Zadeva C-6/04

Komisija Evropskih skupnosti

proti

Združenemu kraljestvu Velika Britanija in Severna Irska

„Neizpolnitev obveznosti države – Direktiva 92/43/EGS – Ohranitev naravnih habitatov – Prostoživeče živalske in rastlinske vrste“

Povzetek sodbe

1.        Okolje – Ohranitev naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst – Direktiva 92/43 – Prenos brez sprejetja zakona – Omejitve – Upravljanje skupne dediščine – Nujnost pravilnega prenosa s strani držav članic

(člen 249, tretji odstavek, ES; Direktiva Sveta 92/43, členi 11, 12(4) in 14(2))

2.        Okolje – Ohranitev naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst – Direktiva 92/43 – Posebna ohranitvena območja – Obveznost preprečitve slabšanja naravnih habitatov in habitatov vrst – Obseg

(Direktiva Sveta 92/43, člen 6(2))

3.        Okolje – Ohranitev naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst – Direktiva 92/43 – Posebna ohranitvena območja – Obveznosti držav članic – Presoja vplivov projekta na območje – Nastanek obveznosti izvedbe presoje

(Direktiva Sveta 92/43, člen 6(3))

4.        Okolje – Ohranitev naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst – Direktiva 92/43 – Varstvo vrst – Odstopanja – Ozka razlaga – Odstopanja, ki niso v skladu z direktivo – Kršitev ukrepov za varstvo vrst iz členov 12 in 13 Direktive in odstopanj, določenih v členu 16

(Direktiva Sveta 92/43, členi 12, 13 in 16)

1.        Čeprav se za prenos direktive v notranje pravo ne zahteva nujno formalni in dobesedni prevzem njene vsebine v izrecno in specifično pravno določbo in, odvisno od vsebine direktive, za njen prenos zadostuje splošni pravni kontekst, to velja ob pogoju, da prenos dejansko zagotavlja polno uporabo direktive na dovolj jasen in natančno opredeljen način. Glede tega je treba v vsakem konkretnem primeru ugotoviti, kakšno naravo ima določba iz direktive, na katero se nanaša tožba zaradi neizpolnitve obveznosti, da bi se presodil obseg obveznosti prenosa, ki ga imajo države članice.

Vendar je natančnost prenosa zlasti pomembna v primeru, ko je državam članicam poverjeno, da vsaka na svojem ozemlju upravlja skupno dediščino. Iz tega izhaja, da so države članice v okviru Direktive 92/43 o ohranjanju naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst, ki določa zapletena in tehnična pravila na področju prava okolja, zlasti dolžne paziti, da je njihova zakonodaja, ki zagotavlja prenos te direktive, jasna in natančno opredeljena tudi glede bistvenih obveznosti nadzora in pregledovanja, kot jih nacionalnim organom nalagajo členi 11, 12(4) in 14(2) navedene direktive.

(Glej točke 21, 22, 25 in 26.)

2.        Za izvedbo člena 6(2) Direktive 92/43 o ohranjanju naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst, ki države članice zavezuje, da preprečijo slabšanje naravnih habitatov in habitatov vrst, je nujno sprejetje ukrepov za preprečitev zunanjih groženj in motenj, ki jih povzroča človek, kot ukrepov za zaviranje naravnih sprememb, ki lahko slabšajo ohranjanje vrst in naravnih habitatov v navedenih območjih.

(Glej točki 33 in 34.)

3.        Člen 6(3) Direktive 92/43 o ohranjanju naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst zahtevo po primerni presoji vplivov načrta ali projekta, ki ni neposredno povezan ali potreben za upravljanje območja v posebnem ohranitvenem območju, podreja pogoju, da obstaja verjetnost ali tveganje, da bo ta bistveno vplival na zadevno območje. Upoštevajoč zlasti previdnostno načelo, tako tveganje obstaja, če na podlagi objektivnih elementov ni mogoče izključiti, da navedeni načrt ali projekt pomembno vpliva na zadevno območje.

(Glej točko 54.)

4.        Člen 16 Direktive 92/43 o ohranjanju naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst, ki določa natančne pogoje, pod katerimi lahko države članice odstopijo od določb v zvezi z varstvom vrst iz členov od 12 do 15(a) in (b), je treba razlagati ozko. Poleg tega členi 12, 13 in 16 te direktive sestavljajo povezano celoto pravil, katerih namen je zagotovitev varstva populacij zadevnih vrst, tako da vsako odstopanje, ki je nezdružljivo s to direktivo, krši prepovedi iz členov 12 ali 13 te direktive in pravilo, v skladu s katerim se odstopanja dovolijo v skladu s členom 16 te direktive.

(Glej točki 111 in 112.)