Zadeva T‑283/08 P-DEP

Pavlos Longinidis

proti

Evropskemu centru za razvoj poklicnega usposabljanja (Cedefop)

„Postopek – Odmera stroškov – Odvetniška nagrada – Zastopanje organa Unije po odvetniku – Pavšalno plačilo – Potni stroški in dnevnice zastopnika – Stroški prevajanja – Stroški, ki se lahko povrnejo – Ekonomski položaj pritožnika“

Povzetek – Sklep Splošnega sodišča (pritožbeni senat) z dne 11. decembra 2014

1.      Sodni postopek – Stroški – Spor glede stroškov, ki se lahko povrnejo – Pojem – Neobstoj zahteve po zavrnitvi predloga za povračilo s strani stranke, ki ji je naloženo plačilo stroškov

(Poslovnik Splošnega sodišča, člen 92(1))

2.      Sodni postopek – Stroški – Odmera – Stroški, ki se povrnejo – Pojem – Dejavniki, ki jih je treba upoštevati – Ekonomski položaj stranke, ki ji je naloženo plačilo stroškov – Izključitev

(Poslovnik Splošnega sodišča, člen 91(b))

3.      Sodni postopek – Stroški – Odmera – Stroški, ki se povrnejo – Nujni izdatki, ki jih priglasijo stranke – Pojem – Nagrada, ki jo institucija, organ ali agencija Unije izplača svojemu odvetniku – Vključitev – Kršitev načela enakega obravnavanja pritožnikov zaradi najema odvetnika v nekaterih zadevah, ne pa v drugih zadevah – Neobstoj

(Statut Sodišča, člena 19, prvi odstavek, in 53, prvi odstavek; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 91(b))

4.      Sodni postopek – Stroški – Odmera – Odmera na podlagi natančnih navedb tistega, ki zahteva povrnitev stroškov, ali, če teh navedb ni, pravične presoje sodišča Unije – Pavšalno plačilo odvetniku – Neobstoj vpliva na diskrecijsko pravico sodišča

(Poslovnik Splošnega sodišča, člen 91(b))

5.      Sodni postopek – Stroški – Odmera – Stroški, ki se povrnejo – Pojem – Posredovanje več odvetnikov – Zahteva – Obstoj posebnih okoliščin

(Poslovnik Splošnega sodišča, člen 91(b))

6.      Sodni postopek – Stroški – Odmera – Stroški, ki se povrnejo – Pojem – Nujni izdatki, ki jih priglasijo stranke – Zunanji stroški prevajanja v zvezi s prevodi postopkovnih dokazov, ki so jih vložile institucije Unije – Izključitev

(Uredba Sveta št. 1, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 517/2013, člen 1; Poslovnik Splošnega sodišča, členi 35(3), 43(2) in 91(b))

1.      Člen 92(1) Poslovnika Splošnega sodišča določa, da če nastane spor glede stroškov, ki se lahko povrnejo, Splošno sodišče na predlog zadevne stranke in po opredelitvi nasprotne stranke odloči s sklepom, zoper katerega ni pravnega sredstva.

Da bi se torej izognili odvzemu polnega učinka postopka, določenega v navedenem členu, ni mogoče sprejeti, da spor v smislu navedenega člena nastane le, kadar stranka, na katero je uspela stranka naslovila predlog za povračilo stroškov, temu predlogu izrecno in v celoti nasprotuje.

(Glej točki 12 in 13.)

2.      Iz člena 91(b) Poslovnika Splošnega sodišča izhaja, da so stroški, ki se lahko povrnejo, omejeni na eni strani na stroške, ki so nastali zaradi postopka pred Splošnim sodiščem, in na drugi strani na nujne izdatke, ki so bili za to potrebni. V zvezi s tem mora Splošno sodišče prosto presoditi podatke zadeve ter pri tem upoštevati predmet in naravo spora, njegovo pomembnost z vidika prava Unije in zahtevnosti primera, obseg dela, ki so ga zaradi sodnega postopka morali opraviti zastopniki ali svetovalci, in ekonomski interes, ki ga ima spor za stranke. Splošno sodišče pri odmerjanju stroškov, ki se lahko povrnejo, upošteva vse okoliščine zadeve do trenutka razglasitve sklepa o odmeri stroškov, tudi nujne izdatke v zvezi s postopkom za odmero stroškov.

Vendar ekonomski položaj stranke, ki so ji bili naloženi stroški, ni eno od meril, na podlagi katerih sodišče Unije odmeri znesek stroškov, ki se lahko povrnejo v okviru postopka odmere stroškov.

(Glej točke od 19 do 21 in 67.)

3.      Iz člena 19, prvi odstavek, Statuta Sodišča, ki se v postopku pred Splošnim sodiščem uporablja na podlagi člena 53, prvi odstavek, navedenega statuta, se lahko institucije Unije pri odločitvi, kdo jih bo zastopal ali jim pomagal pred sodiščem Unije, svobodno odločijo za pomoč odvetnika. Za uporabo navedene določbe Statuta je treba organe Unije, kot je center Cedefop, izenačiti z navedenimi institucijami.

Čeprav torej to, da sta agencijo Unije zastopala zastopnik in zunanji odvetnik, ne vpliva na vprašanje, ali gre za stroške, ki se lahko morebiti povrnejo, ker jih na podlagi ničesar ni mogoče vnaprej izključiti, pa to lahko vpliva na odmero višine stroškov, ki so na koncu nastali zaradi postopka. V zvezi s tem se ne zastavlja vprašanje, ali je kršeno načelo enakega obravnavanja tožečih strank, če se tožena agencija Unije odloči, da bo v nekaterih zadevah uporabila storitve odvetnika, medtem ko jo v drugih zastopajo njeni zastopniki.

Vsaka druga presoja, ki bi pravico agencije Unije, da zahteva povračilo dela ali celotne nagrade, izplačane za opravljene storitve odvetniku, podredila „objektivni“ potrebi po teh storitvah, bi v resnici pomenila omejitev pravice, ki jo zagotavlja člen 19, prvi odstavek, Statuta Sodišča in bi za sodišče Unije pomenila, da mora presojo institucij in organov, ki so odgovorni za organizacijo svojih služb, nadomestiti z lastno presojo. Tako delovanje pa ni v skladu niti s členom 19, prvi odstavek, Statuta Sodišča niti s pristojnostjo glede notranje organizacije, ki jo imajo institucije in organi Unije v zvezi z vodenjem zadev, ki potekajo pred sodišči Unije.

(Glej točke od 24 do 26.)

4.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točki 28 in 31.)

5.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 50.)

6.      Stroškov v zvezi s prevodi, ki jih morajo institucije in organi Unije predložiti Splošnemu sodišču v skladu s členom 43(2) Poslovnika, ni mogoče šteti za stroške, ki se lahko povrnejo. Poleg tega je Splošno sodišče nujnost stroškov prevajanja pod določenimi pogoji priznalo le glede intervenientk.

Kar zadeva pritožbo, vloženo v grščini, proti organu Unije, katerega zastopniki tega jezika ne obvladajo in so najeli zunanjega odvetnika, ki govori grško, je najem tega odvetnika treba šteti za zadosten, da navedenemu organu omogoča delo v okviru sodnega postopka v grščini, v skladu z obveznostmi, določenimi členu 35(3) Poslovnika Splošnega sodišča in členu 1 Uredbe št. 1 o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 517/2013. Če pa bi priznali, da so stroški prevajanja stroški, ki se lahko povrnejo, bi to pomenilo diskriminacijo na podlagi jezika, ker taki stroški organu Unije sploh ne bi nastali, če bi pritožnik izbral drug jezik postopka, ki ga navedeni organ obvlada.

(Glej točke 61, 62 in 64.)