SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (peti senat)

z dne 11. decembra 2007

Zadeva T-66/05

Jörn Sack

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Javni uslužbenci – Uradnik – Ničnostna tožba – Dodatki za funkcijo – Funkcija ‚vodje oddelka‘ – Enako obravnavanje – Obveznost obrazložitve – Jezikovna ureditev“

Predmet: Tožba zaradi predloga za razglasitev ničnosti odločb o določitvi mesečne plače tožeče stranke za mesece od maja 2004 do februarja 2005, predlog za nov izračun te plače in predlog za razglasitev ničnosti izrecne odločbe o zavrnitvi pritožbe tožeče stranke, ki ji je bila vročena 26. novembra 2004.

Odločitev: Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Tožba – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Plačilna lista, iz katere je razvidna odločitev o zavrnitvi ali odvzemu finančne ugodnosti

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

2.      Uradniki – Tožba – Predhodna upravna pritožba – Opredelitev, ki izhaja iz presoje sodišča

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90(2))

3.      Uradniki – Tožba – Predhodna upravna pritožba – Datum vložitve

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90(2))

4.      Uradniki – Tožba – Predhodna upravna pritožba – Skupna kolektivna in individualna pritožba

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90(2))

5.      Uradniki – Odločba, ki posega v položaj – Obveznost obrazložitve – Obseg – Nezadostna obrazložitev – Odprava pomanjkljivosti med sodnim postopkom – Pogoji

(člen 253 ES; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90(2))

6.      Uradniki – Enako obravnavanje

7.      Uradniki – Organizacija služb – Oddelek – Pojem

1.      Plačilne liste so na splošno akti, ki posegajo v položaj, zoper katere je mogoče vložiti pravno sredstvo. Vendar, kar zadeva zlasti plačilno listo, iz katere je razvidna odločitev organa za imenovanja, da uradniku zavrne finančno ugodnost ali mu odvzame predhodno odobreno finančno ugodnost, je izpodbojni akt samo prva plačilna lista, iz katere je razvidna ta odločitev. Plačilne liste za naslednje mesece samo potrjujejo to odločitev in so izključno potrditveni akti prve plačilne liste, tako da ne morejo biti predmet ničnostne tožbe.

(Glej točko 31.)

Napotitev na: Sodišče, 19. januar 1984, Andersen in drugi proti Parlamentu, 262/80, Recueil, str. 195, točka 4; Sodišče prve stopnje, 6. marec 2001, Dunnett in drugi proti EIB, T‑192/99, Recueil, str. II‑813, točki 66 in 69.

2.      Sodišče prve stopnje mora natančno pravno opredeliti pisanja, ki jih je uradnik naslovil na organ za imenovanja pred vložitvijo tožbe, in med temi pisanji določiti tista, ki so pritožba, zahtevana s Kadrovskimi predpisi, ne da bi ga zavezovalo, kako so stranke opredelile ta pisanja.

V zvezi s tem je akt organa za imenovanja, ki posega v položaj, mogoče izpodbijati z eno samo pritožbo, ki jo zoper ta akt vloži zadevni uradnik. Druga pisanja, ki jih ta uradnik morda naslovi na organ za imenovanja po vložitvi pritožbe, čeprav so opredeljena kot pritožbe, ne morejo biti niti zahtevki niti pritožbe, ampak jih je treba obravnavati kot pisanja, v katerih se le ponavlja pritožba, in ne morejo podaljšati predhodnega postopka.

Kadar imata dve pritožbi, od katerih je ena posamična, druga pa kolektivna, enak predmet, je zato samo ena od njiju – in sicer tista, ki je bila vložena prva – pritožba v smislu člena 90 Kadrovskih predpisov, medtem ko je treba drugo, ki je bila vložena pozneje, obravnavati samo kot obvestilo, v katerem se ponavlja pritožba.

(Glej točke 36, 37 in 41.)

Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 7. junij 1991, Weyrich proti Komisiji, T‑14/91, Recueil, str. II‑235, točki 39 in 41; Sodišče prve stopnje, 25. februar 1992, Torre proti Komisiji, T‑67/91, Recueil, str. II‑261, točki 28 in 32.

3.      Kot datum vložitve pritožbe je treba upoštevati datum, ko se je uprava lahko seznanila s to pritožbo.

V zvezi s tem uradnik ne sme trpeti zaradi dejavnikov, ki niso odvisni od njegove volje in bi lahko preložili pošiljanje njegove pritožbe, ter torej ne more biti odgovoren za nepošiljanje ali počasno pošiljanje od ene službe do druge znotraj institucije naslovnice.

(Glej točki 38 in 44.)

Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 25. september 1991, Lacroix proti Komisiji, T‑54/90, Recueil, str. II‑749, točki 29 in 30.

4.      Nič nepravilnega ni, če institucija v zavrnilni odločbi odgovori skupaj na posamično pritožbo in na skupinsko pritožbo.

(Glej točko 64.)

Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 17. maj 1995, Kratz proti Komisiji, T‑10/94, Recueil, str. II‑1455, točka 20.

5.      Obrazložitev, zahtevana v členu 253 ES, mora biti prilagojena naravi zadevnega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati sklepanje institucije, ki je akt sprejela, tako da se zainteresirane stranke lahko seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da pristojno sodišče lahko izvaja sodni nadzor. Zahtevo po obrazložitvi je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, značilnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, ki jih akt neposredno in posamično zadeva. Ni treba, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, ker se vprašanje, ali obrazložitev akta izpolnjuje zahteve iz člena 253 ES, ne presoja le glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegov kontekst in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje.

V zvezi s tem, čeprav vložitev tožbe za organ za imenovanja pomeni konec možnosti, da odpravi pomanjkljivosti svoje odločbe z odgovorom, s katerim pritožbo zavrne, je začetno nezadostnost obrazložitve mogoče odpraviti z dodatnimi pojasnili tudi med postopkom, če je zainteresirana oseba pred vložitvijo tožbe že imela na voljo informacije, ki pomenijo začetek obrazložitve.

(Glej točke od 65 do 67.)

Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 12. februar 1992, Volger proti Parlamentu, T‑52/90, Recueil, str. II‑121, točka 40; Sodišče prve stopnje, 20. februar 2002, Roman Parra proti Komisiji, T‑117/01, RecFP, str. I‑A‑27 in II‑121, točki 30 in 32; Sodišče prve stopnje, 8. marec 2005, Vlachaki proti Komisiji, T‑277/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑57 in II‑243, točka 83 in navedena sodna praksa; Sodišče prve stopnje, 15. september 2005, Casini proti Komisiji, T‑132/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑253 in II‑1169, točka 36.

6.      Načelo enakega obravnavanja uradniku ne daje pravice zahtevati finančno ugodnost, ki je bila nezakonito odobrena drugemu uradniku.

(Glej točki 122 in 163.)

Napotitev na: Sodišče, 9. oktober 1984, Witte proti Parlamentu, 188/83, Recueil, str. 3465, točka 15; Sodišče prve stopnje, 22. februar 2000, Rose proti Komisiji, T‑22/99, RecFP, str. I‑A‑27 in II‑115, točka 39.

7.      Pojem oddelka, ki ga vodi vodja oddelka, je treba opredeliti kot ločeno upravno strukturo, ki ima svoje človeške in pogosto finančne vire ter je del upravne organizacije institucije.

(Glej točko 130.)