SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (četrti senat)

z dne 14. februarja 2007

Zadeva T-65/05

Thomas Seldis

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Uradniki – Uradniki na poskusnem delu – Znanstvene ali tehnične službe – Imenovanje začasnega uslužbenca na podlagi postopka o imenovanju – Razvrstitev v naziv in plačilni razred – Člena 31 in 32 Kadrovskih predpisov“

Predmet: Tožba zaradi predloga za razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 5. aprila 2004 o imenovanju tožeče stranke za uradnika na poskusnem delu v delu, v katerem je določena njena razvrstitev v naziv A 7 in plačilni razred 5.

Odločitev: Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

Uradniki – Vpoklic – Imenovanje v naziv in razvrstitev v plačilni razred – Imenovanje v višji naziv kariere

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 31 in 32, tretji odstavek)

Člen 31(2) Kadrovskih predpisov, s katerim je organu za imenovanja dovoljeno, da v določenih mejah odstopa od pravila, uvedenega z odstavkom 1 tega člena, da se novo vpoklicani uradnik razvrsti v začetni naziv kariere, se ne nanaša na primer vpoklica, ko se kot imenovani uradniki zaposlijo osebe, zaposlene kot začasni uslužbenci, za razvrstitev katerih se na splošno uporablja člen 32, tretji odstavek.

Čeprav je res, da dobesedno branje zadnjenavedene določbe, po kateri začasni uslužbenec, imenovan za uradnika v nazivu, ki ga je imel ob imenovanju, ohrani delovno dobo v plačilnem razredu, ki jo je v tem nazivu pridobil kot začasni uslužbenec, ne prepoveduje a priori možnosti, da se na podlagi člena 31(2) razvrsti v višji naziv od tistega, ki ga je imel kot začasni uslužbenec, bi bila taka razlaga vseeno v nasprotju z zgradbo in ciljem teh različnih določb, ki se ne morejo uporabljati skupaj za določitev razvrstitve začasnega uslužbenca po njegovem imenovanju. Ker se člen 32, tretji odstavek, Kadrovskih predpisov uporablja v primeru, ko začasni uslužbenec ohrani naziv po imenovanju za uradnika, namreč pomeni izjemo od pravila, da se novo vpoklicani uradnik razvrsti v začetni naziv kariere, in je posebno pravilo, katerega implicitni, vendar nujni učinek je, da je imenovanje začasnih uslužbencev zunaj področja uporabe člena 31 Kadrovskih predpisov, torej tudi odstavka 2 tega člena.

V podporo tej razlagi je mogoče navesti na eni strani dejstvo, da kadar je začasni uslužbenec imenovan za uradnika po notranjem natečaju za imenovanje, manjka utemeljitev možnosti, da se izjemnemu kandidatu izjemoma odobrijo privlačnejši pogoji, da si institucija pridrži njegove storitve, ki si jih želijo drugi morebitni delodajalci, in na drugi strani dejstvo, da naziv in plačilni razred, ki ju doseže začasni uslužbenec, že kažeta njegove izkušnje in sposobnosti ob imenovanju, tako da bi uporaba člena 31(2) Kadrovskih predpisov zanj pomenila, da se še drugič upoštevajo isti podatki.

(Glej točke od 51 do 57 in 59.)

Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 13. februar 1998, Alexopoulou proti Komisiji, T‑195/96, RecFP, str. I‑A‑51 in II‑117, točka 37; Sodišče prve stopnje, 6. julij 1999, Forvass proti Komisiji, T‑203/97, RecFP, str. I‑A‑129 in II‑705, točka 44; Sodišče prve stopnje, 15. marec 2006, Herbillon proti Komisiji, T‑411/03, ZOdl. JU, str. I-A-2-45 in II-A-2-193, točka 77.