SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (sedmi senat)
z dne 17. februarja 2011(*)
„Razširjanje televizijskih programov – Člen 3a Direktive 89/552/EGS– Ukrepi, ki jih je Kraljevina Belgija sprejela v zvezi z dogodki velikega pomena za belgijsko družbo – Svetovno prvenstvo v nogometu – Sklep, ki ukrepe razglaša za združljive s pravom Skupnosti – Obrazložitev – Člena 43 ES in 49 ES – Lastninska pravica“
V zadevi T‑385/07,
Fédération internationale de football association (FIFA) s sedežem v Zürichu (Švica), ki so jo sprva zastopali R. Denton, E. Batchelor, F. Young, solicitors, in A. Barav, odvetnik, nato E. Batchelor, A. Barav, D. Reymond, odvetniki, in F. Carlin, barrister,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata E. Montaguti in N. Yerrell, zastopnici, skupaj z J. Flynnom, QC, in L. Maya, barrister,
tožena stranka,
ob intervenciji
Kraljevine Belgije, ki jo zastopata L. Van den Broeck in C. Pochet, zastopnici, skupaj z J. Stuyckom, A. Berenboomom in A. Joachimowiczem, odvetniki,
in
Zvezne republike Nemčije, ki jo zastopata M. Lumma in J. Möller, zastopnika,
ter
Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska, ki ga zastopajo S. Behzadi-Spencer, E. Jenkinson in L. Seeboruth, zastopnice, sprva skupaj s T. de la Mareom, nato z B. Kennellyjem, barristers,
intervenienti,
zaradi predloga za razglasitev delne ničnosti Sklepa Komisije z dne 25. junij[a] 2007 o združljivosti ukrepov, ki jih sprejme Belgija v skladu s členom 3a(1) Direktive Sveta 89/552/EGS z dne 3. oktobra 1989 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju dejavnosti razširjanja televizijskih programov, s pravom Skupnosti (2007/479/ES) (UL L 180, str. 24),
SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi senat),
v sestavi N. J. Forwood (poročevalec), predsednik, L. Truchot in J. Schwarcz, sodniki,
sodna tajnica: K. Pocheć, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 24. februarja 2010
izreka naslednjo
Sodbo
Pravni okvir
1 Člen 43 ES določa:
„V okviru določb, navedenih v nadaljevanju, se omejitve glede pravice do ustanavljanja za državljane ene države članice na ozemlju druge države članice prepovejo. Ta prepoved se uporablja tudi za omejitve pri ustanavljanju agencij, podružnic ali hčerinskih družb državljanov katere koli države članice s sedežem na ozemlju katere koli države članice.
Pravica do ustanavljanja zajema pravico začeti in opravljati dejavnost kot samozaposlena oseba ter pravico do ustanovitve in vodenja podjetij, zlasti družb ali podjetij iz drugega odstavka člena 48, pod pogoji, ki jih ob upoštevanju določb poglavja o kapitalu za svoje državljane določa zakonodaja države, v kateri se taka ustanovitev izvede.“
2 Člen 49, prvi odstavek, ES določa:
„V okviru določb, navedenih v nadaljevanju, se omejitve svobode opravljanja storitev v Skupnosti prepovejo za državljane držav članic, ki imajo sedež v eni od držav Skupnosti, vendar ne v državi osebe, ki so ji storitve namenjene.“
3 Člen 3a Direktiva Sveta z dne 3. oktobra 1989 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju dejavnosti razširjanja televizijskih programov (89/552/EGS) (UL str. 298, str. 23), kakor je bil dodan z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 97/36/ES z dne 30. junija 1997, ki spreminja Direktivo [89/552] (UL L 202, str. 60), določa:
„1. Vsaka država članica sme sprejeti ukrepe v skladu s pravom Skupnosti, s katerimi zagotovi, da izdajatelji televizijskih programov pod njeno sodno pristojnostjo ne razširjajo tistih dogodkov, ki v tej državi članici veljajo za dogodke velikega družbenega pomena, na ekskluzivni osnovi, s čimer bi večji delež javnosti v tej državi članici prikrajšali za možnost spremljanja takšnih dogodkov po neposrednem prenosu ali po poznejšem prenosu na brezplačni televiziji. Če stori tako, mora zadevna država članica sestaviti seznam določenih nacionalnih ali drugih dogodkov, ki zanjo veljajo kot dogodki velikega družbenega pomena. To stori jasno in pregledno ter pravočasno in učinkovito. Pri tem zadevna država članica določi tudi to, ali morajo biti takšni dogodki dostopni v celotnem ali delnem neposrednem prenosu, ali v primerih, ko je to potrebno ali primerno iz objektivnih razlogov javnega interesa, v celotnem ali delnem poznejšem prenosu.
2. Države članice Komisijo takoj obvestijo o vsakem ukrepu, ki so ga ali ga bodo sprejele v skladu z odstavkom 1. Komisija v treh letih od dneva obvestila preveri, ali so takšni ukrepi skladni s pravom Skupnosti in o njih obvesti druge države članice. Komisija zaprosi za mnenje odbora, ki je bil ustanovljen v skladu s členom 23(a). Sprejete ukrepe takoj objavi v Uradnem listu Evropskih skupnosti, najmanj enkrat letno pa objavi tudi konsolidirani seznam ukrepov, ki so jih sprejele države članice.
3. Države članice z ustreznimi sredstvi v skladu s svojimi zakonodajami zagotovijo, da izdajatelji televizijskih programov pod njihovo sodno pristojnostjo ne izvajajo ekskluzivnih pravic, ki so jih ti izdajatelji televizijskih programov kupili po datumu objave te direktive, s čimer bi večji delež javnosti v drugi državi članici prikrajšali za možnost spremljanja dogodkov, ki jih je ta druga država članica določila v skladu s predhodnimi odstavki, bodisi v celotnem ali delnem neposrednem prenosu bodisi v primerih, ko je to potrebno ali primerno iz objektivnih razlogov javnega interesa, v celotnem ali delnem poznejšem prenosu na brezplačni televiziji, kar je ta druga država določila v skladu z odstavkom 1.“
4 V uvodnih izjavah od 18 do 22 Direktive 97/36 je navedeno:
„(18) ker je bistvenega pomena, da države članice lahko sprejmejo ukrepe, s katerimi bi zaščitile pravico do obveščenosti in širši javnosti zagotovile dostop do televizijskega spremljanja nacionalnih in nenacionalnih dogodkov velikega družbenega pomena, kot so denimo olimpijske igre, nogometno svetovno prvenstvo in evropsko nogometno prvenstvo; ker si države članice v ta namen ohranjajo pravico do sprejemanja ukrepov, skladnih s pravom Skupnosti, ki so namenjeni reguliranju izvrševanja ekskluzivnih pravic televizijskega razširjanja takšnih dogodkov s strani izdajateljev televizijskih programov pod njihovo sodno pristojnostjo;
(19) ker je treba zato, da bi se izognili morebitnim pravnim nejasnostim in tržnemu izkrivljanju ter uredili prosti pretok televizijskih storitev, sprejeti dogovore v okviru Skupnosti, pri čemer je treba upoštevati potrebo po preprečevanju možnosti, da bi obšli nacionalne ukrepe za zaščito zakonitih splošnih interesov;
(20) ker je še zlasti ustrezno, da se v tej direktivi oblikujejo določbe v zvezi z izvrševanjem ekskluzivnih pravic televizijskega razširjanja, ki so jih izdajatelji televizijskih programov morda kupili v zvezi z dogodki, ki jim pripisujemo velik družbeni pomen, v državi članici, ki nima sodne pristojnosti nad temi izdajatelji; […]
(21) ker morajo za namene te direktive dogodki velikega družbenega pomena ustrezati določenim merilom, pomeni da morajo biti izjemni dogodki, ki so predmet zanimanja širše javnosti v Evropski uniji ali v neki državi članici ali v pomembnem sestavnem delu neke države članice in jih vnaprej organizira prireditelj, ki je pravno upravičen prodajati pravice, ki iz takšne prireditve izhajajo;
(22) ker za namene te direktive ‚brezplačna televizija‘ pomeni razširjanje programov po javnem ali komercialnem kanalu, ki so javnosti dostopni brez dodatnega plačila k že obstoječim načinom financiranja televizijskih organizacij, ki prevladuje v posamezni državi članici (kot so televizijska naročnina in/ali osnovna priključnina na kabelsko omrežje)“.
Dejansko stanje in izpodbijani sklep
5 Tožeča stranka, Fédération internationale de football association (FIFA), je združenje 208 nacionalnih nogometnih zvez in je svetovni izvršilni organ nogometa. Njena cilja sta zlasti promocija nogometa na svetovni ravni in organizacija mednarodnih nogometnih tekmovanj. Njen glavni vir dohodka je prodaja pravic za televizijski prenos final svetovnega prvenstva v nogometu (v nadaljevanju: svetovno prvenstvo), ki jih organizira.
6 V Belgiji sta flamska in francoska skupnost pristojni za sprejemanje ukrepov v smislu člena 3a Direktive 89/552. Tako so organi vsake skupnosti sprejeli različne ukrepe, ki so jih nato belgijski zvezni organi sporočili Komisiji Evropskih skupnosti.
7 V skladu s členom 76(1) odloka o razširjanju radijskih in televizijskih programov, usklajenim 25. januarja 1995, ki ga je sprejel Flamski svet (Moniteur belge z dne 30. maja 1995, str. 15092), „flamska vlada sestavi seznam dogodkov velikega pomena za javnost, ki jih zato ni mogoče predvajati na izključni osnovi, tako da jih večji del javnosti flamske skupnosti ne bi mogel gledati v neposrednih ali poznejših prenosih na brezplačni televiziji“.
8 Z odredbo z dne 28. maja 2004 (Moniteur belge z dne 19. avgusta 2004, str. 62207) je flamska vlada določila dogodke, ki se štejejo za dogodke velikega družbenega pomena, vključno s svetovnim prvenstvom. Da se dogodek lahko vključi na seznam dogodkov velikega družbenega pomena, mora v skladu s to odredbo izpolnjevati vsaj dve od teh meril:
– mora biti zelo aktualen in zbujati velik interes javnosti;
– mora potekati v okviru pomembnega mednarodnega tekmovanja ali biti tekma, v kateri sodeluje državna reprezentanca, moštvo belgijskega kluba ali eden ali več belgijskih športnikov ali športnic;
– mora spadati v pomembno športno disciplino in imeti veliko kulturno vrednost za flamsko skupnost;
– mora se običajno predvajati na brezplačni televiziji in imeti visoko gledanost v svoji kategoriji.
9 V skladu s členom 1 odredbe z dne 28. maja 2004 je treba nekatere dogodke s seznama, vključno s svetovnim prvenstvom, v celoti predvajati v neposrednem prenosu. Na podlagi člena 2 te odredbe se izključne pravice za dogodke s seznama ne smejo uveljavljati tako, da bi se večjemu delu prebivalcev preprečilo spremljanje teh dogodkov na brezplačni televiziji. Poleg tega se v skladu z drugim odstavkom iste določbe šteje, da lahko večji del prebivalcev flamske skupnosti spremlja dogodek velikega družbenega pomena na brezplačni televiziji, če dogodek predvaja televizijska postaja, ki oddaja v nizozemščini in jo lahko sprejema najmanj 90 % prebivalcev brez dodatnega plačila k ceni televizijske naročnine.
10 V skladu s členom 3 odredbe z dne 28. maja 2004 izdajatelji televizijskih programov, ki ne izpolnjujejo meril iz njenega člena 2 in ki pridobijo izključne pravice za prenos dogodkov s seznama v nizozemsko govoreči regiji ter dvojezični regiji glavno mesto Bruselj, teh pravic ne smejo uveljaviti, razen če lahko na podlagi sklenjenih pogodb zagotovijo, da večji del prebivalcev ne bo prikrajšan za spremljanje teh dogodkov na brezplačni televiziji. S tem namenom lahko ti izdajatelji televizijskih programov po običajnih tržnih cenah podelijo podlicence izdajateljem, ki izpolnjujejo ta merila. Vendar če noben izdajatelj televizijskih programov, ki izpolnjuje zadevna merila, ni pripravljen prevzeti take podlicence, lahko izdajatelj televizijskih programov, ki je pridobil izključne pravice, te uporabi.
11 V skladu s členom 4(1) odloka z dne 27. februarja 2003 (Moniteur belge z dne 17. aprila 2003, str. 19637), ki ga je sprejel parlament francoske skupnosti, lahko vlada te skupnosti po posvetovanju s Conseil supérieur de l’audiovisuel (višji svet za avdiovizualno področje) sprejme seznam dogodkov, za katere meni, da so velikega pomena za javnost navedene skupnosti. Izdajatelj televizijskega programa ali RTBF ne sme uveljavljati izključnih pravic za te dogodke, če bi s tem večji del javnosti te skupnosti prikrajšal za možnost spremljanja teh dogodkov prek brezplačne televizije.
12 Da se dogodek lahko vključi na seznam dogodkov velikega družbenega pomena, mora v skladu s členom 4(2) odloka z dne 27. februarja 2003 izpolnjevati vsaj dve od teh meril:
– mora biti zelo odmeven v javnosti francoske skupnosti na splošno, ne samo pri tistih, ki običajno spremljajo takšne dogodke;
– mora imeti v francoski skupnosti splošno priznan kulturni pomen in biti del njene kulturne identitete;
– nacionalna osebnost ali reprezentanca sodeluje pri zadevnem dogodku v okviru mednarodno pomembnega tekmovanja ali dogodka;
– mora se običajno predvajati v programu brezplačne televizije v francoski skupnosti in privlačiti širšo javnost.
13 V skladu s členom 4(3) tega odloka storitev razširjanja televizijskega programa velja za brezplačno, če se predvaja v francoskem jeziku in jo lahko sprejema 90 % gospodinjstev z opremo za televizijski sprejem v francosko govoreči regiji ali v dvojezični regiji glavno mesto Bruselj. Z izjemo tehničnih stroškov se sprejem te storitve razen cene naročnine za osnovni kabelski paket ne sme zaračunavati.
14 V skladu s členom 2 odredbe z dne 8. junija 2004 (Moniteur belge z dne 6. septembra 2004, str. 65247), ki jo je sprejela vlada francoske skupnosti, „izdajatelj televizijskega programa v francoski skupnosti, ki uveljavlja izključne pravice televizijskega prenosa, ki jih ima za dogodek velikega pomena, mora ta dogodek predvajati na brezplačni televiziji v skladu s prilogo k tej odredbi.“
15 Priloga k odredbi z dne 8. junija 2004 in konsolidiran seznam dogodkov velikega družbenega pomena za Kraljevino Belgijo vključujeta prenos svetovnega prvenstva, in sicer neposredno in v celoti.
16 Z dopisoma z dne 15. januarja 2001 in z dne 16. maja 2002 je FIFA ministrstvu flamske skupnosti predložila svoja stališča glede morebitne vključitve svetovnega prvenstva na seznam dogodkov velikega pomena za belgijsko družbo, v katerih je izrazila nasprotovanje vključitvi vseh tekem tega tekmovanja na tak seznam.
17 Z dopisom z dne 10. decembra 2003 je Kraljevina Belgija Komisijo obvestila o ukrepih, sprejetih v okviru člena 3a Direktive 89/552.
18 Zadevni ukrepi so bili predmet Sklepa Komisije z dne 25. junij[a] 2007 o združljivosti ukrepov, ki jih sprejme [Kraljevina] Belgija v skladu s členom 3a(1) Direktive Sveta 89/552/EGS (2007/479/ES) (UL L 180, str. 24, v nadaljevanju: izpodbijani sklep).
19 Izrek izpodbijanega sklepa se glasi:
„Člen 1
Ukrepi, ki jih je Belgija v skladu s členom 3a(1) Direktive [89/552] z dne 10. decembra 2003 priglasila Komisiji in so objavljeni v Uradnem listu Evropske unije C 158 z dne 29. junija 2005, so v skladu s pravom Skupnosti.
Člen 2
Ukrepi, ki jih je [Kraljevina] Belgija dokončno sprejela in so navedeni v prilogi k temu sklepu, se v skladu s členom 3a(2) Direktive [89/552] objavijo v Uradnem listu.“
20 Izpodbijani sklep je utemeljen zlasti z naslednjimi uvodnimi izjavami:
„(4) Seznam dogodkov velikega družbenega pomena, ki jih vključujejo ukrepi [Kraljevine] Belgije, je bil pripravljen na jasen in pregleden način, v Belgiji pa se je začelo obsežno posvetovanje.
(5) Komisija je z zadovoljstvom ugotovila, da dogodki, našteti med ukrepi [Kraljevine] Belgije, izpolnjujejo vsaj dve od naslednjih meril, ki so zanesljivi pokazatelji pomembnosti dogodka za družbo: (i) poseben vsesplošni odziv v državni članici, in ne zgolj pomembnost za tiste, ki običajno spremljajo zadeven športni dogodek ali dejavnost; (ii) prebivalci države članice dogodku vsesplošno pripisujejo poseben kulturni pomen, zlasti glede spodbujanja kulturne identitete; (iii) vključenost državne reprezentance v zadevnem dogodku v okviru mednarodno pomembnega tekmovanja ali turnirja; in (iv) dejstvo, da se dogodek običajno predvaja na brezplačni televiziji in da pritegne velik del televizijskih gledalcev.
(6) Znatno število dogodkov, navedenih na seznamu ukrepov [Kraljevine] Belgije, vključno z letnimi in zimskimi olimpijskimi igrami, pa tudi finalnimi tekmami svetovnega pokala in finalnimi turnirji evropskega prvenstva v nogometu (za moške), spada med dogodke, ki se običajno uvrščajo med dogodke z velikim družbenim pomenom, kakor je izrecno navedeno v uvodni izjavi 18 Direktive [97/36]. Ti dogodki imajo v Belgiji poseben vsesplošni odziv, saj so priljubljeni zlasti pri široki javnosti, in ne le pri tistih, ki običajno spremljajo športne dogodke.
[…]
(8) Našteti nogometni dogodki, na katerih sodelujejo državne reprezentance, imajo v Belgiji poseben vsesplošni odziv, ker dajejo belgijskim moštvom priložnost za promocijo belgijskega nogometa na mednarodni ravni.
[…]
(16) Našteti dogodki, vključno s tistimi, ki štejejo za celoto, in ne serijo posameznih dogodkov, se običajno predvajajo na brezplačni televiziji in pritegnejo velik del televizijskih gledalcev. […]
(17) Zaradi velikega javnega interesa, da se zagotovi javni dostop do predvajanja dogodkov, ki imajo za družbo velik pomen, se zdijo ukrepi [Kraljevine] Belgije sorazmerni in jih je mogoče šteti kot upravičeno odstopanje od temeljne svoboščine opravljanja storitev iz Pogodbe ES.
(18) Ukrepi [Kraljevine] Belgije so skladni s pravili [Pogodbe] o konkurenci, ker določitev izdajatelja televizijskega programa, ki izpolnjuje pogoje za predvajanje naštetih dogodkov, temelji na objektivnih merilih, ki omogočajo dejansko in potencialno konkurenco pri pridobivanju pravic do predvajanja teh dogodkov. Poleg tega tudi število navedenih dogodkov ni tako nesorazmerno, da bi lahko povzročilo izkrivljenje konkurence na končnih trgih brezplačne in plačljive televizije.
[…]
(22) Iz sodbe Sodišča prve stopnje [z dne 15. decembra 2005 v zadevi Infront WM proti Komisiji, T-33/01, ZOdl., str. II-5897] je razvidno, da izjava, da so ukrepi, sprejeti v skladu s členom 3a(1) Direktive [89/552], v skladu s pravom Skupnosti, pomeni sklep v smislu člena 249 [ES], ki ga mora torej Komisija sprejeti. Skladno s tem je treba s tem sklepom izjaviti, da so ukrepi, ki jih je priglasila [Kraljevina] Belgija, v skladu s pravom Skupnosti. Ukrepi, ki jih je [Kraljevina] Belgija dokončno sprejela in so navedeni v Prilogi k temu sklepu, naj se v skladu s členom 3a(2) Direktive [89/552] objavijo v Uradnem listu.“
Postopek in predlogi strank
21 FIFA je 4. oktobra 2007 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
22 FIFA je z ločeno vlogo, ki jo je v sodnem tajništvu vložila 11. oktobra 2007, Splošnemu sodišču predlagala, naj v okviru ukrepov procesnega vodstva pozove Komisijo, naj predloži več dokumentov, ki so po njenem mnenju bistvenega pomena za uveljavljanje njenih pravic in izvajanje sodnega nadzora s strani Splošnega sodišča.
23 Kraljevina Belgija, Zvezna republika Nemčija in Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska so v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 25. in 29. januarja 2008 vložili predloge za intervencijo v tej zadevi v podporo predlogom Komisije. Predsednik sedmega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 31. marca 2008 te intervencije dovolil. Intervenientke so predložile vloge, FIFA pa je glede njih predložila stališča v za to določenih rokih.
24 Z dopisom, vloženim v sodnem tajništvu 26. februarja 2008, je FIFA Splošnemu sodišču predlagala, naj v okviru ukrepov procesnega vodstva pozove Komisijo, naj predloži nekatere dokumente, navedene v odgovoru na tožbo, ki ga je vložila Komisija.
25 Z odločbo z dne 26. maja 2008 je sedmi senat Splošnega sodišča odločil, da v tej fazi ne bo sprejel ukrepov procesnega vodstva, ki jih je predlagala FIFA.
26 S sklepom z dne 15. decembra 2009 je bila za ustni postopek obravnavana zadeva združena z zadevo T‑68/08, FIFA proti Komisiji.
27 Splošno sodišče je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek, in je v okviru ukrepov procesnega vodstva FIFI in Komisiji postavilo nekaj vprašanj. Na vprašanja Splošnega sodišča je bilo odgovorjeno v za to določenih rokih.
28 FIFA Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– razglasi izpodbijani sklep v delu, v katerem se nanaša na svetovno prvenstvo, za delno ali v celoti ničen;
– Komisiji, Kraljevini Belgiji, Zvezni republiki Nemčiji in Združenemu kraljestvu naloži plačilo stroškov.
29 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– FIFI naloži plačilo stroškov.
30 Kraljevina Belgija, Zvezna republika Nemčija in Združeno kraljestvo Splošnemu sodišču predlagajo, naj tožbo zavrne. Kraljevina Belgija in Zvezna republika Nemčija predlagata tudi, naj se FIFI naloži plačilo stroškov postopka.
Pravo
Dopustnost
Trditve strank
31 Glede vprašanj v zvezi z dopustnostjo tožbe je Komisija na obravnavi izjavila, da zaradi sodbe Sodišča z dne 13. marca 2008 v zadevi Komisija proti Infront WM (C‑125/06 P, ZOdl., str. I‑1451) umika trditve o nedopustnosti tožbe, ki jih je navedla v svojem odgovoru na tožbo.
32 Kraljevina Belgija trdi, da je tožba nedopustna, ker izpodbijani sklep FIFE niti neposredno niti posamično ne zadeva. Poleg tega FIFA ni vložila tožbe zoper nacionalne ukrepe pred belgijskimi sodišči, tako da je bila njena tožba pred Splošnim sodiščem vložena prepozno in morebitna razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa ne bi vplivala na veljavnost zadevne nacionalne ureditve. Iz tega sledi, da FIFA nima pravnega interesa za vložitev tožbe zoper izpodbijani sklep.
33 Zvezna republika Nemčija trdi, da FIFA nima pravnega interesa za vložitev tožbe zoper izpodbijani sklep, saj je ob njegovem sprejetju FIFA že prenesla pravice za prenos tekem svetovnega prvenstva za leta 2006, 2010 in 2014. Tako izpodbijani sklep ni vplival na položaj FIFE glede možnosti prenosa pravic za prenos tekem tega tekmovanja na izdajatelje televizijskih programov po njeni izbiri. Poleg tega, kar zadeva tekmovanja po letu 2014, FIFA nima pravnega interesa za vložitev tožbe zoper izpodbijani sklep, ker, prvič, pravice za prenos tekem s teh tekmovanj še niso bile izkoriščene in, drugič, ker je Komisija preučila skladnost belgijskih ukrepov s pravom Skupnosti glede posameznih dogodkov, ne pa vseh final svetovnega prvenstva, ki bodo potekala v prihodnosti. Razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa bi zato koristila le izdajateljem televizijskih programov s sedežem zunaj Belgije, ki želijo v tej državi prenašati tekme svetovnega prvenstva. Poleg tega izpodbijani sklep FIFE ne zadeva neposredno.
34 FIFA meni, da izpodbijani sklep ustvarja pravne učinke in da jo poleg tega neposredno in posamično zadeva.
Presoja Splošnega sodišča
35 Razlogi nedopustnosti, ki jih navajata Kraljevina Belgija in Zvezna republika Nemčija, se nanašajo na javni red, saj zadevajo pravni interes FIFE za vložitev tožbe in procesno upravičenje FIFE ter upoštevanje rokov za vložitev tožbe. Zato mora Splošno sodišče te razloge nedopustnosti preučiti po uradni dolžnosti, čeprav jih intervenienti v skladu s členom 40, četrti odstavek, Statuta Sodišča in členom 116(3) Poslovnika Splošnega sodišča ne morejo sami podajati, saj Komisija več ne izpodbija dopustnosti tožbe (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Sodišča z dne 24. marca 1993 v zadevi CIRFS in drugi proti Komisiji, C‑313/90, Recueil, str. I‑1125, točke od 21 do 23).
36 Glede neposrednega nanašanja na FIFO je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso pogoj, da mora odločba, zoper katero je vložena tožba, kot to predvideva člen 230, četrti odstavek, ES, fizično ali pravno osebo neposredno zadevati, zahteva, da ima izpodbijani ukrep Skupnosti neposredne učinke na pravni položaj posameznika in naslovnikom tega ukrepa, ki so zadolženi za njegovo izvedbo, ne dopušča nobene diskrecijske pravice, saj je ta izvedba samodejna in temelji izključno na skupnostni ureditvi brez uporabe drugih izvedbenih pravil (glej zgoraj v točki 31 navedeno sodbo Komisija proti Infront WM, točka 47 in navedena sodna praksa).
37 V zvezi s tem v skladu s členoma 1 in 3(1) odredbe z dne 28. maja 2004 (glej točki 9 in 10 zgoraj) noben izdajatelj televizijskih programov, ki ne izpolnjuje meril iz člena 2, drugi odstavek, te odredbe, ne more uveljavljati izključnih pravic za prenos svetovnega prvenstva v nizozemsko govoreči regiji ter regiji glavno mesto Bruselj, razen če na podlagi sklenjenih pogodb zagotovi, da so izpolnjeni zahtevani pogoji. Podobno izhaja iz člena 2 in priloge k odredbi z dne 8. junija 2004 (glej zgoraj točko 14), da morajo izdajatelji televizijskih programov v francoski skupnosti – ki nameravajo uveljavljati izključne pravice televizijskega prenosa tekem svetovnega prvenstva – te predvajati tako, da so izpolnjeni pogoji iz zgoraj navedene točke 13.
38 Iz te ureditve izhaja, da prenos izključnih pravic za prenos svetovnega prvenstva – katerega organizator v smislu uvodne izjave 21 Direktive 97/36 je FIFA – na izdajatelje televizijskih programov pod sodno pristojnostjo Kraljevine Belgije, ki ne izpolnjujejo pogojev iz zgoraj navedenih točk 9 in 13, ne ustvarja pravnih učinkov, ki običajno izhajajo iz takih izključnih pravic. V skladu s pravili flamske in francoske skupnosti te države članice, sprejetimi v okviru njihovih pristojnosti, morajo takšni izdajatelji televizijskih programov za prenos tekem svetovnega prvenstva uporabiti storitve druge televizijske postaje, ki izpolnjuje navedene pogoje, tako da postane klavzula o ekskluzivnosti neučinkovita.
39 Čeprav je res, da te pravne posledice izhajajo iz belgijske zakonodaje, in ne iz izpodbijanega sklepa, ostaja dejstvo, da mehanizem vzajemnega priznavanja, ki ga je ta sklep sprožil v skladu s členom 3a(3) Direktive 89/552, ustvari obveznost za države članice, da zavarujejo te posledice. Države članice morajo še zlasti zagotoviti, da izdajatelji televizijskih programov pod njihovo sodno pristojnostjo spoštujejo belgijske pogoje za televizijski prenos dogodkov, uvrščenih na konsolidirani seznam, ki je priložen izpodbijanemu sklepu, kakor jih je Kraljevina Belgija opredelila v ukrepih, ki jih je sprejela in ki so bili objavljeni v Uradnem listu Evropske unije. Vendar obveznost, da se doseže ta rezultat, neposredno vpliva na pravni položaj izdajateljev televizijskih programov pod sodno pristojnostjo drugih držav članic in ne Kraljevine Belgije, ki želijo kupiti pravice za prenos v Belgiji, ki so prvotno pripadale FIFI (glej v tem smislu zgoraj v točki 31 navedeno sodbo Komisija proti Infront WM, točki 62 in 63).
40 Zato mehanizem vzajemnega priznavanja, ki ga je sprožil izpodbijani sklep, države članice zavezuje, da onemogočijo uveljavljanje izključnih pravic do prenosa tekem svetovnega prvenstva izdajateljev televizijskih programov pod njihovo sodno pristojnostjo, ki ne izpolnjujejo pogojev, navedenih zgoraj v točkah 9 in 13, tako da so pravice, ki so prvotno pripadale FIFI, prizadete tudi, kadar so javno ponujene izdajateljem, ki ne spadajo pod sodno pristojnost Kraljevine Belgije, ampak pod sodno pristojnost druge države članice.
41 Iz tega sledi, da ima izpodbijani sklep neposredne učinke na pravni položaj FIFE glede pravic, ki so ji prvotno pripadale, in državam članicam ne dopušča nobene diskrecijske pravice glede želenih rezultatov, saj je ta izvedba samodejna in temelji izključno na skupnostni ureditvi, neodvisno od vsebine posameznih mehanizmov, ki bi jih države članice vzpostavile za dosego tega rezultata (glej v tem smislu zgoraj v točki 31 navedeno sodbo Komisija proti Infront WM, točki 60 in 61).
42 FIFO zato izpodbijani sklep neposredno zadeva.
43 Glede vprašanja, ali izpodbijani sklep FIFO posamično zadeva, je treba opozoriti, da naj bi osebe, ki niso naslovniki odločbe, lahko trdile, da jih odločba posamično zadeva, le če ta odločba nanje vpliva zaradi njihovih posebnih značilnosti ali zato, ker jih posamično opredeljuje glede na vse preostale osebe in jih zato posamično opredeli enako, kot bi posamično opredelila naslovnika take odločbe (glej zgoraj v točki 31 navedeno sodbo Komisija proti Infront WM, točka 70 in navedena sodna praksa).
44 V obravnavanem primeru ni sporno, da ne glede na pravno naravo in izvor pravic za prenos svetovnega prvenstva to predstavlja dogodek v smislu uvodne izjave 21 Direktive 97/36, ker ga vnaprej organizira prireditelj, zakonito pooblaščen za prodajo teh pravic, in ker je zadevni organizator FIFA. Ker je bil položaj takšen tudi ob sprejetju izpodbijanega sklepa, je bilo mogoče FIFO identificirati tudi takrat.
45 Zato izpodbijani sklep FIFO posamično zadeva.
46 Glede trditve Kraljevine Belgije, da FIFA belgijskih ukrepov ni izpodbijala pred nacionalnimi sodišči, zadošča ugotovitev, da FIFA s tožbo izpodbija predvsem zakonitost člena 1 izpodbijanega sklepa, v skladu s katerim so zadevni ukrepi združljivi s pravom Skupnosti.
47 Iz tega izhaja, da se nadzor, za katerega je v tej zadevi zaprošeno Splošno sodišče, nanaša na zakonitost te ugotovitve, ne da bi neizpodbijanje belgijskih ukrepov pred nacionalnimi sodišči imelo kakršen koli vpliv na dopustnost tožbe, ki je bila sicer vložena v roku iz člena 230 ES (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 15. decembra 2005 v zadevi Infront WM proti Komisiji, T‑33/01, ZOdl., str. II‑5897, točka 109).
48 Glede trditve Zvezne republike Nemčije, da je FIFA ob sprejetju izpodbijanega sklepa že prenesla pravice za prenos svetovnega prvenstva za leta 2006, 2010 in 2014, zadošča ugotovitev, da je Komisija razglasila, da so ukrepi, ki jih je sprejela Kraljevina Belgija, kakor so navedeni v Prilogi k izpodbijanemu sklepu, združljivi s pravom Skupnosti. Ti ukrepi pa se nanašajo na svetovno prvenstvo brez časovne omejitve, tako da so zajeti z izpodbijanim sklepom, dokler ostanejo v veljavi. Zato pravnega interesa FIFE ni mogoče izpodbijati iz razlogov, ki jih je navedla Zvezna republika Nemčija.
49 Trditve Kraljevine Belgije in Zvezne republike Nemčije o nedopustnosti tožbe je zato treba zavrniti.
Vsebinska presoja
50 FIFA navaja šest tožbenih razlogov, prvič, kršitev člena 3a(2) Direktive 89/552, ker je Komisija napačno ugotovila, da so belgijski ukrepi združljivi s členom 49 ES, drugič, kršitev člena 49 ES, tretjič, kršitev člena 3a(2) Direktive 89/552, ker je Komisija napačno ugotovila, da so belgijski ukrepi združljivi s členom 43 ES, četrtič, kršitev člena 3a(2) Direktive 89/552, ker je Komisija napačno ugotovila, da so belgijski ukrepi združljivi z lastninsko pravico FIFE, petič, kršitev člena 3a(2) Direktive 89/552, ker je Komisija napačno ugotovila, da je bil postopek, v katerem so bili sprejeti belgijski ukrepi, jasen in pregleden, in, šestič, kršitev obveznosti obrazložitve.
51 Pred preučitvijo tožbenih razlogov, ki jih je navedla FIFA, je treba predstaviti nekaj splošnih ugotovitev, ki jih je treba upoštevati pri presoji utemeljenosti tožbenih razlogov.
52 Najprej je treba poudariti, da je člen 3a(1) Direktive 89/552 vzpostavil možnost, da lahko države članice iz nujnih razlogov v splošnem interesu na audiovizualnem področju omejijo izvajanje temeljnih svoboščin, ki jih določa primarno pravo Skupnosti.
53 Tudi če se namreč ukrepi, ki jih države članice sprejmejo v okviru člena 3a(1) Direktive 89/552, uporabljajo nediskriminatorno tako za podjetja s sedežem na nacionalnem ozemlju kot za podjetja s sedežem v drugih državah članicah, pa zato, da pomenijo omejitev svobode opravljanja storitev v smislu člena 49 ES, zadostuje, da ti ukrepi dajejo prednost nekaterim podjetjem s sedežem na nacionalnem ozemlju (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 5. junija 1997 v zadevi SETTG, C‑398/95, Recueil, str. I‑3091, točka 16, in z dne 13. decembra 2007 v zadevi United Pan-Europe Communications Belgium in drugi, C‑250/06, ZOdl., str. I‑11135, točki 37 in 38). Podobno lahko ti ukrepi omejujejo svobodo ustanavljanja, kadar lahko družbe drugih držav članic postavijo v manj ugoden dejanski ali pravni položaj v primerjavi z družbami države članice, ki je sprejela te ukrepe (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 11. maja 1999 v zadevi Pfeiffer, C‑255/97, Recueil, str. I‑2835, točka 19).
54 Vendar je take omejitve temeljnih svoboščin, zagotovljenih s Pogodbo, mogoče upravičiti, če ustrezajo nujnim razlogom v splošnem interesu, pod pogojem, da so primerni za uresničitev zastavljenega cilja in ne prekoračijo okvirov, ki so potrebni za njegovo uresničitev (glej v tem smislu zgoraj v točki 53 navedeno sodbo Pfeiffer, točka 19, in zgoraj v točki 53 navedeno sodbo United Pan-Europe Communications Belgium in drugi, točka 39 in navedena sodna praksa).
55 V zvezi s tem je treba opozoriti, da svoboda izražanja, kot jo varuje člen 10 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP), spada med temeljne pravice, ki jih zagotavlja pravni red Skupnosti, in pomeni nujni razlog v splošnem interesu, ki upravičuje take omejitve (glej v tem smislu zgoraj v točki 53 navedeno sodbo United Pan-Europe Communications Belgium in drugi, točka 41 in navedena sodna praksa). Poleg tega svoboda izražanja v skladu s členom 10(1) EKČP obsega tudi svobodo sprejemanja obvestil.
56 Kot je navedeno v uvodni izjavi 17 izpodbijanega sklepa, predstavljajo v obravnavanem primeru ukrepi, ki jih je sprejela Kraljevina Belgija, oviro svobodi opravljanja storitev. Vendar kot izhaja iz uvodne izjave 18 Direktive 97/36, je namen ukrepov, predvidenih s členom 3a Direktive 89/552, zavarovati pravico do obveščenosti in širši javnosti zagotoviti dostop do televizijskega spremljanja nacionalnih in nenacionalnih dogodkov velikega družbenega pomena. V skladu z uvodno izjavo 21 Direktive 97/36 je dogodek velikega družbenega pomena, če je izjemen, če je predmet zanimanja širše javnosti v Evropski uniji ali v neki državi članici ali v pomembnem sestavnem delu neke države članice in če ga vnaprej organizira prireditelj, ki je upravičen prodajati pravice, ki iz takšne prireditve izhajajo.
57 Iz tega sledi, da so ukrepi, predvideni s členom 3a(1) Direktive 89/552, upravičeni z nujnimi razlogi v splošnem interesu, ker se nanašajo na dogodke velikega družbenega pomena, kar pa FIFA ni izpodbijala.
58 Dalje, kot je bilo poudarjeno zgoraj v točki 54, morajo biti zadevni ukrepi primerni za uresničitev zastavljenega cilja in ne smejo prekoračiti okvirov, ki so nujno potrebni za njegovo uresničitev.
59 Nazadnje, glede obsega uvodne izjave 18 Direktive 97/36 je treba opozoriti, prvič, da člen 3a Direktive 89/552, na katerega se ta uvodna izjava nanaša, ne usklajuje posebnih dogodkov, za katere lahko države članice štejejo, da so velikega družbenega pomena. V nasprotju z različico tega člena, ki se pojavi v Sklepu Evropskega parlamenta o skupnem stališču Sveta glede sprejetja Direktive 97/36 (UL 1996, C 362, str. 56) in se izrecno sklicuje na poletne in zimske olimpijske igre ter na svetovno in evropsko prvenstvo v nogometu, se ta določba namreč ne nanaša na posebne dogodke, ki jih je mogoče vključiti na nacionalne sezname.
60 Iz tega sledi, kot navaja tudi Komisija, da uvodne izjave 18 Direktive 97/36 ni mogoče razumeti, kot da je vključitev svetovnega prvenstva na nacionalni seznam dogodkov velikega družbenega pomena avtomatično združljiva s pravom Skupnosti. Te uvodne izjave a fortiori ni mogoče razumeti, kot da je svetovno prvenstvo kot celoto vsekakor mogoče upravičeno vključiti na tak seznam, ne glede na zanimanje za tekme svetovnega prvenstva v zadevni državi članici.
61 Nasprotno pa glede na presojo, navedeno v točkah od 52 do 57 zgoraj, ta uvodna izjava implicira, da kadar država članica tekme svetovnega prvenstva vključi na seznam, ki se ga je odločila pripraviti, ji v obvestilo Komisiji ni treba vključiti posebne obrazložitve, zakaj naj bi šlo za dogodke velikega družbenega pomena.
62 Glede na te ugotovitve je treba presoditi utemeljenost tožbenih razlogov, ki jih je navedla FIFA.
63 Nazadnje, ker FIFA s šestim tožbenim razlogom, navedenim v repliki, zatrjuje kršitev obveznosti obrazložitve v zvezi s presojo Komisije glede pomena vseh tekem svetovnega prvenstva za belgijsko družbo, bo Splošno sodišče najprej preučilo ta tožbeni razlog nato pa bo preizkusilo prvi tožbeni razlog, s katerim izpodbija utemeljenost te presoje.
Šesti tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve
– Trditve strank
64 FIFA trdi, da nič v uvodni izjavi 18 Direktive 97/36 ne omogoča, da bi sklicevanje na svetovno prvenstvo lahko razumeli, kot da se avtomatično nanaša na vseh 64 tekem tega tekmovanja kot dogodkov velikega družbenega pomena. Ravno nasprotno, razdelitev tekem tega tekmovanja na „bolj zanimive“ tekme, vključno s polfinaloma, finalom in tekmami posamezne nacionalne reprezentance, v tem primeru reprezentance Belgije, in „manj zanimive“ tekme, med katere spadajo vse druge tekme, naj bi bila upravičena in naj bi ustrezala metodi, ki so jo uporabile druge države članice, ki so sporočile svoje ukrepe v skladu s členom 3a(2) Direktive 89/552. Komisija naj bi tudi sama priznala tako razdelitev tekem v svojem delovnem dokumentu CC TVSF (97) o uporabi člena 3a Direktive 89/552. Uvodna izjava 18 Direktive 97/36 naj Komisije torej ne bi razbremenila dolžnosti, da navede, zakaj odobrava vključitev vseh tekem svetovnega prvenstva na belgijski seznam dogodkov velikega družbenega pomena za to državo članico.
65 Ocene Komisije iz uvodnih izjav od 6 do 16 izpodbijanega sklepa pa naj ne bi bile podprte z nobenim dokazom, zato ni mogoče šteti, da predstavljajo ustrezno obrazložitev glede opredelitve dogodka velikega družbenega pomena, vsebovane v uvodni izjavi 21 Direktive 97/36. Izpodbijani sklep naj namreč ne bi vseboval nobenega dokaza, da vse tekme svetovnega pokala izpolnjujejo merila, ki jih je sprejela Komisija.
66 Izpodbijani sklep naj poleg tega ne bi vseboval nobenih navedb glede podatkov o belgijskem medijskem prostoru, ki naj bi jih upoštevala Komisija, kot izhaja iz uvodne izjave 3 tega sklepa, niti glede drugih informacij, za katere ta institucija trdi, da jih je imela na voljo, kot je gledanost. V teh okoliščinah naj bi bilo nemogoče, da bi FIFA predstavila svoje stališče glede narave in pomembnosti elementov, ki so Komisijo privedli do ugotovitve, da so vse tekme svetovnega prvenstva velikega pomena za belgijsko družbo, in da bi Splošno sodišče opravilo nadzor, ki mu je poverjen, zato je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen.
67 Komisija ob podpori intervenientov izpodbija utemeljenost tega tožbenega razloga.
– Presoja Splošnega sodišča
68 Najprej je treba opozoriti, da neobstoj ali pomanjkljiva obrazložitev pomenita bistveno kršitev postopka v smislu člena 230 ES in da gre za razlog javnega reda, na katerega lahko in mora paziti sodišče Skupnosti po uradni dolžnosti (glej sodbo Sodišča z dne 2. decembra 2009 v zadevi Komisija proti Irski in drugim, C‑89/08 P, ZOdl., str. I-11245, točka 34 in navedena sodna praksa). To, da je bil ta tožbeni razlog prvič naveden v repliki, Splošnemu sodišču torej ne preprečuje, da preuči njegovo utemeljenost.
69 Dalje, v skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti obrazložitev, ki se zahteva v členu 253 ES, prilagojena vrsti obravnavanega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati tisto, na čemer temeljijo ugotovitve institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko stranke seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor. Zahtevo po obrazložitvi je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino zadevnega akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki akta ali drugi, ki jih ta neposredno in posamično zadeva. V obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, ker se vprašanje, ali obrazložitev izpolnjuje zahteve iz člena 253 ES, nanaša ne le na besedilo tega člena, ampak tudi na kontekst in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (sodba Sodišča z dne 30. marca 2000 v zadevi VBA proti Florimex in drugim, C‑265/97 P, Recueil, str. I-2061, točka 93).
70 FIFA Komisiji očita, da ni obrazložila svojega sklepa, v skladu s katerim se za vse tekme svetovnega prvenstva šteje, da so velikega pomena za belgijsko družbo. Prav tako je treba poudariti, da je v pisnem odgovoru na vprašanje, ki ji ga je Splošno sodišče postavilo v okviru ukrepov procesnega vodstva (glej točko 27 zgoraj), FIFA izrecno potrdila to, kar posredno izhaja iz več točk njenih pisanj, in sicer da meni, da je vključitev „bolj zanimivih“ tekem svetovnega prvenstva – to je finala, polfinal in tekem belgijske reprezentance – na belgijski seznam združljiva s pravom Skupnosti, če so spoštovane tudi zahteve po jasnem in preglednem postopku.
71 Čeprav v uvodni izjavi 18 Direktive 97/36 ni sprejeto nobeno stališče glede ključnega vprašanja, ali naj se na nacionalni seznam dogodkov velikega družbenega pomena vključijo vse ali del tekem svetovnega prvenstva, pa noben tehten razlog ne omogoča sklepa, da je tako mogoče opredeliti le „bolj zanimive“ tekme in jih zato vključiti na tak seznam.
72 Svetovno prvenstvo je namreč tekmovanje, ki ga je prej mogoče upravičeno šteti za en sam dogodek kot pa za vrsto posameznih dogodkov, razdeljenih na „bolj zanimive“ in „manj zanimive“ tekme. V zvezi s tem je splošno znano, da na svetovnem prvenstvu rezultati „manj zanimivih“ tekem odločajo o usodi moštev, tako da je njihovo sodelovanje v „bolj zanimivih“ tekmah – kot so te, ki vključujejo zadevno državno reprezentanco – lahko odvisno od njih. Tako „manj zanimive“ tekme določijo nasprotnike nacionalnega moštva v naslednjih fazah tekmovanja. Poleg tega lahko rezultati „manj zanimivih“ tekem tudi odločijo, ali bo ta nacionalno moštvo napredovala v naslednjo fazo tekmovanja.
73 Glede na ta poseben okvir, ki omogoča, da se svetovno prvenstvo šteje za en sam dogodek, kot je poudarjeno v uvodni izjavi 16 izpodbijanega sklepa, Komisiji ni bilo treba podrobneje obrazložiti svoje presoje glede „manj zanimivih“ tekem, še zlasti, ker ustrezni statistični podatki ne kažejo, da te tekme redno pritegnejo zanemarljivo število televizijskih gledalcev (glej točke od 101 do 109 spodaj). Te okoliščine so Komisiji omogočile, da lahko svoj sklep obrazloži tudi s sklicevanjem na poseben vsesplošni odziv na svetovno prvenstvo v Belgiji, v smislu, da gre za, kot je navedeno v uvodni izjavi 6 izpodbijanega sklepa, posebno priljubljen dogodek pri širši javnosti in ne le pri ljubiteljih nogometa.
74 Iz tega izhaja, da obrazložitev, vsebovana v uvodnih izjavah 6 in 16 izpodbijanega sklepa (glej točko 20 zgoraj) FIFI omogoča, da se seznani z razlogi, zaradi katerih je Komisija menila, da je vse tekme svetovnega prvenstva mogoče upravičeno vključiti na seznam dogodkov velikega pomena za belgijsko družbo, Splošnemu sodišču pa, da opravi nadzor utemeljenosti te presoje, tako da glede na to izpodbijani sklep izpolnjuje pogoje iz člena 253 ES.
75 Šesti tožbeni razlog je zato treba zavrniti.
Prvi tožbeni razlog: kršitev člen 3a(2) Direktive 89/552, ker je Komisija napačno ugotovila, da so belgijski ukrepi združljivi s členom 49 ES
– Trditve strank
76 FIFA zatrjuje, da belgijski seznam, kot je tudi navedeno v uvodni izjavi 17 izpodbijanega sklepa, pomeni oviro za svobodo opravljanja storitev, ker omejuje število izdajateljev televizijskih programov, ki so zainteresirani za pridobitev pravic za prenos tekem svetovnega prvenstva v Belgiji. Glede na pomen ekskluzivnosti pridobitve teh pravic noben izdajatelj televizijskih programov s sedežem v drugi državi članici kot Belgiji, ki ne izpolnjuje pogojev iz zgoraj navedenih točk 9 in 13, ne bi bil zainteresiran za pridobitev neizključnih pravic za prenos, čeprav bi lahko ponudil svoje storitve zadevnima skupnostma v tej državi.
77 Čeprav sprejema možnost omejitve uresničevanja temeljnih svoboščin, ki jih določa Pogodba zaradi nujnih razlogov v splošnem interesu, kot je dostop javnosti do dogodkov velikega družbenega pomena v smislu uvodne izjave 21 Direktive 97/36, FIFA trdi, da mora Komisija opraviti celovit nadzor nad združljivostjo ukrepov, sprejetih ali predvidenih na podlagi člena 3a Direktive 89/552, s pravom Skupnosti, saj so ti ukrepi izjeme, ki jih je treba razlagati restriktivno. Zadevna država članica bi morala dokazati, da so zadevne omejitve upravičene, nujne in sorazmerne, Komisija pa bi morala v okviru tega postopka izkazati, da je prejela vse potrebne dokaze.
78 FIFA v zvezi s tem poudarja, da je za „bolj zanimive“ tekme mogoče upravičeno šteti, da so velikega družbenega pomena v smislu te določbe, kar je tudi v skladu z njeno politiko. V skladu s to politiko je treba polfinale, finale in tekme zadevne nacionalne reprezentance ter otvoritveno tekmo svetovnega prvenstva prenašati neposredno prek brezplačnega televizijskega kanala.
79 Vendar pa naj bi iz več točk pisanj Komisije izhajalo, da ta ni opravila ustreznega nadzora nad združljivostjo belgijskega seznama s pravom Skupnosti, saj ta seznam vključuje vse tekme svetovnega prvenstva, z izgovorom, da je na podlagi uvodne izjave 18 Direktive 97/36 tak nadzor odveč. Po mnenju FIFE to upravičuje razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa.
80 FIFA poleg tega poudarja, da sporni ukrepi niso v skladu z navedenim ciljem zagotavljanja dostopa javnosti do dogodkov velikega pomena za belgijsko družbo, saj bodo dolgoročno povzročili „osiromašenje“ športnih dogodkov, ki so vključeni na seznam, z zmanjšanjem dohodkov, ki jih ustvarjajo, in tako škodovali tudi njihovemu „ohranjanju“ kot dogodkov velikega družbenega pomena.
81 Glede pomena „manj zanimivih“ tekem za belgijsko družbo FIFA trdi, prvič, da te tekme nimajo posebnega vsesplošnega odziva, razen pri ljubiteljih nogometa, in, drugič, da jih običajno niso predvajali brezplačni televizijski kanali niti niso pritegnile številnih gledalcev. Iz tega naj bi izhajalo, da „manj zanimive“ tekme ne izpolnjujejo dveh meril, ki jih je sprejela Komisija v uvodnih izjavah 6 in 16 izpodbijanega sklepa, zato je glede tega storila napako.
82 Kar zadeva merilo glede odziva, ki ga ima svetovno prvenstvo v belgijski družbi, FIFA trdi, da je vključitev vseh tekem svetovnega prvenstva na seznam dogodkov velikega pomena za belgijsko družbo nesorazmeren ukrep glede na zastavljeni cilj. „Manj zanimive“ tekme svetovnega prvenstva naj bi namreč pritegnile le delček gledalcev, ki jih pritegnejo „bolj zanimive“ tekme, vendar tudi tistih, ki jih pritegne vrsta drugih belgijskih televizijskih oddaj, zato je treba njihovo priljubljenost šteti za zelo omejeno. Nesorazmernost naj bi dokazovalo tudi dejstvo, da sami izdajatelji televizijskih programov ne predvajajo vseh tekem v neposrednem prenosu.
83 Te ugotovitve naj bi bile v skladu s prakso odločanja Komisije in sodno prakso ter podprte z zelo nizko gledanostjo nekaterih „manj zanimivih“ tekem, ki naj bi v Valoniji pritegnile med 27.000 in 33.000 gledalcev.
84 Zlasti bi naj izhajalo iz študije, ki je bila opravljena na podlagi informacij iz baze podatkov belgijske raziskovalne družbe, da je povprečno število gledalcev, ki niso ljubitelji nogometa in ki so gledali vsaj 30 zaporednih minut vseh „manj zanimivih“ tekem svetovnega prvenstva, v letih 1998, 2002 in 2006 predstavljalo le 2,5, 0,8 oziroma 2,5 % celotnega občinstva flamske skupnosti in 1,4, 1,2 oziroma 1,4 % celotnega občinstva francoske skupnosti. Nasprotno bi naj v letih 1998, 2002 in 2006 najmanj 30 minut vseh „bolj zanimivih“ tekem svetovnega prvenstva gledalo 17,6, 9,5 oziroma 10 % ljubiteljev nogometa v flamski skupnosti in 10,9, 9 oziroma 12,5 % v francoski skupnosti.
85 Komisija naj bi tako – ker v spornem sklepu ni navedla drugih dokazov glede posebnega vsesplošnega odziva, ki ga ima svetovno prvenstvo, in a fortiori „manj zanimive“ tekme tega tekmovanja v belgijski javnosti – napačno presodila, da so vse tekme tega tekmovanja velikega pomena za belgijsko družbo.
86 Poleg tega naj ne bi bilo mogoče trditi, da so „manj zanimive“ tekme velikega pomena za belgijsko družbo, saj belgijska zakonodaja izdajateljem televizijskih programov ne nalaga, da jih prenašajo, medtem ko taka obveznost obstaja za druge prireditve.
87 V zvezi z merilom iz uvodne izjave 8 izpodbijanega sklepa glede udeležbe reprezentance Belgije FIFA trdi, da to v primeru „manj zanimivih“ tekem že po definiciji ni izpolnjeno.
88 V zvezi z merilom glede običajnega predvajanja svetovnega prvenstva na brezplačni televiziji in „privlačnosti“ za številne gledalce FIFA najprej meni, da je neprimerno, saj vrsta televizijskih oddaj, kot so filmi in zabavne oddaje, izpolnjuje to merilo, pa niso vključene na seznam dogodkov velikega pomena za belgijsko družbo. Nadalje FIFA poudarja, da izpolnjevanje tega merila le nakazuje na pomembnost tega dogodka, ki omogoča, da se preuči možnost njegove vključitve na seznam. Poleg tega, glede na to, da uvodna izjava 16 izpodbijanega sklepa ne vsebuje dokazov o nasprotnem, Komisija naj ne bi mogla utemeljeno sklepati, da je to merilo izpolnjeno in da je vključitev vseh tekem svetovnega prvenstva na belgijski seznam dogodkov velikega družbenega pomena sorazmeren ukrep.
89 FIFA ponavlja, da je interes za „manj zanimive“ tekme svetovnega prvenstva po navadi tako majhen, da se niti ne prenašajo neposredno prek brezplačne televizije, tudi če pa se, ne pritegnejo veliko gledalcev. Tako se vsega skupaj 24 tekem svetovnih prvenstev v letih 1998, 2002 in 2006 ni neposredno prenašalo v eni ali obeh belgijskih skupnostih, ki sta sprejeli sporne ukrepe, medtem ko je 8 tistih tekem, ki so bile v Valoniji predvajane pozneje, pritegnilo zelo omejeno število gledalcev. FIFA poleg tega poudarja, da to, da se dve tekmi igrata sočasno, ne upravičuje tega, da se katera od njiju ne prenaša, saj ju je mogoče prenašati prek različnih kanalov, za ta poseben primer pa se lahko uporabijo tudi podlicence.
90 „Manj zanimive“ tekme svetovnega prvenstva leta 2006 naj bi sicer v povprečju pritegnile le 326.000 oziroma 279.000 gledalcev na Flamskem oziroma v Valoniji, v primerjavi s povprečno 722.000 in 583.000 gledalci, ki naj bi jih pritegnile „bolj zanimive“ tekme tega tekmovanja, podobne trende pa naj bi bilo mogoče zaznati tudi glede svetovnih prvenstev leta 1998 in 2002. Komisija naj bi tako storila napako tudi s tem, da je trdila, da so vse tekme svetovnega prvenstva v Belgiji običajno pritegnile veliko televizijskih gledalcev, in torej ni upoštevala zahtev iz člena 3a Direktive 89/552.
91 FIFA poleg tega poudarja, da bi bilo mogoče dostop javnosti do tekem svetovnega prvenstva zagotoviti z manj omejevalnimi ukrepi, kot so uporaba izdajateljev plačljivih televizijskih programov, katerih storitve lahko še vedno spremlja 90 % belgijskega prebivalstva, poznejši prenos izvlečkov ali celotnih tekem prek televizijskih postaj, ki izpolnjujejo pogoje iz zgoraj navedenih točk 9 in 13, in celo neposredni ali poznejši radijski prenos. Tako bi lahko izdajatelji televizijskih programov, ki izpolnjujejo te pogoje, neposredno prenašali zgolj „bolj zanimive“ tekme. Vendar ker Komisija ni preučila teh možnosti, naj ne bi mogla upravičeno sklepati, da je vključitev vseh tekem svetovnega prvenstva na belgijski seznam dogodkov velikega družbenega pomena nujen in sorazmeren glede na zastavljeni cilj.
92 FIFA prav tako trdi, da če bi v nasprotju z njenimi argumenti zaradi besedila uvodne izjave 18 Direktive 97/36 člen 3a(1) te direktive bilo treba razumeti tako, da je treba svetovno prvenstvo kot celoto šteti za dogodek velikega družbenega pomena, bi bilo treba šteti, da je bil na podlagi člena 241 ES zoper to določbo v okviru tožbe oziroma v vsakem primeru v okviru replike implicitno vložen ugovor. V tem ugovoru se FIFA sklicuje na skupek argumentov, s katerimi želi dokazati, da po njenem mnenju nič ne upravičuje, da bi se svetovno prvenstvo v celoti štelo za en sam dogodek velikega družbenega pomena.
93 Komisija ob podpori intervenientov izpodbija utemeljenost tega tožbenega razloga.
– Presoja Splošnega sodišča
94 Opozoriti je treba, prvič, da je s tem, da člen 3a Direktive 89/552 določa, da države članice opredelijo dogodke velikega družbenega pomena tako, kot je določeno v uvodni izjavi 21 Direktive 97/36, državam članicam v zvezi s tem dana široka diskrecijska pravica.
95 Drugič, kljub temu, da člen 3a Direktive 89/552 ne usklajuje posebnih dogodkov, za katere lahko država članica šteje, da so velikega družbenega pomena (glej točki 59 in 60 zgoraj), pa omemba svetovnega prvenstva v uvodni izjavi 18 Direktive 97/36 pomeni, da Komisija ne more šteti, da je vključitev tega tekmovanja na seznam dogodkov v nasprotju s pravom Skupnosti, ker ji zadevna država članica ni sporočila posebnih razlogov, zaradi katerih naj bi šlo za dogodek velikega družbenega pomena (glej točko 61 zgoraj). Vendar pa je mogoče morebitni sklep Komisije – da je vključitev svetovnega prvenstva v celoti na seznam dogodkov velikega pomena za družbo države članice združljiva s pravom Skupnosti, ker je to tekmovanje po njegovi naravi mogoče upravičeno šteti za en sam dogodek – izpodbijati na podlagi posebnih dokazov, ki kažejo, da „manj zanimive“ tekme niso tako pomembne za družbo te države.
96 Kot je bilo namreč izpostavljeno v točkah 59 in 60 zgoraj, niti uvodna izjava 18 Direktive 97/36 niti člen 3a Direktive 89/552 ne obravnavata vprašanja, ali je svetovno prvenstvo v celoti mogoče upravičeno vključiti na seznam dogodkov velikega družbenega pomena, ne glede na zanimanje za njegove tekme v zadevni državi članici, zlasti za „manj zanimive“ tekme.
97 Zato je vsaka razprava glede zakonitosti Direktive 97/36, kar zadeva opredelitev svetovnega prvenstva v celoti kot dogodka velikega družbenega pomena, in ne samo „bolj zanimivih“ tekem tega tekmovanja (glej točko 92 zgoraj), odveč, saj uvodna izjava 18 te direktive ne obravnava tega vprašanja. Tako ni treba odločiti o tem, ali je bila FIFA v zvezi s tem v svoji repliki upravičena vložiti ugovor na podlagi člena 241 ES oziroma ali je treba tak ugovor šteti za implicitno naveden v tožbi.
98 Tretjič, kot je bilo pojasnjeno v točkah 71 in 72 zgoraj, je mogoče svetovno prvenstvo prej upravičeno šteti za en sam dogodek, kot pa za vrsto posameznih dogodkov, razdeljenih na „bolj zanimive“ in „manj zanimive“ tekme, tako da je pristop belgijskih organov v okvirih njihove diskrecijske pravice.
99 Pomembnost „manj zanimivih“ tekem prav tako izhaja iz samega dejstva, da so te tekme del tega tekmovanja, tako kot pri drugih športih za katere se interes, ki je običajno nizek, poveča, kadar potekajo na olimpijskih igrah.
100 Torej Komisija s tem, da ni podvomila, da pri presoji pomena svetovnega prvenstva za belgijsko družbo ni potrebe po razlikovanju med „bolj zanimivimi“ in „manj zanimivimi“ tekmami, temveč je to tekmovanje štela za celoto, in ne za serijo posameznih dogodkov (uvodni izjavi 6 in 16 izpodbijanega sklepa, glej točko 20 zgoraj), ni storila nobene napake.
101 Argumenti, ki jih je FIFA v zvezi s tem navedla v okviru tega tožbenega razloga, ne morejo ovreči ugotovitev iz uvodnih izjav 6 in 16 izpodbijanega sklepa.
102 Dejstvo, da je odstotek gledalcev, ki niso ljubitelji nogometa in ki so gledali 30 zaporednih minut vseh „manj zanimivih“ tekem svetovnega prvenstva iz let 1998, 2002 in 2006, zelo nizek (glej točko 84 zgoraj), ni odločilno, saj ni nujno, da morajo biti vse „manj zanimive“ tekme velikega pomena za belgijsko družbo, da bi bilo mogoče svetovno prvenstvo v celoti upravičeno vključiti na belgijski seznam takih dogodkov. Nasprotno, da se upraviči nerazlikovanje med „bolj zanimivimi“ in „manj zanimivimi“ tekmami glede njihovega družbenega pomena, zadošča, da se značilnosti, opisane zgoraj v točki 72, nanašajo na nekatere „manj zanimive“ tekme, katerih števila in udeležencev ni mogoče določiti ob sestavljanju seznama ali pridobitvi pravic do prenosa. Torej je bilo merilo, ki je bilo uporabljeno za sondaže, opravljene v okviru te raziskave, preveč restriktivno in zato neustrezno tako za strukturo svetovnega prvenstva kot za značilnosti, ki jih mora to tekmovanje izpolnjevati, da se lahko v celoti uvrsti med dogodke velikega družbenega pomena.
103 Te ugotovitve ovržejo tudi trditev FIFE, da se nekatere „manj zanimive“ tekme svetovnih prvenstev iz let 1998, 2002 in 2006 niso neposredno prenašale ali se sploh niso prenašale, zlasti ker se ta trditev, z dvema izjemama, nanaša na tekme, ki so potekale sočasno z drugimi „manj zanimivimi“ tekmami, ki pa so v skladu z dokumentom z naslovom „Gledanost svetovnih prvenstev od leta 1998 do leta 2006 v Belgiji“, ki ga je predložila FIFA, vseeno pritegnile med 125.000 in 697.000 televizijskih gledalcev na Flamskem in med 152.000 in 381.000 televizijskih gledalcev v Valoniji. Zato neprenašanje ali poznejše prenašanje tekem omejenega števila „manj zanimivih“ tekem ne pomeni, de je kljub njihovim značilnostim (glej točki 72 in 99 zgoraj) treba šteti, da te tekme kot celota niso velikega pomena za belgijsko družbo, zlasti kadar so take rešitve sprejete iz objektivnega razloga, kot je sočasno igranje dveh tekem. Glede tega je treba dodati, da se v skladu s tem dokumentom tekme, ki potekajo sočasno z drugimi tekmami svetovnega prvenstva, sploh ne predvajajo le na Flamskem. Poleg tega se v nasprotju s trditvami FIFE uvodna izjava 16 izpodbijanega sklepa (glej točko 20 zgoraj) ne nanaša na tekme, ki se običajno neposredno prenašajo, ampak na tekme, ki se običajno prenašajo na brezplačni televiziji, kar ustreza četrtemu merilu, določenemu v uvodni izjavi 5 istega sklepa. Kar zadeva trditev, da „manj zanimive“ tekme že po definiciji ne zajemajo reprezentance Belgije, zadošča spomniti, prvič, kot je že bilo navedeno, da je svetovno prvenstvo mogoče upravičeno šteti za en sam dogodek velikega pomena za belgijsko družbo in, drugič, da je Komisija ugotovila le, da sta bili izpolnjeni prvo in četrto merilo iz uvodne izjave 5 izpodbijanega sklepa, ne da bi se posebej izrekla glede tretjega merila.
104 Prav tako ni mogoče uspeti s trditvami glede gledanosti „manj zanimivih“ tekem svetovnih prvenstev iz let 1998, 2002 in 2006 (glej točko 90 zgoraj).
105 V zvezi s tem je treba poudariti, da v nasprotju s trditvami FIFE gledanost „manj zanimivih“ tekem v primerjavi z gledanostjo „bolj zanimivih“ tekem ne pomeni, da prve niso pritegnile velikega števila televizijskih gledalcev. V skladu z dokumentom z naslovom „Gledanost svetovnih prvenstev od leta 1998 do leta 2006 v Belgiji“ so namreč „manj zanimive“ tekme pritegnile povprečno 32 % televizijskih gledalcev, ki so gledali „bolj zanimive“ tekme svetovnega prvenstva iz leta 1998, za svetovni prvenstvi iz let 2002 oziroma 2006 pa je bil ta odstotek 31 % oziroma 46 %. Čeprav so te številke res nižje od teh, ki se nanašajo na „bolj zanimive“ tekme, pa se za vključitev „manj zanimivih“ tekem na nacionalni seznam dogodkov velikega družbenega pomena ne zahteva, da pritegnejo enako število gledalcev kot „bolj zanimive“ tekme. V obravnavanem primeru teh številk ni mogoče razumeti, kot da predstavljajo število televizijskih gledalcev, ki bi jih v Belgiji navadno pritegnile tekme, ki ne potekajo v okviru velikega mednarodnega tekmovanja v nogometu, ki vključuje nacionalne reprezentance, in ki poleg tega ne vključujejo belgijske reprezentance.
106 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu z dokumentom z naslovom „Gledanost svetovnih prvenstev od leta 1998 do leta 2006 v Belgiji“ dvanajst „manj zanimivih“ tekem svetovnega prvenstva leta 1998 pritegnilo med 1 milijonom in 1,345 milijona televizijskih gledalcev, osem pa jih je pritegnilo med 799.000 in 976.000 televizijskih gledalcev. Iz istega dokumenta je razvidno, da je petnajst „manj zanimivih“ tekem svetovnega prvenstva 2002 pritegnilo med 624.000 in 915.000 televizijskih gledalcev, sedem pa jih je pritegnilo med 511.000 in 589.000 televizijskih gledalcev. Kar zadeva „manj zanimive“ tekme svetovnega prvenstva leta 2006, je iz tega dokumenta razvidno, da jih je deset pritegnilo med 808.000 in 1,185 milijona televizijskih gledalcev, štirinajst pa jih je pritegnilo med 649.000 in 768.000 televizijskih gledalcev.
107 V skladu z dokumentom z naslovom „Gledanost svetovnih prvenstev od leta 1998 do leta 2006 v Belgiji“ pa so „bolj zanimive“ tekme tekmovanj iz let 1998, 2002 oziroma 2006 v celotni Belgiji pritegnile v povprečju 2,172 milijona, 1,418 milijona oziroma 1,305 milijona televizijskih gledalcev. V primerjavi s temi povprečji številke, navedene v točki 106 zgoraj, kažejo, da „manj zanimive“ tekme v Belgiji pritegnejo številno občinstvo, kar je mogoče razložiti le z dejstvom, da so te tekme vključene na spored tekem svetovnega prvenstva. Potrjujejo torej ugotovitve iz zgoraj navedenih točk 71, 72 in 99 ter podpirajo stališče, navedeno v uvodni izjavi 16 izpodbijanega sklepa, v skladu s katerim tekme svetovnega prvenstva, vključno z „manj zanimivimi“ tekmami, običajno pritegnejo velik del televizijskih gledalcev.
108 Te analize ne postavlja pod vprašaj domnevna posebno nizka gledanost nekaterih „manj zanimivih“ tekem, na katero se sklicuje FIFA (glej točko 83 zgoraj). V zvezi s tem je treba poudariti, da sta se od treh tekem, na katere se sklicuje FIFA, dve začeli ob 8.30, tretja pa ob 13.30 po belgijskem času, in da so te tekme potekale sočasno kot tri druge „manj zanimive“ tekme in kljub temu pritegnile 221.000, 290.000 oziroma 163.000 televizijskih gledalcev v Valoniji. Na dejstvo, da je časovna razlika v povezavi z uro, ko so potekale zadevne tekme, vzrok temu pojavu, ki se opaža pri tekmovanju iz leta 2002, kaže veliko večja gledanost „manj zanimivih“ tekem, ki niso bile predvajane zelo zgodaj zjutraj niti med delovnim časom, to so te, navedene v točki 106 zgoraj. Poleg tega je iz obvestila za javnost, priloženemu dupliki, razvidno, da FIFA sama priznava pomen časovne razlike, ki določa uro tekme v vsaki državi, saj je to okoliščino priznala kot dejavnik, ki je vplival na številčnost občinstva v Aziji in Evropi med svetovnima prvenstvoma v letih 2002 in 2006.
109 Gledanost „manj zanimivih“ tekem torej potrjuje – in ne ovrže – presojo iz zgoraj navedene točke 100.
110 Poleg tega ugotovitev iz točke 107 zgoraj ni v nasprotju z ugotovitvijo, ponazorjeno v uvodni izjavi 40 Odločbe 2000/400/ES z dne 10. maja 2000 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] (zadeva št. IV/32.150 – Eurovision, UL L 151, str. 18), na katero namiguje FIFA (glej točko 83 zgoraj). V skladu s to uvodno izjavo so mednarodni dogodki za občinstvo neke države navadno bolj zanimivi od nacionalnih, če na njem sodeluje nacionalno moštvo ali državni prvak, medtem ko mednarodni dogodki, na katerih ne sodeluje nobeno nacionalno moštvo ali državni prvak, po navadi ne vzbudijo velikega zanimanja. Na svetovnem prvenstvu pa po navadi sodeluje belgijska reprezentanca. Pa tudi če ne bi sodelovala, se nenavzočnost nacionalne reprezentance po navadi potrdi po tem, ko je seznam dogodkov velikega pomena za belgijsko družbo že sestavljen in tudi po prenosu pravic do televizijskega predvajanja za zadevno leto.
111 Glede trditve, da ne obstaja obveznost predvajanja „manj zanimivih“ tekem (glej točko 86 zgoraj), zadošča poudariti, da odločitev, da se izdajatelju televizijskih programov ne naloži predvajanja dogodka, nikakor ne pomeni da ta dogodek ni velikega družbenega pomena v smislu člena 3a Direktive 89/552, čeprav je nalaganje takih obveznosti splošna praksa nacionalnega zakonodajalca. Ob upoštevanju načela sorazmernosti je namreč namen zgoraj navedenega člena preprečiti, da zaradi izključnih pravic do televizijskega prenosa javnost v državi članici ne bi imela možnosti spremljati nekaterih dogodkov na brezplačni televiziji. Njegov namen torej ni posredno prisiliti države, ki želijo zagotavljati tako zaščito, da izdajateljem brezplačnih televizijskih programov naložijo prenašanje teh dogodkov. Če bi morale države članice, zato da bi se dogodek upravičeno vključil na seznam dogodkov velikega družbenega pomena, izdajateljem brezplačnih televizijskih programov naložiti, da te dogodke predvajajo, bi sporna določba ustvarila posledice, ki segajo prek njenega cilja.
112 Glede na to, da je treba zavrniti trditve FIFE, da je Komisija storila napako s tem, da je potrdila presojo belgijskih organov, da svetovno prvenstvo v celoti predstavlja dogodek velikega pomena za belgijsko družbo, je treba zavrniti tudi trditev, da Komisija ni opravila ustrezne presoje glede pomena „manj zanimivih“ tekem za belgijsko družbo (glej točko 79 zgoraj).
113 Kar zadeva trditev, da druge oddaje izpolnjujejo četrto merilo iz uvodne izjave 5 izpodbijanega sklepa (glej točko 88 zgoraj), je najprej treba poudariti, da oddaje, na katere se FIFA sklicuje, ne predstavljajo dogodkov v smislu uvodne izjave 21 Direktive 97/36.
114 Nato je treba poudariti, da člen 3a(1) Direktive 89/552 držav članic ne zavezuje, da sestavijo seznam dogodkov velikega družbenega pomena, niti jim, kadar tak seznam obstaja, ne nalaga, da morajo vanj vključiti nek dogodek, čeprav bi ga bilo mogoče upravičeno vključiti. Poleg tega, da je v tej določbi navedeno, da „lahko“ vsaka država članica sprejme ukrepe za dosego ciljev, na katere se nanaša ta določba, ta določba vzpostavlja možnost držav članic, da odstopajo od nekaterih pravil Pogodbe, kot so pravila, ki urejajo svobodo opravljanja storitev. Kar pa zadeva izbiro med več konkretnimi dogodki velikega družbenega pomena v smislu Direktive 97/36, državam članicam ne bi smelo biti neposredno ali posredno naloženo, da na svoj seznam vključijo druge dogodke, kot so dogodki, ki so jih za to izbrale, in da naj od pravil Pogodbe odstopajo bolj, kot želijo. V zvezi s tem je treba dodati, da se preizkus Komisije v okviru člena 3a(2) Direktive 89/552 glede narave vključenih dogodkov kot dogodkov velikega družbenega pomena opravi glede njihovih značilnosti, in ne glede značilnosti drugih nevključenih dogodkov.
115 Zato kadar je dogodek velikega družbenega pomena za državo članico, Komisija prava ne uporabi napačno, če v okviru nadzora, ki ga opravi na podlagi člena 3a(2) Direktive 89/552, ne nasprotuje njegovi vključitvi na seznam, ki ga je sestavila zadevna država članica, ker vanj ni vključen neki drugi dogodek, ki je morebiti pomembnejši za to družbo.
116 Tudi če obstajajo drugi dogodki v smislu uvodne izjave 21 Direktive 97/36, ki so za belgijsko družbo še večjega pomena kot svetovno prvenstvo, vendar niso vključeni na seznam, ki so ga sestavili belgijski organi, Komisija s tem, da je sprejela vključitev tega tekmovanja na sporni seznam, ni kršila načela enakega obravnavanja.
117 Glede trditev, ki izpodbijajo sorazmernost vključitve vseh tekem svetovnega prvenstva na belgijski seznam dogodkov velikega družbenega pomena, je treba poudariti, da trditve, navedene v točki 82 zgoraj, razkrivajo zmedo med, na eni strani, velikim družbenim pomenom, ki je prvi pogoj, ki mora biti izpolnjen in predstavlja nujni razlog v splošnem interesu, ki upravičuje omejitev s Pogodbo zagotovljene temeljne svoboščine (glej zgoraj navedene točke od 52 do 57), in, na drugi strani, sorazmernostjo zadevne omejitve, ki predstavlja drugi pogoj, ki ga mora izpolniti nacionalna zakonodaja, ki omejuje tako svoboščino, da bi bila združljiva s pravom Skupnosti (glej točko 58 zgoraj). V zvezi s tem zadošča opozoriti, kot izhaja iz analize tega tožbenega razloga, da je svetovno prvenstvo mogoče upravičeno šteti za en sam dogodek velikega pomena za belgijsko družbo, saj gledanost „manj zanimivih“ tekem potrjuje – in ne ovrže – presojo iz uvodnih izjav 6 in 16 izpodbijanega sklepa. Ugotoviti je torej treba, da očitek, da zadevne tekme niso velikega družbenega pomena, tako da so belgijski ukrepi nesorazmerni, vsekakor temelji na napačni premisi. Zato ta očitek ne ovrže ugotovitve Komisije, da je vključitev vseh tekem svetovnega prvenstva na seznam dogodkov velikega pomena za belgijsko družbo ustrezna in sorazmerna, saj je to tekmovanje po svoji naravi enoten dogodek.
118 Kar zadeva trditve glede kršitve načela sorazmernosti, navedene v točki 91 zgoraj, zadošča opozoriti, da možnosti, ki jih je predlagala FIFA, niso združljive z opredelitvijo brezplačne televizije iz uvodne izjave 22 Direktive 97/36, za katero je FIFA v repliki izrecno izjavila, da jo priznava. Iz tega izhaja, da Komisiji pred sprejetjem sklepa o sorazmernosti vključitve celotnega svetovnega prvenstva na seznam dogodkov velikega pomena za belgijsko družbo, ni bilo treba preučiti teh možnosti.
119 Iz tega izhaja, da Komisija s tem, da je vključitev vseh tekem svetovnega prvenstva na seznam dogodkov velikega pomena za belgijsko družbo štela za združljivo s pravom Skupnosti, ni kršila člena 3a(2) Direktive 89/552, zato je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.
Drugi in tretji tožbeni razlog: kršitev člena 49 ES ali kršitev člena 3a(2) Direktive 89/552, ker je Komisija napačno ugotovila, da so belgijski ukrepi združljivi s členoma 49 ES oziroma 43 ES
– Trditve strank
120 FIFA v tožbi navaja, da trditve, ki jih je navedla v podporo prvemu tožbenemu razlogu, kažejo tudi na to, da je Komisija s tem, da je štela, da je vključitev vseh tekem svetovnega prvenstva na seznam dogodkov velikega pomena za belgijsko družbo združljiva s pravom Skupnosti, kršila člen 49 ES.
121 FIFA v repliki dodaja, prvič, da čeprav se brez razlikovanja uporablja za nacionalne in tuje izdajatelje televizijskih programov, belgijska zakonodaja preprečuje prodajo izključnih pravic do prenosa vseh tekem svetovnega prvenstva izdajateljem televizijskih programov, ki ne izpolnjujejo pogojev, navedenih v točkah 9 in 13 zgoraj, in, drugič, da na podlagi mehanizma vzajemnega priznavanja, ki ga je sprožil izpodbijani sklep, izdajatelji televizijskih programov s sedežem v drugih državah članicah v Belgiji ne morejo izključno prenašati nobene tekme svetovnega prvenstva, ker ne izpolnjujejo navedenih pogojev. Čeprav zakonodaja, ki jo je sprejela flamska skupnost, dopušča možnost, da zadevni izdajatelji televizijskih programov izključno prenašajo tekme svetovnega prvenstva, kadar noben izdajatelj televizijskih programov, ki izpolnjuje pogoje iz zgoraj navedene točke 9, ni pripravljen prevzeti take podlicence od njih, je ta možnost zgolj teoretična. Zaradi izključitve možnosti pridobitve tovrstnih izključnih pravic za prenos v Belgiji izdajatelji televizijskih programov s sedežem v drugih državah članicah nimajo interesa, da bi jih pridobili, zato v tej državi ne morejo predvajati nobene tekme svetovnega prvenstva.
122 Vendar bi bilo mogoče omejevalne učinke za svobodo opravljanja storitev izdajateljev televizijskih programov s sedežem v drugih državah članicah in ne v Belgiji zmanjšati na ustrezno raven s tem, da bi se na seznam dogodkov velikega pomena vključile samo tiste tekme svetovnega prvenstva, ki so v resnici takega pomena za belgijsko družbo, in sicer „bolj zanimive“ tekme, h katerim je FIFA vedno dodala otvoritveno tekmo in slovesnost. Belgijski ukrepi, kot jih je Komisija odobrila z izpodbijanim sklepom, pa naj bi povzročili omejitve svobode opravljanja storitev, ki so nesorazmerne in neupravičene glede na zastavljeni cilj.
123 V okviru tožbenega razloga kršitve pravice do ustanavljanja FIFA v tožbi poudarja, da vključitev vseh tekem svetovnega prvenstva na seznam dogodkov velikega pomena za belgijsko družbo preprečuje izdajateljem televizijskih programov, ki želijo imeti sedež v Belgiji in zaradi tega ponuditi storitve plačljive televizije, da bi pridobili izključne pravice do prenosa tekem svetovnega prvenstva v tej državi. Pridobitev neizključnih pravic do prenosa pa malim izdajateljem televizijskih programov ne omogoča pridobiti prihodkov, naročnikov in ugleda, potrebnih za ustanovitev v Belgiji, tako da je Komisija s tem, da je menila, da vključitev vseh tekem svetovnega prvenstva na seznam dogodkov velikega pomena za belgijsko družbo ne krši člena 43 ES, storila napako.
124 Komisija ob podpori intervenientov izpodbija utemeljenost teh tožbenih razlogov.
– Presoja Splošnega sodišča
125 Ni sporno, kot je potrjeno tudi v uvodni izjavi 17 izpodbijanega sklepa, da mehanizem vzajemnega priznavanja, ki ga je sprožil izpodbijani sklep na podlagi člena 3a Direktive 89/552, omejuje svobodo opravljanja storitev na skupnem trgu, kot je določena v členu 49 ES.
126 Poleg tega, kot trdi FIFA, lahko belgijski ukrepi izdajatelje televizijskih programov s sedežem v drugih državah članicah postavijo v manj ugoden dejanski ali pravni položaj v primerjavi z izdajatelji televizijskih programov s sedežem v Belgiji. Čeprav se zakonodaja, navedena v točkah od 7 do 15 zgoraj, brez razlike uporablja za nacionalne in za tuje izdajatelje televizijskih programov, je v zvezi s tem v resnici precej manj verjetno, da noben izdajatelj televizijskih programov, ki izpolnjuje merila iz zgoraj navedenih točk 9 in 13, s sedežem najverjetneje v Belgiji, ne bi bil zainteresiran za prenos svetovnega prvenstva in bi tako dal možnost izdajatelju televizijskih programov, ki želi imeti sedež v Belgiji, da izključno prenaša navedeni dogodek, kot pa obratno. Poleg tega v skladu z belgijsko zakonodajo ta možnost obstaja le za flamsko skupnost (glej točko 10 zgoraj). Iz tega izhaja, da belgijski ukrepi dejansko predstavljajo oviro svobodi ustanavljanja, kot je določena v členu 43 ES.
127 Vendar je omejitve svobode opravljanja storitev in svobode ustanavljanja mogoče upravičiti, če je njihov namen zavarovati pravico do obveščenosti in širši javnosti zagotoviti dostop do televizijskega spremljanja nacionalnih in nenacionalnih dogodkov velikega družbenega pomena, z dodatnima pogojema, da so primerne za uresničitev zastavljenega cilja in ne prekoračijo okvirov, ki so potrebni za njegovo uresničitev (glej točke od 52 do 58 zgoraj).
128 V zvezi s tem je treba opozoriti, da FIFA izpodbija zakonitost izpodbijanega sklepa glede na določbe Pogodbe o svobodi opravljanja storitev in svobodi ustanavljanja, ker je Komisija odobrila vključitev „manj zanimivih“ tekem na seznam dogodkov velikega pomena za belgijsko družbo. Po mnenju FIFE te tekme ne ustrezajo tej opredelitvi, tako da je omejitev svobode opravljanja storitev in svobode ustanavljanja nesorazmerna.
129 Tako kot trditve, obravnavane v točki 117 zgoraj, tudi razlogi v podporo tožbenemu razlogu kršitve člena 49 ES povzročajo zmedo med, na eni strani, velikim družbenim pomenom, ki je prvi pogoj, ki mora biti izpolnjen in predstavlja nujni razlog v splošnem interesu, ki upravičuje omejitev s Pogodbo zagotovljene temeljne svoboščine (glej zgoraj navedene točke od 52 do 57), in, na drugi strani, sorazmernostjo zadevne omejitve, ki predstavlja drugi pogoj, ki ga mora izpolniti nacionalna zakonodaja, ki omejuje tako svoboščino, da bi bila združljiva s pravom Skupnosti (glej točko 58 zgoraj). V zvezi s tem zadošča opozoriti, kot izhaja iz analize tega tožbenega razloga, da je svetovno prvenstvo mogoče upravičeno šteti za en sam dogodek velikega pomena za belgijsko družbo, saj gledanost „manj zanimivih“ tekem potrjuje – in ne ovrže – presojo iz uvodnih izjav 6 in 16 izpodbijanega sklepa. Ugotoviti je torej treba, da očitek, da bi se moral sporni seznam, da bi bil sorazmeren, omejiti na vključitev „bolj zanimivih“ tekem, ker so samo te velikega pomena za belgijsko družbo, vsekakor temelji na napačni premisi. Zato ta očitek ne ovrže ugotovitve Komisije, da je vključitev vseh tekem svetovnega prvenstva na seznam dogodkov velikega pomena za belgijsko družbo sorazmerna.
130 Glede na ugotovitve, navedene v točkah od 127 do 129 zgoraj, je treba prav tako zavrniti trditve FIFE glede svobode ustanavljanja.
131 Zato je treba drugi in tretji tožbeni razlog zavrniti.
Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 3a(2) Direktive 89/552, ker je Komisija napačno ugotovila, da so belgijski ukrepi združljivi z lastninsko pravico FIFE
– Trditve strank
132 FIFA poudarja, da prepoved prodaje izključnih pravic do prenosa vseh tekem svetovnega prvenstva na izdajatelje televizijskih programov, ki ne izpolnjujejo pogojev iz točk od 9 do 13 zgoraj, razveljavlja njeno lastninsko pravico v njenem bistvu in jo vsekakor nesorazmerno in neupravičeno omejuje. Možnost prodaje teh pravic v razpisnem postopku, v katerem lahko sodeluje več interesentov, naj bi bil najmočnejši dejavnik, ki določa vrednost teh pravic, in je najpomembnejši vir prihodkov FIFE. Komisija naj bi torej s tem, da ni ugotovila kršitve lastninske pravice, ki jo varujeta člen 1 prvega dodatnega protokola k EKČP in pravo Skupnosti, napačno uporabila pravo.
133 Poleg tega bi naj bila možnost, določena z flamsko zakonodajo, da izdajatelji televizijskih programov, ki ne izpolnjujejo teh pogojev, prenašajo tekme svetovnega prvenstva, zgolj teoretična (glej točko 121 zgoraj), v Valoniji pa ta možnost sploh ne obstaja.
134 Cilj dostopa javnosti do dogodkov velikega pomena za belgijsko družbo pa bi bilo mogoče doseči tako, da bi se na seznam takih dogodkov vključile samo tiste tekme svetovnega prvenstva, ki so v resnici takega pomena za to družbo, in sicer „bolj zanimive“ tekme.
135 Komisija ob podpori intervenientov izpodbija utemeljenost tega tožbenega razloga.
– Presoja Splošnega sodišča
136 Opozoriti je treba, da je, kar med strankami ni sporno, FIFA organizator svetovnega prvenstva v smislu uvodne izjave 21 Direktive 97/36, zato mora vsaka oseba, ki želi izkoriščati pravice do televizijskega prenosa tega dogodka, te pravice pridobiti od FIFE ali od osebe, ki jih je pridobila od FIFE.
137 Ker lahko na vrednost teh pravic vplivajo pravni učinki, ki jih ustvarja izpodbijani sklep (glej točke od 37 do 41 zgoraj), ti pravni učinki vplivajo tudi na lastninsko pravico FIFE.
138 Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da če se država članica sklicuje na določbe, kot sta člena 46 ES in 55 ES, da bi upravičila ureditev, ki bi lahko ovirala uresničevanje svobode opravljanja storitev ali svobode ustanavljanja, je treba to utemeljitev, določeno s pravom Skupnosti, razlagati ob upoštevanju splošnih pravnih načel in zlasti temeljnih pravic. Tako je mogoče zadevno nacionalno ureditev uvrstiti med izjeme, ki jih določajo te določbe, le, če je v skladu s temeljnimi pravicami, katerih spoštovanje zagotavljajo sodišča Skupnosti (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 18. junija 1991 v zadevi ERT, C‑260/89, Recueil, str. I‑2925, točka 43). Prav tako ni mogoče sprejeti, da bi bilo mogoče nacionalni ukrep, ki ni v skladu s temeljnimi pravicami, kot je lastninska pravica (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 10. julija 2003 v združenih zadevah Booker Aquaculture in Hydro Seafood, C‑20/00 in C‑64/00, Recueil, str. I‑7411, točka 67), uvrstiti med izjeme, priznane na podlagi dejstva, da ustreza nujnim razlogom v splošnem interesu, kot je televizijski dostop javnosti do dogodkov velikega družbenega pomena.
139 Vendar načelo varstva lastninske pravice v okviru prava Skupnosti ni absolutno in ga je treba obravnavati glede na vlogo, ki jo ima v družbi. Zato je mogoče izvrševanje lastninske pravice omejiti, pod pogojem, da te omejitve dejansko ustrezajo ciljem v splošnem interesu in ne pomenijo glede na zastavljene cilje nesorazmernega in nedopustnega ukrepa, ki bi ogrožal samo bistvo tako zagotovljene pravice (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 12. maja 2005 v zadevi Regione autonoma Friuli-Venezia Giulia in ERSA, C‑347/03, ZOdl., str. I‑3785, točka 119, in z dne 12. julija 2005 v združenih zadevah Alliance for Natural Health in drugi, C‑154/04 in C‑155/04, ZOdl., str. I‑6451, točka 126).
140 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je svetovno prvenstvo iz razlogov, naštetih v točkah od 98 do 119 zgoraj, in v nasprotju s tem, kar trdi FIFA, mogoče upravičeno šteti za en sam dogodek velikega pomena za belgijsko družbo, saj gledanost „manj zanimivih“ tekem potrjuje – in ne ovrže – presojo iz uvodnih izjav 6 in 16 izpodbijanega sklepa. Glede na to in kot je bilo navedeno v točki 117 zgoraj, to, da je svetovno prvenstvo en sam dogodek, pomeni, da Komisija s tem, da je menila, da je vključitev vseh njegovih tekem na belgijski seznam sorazmeren ukrep, ni storila napake.
141 Tako je treba ugotoviti, da očitek, da vključitev „manj zanimivih“ tekem na seznam dogodkov velikega pomena za belgijsko družbo pomeni nesorazmeren in nedopusten poseg v lastninsko pravico FIFE, ker te tekme niso taki dogodki, temelji na napačni premisi.
142 Poleg tega, čeprav lahko zadevna zakonodaja vpliva na plačilo, ki ga bo FIFA dobila za podelitev pravic do prenosa svetovnega prvenstva v Belgiji, ne zmanjšuje tržne vrednosti teh pravic, saj, prvič, ne obvezuje FIFE, da jih proda pod kakršnimi koli pogoji, in je, drugič, FIFA zaščitena pred skrivno dogovorjenimi ravnanji ali zlorabami tako s pravom Skupnosti kot z nacionalnim konkurenčnim pravom. Iz tega izhaja, da Komisija s tem, da je ugotovila, da so belgijski ukrepi sorazmerni, ni storila napake.
143 Zato je treba četrti tožbeni razlog zavrniti.
Peti tožbeni razlog: kršitev člena 3a(2) Direktive 89/552, ker je Komisija napačno ugotovila, da je bil postopek, v katerem so bili sprejeti belgijski ukrepi, jasen in pregleden
– Trditve strank
144 FIFA trdi, da so belgijski organi ravnali samovoljno in niso predložili pojasnil glede seznama dogodkov velikega družbenega pomena. Flamski medijski svet naj bi obžaloval arbitrarni način sestavljanja zadevnega seznama, prav tako pa tudi njegovo dolžino in neobrazložitev izbire dogodkov.
145 Poleg tega naj bi belgijski organi pri izbiri dogodkov za vpis na seznam uporabili drugačna meril od tistih, ki so omenjena v uvodni izjavi 5 izpodbijanega sklepa.
146 Prvič, merilo, v skladu s katerim mora dogodek biti zelo aktualen in zbujati velik interes javnosti (glej točko 8 zgoraj, prva alinea) naj bi se bistveno razlikoval od prvega merila, sprejetega v uvodni izjavi 5 izpodbijanega sklepa (glej točko 20 zgoraj), saj ne zahteva, da se preveri, ali ima dogodek poseben vsesplošni odziv tudi pri tistih, ki običajno ne spremljajo zadevnega športnega dogodka ali dejavnosti, ampak zahteva le, da je dogodek aktualen in da zbuja interes javnosti.
147 Drugič, merilo, po katerem mora dogodek potekati v okviru pomembnega mednarodnega tekmovanja ali biti tekma, v kateri sodeluje državna reprezentanca, moštvo belgijskega kluba ali eden ali več belgijskih športnikov ali športnic, naj bi se precej razlikovalo od tretjega merila iz uvodne izjave 5 izpodbijanega sklepa, saj slednje zahteva tako sodelovanje belgijskega moštva ali športnika oziroma športnice kot tudi, da dogodek poteka v okviru mednarodnega tekmovanja.
148 Nazadnje FIFA trdi, da belgijski organi niso navedli nobenih pojasnil glede vključitve vseh tekem svetovnega prvenstva na seznam dogodkov velikega družbenega pomena, tako da Komisija ni mogla veljavno ugotoviti, da je bil ta seznam sestavljen jasno in pregledno, kot to zahteva člen 3a(1) Direktive 89/552.
149 Komisija ob podpori intervenientov izpodbija utemeljenost tega tožbenega razloga.
– Presoja Splošnega sodišča
150 Najprej je treba opozoriti, da člen 3a(1) Direktive 89/552 ne določa posebnih dejavnikov, ki morajo biti značilni za postopke na nacionalni ravni za izdelavo seznama dogodkov velikega družbenega pomena. Ta določba državam članicam daje diskrecijsko pravico v zvezi z izvajanjem zadevnih postopkov glede njihovih faz, morebitnega posvetovanja z zadevnimi osebami in podelitve upravnih pristojnosti, obenem pa določa, da morajo biti v celoti jasni in pregledni.
151 Omejitve izvrševanja temeljnih svoboščin, zagotovljenih s Pogodbo, ki izhajajo iz nacionalnih ukrepov in so upravičene z nujnimi razlogi v splošnem interesu, morajo biti primerne za uresničitev zastavljenega cilja in ne smejo prekoračiti okvirov, ki so nujno potrebni za njegovo uresničitev (glej točko 54 zgoraj).
152 Zaradi ohranitve sorazmernosti in zagotovitve, da ni neupravičene diskriminacije, morajo biti postopki, ki jih uvedejo države članice za sprejetje seznama dogodkov velikega družbenega pomena, jasni in pregledni, v smislu, da morajo temeljiti na zadevnim osebam vnaprej znanih objektivnih merilih, tako da se prepreči arbitrarno izvajanje diskrecijske pravice držav članic za določitev posebnih dogodkov, ki se naj vključijo na njihov seznam (glej zgoraj v točki 53 navedeno sodbo United Pan-Europe Communications Belgium in drugi, točka 46). Čeprav je res, da vključitev dogodka na seznam v skladu s členom 3a Direktive 89/552 zahteva, da je ta velikega družbenega pomena, pa je predhodna določitev posebnih meril, ob upoštevanju katerih se ocenjuje ta pomen, bistvena zato, da so nacionalne odločitve sprejete pregledno in v okvirih diskrecijske pravice, ki je glede tega na voljo nacionalnim organom (glej točko 94 zgoraj).
153 Kadar Komisija presodi, da nacionalni postopek za sestavo seznama dogodkov velikega pomena za družbo države članice izpolnjuje zahteve po jasnosti in preglednosti, ob upoštevanju zlasti uporabe nekaterih meril za izbiro, navedenih v njenem sklepu, morajo ta merila odražati bistvo meril, določenih v zadevni nacionalni zakonodaji.
154 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da se prvo merilo iz odredbe z dne 28. maja 2004 ne razlikuje bistveno od prvega merila iz uvodne izjave 5 izpodbijanega sklepa. V nasprotju s tem, kar trdi FIFA, zahteva po „velikem interesu javnosti“ že po definiciji ni izpolnjena, če zadevni športni dogodek zbuja interes le pri tistih, ki običajno spremljajo zadevni šport.
155 V zvezi s tretjim merilom iz uvodne izjave 5 izpodbijanega sklepa zadošča ugotovitev, da Komisija ni menila, da je to merilo izpolnjeno, kar zadeva svetovno prvenstvo. Glede tega je iz uvodnih izjav 6 in 16 izpodbijanega sklepa razvidno, da je Komisija presodila, da sta glede svetovnega prvenstva izpolnjeni prvo in četrto merilo iz uvodne izjave 5 izpodbijanega sklepa. Nasprotno pa se uvodna izjava 8 izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na tretje merilo iz uvodne izjave 5, ne nanaša na svetovno prvenstvo, temveč zajema mednarodna nogometna tekmovanja na ravni klubov, kot sta liga prvakov in pokal UEFA, katerih tekme, v katerih sodelujejo belgijski klubi, so tudi vključene na sporni seznam.
156 Glede pripombe flamskega medijskega sveta je treba poudariti, da ne vsebuje ničesar, kar bi upravičilo njegovo izjavo o domnevni arbitrarnosti postopka za sestavo seznama flamske skupnost iz leta 1999, torej več let pred sprejetjem zakonodajnih instrumentov in spornega seznama. Kar zadeva trditve o dolžini zadevnega seznama, v njih ni ničesar, kar bi vplivalo na jasnost in preglednost nacionalnega postopka.
157 Glede trditve, da belgijski organi niso utemeljili vključitve vseh tekem svetovnega prvenstva na seznam dogodkov velikega družbenega pomena, je, prvič, treba opozoriti, da je vloga, ki jo imajo „manj zanimive“ tekme – kot je predstavljena v točki 72 zgoraj – splošno znana in nedvomno znana FIFI, organizatorju zadevnega tekmovanja. Drugič, FIFA ne oporeka, da „bolj zanimive“ tekme izpolnjujejo merila za opredelitev, da so velikega pomena za belgijsko družbo. V tem okviru je torej jasno, da če belgijski organi na seznam dogodkov velikega družbenega pomena vključijo tudi „ manj zanimive“ tekme svetovnega prvenstva, to storijo, ker te tekme izpolnjujejo ista merila kot „bolj pomembne“ tekme svetovnega prvenstva. V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da se je FIFA lahko seznanila z razlogi, iz katerih so belgijski organi svetovno prvenstvo v celoti vključili na seznam dogodkov velikega družbenega pomena, ki so ga sprejeli, in bi lahko to izbiro izpodbijala pred nacionalnimi sodišči, ob sklicevanju na kateri koli dejavnik, ki po njenem mnenju vzbuja dvom o presoji pomena „manj zanimivih“ tekem za belgijsko družbo, tako kot je to storila v okviru te tožbe.
158 Iz tega sledi, da je treba peti tožbeni razlog zavrniti.
Predlog FIFE za sprejetje ukrepov procesnega vodstva
159 Zaradi presoje v okviru tožbenih razlogov, ki jih je navedla FIFA, ni treba sprejeti ukrepov procesnega vodstva, ki jih je ta predlagala (glej točki 22 in 24 zgoraj).
160 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu s trditvami FIFE namen njenega predloga, da njej in Splošnemu sodišču omogoči preveriti, prvič, ali je imela Komisija zadostne dokaze za ugotovitev, da je belgijski seznam združljiv s pravom Skupnosti, in, drugič, ali je bil tak seznam sestavljen jasno in pregledno. FIFA zlasti zatrjuje, da je seznanjenost z vsemi stališči Komisije in belgijskih organov, predloženimi v postopku ocenjevanja zadevnih nacionalnih ukrepov, nujno potrebna, da bi bilo mogoče preveriti, ali so ti organi v celoti ravnali v skladu z zahtevami Komisije in ali je bila gledanost več športnih disciplin upoštevana dosledno, saj so bile glede drugih tekmovanj na sporni seznam vključene le nekatere tekme.
161 Navesti je treba, kot je bilo razsojeno v okviru presoje tožbenih razlogov, ki jih je navedla FIFA, da Komisija s tem, da je na podlagi informacij, ki jih je imela, kot sta obvestilo belgijskih organov z dne 10. decembra 2003, ki je omenjeno v uvodni izjavi 1 izpodbijanega sklepa, in priloga k odgovoru na tožbo, ugotovila, da je vključitev vseh tekem svetovnega prvenstva na seznam dogodkov velikega pomena za belgijsko družbo združljiva z pravom Skupnosti, ni storila nobene napake. Na podlagi tega obvestila je Komisija lahko ugotovila, da je bil postopek v Belgiji jasen in pregleden, saj so bili argumenti zoper to presojo v okviru petega tožbenega razloga zavrnjeni.
162 Poleg tega se zakonitost sklepa Komisije o združljivosti ukrepov, sprejetih na podlagi člena 3a Direktive 89/552, s pravom Skupnosti presoja ob upoštevanju različice, v kateri so bili ti ukrepi dokončno sprejeti. Tako so morebitne predhodne različice in stališča, ki jih je v okviru presoje teh ukrepov predložila Komisija ali nacionalni organi, že po svoji naravi tozadevno nepomembni.
163 Kar zadeva trditev glede morebitnega različnega obravnavanja različnih tekmovanj v smislu, da so bila nekatera na sporni seznam vključena v celoti, medtem ko so bile, kar zadeva druga tekmovanja, na seznam vključene le nekatere tekme, zadošča opozoriti, da FIFI nič ne preprečuje, da se sklicuje na to okoliščino, ki izhaja iz samega seznama, kot na razlog za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa, čeprav ne ve, kakšna je gledanost tega tekmovanja, ki je bila sporočena Komisiji.
164 V teh okoliščinah je treba predlog za sprejetje ukrepov procesnega vodstva in tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
165 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker FIFA s svojimi predlogi ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov postopka.
166 Kraljevina Belgija, Zvezna republika Nemčija in Združeno kraljestvo nosijo svoje stroške v skladu s členom 87(4) Poslovnika.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Fédération internationale de football association (FIFA) poleg svojih stroškov nosi stroške, ki jih je priglasila Evropska komisija.
3. Kraljevina Belgija, Zvezna republika Nemčija in Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska nosijo svoje stroške.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 17. februarja 2011.
Podpisi
Kazalo
Pravni okvirII – 2
Dejansko stanje in izpodbijani sklepII – 4
Postopek in predlogi strankII – 8
PravoII – 10
DopustnostII – 10
Trditve strankII – 10
Presoja Splošnega sodiščaII – 10
Vsebinska presojaII – 13
Šesti tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitveII – 15
– Trditve strankII – 15
– Presoja Splošnega sodiščaII – 16
Prvi tožbeni razlog: kršitev člen 3a(2) Direktive 89/552, ker je Komisija napačno ugotovila, da so belgijski ukrepi združljivi s členom 49 ESII – 17
– Trditve strankII – 17
– Presoja Splošnega sodiščaII – 20
Drugi in tretji tožbeni razlog: kršitev člena 49 ES ali kršitev člena 3a(2) Direktive 89/552, ker je Komisija napačno ugotovila, da so belgijski ukrepi združljivi s členoma 49 ES oziroma 43 ESII – 26
– Trditve strankII – 26
– Presoja Splošnega sodiščaII – 27
Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 3a(2) Direktive 89/552, ker je Komisija napačno ugotovila, da so belgijski ukrepi združljivi z lastninsko pravico FIFEII – 28
– Trditve strankII – 28
– Presoja Splošnega sodiščaII – 29
Peti tožbeni razlog: kršitev člena 3a(2) Direktive 89/552, ker je Komisija napačno ugotovila, da je bil postopek, v katerem so bili sprejeti belgijski ukrepi, jasen in pregledenII – 30
– Trditve strankII – 30
– Presoja Splošnega sodiščaII – 31
Predlog FIFE za sprejetje ukrepov procesnega vodstvaII – 32
StroškiII – 33