Zadeva T-304/01

Julia Abad Pérez in drugi

proti

Svetu Evropske unije in

Komisiji Evropskih skupnosti

„Skupna kmetijska politika – Zdravstveni pregledi – Goveja spongiformna encefalopatija – Ureditev v zvezi z zdravstvenim varstvom živali in varovanjem javnega zdravja – Odškodninska tožba – Nepogodbena odgovornost – Vzročna zveza – Kršitve procesnega prava – Združenje gospodarskih subjektov – Nedopustnost“

Povzetek sodbe

1.      Odškodninska tožba – Pravni interes – Pravna oseba

(člen 288 ES)

2.      Postopek – Pravno sredstvo, s katerim se postopek začne – Zahteve obličnosti

(Statut Sodišča, člen 21; Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 44(1)(c))

3.      Odškodninska tožba – Pravni interes – Poklicno združenje

(člen 288 ES)

4.      Nepogodbena odgovornost – Pogoji

(člen 288, drugi odstavek, ES)

5.      Nepogodbena odgovornost – Pogoji

(člen 288, drugi odstavek, ES)

1.      Pri odškodninski tožbi na podlagi členov 235 ES in 288, drugi odstavek, ES je pravni interes pravne osebe manj odvisen od določb v aktu o ustanovitvi, ki se nanašajo na njen namen, kot od dejanskih dejavnosti zadevnega subjekta in kot, še podrobneje, od domnevne škode, ki naj bi jo pravna oseba zaradi njih utrpela.

(Glej točko 39.)

2.      Na podlagi člena 21 Statuta Sodišča in člena 44(1)(c) Poslovnika Sodišča prve stopnje mora vsaka tožba navesti predmet postopka in kratek povzetek tožbenih razlogov. Za zagotavljanje pravne varnosti in dobrega vodenja sodnih postopkov morajo biti za dopustnost tožbe bistvene dejanske in pravne okoliščine, na katerih ta temelji, razvidne iz besedila tožbe, pa čeprav so navedene le na kratko, a koherentno in razumljivo. Odškodninska tožba za povračilo škode, ki jo povzroči institucija Skupnosti, mora za izpolnjevanje teh zahtev obsegati elemente, ki omogočajo ugotavljanje ravnanja, ki ga tožeča stranka očita instituciji, razloge, zaradi katerih meni, da med ravnanjem in škodo, za katero zatrjuje, da jo je utrpela, obstaja vzročna zveza, ter naravo in obseg te škode.

(Glej točko 44.)

3.      Procesna pravica za povračilo škode na podlagi člena 288 ES se poklicnim združenjem prizna le, če lahko pred sodiščem uveljavljajo ali lastni interes, ki je drugačen od interesa njihovih članov, ali pravico do odškodnine, ki so jim jo prenesle druge osebe.

Pravnega interesa nimata dve poklicni kmetijski organizaciji, ki, po eni strani, ne uveljavljata prenosa pravic ali izrecnega pooblastila, s katerim bi lahko predložili odškodninski zahtevek za škodo, ki so jo utrpeli njuni člani, in ki, po drugi strani, natančno navajata, da ne želita prejeti denarne odškodnine, ampak da je škoda, ki sta jo utrpeli, vsota vseh škod, ki so jih utrpeli njuni člani, in nepremoženjske škode, ki sta jo utrpeli sami, pri čemer pa domnevna nepremoženjska škoda teh dveh združenj ni z ničimer dokazana.

(Glej točke od 52 do 54.)

4.      Za nepogodbeno odgovornost Skupnosti za nezakonita ravnanja njenih organov v smislu člena 288, drugi odstavek, ES morajo biti izpolnjeni vsi pogoji, in sicer: nezakonitost ravnanja, očitanega institucijam, dejanska škoda in obstoj vzročne zveze med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo.

Kar zadeva prvi pogoj, se zahteva ugotovitev dovolj resne kršitve pravnega pravila, katerega namen je podelitev pravic posameznikom. Odločilno merilo za presojo, ali je kršitev dovolj resna, je, da je zadevna institucija Skupnosti očitno in hudo prekoračila omejitve svoje diskrecijske pravice. Če ima ta institucija samo znatno omejeno diskrecijsko pravico ali če je sploh nima, lahko že zgolj kršitev prava Skupnosti zadostuje za ugotovitev obstoja dovolj resne kršitve.

Kadar eden od teh pogojev ni izpolnjen, je treba tožbo v celoti zavrniti, ne da bi bilo treba preizkusiti druge pogoje.

(Glej točke od 97 do 99.)

5.      Vzročna zveza v smislu člena 288, drugi odstavek, ES je priznana, če obstaja zanesljiva in neposredna vzročna zveza med krivdnim ravnanjem zadevne institucije in zatrjevano škodo; dokazno breme nosijo tožeče stranke.

Če so zatrjevane nezakonitosti v tem, da so institucije Skupnosti domnevno opustile svojo dolžnost delovanja, je te opustitve mogoče šteti za zanesljiv in neposreden vzrok zatrjevane škode le, če je dokazano, da če bi te institucije sprejele ukrepe, katerih nesprejetje tožeča stranka očita, navedena škoda verjetno ne bi nastala. Dejanja in opustitve nacionalnih organov in zasebnih gospodarskih subjektov lahko poleg tega ovirajo ugotovitev neposredne vzročne zveze med domnevnimi nezakonitimi opustitvami institucij Skupnosti in zatrjevano škodo.

(Glej točke 101, 102, 108, 109, 131, 137, 152 in 156.)