Zadeva T-326/07

Cheminova in drugi

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Fitofarmacevtska sredstva – Aktivna snov ‚malation‘ – Nevključitev v Prilogo I k Direktivi 91/414/EGS – Ničnostna tožba – Procesno upravičenje – Dopustnost – Postopek ocenjevanja – Ocenjevanje s strani EFSA – Ugovor nezakonitosti – Člen 20 Uredbe (ES) št. 1490/2002 – Predstavitev novih študij – Člen 8(2) in (5) Uredbe (ES) št. 451/2000 – Legitimno pričakovanje – Sorazmernost – Enako obravnavanje – Načelo dobrega upravljanja – Pravica do obrambe – Načelo subsidiarnosti – Člen 95(3) ES ter člena 4(1) in 5(1) Direktive 91/414“

Povzetek sodbe

1.      Akti institucij – Časovna veljavnost – Procesna pravila

(uredbi Komisije št. 451/2000, člen 8, in št. 1490/2002)

2.      Kmetijstvo – Približevanje zakonodaj – Dajanje fitofarmacevtskih sredstev v promet – Direktiva 91/414

(Direktiva Sveta 91/414)

3.      Kmetijstvo – Približevanje zakonodaj – Dajanje fitofarmacevtskih sredstev v promet – Direktiva 91/414

(Uredba Komisije št. 451/2000, členi 6(1), (2)(d) in (3), 7(1)(a) in 8(2) in (5); Direktiva Sveta 91/414, člen 5(1))

4.      Kmetijstvo – Približevanje zakonodaj – Dajanje fitofarmacevtskih sredstev v promet – Direktiva 91/414

(člen 95(3) ES; Direktiva Sveta 91/414, člena 4(1)(b)(iv) in (v) in 5(1) in Priloga I)

5.      Kmetijstvo – Približevanje zakonodaj – Dajanje fitofarmacevtskih sredstev v promet – Direktiva 91/414

(Direktiva Sveta 91/414, člen 5(1))

6.      Pravo Skupnosti – Načela – Varstvo legitimnega pričakovanja – Pogoji

(Uredba Komisije št. 451/2000, člen 8(2) in (5))

7.      Pravo Skupnosti – Načela – Sorazmernost

(členi od 34 ES do 37 ES)

8.      Kmetijstvo – Približevanje zakonodaj – Dajanje fitofarmacevtskih sredstev v promet – Direktiva 91/414

(Uredba Komisije št. 451/2000, člen 8(7); Direktiva Sveta 91/414, člen 8(2))

9.      Kmetijstvo – Približevanje zakonodaj – Dajanje fitofarmacevtskih sredstev v promet – Direktiva 91/414

(Direktiva Sveta 91/414, člen 5(1) in (4))

10.    Kmetijstvo – Približevanje zakonodaj – Dajanje fitofarmacevtskih sredstev v promet – Direktiva 91/414

(Uredba Komisije št. 451/2000, člen 4; Direktiva Sveta 91/414, člen 13)

1.      V nasprotju z materialnopravnimi predpisi Skupnosti, ki jih je treba razlagati tako, da se v načelu ne nanašajo na položaje, ki so nastali pred začetkom njihove veljavnosti, je postopkovna pravila mogoče uporabljati neposredno. Določbe Uredbe št. 1490/2002 o nadaljnjih podrobnih pravilih za izvajanje tretje faze delovnega programa iz člena 8(2) Direktive 91/414 in o spremembi Uredbe št. 451/2000, ki predvidevajo sodelovanje Evropske agencije za varnost hrane v postopku ocenjevanja aktivnih snovi, predstavljajo postopkovna pravila, ki jih je mogoče uporabljati neposredno, ne da bi bila v zvezi s tem potrebna kakršna koli posebna utemeljitev v Uredbi št. 1490/2002. Zato takojšnja uporaba novih določb člena 8 Uredbe št. 451/2000 o podrobnih določbah za izvajanje druge in tretje faze delovnega programa iz člena 8(2) Direktive 91/414 v postopkih ocenjevanja aktivnih snovi ne more biti nezakonita.

(Glej točke od 78 do 80.)

2.      Kot izhaja iz pete, šeste in devete uvodne izjave, Direktiva 91/414 o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet meri na odpravo ovir za trgovanje s fitofarmacevtskimi snovmi znotraj Skupnosti, hkrati pa ohranja visoko raven varovanja okolja ter zdravja ljudi in živali. V tem okviru se mora zato, da lahko učinkovito sledi cilju, ki ji je bil določen, in ob upoštevanju zapletenih tehničnih ocenjevanj, ki jih mora opraviti, Komisiji priznati široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku.

Vendar izvrševanje te proste presoje ni izvzeto iz sodnega nadzora. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da mora v okviru tega nadzora sodišče Skupnosti preveriti spoštovanje pravil postopka, pravilnost dejstev, ki jih je ugotovila Komisija, da ni očitnih napak pri presoji teh dejstev ali da ni zlorabe pooblastil.

(Glej točki 106 in 107.)

3.      V sistemu, uzakonjenem z Uredbo št. 451/2000 o podrobnih določbah za izvajanje druge in tretje faze delovnega programa iz člena 8(2) Direktive 91/414, je za pregled popolnosti dokumentacije najprej odgovoren prijavitelj. V skladu s členom 6(2)(d) navedene uredbe povzetek dokumentacije zajema „pregled popolnosti dokumentacije, ki ga opravi prijavitelj“. To potrjuje člen 7(1)(a) iste uredbe, ki določa, da država članica poročevalka (DČP) pregleda dokumentacijo in oceni „pregled popolnosti dokumentacije, ki ga predloži prijavitelj“.

Dejstvo, da je DČP v smislu člena 6(1) Uredbe št. 451/2000 dokumentacijo razglasila za popolno, ne zagotavlja nujno, da dokumentacija vsebuje vse informacije, ki bi DČP, Evropski agenciji za varnost hrane (EFSA) in Komisiji omogočale, da bi se opredelile glede „škodljivega učinka“ zadevne aktivne snovi v smislu člena 5(1) Direktive 91/414 o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet. V zvezi s tem DČP dokumentacijo, ki vsebuje študije in poročila, določena v členu 6(3) Uredbe št. 451/2000, šteje za popolno, kar ne izključuje, da lahko manjka ena ali druga informacija, ki jo DČP in/ali EFSA potrebujeta, da bi lahko podali svojo znanstveno oceno zadevne aktivne snovi. Zato člen 8(2) in (5) Uredbe št. 451/2000 določa možnost, še posebej za DČP in EFSA, da od prijaviteljev zahtevata, da predložijo dodatne informacije, potrebne za pojasnitev dokumentacije. Vendar ker mora prijavitelj zagotoviti, da je dokumentacija popolna, navedeni člen 8(2) in (5) ne predvideva nobene možnosti, da na svojo lastno iniciativo dopolni dokumentacijo.

(Glej točki 154 in 155.)

4.      Člen 5(1)(b) Direktive 91/414 o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet določa, da se lahko aktivna snov lahko uvrsti v Prilogo I k tej direktivi, če se ob upoštevanju trenutnega znanstvenega in tehničnega znanja lahko pričakuje, da uporaba fitofarmacevtskih sredstev, ki vsebujejo to aktivno snov, pri uporabi v skladu z dobro prakso varstva rastlin, v skladu s členom 4(1)(b)(iv) in (v) navedene direktive nima nikakršnega škodljivega vpliva na zdravje ljudi ali živali ter nesprejemljivega vpliva na okolje.

Ta določba, če se jo razlaga v povezavi z načelom previdnosti, glede zdravja ljudi določa, da obstoj resnih pokazateljev, ki, ne da bi odpravili znanstvene negotovosti, dopuščajo razumen dvom o neškodljivosti snovi, načeloma nasprotuje uvrstitvi te snovi v Prilogo I k Direktivi 91/414. Namen načela previdnosti je namreč preprečiti morebitno nevarnost.

(Glej točki 165 in 166.)

5.      Iz besedila člena 5(1) Direktive 91/414, v katerem se sklicuje na „trenutno znanstveno in tehnično znanje“, ni mogoče sklepati, da bi bila podjetja, ki so prijavila aktivno snov in ki se soočajo z verjetnostjo odločbe o nevključitvi te snovi v Prilogo I k isti direktivi, lahko upravičena predlagati nove podatke tako dolgo, dokler obstajajo dvomi o škodljivosti sporne snovi. Taka razlaga zadevne določbe bi bila v nasprotju s ciljem zagotoviti visoka merila varstva okolja ter zdravja ljudi in živali, h kateremu stremi navedeni člen 5(1), ker bi privedla do tega, da bi imela stranka, ki je prijavila aktivno snov in ki mora po eni strani dokazati neškodljivost, po drugi strani pa ima najboljše znanje o zadevni aktivni snovi, v zvezi z morebitno odločbo o nevključitvi zadevne snovi v Prilogo I k Direktivi 91/41 pravico veta.

(Glej točko 169.)

6.      Pravica uveljavljanja varstva legitimnega pričakovanja se razširi na vsakega posameznika, ki je v položaju, v katerem mu je uprava Skupnosti s tem, da mu je dala natančna zagotovila, vzbudila legitimna pričakovanja. Taka zagotovila, ne glede na obliko, v kateri so bila sporočena, so natančne, brezpogojne ter skladne informacije pooblaščenih in zanesljivih virov. Nasprotno pa se nihče ne more sklicevati na kršitev tega načela, kadar ni natančnih zagotovil, ki naj bi mu jih dala uprava.

V okviru postopka ocenjevanja aktivne snovi zaradi njene vključitve ali nevključitve v Prilogo I k Direktivi 91/414 o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet, kot ga določa člen 8 Uredbe št. 451/2000 o podrobnih določbah za izvajanje druge in tretje faze delovnega programa iz člena 8(2) Direktive 91/414 – tudi če bi Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) ali Komisija dala natančna zagotovila v zvezi z upoštevanjem tega novega testa – njuna zagotovila pri prijavitelju snovi ne bi mogla vzbuditi legitimnega pričakovanja, ker člen 8(2) in (5) Uredbe št. 451/2000 izrecno določa, da nove študije v času, ko sta država članica ali EFSA že začeli z ocenjevanjem aktivne snovi, v načelu niso dopustne. Le zagotovila, ki ustrezajo uporabljivim predpisom, lahko vzbudijo legitimno pričakovanje.

(Glej točke 179, 180 in 186.)

7.      V skladu z načelom sorazmernosti, ki je eno temeljnih načel prava Skupnosti, akti institucij ne smejo prestopiti meje tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev legitimnih ciljev, ki jim sledi zadevna ureditev, pri tem pa je treba takrat, ko je mogoče izbirati med več primernimi ukrepi, uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje.

Vendar je na področju kmetijstva sodni nadzor načela sorazmernosti poseben, ker Sodišče in Sodišče prve stopnje zakonodajalcu Skupnosti priznavata diskrecijsko pravico, ki ustreza politični odgovornosti, ki mu je na tem področju podeljena s členi od 34 ES do 37 ES. Zato le očitna neprimernost na tem področju sprejetega ukrepa, glede na cilj, ki mu sledi pristojni organ, vpliva na zakonitost tega ukrepa.

(Glej točki 194 in 195.)

8.      Tudi če bi se domnevalo, da je rok enega leta, določen v členu 8(7) Uredbe št. 451/2000 o podrobnih določbah za izvajanje druge in tretje faze delovnega programa iz člena 8(2) Direktive 91/414, za ocenjevanje s strani Evropske agencije za varnost hrane poročila o oceni dokumentacije države članice poročevalke in za mnenje o skladnosti aktivne snovi z zahtevami glede varnosti iz Direktive 91/414, strog rok, bi prekoračitev tega roka na zakonitost izpodbijane odločbe vplivala le, če bi se ugotovilo, da bi navedena odločba, če te nepravilnosti ne bi bilo, lahko imela drugačno vsebino.

(Glej točki 207 in 208.)

9.      Člen 5(4) Direktive 91/414 o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet dovoljuje vključitev snovi, ki ne izpolnjuje zahtev iz člena 5(1) navedene direktive, s tem da določa nekatere omejitve, ki izključujejo problematično uporabo zadevne snovi. Tudi če se državam članicam v okviru naloženih omejitev lahko zagotovi določena vloga, to ne spremeni tega, da dokončno presojo o skladnosti aktivne snovi z zahtevami iz člena 5(1) navedene direktive opravijo le organi Skupnosti. Tako mora Komisija in, če je to potrebno, Svet v primeru uporabe člena 5(4) Direktive 91/414 brez utemeljenega dvoma ugotoviti, da omejitve uporabe zadevne snovi zagotavljajo uporabo te snovi, ki je skladna z zahtevami iz člena 5(1) Direktive 91/414.

(Glej točko 260.)

10.    Člen 13 Direktive 91/414 o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet določa, da države članice lahko varujejo tajnost podatkov, vključenih v dokumentacijo, ki spremlja zahtevo za odobritev dajanja fitofarmacevtskega sredstva v promet. Varovanje pa se v skladu s členom 13(3) in (4) Direktive 91/414 uporablja le, kadar države članice „odločijo o izdaji registracije“.

Tudi ob domnevi, da se določbe člena 13 navedene direktive mutatis mutandis uporabljajo za dokumentacijo, ki je bila prijavljena v skladu s členom 4 Uredbe št. 451/2000 o podrobnih določbah za izvajanje druge in tretje faze delovnega programa iz člena 8(2) Direktive 91/414, da bi se zagotovila vključitev aktivne snovi v Prilogo I k Direktivi 91/414, pa se v navedenem členu 13 določeno varovanje podatkov v tem primeru nikakor ne more uporabiti, če za aktivno snov „registracija“ ni bila izdana.

(Glej točki 264 in 265.)