Zadeva T-465/08

Češka republika

proti

Evropski komisiji

„Program PHARE – ‚Obnovljiva sredstva‘, ki jih je pridobila Češka republika – Vračilo dodeljenih zneskov – Odločba Komisije o izterjavi s pobotom – Pravna podlaga – Različna pravna reda – Gotovost in likvidnost terjatve – Obveznost obrazložitve“

Povzetek sodbe

1.      Pristop novih držav članic k Skupnostim – Češka republika – Takojšnja in popolna uporaba prava Skupnosti – Odstopanja – Pogoj – Izrecna določba

(člen 292 ES; Akt o pristopu iz leta 2003, člen 33(2))

2.      Pristop novih držav članic k Skupnostim – Češka republika – Skupne proračunske obveznosti, prevzete v okviru predpristopnih finančnih instrumentov – Pravila, ki se uporabljajo od pristopa dalje

(Akt o pristopu iz leta 2003, člen 33(2); Uredba Sveta št. 1605/2002, člen 73(1); Uredba Komisije št. 2342/2002, člena 81(1) in 83)

3.      Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Odločba, sprejeta v okviru, ki je naslovniku znan

(člen 253 ES)

1.      Odstopanja od takojšnje in popolne uporabe določb prava Skupnosti glede predpristopnih pomoči iz naslova programa PHARE, ki jih določa člen 33(1) Akta o pogojih pristopa Češke republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike in prilagoditvah Pogodb, na katerih temelji Evropska unija, so na podlagi člena 33(2) tega akta dovoljena le, če so s temi določbami izrecno določena.

Člen 33(2) izrecno ne določa izjeme od določb člena 292 ES, s katero bi se zunajsodni mehanizmi reševanja sporov, določeni v Okvirnem sporazumu med vlado Češke republike in Evropsko komisijo o sodelovanju Češke republike pri programu pomoči Evropske skupnosti, uporabljali tudi po pristopu Češke republike k Uniji.

Zato se zunajsodni mehanizmi reševanja sporov, določeni v Okvirnem sporazumu iz leta 1996, od pristopa Češke republike k Uniji ne uporabljajo več.

(Glej točke od 100 do 102.)

2.      Člen 33(2) Akta o pogojih pristopa Češke republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike in prilagoditvah Pogodb, na katerih temelji Evropska unija, katerega namen je zagotoviti stalnost izdatkov, določenih pred pristopom k Uniji v okviru skupnih proračunskih obveznosti, ki ob pristopu še niso bile v celoti izpolnjene, določa odstopanje od nekaterih določb Uredbe št. 1605/2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti glede izdatkov. Nasprotno pa njegov namen ni določiti odstopanja od pravil Finančne uredbe glede prihodkov.

Povedano drugače, člen 33(2) Akta o pogojih pristopa izrecno ne izključuje uporabe Finančne uredbe in Uredbe o izvajanju glede prihodkov. Ti so tako od pristopa Češke republike k Uniji urejeni z zadevnima uredbama.

Poleg tega pobot, ki je kot način izterjave terjatev določen v členu 73(1) Finančne uredbe ter v členih 81(1) in 83 Uredbe št. 2342/2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje finančne uredbe, z določbami člena 33(2) Akta o pogojih pristopa ni izrecno izključen. Zato je treba ugotoviti, da se ureditev prihodkov pod pogoji, določenimi z zadevnima uredbama, uporablja za terjatve, ki izvirajo iz predpristopnih pomoči iz naslova programa PHARE, na katere se nanaša člen 33(1) Akta o pogojih pristopa.

Za ugotovitev in izterjavo, tudi s pobotom, terjatve zaradi vračila sredstev, ki jih je Češka republika pridobila v okviru programa PHARE, je tako pristojna Komisija, ki mora v ta namen uporabiti in spoštovati določbe Finančne uredbe in Uredbe o izvajanju.

(Glej točke od 118 do 122.)

3.      Namen obveznosti obrazložitve akta, ki posega v položaj, kakor je določena v členu 253 ES, je, prvič, zadevni osebi dati na voljo dovolj podatkov za ugotovitev, ali je akt dobro utemeljen in ali vsebuje morebitne napake, na podlagi katerih bi lahko izpodbijala njegovo veljavnost pred sodiščem Unije, in, drugič, temu omogočiti, da lahko izvaja nadzor nad zakonitostjo omenjenega akta. Tako določena obveznost obrazložitve je bistveno načelo prava Skupnosti, od katerega so mogoča odstopanja zgolj iz nujnih razlogov. Zato je treba obrazložitev načeloma posredovati zadevni osebi hkrati z aktom, ki posega v njen položaj, neobrazložitve pa ni mogoče popraviti s tem, da se zadevna oseba z razlogi za pravni akt seznani med postopkom pred sodiščem Unije.

Vendar mora biti obrazložitev prilagojena naravi zadevnega akta in okoliščinam, v katerih je bil ta sprejet. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino zadevnega akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, ki jih akt neposredno in posamično zadeva. Ni treba, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, ker je treba zadostnost obrazložitve presojati ne le glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na njen okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje. Natančneje, akt, ki posega v položaj, je dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo.

V primeru odločbe o pobotu mora zahtevana obrazložitev omogočiti natančno seznanitev s pobotanimi terjatvami, pri čemer ni treba, da je obrazložitev, navedena v utemeljitev ugotovitve vsake od teh terjatev, ponovno navedena v odločbi o pobotu.

(Glej točke od 162 do 164.)