SODBA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 25. maja 2023(*)
„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Direktiva 2012/13/EU – Pravica do obveščenosti v kazenskem postopku – Člen 6 – Pravica do obveščenosti o obdolžitvah – Člen 7 – Pravica do dostopa do gradiva zadeve – Učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe – Člen 6 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Pravica do svobode in varnosti – Navedba razlogov za pridržanje osumljene ali obdolžene osebe v ločenem dokumentu – Čas, v katerem je treba to sporočiti“
V zadevi C‑608/21,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Sofiyski rayonen sad (okrožno sodišče v Sofiji, Bolgarija) z odločbo z dne 17. septembra 2021, ki je na Sodišče prispela 29. septembra 2021, v upravno‑kazenskem postopku zoper
XN,
ob udeležbi
Politseyski organ pri 02 RU SDVR,
SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi C. Lycourgos (poročevalec), predsednik senata, L. S. Rossi, sodnica, J.‑C. Bonichot, S. Rodin, sodnika, in O. Spineanu-Matei, sodnica,
generalni pravobranilec: P. Pikamäe,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za XN R. Rashkov, advokat,
– za Evropsko komisijo M. Wasmeier in I. Zaloguin, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 12. januarja 2023
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 6(2) in člena 8(1) Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku (UL 2012, L 142, str. 1).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru postopka v zvezi z zakonitostjo sklepa o odreditvi pridržanja osebe XN.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V uvodnih izjavah 14, 22, 27 in 28 Direktive 2012/13 je navedeno:
„(14) Ta direktiva […] [z] namenom krepitve vzajemnega zaupanja med državami članicami določa skupne minimalne standarde na področju obveščanja o pravicah in obdolžitvah, ki se zagotovijo osebam, osumljenim ali obdolženim kaznivega dejanja. Ta direktiva temelji na pravicah, določenih v [Listini Evropske unije o temeljnih pravicah] (v nadaljevanju: Listina),] zlasti členih 6, 47 in 48 Listine, ter nadgrajuje člena 5 in 6 [Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP)], kakor ju razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice.
[…]
(22) Kadar so osumljene ali obdolžene osebe prijete ali pridržane, bi jih bilo treba o veljavnih procesnih pravicah obvestiti s pisnim obvestilom o pravicah, napisanim na lahko razumljiv način, z namenom tem osebam pomagati, da bi razumele svoje pravice. Takšno obvestilo o pravicah bi bilo treba vsaki prijeti osebi izročiti nemudoma, takoj ko ji je s posegom organov kazenskega pregona odvzeta prostost v okviru kazenskega postopka. Navedeno obvestilo bi moralo vključevati osnovne informacije o vseh možnostih izpodbijanja zakonitosti prijetja, pritožbe zoper pridržanje ali prošnje za začasni izpust, če in kolikor te pravice obstajajo v nacionalnem pravu. […]
(27) Osebam, obdolženim kaznivega dejanja, bi bilo treba o tem, česar so obdolžene, dati vse informacije, ki jih potrebujejo za pripravo svoje obrambe in da bi se zaščitila poštenost postopka.
(28) Osumljene ali obdolžene osebe bi bilo treba o tem, da so osumljene ali obdolžene kaznivega dejanja obvestiti nemudoma in vsaj še pred prvim uradnim zaslišanjem na policiji ali drugim pristojnim organom, ne da bi to vplivalo na potek preiskave. Podati bi bilo treba dovolj podroben opis dejstev, vključno s časom in krajem, če sta znana, ter z možno pravno opredelitvijo domnevnega kaznivega dejanja, katerega so te osebe osumljene ali obdolžene, ob upoštevanju dela kazenskega postopka, v katerem je bil opis podan, da bi se zaščitila poštenost postopka in omogočilo učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe.“
4 Člen 1 Direktive 2012/13, naslovljen „Vsebina“, določa:
„Ta direktiva določa pravila glede pravice do obveščenosti osumljenih ali obdolženih oseb o njihovih pravicah v okviru kazenskega postopka in obdolžitvah zoper njih. Prav tako določa pravico do obveščenosti oseb, za katere je izdan evropski nalog za prijetje, o njihovih pravicah.“
5 Člen 2(1) te direktive določa:
„Ta direktiva se uporablja od trenutka, ko pristojni organi države članice seznanijo osebe, da so osumljene ali obdolžene kaznivega dejanja, do zaključka postopka, torej dokončne in pravnomočne odločbe o tem, ali je osumljena oziroma obdolžena oseba storila kaznivo dejanje in glede na primer, vključno z izrekom kazni ter odločitvijo o vseh pritožbah.“
6 Člen 6 navedene direktive, naslovljen „Pravica do obveščenosti o obdolžitvah“, določa:
„1. Države članice zagotovijo, da so osumljene ali obdolžene osebe obveščene o kaznivem dejanju, katerega so osumljene ali obdolžene. Te informacije se podajo nemudoma in tako podrobno, kolikor je to potrebno za zaščito poštenosti postopka in učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe.
2. Države članice zagotovijo, da so prijete ali pridržane osebe obveščene o razlogih za prijetje ali pridržanje, vključno z navedbo kaznivega dejanja, katerega so osumljene ali obdolžene.
3. Države članice zagotovijo, da se, najpozneje ob vložitvi obtožnice v preizkus sodišču, podajo podrobne informacije o obdolžitvah, vključno z vrsto in pravno opredelitvijo kaznivega dejanja ter naravo udeležbe obdolžene osebe.“
7 Člen 7 iste direktive glede „[p]ravic[e] dostopa do gradiva zadeve“ v odstavkih 1 in 2 določa:
„1. Države članice zagotovijo, da so prijetim ali pridržanim osebam ali njihovim odvetnikom v vsakem delu kazenskega postopka dostopne vse listine o zadevi, ki jih imajo pristojni organi in so bistvene za učinkovito izpodbijanje, v skladu z nacionalnim pravom, zakonitosti prijetja ali pridržanja.
2. Države članice zagotovijo, da pristojni organi osumljenim ali obdolženim osebam ali njihovim odvetnikom odobrijo dostop vsaj do vsega dokaznega gradiva, s katerim razpolagajo, ne glede na to, ali je to gradivo v prid ali v breme osumljenim ali obdolženim osebam, da bi se zaščitila poštenost postopka in pripravila njihova obramba.“
8 Člen 8 Direktive 2012/13, naslovljen „Vodenje evidence in pravica do pritožbe“, v odstavku 1 določa:
„Države članice zagotovijo, da se o vseh informacijah, danih osumljenim ali obdolženim osebam v skladu s členi 3 do 6, vodi evidenca po postopku evidentiranja, določenem v predpisih zadevne države članice.“
Bolgarsko pravo
9 Člen 22 Zakon za administrativnite narushenia i nakazania (zakon o prekrških in upravnih sankcijah, DV št. 92 z dne 28. novembra 1969) določa:
„Za preprečevanje in odpravljanje upravnih kršitev in njihovih škodljivih posledic se lahko uporabijo prisilni upravni ukrepi.“
10 Člen 23 tega zakona določa:
„Primeri, v katerih se lahko uporabijo prisilni upravni ukrepi, njihova narava, organi, ki morajo te ukrepe uporabiti, obseg njihove uporabe in pravna sredstva zoper te ukrepe so določeni z ustreznim zakonom ali uredbo.“
11 Člen 72 zakon za Ministerstvoto na vatreshnite raboti (zakon o ministrstvu za notranje zadeve) (DV št. 53 z dne 27. junija 2014) v različici, ki se uporablja v sporu o glavni stvari (v nadaljevanju: zakon o ministrstvu za notranje zadeve), določa:
„(1) Policijski organi lahko pridržijo osebo:
1. za katero obstajajo indici, da je storila kaznivo dejanje;
[…]
(4) Pridržana oseba ima pravico, da pred rayonen sad [(okrožno sodišče, Bolgarija)] v kraju, kjer ima organ sedež, izpodbija zakonitost pridržanja. Sodišče odloči o pritožbi takoj, zoper njegovo odločitev pa je mogoče pri pristojnem administrativen sad [(upravno sodišče)] vložiti kasacijsko pritožbo na podlagi Administrativnoprotsesualen kodeks [(zakon o upravnem sporu).
(5) Pridržana oseba ima od svojega pridržanja pravico do zagovornika, pri čemer jo je treba poučiti tudi o tem, da se lahko zagovorniku odpove, in o posledicah te odpovedi ter o tem, da ni dolžna ničesar izjaviti, če je pridržana na podlagi odstavka 1, točka 1.
[…]“
12 V skladu s členom 73 tega zakona se osebi, ki je pridržana pod pogoji iz člena 72(1), točke od 1 do 4, navedenega zakona, ne smejo omejiti nobene druge pravice, razen pravice do prostega gibanja. Trajanje pridržanja v tem primeru ne sme presegati 24 ur.
13 Člen 74 zakona o ministrstvu za notranje zadeve določa:
„(1) Za osebe iz člena 72(1) se izda pisni sklep o odreditvi pridržanja.
(2) V sklepu iz odstavka 1 se navedejo:
1. ime, funkcija in kraj dela policijskega organa, ki je izdal sklep;
2. dejanski in pravni razlogi za pridržanje;
3. podatki, potrebni za identifikacijo pridržane osebe;
4. datum in ura pridržanja;
5. omejitev pravic osebe na podlagi člena 73;
6. pravica te osebe do:
a) izpodbijanja zakonitosti pridržanja pred sodiščem;
b) zagovornika od pridržanja dalje;
[…]
(3) Pridržana oseba izpolni izjavo, v kateri navede, da je bila obveščena o svojih pravicah in ali namerava uveljavljati svoje pravice, ki jih ima na podlagi odstavka 2, točka 6, od (b) do (f). Sklep podpišeta policijski organ in pridržana oseba.
(4) Če pridržana oseba podpis odkloni ali sklepa o odreditvi pridržanja ne more podpisati, to s podpisom potrdi priča.
[…]
(6) Pridržani osebi se izroči kopija sklepa o odreditvi pridržanja, ko jo ta oseba podpiše.“
14 Člen 21(1) Administrativnoprotsesualen kodeks (zakon o upravnem postopku, DV št. 30, z dne 11. aprila 2006) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, določa:
„Posamični upravni akt je izjava volje, ki je izražena izrecno oziroma z dejanjem ali opustitvijo upravnega organa ali drugega zakonsko pooblaščenega organa ali organizacije, oseb, ki opravljajo javne naloge, in organizacij, ki opravljajo javne službe, in s katero nastanejo pravice ali obveznosti ali s katero se neposredno poseže v pravice, svoboščine ali zakonite interese posameznih državljanov ali organizacij, kot tudi zavrnitev izdaje takega akta.“
15 Člen 145 tega zakonika določa:
„(1) Zakonitost upravnih aktov se lahko izpodbija pred sodiščem.
(2) Izpodbijajo se lahko:
1. prvotni posamični upravni akt, vključno z zavrnitvijo izdaje takega akta;
[…]“
16 Člen 1 Ukaz št. 904 za borba s drebnoto khuliganstvo (uredba št. 904 o boju proti lažjim oblikam huliganstva) z dne 28. decembra 1963 (DV št. 102 z dne 31. decembra 1963), v različici, ki se uporablja v sporu o glavni stvari, določa:
„(1) Za lažje oblike huliganstva, ki jih je storila oseba, starejša od 16 let, se izrečejo naslednje upravne sankcije:
1. pridržanje za največ 15 dni v podenoti ministrstva za notranje zadeve;
2. denarna kazen od 100 do 500 bolgarskih levov (BGN) (približno od 50 do 255 EUR).
(2) V tej uredbi ,lažje oblike huliganstva‘ pomenijo nedostojno vedenje, ki se izraža v uporabi kletvic, psovk ali drugih neprimernih izrazov na javnem kraju pred večjim številom oseb, v žaljivem odnosu in vedenju do državljanov, organov ali javnosti oziroma v sporu, pretepu ali drugih podobnih dejanjih, ki motijo javni red in mir, ki pa zaradi nižje stopnje nevarnosti za javnost niso kaznivo dejanje na podlagi člena 325 kazenskega zakonika.“
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
17 Oseba RK, ki je policijski uslužbenec na postaji 2. policijskega okrožja pri direkciji za notranje zadeve v glavnem mestu (Bolgarija), je 2. septembra 2020 na podlagi suma storitve kaznivega dejanja izdala sklep o prisilnem upravnem ukrepu pridržanja osebe XN za največ 24 ur.
18 V tem sklepu, ki ga je podpisala oseba RK, so bili pravni in dejanski razlogi za odreditev pridržanja osebe XN navedeni tako: „člen 72(1), točka 1, zakona o ministrstvu za notranje zadeve“ in „motenje javnega reda“. Oseba XN je podpis navedenega sklepa zavrnila. Na hrbtni strani sklepa je bilo navedeno, da je bila oseba XN izpuščena na prostost 3. septembra 2020 ob 11.10, kar je potrjeno z njenim podpisom. Takoj po pridržanju osebe XN je bila opravljena osebna preiskava, o kateri je bil sestavljen zapisnik, tej osebi pa je bila izročena tudi izjava, ki naj bi jo izpolnila in v kateri je bila poučena o pravicah, ki jih ima na podlagi členov 72, 73 in 74 zakona o ministrstvu za notranje zadeve.
19 Oseba XN je 3. septembra 2020 izpodbijala zakonitost sklepa o odreditvi pridržanja pred Sofiyski rayonen sad (okrožno sodišče v Sofiji, Bolgarija), ki je predložitveno sodišče.
20 V okviru preučitve spisa v zvezi s to tožbo so bila predložena pisna poročila policijskih organov z dne 2., 3. in 4. septembra 2020, v katerih je bilo navedeno, da je oseba XN 2. septembra 2020 okoli 11.20 kot udeleženka protestov na območju mesta Sofija (Bolgarija) pred stavbo Narodno Sabranie (narodna skupščina, Bolgarija) poskušala prebiti policijski kordon, tako da je z rokami in nogami udarjala po ščitih policistov in jim namenjala cinične opazke, zaradi česar jo je bilo treba pridržati.
21 Ni izkazano, da je bila oseba XN ob odreditvi pridržanja seznanjena s pisnima poročiloma policistov z dne 2. in 3. septembra.
22 Oseba XN je v pisnih izjavah z dne 2. septembra 2020 navedla, da je bila navzoča na protestih in da jo je množica med stopnjujočo se napetostjo potisnila proti kordonu policistov, nato pa so jo organi ministrstva za notranje zadeve, ki so nad njo izvajali nezakonito telesno nasilje, pridržali. Zanikala je, da bi motila javni red.
23 Po odredbi državnega tožilca okrožnega državnega tožilstva v Sofiji je policijski uslužbenec na postaji 2. policijskega okrožja tega mesta 8. septembra 2020 osebi XN izdal poročilo o ugotovitvi „lažje oblike huliganstva“, ki ga je ta predložila v presojo Sofiyski Rayonen sad (okrožno sodišče v Sofiji) in v katerem je bilo navedeno, da je oseba XN s tem, da je storila dejanja, navedena v točki 20 te sodbe, storila upravni prekršek na podlagi člena 1(2) uredbe št. 904 z dne 28. decembra 1963 v različici, ki se je uporabljala v sporu o glavni stvari.
24 Z odločbo z dne 8. septembra, ki jo je izdalo Sofiyski Rayonen sad (okrožno sodišče v Sofiji), je bila oseba XN spoznana za nedolžno in oproščena zaradi pomanjkanja dokazov o zatrjevanem prekršku. Ta odločitev sodišča je dokončna.
25 Predložitveno sodišče navaja, da mora v okviru postopka v glavni stvari preučiti zakonitost sklepa o odreditvi pridržanja osebe XN.
26 Pojasnjuje, da tako pridržanje oseb, za katere obstajajo indici, da so storile kaznivo dejanje, pomeni prisilni upravni ukrep v smislu člena 22 zakona o prekrških in upravnih sankcijah, ki imajo naravo posamičnega upravnega akta, katerega cilj je preprečiti, da bi zadevna oseba pobegnila ali storila kaznivo dejanje.
27 V skladu z nacionalno sodno prakso za sprejetje takega ukrepa ni treba zbrati nespornih dokazov, ki bi kategorično in nedvomno dokazovali, da je zadevna oseba storila kaznivo dejanje v smislu kazenskega zakonika, saj je treba te dokaze predložiti v kazenskem postopku, in ne v upravnem postopku. Zadostuje, da obstajajo pisne ali ustne „informacije“, ki kažejo, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, in ki utemeljujejo sum, da je zadevna oseba verjetno sodelovala pri njem.
28 Predložitveno sodišče pojasnjuje, da je v skladu s členom 74(2), točka 2, zakona o ministrstvu za notranje zadeve navedba dejanskih in pravnih razlogov za pridržanje glavni pogoj veljavnosti sklepa, ki ga izda policijski organ. V zvezi s tem pa naj bi Varhoven administrativen sad (vrhovno upravno sodišče, Bolgarija) to določbo razlagalo tako, da je dopustno, da te informacije niso navedene v pisnem aktu, s katerim se odredi pridržanje, ampak v drugih spremljevalnih dokumentih, ki so izdani prej ali pozneje, čeprav ti v času omejitve svobode gibanja zadevni osebi niso bili predloženi.
29 Predložitveno sodišče pa meni, da ta sodna praksa Varhoven administrativen sad (vrhovno upravno sodišče) ni v skladu s členom 6(2) in členom 8(1) Direktive 2012/13 niti s členom 5(1)(c) EKČP, kakor ga je razlagalo Evropsko sodišče za človekove pravice.
30 Predložitveno sodišče namreč meni, da je treba upoštevati dejstvo, da pravica dostopa do gradiva oseb, ki imajo status „osumljene osebe“ iz člena 7 Direktive 2012/13, ni bila prenesena v bolgarsko pravo in torej tem osebam ni zagotovljena. Tak dostop naj bi bil v skladu z Nakazatelno protsesualen kodeks (zakonik o kazenskem postopku) zagotovljen le „obdolženim osebam“.
31 Tako ob neobstoju konkretne informacije o dejanskih in pravnih razlogih za pridržanje in ob upoštevanju dejstva, da osebi pravica dostopa do gradiva zadeve, v katerem so ti razlogi navedeni, ni zagotovljena, pridržana oseba, ki je osumljena storitve kaznivega dejanja, nima možnosti ustrezno in učinkovito uresničiti svoje pravice do obrambe in pred sodiščem izpodbijati zakonitosti akta, s katerim je bilo odrejeno njeno pridržanje.
32 Predložitveno sodišče se poleg tega sprašuje o obsegu in stopnji podrobnosti informacij o kaznivem ravnanju, zaradi katerega je prijeta oseba pridržana, s katerimi je treba to osebo seznaniti na podlagi člena 6 Direktive 2012/13.
33 V teh okoliščinah je Sofiyski Rayonen sad (okrožno sodišče v Sofiji) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba člen 8(1) Direktive [2012/13] v povezavi s členom 6(2) te direktive razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki se na podlagi ustaljene sodne prakse v zadevni državi članici uporablja korektivno in v skladu s katero je dopustno, da osumljena oseba o razlogih za prijetje, vključno z navedbo kaznivega dejanja, katerega je osumljena, o odreditvi pridržanja ni obveščena v pisnem sklepu, ampak v drugih spremljevalnih dokumentih (predhodnih ali naknadnih), ki se ne izročijo takoj in s katerimi se lahko zadevna oseba seznani naknadno, ob morebitnem izpodbijanju zakonitosti pridržanja pred sodiščem?
2. Ali je treba člen 6(2) Direktive [2012/13] razlagati tako, da mora obvestilo o kaznivem dejanju, katerega je osumljena prijeta oseba, zato da je zagotovljeno učinkovito izvrševanje pravic do obrambe, vsebovati podatke o času, kraju in načinu storitve, konkretni udeležbi zadevne osebe pri zadevnem kaznivem dejanju in kazensko pravni opredelitvi, ki iz tega izhaja?“
Vprašanji za predhodno odločanje
Uporaba Direktive 2012/13
34 Predložitveno sodišče navaja, da je v bolgarskem pravu pridržanje na podlagi člena 72(1), točka 1, zakona o ministrstvu za notranje zadeve, kakršno je to iz postopka v glavni stvari, prisilni upravni ukrep, saj gre za posamični upravni akt. Poleg tega se po mnenju tega sodišča odgovornost osebe za kaznivo dejanje, zaradi katerega je bila tako pridržana, v kazenskem postopku obravnava ločeno. Glede na te elemente je treba preveriti, ali se v postopku v glavni stvari uporablja Direktiva 2012/13.
35 Kot določa člen 1 Direktive 2012/13, ta direktiva določa pravila glede pravice do obveščenosti osumljenih ali obdolženih oseb o njihovih pravicah v kazenskem postopku in obdolžitvah zoper njih.
36 Poleg tega se v skladu s členom 2(1) ta direktiva uporablja od trenutka, ko pristojni organi države članice seznanijo osebe, da so osumljene ali obdolžene storitve kaznivega dejanja, do zaključka postopka, torej dokončne in pravnomočne odločbe o tem, ali je osumljena oziroma obdolžena oseba storila kaznivo dejanje, vključno – glede na primer – z izrekom kazni in odločitvijo o vseh pritožbah.
37 V obravnavanem primeru je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da sta v sklepu o odreditvi pridržanja iz postopka v glavni stvari kot dejanska in pravna razloga za to pridržanje navedena „člen 72(1), točka 1, zakona o ministrstvu za notranje zadeve“ in „motenje javnega reda“. Ta določba določa pridržanje oseb, za katere obstajajo indici, da so storile kaznivo dejanje. Prav tako iz navedb predložitvenega sodišča izhaja, da se za kaznivo dejanje, storitve katerega je bila oseba XN osumljena, uporablja kazenski zakonik.
38 Poleg tega je treba ne glede na podatke, ki so jih nacionalni policijski organi dejansko posredovali osebi XN, šteti, da je bila oseba XN s tem, ko je bila prijeta in pridržana, obveščena, da je osumljena storitve kaznivega dejanja, zato je ta pogoj za uporabo Direktive 2012/13, ki je določen v členu 2(1) te direktive, izpolnjen.
39 Iz tega sledi, da se ta direktiva v postopku v glavni stvari uporablja.
Prvo vprašanje
40 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(2) in člen 8(1) Direktive 2012/13 razlagati tako, da nasprotujeta uporabi nacionalne ureditve, v skladu s katero so razlogi za odreditev pridržanja za osebe, osumljene ali obdolžene storitve kaznivega dejanja, vključno z informacijami v zvezi s kaznivim dejanjem, storitve katerega so osumljene ali obdolžene, lahko navedeni v dokumentih, ki niso akt o odreditvi pridržanja, pri čemer se ti razlogi tem osebam posredujejo le v okviru morebitnega pravnega sredstva pred sodiščem, s katerim se izpodbija zakonitost pridržanja.
41 Najprej je treba navesti, da glede na cilj tega vprašanja člena 8(1) Direktive 2012/13 ni treba razlagati. Ta določba namreč zahteva, da se o vseh informacijah, ki so bile posredovane osumljenim ali obdolženim osebam v skladu s členi od 3 do 6 te direktive, vodi evidenca po postopku evidentiranja, določenem v predpisih zadevne države članice. Vendar iz predloga za sprejetje predhodne odločbe ni razvidno, da bi bila ta obveznost evidentiranja informacij kakor koli upoštevna za odgovor na navedeno vprašanje.
42 Pri razlagi člena 6(2) Direktive 2012/13 je treba upoštevati ne le besedilo te določbe, ampak tudi njen kontekst in cilj, ki se uresničuje z zadevno ureditvijo, katere del je (sodba z dne 2. marca 2023, Staatsanwaltschaft Graz (Urad za davčne kazenske zadeve v Düsseldorfu), C‑16/22, EU:C:2023:148, točka 25 in navedena sodna praksa).
43 Prvič, besedilo tega člena 6(2) določa, da države članice zagotovijo, da so prijete ali pridržane osebe obveščene o razlogih za prijetje ali pridržanje, vključno z navedbo kaznivega dejanja, storitve katerega so osumljene ali obdolžene. Ta določba torej ne vsebuje nobene navedbe o tem, kdaj je treba sporočiti razloge za pridržanje.
44 Drugič, glede konteksta člena 6(2) Direktive 2012/13 je treba navesti, da odstavek 1 tega člena v prvem stavku določa obveznost držav članic, da so osumljene ali obdolžene osebe obveščene o kaznivem dejanju, storitve katerega so osumljene ali obdolžene. V drugem stavku je pojasnjeno, da je treba te informacije podati „nemudoma“ in tako podrobno, kolikor je to potrebno za zaščito poštenosti postopka in učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe.
45 V zvezi s tem iz uvodne izjave 28 te direktive izhaja, da bi bilo treba osumljene ali obdolžene osebe o tem, da so osumljene ali obdolžene storitve kaznivega dejanja, obvestiti „nemudoma“ in vsaj še pred prvim uradnim zaslišanjem na policiji ali pri drugem pristojnem organu.
46 Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 41 sklepnih predlogov, člen 6(1) Direktive 2012/13 določa splošno obveznost obveščanja o kaznivem dejanju, ki se ji doda dodatna obveznost obveščanja, ki je določena v členu 6(2) te direktive, če je oseba prijeta ali pridržana, in ki se nanaša na razloge za njeno prijetje ali pridržanje. Iz povezave med tema dvema določbama je mogoče sklepati, da se časovna zahteva iz tega člena 6(1), v skladu s katero mora biti osumljenec ali obdolženec „nemudoma“ obveščen o kaznivem dejanju, storitve katerega je osumljen ali obdolžen, uporablja tudi v primeru prijetja ali pridržanja v smislu člena 6(2).
47 Tretjič, glede cilja, ki ga uresničuje Direktiva 2012/13, iz člena 1 v povezavi z uvodnimi izjavami 14 in 27 te direktive izhaja, da je njen cilj določiti minimalne standarde na področju obveščanja oseb, osumljenih ali obdolženih storitve kaznivih dejanj, da se jim omogoči priprava obrambe in da bi se zaščitila poštenost postopka (glej v tem smislu sodbo z dne 28. januarja 2021, Spetsializirana prokuratura (Obvestilo o pravicah), C‑649/19, EU:C:2021:75, točka 58).
48 Hitro obveščanje o kaznivem dejanju, storitve katerega so osumljene ali obdolžene osebe, določeno v členu 6(1) Direktive 2012/13, prispeva k uresničevanju tega cilja, saj tem osebam omogoča, da učinkovito pripravijo svojo obrambo.
49 Kadar so osumljene ali obdolžene osebe prijete ali pridržane, cilj zagotavljanja poštenosti postopka in omogočanja učinkovitega uresničevanja pravice do obrambe poleg tega, kot je razvidno iz uvodne izjave 22 Direktive 2012/13, zahteva, da imajo te osebe možnost učinkovito izpodbijati zakonitost svojega prijetja ali pridržanja, doseči ponovno preučitev pridržanja ali zahtevati začasni izpust, če in kolikor v zadevni državi članici obstaja pravica do takega izpusta. Zato morajo nemudoma imeti na voljo razloge za prijetje ali pridržanje. Iz tega razloga člen 6(2) Direktive 2012/13 določa obveščanje o teh razlogih in člen 7(1) te direktive nalaga, da so prijeti ali pridržani osebi ali njenemu odvetniku dostopne vse listine o zadevi, ki so bistvene za tako učinkovito izpodbijanje zakonitosti prijetja ali pridržanja.
50 Drži sicer, da Direktiva 2012/13 ne vsebuje podrobnih pravil o tem, kako je treba informacije, navedene v členu 6 te direktive, sporočiti osumljeni ali obdolženi osebi. Vendar ta podrobna pravila ne smejo ogrožati cilja iz tega člena (glej v tem smislu sodbo z dne 23. novembra 2021, IS (Nezakonitost predložitvene odločbe), C‑564/19, EU:C:2021:949, točka 128 in navedena sodna praksa), zlasti tistega iz odstavka 2 tega člena, na katerega je bilo opozorjeno v prejšnji točki te sodbe.
51 Iz tega izhaja, da se za zagotovitev cilja, ki se uresničuje s členom 6(2) Direktive 2012/13, informacije v zvezi z razlogi za prijetje ali pridržanje osumljenih ali obdolženih oseb, vključno s kaznivim dejanjem, storitve katerega so osumljene ali obdolžene, lahko posredovane v drugih listinah, ki niso sklep o odreditvi pridržanja.
52 Namreč, okoliščina, kot taka, da ta akt ne vsebuje dovolj informacij glede razlogov za odreditev pridržanja, ne preprečuje tega, da prijete ali pridržane osebe lahko učinkovito izpodbijajo zakonitost svojega prijetja ali pridržanja, če jim elementi iz drugih listin, ki jih izdajo pristojni organi in ki so bili posredovani tem osebam, omogočijo, da razumejo razloge za pridržanje.
53 Poleg tega že iz preudarkov, ki so med drugim navedeni v točkah 46 in 49 te sodbe, izhaja, da je treba informacije iz člena 6(2) Direktive 2012/13 prijetim ali pridržanim osebam sporočiti nemudoma, da se doseže cilj te določbe. Kot je generalni pravobranilec v bistvu poudaril v točki 44 sklepnih predlogov, iz tega izhaja, da je treba te osebe kar najhitreje obvestiti o razlogih za njihovo prijetje ali pridržanje, in sicer ob odvzemu prostosti ali kmalu po tem.
54 Posledično je treba akt o pridržanju ali druge listine, ki vsebujejo potrebne informacije v zvezi z razlogi za prijetje ali pridržanje, čim prej posredovati prijetim ali pridržanim osebam. Natančen čas tega obveščanja se sicer lahko določi glede na posebne okoliščine odvzema prostosti.
55 Takšno razlago člena 6(2) Direktive 2012/13 potrjuje sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice glede člena 5 EKČP, ki je izrecno navedena v uvodni izjavi 14 Direktive 2012/13. To sodišče je namreč že razsodilo, da se tisti, ki ima pravico vložiti pravno sredstvo za hitro odločitev o zakonitosti svojega pridržanja, ne more učinkovito sklicevati nanjo, če se mu v kar najkrajšem roku in v zadostni meri ne razkrijejo razlogi, zaradi katerih mu je bila odvzeta prostost (ESČP, 12. april 2005, Chamaïev in drugi proti Gruziji in Rusiji, CE:ECHR:2005:0412JUD003637802, točka 413).
56 Poleg tega je to sodišče razsodilo, da člen 5 EKČP v odstavku 2 določa osnovno jamstvo, v skladu s katerim mora vsaka prijeta oseba poznati razloge za prijetje. Odstavek 2 tega člena, ki je vključen v sistem varstva, ki ga ponuja ta člen, določa, da je treba to osebo v preprostem in njej razumljivem jeziku obvestiti o pravnih in dejanskih razlogih za odvzem prostosti, da ta lahko izpodbija zakonitost tega odvzema prostosti pred sodiščem na podlagi odstavka 4 tega člena. Ta oseba mora te informacije dobiti „takoj, ko je to mogoče“, vendar ji jih uradniki, ki ji odvzamejo prostost, ne smejo takoj zagotoviti v celoti. Za ugotovitev, ali je ta oseba prejela dovolj informacij in dovolj zgodaj, je treba upoštevati posebnosti zadeve (ESČP, 15. december 2016, Khlaifia in drugi proti Italiji, EC:ECHR:2016:1215JUD001648312, točka 115).
57 V zvezi s posebnimi okoliščinami spora o glavni stvari je treba poudariti, da cilja, ki se uresničuje z obveznostjo iz člena 6(2) Direktive 2012/13, da so osumljene in obdolžene osebe obveščene o razlogih za svoje pridržanje, to je cilja, da se zadevni osebi omogoči, da učinkovito izpodbija zakonitost tega, da ji je bila odvzeta prostost, ni mogoče doseči, če se informacije o razlogih za to pridržanje zagotovijo šele po tem, ko je ta oseba vložila pravno sredstvo za izpodbijanje zakonitosti svojega pridržanja. Treba je namreč preprečiti, da bi navedena oseba, zato da bi se lahko seznanila z razlogi za pridržanje, morala izpodbijati zakonitost sklepa o odreditvi pridržanja, saj v takem primeru ne bi mogla učinkovito pripraviti pravnega sredstva niti presoditi možnosti za njegov uspeh.
58 Glede na zgoraj navedene ugotovitve je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(2) Direktive 2012/13 razlagati tako, da ne nasprotuje uporabi nacionalne ureditve, v skladu s katero so razlogi za odreditev pridržanja za osebe, osumljene ali obdolžene storitve kaznivega dejanja, vključno z informacijami v zvezi s kaznivim dejanjem, storitve katerega so osumljene ali obdolžene, lahko navedeni v listinah, ki niso sklep o odreditvi pridržanja. Vendar ta določba nasprotuje temu, da se te informacije tem osebam posredujejo le v okviru morebitnega pravnega sredstva, s katerim se izpodbija zakonitost pridržanja, in ne v trenutku odvzema prostosti ali kmalu po tem odvzemu.
Drugo vprašanje
59 Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(2) Direktive 2012/13 razlagati tako, da zahteva, da razlogi za odreditev pridržanja, o katerih je bila obveščena oseba, ki je osumljena ali obdolžena, da je storila kaznivo dejanje, vsebujejo podatke o času, kraju in načinu storitve kaznivega dejanja, o dejanski udeležbi teh oseb pri njem in o pravni opredelitvi, ki iz njega izhaja.
60 Tako kot pri presoji v točki 46 te sodbe je treba ugotoviti, da se kvalitativno merilo iz člena 6(1) Direktive 2012/13, v skladu s katerim morajo biti informacije zagotovljene „dovolj podrobno“, uporablja tudi v primeru prijetja ali pridržanja v smislu odstavka 2 tega člena 6.
61 V uvodni izjavi 28 te direktive je v zvezi s tem navedeno, da bi bilo treba podati dovolj podroben opis dejstev, vključno s časom in krajem, če sta znana, ter z možno pravno opredelitvijo domnevnega kaznivega dejanja, storitve katerega so te osebe osumljene ali obdolžene, ob upoštevanju dela kazenskega postopka, v katerem je bil ta opis podan, da bi se zaščitila poštenost postopka in omogočilo učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe.
62 Za zagotovitev cilja iz člena 6(2) Direktive 2012/13 je torej treba pridržani osebi sporočiti vse informacije, ki so potrebne, da lahko učinkovito izpodbija zakonitost svojega pridržanja.
63 Zlasti ji je treba, prvič, sporočiti opis upoštevnih dejstev, ki jih pristojni organi poznajo in ki se nanašajo na kaznivo dejanje, storitve katerega je ta oseba osumljena ali obdolžena. Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 58 sklepnih predlogov, se v takem opisu poleg znanih časa in kraja nastanka dejstev ne bi smela izpustiti narava udeležbe zadevne osebe pri navedenem kaznivem dejanju.
64 Drugič, v tem sporočilu mora biti zajeta tudi pravna opredelitev kaznivega dejanja, storitve katerega je zadevna oseba osumljena ali obdolžena, ki so jo pristojni organi začasno uporabili, saj ta opredelitev tej osebi ali njenemu odvetniku omogoča boljše razumevanje razlogov za pridržanje in po potrebi učinkovito izpodbijanje zakonitosti tega pridržanja pred pristojnim sodiščem.
65 Vendar je treba, kot izhaja iz uvodne izjave 28 Direktive 2012/13, stopnjo podrobnosti informacij iz prejšnjih dveh točk prilagoditi fazi kazenskega postopka, da se ne škoduje poteku preiskave, ki poteka, hkrati pa se prijeti ali pridržani osebi zagotovi dovolj informacij, da ta razume razloge za svoje prijetje ali pridržanje in da lahko po potrebi učinkovito izpodbija zakonitost tega prijetja ali pridržanja.
66 Sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s členom 5 EKČP, navedena v točkah 55 in 56 te sodbe, potrjuje tako predstavljeno razlago člena 6(2) Direktive 2012/13, saj zahteva, da se razlogi za prijetje ali pridržanje v zadostni meri sporočijo (ESČP, 12. april 2005, Chamaïev in drugi proti Gruziji in Rusiji, CE:ECHR:2005:0412JUD003637802, točka 413) ter da vsebujejo pravne in dejanske razloge za odvzem prostosti, da bi lahko zadevna oseba izpodbijala zakonitost tega odvzema prostosti pred sodiščem na podlagi odstavka 4 tega člena 5 (ESČP, 15. december 2016, Khlaifia in drugi proti Italiji, CE:ECHR:2016:1215JUD001648312, točka 115).
67 Evropsko sodišče za človekove pravice poleg tega meni, da je v okviru člena 5(1)(c) EKČP obrazložitev sklepa o odreditvi pridržanja upošteven element pri ugotavljanju, ali je treba pridržanje osebe šteti za arbitrarno ali ne. Tako je v okviru prvega dela te določbe, ki omogoča zakonito pridržanje osebe, kadar obstaja utemeljen sum, da je ta storila kaznivo dejanje, to sodišče presodilo, da popoln neobstoj obrazložitve sodnih odločb, s katerimi bi bilo dovoljeno pridržanje za daljše obdobje, ni združljiv z načelom varstva pred samovoljnim ravnanjem iz tega člena 5(1). Razsodilo pa je, nasprotno, da pridržanje, ki ga je prestal pritožnik, ne more biti samovoljno, če je pristojno sodišče navedlo nekatere razloge za ohranitev pridržanja zadevne osebe, razen če so navedeni razlogi izjemno skopi in se ne sklicujejo na pravne določbe, na katerih naj bi sporno pridržanje temeljilo (ESČP, 22. oktober 2018, S., V. in A. proti Danski, CE:ECHR:2018:1022JUD003555312, točka 92 in navedena sodna praksa).
68 Vendar člen 5(2) EKČP pristojnim organom ne nalaga, da zadevni osebi ob prijetju posredujejo celoten seznam vseh obtožb zoper njo (ESČP, 19. april 2011, Gasiņš proti Latviji, CE:ECHR:2011:0419JUD006945801, točka 53).
69 Predložitveno sodišče v obravnavanem primeru pojasnjuje, da mora v skladu s členom 74(2), točke od 2 do 4, zakona o ministrstvu za notranje zadeve sklep o odreditvi pridržanja med drugim vsebovati dejanske in pravne razloge za odreditev pridržanja, podatke pridržane osebe ter datum in uro pridržanja.
70 Ugotoviti je treba, da je s temi podatki a priori mogoče zagotoviti ustrezno obveščenost pridržane osebe, saj ji omogočajo, da razume razloge za svoje pridržanje, in če je potrebno, učinkovito izpodbija zakonitost tega pridržanja.
71 Vendar mora nacionalno sodišče v skladu s tem, kar je navedeno v točkah od 63 do 65 te sodbe, preveriti, ali so informacije, predložene v vsakem konkretnem primeru, dovolj popolne.
72 V zvezi s tem je iz navedb predložitvenega sodišča razvidno, da so v sklepu o odreditvi pridržanja, izdanem zoper osebo XN, pravni in dejanski razlogi za to pridržanje navedeni tako: „člen 72(1), točka 1, [zakona o ministrstvu za notranje zadeve]“ in „motenje javnega reda“. Zdi pa se, da te informacije ne zadostujejo za izpolnitev zahtev, ki izhajajo iz člena 6(2) Direktive 2012/13, saj osebi XN niso omogočile učinkovitega izpodbijanja zakonitosti tega sklepa.
73 Predložitveno sodišče tudi poudarja, da je v bolgarskem pravu dostop do gradiva zadeve, kot je določen v členu 7 Direktive 2012/13, zagotovljen le osebam, ki imajo status „obdolženca“. Tako prijeta ali pridržana oseba, za katero ta status formalno ne velja, ne more imeti dostopa do listin v zvezi z zadevno zadevo, ki jih imajo pristojni organi.
74 V zvezi s tem je treba opozoriti, da odstavek 1 tega člena 7 nalaga, da so prijetim ali pridržanim osebam ali njihovim odvetnikom kadar koli med kazenskim postopkom dostopne vse listine o zadevi, ki so bistvene za učinkovito izpodbijanje zakonitosti njihovega prijetja ali pridržanja, s čimer se dopolnjuje obveznost obveščanja iz člena 6(2) Direktive 2012/13. Ta člen 7(1) se torej uporablja za vsako prijeto ali pridržano osebo v kateri koli fazi kazenskega postopka in torej ne glede na pravni status, ki ga tej osebi daje nacionalno pravo.
75 Ker v sklepu o odreditvi pridržanja ni zadostnih informacij v zvezi z razlogi za to pridržanje, ki se zahteva s členom 6(2) Direktive 2012/13, in ker ni dostopa do listin, ki so bistvene za učinkovito izpodbijanje zakonitosti prijetja ali pridržanja, določenega v členu 7(1) te direktive, oseba, ki je kot oseba XN osumljena storitve kaznivega dejanja, nima zadostnih informacij, da bi lahko učinkovito izpodbijala zakonitost svojega pridržanja.
76 Iz zgornjih ugotovitev izhaja, da je treba člen 6(2) Direktive 2012/13 razlagati tako, da se z njim zahteva, da razlogi za pridržanje oseb, osumljenih ali obdolženih storitve kaznivega dejanja, vsebujejo vse informacije, ki so potrebne, da se jim omogoči učinkovito izpodbijanje zakonitosti njihovega pridržanja. Ob upoštevanju faze kazenskega postopka, da se ne bi škodovalo postopku preiskave, ki poteka, morajo te informacije vsebovati opis upoštevnih dejstev, ki so znana pristojnim organom, med katerimi so čas in kraj dejanja, narava konkretnega sodelovanja teh oseb pri domnevnem kaznivem dejanju in začasno uporabljena pravna opredelitev.
Stroški
77 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:
1. Člen 6(2) Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku
je treba razlagati tako, da
ne nasprotuje uporabi nacionalne ureditve, v skladu s katero so razlogi za odreditev pridržanja za osebe, osumljene ali obdolžene storitve kaznivega dejanja, vključno z informacijami v zvezi s kaznivim dejanjem, storitve katerega so osumljene ali obdolžene, lahko navedeni v listinah, ki niso sklep o odreditvi pridržanja. Vendar ta določba nasprotuje temu, da se te informacije tem osebam posredujejo le v okviru morebitnega pravnega sredstva, s katerim se izpodbija zakonitost pridržanja, in ne v trenutku odvzema prostosti ali kmalu po tem odvzemu.
2. Člen 6(2) Direktive 2012/13
je treba razlagati tako, da
se z njim zahteva, da razlogi za pridržanje oseb, osumljenih ali obdolženih storitve kaznivega dejanja, vsebujejo vse informacije, ki so potrebne, da se jim omogoči učinkovito izpodbijanje zakonitosti njihovega pridržanja. Ob upoštevanju faze kazenskega postopka, da se ne bi škodovalo postopku preiskave, ki poteka, morajo te informacije vsebovati opis upoštevnih dejstev, ki so znana pristojnim organom, med katerimi so čas in kraj dejanja, narava konkretnega sodelovanja teh oseb pri domnevnem kaznivem dejanju in začasno uporabljena pravna opredelitev.
Podpisi