Zadeva C‑110/14

Horațiu Ovidiu Costea

proti

SC Volksbank România SA

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Judecătoria Oradea)

„Predhodno odločanje – Direktiva 93/13/EGS – Člen 2(b) – Pojem ‚potrošnik‘ – Kreditna pogodba, ki jo sklene fizična oseba, ki opravlja odvetniški poklic – Vračilo kredita, zavarovanega z nepremičnino v lasti odvetniške pisarne kreditojemalca – Kreditojemalec, ki ima potrebno znanje za presojo nedovoljenosti pogoja pred podpisom pogodbe“

Povzetek – Sodba Sodišča (četrti senat) z dne 3. septembra 2015

1.        Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča – Meje – Pristojnost nacionalnega sodišča – Ugotavljanje in presoja dejstev spora

(člen 267 PDEU)

2.        Varstvo potrošnikov – Nedovoljeni pogoji v pogodbah, sklenjenih s potrošniki – Direktiva 93/13 – Pojem potrošnika – Fizična oseba, ki opravlja poklic odvetnika in z banko sklene kreditno pogodbo – Vključitev – Zahteva – Povračilo kredita, zavarovanega z nepremičnino v lasti odvetniške pisarne, ki ji pripada kreditojemalec – Nevplivanje

(Direktiva Sveta 93/13, deseta uvodna izjava in člen 2(b) in (c))

3.        Varstvo potrošnikov – Nedovoljeni pogoji v pogodbah, sklenjenih s potrošniki – Direktiva 93/13 – Cilj

(Direktiva Sveta 93/13, deseta uvodna izjava in člen 6(1))

1.        Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 13.)

2.        Člen 2(b) Direktive Sveta 93/13 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da se fizična oseba, ki opravlja poklic odvetnika in z banko sklene kreditno pogodbo, pri kateri ni podrobneje določen namen kredita, lahko šteje za potrošnika v smislu te določbe, če navedena pogodba ni povezana s poklicno dejavnostjo tega odvetnika. Okoliščina, da je terjatev iz te pogodbe zavarovana s hipotekarnim jamstvom, ki ga je ta oseba sklenila kot zastopnik svoje odvetniške pisarne in ki se nanaša na premoženje, ki je namenjeno izvajanju poklicne dejavnosti navedene osebe, kot je nepremičnina v lasti te pisarne, je v zvezi s tem brezpredmetna.

Kot je navedeno v deseti uvodni izjavi Direktive 93/13, se morajo namreč enotni predpisi glede nedovoljenih pogodbenih pogojev uporabljati za vse pogodbe, sklenjene med „potrošniki“ in „prodajalci ali ponudniki“, pri čemer gre za pojma, ki sta opredeljena v členu 2(b) in (c) te direktive. Navedena direktiva torej z navedbo lastnosti pogodbenih strank, in sicer glede na to, ali delujejo v okviru svoje poklicne dejavnosti ali ne, opredeljuje pogodbe, za katere se uporablja.

Pojem „potrošnik“ v smislu člena 2(b) Direktive 93/13 je objektiven in neodvisen od konkretnih znanj, ki jih lahko ima zadevna oseba, ali od informacij, s katerimi ta dejansko razpolaga. Nacionalno sodišče, ki odloča v sporu o pogodbi, ki lahko spada na področje uporabe te direktive, mora ob upoštevanju vseh dokazov in zlasti pogojev te pogodbe preveriti, ali je mogoče kreditojemalca opredeliti kot „potrošnika“ v smislu navedene direktive. Nacionalno sodišče mora zato upoštevati vse okoliščine obravnavanega primera, zlasti lastnosti blaga ali storitve, ki je predmet zadevne pogodbe, iz katerih je lahko razviden namen pridobitve tega blaga ali storitve.

V zvezi s tem je odvetnik, ki s fizično ali pravno osebo, ki deluje v okviru svoje poklicne dejavnosti, sklene pogodbo, ki zlasti zato, ker ne spada v dejavnost njegove pisarne, ni povezana z izvajanjem poklica odvetnika, v razmerju do te osebe v podrejenem položaju. Poleg tega dejstvo, da ima odvetnik višjo raven strokovnega znanja, ne bi omogočalo domnevati, da v razmerju do prodajalca ali ponudnika ni šibkejša stranka.

(Glej točke 15, 17, od 21 do 23, 26, 27 in 30 ter izrek.)

3.        Glej besedilo odločbe.

(Glej točki 18 in 19.)