SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
YVESA BOTA,
predstavljeni 8. februarja 2017(1)
Zadeva C‑513/15
„Agrodetalė“ UAB
proti
Vilniaus miesto savivadybės administracija
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (litovsko vrhovno upravno sodišče))
„Predhodno odločanje – Notranji trg – Kmetijski in gozdarski traktorji – Direktiva 2003/37/ES – Področje uporabe – Dajanje na trg in registracija rabljenih vozil ali vozil iz druge roke, proizvedenih zunaj Unije, v Evropski uniji – Možnost držav članic, da zakonsko uredijo registracijo teh vozil – Nova vozila, dana v uporabo od 1. julija 2009 – Pojma ,novo vozilo‘ in ,začetek uporabe‘“
1. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2003/37/ES z dne 26. maja 2003 o homologaciji kmetijskih in gozdarskih traktorjev, njihovih priklopnikov in zamenljivih vlečenih strojev ter njihovih sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot in o razveljavitvi Direktive 74/150/EGS,(2) kakor je bila spremenjena z Direktivo Komisije 2014/44/EU z dne 18. marca 2014.(3)
2. Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo „Agrodetalė“ UAB Agrodetalė in Vilniaus miesto savivaldybes administracija (uprava mesta Vilna, Litva, v nadaljevanju: mesto Vilna) v zvezi z zavrnitvijo te uprave, da v nacionalni register traktorjev, strojev na lasten pogon in kmetijskih strojev ter njihovih priklopnikov vpiše rabljene traktorje, uvožene iz Belorusije.
3. Predložitveno sodišče je v bistvu postavilo vprašanji, ki se nanašata na to, ali morajo rabljena vozila, ki se v Evropsko unijo uvozijo iz tretje države, za registracijo v državi članici upoštevati usklajene tehnične zahteve iz Direktive 2003/37.
4. V teh sklepnih predlogih bom trdil, da je treba Direktivo 2003/37 razlagati tako, da morajo rabljena vozila, ki se v državo članico uvozijo iz tretje države in spadajo v kategorije, ki jih pokriva ta direktiva, za registracijo v tej državi članici, preden se prvič dajo v uporabo v Uniji in če se je to zgodilo od 1. julija 2009, upoštevati tehnične zahteve iz navedene direktive.
I – Pravni okvir
A – Pravo Unije
5. Kot je razvidno iz prve uvodne izjave Direktive Sveta z dne 4. marca 1974 o približevanju zakonodaje držav članic o homologaciji kmetijskih ali gozdarskih traktorjev na kolesih (74/150/EGS),(4) je zakonodajalec Unije izhajal iz ugotovitve, da „morajo traktorji v vsaki državi članici izpolnjevati določene obvezne tehnične zahteve; [… da] se take zahteve razlikujejo od ene države članice do druge in posledično ovirajo trgovino v Evropski gospodarski skupnosti“.
6. Zato je zakonodajalec menil, kot izhaja iz druge uvodne izjave te direktive, da „je mogoče take ovire za vzpostavitev in ustrezno delovanje skupnega trga zmanjšati ali celo odpraviti, če vse države članice sprejmejo enake zahteve bodisi kot dopolnitve zakonov bodisi z nadomestitvijo obstoječih“.
7. V tretji uvodni izjavi Direktive 74/150 zakonodajalec Unije navaja, da „se zahteve te direktive nanašajo na tipe traktorjev na kolesih s pnevmatikami, ki so načrtovani za največje hitrosti med 6 in 25 km/h[, … in da] so, upoštevajoč konstrukcijo traktorjev, te zahteve mišljene za povečanje varnosti na cesti in pri delu“.
8. Potem ko je v zakonodajalec Unije v četrti uvodni izjavi Direktive 74/150 navedel, da „je v državah članicah uveljavljen postopek preverjanja, ali traktorji ustrezajo glavnim tehničnim zahtevam, preden jih pošljejo na trg[, in da] se preveritev izvede na tipih traktorja“, je v šesti uvodni izjavi te direktive menil, da „je treba na ravni Skupnosti vpeljati postopek homologacije za vsak tip traktorja, zato da se preveri [skladnost z usklajenimi tehničnimi zahtevami] in da vsaka država članica priznava preverjanje, ki ga izvede druga“.
9. V sedmi uvodni izjavi Direktive 74/150 je navedeno, da „mora ta postopek omogočati vsaki državi članici, da se prepriča, ali je bil traktor preverjen po predpisih iz posebnih direktiv in ali je bil vnesen v certifikat o homologaciji; [… da] mora ta postopek omogočati proizvajalcem izpolniti certifikat o skladnosti za vse traktorje, ki so v skladu s homologiranim tipom; [… da] morajo države članice upoštevati traktor s takimi spremnimi certifikati kot skladnega s svojimi zakoni“.
10. Direktiva 74/150 je bila razveljavljena z Direktivo 2003/37 s 1. julijem 2005.(5)
11. V uvodni izjavi 4 Direktive 2003/37 je navedeno:
„Ker ta direktiva temelji na načelu popolne usklajenosti, mora biti obdobje, preden evropska homologacija postane obvezna, dovolj dolgo, da bi se proizvajalci takih vozil lahko prilagodili novim usklajenim postopkom.“
12. Člen 1 te direktive določa:
„1. Ta direktiva velja za homologacijo vozil, izdelanih v eni ali več stopnjah. Velja za vozila, določena v členu 2(d), z največjo konstrukcijsko določeno hitrostjo vsaj 6 km/h.
Ta direktiva velja tudi za ES‑homologacijo sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za uporabo na teh vozilih.
2. Ta direktiva ne velja za:
(a) posamično odobritev vozil;
Vendar se ta postopek lahko uporabi za nekatere kategorije vozil, ki jih ureja ta direktiva in za katera je obvezna ES‑homologacija;
(b) stroje, konstruirane za uporabo v gozdarstvu, kot so posebni gozdarski traktorji za vleko hlodovine, kakor so določeni v standardu ISO 6814‑2000;
(c) gozdarsko strojno opremo, pritrjeno na šasijo za zemeljska dela, kakor je določeno v standardu ISO 6165‑2001;
(d) zamenljivo strojno opremo, popolnoma dvignjeno od tal, ko se vozilo, na katero je pritrjena, uporablja na cesti.“
13. Člen 2 te direktive določa:
„V tej direktivi:
(a) ‚ES‑homologacija‘ pomeni postopek, po katerem država članica potrdi, da tip vozila, sistema, sestavnega dela ali samostojne tehnične enote izpolnjuje ustrezne tehnične zahteve te direktive; ES‑homologacija sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot se lahko šteje za ‚ES‑homologacijo sestavnega dela‘;
[…]
(c) ‚posamična odobritev vozil‘ pomeni postopek, po katerem država članica potrdi, da posamično homologirano vozilo izpolnjuje nacionalne zahteve;
(d) ‚vozilo‘ pomeni vsak traktor, priklopnik ali zamenljivo vlečeno opremo, dokončano, nedodelano ali dodelano, ki se uporablja v kmetijstvu ali gozdarstvu;
(e) ‚kategorija vozila‘ pomeni vsak niz vozil, ki imajo istovetne konstrukcijske značilnosti;
(f) ‚tip vozila‘ pomeni vozila določene kategorije, ki se ne razlikujejo v bistvenih pogledih, navedenih v Prilogi II, poglavje A; dovoljene so različne variante in izvedenke tipa vozila, kakor so navedene v Prilogi II, poglavje A;
[…]
(p) ‚proizvajalec‘ je fizična ali pravna oseba, ki je odgovorna ES‑homologacijskemu organu za vse vidike homologacijskega postopka in za zagotavljanje skladnosti proizvodnje ne glede na to, ali je neposredno vključena v vse stopnje izdelave vozila, sistema, sestavnega dela ali samostojne tehnične enote; za proizvajalca se štejejo tudi naslednje osebe:
(i) vsaka fizična ali pravna oseba, ki za lastno uporabo konstruira, je konstruirala, izdela ali je izdelala vozilo, sistem, sestavni del ali samostojno tehnično enoto;
(ii) vsaka fizična ali pravna oseba, ki je odgovorna za skladnost vozila, sistema, sestavnega dela ali samostojne tehnične enote s to direktivo ob njihovem dajanju na trg ali ob začetku uporabe;
[…]
(q) ‚začetek uporabe‘ pomeni prvo uporabo za predvideni namen znotraj Skupnosti vsakega vozila, ki pred prvo uporabo ne zahteva nobene namestitve ali nastavitve s strani proizvajalca ali od njega določene tretje osebe; kot datum začetka uporabe se šteje datum registracije ali dajanja na trg;
[…]
(z) ‚potrdilo o skladnosti‘ je dokument, opredeljen v Prilogi III, ki ga izda proizvajalec in z njim potrdi, da neko vozilo, homologirano po tej direktivi, izpolnjuje zahteve vseh ustreznih predpisov, veljavnih v času, ko je bilo proizvedeno, in se lahko registrira ali začne uporabljati v vseh državah članicah brez kakršnih koli nadaljnjih pregledov.“
14. Člen 3 Direktive 2003/37 določa:
„1. Vlogo za podelitev ES‑homologacije za vozilo mora homologacijskemu organu države članice predložiti proizvajalec. Proizvajalec mora vlogi priložiti opisno mapo s podatki, navedenimi v Prilogi I.
[…]
4. Vloge za podelitev ES‑homologacije za tip vozila, sistema, sestavnega dela ali samostojne tehnične enote se lahko predložijo samo eni državi članici. Za vsak tip, ki mu je treba podeliti homologacijo, je treba predložiti posebno vlogo.“
15. Člen 4 te direktive določa:
„1. Vsaka država članica podeli:
(a) ES‑homologacijo vozila tipom vozil, ki so skladni s podatki v opisni mapi in skladno z njihovo kategorijo izpolnjujejo tehnične zahteve vseh posamičnih direktiv, kakor so navedene v Prilogi II, poglavje B;
[…]
3. Homologacijski organ vsake države članice pošlje v enem mesecu homologacijskim organom drugih držav članic en izvod certifikata o ES‑homologaciji s prilogami, določenimi v Prilogi II, poglavje C, za vsak tip vozila, za katerega je bila homologacija podeljena, zavrnjena ali preklicana.“
16. Člen 6(1) navedene direktive določa:
„Proizvajalec kot imetnik certifikata o ES‑homologaciji vozila izda potrdilo o skladnosti.
To potrdilo, katerega vzorci so prikazani v Prilogi III, mora biti priloženo vsakemu vozilu, dokončanemu ali nedodelanemu, ki je bilo izdelano skladno s homologiranim tipom vozila.“
17. Člen 7(1), prvi pododstavek, Direktive 2003/37 določa:
„Vsaka država članica registrira, dovoli prodajo ali začetek uporabe novih homologiranih vozil glede na njihovo konstrukcijo in delovanje izključno samo, kadar jim je priloženo veljavno potrdilo o skladnosti.“
18. Člen 12 te direktive določa:
„1. Svet lahko v okviru večstranskih ali dvostranskih sporazumov med Skupnostjo in tretjimi državami na predlog Komisije s kvalificirano večino prizna enakovrednost pogojev ali določb za ES‑homologacijo vozil, sistemov, sestavnih delov ali samostojnih tehničnih enot, ki jih določajo ta direktiva in posamične direktive, ter postopkov, ki jih določajo mednarodni predpisi ali predpisi tretjih držav.
[…]
3. Prizna se enakovrednost homologacij, izdanih na podlagi pravilnikov ZN/ECE, navedenih v Prilogi k Revidiranemu sporazumu iz leta 1958 in naštetih v Prilogi II, poglavje B, del II‑B, k tej direktivi.
[…]“
19. Člen 23(1) Direktive 2003/37 določa:
„1. Pri vozilih kategorij T1, T2 in T3 države članice uporabljajo to direktivo:
(a) od 1. julija 2005 za nove tipe vozil;
(b) od 1. julija 2009 za vsa nova vozila, dana v uporabo.“
20. V skladu s členom 25 je Direktiva 2003/37 začela veljati z dnevom objave v Uradnem listu Evropske unije, in sicer 9. julija 2003.
B – Litovsko pravo
21. S točko 1 žemės ūkio ministro isakymas Nr. 3D‑396 dėl žemės ūkio ministro 2006 m. spalio 2 d. isakymo Nr. 3d‑384 „dėl traktorių, savaeigių ir žemės ūkio mašinų ir jų priekabų registravimo taisyklių patvirtinimo“ pakeitimo (sklep ministra za kmetijstvo št. 3D‑396 o spremembi sklepa ministra za kmetijstvo št. 3D‑384 z dne 2. oktobra 2006, s katerim je bil odobren pravilnik o registraciji traktorjev, strojev na lasten pogon in kmetijskih strojev ter njihovih priklopnikov) z dne 1. julija 2014,(6) je bila v pravilnik o registraciji traktorjev, strojev na lasten pogon in kmetijskih strojev ter njihovih priklopnikov, odobrenega s sklepom št. 3D‑384 vstavljena točka 191, ki določa:
„Rabljeni kmetijski traktorji, ki so bili po 1. juliju 2009 proizvedeni zunaj Unije in niso bili registrirani v državah Unije, se v Republiki Litvi registrirajo po tem pravilniku, če so bili proizvedeni v skladu z zahtevami iz [Direktive 2003/37].“
II – Dejansko stanje v postopku v glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
22. Družba Agrodetalė je 1. julija in 8. oktobra 2014 pri mestu Vilna vložila prošnji za vpis rabljenih traktorjev, proizvedenih v Belorusiji po 1. juliju 2009, v nacionalni register traktorjev, strojev na lasten pogon in kmetijskih strojev ter njihovih priklopnikov.
23. Mesto Vilna je z odločbama z dne 4. julija in 13. oktobra 2014 prošnjo družbe Agrodetalė zavrnilo z obrazložitvijo, da ta ni predložila dokumentov, s katerimi bi dokazala, da so navedeni traktorji v skladu z zahtevami iz točke 1 sklepa št. 3D‑396.
24. Vilniaus apygardos administracinis teismas (regionalno upravno sodišče v Vilni, Litva), pri katerem je družba Agrodetalė vložila tožbo za razglasitev ničnosti teh odločb, je z odločbo z dne 17. februarja 2015 prekinilo odločanje in pri Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (litovsko vrhovno upravno sodišče) vložilo zahtevo za presojo skladnosti točke 1 tega sklepa z več hierarhično višjimi predpisi nacionalnega prava.
25. Po mnenju Vilniaus apygardos administracinis teismas (regionalno upravno sodišče v Vilni) se tehnične zahteve iz Direktive 2003/37 uporabljajo le za registracijo novih vozil pred njihovim začetkom uporabe. Navedeno sodišče meni, da določbe te direktive torej ne določajo tehničnih zahtev za rabljena vozila in zato državam članicam ne prepovedujejo registracije rabljenih vozil, ki nimajo ES‑homologacije in potrdila o skladnosti, ki ga je izdal proizvajalec.
26. Žemės ukio ministerija (ministrstvo za kmetijstvo, Litva) nasprotno trdi, da se zahteve iz te direktive uporabljajo za vse traktorje, proizvedene po 1. juliju 2009, tudi za rabljene.
27. Glede na ta različna stališča se predložitveno sodišče sprašuje, ali je ministrstvo za kmetijstvo v točki 191 pravilnika o registraciji traktorjev, strojev na lasten pogon in kmetijskih strojev ter njihovih priklopnikov, odobrenega s sklepom št. 3D-384, ki je bila vstavljena s točko 1 sklepa št. 3D‑396, upravičeno določilo, da se za registracijo rabljenih traktorjev zahteva izpolnjevanje zahtev iz navedene direktive.
28. Navedeno sodišče meni, da bi bilo mogoče zastopati stališče, da se tehnične zahteve iz Direktive 2003/37 uporabljajo le za registracijo novih vozil pred začetkom uporabe, torej da z določbami te direktive niso uvedene tehnične zahteve za rabljena vozila in da hkrati državam članicam ni prepovedana registracija takih vozil, ki nimajo ES‑homologacije in potrdila o skladnosti, ki ga je izdal proizvajalec. Poleg tega navedeno sodišče poudarja, da ta direktiva ne določa, ali je kraj proizvodnje vozil pomemben za uporabo njenih določb, zlasti če so ta vozila proizvedena zunaj Unije.
29. Ker Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (litovsko vrhovno upravno sodišče) meni, da se v sporu, ki poteka pred njim, postavljajo vprašanja glede razlage prava Unije, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali se določbe Direktive [2003/37] uporabljajo za dajanje na trg Unije rabljenih vozil ali vozil iz druge roke, ki so bila proizvedena zunaj Unije, oziroma ali države članice lahko uredijo registracijo takih vozil v državi članici s posebnimi nacionalnimi pravili in naložijo zahteve, ki se uporabljajo za tako registracijo (na primer obveznost skladnosti z zahtevami Direktive 2003/37)?
2. Ali je mogoče člen 23(1)(b) v povezavi s členom 2(q) [Direktive 2003/37] razlagati tako, da določa, da se določbe te direktive uporabljajo za stroje iz kategorij T1, T2 in T3, ki so bili proizvedeni po 1. juliju 2009?“
III – Analiza
30. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem Sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 2003/37 razlagati tako, da morajo rabljena vozila, ki se v državo članico uvozijo iz tretje države, za registracijo v tej državi članici izpolnjevati tehnične zahteve iz te direktive.
31. Pri odgovoru na to vprašanje se pojavljata dve nasprotujoči si tezi.
32. Po prvi, ki jo zagovarjajo družba Agrodetalė, španska vlada in Evropska komisija, se ureditev ES‑homologacije za kmetijske traktorje, uvedena z navedeno direktivo, lahko uporablja le za nova vozila, to je za vozila, ki še niso bila registrirana ali se še niso začela uporabljati. Zato rabljena vozila, ki se v Unijo uvozijo iz tretje države, ne smejo biti predmet ES‑homologacije in jim torej v skladu s pravom Unije ni treba izpolnjevati tehničnih zahtev iz te direktive. Iz tega sledi, da lahko države članice za taka vozila določijo posebne nacionalne zahteve. Po mnenju družbe Agrodetalė morajo te nacionalne zahteve upoštevati načeli sorazmernosti in prepovedi diskriminacije. Španska vlada in Komisija pa drugače kot družba Agrodetalė menita, da imajo države članice pri izvajanju svoje regulativne pristojnosti možnost, da tehnične zahteve iz Direktive 2003/37 razširijo na rabljena vozila, uvožena iz tretje države.
33. Druga teza, ki jo zagovarja litovska vlada, pa nasprotno temelji na zamisli, da je izpolnjevanje tehničnih zahtev iz te direktive obvezno za rabljena vozila, ki se v Unijo uvozijo iz tretje države.
34. Na prvi pogled bi bilo mikavno sklepati, da se navedena direktiva večkrat sklicuje na pojem „nova vozila“,(7) zato je državam članicam prepuščeno, da opredelijo tehnične zahteve, ki veljajo za rabljena vozila, ki se na njihovo ozemlje uvozijo iz tretje države. Te države članice naj bi zato imele le možnost, in ne obveznost, da te zahteve uskladijo z zahtevami iz Direktive 2003/37.
35. Vendar se strinjam s stališčem litovske vlade, ki je naklonjena obvezni uporabi usklajenih tehničnih zahtev za rabljena vozila, ki se v Unijo uvozijo iz tretje države, saj se mi to zdi edini način, da se zagotovi polni učinek te direktive.
36. Naj spomnim, da je v skladu s členom 2(a) navedene direktive ES‑homologacija postopek, po katerem država članica potrdi, da tip vozila, sistema, sestavnega dela ali samostojne tehnične enote izpolnjuje ustrezne tehnične zahteve iz Direktive 2003/37.
37. Homologacijski okvir temelji na načelu, da za vsa nova vozila, proizvedena v skladu s tipom vozila, ki je bil homologiran v eni državi članici, velja pravica do prostega trženja in registracije v drugih državah članicah.
38. Kot je navedeno v uvodni izjavi 4 Direktive 2003/37, ta temelji na načelu popolne usklajenosti. Postopek ES‑homologacije je s to direktivo torej postal obvezen za kmetijske in gozdarske traktorje, ki spadajo v kategorijo, ki jo pokriva navedena direktiva, medtem ko pred tem ni bil obvezen. Tako morajo države članice v skladu s členom 23(1) Direktive 2003/37 pri vozilih kategorij T1, T2 in T3 to direktivo uporabljati, prvič, od 1. julija 2005 za nove tipe vozil, in drugič, od 1. julija 2009 za vsa nova vozila, dana v uporabo. Popolna usklajenost pomeni tudi, da so za namene ES‑homologacije tehnične zahteve v zvezi s proizvodnjo in delovanjem vozil določene v pravu Unije.
39. V skladu s členom 3(1) Direktive 2003/37 vlogo za podelitev ES‑homologacije za vozilo pri homologacijskih organih države članice vloži proizvajalec. Tej vlogi mora priložiti opisno mapo s podatki, navedenimi v Prilogi I k tej direktivi.
40. Iz člena 4(1)(a) navedene direktive izhaja, da se ES‑homologacija vozila podeli tipom vozil, ki so skladni s podatki v opisni mapi in v skladu z njihovo kategorijo izpolnjujejo tehnične zahteve vseh posamičnih direktiv, ki so navedene v Prilogi II, poglavje B, k Direktivi 2003/37.
41. V skladu s členom 4(3) te direktive homologacijski organ te države članice pošlje v enem mesecu homologacijskim organom drugih držav članic en izvod certifikata o ES‑homologaciji za vsak tip vozila, za katerega je bila homologacija podeljena, zavrnjena ali preklicana.
42. Člen 6(1) navedene direktive določa, da proizvajalec kot imetnik certifikata o ES‑homologaciji vozila izda potrdilo o skladnosti, v katerem je navedeno, da je bilo vozilo proizvedeno v skladu s homologiranim tipom vozila. To potrdilo mora biti priloženo vsakemu novemu vozilu, ki ima ES‑homologacijo.
43. Za nova vozila, ki imajo ES‑homologacijo in jim je priloženo veljavno potrdilo o skladnosti, se ne more zahtevati niti nova homologacija njihovih tehničnih lastnosti niti izpolnjevanje dodatnih tehničnih zahtev v zvezi z njihovo proizvodnjo in delovanjem, razen če so bila očitno spremenjena po odhodu iz tovarne proizvajalca. Nacionalni predpisi, ki za registracijo motornih vozil, ki imajo veljavno ES‑potrdilo o skladnosti, zahtevajo predložitev nacionalnega potrdila, ki potrjuje njihovo skladnost z nacionalnimi zahtevami, zato niso dovoljeni.(8)
44. Vozila, ki so bila v eni od držav članic homologirana ob upoštevanju teh usklajenih pravil, se lahko nato zakonito tržijo v vsej Uniji.
45. S postopkom homologacije na ravni Unije je torej uveden mehanizem vzajemnega priznavanja nadzora skladnosti z zahtevami, določenimi z Direktivo 2003/37 ter s posamičnimi direktivami, ki ga izvajajo organi različnih držav članic, pristojni za homologacijo.(9)
46. Člen 7(1) te direktive tako določa, da „[v]saka država članica registrira, dovoli prodajo ali začetek uporabe novih homologiranih vozil glede na njihovo konstrukcijo in delovanje izključno samo, kadar jim je priloženo veljavno potrdilo o skladnosti“. Prav tako člen 5(2) Uredbe (EU) št. 167/2013(10) določa, da „[d]ržave članice dovolijo dajanje na trg, registracijo ali začetek uporabe le takih vozil […], ki izpolnjujejo zahteve iz te uredbe. Poleg tega člen 5(3) te uredbe določa, da „[d]ržave članice ne prepovejo, omejijo ali preprečijo dajanja na trg, registracije ali začetka uporabe vozil […] iz razlogov, povezanih z vidiki njihove izdelave in delovanja, ki jih zajema ta uredba, če izpolnjujejo njene zahteve“.
47. Dejstvo, da se postopek ES‑homologacije uporablja za tip vozil pred njegovo serijsko proizvodnjo, po mojem mnenju ne izključuje, da lahko država članica izpelje posledice iz ugotovitve, da rabljeno vozilo, uvoženo iz tretje države, nima potrdila o skladnosti, kar se je zgodilo v okviru postopka v glavni stvari.
48. Kot družba Agrodetalė navaja v svojem pisnem stališču, imajo traktorji, ki so predmet postopka v glavni stvari, certifikat o skladnosti oziroma homologacije, ki se hranijo v nacionalnem centru za preskušanje vozil. Po mnenju družbe Agrodetalė je edini razlog, ki upravičuje to, da ti traktorji nimajo potrdila o skladnosti, dejstvo, da njihove emisije onesnaževal za le nekaj desetink odstotne točke presegajo zahteve, ki jih je treba izpolniti za podelitev ES‑homologacije vozil.
49. Glede na te navedbe torej kaže, da traktorji, ki so predmet postopka v glavni stvari, nimajo potrdila o skladnosti, ker ne izpolnjujejo tehničnih zahtev iz Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2000/25/ES z dne 22. maja 2000 o ukrepih, ki jih je treba sprejeti proti emisijam plinastih in trdnih onesnaževal iz motorjev, namenjenih za pogon kmetijskih ali gozdarskih traktorjev in spremembi Direktive 74/150.(11)
50. Navesti je treba, da novega vozila, ki se iz tretje države uvozi v državo članico, v tej državi članici ni mogoče registrirati, če spada v kategorijo vozil, ki jo pokriva Direktiva 2003/37, in če ne spada v tip vozil, ki imajo ES‑homologacijo.
51. Pri tem kraj proizvodnje vozila ni pomemben. Kot pravilno navaja Komisija, podelitev ES‑homologacije ni povezana s krajem proizvodnje novega vozila. Direktivo 2003/37 je zato treba uporabiti enako ne glede na to, ali je bilo novo vozilo proizvedeno znotraj Unije ali zunaj nje.
52. Poleg tega ugotavljam – kot Komisija navaja v predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o homologaciji in nadzoru trga motornih vozil in njihovih priklopnikov ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila –(12) da pravica, ki jo imajo vsa nova vozila, proizvedena v skladu s tipom vozila, ki je bil homologiran v eni državi članici, do prostega trženja in registracije v drugih državah članicah, „velja za vsa takšna vozila ne glede na to, kje so bila proizvedena. To pomeni, da se lahko […] vozila, ki niso bila proizvedena v [Uniji], vanjo prosto uvažajo, če proizvajalec potrdi, da so proizvedena v skladu s tipom vozila, homologiranim v eni od držav članic [Unije]“.(13)
53. Tako se zahteva po veljavnem potrdilu o skladnosti, določena v členu 7(1) Direktive 2003/37, uporablja ne le za nova vozila, proizvedena v Uniji, temveč tudi za nova vozila, ki so proizvedena zunaj Unije in se vanjo uvozijo iz tretje države.
54. Po mojem mnenju bi bilo paradoksalno in bi potencialno povzročilo zlorabe, če bi se dopustilo, da se lahko rabljeno vozilo, ki se v Unijo uvozi iz tretje države, registrira, čeprav nima potrdila o skladnosti. Država članica, v katero se uvozi to vozilo, torej lahko po mojem mnenju v skladu s členom 7(1) Direktive 2003/37 utemeljeno zavrne registracijo navedenega vozila.
55. Menim namreč, da je treba v takem položaju rabljeno vozilo, uvoženo iz tretje države, ki ni bilo ES‑homologirano in bo prvič dano v uporabo v Uniji, obravnavati kot novo vozilo, za katero zato velja enaka pravna ureditev na podlagi Direktive 2003/37.
56. Več določb te direktive se sklicuje na pojem „nova vozila“ (členi 7(1), 10(1) in 23(1)(b)), vendar ne da bi ga opredeljevale.
57. Ta pojem pa je opredeljen v členu 3, točka 37, Uredbe št. 167/2013. V tej določbi je natančneje navedeno, da je treba „novo vozilo“ razumeti kot „vozilo, ki pred tem nikoli ni bilo registrirano ali se začelo uporabljati“. Tako v členu 2(q) Direktive 2003/37 kot v členu 3, točka 40, Uredbe št. 167/2013 je navedeno, da je treba tak začetek uporabe opredeliti kot prvo uporabo vozila v Uniji.
58. V teh okoliščinah je po mojem mnenju mogoče sklepati, da se Direktiva 2003/37 uporablja za rabljena vozila, uvožena iz tretje države, ki so prvič dana v uporabo v Uniji.
59. Poleg tega menim, da je treba po analogiji uporabiti stališče, ki ga je Komisija izrazila v odstavku 72 Priročnika za uporabo Direktive o strojih 2006/42/ES.(14) Komisija je namreč v tem odstavku navedla, da se „[n]a splošno […] direktiva o strojih ne uporablja za dajanje rabljenih strojev ali strojev iz druge roke na trg“ in da se „[g]lede tega splošnega pravila […] uporablja ena izjema“. Namreč, „[d]irektiva o strojih se uporablja za rabljene stroje ali stroje iz druge roke, ki so bili najprej dani na voljo za distribucijo ali uporabo zunaj [Unije], ko se potem prvič dajo na trg ali v obratovanje v [Uniji]“.(15)
60. Kot v bistvu navaja litovska vlada, je sklicevanje v členu 7(1) Direktive 2003/37 na „nova vozila“ mogoče pojasniti s tem, da na notranjem trgu ni mogoče začeti uporabljati vozil, ki spadajo v kategorije, ki jih pokriva ta direktiva, in so bila proizvedena v Uniji, ne da bi imela ES‑homologacijo, kar pomeni, da se ta vozila pred tem ne morejo začeti uporabljati in so zato nova. Po analogiji, če se nova vozila, proizvedena v tretji državi, uvozijo v Unijo, morajo pridobiti ES‑homologacijo, da se lahko tržijo.
61. Ko so izpolnjene formalnosti iz Direktive 2003/37, se lahko vozila prosto premikajo v vseh državah članicah Unije in zahteve iz te direktive se načeloma zanje ne smejo znova uporabiti. Posledično vsa rabljena vozila, ki so kot nova spadala v kategorijo, zajeto v sekundarni zakonodaji Unije, in so bila dana v uporabo v Uniji, spadajo v kategorije vozil, ki imajo ES‑homologacijo. Na podlagi člena 28 PDEU njihovo trženje med državami članicami zato pozneje ne sme biti ovirano.
62. Iz navedenega izhaja, da Direktiva 2003/37 dejansko zagotavlja, da vozila, ki se prvič dajo na trg Unije, izpolnjujejo tehnične zahteve, ki so bile usklajene znotraj Unije, poznejši pretok teh vozil, katerih tip je bil homologiran, med državami članicami pa je urejen na podlagi primarnega prava Unije.
63. Kot navaja litovska vlada, pa gre v tej zadevi za položaj, v katerem so bila rabljena vozila, za katere se postopek ES‑homologacije ni nikoli uporabil, uvožena v Unijo iz tretje države, kar pomeni, da ta vozila niso bila nikoli dana v uporabo v državah članicah Unije. Tako kot ta vlada menim, da je treba ta vozila, ki so prvič dana v uporabo na trgu Unije, šteti za nova v smislu Direktive 2003/37.
64. Skratka, prosti pretok traktorjev v Uniji temelji na predpostavki, da jim je bila kot novim, to je pred njihovo prvo uporabo, podeljena ES‑homologacija.
65. Po mojem mnenju mora za rabljene traktorje, ki se uvozijo iz tretje države in so prvič dani v uporabo v Uniji, veljati enaka stopnja zahtev.
66. Ta rešitev je v skladu s sistemom, uvedenim z Direktivo 2003/37, ki temelji na načelu, da morajo za vsa vozila, ki spadajo v določene kategorije, veljati usklajene tehnične zahteve pred njihovim prvim dajanjem v uporabo v Uniji.
67. Dodajam – kot v bistvu ugotavlja litovska vlada – da če bi se sprejela razlaga, po kateri za rabljena vozila, uvožena v Unijo iz tretje države, ne veljajo usklajene tehnične zahteve, bi obstajalo tveganje, da bi se te zahteve obšle. Tako bi zadostovalo, da uvoznik ali distributer izjavi, da uvaža rabljena vozila, da bi se izognil upoštevanju navedenih zahtev. Poleg tega, če se tehnične zahteve iz Direktive 2003/37 ne bi uporabljale za rabljena vozila, ki so prvič dana v uporabo na trgu Unije, bi njihovi uvozniki in distributerji pridobili konkurenčno prednost pred proizvajalci, uvozniki in distributerji vozil, ki še niso bila dana v uporabo.
68. Taka razlaga bi bila tudi v nasprotju s ciljem krepitve notranjega trga, za katerega so si zaporedoma prizadevale Direktiva 74/150, nato Direktiva 2003/37 in zdaj Uredba št. 167/2013. Z nastankom razpoke v usklajenosti tehničnih zahtev, ki veljajo za traktorje, bi bili ogroženi tudi cilji zagotavljanja varnosti na cesti, varnosti pri delu in varovanja okolja.
69. S tem ko bi se državam članicam prepustila skrb za opredelitev tehničnih zahtev, ki se uporabljajo za rabljena vozila, ki se v Unijo uvozijo iz tretje države, bi med temi državami članicami nastale razlike, ki bi ovirale pretok rabljenih vozil, uvoženih iz tretje države, med navedenimi državami. Razdrobitev notranjega trga, ki bi sledila, ni združljiva le z zgoraj navedenim ciljem krepitve notranjega trga, temveč tudi z načelom, izraženim v uvodni izjavi 4 Direktive 2003/37, v skladu s katerim ta direktiva temelji na načelu popolne usklajenosti.
70. Vseeno mora predložitveno sodišče preveriti, ali se mehanizem enakovrednosti iz člena 12(3) te direktive lahko uporabi v okviru te zadeve. V skladu s to določbo se namreč „[p]rizna […] enakovrednost homologacij, izdanih na podlagi pravilnikov ZN/ECE, navedenih v Prilogi k Revidiranemu sporazumu iz leta 1958 in naštetih v Prilogi II, poglavje B, del II‑B, k tej direktivi“. Izvajanje tega mehanizma bi lahko glede na okoliščine nasprotovalo zavrnitvi registracije rabljenih traktorjev, ki jih je uvozila družba Agrodetalė.
71. Nazadnje, v odgovor na drugo vprašanje moram pojasniti, da zgornja analiza govori v prid uskladitvi pogojev, ki veljajo za prvo dajanje novih vozil in rabljenih vozil, uvoženih v Unijo iz tretje države, v uporabo v Uniji. V skladu z določbami člena 23(1)(b) Direktive 2003/37 se torej upoštevanje tehničnih zahtev iz te direktive pri rabljenih vozilih, uvoženih v Unijo iz tretje države, zahteva za vozila, ki so prvič dana v uporabo v Uniji, od 1. julija 2009.
IV – Predlog
72. Glede na navedeno predlagam, naj se Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (litovsko vrhovno upravno sodišče) odgovori tako:
Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2003/37/ES z dne 26. maja 2003 o homologaciji kmetijskih in gozdarskih traktorjev, njihovih priklopnikov in zamenljivih vlečenih strojev ter njihovih sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot in o razveljavitvi Direktive 74/150/EGS, kakor je bila spremenjena z Direktivo Komisije 2014/44/EU z dne 18. marca 2014, je treba razlagati tako, da morajo rabljena vozila, ki se v državo članico uvozijo iz tretje države in spadajo v kategorije, ki jih pokriva Direktiva 2003/37, za registracijo v tej državi članici, preden se prvič dajo v uporabo v Evropski uniji in če se je to zgodilo od 1. julija 2009 dalje, izpolnjevati tehnične zahteve iz te direktive.