Zadeva T-766/22

Maria Canel Ferreiro

proti

Svetu Evropske unije

 Sodba Splošnega sodišča (deseti razširjeni senat) z dne 29. maja 2024

„Javni uslužbenci – Uradniki – Disciplinski postopek – Disciplinski ukrep – Opomin – Dejanja, ki javne uslužbence kažejo v slabi luči – Člena 12 in 21 Kadrovskih predpisov – Pristojnost avtorja akta – Obveznost obrazložitve – Načelo dobrega upravljanja – Nepristranskost – Člen 41 Listine o temeljnih pravicah“

1.      Pritožbe uradnikov – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Pripravljalni akt – Poročilo o upravni preiskavi – Izključitev

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

(Glej točke od 22 do 24.)

2.      Tožbe uradnikov – Tožbeni razlogi – Tožbeni razlog, ki se nanaša na nezakonitost pritožbenega postopka – Dopustnost – Dopustnost tožbenega razloga – Posledice

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

(Glej točke od 30 do 32.)

3.      Tožbe uradnikov – Predhodna upravna pritožba – Odločba uprave – Spoštovanje načela dobrega upravljanja – Zahteva po nepristranskosti – Obseg – Odločba, ki jo sprejme avtor izpodbijanega akta – Dopustnost

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41(1); Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 ali 91)

(Glej točke od 54 do 59.)

4.      Uradniki – Odločba, ki posega v položaj – Disciplinski ukrep – Obveznost obrazložitve – Obseg – Nezadostna pojasnila o očitanih ravnanjih – Nedopustnost

(člen 296 PDEU; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 25 in Priloga IX, člen 9)

(Glej točke od 63 do 83.)

Povzetek

Splošno sodišče, ki je v razširjenem senatu odločalo o tožbi uradnice Sveta Evropske unije, je odločbo te institucije, s katero je bil tožeči stranki naložen disciplinski ukrep – opomin – razglasilo za nično.

Ob tej priložnosti se je Splošno sodišče izreklo o novem vprašanju, ali sme odločbo o disciplinskemu ukrepu in odločbo o zavrnitvi pritožbe zoper ta ukrep sprejeti ena in ista oseba. Splošno sodišče želi s to sodbo prav tako razrešiti razhajanje v sodni praksi glede vrstnega reda, po katerem Splošno sodišče obravnava tožbene razloge, s katerimi se samostojno izpodbija odločba, sprejeta po pritožbi.

V obravnavani zadevi je organ za imenovanja (v nadaljevanju: OI) po upravni preiskavi, ki se je nanašala na tožečo stranko, ugotovil, da se je zadnjenavedena žaljivo in agresivno izražala o svoji nadrejeni ter jo obtožila nadlegovanja, in ji naložil zadevni disciplinski ukrep. Tožeča stranka je zoper to odločbo vložila pritožbo, ki pa jo je OI zavrnil. Zato je tožeča stranka pri Splošnem sodišču vložila tožbo za, med drugim, razglasitev ničnosti odločbe, s katero ji je bil izrečen opomin, in odločbe o zavrnitvi pritožbe.

Presoja Splošnega sodišča

Splošno sodišče je najprej spomnilo, da mora biti tožeči stranki omogočeno, da zakonitost odločbe o zavrnitvi svoje pritožbe predloži v preverjanje sodišču Unije, kadar se sklicuje na tožbeni razlog, ki se nanaša posebej na pritožbeni postopek. Če bi bilo namreč dopustno, da tožeča stranka izpodbija le prvotno odločbo, bi bila vsakršna možnost izpodbijanja v zvezi s predhodnim postopkom izključena. Tako bi izgubila možnost uporabiti postopek, katerega namen je omogočiti in spodbuditi sporazumno rešitev spora med uslužbencem in upravo ter organu, pristojnemu za odločanje o zadevi uslužbenca, naložiti, da svojo odločbo ponovno preuči z vidika morebitnih njegovih ugovorov. V teh okoliščinah je Splošno sodišče menilo, da je treba pred odločitvijo o tožbenih razlogih, s katerimi se izpodbija odločba, ki je predmet pritožbe, najprej preučiti tožbeni razlog, ki se nanaša na nezakonitost pri sprejemanju odločbe o zavrnitvi pritožbe. Če namreč Splošno sodišče razveljavi odločbo o zavrnitvi pritožbe, mora uprava ponovno preučiti pritožbo in pri tem paziti na pravilnost predhodnega postopka. V takem primeru je treba tožbene predloge, uperjene zoper prvotno odločbo, zavreči kot nedopustne, ker so preuranjeni, saj lahko sodišče nad to odločbo opravi nadzor le, če je bila predhodno ponovno preučena v okviru zakonitega predhodnega postopka.

Glede osebe, ki je pristojna za sprejetje odločbe o zavrnitvi pritožbe, je Splošno sodišče ugotovilo, da se s členom 90(2) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) nikakor ne zahteva, da bi moral pritožbo, vloženo zoper ta akt, obravnavati organ, ki ni OI, ki je sprejel akt, ki posega v položaj. Je pa Splošno sodišče pojasnilo, da je iz njega razvidno, da je zakonodajalec Unije predvidel položaj, v katerem isti organ sprejme odločbo, ki posega v položaj uradnika, in nato odloča o pritožbi, vloženi zoper njo.

Sodišče je glede narave takega pritožbenega postopka dalje presodilo, da ta postopek ni običajen pritožbeni postopek, ampak je njegov cilj zavezati organ, ki mu pripada uradnik, da ponovno preuči svojo odločbo ob upoštevanju morebitnih ugovorov uradnika.

Tako Splošno sodišče ob upoštevanju narave pritožbenega postopka pojasnjuje, da ni mogoče ugotoviti kršitve člena 41(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, s katerim je zagotovljena pravica, da institucije Unije zadeve posameznika obravnavajo nepristransko, samo zato, ker je odločbo o zavrnitvi pritožbe v skladu z notranjimi organizacijskimi pravili Sveta sprejela ista oseba, ki je sprejela odločbo, ki je predmet te pritožbe.

Glede obsega obveznosti obrazložitve odločbe, ki posega v položaj, je Splošno sodišče pojasnilo, da je njen namen, prvič, da se zainteresirani osebi zagotovi dovolj podatkov za presojo utemeljenosti akta, ki posega v njen položaj, in da se ji omogoči vložitev tožbe pri sodišču Unije, ter drugič, da se zadnjenavedenemu omogoči izvrševanje nadzora nad zakonitostjo akta. Zadostnost obrazložitve je treba presojati ne le z vidika njenega besedila, temveč tudi z vidika dejanskih in pravnih okoliščin, v katerih je bil sprejet izpodbijani akt.

V zvezi s tem je Splošno sodišče ugotovilo, da se v obravnavani zadevi predstavitev ravnanj, ki jih je OI očital tožeči stranki, omejuje zgolj na delen povzetek ene točke ugotovitev iz poročila o preiskavi, ki je le kratek povzetek ugotovitev preiskovalcev iz predhodnih delov poročila o preiskavi. Ta odlomek, če se navaja zunaj konteksta, ne razkriva natančno ravnanj, ki se očitajo tožeči stranki.

OI tožeči stranki tudi ni podal pojasnil v zvezi z ravnanji, ki so ji bila očitana v odločbi o zavrnitvi pritožbe, kljub trditvam tožeče stranke, ki so se nanašale na kršitev obveznosti obrazložitve, ki jih je navedla v podporo svoji pritožbi. Tudi v tej odločbi je zgolj delno ponovljena ista točka ugotovitev iz poročila o preiskavi.

Vendar je Splošno sodišče pojasnilo, da – kljub različnim pripombam o neprimerni komunikaciji tožeče stranke med njenim sodelovanjem z njeno nadrejeno – iz poročila o preiskavi ni jasno in objektivno razvidno, kateri elementi so bili podlaga za ugotovitve preiskovalcev glede kršitve Kadrovskih predpisov. Zato, čeprav izpodbijana odločba ni nastala v okviru, ki bi bil tožeči stranki popolnoma neznan, zadnjenavedena upravičeno trdi, da izpodbijana odločba v povezavi z navedenim poročilom o preiskavi ne vsebuje zadostne obrazložitve. Splošno sodišče zaradi neobstoja pojasnil o ravnanjih, ki se očitajo tožeči stranki, ni moglo opraviti nadzora nad utemeljenostjo izpodbijane odločbe, s čimer je utemeljena njena razglasitev za nično.