Zadeva T‑72/17

Gabriele Schmid

proti

Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino

„Znamka Evropske unije – Postopek za razveljavitev – Mednarodna registracija, v kateri je imenovana Evropska unija – Figurativna znamka Steirisches Kürbiskernöl – Zaščitena geografska označba – Člen 15, člen 51(1)(a) in člen 55(1) Uredbe (ES) št. 207/2009 (postali člen 18, člen 58(1)(a) in člen 62(1) Uredbe (EU) 2017/1001) – Resna in dejanska uporaba znamke – Uporaba kot znamka“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (deveti senat) z dne 7. junija 2018

1.      Znamka Evropske unije – Tožbeni postopek – Tožba pri sodišču Unije – Pooblastilo Splošnega sodišča za spremembo izpodbijane odločbe – Meje

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 65(3))

2.      Znamka Evropske unije – Pripombe tretjih oseb in ugovor – Preizkus ugovora – Dokaz o uporabi prejšnje znamke – Resna in dejanska uporaba – Pojem – Merila presoje

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 15(1))

3.      Znamka Evropske unije – Pripombe tretjih oseb in ugovor – Preizkus ugovora – Dokaz o uporabi prejšnje znamke – Resna in dejanska uporaba – Pojem – Uporaba zaščitene geografske označbe, ki je bila registrirana kot posamezna znamka

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 15(1))

4.      Znamka Evropske unije – Odpoved, razveljavitev in ničnost – Razlogi za razveljavitev – Neobstoj resne in dejanske uporabe znamke – Figurativna znamka Steirisches Kürbiskernöl

(Uredba Sveta št. 207/2009, člena 15(1) in 51(1)(a))

1.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točki 25 in 62.)

2.      V zvezi s členom 15(1) Uredbe št. 207/2009 o blagovni znamki Evropske unije iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se znamka „resno in dejansko uporablja“ v smislu te določbe, če se uporablja v skladu s svojo bistveno funkcijo zagotavljanja istovetnosti izvora proizvodov ali storitev, za katere je bila registrirana, da bi se ustvaril oziroma ohranil trg za te proizvode in storitve, v nasprotju s simbolično uporabo, katere edini cilj je ohranjanje pravic, ki so podeljene z znamko.

Vendar okoliščina, da se znamka uporablja za to, da bi se ustvaril oziroma ohranil trg za proizvode ali storitve, za katere je bila registrirana, in ne z enim samim ciljem, da bi se ohranile pravice, podeljene z blagovno znamko, ne zadošča za sklep, da gre za „resno in dejansko uporabo“ v smislu člena 15(1) Uredbe št. 207/2009. Nujno je namreč prav tako, da se ta uporaba znamke opravi v skladu z bistveno funkcijo znamke.

Pri posameznih znamkah je temeljna funkcija znamke zagotoviti potrošniku ali končnemu uporabniku identiteto porekla proizvoda ali storitve, ki ga označuje znamka, kar mu omogoča, da brez morebitne zmede razlikuje ta proizvod ali to storitev od tistih, ki izvirajo od drugod. Da bi lahko znamka imela vlogo bistvenega elementa sistema neizkrivljene konkurence, ki ga Pogodba vzpostavlja in ohranja, mora namreč jamčiti, da so bili vsi proizvodi oziroma storitve, ki jih označuje, proizvedeni oziroma opravljeni pod nadzorom enega podjetja, ki je odgovorno za njihovo kakovost.

Nujnost – v okviru uporabe člena 15(1) Uredbe št. 207/2009 – uporabe v skladu z bistveno funkcijo označbe izvora odraža dejstvo, da čeprav se lahko neka znamka res uporablja v skladu z drugimi funkcijami, kot so zagotavljanje kakovosti ali pa sporočanje, investiranje ali oglaševanje, pa zanjo veljajo sankcije, določene v tej uredbi, če se v neprekinjenem obdobju petih let ni uporabljala v skladu s svojo bistveno funkcijo. V tem primeru se pravice imetnika znamke po postopku, določenem v členu 51(1)(a) Uredbe št. 207/2009, razveljavijo, razen če lahko uveljavlja upravičene razloge za to, da še ni začel uporabljati znamke, ki bi tej omogočala izpolnjevanje njene bistvene funkcije.

(Glej točke od 42 do 45.)

3.      Iz sodne prakse izhaja, da če uporaba posamezne znamke ob hkratni označitvi geografskega porekla in lastnosti, ki jih je mogoče pripisati temu poreklu proizvodov različnih proizvajalcev, potrošnikom ne zagotavlja, da ti proizvodi ali storitve izvirajo iz enega podjetja, pod nadzorom katerega se proizvajajo oziroma opravljajo in kateremu je zato mogoče pripisati odgovornost za kakovost navedenih proizvodov ali storitev, taka uporaba ni v skladu s funkcijo označbe izvora.

Ne gre namreč za uporabo posamezne znamke, skladne z njeno bistveno funkcijo, kadar je edina funkcija namestitve te znamke na proizvode označitev geografskega porekla in lastnosti, ki jih je mogoče pripisati temu poreklu zadevnih proizvodov, ne pa hkratno zagotavljanje, da ti izvirajo iz enega podjetja, pod nadzorom katerega se proizvajajo in kateremu je mogoče pripisati odgovornost za njihovo kakovost.

(Glej točki 48 in 49.)

4.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 50 do 53 in od 55 do 59.)