Zadeva T-47/02

Manfred Danzer in Hannelore Danzer

proti

Svetu Evropske unije

„Pravo družb – Direktivi 68/151/EGS in 78/660/EGS – Objava letnih računovodskih izkazov – Varstvo poslovne tajnosti – Kršenje temeljnih pravic – Pravna podlaga – Odškodninska tožba – Nedopustnost“

Povzetek sodbe

1.      Odškodninska tožba – Samostojnost v razmerju do ničnostne tožbe

(Člena 235 ES in 288, drugi odstavek, ES)

2.      Vprašanja za predhodno odločanje – Predložitev Sodišču – Izpodbijanje veljavnosti akta Skupnosti pred nacionalnim sodiščem

(Člen 234, tretji odstavek, ES)

3.      Nepogodbena obveznost – Pogoji

(Člen 288, drugi odstavek, ES; Direktivi Sveta 68/151, člen 2(1)(f), in 78/660, člen 47)

1.      Odškodninska tožba, ki temelji na členu 288, drugi odstavek, ES je samostojno pravno sredstvo, ki ima v okviru sistema pravnih sredstev poseben namen in za katero veljajo pogoji izvajanja, ki so bili postavljeni zaradi njegovega posebnega namena. Od ničnostne tožbe se razlikuje v tem, da njen cilj ni odprava določenega predpisa, ampak odškodnina za škodo, ki jo je povzročila institucija. Načelo samostojnosti odškodninske tožbe se tako utemelji z dejstvom, da se taka tožba od ničnostne tožbe razlikuje po predmetu. Odškodninsko tožbo je treba razglasiti za nedopustno, če je njen resnični namen razveljavitev dokončnega akta in bi bil njen učinek, če bi ji bilo ugodeno, ukinitev pravnih učinkov zadevnega akta. Tak je zlasti primer, ko je cilj odškodninske tožbe plačilo zneska, katerega višina je natančno enaka dajatvam, ki jih je plačala tožeča stranka pri izvajanju akta, ki je postal dokončen.

(Glej točki 27 in 28.)

2.      Kadar je v postopku, ki teče pred sodiščem države članice, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, postavljeno vprašanje razlage prava Skupnosti, v skladu s členom 234, tretji odstavek, ES, je to sodišče načeloma dolžno Sodišču predložiti vprašanje za predhodno odločanje. Kadar pa se uporaba prava Skupnosti ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za noben razumen dvom, lahko to sodišče v skladu s svojo izključno diskrecijsko pravico odloči, da Sodišču ne bo predložilo vprašanja o razlagi prava Skupnosti, ki je postavljeno pred njim.

To sodišče še toliko bolj ne more biti dolžno sprejeti vsakega predloga za sprejetje predhodne odločbe glede vprašanja o veljavnosti akta Skupnosti, postavljenega pred njim.

Dejstvo, da stranka meni, da spor poraja vprašanje glede veljavnosti prava Skupnosti, ne zadostuje, da bi zadevni sodni organ moral sprejeti stališče, da je bilo zastavljeno vprašanje v smislu člena 234 ES. Zlasti je upravičeno, da šteje, da veljavnost spornega akta Skupnosti ni dvomljiva in da torej glede tega ni treba postavljati vprašanj Sodišču. Zadevno sodišče lahko preuči veljavnost akta Skupnosti in če presodi, da tožbeni razlogi glede neveljavnosti, na katere se stranki sklicujeta, niso utemeljeni, lahko te tožbene razloge zavrne, s tem da sklene, da je akt popolnoma veljaven. S takim ravnanjem namreč ne sproža vprašanja o obstoju akta Skupnosti.

(Glej točki 36 in 37.)

3.      Sprejetje člena 2(1)(f) Direktive 68/151 o uskladitvi zaščitnih ukrepov za varovanje interesov družbenikov in tretjih oseb, ki jih države članice zahtevajo od gospodarskih družb v skladu z drugim odstavkom člena 58 Pogodbe EGS, zato da se oblikujejo zaščitni ukrepi z enakim učinkom v vsej Skupnosti, in člena 47 Direktive 78/660 o letnih računovodskih izkazih posameznih vrst družb, ki določata obvezno objavo letnih računovodskih izkazov, ne more pomeniti krivdnega ravnanja, za katero bi bila odgovorna Skupnost. Morebitna nezakonitost direktive o usklajevanju naj namreč sama po sebi ne bi zadostovala, da bi bila Skupnost nepogodbeno odgovorna, saj bi ta odgovornost lahko obstajala le, če bi prišlo do dovolj pomembne kršitve pravnega pravila, katerega predmet je podeljevanje pravic posameznikom.

(Glej točko 52.)