SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 24. marca 2011(*)
„Neizpolnitev obveznosti države – Nadzor nad onesnaževanjem – Mejne vrednosti koncentracij PM10 v zunanjem zraku“
V zadevi C‑365/10,
zaradi tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 258 PDEU, vložene 22. julija 2010,
Evropska komisija, ki jo zastopa D. Kukovec, zastopnik, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožeča stranka,
proti
Republiki Sloveniji, ki jo zastopa N. Pintar Gosenca, zastopnica,
tožena stranka,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi K. Lenaerts, predsednik senata, R. Silva de Lapuerta, sodnica, G. Arestis, J. Malenovský (poročevalec) in T. von Danwitz, sodniki,
generalna pravobranilka: E. Sharpston,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalne pravobranilke, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 S to tožbo Evropska komisija Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Republika Slovenija, ker je več zaporednih let presegala mejne vrednosti, ki se uporabljajo za letne in dnevne koncentracije PM10 v zunanjem zraku, ni izpolnila obveznosti iz člena 5(1) Direktive Sveta 1999/30/ES z dne 22. aprila 1999 o mejnih vrednostih žveplovega dioksida, dušikovega dioksida in dušikovih oksidov, trdnih delcev in svinca v zunanjem zraku (UL L 163, str. 41), ki so od 11. junija 2010 določene v členu 13(1) Direktive 2008/50/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o kakovosti zunanjega zraka in čistejšem zraku za Evropo (UL L 152, str. 1).
Pravni okvir
Direktiva 1999/30
2 Člen 5(1), prvi pododstavek, Direktive 1999/30 določa:
„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da koncentracije PM10 v zunanjem zraku, ocenjene v skladu s členom 7, ne presegajo mejnih vrednosti iz oddelka I Priloge III od datumov, ki so tam določeni.“
3 Priloga III k tej direktivi določa mejne vrednosti za trdne delce PM10 tako, da razlikuje med dvema fazama, ki sta obe razdeljeni v dve obdobji. Glede obdobja prve faze, ki je teklo od 1. januarja 2005 do 31. decembra 2009, je bila dnevna vrednost, ki se v koledarskem letu ni smela preseči več kot 35-krat, 50 μg/m3, letna vrednost pa 40 μg/m3.
Direktiva 2008/50
4 Direktiva 2008/50 je bila v Uradnem listu Evropske unije objavljena 11. junija 2008. V skladu z njenim členom 31(1) je Direktiva 1999/30 od 11. junija 2010 razveljavljena, kar ne posega v obveznost držav članic glede rokov za prenos ali uporabo te direktive.
5 Člen 22(2) Direktive 2008/50 določa, da kadar ,,se zaradi disperzijskih značilnosti določenega mesta, neugodnih podnebnih pogojev ali deleža onesnaževal, ki se prenašajo prek meja, na določenem območju ali v aglomeraciji ne da doseči skladnosti z mejnimi vrednostmi za PM10, kakor so določene v Prilogi XI, je država članica oproščena obveznosti uporabe navedenih mejnih vrednosti do 11. junija 2011, če so izpolnjeni pogoji iz odstavka 1 in če država članica dokaže, da so bili na nacionalni, regionalni in lokalni ravni sprejeti vsi primerni ukrepi, da bi bil rok izpolnjen“.
6 Po vzoru Priloge III k Direktivi 1999/30 Priloga XI k Direktivi 2008/50 določa dve vrsti mejnih vrednosti za trdne delce PM10, in sicer letno mejno vrednost 40 μg/m3 in dnevno mejno vrednost 50 μg/m3, ki se v koledarskem letu ne smeta preseči več kot 35-krat.
7 V skladu s členom 22(4) Direktive 2008/50 ,,države članice uradno obvestijo Komisijo, kadar po njihovem mnenju zanje velja odstavek 1 ali 2, ter ji pošljejo načrt za kakovost zraka iz odstavka 1, vključno z vsemi ustreznimi podatki, ki jih Komisija potrebuje, da presodi, ali so ustrezni pogoji izpolnjeni. Komisija pri presoji upošteva predvidene učinke ukrepov, ki so jih sprejele države članice, na kakovost zunanjega zraka v teh državah, tako v sedanjosti kot v prihodnosti, pa tudi predvidene učinke sedanjih in načrtovanih ukrepov Skupnosti, ki jih predlaga Komisija, na kakovost zunanjega zraka“.
Predhodni postopek
8 Komisija je ob analizi letnih poročil, ki jih je Republika Slovenija predložila za leta od 2005 do 2007, ugotovila, da so bile mejne vrednosti PM10, ki so določene v Direktivi 1999/30, v teh letih presežene na več območjih in aglomeracijah Slovenije. Zato je z dopisom z dne 30. junija 2008 to državo članico obvestila, da namerava začeti postopek na podlagi člena 258 PDEU, če najpozneje do 31. oktobra 2008 ne bo prejela uradnega obvestila na podlagi člena 22 Direktive 2008/50.
9 Republika Slovenija je z dopisom z dne 12. novembra 2008 odgovorila, da v skladu s členom 22 Direktive 2008/50 namerava priglasiti eno območje in dve aglomeraciji, in sicer območje SI2, ki zajema Alpe in Panonsko nižino, ter aglomeraciji SIM (občina Maribor) in SIL (občina Ljubljana).
10 Ker kljub temu Komisije ni uradno obvestila o območjih ali aglomeracijah, v katerih je prihajalo do preseganja, je ta na Republiko Slovenijo 2. februarja 2009 naslovila uradni opomin.
11 Republika Slovenija je v odgovoru z dne 27. marca 2009 Komisiji pojasnila, da bo uradna obvestitev opravljena z zamudo zaradi priprave potrebne dokumentacije. Med drugim je Komisiji sporočila, da je pripravila osnutek operativnega programa, ki je namenjen izboljšanju kakovosti zraka in zajema vsa območja, v katerih je bilo ugotovljeno preseganje mejnih vrednosti.
12 Republika Slovenija je 1. oktobra 2009 je Komisiji poslala letno poročilo za leto 2008, iz katerega izhaja, da mejne vrednosti niso bile več presežene na območju SI4.
13 Ker Republika Slovenija Komisiji še vedno ni poslala uradnega obvestila, kot se zahteva s členom 22 Direktive 2008/50, je ta nanjo 3. novembra 2009 naslovila obrazloženo mnenje in jo pozvala, naj sprejme ukrepe, potrebne za uskladitev z njim v roku dveh mesecev od njegovega prejetja.
14 Republika Slovenija je v dopisu z dne 23. decembra 2009 znova navedla, da navedena uradna obvestitev še vedno ni bila opravljena zaradi zamude pri pripravi potrebne dokumentacije. Poleg tega je Komisijo obvestila, da je bil sprejet operativni program zaščite zunanjega zraka pred onesnaževanjem s PM10.
15 Republika Slovenija glede tega ni predložila novih informacij, zato se je Komisija odločila vložiti to tožbo.
Tožba
16 S tožbo Komisija Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Republika Slovenija ni izpolnila obveznosti, ki izvirajo iz Direktive 1999/30 in so odslej opredeljene v Direktivi 2008/50, ker je ,,več zaporednih let“ presegala mejne vrednosti, pri čemer ni priglasila območij ali aglomeracij, v katerih teh vrednosti ni bilo mogoče upoštevati, kar se zahteva s členom 22 te direktive.
17 Republika Slovenija ne izpodbija utemeljenosti tožbe in dodaja, da se je, čeprav je bilo na nekaterih območjih še vedno ugotovljeno preseganje mejnih vrednosti, položaj v letu 2009 izboljšal na drugih območjih.
18 Vendar Komisija niti v tožbenem predlogu niti v obrazložitvi tožbe ne pojasnjuje, na katera leta se nanaša očitana neizpolnitev obveznosti.
19 V teh okoliščinah je treba po uradni dolžnosti presoditi, ali so očitki v obrazloženem mnenju in v tožbi predstavljeni skladno in natančno, da bi država članica in Sodišče lahko natančno razumela obseg očitane kršitve prava Skupnosti, kar je nujen pogoj, da lahko omenjena država uspešno uveljavlja razloge v svojo obrambo in da lahko Sodišče preveri obstoj zatrjevane neizpolnitve obveznosti (glej v tem smislu sodbo z dne 1. februarja 2007 v zadevi Komisija proti Združenemu kraljestvu, C‑199/04, ZOdl., str. I-1221, točki 20 in 21).
20 Glede tega iz sodne prakse Sodišča izhaja, da predmet tožbe ne sme biti širši od tega, kar je bilo opredeljeno v pisnem opominu (glej v tem smislu sodbo z dne 8. decembra 2005 v zadevi Komisija proti Luksemburgu, C-33/04, ZOdl., str. I‑10629, točki 40 in 41).
21 V obravnavanem primeru pa je iz uradnega opomina razvidno, da se očitano neizpolnjevanje obveznosti nanaša na obdobje med letoma 2005 in 2007. Čeprav je Republika Slovenija pred prejetjem obrazloženega mnenja poslala poročilo za leto 2008, iz katerega izhaja, da so bile mejne vrednosti za trdne delce PM10 še vedno presežene na več območjih, niti v obrazloženem mnenju niti v tožbi ni navedb, ki bi omogočale sklepanje, da je Komisija nameravala razširiti predmet neizpolnjevanja obveznosti vse do leta 2008.
22 Zato ni prepričljivih navedb, ki bi lahko Sodišče vodile do tega, da predmet tožbe opredeli širše od tega, kar je bilo določeno v uradnem opominu.
23 Ker je predmet neizpolnjevanja obveznosti določen tako, v nasprotju s predlogi Komisije v tožbenem predlogu Direktive 2008/50 ni treba upoštevati. Ta se namreč ne uporablja za dejansko stanje, očitano zadevni državi članici, ki je nastalo pred 11. junijem 2008, ko je bila objavljena in je začela veljati.
24 Glede na zgornje preudarke je treba ugotoviti, da Republika Slovenija, ker je v letih od 2005 do 2007 presegala mejne vrednosti, ki se uporabljajo za letne in dnevne koncentracije PM10 v zunanjem zraku, ni izpolnila obveznosti iz člena 5(1) Direktive 1999/30.
Stroški
25 V skladu s členom 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. V obravnavanem primeru je Komisija predlagala, naj se Republiki Sloveniji naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:
1. Republika Slovenija, ker je v letih od 2005 do 2007 presegala mejne vrednosti, ki se uporabljajo za letne in dnevne koncentracije PM10 v zunanjem zraku, ni izpolnila obveznosti iz člena 5(1) Direktive Sveta 1999/30/ES z dne 22. aprila 1999 o mejnih vrednostih žveplovega dioksida, dušikovega dioksida in dušikovih oksidov, trdnih delcev in svinca v zunanjem zraku.
2. Republiki Sloveniji se naloži plačilo stroškov postopka.
Podpisi