „Na podlagi zgoraj navedenih preudarkov je treba ugotoviti, da je pojem ,kabel‘ iz člena 9 Direktive 2001/29 omejen na klasična kabelska omrežja, s katerimi upravljajo tradicionalni ponudniki kabelskih storitev.“(18)
57. Menim, da je mogoče to ugotovitev prenesti tudi v obravnavano zadevo: čeprav se cilji Direktive 2001/29(19) razlikujejo od ciljev Direktive 93/83, pa opozarjam, da je zadnjenavedena namenjena omogočanju celovite uporabe novih komunikacijskih (satelitskih in kabelskih) tehnologij, ki so se uvajale v tem obdobju, zlasti pa odpravi nekaterih pomanjkljivosti pogodbene ureditve, ki se je na trgu uporabljala za izdajo čezmejnih licenc na področju kabelske retransmisije.
58. Zato je treba ugotoviti, da pri tem glede na tehnološki in zgodovinski okvir ter cilje zadevnih direktiv ne gre za vprašanje pomenske opredelitve enega od pojmov prava Unije tako, da ta ne bi bil dovzeten za tehnološke spremembe, ampak zgolj za razlago ureditve, v kateri se pojma „kabel“ in „kabelska retransmisija“ uporabljata v več upoštevnih direktivah, pri čemer je edini cilj te razlage ugotoviti, da je lahko „kabelski operater“ le subjekt, ki za opravljanje svoje poklicne dejavnosti uporablja konvencionalno kabelsko omrežje, in sicer kot alternativo satelitskemu omrežju, kot izhaja iz summa divisio Direktive 93/83.
59. Zato v zvezi s prvim vprašanjem za predhodno odločanje po eni strani menim, da bi lahko bilo posledica terminološke zmede, ki v zvezi s pojmom „retransmisija“ izhaja iz vsebine različnih virov, ki jih je navedlo predložitveno sodišče.
60. To, da se lahko s „kabelsko retransmisijo“ ukvarjajo tudi subjekti, ki niso radiodifuzne organizacije, se mi pravzaprav ne zdi sporno: zadošča namreč že to, da gre za „(poklicne) kabelske operaterje“.
61. Vendar pa ta ugotovitev nikakor ne spreminja pomena, ki ga ima to vprašanje za rešitev spora v obravnavani zadevi, ampak pozornost neizogibno preusmerja na drugo vprašanje za predhodno odločanje: kot je bilo že navedeno, je treba izraz „kabelski operater“ razumeti glede na njegov tradicionalen pomen, pri tem pa upoštevati tehnologijo, ki se je uporabljala ob sprejetju Direktive 93/83, zlasti pa vlogo konvencionalnih kabelskih omrežij in poklicnih operaterjev takih omrežij.
2. Pojem „dejanje priobčitve javnosti“ v primeru retransmisije v hotelskih objektih
62. Po mojem mnenju je treba zdaj preučiti pojem „dejanje priobčitve javnosti“, ki je za obravnavo položaja iz postopka v glavni stvari, kot bom ponazoril v nadaljevanju, primernejši od pojma „kabelska retransmisija“ iz člena 1(3) Direktive 93/83.
63. To je namreč pojem, na podlagi katerega pravo Unije v primeru retransmisije, ki jo izvajajo drugi subjekti, priznava pravice avtorjem, pod določenimi pogoji pa tudi radiodifuznim organizacijam.
64. V zvezi s sodno prakso na področju priobčitve javnosti s strani hotelskih podjetij je treba navesti, da je Sodišče v sodbi EGEDA(20) razsodilo, da to, da hotelski objekt sprejema televizijske signale prek satelita ali prizemne radiodifuzije in jih po kablu prenaša v različne hotelske sobe, pomeni dejanje priobčitve javnosti.
65. Sodišče je tudi po začetku veljavnosti Direktive 2001/29/ES v več sodbah ugotovilo, da gre pri ravnanju hotelskega podjetja, ki ima v hotelskih sobah nameščene televizijske ali radijske sprejemnike, s katerimi prenaša signale, ki so nosilci programov, za priobčitev javnosti.(21)
66. Tako kot Komisija menim, da je dejavnost hotelskega podjetja, ki sprejet signal za potrebe svojih gostov prenaša v hotelske sobe, mogoče šteti za priobčitev del javnosti v smislu člena 3 Direktive 2001/29, ki se nanaša na avtorje.
67. V zvezi z radiodifuznimi organizacijami pa menim, da je treba to dejavnost obravnavati v smislu člena 8(3) Direktive 2006/115.(22)
68. Čeprav je mogoče dejavnost hotelskega podjetja šteti za priobčitev javnosti, pa pogoji, ki v skladu s pravom Unije in sodno prakso Sodišča(23) veljajo v zvezi z uresničevanjem pravic radiodifuznih organizacij, v bistvu temeljijo na posebni ekonomski koristi subjekta, ki zagotavlja retransmisijo televizijskega programa, ki ga radiodifuzna organizacija oddaja brezplačno (na primer vstopnina).
3. Obravnava položaja iz postopka v glavni stvari in odgovor na vprašanji za predhodno odločanje
69. Zdaj, ko je pojasnjen pomen pojmov „kabelska retransmisija“ in „kabelski operater“, kot se uporabljata v pravu Unije, ter povzet pomen pojma „priobčitev javnosti“, bom podal še nekaj ugotovitev v zvezi s trditvijo, ki jo je tožeča stranka v postopku v glavni stvari navedla zlasti glede pogojev, ki so bili določeni zato, da bi se lahko radiodifuznim organizacijam zaradi priobčitve javnosti, ki jo izvede hotel, priznale nekatere pravice.
70. To pa zato, ker je treba ugotoviti, da se položaj iz postopka v glavni stvari nanaša na priobčitev javnosti, in ne na kabelsko retransmisijo.
71. Razlaga, ki jo predlaga tožeča stranka v postopku v glavni stvari in v skladu s katero retransmisija brezplačnih televizijskih programov, ki jo hotelska podjetja svojim gostom zagotavljajo v hotelskih sobah, istočasno pomeni tako priobčitev javnosti kot tudi kabelsko retransmisijo, zaradi česar naj bi bilo radiodifuznim organizacijam mogoče priznati posebne pravice glede na to, da naj bi ta hotelska podjetja veljala za „kabelske operaterje“, je posledica nerazumevanja.
72. To nerazumevanje verjetno izhaja iz napačne razlage dveh vidikov, opredeljenih v upoštevnih določbah prava Unije, najbrž pa tudi iz napačne razlage nacionalnega prava glede na pravo Unije, vendar bo moralo posebno presojo tega elementa opraviti nacionalno sodišče.
73. Prvič, kot je v svojem stališču pojasnila Komisija in kot je bilo v okviru sistematične razlage, ki sem jo podal v prejšnjih točkah teh sklepnih predlogov, že navedeno, gre pri opredelitvi pojma „kabelska retransmisija“ iz Direktive 93/83 za zgodovinsko pogojeno in nedinamično opredelitev, ki se posledično nanaša na retransmisijo, ki jo izvaja subjekt, ki deluje kot poklicni kabelski operater in za to uporablja konvencionalna kabelska omrežja.
74. Drugič, kot je razvidno iz prejšnjega oddelka, pogoji za plačilo nadomestila za dejanje priobčitve javnosti ne temeljijo na „subjektivni“ okoliščini, povezani z gospodarsko oziroma poslovno naravo subjekta, ki zagotavlja retransmisijo brezplačnih programov (v obravnavani zadevi je to skupina hotelskih podjetij), ampak na posebni ekonomski koristi, ki jo ima ta subjekt na podlagi take retransmisije („objektivna“ okoliščina).
75. Tretjič, brez poseganja v pristojnost nacionalnega sodišča, da iz tega izpelje posledice za obravnavano zadevo, menim, da razlaga, ki jo predlaga družba RTL in v skladu s katero naj bi se na podlagi portugalske zakonodaje razširil obseg pojma „kabelska retransmisija“ iz Direktive 93/83, kar naj bi glede na raven minimalne harmonizacije, ki jo predvideva ta direktiva, posledično pomenilo, da bi lahko radiodifuzne organizacije imele posebne pravice, ki jih ta direktiva kot taka ne priznava subjektom, kot so hotelska podjetja, ki naj bi se v skladu s to razlago obravnavali enako kot „kabelski operaterji“, ni edina možna razlaga in ni v skladu s pravom Unije.
76. Po mnenju družbe RTL bi bilo treba sodbo Verwertungsgesellschaft Rundfunk(24) v delu, v katerem naj bi države članice spodbujala k uvedbi dodatnih pravic za zagotavljanje nadomestila v položajih, kakršen je ta v obravnavani zadevi, razlagati široko. Na Portugalskem pa naj bi se to uredilo s sprejetjem predpisov, ki jih je nacionalno sodišče navedlo v predložitveni odločbi.
77. Z ugotovitvami družbe RTL se ne strinjam.
78. Menim namreč, da bi moralo biti priznanje dodatnih pravic radiodifuznim organizacijam, poleg tistih, ki jih imajo že na podlagi prava Unije, bolj izrecno, zlasti pa temeljiti na razlogih, ki izhajajo iz sistematične razlage sklopa predpisov, ki jih vsebuje pravo Unije.
79. Menim, da uporaba tega okornega mehanizma, katerega namen je zagotoviti, da se položaj iz postopka v glavni stvari umesti v okvir kabelske retransmisije iz Direktive 93/83, zaradi česar bi se subjekti, kakršni so hoteli, obravnavali enako kot tradicionalni kabelski operaterji, ne more privesti do želenih rezultatov.
80. Čeprav pravo Unije nacionalnim zakonodajalcem načeloma ne preprečuje, da na podlagi natančno opredeljenih mehanizmov za individualno in kolektivno upravljanje pravic, ki ne izkrivljajo trgov, poleg že predvidenih pravic uvedejo tudi dodatne pravice, pa menim, da se pojmom, opredeljenim v pravu Unije, v nacionalnem pravu nikakor ne sme pripisati kakršen koli drugačen pomen.
81. V skladu z načelom pogodbene svobode bi se namreč lahko omogočilo sklepanje dogovorov med radiodifuznimi organizacijami in drugimi subjekti, kar je po mojem mnenju dejansko že mogoče in do česar je, kot je razvidno iz spisa, že prišlo, vendar to ne pomeni, da lahko na podlagi prava Unije sklepamo o obstoju takih subjektivnih pravic ali da lahko na obstoj teh pravic zgolj s sklicevanjem na pojme prava Unije, ki jim je bil pripisan drugačen pomen, napeljujejo nacionalne določbe.
82. V obravnavani zadevi je povsem jasno, da hotel zaradi retransmisije brezplačnih televizijskih programov, ki jih svojim gostom daje na voljo v hotelskih sobah, nima nobene posebne ekonomske koristi, saj je določitev cene nočitve v hotelski sobi glede na splošne izkušnje popolnoma neodvisna od te okoliščine.
83. Kot namreč izhaja iz sodbe Verwertungsgesellschaft Rundfunk(25), predvajanje televizijskih in radijskih oddaj prek televizijskih sprejemnikov, ki so nameščeni v hotelskih sobah, ni priobčitev javnosti na javno dostopnem kraju ob plačilu vstopnine, saj je cena za hotelsko sobo nadomestilo za nastanitveno storitev, ki so ji glede na kategorijo hotela dodane nekatere dodatne storitve, kot je predvajanje televizijskih in radijskih oddaj prek sprejemnikov v sobah, ki so običajno brez razlikovanja vključene v ceno za nočitev.(26)
84. Nazadnje, trditev, ki jo je družba RTL navedla v svojem stališču in jo izrecno ponovila tudi na obravnavi, v skladu s katero naj bi predlagana razlaga, ki jo podpira tudi Komisija, pomenila močan poseg v sistem avtorske pravice v Evropi, ni utemeljena.
85. Prvič, zahteve, ki jih je družba RTL vložila kot radiodifuzna organizacija, nikakor ne vplivajo na pravice avtorjev, ki so, kot je bilo prikazano zgoraj in kot je znano, v pravu Unije urejene ločeno in neodvisno od pravic, ki jih imajo radiodifuzne organizacije (če te s tehničnega vidika niso tudi avtorji programov, ampak zgolj oddajajo brezplačne televizijske programe, kot v obravnavani zadevi).
86. Drugič, tudi če bi pravice radiodifuznih organizacij upoštevali, je dobro znano, da se pravice, ki izhajajo iz retransmisije televizijskih programov, v sistemu prava Unije močno razlikujejo glede na izbrani poslovni model: sistem plačljive televizije predvideva posebno vrsto nadomestila, ki ga plačajo zasebni in komercialni uporabniki (običajno sicer v različnih zneskih), medtem ko radiodifuzne organizacije v primeru brezplačne retransmisije prejmejo nadomestilo iz naslova prihodkov od oglaševanja.
87. Povsem drugače pa je v primeru oddajanja „plačljivih“ kanalov, za katere mora hotelski gost poleg cene hotelske namestitve običajno plačati poseben dodatek, kar posledično pomeni, da so radiodifuzni organizaciji priznane ekonomske pravice (pristojbina).(27)
88. Pristop, v skladu s katerim naj bi se obravnavana poslovna modela prekrivala, je zavajajoč.
89. Nevarnost, da bi se pojavile negotovosti glede razlage, namreč izhaja prav iz razlage, ki jo predlaga družba RTL, saj bi se, če bi to razlago upoštevali, nenadoma znašli zunaj opisanega veljavnega okvira: storitev kabelske retransmisije lahko opravljajo zgolj poklicni kabelski operaterji, v okviru priobčitve javnosti pa se radiodifuznim organizacijam ne glede na sistem retransmisije omogoča prejemanje nadomestila, ki je odvisno od poslovnega modela, sprejetega pod pogoji, ki so jasno določeni v pravu Unije in sodni praksi Sodišča.
90. V nasprotnem primeru bi se namreč znašli v položaju, v katerem bi že golo dejstvo, da subjekt, ki v določenem objektu opravlja storitev retransmisije brezplačnih televizijskih programov po koaksialnem kablu, velja za subjekt, ki opravlja poslovno dejavnost, v bistvu pomenilo, da ga je treba obravnavati enako kot poklicnega kabelskega operaterja. To bi privedlo do velikih težav pri razlagi, saj bi bilo težko razlikovati med subjekti, ki imajo dejansko značilnosti podjetij, in subjekti, ki opravljajo tudi javne storitve, ali posamezniki, ki opravljajo poslovno dejavnost.
91. Nazadnje, v zvezi z obstojem posebnih dogovorov, na podlagi katerih naj bi skupine hotelskih podjetij nekaterim radiodifuznim organizacijam pogodbeno izplačevale nadomestilo za retransmisijo brezplačnih programov, je treba navesti, da to ne spreminja pomena obravnavanega vprašanja in ne nasprotuje pravilnosti predlagane razlage.
92. Gre namreč za dogovore, dosežene s pogajanji, ki so vselej mogoči in jih pravo Unije ne prepoveduje, vendar iz tega ni mogoče sklepati, da pravo Unije radiodifuznim organizacijam priznava določene pravice ali da se lahko take pravice priznajo na podlagi nacionalnega prava, in sicer tako, da se pojmom, opredeljenim v pravu Unije, pripiše drugačen pomen.
4. Posledice za predložitveno sodišče
93. Nekaj sklepnih pripomb bom posvetil še vprašanju nacionalnega prava, ki je predmet postopka v glavni stvari, pri čemer bom skušal pojasniti nekatere že obravnavane pojme.
94. Po tem, ko sem pojasnil, kako je treba po mojem mnenju razlagati pravo Unije, moram navesti še nekaj preudarkov, da bi predložitvenemu sodišču zagotovil elemente, na podlagi katerih bo lahko presodilo, ali je pravo države članice, v kateri poteka postopek v glavni stvari, v skladu s pravom Unije.
95. Predložitveno sodišče bo moralo namreč načela prava Unije uporabiti v nacionalnem pravu in tako presoditi, ali je mogoče podati skladno razlago tega prava.
96. Res je sicer, da imajo države članice načeloma diskrecijsko pravico, da v okviru, ki ga določa pravo Unije, uvajajo ugodnejše nacionalne določbe, ki zagotavljajo višjo raven varstva ne le za avtorje, ampak tudi za radiodifuzne organizacije, vendar moram glede na preudarke, ki sem jih navedel v prejšnjih točkah teh sklepnih predlogov, navesti naslednje ugotovitve.
97. Direktiva 93/83 radiodifuznim organizacijam ne priznava posebnih pravic, ampak je namenjena uresničevanju drugih ciljev, in sicer olajšanju satelitskega radiodifuznega oddajanja in kabelske retransmisije s spodbujanjem organizacij za kolektivno upravljanje pravic k podeljevanju licenc za kabelsko retransmisijo programa.
98. Čeprav pojmi „kabel“, „kabelska retransmisija“ in „kabelski operater“ v Direktivi 93/83 niso izrecno opredeljeni, je njihov pomen mogoče razbrati iz ciljev navedene direktive, zgodovinskega in tehnološkega okvira, ki je botroval njenemu sprejetju, ter iz sistematike upoštevnih direktiv, zaradi česar je treba navedene pojme šteti za pojme prava Unije.
99. Iz teh razlogov menim, da tem pojmom v nacionalni zakonodaji države članice ni mogoče pripisati drugačnega pomena niti zaradi morebitne razširitve nabora pravic radiodifuznih organizacij niti sicer.
100. Zato brez poseganja v pristojnost nacionalnega sodišča, da v nacionalnem pravu uporabi zgoraj navedena načela, menim, da je portugalsko zakonodajo v skladu s pravom Unije mogoče in celo zaželeno razlagati tako, da pojmom, ki so v pravu Unije že opredeljeni – brez poseganja v možnost, da se radiodifuznim organizacijam v okviru, določenem v pravu Unije, priznajo dodatne pravice – niti z vidika razlage ne pripisuje drugačnega pomena.
IV. Predlog
101. Na podlagi navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Supremo Tribunal de Justiça (vrhovno sodišče, Portugalska), odgovori:
Pojem „kabelska retransmisija“ iz člena 1(3) Direktive Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 se nanaša na retransmisijo začetnega oddajanja s strani kabelskih operaterjev, ki to retransmisijo opravljajo kot poklicni operaterji v okviru konvencionalnega kabelskega omrežja.
Sočasno razširjanje oddaj televizijskega kanala, ki se prenašajo prek satelita, s pomočjo več televizijskih sprejemnikov, nameščenih v hotelskih sobah, po koaksialnem kablu ne pomeni „kabelske retransmisije“ v smislu člena 1(3) Direktive 93/83, ker hotelskega podjetja ni mogoče šteti za kabelskega operaterja v smislu te direktive.