Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
TAMARE ĆAPETA,
predstavljeni 22. februarja 2024(1)
Zadeva C‑603/22
M. S.,
J. W.,
M. P.,
ob udeležbi
Prokurator Rejonowy w Słupsku,
D. G. – skrbnik, imenovan za zastopanje M. B. in B. B.
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Sąd Rejonowy w Słupsku (okrožno sodišče v Słupsku, Poljska))
„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Direktiva (EU) 2016/800 – Procesna jamstva za otroke, ki so osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku – Člen 4 Direktive 2016/800 – Pravica do obveščenosti – Člen 6 Direktive 2016/800 – Pravica do dostopa do odvetnika – Dopustnost dokazov“
I. Uvod
1. V Evropski uniji so kazenski postopki v glavnem v pristojnosti držav članic. Vendar je Evropska unija, da bi okrepila medsebojno zaupanje, sprejela vrsto direktiv o minimalni harmonizaciji, ki varujejo nekatere pravice v takih postopkih.(2)
2. Z obravnavano zadevo se Sodišču ponuja priložnost, da pojasni nekatere od teh pravic, kot se uporabljajo za otroke, ki so osumljenci ali obdolženci v kazenskem postopku.
3. Ta vprašanja je Sodišču predložilo Sąd Rejonowy w Słupsku (okrožno sodišče v Słupsku, Poljska), ki odloča o zadevi, ki temelji na kazenskih obtožbah zoper tri osebe, M. S., J. W. in M. P. Ob začetku kazenske preiskave so bili vsi trije mladoletni, vendar so (vsaj eden izmed njih) med postopkom dopolnili 18 let.
4. Predložitveno sodišče prosi za razlago več določb Direktive 2016/800 (o pravicah otrok v kazenskem postopku)(3) v povezavi z Direktivo 2013/48/EU (o dostopu do odvetnika)(4), Direktivo (EU) 2012/13 (o pravici do obveščenosti)(5) in Direktivo (EU) 2016/343 (o domnevi nedolžnosti in pravici biti navzoč na sojenju).(6)
II. Dejansko stanje v sporu o glavni stvari, vprašanja za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
5. Prokurator Rejonowy w Słupsku (okrožni državni tožilec v Słupsku, Poljska) je na predložitveno sodišče vložil obtožnico zoper M. S. zaradi večkratnega vloma v letovišče med decembrom 2021 in januarjem 2022. Podobno je bila takšna obtožnica zaradi istega kaznivega dejanja vložena zoper J. W. in M. P., vendar na podlagi zgolj enkratnega dejanja. Vsi trije obdolženci so bili v času storitve kaznivih dejanj stari 17 let.
6. Policija M. S. ni obvestila, da ima pravico, da je na zaslišanju navzoč njegov odvetnik, in pravico do vpogleda v spis zadeve. Prav tako policija materi M. S. ni dovolila, da bi ga spremljala na zaslišanju, zavrnila pa ji je tudi dostop do informacij v zvezi z napredovanjem faze preiskave.
7. M. S. je med policijskim zaslišanjem, ki ni bilo zabeleženo v obliki avdiovizualnega posnetka, razkril številna samoobtožujoča dejstva, ko je podrobno poročal o dogodkih v letovišču. Tožilstvo je zato sklep o sumu storitve kaznivega dejanja zoper M. S. spremenilo tako, da se mu je namesto enega nepooblaščenega vstopa v letovišče očitalo več takih vstopov.
8. Policija je M. S. po končanem zaslišanju izročila dokument, v katerem so bile na kratko opisane njegove splošne pravice in obveznosti med kazenskim postopkom. M. S. je ta dokument podpisal, vendar njegove vsebine ni prebral, ker je bila obsežna in zapletena.
9. Podobna dejanja so bila opravljena v zvezi z J. W. in M. P. Drugače kot v primeru M. S. je bilo staršem teh dveh obdolžencev omogočeno, da spremljajo svoja sinova med zaslišanjem. Razen tega so bila dejanja, izvedena v zvezi z navedenima osebama, v obeh primerih zelo podobna tem, izvedenim v razmerju do M. S., s to razliko, da se v njunih primerih obtožnica v zvezi s storitvijo kaznivega dejanja v delu, v katerem jima je bil očitan en nepooblaščen vstop, ni spremenila.
10. Med predkazenskim postopkom ni bila opravljena individualna ocena osumljencev.
11. Državno tožilstvo je obtožnice zoper obdolžence podpisalo 31. maja 2022 in jih poslalo predložitvenemu sodišču. Ker obdolženci niso imeli odvetnikov, je sodišče vsakemu od njih določilo zagovornika po uradni dolžnosti.
12. V zvezi z vsakim obdolžencem je njegov zagovornik predlagal, naj se ne upoštevajo izjave, ki jih je obdolženec dal v predkazenskem postopku, in poudaril, da je bil dokaz pridobljen s kršitvijo prava, to je v okviru policijskega zaslišanja brez navzočnosti odvetnika, čeprav je bila njegova udeležba obvezna. Zagovorniki so menili, da tako pridobljeni dokazi ne morejo biti podlaga za ugotavljanje dejanskega stanja.
13. Predložitveno sodišče je tem predlogom ugodilo in kot nedopustne zavrnilo predloge državnega tožilca za izvedbo dokazov na podlagi izjav, ki so jih obdolženci podali v predkazenskem postopku brez navzočnosti odvetnika.
14. M. P. je avgusta 2022 med sojenjem dopolnil 18 let. Njegov zagovornik je predlagal, da bi ga še naprej zastopal, in predložitveno sodišče je predlogu ugodilo. To, ali sta J. W. in M. S. dopolnila 18 let med postopkom pred predložitvijo predloga za sprejetje predhodne odločbe, ni posebej navedeno.
15. Predložitveno sodišče, ki je odločalo kot sodnik posameznik, je Sodišču poleg vprašanj v zvezi z razlago Direktive 2016/800, kar zadeva način vodenja predkazenskega postopka, predložilo tudi vprašanja v zvezi z neodvisnostjo sodstva, ki temeljijo na dogodkih, ki so se zgodili pred postopkom v glavni stvari.
16. Kot je pojasnjeno v predložitveni odločbi, je ista sodnica v drugi zadevi s sklepom z dne 29. novembra 2021 ugodila predlogu stranke o izločitvi drugega sodnika zaradi nezaupanja v sodišče, ki je bilo sestavljeno v nasprotju s pravom Unije in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (EKČP). Sklep je bil izdan zaradi imenovanja tega drugega sodnika v postopku, ki vključuje Krajowa Rada Sądownictwa (nacionalni sodni svet, Poljska), leta 2018.
17. Okrajni državni tožilec v Słupsku je v odziv na ta sklep, ki ga je izdala sodnica predložitvenega sodišča, o njem obvestil okrožno državno tožilko v Gdansku (Poljska), ki je obvestila namestnika vodje disciplinskega postopka, pristojnega za zadeve v zvezi s sodniki splošnih sodišč, ki ga je na to mesto imenoval minister za pravosodje, ta namestnik pa je obvestil ministra za pravosodje. Na podlagi te verige obvestil je bila sodnica predložitvenega sodišča od 9. februarja do 8. marca 2022, to je pred sojenjem M. S., J. W. in M. P., začasno odstranjena iz sodniške službe.
18. Glede na navedeno je predložitveno sodišče Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba člen 6(1), (2), (3)(a) in (7) ter člen 18 v povezavi z uvodnimi izjavami 25, 26 in 27 [Direktive 2016/800] razlagati tako, da morajo organi, ki vodijo postopek, od trenutka, ko se osumljenca, ki ni dopolnil 18 let, obvesti, katerega kaznivega dejanja je osumljen, zagotoviti otroku pravico do pomoči zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, če nima izbranega zagovornika (ker otrok ali subjekt, ki nosi starševsko odgovornost, nista sama zagotovila take pomoči), in sodelovanje zagovornika pri dejanjih v predkazenskem postopku, kakršna so zaslišanje mladoletnika kot osumljenca, ter da v skladu z njima zaslišanje mladoletnika brez sodelovanja zagovornika ni mogoče[?]
2. Ali je treba člen 6(6) in (8) v povezavi z uvodnimi izjavami 16, 30, 31 in 32 [Direktive 2016/800] razlagati tako, da odstopitev od tega, da se brez nepotrebnega odlašanja zagotovi pomoč zagovornika, v nobenem primeru ni dovoljena v zadevah v zvezi s kaznivimi dejanji, za katera je zagrožena zaporna kazen, in da je začasna odstopitev od uporabe pravice do pomoči zagovornika v smislu člena 6(8) te direktive mogoča le v predkazenskem postopku in le v okoliščinah, ki so natančno navedene v členu 6(8)(a) in (b), ki morajo biti izrecno ugotovljene v – načeloma izpodbojni – odločitvi o nadaljevanju zaslišanja brez navzočnosti odvetnika[?]
3. Ali je treba v primeru pritrdilnega odgovora na vsaj eno od vprašanj iz točk 1 in 2 navedene določbe [Direktive 2016/800] razlagati tako, da nasprotujejo nacionalnim določam, kakršni sta:
(a) člen 301, drugi stavek, kodeks postepowania karnego (zakonik o kazenskem postopku; v nadaljevanju: k.p.k.), v skladu s katerim se osumljenca le na njegovo zahtevo zasliši ob sodelovanju postavljenega zagovornika, to, da zagovornik ne pride na zaslišanje osumljenca, pa ni ovira za njegovo izvedbo;
(b) člen 79(3) k.p.k., v skladu s katerim je v primeru osebe, mlajše od 18 let (člen 79(1), točka 1, k.p.k.), udeležba zagovornika obvezna šele na obravnavi in teh narokih, na katerih je udeležba obdolženca obvezna, torej v fazi sodnega postopka[?]
4. Ali je treba določbe, navedene v prvem in drugem vprašanju, ter načelo primarnosti in načelo neposrednega učinka direktiv razlagati tako, da ima na njihovi podlagi nacionalno sodišče, ki v kazenskem postopku odloča o zadevi, ki je zajeta s področjem uporabe [Direktive 2016/800], in vsak državni organ možnost (oziroma obveznost), da ne upošteva določb nacionalne zakonodaje, ki niso v skladu z direktivo, kakršne so te, navedene v tretjem vprašanju, in posledično – zaradi izteka roka za prenos v nacionalno pravo – da nadomesti zgoraj navedene nacionalne določbe z določbami Direktive, ki imajo neposredni učinek[?]
5. Ali je treba člen 6(1), (2), (3) in (7) ter člen 18 v povezavi s členom 2(1) in [(3)] v povezavi z uvodnimi izjavami 11, 25 in 26 [Direktive 2016/800,] v povezavi s členom 13 in uvodno izjavo 50 [Direktive 2013/48] razlagati tako, da država članica osumljenim ali obdolženim osebam v kazenskem postopku, ki so bile ob tem, ko so postale predmet postopka, otroci, po tem pa so dopolnile 18 let, zagotavlja brezplačno pravno pomoč in da je to pomoč obvezno treba zagotavljati do pravnomočnega konca postopka[?]
6. Če je odgovor na peto vprašanje pritrdilen, ali je treba torej zgoraj navedene določbe Direktive razlagati tako, da nasprotujejo nacionalnim določbam, kakršna je člen 79(1), točka 1, k.p.k., v skladu s katero mora imeti obdolženec v kazenskem postopku zagovornika le do trenutka, ko dopolni 18 let[?]
7. Ali je treba določbe, navedene v petem vprašanju, ter načelo primarnosti in načelo neposrednega učinka direktiv razlagati tako, da ima na njihovi podlagi nacionalno sodišče, ki v kazenskem postopku odloča o zadevi, ki je zajeta s področjem uporabe [Direktive 2016/800], in vsak državni organ možnost (oziroma obveznost), da ne upošteva določb nacionalne zakonodaje, ki niso v skladu z direktivo, kakršne so določbe, navedene v petem vprašanju, in da določbe nacionalne zakonodaje, kakršna je člen 79(2) k.p.k., uporabi tako, da jih razlaga v skladu z Direktivo (s pravom Unije skladna razlaga), to je, da – na podlagi predpostavke, da je to nujno glede na okoliščine, zaradi katerih je obramba otežena – imenovanje postavljenega zagovornika obdolžencu, ki je bil ob tem, ko je bil zoper njega vložen sklep o tem, da je osumljen storitve kaznivega dejanja, mlajši od 18 let, vendar je pozneje med postopkom dopolnil 18 let, in v zvezi s katerim kazenski postopek še ni končan, ohrani do pravnomočnega konca postopka, ali da – zaradi izteka roka za prenos – navedeno nacionalno ureditev nadomesti z določbami Direktive, ki imajo neposredni učinek[?]
8. Ali je treba člen 4[,] od (1) do (3)[,] v povezavi z uvodnimi izjavami 18, 19 in 22 [Direktive 2016/800] ter člen 3(2) v povezavi z uvodnima izjavama 19 in 26 [Direktive 2012/13] razlagati tako, da morajo pristojni organi (državno tožilstvo, policija) najpozneje pred prvim uradnim zaslišanjem osumljenca s strani policije ali drugega pristojnega organa tako osumljenca kot nosilca starševske odgovornosti nemudoma obvestiti o pravicah, ki so bistvene za zagotovitev poštenosti postopka, in o procesnih dejanjih v postopku, zlasti o obveznosti, da se mladoletni osebi, ki je osumljena, zagotovi zagovornik, in posledicah tega, da se za obdolženega mladoletnika zagovornik ne izbere (postavitev zagovornika po uradni dolžnosti), pri čemer je treba pri otrocih, ki so osumljenci, te informacije podati v preprostem in dostopnem jeziku, ki je prilagojen mladoletnikovi starosti[?]
9. Ali je treba člen 7(1) in (2) v povezavi z uvodno izjavo 31 [Direktive 2016/343, in] členom 3(1)(e) in (2) [Direktive 2012/13] razlagati tako, da morajo organi države članice, ki vodijo kazenski postopek, v katerem je udeležen osumljenec [ali] obdolženec, ki je otrok, tega o pravici do molka in pravici, da ne izpove zoper sebe, poučiti na način, ki je razumljiv in primeren za osebo osumljenčeve starosti[?]
10. Ali je treba člen 4[,] od (1) do (3)[,] v povezavi z uvodnimi izjavami 18, 19 in 22 [Direktive 2016/800] ter člen 3(2) v povezavi z uvodnima izjavama 19 in 26 [Direktive 2012/13] razlagati tako, da zahtevam iz zgoraj navedenih določb ni zadoščeno s tem, da se tik pred zaslišanjem mladoletnega osumljenca vroči splošno obvestilo, ne da bi se upoštevale posebne pravice, ki izhajajo iz področja uporabe Direktive 2016/800, pri čemer se tako obvestilo vroči samo osumljencu, ki nima zagovornika, ne da bi bil v to vključen nosilec starševske odgovornosti, njegova formulacija pa ni prilagojena starosti osumljenca[?]
11. Ali je treba člena 18 in 19 v povezavi z uvodno izjavo 26 [Direktive 2016/800] in člen 12(2) v povezavi z uvodno izjavo 50 [Direktive 2013/48] v povezavi s členom 7(1) in (2), členom 10(2) in uvodno izjavo 44 [Direktive 2016/343] ter načelo poštenega sojenja razlagati tako, da ima – kar zadeva izjave, ki jih je osumljenec podal med policijskim zaslišanjem, opravljenim brez dostopa do odvetnika in brez ustrezne obvestitve osumljenca o njegovih pravicah ter brez obvestitve nosilca starševske odgovornosti o pravicah in splošnih vidikih poteka postopka, do katerih je otrok upravičen na podlagi člena 4 Direktive – nacionalno sodišče, ki v kazenskem postopku obravnava zadevo, ki je zajeta s področjem uporabe zgoraj navedenih direktiv, in vsak državni organ na njihovi podlagi obveznost (oziroma možnost), da zagotovi učinek, pri katerem gre za to, da se osumljeno [ali] obdolženo osebo vrne v položaj, v katerem bi bila, če do zadevnih kršitev ne bi prišlo, in da torej ne upošteva takšnega dokaza, in sicer zlasti v primeru, če naj bi bile obremenilne informacije, pridobljene na takem zaslišanju, podlaga za obsodbo te osebe[?]
12. Ali je zato treba določbe iz vprašanja 11 ter načelo primarnosti in načelo neposrednega učinka razlagati tako, da imajo nacionalno sodišče, ki v kazenskem postopku obravnava zadevo, ki je zajeta s področjem uporabe zgoraj navedenih direktiv, in vsi drugi državni organi dolžnost, da ne upoštevajo določb nacionalnega prava, ki niso v skladu z navedenimi direktivami, kakršna je člen 168a k.p.k., v skladu s katerim se dokaz za nedopusten ne more šteti zgolj zato, ker je bil pridobljen s kršitvijo pravil postopka ali s kaznivim dejanjem iz člena 1(1) kodeks karny (kazenski zakonik), ampak le, če je bil pridobljen v zvezi z opravljanjem službenih nalog javnega uslužbenca in je bila njegova pridobitev posledica uboja, naklepne okvare zdravja ali odvzema prostosti[?]
13. Ali je treba člen 2(1) [Direktive 2016/800] v povezavi s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU in načelo učinkovitosti iz prava Unije razlagati tako, da mora državni tožilec kot organ, ki sodeluje pri izvajanju sodne oblasti in je odgovoren za zaščito pravne države, obenem pa vodi predkazenski postopek, v okviru tega postopku zagotoviti učinkovito pravno varstvo v obsegu, kakršen izhaja iz zgoraj navedene direktive, ter ob učinkoviti uporabi prava Unije zajamčiti svojo neodvisnost in nepristranskost[?]
14. Če je treba na katero koli od vprašanj iz točk od 1 do 12, zlasti pa na vprašanje 13, odgovoriti pritrdilno, ali je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU (načelo učinkovitega pravnega varstva) v povezavi s členom 2 PEU, in sicer zlasti v povezavi z načelom spoštovanja pravne države, kot je bil razlagan v sodni praksi Sodišča (sodba z dne 21. decembra 2021[, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034]), in načelo neodvisnosti sodstva iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU in člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, kakor je razlagana v sodni praksi Sodišča (sodba z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juízes Portugueses, C‑64/16, EU:C:2018:117), razlagati tako, da ta načela glede na možnost posrednega izvajanja pritiska na sodnike in možnost generalnega državna tožilca, da v tem okviru državnim tožilcem na nižjih ravneh daje zavezujoča navodila, nasprotujejo nacionalni ureditvi, iz katere je razvidna odvisnost državnega tožilstva od organa izvršilne oblasti, kakršen je minister za pravosodje, ter obstoju nacionalne ureditve, s katero sta omejeni neodvisnost sodišča in neodvisnost državnega tožilca pri uporabi prava Unije, in sicer zlasti:
(a) členu 130(1) ustawa z dnia 27 lipca 2001 r. prawo o ustroju sądów powszechnych (zakon z dne 27. julija 2001 o organizaciji sodišč splošne pristojnosti), ki ministru za pravosodje – v povezavi z obveznostjo državnega tožilca, da poroča o položaju, v katerem sodišče odloča ob uporabi prava Unije – omogoča, da do izdaje odločbe s strani disciplinskega sodišča s takojšnim učinkom in za največ en mesec odredi začasno odstranitev iz sodniške službe, če glede na naravo dejanja, ki ga je storil sodnik in pri katerem gre konkretno za neposredno uporabo prava Unije, presodi, da je to potrebno zaradi avtoritete sodišča ali bistvenih interesov službe;
(b) členu 1(2), členu 3(1), točki 1 in 3, členu 7, od (1) do (6) in (8), ter členu 13(1) in (2) ustawa z dnia 28 stycznia 2016 roku Prawo o prokuraturze (zakon z dne 28. januarja 2016 o državnem tožilstvu), iz katerih ob povezani razlagi izhaja, da lahko minister za pravosodje, ki je obenem generalni državni tožilec in vodilni organ državnega tožilstva, državnim tožilcem nižjega ranga daje tudi takšna zavezujoča navodila, ki se nanašajo na omejevanje ali oviranje neposredne uporabe prava Unije[?]“
19. Pisna stališča so predložili okrajni državni tožilec v Słupsku, češka in poljska vlada ter Evropska komisija.
20. Na obravnavi 15. novembra 2023 sta poljska vlada in Komisija ustno predstavili stališča.
III. Upoštevno pravo
21. Člen 2(1) in (3) Direktive (EU) 2016/800 opredeljuje področje uporabe te direktive tako:
„1. Ta direktiva se uporablja za otroke, ki so osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku. Uporablja se do sprejetja končne ugotovitve, ali je osumljena ali obdolžena oseba storila kaznivo dejanje, če je ustrezno, tudi do izreka sankcije in odločitve o morebitni pritožbi.
[…]
3. Ta direktiva oziroma nekatere njene določbe se z izjemo člena 5,[(7)] točke (b) člena 8(3)[(8)] in člena 15,[(9)] kolikor se navedene določbe nanašajo na nosilca starševske odgovornosti, uporablja za osebe iz odstavkov 1 in 2 tega člena, kadar so bile te osebe otroci, ko se je postopek pričel, vendar so po tem dopolnile 18 let, uporaba te direktive oziroma nekaterih njenih določb pa je primerna glede na okoliščine zadeve, vključno z zrelostjo in ranljivostjo zadevne osebe. Države članice lahko odločijo, da se ta direktiva ne uporablja več, ko zadevna oseba dopolni 21 let.“(10)
22. Člen 4 Direktive 2016/800 določa pravico do obveščenosti:
„1. Države članice zagotovijo, da so v skladu z Direktivo 2012/13/EU otroci, ko se seznanijo z dejstvom, da so osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku, nemudoma obveščeni o svojih pravicah in o splošnih vidikih poteka postopka.
Države članice prav tako zagotovijo, da so otroci obveščeni o pravicah iz te direktive. Te informacije se zagotovijo na naslednji način:
(a) nemudoma, ko se seznanijo s tem, da so osumljene ali obdolžene osebe, se jih obvesti o:
(i) pravici, da se obvesti nosilec starševske odgovornosti, kot je določeno v členu 5;
(ii) pravici do pomoči odvetnika, kot je določeno v členu 6;
(iii) pravici do varstva zasebnosti, kot je določeno v členu 14;
(iv) pravici, da jih v drugih fazah postopka, kakor je sodna obravnava, spremlja nosilec starševske odgovornosti, kot je določeno v členu 15(4);
(v) pravici do brezplačne pravne pomoči, kot je določeno v členu 18;
(b) v najzgodnejši ustrezni fazi postopka se jih obvesti o:
(i) pravici do individualne ocene, kot je določeno v členu 7;
(ii) pravici do zdravniškega pregleda, vključno s pravico do zdravniške pomoči, kot je določeno v členu 8;
(iii) pravici do omejitve odvzema prostosti in do uporabe alternativnih ukrepov, vključno s pravico do redne presoje odvzema prostosti, kot je določeno v členih 10 in 11;
(iv) pravici, da jih na sodni obravnavi spremlja nosilec starševske odgovornosti, kot je določeno v členu 15(1);
(v) pravici do osebne navzočnosti na sojenju, kot je določeno v členu 16;
(vi) pravici do učinkovitega pravnega sredstva, kot je določeno v členu 19;
(c) ob odvzemu prostosti se jih obvesti o pravici do posebne obravnave v času odvzema prostosti, kot je določeno v členu 12.
2. Države članice zagotovijo, da se obvestilo iz odstavka 1 poda pisno, ustno ali oboje, in sicer v preprostem in razumljivem jeziku, ter da se dana obvestila zabeležijo, in sicer z uporabo postopka za evidentiranje v skladu z nacionalnim pravom.
3. Kadar otroci prejmejo obvestilo o pravicah v skladu z Direktivo 2012/13/EU, države članice zagotovijo, da so v njem navedene njihove pravice iz te direktive.“
23. Člen 6 Direktive 2016/800 ureja pravico do dostopa do odvetnika:
„1. Otroci, ki so osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku, imajo pravico do dostopa do odvetnika v skladu z Direktivo 2013/48/EU. Nobena določba v tej direktivi, zlasti v tem členu, ne vpliva na to pravico.
2. Države članice zagotovijo, da imajo otroci v skladu s tem členom pomoč odvetnika, in sicer da se jim omogoči učinkovito uveljavljanje pravic obrambe.
3. Države članice brez nepotrebnega odlašanja po tem, ko se otroci seznanijo s tem, da so osumljene ali obdolžene osebe, zagotovijo, da imajo otroci pomoč odvetnika. V vsakem primeru imajo otroci pomoč odvetnika od trenutka, ko nastopi kateri koli od naslednjih dogodkov:
(a) preden jih zasliši policija ali drug organ preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ali pravosodni organ;
(b) ob izvedbi preiskovalnega dejanja ali drugega dejanja zbiranja dokazov s strani preiskovalnih ali drugih pristojnih organov v skladu s točko (c) odstavka 4;
(c) brez nepotrebnega odlašanja po odvzemu prostosti;
(d) preden se zglasijo na sodišču, pristojnem za kazenske zadeve, kadar prejmejo poziv za zglasitev na tem sodišču.
4. Pomoč odvetnika zajema naslednje:
(a) države članice zagotovijo, da imajo otroci pravico do zasebnega srečanja in komunikacije z odvetnikom, ki jih zastopa, tudi preden jih zasliši policija ali drug organ preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ali pravosodni organ;
(b) države članice zagotovijo, da imajo otroci pri svojem zaslišanju pomoč odvetnika in da lahko odvetnik pri zaslišanju učinkovito sodeluje. Takšno sodelovanje poteka v skladu s postopki iz nacionalnega prava, če se s tem ne posega v učinkovito uveljavljanje ali v bistvo zadevne pravice. Kadar odvetnik sodeluje pri zaslišanju, se to zabeleži z uporabo postopka za evidentiranje v skladu z nacionalnim pravom;
(c) države članice zagotovijo, da imajo otroci pomoč odvetnika vsaj pri naslednjih preiskovalnih dejanjih ali dejanjih zbiranja dokazov, če so ta dejanja predvidena v nacionalnem pravu in se jih mora osumljena ali obdolžena oseba udeležiti oziroma se jih lahko udeleži:
(i) prepoznavah;
(ii) soočenjih;
(iii) rekonstrukcijah kaznivega dejanja.
5. Države članice spoštujejo zaupnost komunikacije med otrokom in njegovim odvetnikom v okviru uveljavljanja pravice do pomoči odvetnika iz te direktive. Takšna komunikacija vključuje srečanja, dopisovanje, telefonske pogovore in druge oblike komunikacije, dovoljene na podlagi nacionalnega prava.
6. Pod pogojem, da je to skladno s pravico do poštenega sojenja, lahko države članice odstopajo od obveznosti iz odstavka 3, kadar pomoč odvetnika ni sorazmerna glede na okoliščine zadeve, ob upoštevanju teže domnevnega kaznivega dejanja, zapletenosti zadeve in ukrepov, ki jih je mogoče sprejeti v zvezi s takšnim kaznivim dejanjem, pri čemer se razume, da se vedno upošteva predvsem korist otroka.
V vsakem primeru države članice zagotovijo, da ima otrok pomoč odvetnika:
(a) ko je priveden pred pristojno sodišče ali sodnika, da se odloči o pridržanju v kateri koli fazi postopka v okviru te direktive, in
(b) med pridržanjem.
Poleg tega države članice zagotovijo, da se odvzem prostosti otroku ne izreče v kazenski sodbi, razen če je imel pomoč odvetnika, tako da je otrok lahko uveljavljal pravice obrambe učinkovito in v vsakem primeru med obravnavo pred sodiščem.
7. Če mora imeti otrok pomoč odvetnika v skladu s tem členom, vendar ta ni navzoč, pristojni organi zaslišanje otroka ali druga preiskovalna dejanja ali dejanja zbiranja dokazov iz točke (c) odstavka 4 preložijo za razumno obdobje, da omogočijo prihod odvetnika ali da, če ga otrok ni imenoval, otroku zagotovijo odvetnika.
8. V izjemnih okoliščinah in samo v predkazenskem postopku lahko države članice začasno odstopajo od uporabe pravic iz odstavka 3, kolikor je to glede na posebne okoliščine zadeve upravičeno na podlagi enega od naslednjih nujnih razlogov:
(a) kadar je nujno treba preprečiti resne škodljive posledice za življenje, svobodo ali telesno celovitost osebe;
(b) kadar je takojšnje ukrepanje preiskovalnih organov nujno, da se prepreči resno tveganje za kazenski postopek v zvezi s hudim kaznivim dejanjem.
Države članice zagotovijo, da pristojni organi pri uporabi tega odstavka upoštevajo korist otroka.
Odločitev o nadaljevanju zaslišanja brez navzočnosti odvetnika v skladu s tem odstavkom lahko le za vsak primer posebej sprejme pravosodni organ ali, če je ta odločitev lahko predmet sodne presoje, drug pristojni organ.“
24. Člen 18 Direktive 2016/800 določa pravico do brezplačne pravne pomoči:
„Države članice zagotovijo, da nacionalno pravo v zvezi z brezplačno pravno pomočjo zagotavlja učinkovito uveljavljanje pravice do pomoči odvetnika na podlagi člena 6.“
25. Nazadnje, člen 19 Direktive 2016/800 ureja pravna sredstva:
„Države članice otrokom, ki so osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku, in otrokom, ki so zahtevane osebe, v primeru kršitve njihovih pravic iz te direktive zagotovijo učinkovito pravno sredstvo v okviru nacionalnega prava.“
IV. Analiza
A. Uvodna pojasnila
26. Evropska unija nima skupnega kazenskega procesnega prava. Prav nasprotno, kazenski postopki so še vedno v pristojnosti držav članic, zaradi česar nujno prihaja do regulativnih razhajanj.
27. Vendar se posamezniki v Evropski uniji kljub razlikam v kazenskih postopkih lahko zanesejo na predpostavko, da so jamstva na področju temeljih pravic enaka.(11)
28. Glavni razlog za to je EKČP, katere podpisnice so vse države članice. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je s svojo razlago pravic iz EKČP, posebej pravice do poštenega sojenja, zagotovljene s členom 6 te konvencije, harmoniziralo pravice v kazenskem postopku po celi evropski celini.
29. V skladu s členom 52(3) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) pravice, kot so varovane z EKČP, pomenijo najnižjo raven varstva, ki jo je treba zagotoviti posameznikom v položajih, ki spadajo na področje uporabe prava Unije.
30. Vendar je zakonodajalec Unije menil, da samo članstvo posameznih držav članic v EKČP ne zagotavlja vedno zadostne stopnje zaupanja v kazenskopravne sisteme drugih držav članic.(12) Takšno zaupanje pa je nujen predpogoj za vzajemno priznavanje v kazenskih zadevah in torej podlaga za sodelovanje na področju kazenskega prava, kot se razvija na podlagi PDEU.(13)
31. Zakonodajalec Unije je zato, da bi okrepil medsebojno zaupanje, sprejel številne direktive o minimalni harmonizaciji, ki urejajo kazenske postopke v državah članicah.(14)
32. Direktiva 2016/800 ima posebno mesto med temi direktivami. Otroci si kot ranljive osebe(15) zaslužijo dodatno skrb in povečano varstvo.(16) To med drugim izhaja iz člena 24 Listine, v katerem je določeno, da morajo vsi javni organi in zasebne ustanove zagotoviti, da se upoštevajo predvsem koristi otroka.(17)
33. Direktivo 2016/800 je zato treba razumeti kot lex specialis,(18) ki otrokom, ki so osumljene ali obdolžene osebe, zagotavlja vsaj enako, če ne močnejše varstvo kot druge direktive o minimalni harmonizaciji, ki urejajo pravice v kazenskem postopku.
34. Za razliko od teh drugih direktiv, ki urejajo posamezne procesne pravice, je Direktiva 2016/800 osredotočena na kategorijo osumljenih ali obdolženih oseb in zajema več pravic, od katerih je večina zajetih tudi z drugimi direktivami.
35. Sodišče je Direktivo 2016/800 doslej obravnavalo samo v sodbi Piotrowski(19), v kateri je razlagalo člen 17 te direktive v okviru evropskega naloga za prijetje, izdanega zoper mladoletno osebo. Ker ta določba v obravnavani zadevi ni upoštevna, je ta predlog za sprejetje predhodne odločbe prva priložnost, da Sodišče razloži več procesnih pravic otrok, ki so osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku.
B. Preureditev vprašanj, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, in struktura sklepnih predlogov
36. Večina vprašanj, ki jih je predložilo predložitveno sodišče, se nanaša na razlago pravic otrok v kazenskem postopku, kot so zagotovljene z direktivami o minimalni harmonizaciji, zlasti Direktivo 2016/800.
37. Preden bom ta vprašanja vsebinsko analizirala, bom v oddelku (C) preučila ugovore nedopustnosti, ki jih je podala predvsem poljska vlada.
38. V tem pogledu štirinajsto in delno trinajsto vprašanje nista povezani z razlago direktiv o jamstvih v kazenskem postopku, ampak sta splošnejše narave. Predložitveno sodišče prosi za razlago člena 2 in člena 19(1) PEU, člena 47 Listine ter načela neodvisnosti sodstva. Kot bom razložila, ti vprašanji nista dopustni v okviru tega predloga za sprejetje predhodne odločbe, zato njune vsebine ne bom obravnavala.
39. Kar zadeva vsebino, bom v oddelku (D) ponudila razlago obsega pravice otrok do dostopa do odvetnika, za katero prosi predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem. Pri tem bom preučila tudi odstopanja od te pravice, ki jih dopušča Direktiva 2016/800.
40. Nato bom razložila, ali se pravica do dostopa do odvetnika uporablja tudi po tem, ko otrok med kazenskim postopkom dopolni 18 let, in ali zadevna določba državam članicam dopušča kakšno izbiro glede načina njenega prenosa (E). S tem bom odgovorila na peto vprašanje predložitvenega sodišča.
41. Nadalje bom odgovorila na osmo, deveto in deseto vprašanje v zvezi z obsegom pravice otrok in nosilcev starševske odgovornosti do obveščenosti o njihovih procesnih pravicah (F). S tem bom odgovorila tudi na vprašanje, ali navedena obveznost obstaja tudi za organe, pristojne za pregon, ki sodelujejo v predkazenskem postopku.
42. Potem bom razložila, v kolikšnem obsegu pravo Unije vpliva na pravila o (ne)dopustnosti dokazov, zbranih s kršitvijo ene ali več pravic, ki so otrokom podeljene z zadevnimi direktivami (G), s čimer bom odgovorila na enajsto vprašanje predložitvenega sodišča.
43. Nazadnje bom na kratko povzela posledice neposrednega učinka in primarnosti prava Unije za nacionalna sodišča (H). V odgovor na del pomislekov, ki jih je predložitveno sodišče izrazilo v trinajstem vprašanju, bom razložila tudi, da se pojem neposrednega učinka ne uporablja samo za sodišča, temveč za vse institucije držav članic, vključno z državnimi tožilci.
44. Pri branju bo mogoče opaziti, da v to strukturo nisem vključila tretjega, šestega in dvanajstega vprašanja predložitvenega sodišča. V teh vprašanjih so navedene konkretne določbe poljskega prava, Sodišče pa je naprošeno, naj potrdi, ali pravo Unije nasprotuje njihovi uporabi. Kot pa je znano, je Sodišče na podlagi člena 19(1) PEU in člena 267, prvi odstavek, PDEU pristojno samo za razlago prava Unije, medtem ko so nacionalna sodišča izključno pristojna za razlago nacionalnega prava.(20)
45. V skladu z navedeno strogo delitvijo pristojnosti med Sodiščem in nacionalnimi sodišči prvonavedeno ni pristojno za odločanje o združljivosti nacionalnega prava s pravom Unije.(21) Predložitveno sodišče je tisto, ki mora po tem, ko prejme odgovor Sodišča, priti do potrebnega zaključka glede nacionalnega prava, ki se uporablja.(22) Predložitveno sodišče bo torej problematiko glede nacionalnega prava, navedeno v teh treh vprašanjih, lahko obravnavalo na podlagi odgovorov na preostala vprašanja.
C. Dopustnost
46. Poljska vlada je izpodbijala dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe, ker naj bi predložitveno sodišče s tem, da je izključilo dokaze, zbrane brez navzočnosti odvetnika v predkazenskem postopku, in s tem, da je obdolženim mladoletnikom postavilo odvetnika, in, med drugim, to postavitev podaljšalo, ko je eden od njih dopolnil 18 let, že odpravilo morebitne kršitve Direktive 2016/800. Povedano drugače, predlog za sprejetje predhodne odločbe naj ne bi bil potreben za to, da lahko predložitveno sodišče odloči o zadevi, ki mu je predložena.
47. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča za vprašanja, ki jih nacionalna sodišča postavijo „v pravnem in dejanskem okviru, za opredelitev katerega so odgovorna sama in katerega pravilnosti Sodišče ne preverja, velja domneva upoštevnosti“.(23) Če pa Sodišče meni, da odgovor na postavljena vprašanja ni nujen, da bi predložitveno sodišče lahko odločilo v zadevi, ki mu je predložena, se bo kljub temu izreklo za nepristojno.(24)
48. To se lahko zgodi, če je predložitveno sodišče že odločilo o vprašanjih, v zvezi s katerimi Sodišče prosi za razlago. V takem primeru odgovor Sodišča morda ni več potreben. Če pa lahko predložitveno sodišče v zadevi, o kateri odloča, še vedno spremeni svojo odločitev o določenem vprašanju, preden o zadevi dokončno odloči, bi se lahko štelo, da je odgovor na vprašanja za predhodno odločanje koristen za ta konkretni postopek.(25)
49. Čeprav se res zdi, da se je predložitveno sodišče že odločilo, da izključi dokaze, ki so bili zbrani brez navzočnosti odvetnika, in da je eni od toženih strank, ki je dopolnila 18 let, podaljšalo zastopanje s strani odvetnika, pa Sodišču ni bil predložen noben dokaz, da predložitveno sodišče ne more spremeniti svoje odločitve, preden zaključi zadevo.
50. Zato menim, da je razlaga obsega zadevnih procesnih pravic koristna za to, da lahko predložitveno sodišče odloči o postopku v glavni stvari.
51. Kljub temu menim, da se v zvezi z delom trinajstega vprašanja in štirinajstim vprašanjem v celoti postavljajo vprašanja dopustnosti.
52. Trinajsto vprašanje je mogoče razdeliti na dva dela. V enem delu vprašanja se sprašuje, ali je neposredni učinek pravic, ki so podeljene otrokom (do odvetnika in do obveščenosti), zavezujoč tudi za državnega tožilca, ki bi bil tako obvezan, da podeli te pravice in da ne uporabi morebitnih nasprotnih nacionalnih pravil. Na podlagi odgovora na to vprašanje bo lahko predložitveno sodišče ugotovilo, ali je državni tožilec kršil pravice otrok v predkazenskem postopku, in je zato dopustno.
53. Z drugim delom tega vprašanja pa se postavlja splošnejše vprašanje v zvezi z zahtevo po neodvisnosti državnega tožilstva. To vprašanje se mi ne zdi neposredno pomembno za kazenski postopek, ki poteka pred predložitvenim sodiščem. Državno tožilstvo mora ne glede na to, ali je neodvisno od izvršilne oblasti, otrokom zagotoviti pravice v kazenskem postopku, ki jih imajo na podlagi prava Unije.
54. Nazadnje, v štirinajstem vprašanju predložitveno sodišče sprašuje, ali člen 2 in člen 19(1) PEU, načelo pravne države, načelo neodvisnosti sodstva in člen 47 Listine nasprotujejo nacionalnim pravilom, v skladu s katerimi lahko minister za pravosodje odredi takojšnji suspenz sodnika. Ta pomislek predložitvenega sodišča izvira iz osebnih izkušenj sodnice, ki je bila začasno odstranjena v eni od predhodnih zadev. V obravnavani zadevi se bojazen pred ponovno odreditvijo začasne odstranitve pojavi, ker je bil Sodišču predložen predlog za sprejetje predhodne odločbe, s katerim se pod vprašaj postavlja veljavnost nacionalnega prava.
55. Sodišče je že v dveh postopkih za ugotavljanje kršitev zoper Republiko Poljsko razložilo, da nacionalno pravo, ki sodiščem preprečuje, da bi Sodišču predložila vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, saj jim v tem primeru grozijo disciplinske sankcije, ni sprejemljivo po pravu Unije.(26)
56. Čeprav so take grožnje neodvisnosti sodnikov nesprejemljive, se v obravnavani zadevi taka grožnja zdi zgolj hipotetična. Predhodni suspenz sodnice predložitvenega sodišča nima nobene zveze z obravnavano zadevo, v okviru katere so bila Sodišču predložena vprašanja za predhodno odločanje.
57. Zato, kot je Sodišče pojasnilo v zadevi Miasto Łowicz in Prokurator Generalny,(27) odgovor na predloženo vprašanje ni potreben za rešitev spora, o katerem odloča predložitveno sodišče, zaradi česar to vprašanje ni dopustno.(28)
58. Obravnavani položaj se torej razlikuje od tistega v zadevi, v kateri je bila izdana sodba YP in drugi (Odvzem sodnikove imunitete in njegov suspenz), v kateri je Sodišče menilo, da je na vprašanja, ki so namenjena temu, da se in limine litis rešijo postopkovne težave, kot so tiste v zvezi s pristojnostjo predložitvenega sodišča, da odloči o zadevi, mogoče odgovoriti v postopku za sprejetje predhodne odločbe.(29) Predložitveno sodišče v navedeni zadevi je dvomilo o svoji pristojnosti za odločanje v zadevi, ki je bila nanj prenesena samo zato, ker je bil sodnik, ki je prvotno obravnaval to zadevo, suspendiran, ker je Sodišču predložil vprašanje.
59. Skratka, Sodišču predlagam, naj del trinajstega vprašanja in štirinajsto vprašanje v celoti razglasi za nedopustna. Nasprotno pa Sodišču nič ne preprečuje, da odgovori na ostala vprašanja.
D. Pravica do pomoči odvetnika (prvo in drugo vprašanje)
60. Prvo in drugo vprašanje predložitvenega sodišča se nanašata na obseg pravice do dostopa do odvetnika iz člena 6 Direktive 2016/800. Natančneje, predložitveno sodišče želi izvedeti, ali morajo organi v predkazenskem postopku otroku zagotoviti pomoč odvetnika (1) in ali obstajajo odstopanja od te pravice (2).
1. Obseg
61. Osumljenec, mlajši od 18 let, je obdolžen storitve kaznivega dejanja: ali to samodejno pomeni, da morajo organi zagotoviti, da ima ta otrok pomoč odvetnika, da ta odvetnik sodeluje v predkazenskem postopku in da otroka ni mogoče zaslišati brez navzočnosti odvetnika?
62. Kot sem pojasnila v oddelku A, EKČP predstavlja najnižjo raven varstva v skladu s členom 52(3) Listine. To pomeni, da mora vsaka razlaga Direktive 2016/800 zagotavljati varstvo, ki je vsaj na ravni EKČP. Nasprotno pa lahko Evropska unija zagotavlja višjo raven varstva od tiste, ki je zagotovljena z EKČP. EKČP torej predstavlja dobro izhodišče za določitev obsega pravice do dostopa do odvetnika za otroke v kazenskem postopku.
63. Vemo, da je po mnenju ESČP pravica do zagovornika bistveni element poštenega sojenja.(30) Dostop do odvetnika mora biti dejanski in učinkovit, da lahko vpliva na potek kazenskega postopka.(31)
64. ESČP je v sodbi Salduz proti Turčiji(32) ugotovilo, da pravica do poštenega sojenja zahteva, da se dostop do odvetnika zagotovi od prvega policijskega zaslišanja dalje, razen če obstajajo utemeljeni razlogi, ki izjemoma upravičujejo zavrnitev takega dostopa; pravica do poštenega sojenja pa je nepopravljivo kršena, če pravica do odvetnika ni bila zagotovljena v predkazenskem postopku, v katerem so bile podane samoobtožujoče izjave, ki so bile potem uporabljene kot podlaga za obsodbo.
65. Te ugotovitve in obsežna sodna praksa ESČP o pravici do obrambe so bile vključene v Direktivo 2013/48.(33)
66. V skladu s členom 6(1) Direktive 2016/800 je obseg pravice otrok do odvetnika enak obsegu te pravice, ki jo imajo katere koli druge osumljene ali obdolžene osebe na podlagi Direktive 2013/48.
67. Člen 6 Direktive 2016/800 po mojem mnenju zahteva naslednje. Prvič, otroci morajo imeti dostop do odvetnika brez nepotrebnega odlašanja, kar mora v skladu s členom 6(3)(a) te direktive praviloma pomeniti, da morajo imeti dostop, preden jih zasliši policija ali drug organ preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ali pravosodni organ.
68. To pomeni, da organi, ki sodelujejo v predkazenskem postopku, kot so državni tožilci in policija, otroka ne smejo zaslišati kot osumljenca ali obdolženca brez navzočnosti odvetnika.
69. Iz razlage člena 6 v povezavi s členom 18 Direktive 2016/800 je dalje razvidno, da morajo organi otroku, če ta nima odvetnika, pred začetkom zaslišanja zagotoviti odvetnika po uradni dolžnosti.(34)
70. Direktiva 2016/800 za razliko od člena 9 Direktive 2013/48 ne vsebuje določbe, v skladu s katero se otroci lahko odpovejo svoji pravici do dostopa do odvetnika. Na podlagi tega ugotavljam, da pravica do pravne pomoči odraslih postane v primeru otrok pravna obveznost, da se jim v kazenskem postopku zagotovi pravno zastopanje.
71. Skratka, obseg pravice otrok, ki so osumljenci ali obdolženci v kazenskem postopku, do dostopa do odvetnika se zdi zelo širok: javni organi morajo zagotovili, da otroke zastopa odvetnik, preden so prvič zaslišani, po potrebi tako, da jim zagotovijo zagovornika po uradni dolžnosti.
2. Odstopanja
72. V več drugih odstavkih člena 6 Direktive 2016/800, zlasti odstavkih 6 in 8, pa so določena možna odstopanja od pravice do pomoči odvetnika v predkazenskem postopku. V zvezi s tem predložitveno sodišče sprašuje, ali je s katerim od teh odstopanj dovoljeno, da policija mladoletne osumljence v predkazenskem postopku zasliši brez navzočnosti odvetnika.
73. Kot sem že navedla, člen 6(1) Direktive (EU) 2016/800 določa, da nobena določba te direktive ne vpliva na pravico do dostopa do odvetnika v skladu z Direktivo 2013/48. To pomeni, da nobenega odstopanja, dovoljenega z drugimi odstavki člena 6 Direktive 2016/800, ni mogoče razlagati tako, da zmanjšuje pravice mladoletnikov v primerjavi s splošnimi pravicami, določenimi z Direktivo 2013/48. Zato bom najprej obravnavala odstopanja, ki so možna v skladu s to direktivo.
74. Sodišče je Direktivo 2013/48 razložilo v sodbi VW (Pravica do dostopa do odvetnika, če se oseba ne udeleži sojenja), v kateri je ugotovilo, da so s členom 3(5) in (6) te direktive izčrpno urejene omejitve pravice do dostopa do odvetnika. To pomeni, da takšne pravice do dostopa do odvetnika ni mogoče omejiti v nobenem drugem primeru.(35)
75. Poleg tega mora biti v skladu s členom 8(2) Direktive 2013/48 vsaka odločba o odstopanju od pravice do dostopa do odvetnika ustrezno obrazložena in sprejeta za vsak primer posebej, izdati pa jo mora pravosodni organ ali, če je ta odločba lahko predmet sodne presoje, drug pristojni organ.
76. Člen 3(6) Direktive 2013/48, naveden v sodbi VW (Pravica do dostopa do odvetnika v primeru nenavzočnosti) kot eno od dveh možnih odstopanj od pravice do odvetnika, ustreza členu 6(8) Direktive 2016/800. Navedena določba izjemoma omogoča začasno odstopanje od pravice do pomoči odvetnika, kadar je nujno odvrniti resne posledice za življenje, svobodo ali telesno nedotakljivost določene osebe ali kadar je takojšnje ukrepanje nujno, da se ne ogrozi kazenskega postopka.
77. Vendar, kot zatrjuje Komisija, se člen 6(8) Direktive 2016/800 nanaša na položaj, ki se razlikuje od tistega iz postopka v glavni stvari, in se zato ne uporablja. Ni bilo namreč nujno odvrniti resnih posledic za življenje, svobodo ali telesno nedotakljivost določene osebe, niti iz dejanskega stanja zadeve ne izhaja, da je bilo za to, da se ne ogrozi kazenski postopek, nujno takojšnje ukrepanje preiskovalnih organov.
78. Drugo odstopanje od pravice do odvetnika v skladu s členom 3(5) Direktive 2013/48 se glasi: „V izjemnih okoliščinah in samo v predkazenskem postopku lahko države članice začasno odstopajo od uporabe točke (c) odstavka 2, kadar je zaradi geografske odročnosti osumljene ali obdolžene osebe nemogoče zagotoviti pravico do dostopa do odvetnika brez nepotrebnega odlašanja po odvzemu prostosti.“ V uvodni izjavi 30 Direktive 2013/48 je pojasnjeno: „Med takšnim začasnim odstopanjem pristojni organi ne bi smeli zaslišati zadevne osebe ali opravljati kakršnih koli preiskovalnih dejanj ali dejanj zbiranja dokazov, določenih v tej direktivi.“
79. Direktiva 2016/800 ne določa nobenega podobnega odstopanja. V zakonodajnem postopku, v katerem je bila sprejeta ta direktiva, je Svet sprejel predlog Evropskega parlamenta, naj se odstopanje v zvezi z „geografsko oddaljenostjo“ ne prenese v Direktivo 2016/800.(36) Vsekakor ni videti, da bi okoliščine obravnavane zadeve zahtevale njeno uporabo.
80. Preučiti je treba še člen 6(6) Direktive 2016/800.
81. S členom 6(6) Direktive 2016/800 se uvaja še eno možno odstopanje od pravice do pomoči odvetnika, katerega besedilo ne ustreza nobenemu odstopanju, ki je dopustno v skladu z Direktivo 2013/48. Ne glede na to, kako razlagamo to določbo, je v členu 6(1) te direktive določeno, da navedenega odstopanja ni mogoče razlagati tako, da zmanjšuje obseg pravice do odvetnika, kadar gre za mladoletne osebe, v primerjavi z obsegom te pravice v skladu z Direktivo 2013/48. Zato je dopuščanje dodatnih odstopanj od pravice do pomoči odvetnika, ko gre za otroke, težko zagovarjati.
82. Med zakonodajnim postopkom, v katerem je bila sprejeta Direktiva 2016/800, se je člen 6 izkazal za „najbolj sporen člen celotne direktive“.(37) V prvotnem predlogu je bilo določeno obvezno zastopanje s strani odvetnika. Vendar so med tem zakonodajnim postopkom nekatere države članice vztrajale, da otroci za manjša in manj resna kazniva dejanja ne potrebujejo pomoči odvetnika.(38) Vendar, kot je navedeno v pripravljalnem dokumentu Sveta za osmi trialog v tem zakonodajnem postopku, Parlament „ni bil navdušen“ nad tako zahtevo po dodatnem zmanjšanju obveznosti, da je otrok zaslišan v navzočnosti odvetnika.(39)
83. Končno besedilo člena 6 je torej omiljena različica, na podlagi katere lahko analiza sorazmernosti vodi do omejitve dostopa do odvetnika v predkazenskem postopku.(40)
84. Zdi se, da je z besedilom člena 6(6) Direktive 2016/800 dodana še ena omejitev pravice do dostopa do odvetnika, ki temelji na preizkusu sorazmernosti.(41)
85. Tako je kljub dvema varnostnima zahtevama, ki ostajata v tej določbi: da je treba spoštovati pravico do poštenega sojenja; in da je vedno treba upoštevati predvsem korist otroka.
86. Na podlagi besedila člena 6(6), prvi pododstavek, Direktive 2016/800 je torej mogoče sklepati, da lahko države članice v predkazenskem postopku odstopajo od obveznosti, da ima otrok pomoč odvetnika. V tretjem pododstavku te določbe je določeno, da kazni odvzema prostosti ni mogoče izreči, če odvetnik ni navzoč.
87. Tako lahko sklepamo, da se obvezen dostop do odvetnika, brez kakršne koli možnosti odstopanja, uporablja samo za položaje pridržanja in kadar kazenski postopek privede do odvzema prostosti.(42)
88. V obravnavani zadevi bi uporaba navedene določbe privedla do tega, da bi bilo obdolženca prepovedano obsoditi na kazen odvzema prostosti. Vendar je tudi ta pogoj relativiziran in omogoča odpravo neobstoja dostopa do odvetnika samo, če otroku pomaga odvetnik, tako da lahko otrok učinkovito uveljavlja pravico do obrambe, vsekakor pa med obravnavo pred sodiščem.
89. Na podlagi besedila člena 6(6) Direktive 2016/800 lahko zgolj ugotovim, da dopušča izključitev pravice do odvetnika, ki z Direktivo 2013/48 ne bi bila dopuščena. Člen 6(6) Direktive (EU) 2016/800 je torej v nasprotju s členom 6(1) te direktive.
90. Menim, da je člen 6(6) Direktive 2016/800 mogoče samo na en način uskladiti s členom 6(1) in nenazadnje z Direktivo 2013/48.
91. Če bi bilo zaslišanje otroka brez navzočnosti odvetnika v otrokovo korist, taka možnost odstopanja od obvezne navzočnosti odvetnika ne bi bila v nasprotju z zahtevo, da so pravice otrok varovane vsaj toliko kot pravice drugih osumljenih ali obdolženih oseb. Člen 6(6) Direktive 2016/800 bi bilo torej mogoče razlagati tako, da se uporablja samo za položaj, ko zaslišanje otroka brez navzočnosti odvetnika otroku koristi bolj kot zaslišanje v navzočnosti odvetnika. Težko si predstavljam, da bi prišlo do takšnega položaja. Bi pa taka razlaga omogočila skladnost člena 6(6) s preostalo sistematiko Direktive 2016/800.
92. Skratka, menim, da člen 6 Direktive 2016/800 vsebuje neposredno učinkujočo pravico otroka do pomoči odvetnika, po potrebi postavljenega po uradni dolžnosti, od zaslišanja v predkazenskem postopku dalje. Organ, ki je pristojen za zaslišanje, se lahko za to, da zaslišanje opravi brez navzočnosti odvetnika, odloči samo v predkazenskem postopku, – po oceni vsakega primera posebej ob upoštevanju okoliščin iz člena 6(6), prvi pododstavek – samo, če je to v korist otroka in so s tem zagotovljene otrokove pravice iz členov 47 in 48 Listine. Odločitev o nadaljevanju postopka brez navzočnosti odvetnika mora biti ustrezno utemeljena in mora izpolnjevati pogoje iz člena 8(2) Direktive 2013/48.
E. Dopolnitev 18. leta starosti med postopkom (peto vprašanje)
93. V členu 3(1) Direktive (EU) 2016/800 je pojem „otrok“ opredeljen kot „oseba, mlajša od 18 let“.(43)
94. V obravnavani zadevi je najmanj eden od obdolžencev, M. P., med postopkom dopolnil 18 let. Predložitveno sodišče zato sprašuje, ali se pravice, ki so otrokom podeljene na podlagi Direktive 2016/800, še naprej uporabljajo do pravnomočnega konca postopka, ne glede na to, da obdolženec v skladu s to direktivo ni več otrok.
95. Ob preučitvi zgodovine sprejetja člena 2(3) Direktive 2016/800 ugotovimo, da je bila v prvotnem predlogu Komisije določena samodejna uporaba direktive za vse osumljence ali obdolžence, ki med kazenskim postopkom dopolnijo 18 let. Vendar je ta predlog med zakonodajnim postopkom naletel na nasprotovanje.(44)
96. Kompromis, ki ga zdaj vsebuje končno besedilo člena 2(3) Direktive 2016/800, ne pomeni, da se pravice mladoletnikov samodejno podaljšajo. Namesto tega je z njim organu, ki sodeluje v postopku, podeljena pravica, da odloči, ali je tako podaljšanje pravic – in med drugim tudi katerih pravic – primerno, pri čemer upošteva vse okoliščine zadeve.
97. Ali bi države članice to določbo te direktive lahko prenesle tako, da bi izključile možnost, da se njena uporaba podaljša po tem, ko osumljenec ali obdolženec dopolni 18 let?
98. Menim, da ne.
99. V zvezi s tem se strinjam s Komisijo. S členom 2(3) Direktive 2016/800 se državam članicam nalaga „izrecna in brezpogojna“ obveznost, da v svoji zakonodaji omogočijo, da lahko pristojni nacionalni organ ugotovi, da je podaljšana uporaba direktive ali nekaterih njenih določb primerna glede na okoliščine zadeve.
100. Komisija tako trdi, da ta določba izpolnjuje zahteve neposrednega učinka. Strinjam se tudi s to presojo. S členom 2(3) Direktive 2016/800 je podeljena jasna pravica, da zadevni javni organ oceni potrebo po nadaljnjem pravnem zastopanju osumljencev ali obdolžencev, ki med kazenskim postopkom dopolnijo 18 let.
101. Ta organ mora oceniti, ali je treba osebo še naprej obravnavati kot otroka glede na okoliščine obravnavane zadeve. Države članice pri prenosu te direktive ne smejo omejiti pravice osumljencev in obdolžencev, da pristojni organ oceni njihov položaj za vsak primer posebej.
102. Zato, če naj odgovorim na peto vprašanje predložitvenega sodišča, ima člen 2(3) Direktive 2016/800 neposredni učinek. Otroku, ki je med kazenskim postopkom dopolnil 18 let, podeljuje pravico, da potrebo po tem, da je še naprej obravnavan kot otrok, za vsak primer posebej oceni pristojni organ. To vključuje presojo, ali se ohrani oziroma se ne ohrani pravica do dostopa do odvetnika, ki jo uživajo otroci. Države članice take pravice ne morejo izključiti.
F. Pravica do obveščenosti v kazenskem postopku (osmo, deveto in deseto vprašanje)
103. Predložitveno sodišče s temi tremi vprašanji sprašuje, ali, prvič, člen 4 Direktive 2016/800 zahteva, da pristojni organi najkasneje pred prvim uradnim zaslišanjem osumljenca tako osumljenca kot nosilca starševske odgovornosti nemudoma obvestijo o pravicah, ki so bistvene za zagotovitev poštenosti postopka, in o procesnih dejanjih v postopku.
104. Poleg tega to sodišče sprašuje, ali morajo pristojni organi osumljenca, ki je otrok, o pravici do molka in pravici, da ne izpove zoper sebe, poučiti na razumljiv in njegovi starosti prilagojen način.
105. Nazadnje predložitveno sodišče sprašuje, kako je treba te informacije podati otroku: ali člen 4 Direktive 2016/800 izključuje določbo glede vročitve splošnega obvestila tik pred zaslišanjem, ne da bi se upoštevale posebne pravice, ki izhajajo s področja uporabe te direktive, ter določbo, da se tako obvestilo vroči samo osumljencu, ki nima zagovornika, ne da bi bil v to vključen nosilec starševske odgovornosti, in ne da bi bila njegova formulacija prilagojena starosti osumljenca.
106. V členu 4(1), prvi odstavek, Direktive 2016/800 je izrecno navedeno, da je raven varstva, ki je določena v Direktivi 2012/13, merilo za raven varstva pravice do obveščenosti v kazenskem postopku.
107. Zato je koristno opozoriti, da člen 3(2) Direktive 2012/13 določa, da „[d]ržave članice zagotovijo, da so navedene osebe o pravicah iz odstavka 1 obveščene ustno ali pisno, v preprostem in razumljivem jeziku, ob upoštevanju posebnih potreb ranljivih osumljenih ali ranljivih obdolženih oseb.“
108. Člen 5(1) Direktive 2016/800 določa, da „[d]ržave članice zagotovijo, da nosilec starševske odgovornosti čim prej prejme informacije, ki jih ima otrok pravico prejeti v skladu s členom 4“.
109. Nujnost, da so otroci ustrezno obveščeni o svojih pravicah, in potreba po tem, da so o tem obveščeni njihovi starši ali osebe, ki imajo starševsko odgovornost, sta poudarjeni tudi v različnih drugih instrumentih.
110. Tako je na primer v Smernicah odbora ministrov Sveta Evrope za otrokom prijazno pravosodje določeno, da bi bilo treba „[o]troke in njihove starše […] vse od prvega stika s pravosodnim sistemom ali drugimi pristojnimi organi (kot so policija, urad za priseljence, izobraževalne, socialne ali zdravstvene službe) in skozi ves postopek pravočasno in ustrezno obveščati“ o njihovih pravicah, kakor tudi o razpoložljivih instrumentih za odpravo možnih kršitev njihovih pravic.(45)
111. Agencija za temeljne pravice v svoji oceni izvajanja Direktive 2016/800 poudarja, da morajo države članice zaradi ranljivosti otrok, zlasti v zgodnjih fazah kazenskega postopka, posebej paziti, da otrokom, ki so osumljene ali obdolžene osebe, zagotovijo ustrezne in pravočasne informacije.(46)
112. ESČP je v sodbi Panovits proti Cipru navedlo, da to, da „tožeči stranki niso bile zagotovljene zadostne informacije o njeni pravici, da se posvetuje z odvetnikom, preden jo zasliši policija, zlasti glede na to, da je bila takrat mladoletna oseba in da njen skrbnik med zaslišanjem ni bil navzoč, pomeni kršitev pravic tožeče stranke do obrambe“.(47)
113. Jasno je, da se s členom 4(1), drugi pododstavek, Direktive 2016/800, pristojnim organom nalaga, da otroke iz postopka v glavni stvari obvestijo o njihovi pravici do dostopa do odvetnika, o njihovi pravici, da se obvesti nosilec starševske odgovornosti, in o vsakršnih preostalih potrebnih informacijah, navedenih v tej določbi.(48)
114. Poleg tega se s členom 4(2) Direktive 2016/800 zahteva, da so podane informacije zagotovljene v preprostem in razumljivem jeziku ter da se zabeležijo.
115. Skratka, s členoma 4 in 5 Direktive 2016/800 je mladoletnikom podeljena pravica, da so obveščeni o procesnih pravicah v kazenskem postopku in da so o teh pravicah obveščeni nosilci starševske odgovornosti. Te določbe so dovolj natančne in niso pogojne, mladoletniki pa se lahko nanje sklicujejo pred nacionalnimi sodišči. Prav tako je jasno, da se obveznost obveščanja otrok in nosilcev starševske odgovornosti o njihovih procesnih pravicah nanaša na organ, pristojen za vodenje zadevne faze kazenskega postopka. V predkazenskem postopku je taka obveznost obveščanja zadevnega otroka naložena policiji in državnemu tožilcu. Navedene pravice do obveščenosti zagotavljajo, da so pravice otrok do obrambe zaščitene v celotnem kazenskem postopku.
G. Posledice morebitnih kršitev pravic otrok v kazenskem postopku: nedopustnost dokazov?
116. Kazenski postopek je področje, na katerem je pristojnost Evropske unije omejena na minimalno harmonizacijo v skladu s členom 82(2) PDEU. Čeprav je Evropska unija na podlagi člena 82(2)(a) PDEU pristojna za uvedbo minimalne harmonizacije vzajemne dopustnosti dokazov, tega pooblastila še ni uporabila.
117. V vseh direktivah o harmonizaciji pravic v kazenskem postopku se državam članicam izrecno nalaga obveznost, da zagotovijo učinkovito pravno sredstvo osebam, katerih pravice iz teh direktiv so bile kršene.(49) Vendar v teh direktivah ni navedeno, katera pravna sredstva so primerna, ampak je ta izbira prepuščena državam članicam, pri čemer se zahteva samo, da je izbrano sredstvo učinkovito.(50)
118. Predložitveno sodišče se je s svojimi vprašanji o dopustnosti dokazov, zbranih z morebitno kršitvijo zadevnih direktiv, pridružilo vse večjemu številu zadev, v katerih nacionalna sodišča postavljajo vprašanja v tem smislu.(51)
119. Kot sem že poudarila v drugih sklepnih predlogih,(52) dopustnost dokazov v nacionalnih kazenskih postopkih trenutno ni urejena s pravom Unije. Vprašanje dopustnosti dokazov trenutno spada na področje nacionalnega prava.
120. Kadar pa se uporablja pravo Unije, upoštevne nacionalne določbe ne smejo kršiti členov 47 in 48 Listine,(53) prav gotovo pa se morajo v skladu s členom 24(2) Listine vedno upoštevati predvsem koristi otroka.
121. ESČP uporablja podoben pristop, pri čemer navaja, da EKČP ne ureja dopustnosti dokazov,(54) medtem ko bi morala nacionalna sodišča presoditi, ali je ogrožena splošna poštenost postopka.(55)
122. Sodišče je splošno poštenost postopka nedavno uporabilo kot upoštevno merilo, pri čemer se je sklicevalo neposredno na sodno prakso ESČP.(56)
123. Komisiji je bilo na obravnavi postavljeno vprašanje o položaju prava Unije na področju dopustnosti dokazov in kako bi morala k temu vprašanju pristopiti nacionalna sodišča, če bi obravnavala kršitev katere od direktiv o minimalni harmonizaciji. Komisija je v svojem odgovoru potrdila, da pravo Unije dejansko ne nalaga zahtev v zvezi s pravili o dopustnosti dokazov, navedla pa je tudi, da je z vidika prava Unije treba poskrbeti za to, da nacionalnim sodiščem ni preprečeno, da pridejo do take ugotovitve pri uresničevanju svoje svobode pri presoji.
124. Strinjam se s takim stališčem. Spoštovanje temeljnih pravic, kot so določene v členih 47 in 48 Listine, namreč zahteva, da je v fazi sodnega postopka nacionalnim sodiščem omogočena potrebna prožnost, da ocenijo splošno poštenost postopka. Če bi menili, da je treba nek dokaz izključiti, ker je bil zbran s kršitvijo procesnih pravic, ki pomeni kršitev pravice do obrambe, bi jim moralo biti omogočeno, da ga izključijo.
125. Povedano drugače, pravo Unije ne ureja dopustnosti dokazov, vendar preprečuje, da bi bila z nacionalnim pravom omejena pristojnost sodnikov, ki odločajo o glavni stvari, da prosto ocenijo dokaze in na podlagi take ocene ukrepajo, kot se jim zdi potrebno.(57)
126. Kadar se kazenski postopek vodi zoper otroke, mora sodnik, ki odloča o zadevi, na podlagi člena 24(2) Listine posebej upoštevati njihove koristi in jih uravnotežiti z drugimi interesi kazenskega pregona.
127. Skratka, predložitveno sodišče mora zagotoviti polni učinek pravic, določenih v direktivah, na katere se sklicuje, kot jih razlaga Sodišče. To je mogoče doseči z izključitvijo dokazov, zbranih v nasprotju s temi instrumenti, če predložitveno sodišče meni, da bi bile sicer kršene pravice iz členov 24(2), 47 in 48 Listine.
H. Neposredni učinek in primarnost prava Unije (četrto, sedmo in enajsto vprašanje)
128. Predložitveno sodišče s tem vprašanjem, ki ga vsebujejo številna njegova vprašanja ter je posebej razdelano v četrtem, sedmem in enajstem vprašanju, sprašuje, kakšne morajo biti posledice neposrednega učinka upoštevnih določb zadevnih direktiv. Ker je Sodišče te posledice že večkrat pojasnilo v svoji sodni praksi, bom ponovila le najpomembnejše, ki se nanašajo na obravnavano zadevo.
129. V skladu z načelom neposrednega učinka prava Unije lahko posamezniki svoje pravice, ki temeljijo na pravu Unije, uveljavljajo tako, da se pred nacionalnimi sodišči sklicujejo neposredno na določbe prava Unije.(58)
130. Če so te pravice v nasprotju z določbami nacionalnega prava, je nacionalnim sodiščem s pravom Unije podeljeno pooblastilo, da takih nasprotnih določb nacionalnega prava ne uporabijo. To pooblastilo izhaja iz skupnega učinka ustavnih načel Unije, in sicer načel neposrednega učinka in primarnosti prava Unije.(59)
131. Druga možnost, s katero razpolaga nacionalno sodišče, je, da nacionalno pravo razlaga na način, ki bi pripeljal do istega rezultata za imetnika pravice, ki izhaja iz prava Unije, kot bi bil dosežen, če bi se pravo Unije uporabljalo neposredno. Ta možnost nacionalnim sodiščem omogoča, da se izognejo koliziji med pravom Unije in nacionalnim pravom.(60)
132. Mladoletniki, o katerih kazenski odgovornosti odloča predložitveno sodišče, se lahko sklicujejo na pravice, ki so podeljene z navedenimi direktivami. Med njimi so pravica do dostopa do odvetnika, pravica do obveščenosti o njihovih procesnih pravicah in presoja potrebe po nadaljnji uporabi Direktive 2016/800 po dopolnjenem 18. letu, za razlago katerih je predložitveno sodišče zaprosilo Sodišče. Vključujejo tudi druge pravice iz navedenih direktiv, pa tudi pravici do poštenega sojenja in učinkovite obrambe, kot izhajata iz Listine.
133. Predložitveno sodišče bi morebitne ovire za priznavanje takih pravic moralo poskušati odpraviti s skladno razlago upoštevnih določb nacionalnega prava. Če se izkaže, da skladna razlaga ni mogoča, je predložitveno sodišče dolžno ne uporabiti nasprotujočih nacionalnih pravil in zavarovati pravice, ki temeljijo na pravu Unije.
134. Nazadnje naj dodam, da polnega učinka določb prava Unije niso dolžna zagotoviti samo nacionalna sodišča, ampak tudi nacionalni upravni organi(61) in vsi drugi državni organi(62). Neposredni učinek, skladna razlaga in primarnost prava Unije tako zavezujejo vse državne organe, ki morajo prav tako priznati pravice, ki temeljijo na pravu Unije.
135. To pomeni, da morata državni tožilec in policija v predkazenskem postopku priznati pravice otrok in z njimi povezane obveznosti, ki temeljijo neposredno na upoštevnih direktivah. Nacionalno pravo morata razlagati v skladu z rezultati, ki jih zahtevajo te direktive. Podredno ne smeta uporabiti pravil nacionalnega prava, da bi omogočila varstvo otrok, ki ga prav tako zahtevajo te direktive. Če tega nista storila, mora sodišče, pred katerim poteka kazenski postopek, ugotoviti, da sta ta državna organa kršila svoje obveznosti na podlagi prava Unije.
V. Predlog
136. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Sąd Rejonowy w Słupsku (okrožno sodišče v Słupsku, Poljska), odgovori:
1. Trinajsto vprašanje v delu, v katerem se nanaša na neodvisnost državnega tožilca, in štirinajsto vprašanje nista dopustni.
2. Kot odgovor na prvo in drugo vprašanje predložitvenega sodišča, člen 6 Direktive (EU) 2016/800 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2016 o procesnih jamstvih za otroke, ki so osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku, vsebuje pravico otroka, ki učinkuje neposredno, da mu od trenutka zaslišanja v predkazenskem postopku pomaga odvetnik, če je treba zagovornik po javni dolžnosti. Organ, pristojen za zaslišanje, se lahko samo v predkazenskem postopku odloči, da zaslišanje opravi brez navzočnosti odvetnika, po oceni vsakega primera posebej – ob upoštevanju okoliščin iz člena 6(6), prvi pododstavek – in samo, če je to v korist otroka in so s tem zagotovljene otrokove pravice iz členov 47 in 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Odločitev o nadaljevanju postopka brez navzočnosti odvetnika mora biti ustrezno utemeljena in mora izpolnjevati pogoje iz člena 8(2) Direktive 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti.
3. Kot odgovor na peto vprašanje predložitvenega sodišča, člen 2(3) Direktive (EU) 2016/800 ima neposredni učinek. Otroku, ki je med kazenskim postopkom dopolnil 18 let, podeljuje pravico, da pristojni organ za vsak primer posebej oceni potrebo po tem, da je še naprej obravnavan kot otrok. To vključuje presojo ohranitve pravice do dostopa do odvetnika. Države članice take pravice ne morejo izključiti.
4. Kot odgovor na osmo, deveto in deseto vprašanje predložitvenega sodišča, s členoma 4 in 5 Direktive 2016/800 je mladoletnikom podeljena pravica, da so obveščeni o procesnih pravicah v kazenskem postopku in da so o teh pravicah obveščeni nosilci starševske odgovornosti. Te določbe so dovolj natančne in niso pogojne, mladoletniki pa se lahko nanje sklicujejo pred nacionalnimi sodišči. Prav tako je jasno, da se obveznost obveščanja otrok in nosilcev starševske odgovornosti o njihovih procesnih pravicah nanaša na organ, pristojen za zadevno fazo kazenskega postopka. V predkazenskem postopku je taka obveznost naložena policiji in državnemu tožilcu. Pravica do obveščenosti zagotavlja, da so pravice otrok do obrambe zaščitene v celotnem kazenskem postopku.
5. Kot odgovor na enajsto vprašanje predložitvenega sodišča, pravo Unije ne ureja dopustnosti dokazov, vendar preprečuje, da bi bila z nacionalnim pravom omejena pristojnost sodnikov, ki odločajo o glavni stvari, da prosto ocenijo dokaze in na podlagi take ocene ukrepajo, kot se jim zdi potrebno. Kadar se kazenski postopek vodi zoper otroke, mora sodnik, ki odloča o zadevi, na podlagi člena 24(2) Listine posebej upoštevati njihove koristi in jih uravnotežiti z drugimi interesi kazenskega pregona. Predložitveno sodišče mora zagotoviti polni učinek pravic, določenih v direktivah, na katere se sklicuje, kot jih razlaga Sodišče. To je mogoče doseči z izključitvijo dokazov, zbranih v nasprotju s temi instrumenti, če predložitveno sodišče meni, da bi bile sicer kršene pravice iz člena 24(2) in členov 47 ter 48 Listine.
6. Kot odgovor na četrto in sedmo vprašanje ter na prvi del trinajstega vprašanja, predložitveno sodišče mora priznati pravice otrok, ki so osumljene ali obdolžene osebe, ki temeljijo neposredno na upoštevnih direktivah Unije. Predložitveno sodišče mora odpraviti morebitne ovire za priznavanje pravic, podeljenih s temi direktivami, tako da nacionalno pravo razlaga skladno z njimi. Če to ni mogoče, je predložitveno sodišče dolžno ne uporabiti nasprotujočih pravil nacionalnega prava na podlagi neposrednega učinka in primarnosti prava Unije.
Neposredni učinek, skladna razlaga in primarnost prava Unije zavezujejo vse državne organe, ki morajo prav tako priznati pravice, ki temeljijo na pravu Unije. To pomeni, da bi morala državni tožilec in policija v predkazenskem postopku priznati pravice otrok in z njimi povezane obveznosti, ki temeljijo neposredno na upoštevnih direktivah. Če tega nista storila, mora sodišče, pred katerim poteka kazenski postopek, ugotoviti, da sta ta državna organa kršila svoje obveznosti na podlagi prava Unije.