SODBA SODIŠČA (šesti senat)
z dne 28. februarja 2018(*)
„Predhodno odločanje – Socialna politika – Direktiva 1999/70/ES – Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjen med ETUC, UNICE in CEEP – Veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas – Določba 5, točka 1 – Ukrepi za preprečevanje zlorab pogodb o zaposlitvi za določen čas – Direktiva 2000/78/ES – Člen 6(1) – Prepoved diskriminacije na podlagi starosti – Nacionalna ureditev, ki omogoča odlog prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki je določeno ob predpisani upokojitveni starosti, samo zato, ker je delavec pridobil pravico do starostne pokojnine“
V zadevi C‑46/17,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Landesarbeitsgericht Bremen (delovno sodišče dežele Bremen, Nemčija) z odločbo z dne 23. novembra 2016, ki je na Sodišče prispela 30. januarja 2017, v postopku
Hubertus John
proti
Freie Hansestadt Bremen,
SODIŠČE (šesti senat),
v sestavi C. G. Fernlund, predsednik senata, A. Arabadjiev (poročevalec) in S. Rodin, sodnika,
generalni pravobranilec: H. Saugmandsgaard Øe,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za H. Johna H. Buroh in J. Steinhauer, odvetnika,
– za Freie Hansestadt Bremen C. Darge, odvetnik,
– za nemško vlado T. Henze in K. Stranz, agenta,
– za Evropsko komisijo M. van Beek in M. Kellerbauer, agenta,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago določbe 5, točka 1, okvirnega sporazuma o delu za določen čas, sklenjenega 18. marca 1999 (v nadaljevanju: okvirni sporazum), ki je priloga k Direktivi Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 368), ter člena 1, člena 2(1) in člena 6(1) Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 79).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med H. Johnom in njegovim nekdanjim delodajalcem, Freie Hansestadt Bremen (svobodno hanzeatsko mesto Bremen, Nemčija), glede prenehanja njegove pogodbe o zaposlitvi ob nastopu dogovorjenega roka, ki je bil vezan na dopolnitev predpisane upokojitvene starosti, in zavrnitve njegove prošnje, da bi lahko delo nadaljeval tudi po tej starosti.
Pravni okvir
Pravo Unije
Okvirni sporazum
3 V skladu z določbo 1 okvirnega sporazuma je namen tega sporazuma izboljšati kakovost dela za določen čas z zagotavljanjem uporabe načela nediskriminacije in vzpostaviti okvir za preprečevanje zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas.
4 Določba 2 okvirnega sporazuma, naslovljena „Področje uporabe“, v točki 1 določa:
„Ta sporazum se uporablja za delavce, zaposlene za določen čas, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, kakor ju opredeljujejo zakoni, kolektivne pogodbe ali običaji v vsaki državi članici.“
5 Določba 3 okvirnega sporazuma, naslovljena „Opredelitve“, določa:
„V tem sporazumu izraz
1. ‚delavec, zaposlen za določen čas‘ pomeni osebo, ki ima pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, sklenjeno neposredno med delodajalcem in delavcem in pri katerem je konec pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja določen z objektivnimi pogoji, kakršni so potek določenega datuma, dokončanje določene naloge ali nastop posebnega dogodka.
[…]“
6 Določba 4 okvirnega sporazuma, naslovljena „Načelo nediskriminacije“, v točki 1 določa:
„Delavce, zaposlene za določen čas, se glede pogojev zaposlitve ne sme obravnavati manj ugodno kakor primerljive delavce, zaposlene za nedoločen čas, razen kjer je različno obravnavanje upravičljivo iz objektivnih razlogov.“
7 Določba 5 okvirnega sporazuma, naslovljena „Ukrepi za preprečevanje zlorab“, določa:
„1. Za preprečevanje zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerjih za določen čas, države članice po posvetovanju s socialnimi partnerji skladno z nacionalno zakonodajo, kolektivnimi pogodbami ali običaji in/ali socialni partnerji, kadar ni ustreznih pravnih ukrepov, ki bi preprečevali zlorabo, uvedejo enega ali več naslednjih ukrepov tako, da upoštevajo potrebe posameznih sektorjev in/ali kategorij delavcev:
(a) objektivne razloge, ki upravičujejo obnovitev takšnih pogodb ali razmerij;
(b) najdaljše skupno trajanje zaporednih pogodb ali razmerij za določen čas;
(c) število obnovitev takšnih pogodb ali razmerij.
2. Države članice po posvetovanju s socialnimi partnerji in/ali socialni partnerji po potrebi določijo, pod kakšnimi pogoji se pogodbe o zaposlitvi ali delovna razmerja:
(a) štejejo za ‚zaporedna‘,
(b) štejejo za pogodbe ali razmerja za nedoločen čas.“
Direktiva 2000/78
8 V uvodni izjavi 14 Direktive 2000/78 je navedeno, da ta ne vpliva na nacionalne določbe, ki urejajo upokojitveno starost.
9 V skladu s členom 1 Direktive 2000/78 je njen namen „opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji zaradi vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti pri zaposlovanju in delu, zato da bi v državah članicah uresničevali načelo enakega obravnavanja“.
10 Člen 2 te direktive določa:
„1. V tej direktivi ‚načelo enakega obravnavanja‘ pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi katerega od razlogov iz člena 1.
2. V smislu odstavka 1:
(a) se šteje, da gre za neposredno diskriminacijo, kadar je, je bila ali bi bila oseba obravnavana manj ugodno kakor neka druga v primerljivi situaciji zaradi katerega od razlogov iz člena 1;
(b) se šteje, da gre za posredno diskriminacijo, kadar je zaradi kakšne navidez nevtralne določbe, merila ali prakse neka oseba določene vere ali prepričanja, ki ima določen hendikep ali je določene starosti ali spolne usmerjenosti, v primerjavi z drugimi v slabšem položaju, razen če:
(i) tako določbo, merilo ali prakso objektivno upravičuje legitimni cilj in je način uresničevanja tega cilja primeren in nujen […]
[…]“
11 Člen 6(1) navedene direktive, naslovljen „Upravičenost različnega obravnavanja zaradi starosti“, določa:
„Ne glede na člen 2(2) lahko države članice predvidijo, da različno obravnavanje zaradi starosti ne predstavlja diskriminacije, če ga v kontekstu nacionalnega prava objektivno in razumno utemeljujejo z legitimnim ciljem, vključno z legitimnimi cilji zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja, in če so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni.
Tako različno obravnavanje je lahko med drugim:
(a) določitev posebnih pogojev glede dostopnosti zaposlitve in poklicnega usposabljanja, zaposlitve in dela, vključno s pogoji glede odpustitve in plačila, za mlade osebe, starejše delavce in osebe, ki so dolžne skrbeti za druge, zato da se spodbuja njihovo poklicno vključenost ali jim zagotavlja varstvo;
[…]“
Nemško pravo
12 Člen 41 iz knjige VI Sozialgesetzbuch (zakonik o socialni varnosti), naslovljen „Starostna pokojnina in varstvo pred odpovedjo“, v različici, ki velja od 23. junija 2014, v tretjem stavku (v nadaljevanju: določba iz postopka v glavni stvari) določa:
„Če je dogovorjeno, da delovno razmerje preneha z dopolnitvijo predpisane upokojitvene starosti, lahko stranki pogodbe o zaposlitvi med trajanjem delovnega razmerja z dogovorom, po potrebi tudi večkrat, odložita trenutek prenehanja delovnega razmerja.“
13 Člen 44 kolektivne pogodbe za javni sektor v zveznih deželah (v nadaljevanju: kolektivna pogodba), naslovljen „Posebna ureditev za osebe, ki so zaposlene kot učitelji“, v točki 4, naslovljeni „Omejitev trajanja in prenehanje delovnega razmerja“, v zvezi z oddelkom V določa:
„Delovno razmerje preneha, ne da bi bila potrebna odpoved pogodbe o zaposlitvi, s koncem šolskega polletja (31. januar oziroma 31. julij), v katerem je učitelj dopolnil zakonsko določeno starost za pridobitev pravice do polne starostne pokojnine.“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
14 H. John, rojen 8. julija 1949, se je 25. septembra 2001 pri svobodnem hanzeatskem mestu Bremen zaposlil kot pogodbeni učitelj. Za pogodbo o zaposlitvi je veljala kolektivna pogodba pogodbenih delavcev za nemški javni sektor, ki je bila nadomeščena s kolektivno pogodbo.
15 V skladu s kolektivno pogodbo bi morala navedena pogodba o zaposlitvi prenehati na dan, ko bi učitelj dopolnil zakonsko določeno starost za pridobitev pravice do starostne pokojnine. H. John je z dopisom z dne 5. februarja 2014 zaprosil, da bi lahko delal tudi po dopolnitvi te starosti do konca šolskega leta 2014/2015. Stranki sta 24. oktobra 2014 sklenili pogodbo, ki je določala, da se „samodejno prenehanje delovnega razmerja […] v skladu s členom 44, točka 4, kolektivne pogodbe odloži do 31. julija 2015“.
16 H. John je delodajalca 4. februarja 2015 zaprosil, naj se datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi odloži do konca prvega polletja šolskega leta 2015/2016, to je do 31. januarja 2016. Po zavrnitvi je sprožil sodni postopek in trdi, da je sklenitev pogodbe, ki temelji na določbi iz postopka v glavni stvari, za določen čas, v nasprotju s pravom Unije.
17 Landesarbeitsgericht Bremen (delovno sodišče dežele Bremen, Nemčija), pri katerem je bila vložena pritožba zoper odločbo Arbeitsgericht Bremen (delovno sodišče v Bremnu, Nemčija), se sprašuje, ali je določba iz postopka v glavni stvari v skladu z določbo 5, točka 1, okvirnega sporazuma ter s členom 1, členom 2(1) in členom 6(1) Direktive 2000/78. Predložitveno sodišče trdi, da pogodba o zaposlitvi iz postopka v glavni stvari spada na področje uporabe okvirnega sporazuma, ker je kot datum njenega prenehanja v skladu s kolektivno pogodbo določen dan, na katerega učitelj dopolni zakonsko določeno starost za pridobitev starostne pokojnine. Zato meni, da se podaljšanje pogodbe čez ta rok šteje za podaljšanje pogodbe za določen čas. Sprašuje se, ali so določbe nacionalnega prava, ki ne določajo nobene omejitve za možnost strank, da odložita datum prenehanja pogodbe, v skladu z določbami okvirnega sporazuma, katerih namen je preprečevanje zlorab z veriženjem pogodb za določen čas, in ali ne kršijo določb Direktive 2000/78 oziroma splošnih načel prava Unije.
18 V teh okoliščinah je Landesarbeitsgericht Bremen (delovno sodišče dežele Bremen) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba določbo 5, točka 1, [okvirnega sporazuma] razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki strankama pogodbe o zaposlitvi brez dodatnih pogojev in brez časovnih omejitev omogoča, da dogovorjeno prenehanje delovnega razmerja zaradi dopolnitve predpisane upokojitvene starosti na podlagi dogovora med trajanjem delovnega razmerja odložita, po potrebi tudi večkrat, samo zato, ker delavec z dopolnitvijo predpisane upokojitvene starosti pridobi pravico do starostne pokojnine?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen:
Ali je nacionalna ureditev, navedena v prvem vprašanju, nezdružljiva z določbo 5, točka 1, okvirnega sporazuma tudi v primeru prvega odloga prenehanja pogodbe o zaposlitvi?
3. Ali je treba člen 1, člen 2(1) in člen 6(1) Direktive [2000/78] in/ali splošna načela prava [Unije] razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki strankama pogodbe o zaposlitvi brez dodatnih pogojev in brez časovnih omejitev omogoča, da dogovorjeno prenehanje delovnega razmerja zaradi dopolnitve predpisane upokojitvene starosti na podlagi dogovora med trajanjem delovnega razmerja odložita, po potrebi tudi večkrat, samo zato, ker delavec z dopolnitvijo predpisane upokojitvene starosti pridobi pravico do starostne pokojnine?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Tretje vprašanje
19 Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem, ki ga je treba preučiti najprej, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2(2) in člen 6(1) Direktive 2000/78 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni določbi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki odlog datuma prenehanja opravljanja dela zaposlenih, ki so dopolnili zakonsko določeno starost za pridobitev starostne pokojnine, pogojuje s soglasjem delodajalca, danim za določen čas.
20 V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu s členom 2(1) Direktive 2000/78 „načelo enakega obravnavanja“ v njej pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi katerega od razlogov iz člena 1 te direktive, med katerimi je tudi starost.
21 V skladu s členom 2(2)(a) navedene direktive gre za neposredno diskriminacijo, kadar se neka oseba zaradi svoje starosti obravnava manj ugodno, kakor se obravnava, se je obravnavala ali bi se obravnavala druga oseba v primerljivi situaciji. Na podlagi člena 2(2)(b) Direktive 2000/78 gre za posredno diskriminacijo, če bi na videz nevtralna določba, merilo ali praksa postavila osebe neke starosti v posebno neugoden položaj v primerjavi z drugimi osebami, razen če to določbo, merilo ali prakso objektivno upravičuje zakonit cilj ter če so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in nujna.
22 Zato je treba preučiti, ali se zaposleni, kot je H. John, zaradi svoje starosti obravnava manj ugodno v smislu člena 2(2)(a) Direktive 2000/78 kot druga oseba v primerljivi situaciji oziroma ali bi bil zaradi določbe iz postopka v glavni stvari lahko v smislu člena 2(2)(b) te direktive postavljen v posebno neugoden položaj glede na starostno skupino, v katero spada.
23 Uvodoma je treba na eni strani poudariti, da kot je navedeno v uvodni izjavi 14 Direktive 2000/78, ta direktiva ne vpliva na nacionalne določbe, ki urejajo upokojitveno starost. Poleg tega je treba, kot je navedla Evropska komisija, pri starostni meji, ki je enaka predpisani upokojitveni starosti, upoštevati zmanjšanje storilnosti delavcev, do katere običajno pride s staranjem, ter željo in potrebo starejših delavcev, da svobodno razpolagajo s svojim prostim časom.
24 Na drugi strani je Sodišče razsodilo, da je samodejno prenehanje pogodb o zaposlitvi za delavce, ki izpolnjujejo pogoje glede starosti in vplačanih prispevkov za pridobitev pravice do pokojnine, že dolgo časa del delovnega prava številnih držav članic in da je njegova uporaba zelo razširjena. Ta mehanizem temelji na ravnotežju med političnimi, ekonomskimi, socialnimi, demografskimi in/ali proračunskimi preudarki in je odvisen od izbire, ali podaljšati poklicno življenje delavcev ali pa, nasprotno, določiti njihovo zgodnejšo upokojitev (sodba z dne 12. oktobra 2010, Rosenbladt, C‑45/09, EU:C:2010:601, točka 44 in navedena sodna praksa).
25 Sodišče je v sodbi z dne 12. oktobra 2010, Rosenbladt, (C‑45/09, EU:C:2010:601), razsodilo, da določba, ki je analogna tisti iz člena 44 kolektivne pogodbe, ne presega tega, kar je nujno za uresničevanje zastavljenih ciljev, ob upoštevanju široke diskrecijske pravice, ki jo imajo na voljo države članice in socialni partnerji na področju socialne in zaposlovalne politike.
26 Vendar določba, ki se obravnava v okviru spora o glavni stvari, ni člen 44 kolektivne pogodbe, ki se nanaša na načelo samodejnega prenehanja delovnega razmerja s koncem šolskega polletja, v katerem je delavec dopolnil zakonsko določeno upokojitveno starost, temveč določba, ki strankama pogodbe o zaposliti omogoča, da tako določeni datum prenehanja delovnega razmerja odložita. Kot izhaja že iz besedila tretjega vprašanja, jima ta določba namreč omogoča, da ta datum nepogojno in brez časovnih omejitev po potrebi tudi večkrat odložita.
27 Nemška vlada glede morebitnih negativnih ali neugodnih učinkov določbe iz postopka v glavni stvari navaja, da se ta, strogo gledano, ne nanaša na starostno mejo, določeno za prenehanje delovnega razmerja, temveč na možnost, da se prenehanje delovnega razmerja sporazumno odloži, kar delavcem, ki so dosegli predpisano upokojitveno starost, daje dodatno možnost, da sodelujejo pri organizaciji prenehanja svojega delovnega razmerja.
28 Po navedbah nemške vlade je nacionalni zakonodajalec s sprejetjem določbe iz postopka v glavni stvari v skladu z željo socialnih partnerjev želel uvesti fleksibilno in pravno varno možnost, da se delovno razmerje po potrebi in pod nekaterimi pogoji ohrani tudi po predpisani upokojitveni starosti.
29 Te razlage ne omaje navedba predložitvenega sodišča, da se določba iz postopka v glavni stvari lahko razume tako, da dovoljuje odstop od načela samodejnega prenehanja delovnega razmerja, kadar delavec dopolni predpisano upokojitveno starost. Drugače kot mlajšim delavcem je namreč lahko delavcu, ki dopolni predpisano upokojitveno starost, v skladu s predpisi ponujena možnost izbire, da delovno razmerje podaljša ali da popolnoma zapusti poklicno življenje.
30 Okoliščina, da lahko stranki zadevne pogodbe o zaposlitvi večkrat, nepogojno in brez časovnih omejitev odložita datum prenehanja delovnega razmerja, ne more omajati te ugotovitve. Nasprotno, ti elementi podkrepijo pozitivno ali ugodno naravnanost te določbe, ker pomenijo načine za nadaljevanje delovnega razmerja, ki nikakor ni mogoče brez dogovora obeh strank pogodbe med trajanjem delovnega razmerja.
31 Ugotoviti je treba, da ti pogoji načeloma tako delavcu kot njegovemu delodajalcu nadaljevanje delovnega razmerja omogočajo zgolj, če ta to možnost v okoliščinah dejavnosti, ki se nadaljuje po tem, ko delavec dopolni predpisano upokojitveno starost, štejeta za ugodno. Iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, poleg tega izhaja, da je H. John pred predložitvenim sodiščem izpodbijal zavrnitev svojega delodajalca, da odobri njegovo prošnjo za drugi odlog datuma prenehanja opravljanja dejavnosti.
32 V teh okoliščinah take določbe ni mogoče šteti za neugoden ukrep v smislu člena 2(2) Direktive 2000/78 za osebe, ki so dosegle upokojitveno starost, glede na osebe, ki te starosti še niso dosegle.
33 Zato je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2(2) Direktive 2000/78 razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni določbi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki odlog datuma prenehanja opravljanja dela delavcev, ki so dopolnili zakonsko določeno starost za pridobitev starostne pokojnine, pogojuje s soglasjem delodajalca, danim za določen čas.
Prvo in drugo vprašanje
34 Predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem, ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba določbo 5, točka 1, okvirnega sporazuma razlagati tako, da nasprotuje nacionalni določbi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki strankama pogodbe o zaposlitvi brez dodatnih pogojev in brez časovnih omejitev omogoča, da dogovorjen datum prenehanja delovnega razmerja zaradi dopolnitve predpisane upokojitvene starosti na podlagi dogovora med trajanjem delovnega razmerja odložita, po potrebi tudi večkrat, samo zato, ker delavec z dopolnitvijo predpisane upokojitvene starosti pridobi pravico do starostne pokojnine.
35 Nemška vlada uvodoma navaja, da spor o glavni stvari ne spada na področje uporabe okvirnega sporazuma. Po mnenju te vlade namreč prenehanje pogodbe o zaposlitvi na datum, ko delavec dopolni upokojitveno starost, ne more povzročiti, da bi se delovno razmerje štelo za „pogodbo za določen čas“. Takšne pogodbe naj namreč ne bi bilo mogoče šteti za pogodbo, ki ustvarja delovno razmerje za kratek čas, ker lahko med sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi in predpisano upokojitveno starostjo preteče več desetletij. Pogoj za to, da stranki odložita datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi, naj bi bilo tudi neprekinjeno nadaljevanje prejšnje pogodbe o zaposlitvi in odloga zato ni mogoče razlagati kot sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas.
36 Predložitveno sodišče v zvezi s tem meni, da gre – ker se za pogodbo iz postopka v glavni stvari uporablja člen 44, točka 4, kolektivne pogodbe, v skladu s katerim delovno razmerje preneha s koncem šolskega polletja, v katerem je delavec dopolnil zakonsko določeno starost za pridobitev starostne pokojnine – za določitev roka in torej za določen čas.
37 Treba je opozoriti, da čeprav je področje uporabe okvirnega sporazuma, kot je razvidno iz besedila njegove določbe 2, točka 1, široko opredeljeno in se na splošno nanaša na „delavce, zaposlene za določen čas, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, kakor ju opredeljujejo zakoni, kolektivne pogodbe ali praksa v vsaki državi članici“, to ne spremeni dejstva, da definicija pogodb o zaposlitvi in delovnih razmerij, za katera se uporablja okvirni sporazum, ne spada na področje uporabe okvirnega sporazuma ali prava Unije, temveč nacionalne zakonodaje in/ali prakse (sodba z dne 15. marca 2012, Sibilio, C‑157/11, neobjavljena, EU:C:2012:148, točka 42).
38 Vendar lahko Sodišče v okviru sodelovanja med sodišči, ki ga vzpostavlja člen 267 PDEU, na podlagi elementov v spisu nacionalnemu sodišču predloži razlago prava Unije, ki bi mu lahko koristila pri presoji učinkov njegovih določb (glej v tem smislu sodbo z dne 21. junija 2017, W in drugi, C‑621/15, EU:C:2017:484, točka 40 in navedena sodna praksa).
39 Zato je treba poudariti, da okvirni sporazum izhaja iz predpostavke, da so pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas prevladujoča oblika delovnih razmerij, čeprav je v njem priznano, da so pogodbe o zaposlitvi za določen čas značilnost zaposlovanja v nekaterih sektorjih, poklicih in dejavnostih.
40 Eden od ciljev, ki jim sledi okvirni sporazum, je omejitev veriženja pogodb ali delovnih razmerij za določen čas, ki je lahko morebitni vir zlorab v škodo delavcev, z določitvijo nekaj minimalnih varovalnih določb, ki naj bi preprečile, da bi položaj delavcev postal negotov (sodba z dne 14. septembra 2016, Pérez López, C‑16/15, EU:C:2016:679, točka 26 in navedena sodna praksa).
41 Zato je stabilnost zaposlitve pomemben element zaščite delavcev, saj pogodbe o zaposlitvi za določen čas ustrezajo tako potrebam delodajalcev kot tudi delavcev le v nekaterih okoliščinah (sodba z dne 14. septembra 2016, Pérez López, C‑16/15, EU:C:2016:679, točka 27 in navedena sodna praksa).
42 Toda kot je bilo opozorjeno v točki 24 te sodbe, je samodejno prenehanje pogodb o zaposlitvi za delavce, ki izpolnjujejo pogoje glede starosti in vplačanih prispevkov za pridobitev pravice do pokojnine, že dolgo časa del delovnega prava številnih držav članic in je njegova uporaba zelo razširjena.
43 Prav tako, kot je poudarila nemška vlada, se lahko trajanje pogodbe o zaposlitvi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, v skladu s katero mora delovno razmerje prenehati le, če je delavec dopolnil predpisano upokojitveno starost, razteza na več desetletij.
44 Poleg tega samodejno prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaposlenih, ki so dopolnili predpisano upokojitveno starost, delavcu v bistvu omogoča varnost zaposlitve. Kot je navedlo predložitveno sodišče, je namreč zaposleni, ki dopolni predpisano starost za pridobitev zakonske starostne pokojnine, načeloma na koncu svoje poklicne poti.
45 Prav tako se ne zdi izključeno, da se odlog, ki je predviden v določbi iz postopka v glavni stvari, šteje za navaden pogodbeni odlog prvotno dogovorjene upokojitvene starosti.
46 Iz nobenega elementa, predloženega Sodišču, torej ne izhaja, da lahko taka določba spodbuja veriženje pogodb ali delovnih razmerij za določen čas ali da je lahko morebitni vir zlorab v škodo delavcev. Nikakor ni mogoče šteti, da starostne meje, ki ustrezajo predpisani upokojitveni starosti, sistematično povzročajo negotovost položaja zadevnih delavcev v smislu okvirnega sporazuma, če imajo ti pravico do polne pokojnine in posebej če jim delodajalec lahko podaljša zadevno pogodbo o zaposlitvi.
47 Če bi predložitveno sodišče kljub preudarkom iz točk od 42 do 46 štelo, da je treba sklenitev dogovora, kot je ta z dne 24. oktobra 2014, ki določa odlog datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kot je ta, sklenjena dne 25. septembra 2001, za katero velja klavzula o samodejnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi z delavčevo dopolnitvijo zakonsko določene starosti za pridobitev pokojnine, šteti za veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas v smislu določbe 5, točka 1, okvirnega sporazuma, je treba preučiti, ali ta določba nasprotuje nacionalni določbi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki strankama pogodbe o zaposlitvi brez dodatnih pogojev in brez časovnih omejitev omogoča, da dogovorjen datum prenehanja delovnega razmerja zaradi dopolnitve predpisane upokojitvene starosti na podlagi dogovora med trajanjem delovnega razmerja odložita, po potrebi tudi večkrat, samo zato, ker delavec z dopolnitvijo predpisane upokojitvene starosti pridobi pravico do starostne pokojnine.
48 Spomniti je treba, da določba 5 okvirnega sporazuma v točki 1 državam članicam nalaga sprejetje vsaj enega od v njej naštetih ukrepov, kadar v njihovem nacionalnem pravu ni enakovrednih zakonskih ukrepov. Trije ukrepi, ki so tako našteti v točki 1, od (a) do (c), navedene določbe, se nanašajo na objektivne razloge, ki upravičujejo podaljšanje pogodb ali delovnih razmerij za določen čas, na najdaljše skupno trajanje takih zaporednih pogodb ali delovnih razmerij oziroma na število njihovih podaljšanj (sodba z dne 14. septembra 2016, Martínez Andrés in Castrejana López, C‑184/15 in C‑197/15, EU:C:2016:680, točka 35 in navedena sodna praksa).
49 Čeprav pravo Unije določa obveznost držav članic, da sprejmejo preventivne ukrepe, pa ne določa posebnih sankcij v primeru ugotovitve zlorabe. V takem primeru morajo nacionalni organi sprejeti ustrezne ukrepe, ki morajo biti ne le sorazmerni, ampak tudi dovolj učinkoviti in odvračilni, da zagotovijo polni učinek pravil, sprejetih za izvajanje okvirnega sporazuma (sodba z dne 14. septembra 2016, Martínez Andrés in Castrejana López, C‑184/15 in C‑197/15, EU:C:2016:680, točka 36 in navedena sodna praksa).
50 Ni naloga Sodišča, da se izreče o razlagi določb nacionalnega prava, pač pa je to naloga pristojnih nacionalnih sodišč, ki morajo ugotoviti, ali določbe nacionalne zakonodaje, ki se uporabljajo, izpolnjujejo zahteve iz določbe 5 okvirnega sporazuma (sodba z dne 3. julija 2014, Fiamingo in drugi, C‑362/13, C‑363/13 in C‑407/13, EU:C:2014:2044, točka 66, in sklep z dne 11. decembra 2014, León Medialdea, C‑86/14, neobjavljen, EU:C:2014:2447, točka 48).
51 Predložitveno sodišče mora torej presoditi, koliko pogoji uporabe in dejansko izvajanje upoštevnih določb nacionalnega prava pomenijo ustrezen ukrep za preprečevanje in po potrebi sankcioniranje zlorabe veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas (sodbi z dne 7. septembra 2006, Marrosu in Sardino, C‑53/04, EU:C:2006:517, točka 56, in z dne 3. julija 2014, Fiamingo in drugi, C‑362/13, C‑363/13 in C‑407/13, EU:C:2014:2044, točka 67 in navedena sodna praksa).
52 Vendar lahko Sodišče, ko odloča o vprašanju za predhodno odločanje, po potrebi poda pojasnila, ki nacionalno sodišče usmerjajo pri njegovi presoji (sodbi z dne 3. julija 2014, Fiamingo in drugi, C‑362/13, C‑363/13 in C‑407/13, EU:C:2014:2044, točka 68 in navedena sodna praksa, in z dne 26. novembra 2014, Mascolo in drugi, C‑22/13, C‑61/13, C‑63/13 in C‑418/13, EU:C:2014:2401, točka 83).
53 V obravnavani zadevi je treba pripomniti, da se pojem „objektivni razlogi“ v smislu določbe 5, točka 1(a), okvirnega sporazuma nanaša na določene in konkretne okoliščine, ki označujejo določeno dejavnost in ki so zato take, da v tem posebnem okviru upravičujejo veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Te okoliščine so lahko zlasti posledica posebnosti nalog, za izvedbo katerih so bile take pogodbe sklenjene, in njihovih notranjih značilnosti ali pa, odvisno od primera, posledica sledenja legitimnemu cilju socialne politike države članice (sodba z dne 26. januarja 2012, Kücük, C‑586/10, EU:C:2012:39, točka 27).
54 V zvezi s tem je treba poudariti, da se po navedbah predložitvenega sodišča zaposleni, ki dopolni predpisano starost za pridobitev zakonske starostne pokojnine, od drugih zaposlenih ne razlikuje samo po socialnem varstvu, temveč tudi po tem, da je v skladu s predpisi na koncu svoje poklicne poti in torej z vidika trajanja delovnega razmerja nima možnosti izbire pogodbe za nedoločen čas.
55 Poleg tega se lahko, kot je bilo navedeno v točki 29 te sodbe, določba iz postopka v glavni stvari razume tako, da dovoljuje odstop od načela samodejnega prenehanja delovnega razmerja, kadar delavec dopolni predpisano upokojitveno starost.
56 Iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, je poleg tega razvidno, da na podlagi te določbe odlog datuma prenehanja delovnega razmerja predpostavlja dejansko sklenitev dogovora med trajanjem tega delovnega razmerja, v skladu s katerim se obstoječe delovno razmerje nadaljuje brez vsakršne časovne prekinitve in na podlagi katerega se pogodbeni pogoji sicer v ničemer ne spremenijo. Take omejitve zadevnemu delavcu jamčijo ohranitev začetnih pogodbenih pogojev in hkrati pravice do prejemanja starostne pokojnine.
57 Na podlagi zgornjih preudarkov je treba na prvo in drugo vprašanje odgovoriti, da je treba določbo 5, točka 1, okvirnega sporazuma razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni določbi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki strankama pogodbe o zaposlitvi brez dodatnih pogojev in brez časovnih omejitev omogoča, da dogovorjen datum prenehanja delovnega razmerja zaradi dopolnitve predpisane upokojitvene starosti na podlagi dogovora med trajanjem delovnega razmerja odložita, po potrebi tudi večkrat, samo zato, ker delavec z dopolnitvijo predpisane upokojitvene starosti pridobi pravico do starostne pokojnine.
Stroški
58 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo:
1. Člen 2(2) Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni določbi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki odlog datuma prenehanja opravljanja dela delavcev, ki so dopolnili zakonsko določeno upokojitveno starost za pridobitev starostne pokojnine, pogojuje s soglasjem delodajalca, danim za določen čas.
2. Določbo 5, točka 1, okvirnega sporazuma o delu za določen čas, sklenjenega 18. marca 1999, ki je priloga k Direktivi Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP, je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni določbi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki strankama pogodbe o zaposlitvi brez dodatnih pogojev in brez časovnih omejitev omogoča, da dogovorjen datum prenehanja delovnega razmerja zaradi dopolnitve predpisane upokojitvene starosti na podlagi dogovora med trajanjem delovnega razmerja odložita, po potrebi tudi večkrat, samo zato, ker delavec z dopolnitvijo predpisane upokojitvene starosti pridobi pravico do starostne pokojnine.
Podpisi