SODBA SODIŠČA (šesti senat)
z dne 22. februarja 2024(*)
„Predhodno odločanje – Člen 63 PDEU – Prosti pretok kapitala – Direktiva 2008/7/ES – Zadružne kreditne banke, katerih neto premoženje presega določen prag – Nacionalna zakonodaja, ki tem bankam nalaga plačilo zneska, ki ustreza 20 % tega neto premoženja, za prenos njihovega bančnega dela dejavnosti na delniško družbo v zameno za njene vrednostne papirje – Člen 94(c) Poslovnika Sodišča – Zahteva po navedbi razlogov, ki utemeljujejo nujnost odgovora Sodišča – Povsem notranji položaj – Nedopustnost“
V zadevi C‑660/22,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče, Italija) z odločbo z dne 11. oktobra 2022, ki je na Sodišče prispela 20. oktobra 2022, v postopku
Ente Cambiano società cooperativa per azioni
proti
Agenzia delle Entrate,
SODIŠČE (šesti senat),
v sestavi T. von Danwitz (poročevalec), predsednik senata, P. G. Xuereb, sodnik, in I. Ziemele, sodnica,
generalni pravobranilec: A. M. Collins,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Ente Cambiano società cooperativa per azioni A. Cevese, A. Dal Ferro, M. Miccinesi in F. Pistolesi, avvocati,
– za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z M. Cherubinijem in G. M. De Socio, avvocati dello Stato,
– za Evropsko komisijo A. Armenia, M. Mataija in P. Messina, agenti,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 63 PDEU ter členov 101, 102, 120 in 173 PDEU.
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Ente Cambiano società cooperativa per azioni in Agenzia delle Entrate (davčna uprava, Italija) glede vračila zneska 20 % neto premoženja te družbe na dan 31. decembra 2015, ki je bilo tej upravi izplačano za ohranitev pravne oblike zadruge, in sicer s prenosom bančnega dela dejavnosti te družbe na delniško družbo v zameno za njene vrednostne papirje.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Direktiva Sveta 2008/7/ES z dne 12. februarja 2008 o posrednih davkih na zbiranje kapitala (UL 2008, L 46, str. 11) je v skladu s svojim členom 16 s 1. januarjem 2009 razveljavila in nadomestila Direktivo Sveta 69/335/EGS z dne 17. julija 1969 o posrednih davkih na zbiranje kapitala (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 11).
4 Člen 1 Direktive 2008/7, naslovljen „Vsebina“, določa:
„Ta direktiva ureja obračunavanje posrednih davkov v zvezi z naslednjim:
(a) vložki kapitala za kapitalske družbe;
(b) prestrukturiranjem, ki vključuje kapitalske družbe;
(c) izdajanjem določenih vrednostnih papirjev in zadolžnic.“
5 Člen 2 te direktive, naslovljen „Kapitalska družba“, določa:
„1. Za namene te direktive ,kapitalska družba‘ pomeni:
(a) katero koli družbo, ki ustreza eni izmed oblik, naštetih v Prilogi I;
(b) katero koli družbo, združenje ali pravno osebo z deleži v kapitalu ali sredstvih, s katerimi se lahko trguje na borzi;
(c) katero koli družbo, združenje ali pravno osebo, ki posluje zaradi pridobivanja dobička, katere člani imajo pravico ravnanja s svojimi deleži v korist tretjih oseb brez poprejšnjega dovoljenja in odgovarjajo za dolgove te družbe, združenja ali pravne osebe samo v višini svojih deležev.
2. Za namene te direktive se katera koli druga družba, združenje ali pravna oseba, ki posluje zaradi pridobivanja dobička, šteje za kapitalsko družbo.“
6 Člen 3 navedene direktive, naslovljen „Vložki kapitala“, določa:
Za namene te direktive in ob upoštevanju člena 4 za naslednje transakcije velja, da so ,vložki kapitala‘:
(a) ustanovitev kapitalske družbe;
(b) preoblikovanje družbe, združenja ali pravne osebe, ki ni kapitalska družba, v kapitalsko družbo;
(c) povečanje kapitala kapitalske družbe z vložkom sredstev katere koli vrste;
[…].“
7 Člen 4 iste direktive, naslovljen „Prestrukturiranje“, v odstavku 1 določa:
„Za namene te uredbe naslednje dejavnosti ,prestrukturiranja‘ ne štejejo za vložek kapitala:
(a) prenos, s strani ene ali več kapitalskih družb, vseh sredstev in obveznosti ali ene ali več vej dejavnosti na eno ali več kapitalskih družb, ki so v postopku ustanavljanja ali že obstajajo, pod pogojem, da plačilo vsaj delno vključuje vrednostne papirje, ki pomenijo kapital družbe prevzemnice;
[…].“
8 Člen 5 Direktive 2008/7, naslovljen „Transakcije, ki niso posredno obdavčene“, v odstavku 1 določa:
„Države članice kapitalskih družb ne zavežejo nobeni obliki posrednega davka v zvezi z:
[…]
(d) spremembo ustanovitvene listine ali pravil kapitalske družbe in zlasti naslednjim:
[…]
(iii) spremembo predmeta poslovanja kapitalske družbe;
[…]
(e) prestrukturiranjem iz člena 4.“
9 Člen 6 te direktive, naslovljen „Dajatve in davek na dodano vrednost“, v odstavku 1 določa:
„Ne glede na člen 5 lahko države članice obračunajo naslednje dajatve in davke:
(a) dajatve na prenos vrednostnih papirjev, zaračunane bodisi pavšalno ali ne;
(b) dajatve na prenos, vključno z davki na registracijo nepremičnin, na prenos poslovanja ali nepremičnin na svojem ozemlju kapitalski družbi;
(c) dajatve na prenos na sredstva katere koli vrste, prenesena v kapitalsko družbo, če je tako premoženje preneseno za plačilo, razen za deleže družbe;
(d) dajatve na ustanovitev, vpis ali izbris hipotek ali drugih pravic na zemljišču ali drugem premoženju;
(e) dajatve v obliki pristojbin in taks;
(f) davek na dodano vrednost.“
Italijansko pravo
10 Člen 2, od (3a) do (3c), decreto‑legge n. 18 – Misure urgenti concernenti la riforma delle banche di credito cooperativo, la garanzia sulla cartolarizzazione delle Sofferenze, il regime fiscale relativo alle procedure di crisi e la gestione collettiva del risparmio (uredba‑zakon št. 18 o nujnih ukrepih glede reforme zadružnih kreditnih bank, jamstva za listinjenje neplačanih terjatev, davčne ureditve za krizne postopke in kolektivnega upravljanja prihrankov) z dne 14. februarja 2016 (GURI št. 37 z dne 15. februarja 2016), ki je bila s spremembami potrjena v zakon z legge n. 49 (zakon št. 49) z dne 8. aprila 2016 (GURI št. 87 z dne 14. aprila 2016), v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: uredba‑zakon št. 18/2016), določa:
„3a. Z odstopanjem od člena 150a(5) [decreto legislativo n. 385 – Testo unico delle leggi in materia bancaria e creditizia (zakonska uredba št. 385 o enotnem besedilu zakonov na področju bančništva in kreditov) z dne 1. septembra 1993 (GURI št. 1993 z dne 30. septembra 1993, redni dodatek št. 92], do prenosa ne pride pri zadružnih kreditnih bankah, ki v 60 dneh od začetka veljavnosti zakona o preoblikovanju te uredbe v skladu s členom 58 [te zakonske uredbe št. 385 z dne 1. septembra 1993] pri [Banca d’Italia (banka Italije)] vložijo vlogo za posamično ali skupno dovoljenje za prenos njihovih bančnih dejavnosti na isto obstoječo ali novo ustanovljeno delniško družbo, ki ima dovoljenje za opravljanje bančne dejavnosti, če neto premoženje banke prosilke ali, v primeru skupne vloge, vsaj ene od bank prosilk, kot je bilo vpisano na dan 31. decembra 2015 v bilanci stanja, na katero revizor ni izrazil pridržka, presega 200 milijonov EUR.
3b. Prenosna zadružna kreditna banka ob prenosu v državno blagajno nakaže znesek v višini 20 % njenega neto premoženja, kot je bilo 31. decembra 2015 vpisano v bilanci stanja, na katero revizor ni izrazil pridržka.
3c. Po prenosu prenosna zadružna kreditna banka, ki ohrani nedeljive rezerve po odbitku plačila iz odstavka 3b, spremeni svojo poslovno dejavnost, da bi iz nje izključila bančno dejavnost, in se zaveže, da bo ohranila vzajemne klavzule iz člena 2514 civilnega zakonika ter da bo svojim družbenikom zagotavljala storitve, ki jim omogočajo ohranitev njihovega odnosa z delniško družbo, prejemnico vložka, storitve usposabljanja in obveščanja o vprašanjih v zvezi z varčevanjem in storitvami spodbujanja programov pomoči. […] V primeru neizpolnjevanja obveznosti iz tega odstavka ter odstavkov 3a in 3b se premoženje prenosne družbe ali, odvisno od primera, zadružne kreditne banke prenesejo v skladu s členom 17 zakona št. 388 z dne 23. decembra 2000. […]“
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
11 Družba Ente Cambiano, nekdanja Banca di Credito Cooperativo di Cambiano società cooperativa per azioni, zadružna kreditna banka, katere neto premoženje je na dan 31. decembra 2015 presegalo 200 milijonov EUR, je italijanski državni blagajni nakazala znesek 54.208.740 EUR, ki je na ta dan predstavljal 20 % tega neto premoženja, pri čemer je uporabila tako imenovano možnost „izstopa“ iz člena 2(3a) uredbe‑zakona št. 18/2016.
12 Družba Ente Cambiano je vložila zahtevo za vračilo tega zneska, ker je menila, da je obveznost njegovega plačila v nasprotju tako z italijansko ustavo kot s pravom Unije. Ker je bil zahtevek za vračilo tega zneska, ki ga je vložila družba Ente Cambiano, implicitno zavrnjen, je ta družba pri Commissione tributaria provinciale di Firenze (pokrajinsko davčno sodišče v Firencah, Italija) vložila tožbo zoper to odločbo. Ker je to sodišče to tožbo zavrnilo, je družba Ente Cambiano vložila pritožbo pri Commissione tributaria regionale della Toscana (deželno davčno sodišče v Toskani, Italija), ki je to pritožbo zavrnilo s sodbo z dne 15. novembra 2018.
13 Družba Ente Cambiano je zoper to sodbo pri predložitvenem sodišču, Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče, Italija), vložila kasacijsko pritožbo, v kateri se je sklicevala tako na neustavnost nacionalne zakonodaje iz postopka v glavni stvari kot na njeno nezdružljivost s pravom Unije.
14 To sodišče najprej navaja, da je Corte Costituzionale (ustavno sodišče, Italija) predložilo vprašanja o ustavnosti člena 2(3b) in (3c) uredbe‑zakona št. 18/2016, ki je ta vprašanja s sodbo št. 149/2021 z dne 9. julija 2021 razglasilo za neutemeljena.
15 Predložitveno sodišče dalje pojasnjuje, da navedene določbe spadajo v okvir reforme zadružnih kreditnih bank, katere namen je odpraviti strukturne pomanjkljivosti, ki izhajajo iz njihovega poslovnega modela in modela upravljanja ter majhnosti večine teh bank, tako da se okrepi njihovo premoženje, da bi se spopadle z morebitnimi krizami. Za to naj bi bil glavni model, ki ga je določil italijanski zakonodajalec, pridružitev teh bank k skupini zadružnih bank, na čelu katere naj bi bila vodilna holdinška družba skupine, ustanovljena v obliki delniške družbe s kapitalom v višini najmanj 1 milijarde EUR, ki je v večinski lasti navedenih bank, in ki naj bi v zvezi z njimi izvajala pooblastila za vodenje in usklajevanje. Ta pridružitev naj ne bi vplivala na njihovo premoženje. Samo zadružne kreditne banke z neto premoženjem nad določenim pragom naj bi se lahko izognile vključitvi v tako skupino s tem, da bi izpolnile obveznosti iz člena 2, od (3a) do (3c), uredbe‑zakona št. 18/2016, sicer bi se njihovo premoženje preneslo na vzajemne sklade za spodbujanje in razvoj sodelovanja.
16 Predložitveno sodišče dodaja, da se pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na kršitev prava Unije, nanašajo zlasti na načeli svobodne konkurence in ohranjanja trga, določeni v členih 101, 102, 120 in 173 PDEU, ter na načelo prostega pretoka kapitala, kot je določeno v členu 63 PDEU in pojasnjeno z Direktivo 2008/7.
17 Pojasnjuje, da družba Ente Cambiano trdi, da zadevna obveznost plačila krši to direktivo, ker slednja določa davčno nevtralnost kapitalskih vložkov, razen v primerih, določenih v členu 6 navedene direktive, ki naj se v obravnavanem primeru ne bi uporabljali.
18 V tem okviru se to sodišče sprašuje o skladnosti člena 2(3b) in (3c) uredbe‑zakona št. 18/2016 s pravom Unije, pri čemer pojasnjuje, prvič, da se strinja z dvomi družbe Ente Cambiano glede združljivosti te določbe z načeli prostega pretoka kapitala, svobodne konkurence in ohranjanja trga, ki jih priznava to pravo, in drugič, da se mu ne zdi mogoča razlaga navedene določbe v skladu z navedenim pravom.
19 V teh okoliščinah je Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali člen 63 in naslednji, členi 101, 102, 120 in 173 PDEU nasprotujejo nacionalni ureditvi, kot je člen 2(3b) in (3c) [uredbe‑zakona št. 18/2016], ki možnost zadružnih kreditnih bank, katerih lastniški kapital je na dan 31. decembra 2015 presegal dvesto milijonov eurov, da namesto pridružitve skupini svoje bančno poslovanje prenesejo na delniško družbo z dovoljenjem za opravljanje bančne dejavnosti, ki je lahko tudi novoustanovljena, pri čemer svoj statut spremenijo tako, da se izključi izvajanje bančne dejavnosti, in hkrati ohranijo določbe o prevladi vzajemnega namena družbe iz člena 2514 civilnega zakonika ter članom zagotovijo storitve, pomembne za ohranjanje odnosa s prevzemno delniško družbo, ter usposabljanje in obveščanje o varčevanju ter spodbujanje programov pomoči, pogojuje z vplačilom 20 odstotkov neto premoženja na dan 31. decembra 2015?“
Vprašanje za predhodno odločanje
20 V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je postopek, uveden s členom 267 PDEU, instrument sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, zaradi katerega prvo drugim da elemente razlage prava Unije, ki jih ta potrebujejo za rešitev sporov, ki jih obravnavajo (sodba z dne 26. marca 2020, Miasto Łowicz in Prokurator Generalny, C‑558/18 in C‑563/18, EU:C:2020:234, točka 44 in navedena sodna praksa).
21 Ker je predložitvena odločba podlaga za ta postopek, mora nacionalno sodišče v sami predložitveni odločbi pojasniti dejanski in pravni okvir spora o glavni stvari in pojasniti razloge, zaradi katerih je izbralo določbe prava Unije, katerih razlago zahteva, ter zvezo, ki jo je ugotovilo med temi določbami in nacionalno zakonodajo, ki se uporablja v sporu pred njim (glej v tem smislu zlasti sodbo z dne 4. junija 2020, C. F. (Davčni nadzor), C‑430/19, EU:C:2020:429, točka 23 in navedena sodna praksa).
22 V zvezi s tem je treba tudi poudariti, da morajo informacije iz predložitvenih odločb omogočiti, prvič, Sodišču, da poda koristne odgovore na vprašanja, ki jih je postavilo nacionalno sodišče, in drugič, vladam držav članic in drugim zainteresiranim strankam, da uveljavijo pravico do predložitve stališč, ki jim je dodeljena s členom 23 Statuta Sodišča Evropske unije. Sodišče je dolžno skrbeti za uresničevanje te pravice, ob upoštevanju dejstva, da se na podlagi te določbe zadevnim strankam vročijo le predložitvene odločbe (glej v tem smislu sodbo z dne 2. septembra 2021, Irish Ferries, C‑570/19, EU:C:2021:664, točka 134 in navedena sodna praksa).
23 Te kumulativne zahteve v zvezi z vsebino predloga za sprejetje predhodne odločbe so izrecno navedene v členu 94 Poslovnika Sodišča, ki naj bi ga predložitveno sodišče v okviru sodelovanja, vzpostavljenega s členom 267 PDEU, poznalo in ga mora natančno upoštevati (sklep z dne 3. julija 2014, Talasca, C‑19/14, EU:C:2014:2049, točka 21; sodba z dne 9. septembra 2021, Toplofikatsia Sofia in drugi, C‑208/20 in C‑256/20, EU:C:2021:719, točka 20 in navedena sodna praksa). Poleg tega je nanje opozorjeno v točkah 13, 15 in 16 Priporočil Sodišča Evropske unije nacionalnim sodiščem v zvezi z začetkom postopkov predhodnega odločanja (UL 2019, C 380, str. 1).
24 V obravnavanem primeru predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali členi 63, 101, 102, 120 in 173 PDEU nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki določa, da je možnost zadružnih kreditnih bank, katerih neto premoženje je na določen datum presegalo 200 milijonov EUR, da namesto pridružitve skupini zadružnih bank bančni del dejavnosti prenesejo na delniško družbo v zameno za delnice te družbe, pogojena s plačilom zneska, ki na ta dan znaša dvajset odstotkov njihovega neto premoženja. Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe je razvidno tudi, da se družba Ente Cambiano v okviru spora o glavni stvari sklicuje na Direktivo 2008/7, s katero je bila razveljavljena in nadomeščena Direktiva 69/335, v povezavi s prostim pretokom kapitala, o katerem se sprašuje to sodišče.
25 V zvezi s členi 101, 102, 120 in 173 PDEU navedeno sodišče v nasprotju z zahtevami iz člena 94(c) Poslovnika Sodišča ne pojasnjuje razlogov, zaradi katerih prosi za razlago teh določb, niti povezave, ki jo je ugotovilo med navedenimi določbami in nacionalno zakonodajo, ki se uporablja v sporu, o katerem odloča. Zato vprašanje za predhodno odločanje v delu, v katerem se nanaša na te določbe Pogodbe DEU, ni dopustno.
26 V zvezi s členom 63 PDEU, kot je Evropska komisija navedla v pisnem stališču, je iz navedb v predlogu za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da so vsi elementi spora o glavni stvari med družbo s sedežem v Italiji in italijansko davčno upravo omejeni na to državo članico.
27 V skladu z ustaljeno sodno prakso pa se določbe Pogodbe DEU na področju prostega pretoka kapitala ne uporabljajo za položaj, v katerem so vsi elementi omejeni na eno samo državo članico. V takem položaju mora predložitveno sodišče Sodišču v skladu z zahtevami iz člena 94 Poslovnika prikazati, zakaj kljub povsem notranji naravi spora, ki poteka pred njim, med tem sporom in določbami prava Unije v zvezi s temeljnimi svoboščinami obstaja povezava, zaradi katere je razlaga, ki se zahteva v okviru predhodnega odločanja, potrebna za njegovo rešitev (glej v tem smislu sodbo z dne 15. novembra 2016, Ullens de Schooten, C‑268/15, EU:C:2016:874, točki 47 in 55 ter navedena sodna praksa).
28 Natančneje, iz teh zahtev izhaja, da morajo biti v predlogu za sprejetje predhodne odločbe za ugotovitev obstoja take povezave izkazani konkretni elementi, torej indici, ki niso hipotetični, temveč gotovi, na podlagi katerih je mogoče pozitivno ugotoviti obstoj te povezave, saj predložitveno sodišče ne more Sodišču zgolj predložiti elementov, ki lahko omogočajo, da se obstoj take povezave ne izključi, ali ki lahko z abstraktnega vidika pomenijo indice v tem smislu, temveč mora, nasprotno, predložiti objektivne in skladne elemente, ki Sodišču omogočajo, da preveri obstoj navedene povezave (sodba z dne 2. marca 2023, Bursa Română de Mărfuri, C‑394/21, EU:C:2023:146, točki 51 in 52 ter navedena sodna praksa).
29 Predložitveno sodišče v predlogu za sprejetje predhodne odločbe navaja le trditve družbe Ente Cambiano, da to, da zadružne kreditne banke, katerih neto premoženje je na dan 31. decembra 2015 presegalo prag 200 milijonov EUR, plačajo znesek, ki je na ta dan znašal 20 % njihovega neto premoženja, škoduje najmočnejšim zadružnim kreditnim bankam, ki bi lahko pritegnile vlagatelje iz drugih držav članic. Vendar to sodišče ni predložilo nobenega konkretnega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče potrditi interes državljanov drugih držav članic za uporabo prostega pretoka kapitala v položaju iz postopka v glavni stvari (glej po analogiji sodbo z dne 20. septembra 2018, Fremoluc, C‑343/17, EU:C:2018:754, točka 30). Ker ta predlog ne izpolnjuje zahtev iz sodne prakse, navedene v točkah 27 in 28 te sodbe, vprašanje za predhodno odločanje prav tako ni dopustno v delu, v katerem se nanaša na člen 63 PDEU.
30 V zvezi z Direktivo 2008/7, na katero se v okviru spora o glavni stvari sklicuje družba Ente Cambiano, je glede na navedbe v predlogu za sprejetje predhodne odločbe v skladu s členom 2, od (3a) do (3c), uredbe‑zakona št. 18/2016 očitno, da je bilo izplačilo v državno blagajno, ki ga izpodbija družba Ente Cambiano in ki je določeno s to uredbo‑zakonom, ter njena stopnja in osnova, ki ne ustreza njenemu dobičku ali dohodku, temveč njenemu neto premoženju, kot je bilo vpisano v njeno bilanco stanja na dan 31. decembra 2015, izvedeno ob prenosu bančnega dela dejavnosti na kapitalsko družbo v zameno za njene delnice. Obdavčljivi dogodek za to plačilo naj bi bila torej izvedba te posebne transakcije, in ne opravljanje dejavnosti, medtem ko naj bi njegova zavezujoča narava izhajala iz sankcije za nespoštovanje navedenega plačila, ki je prav tako določena v tej določbi.
31 Če pa bi ti elementi omogočali ugotovitev uporabe ratione materiae Direktive 2008/7 za spor o glavni stvari, tako da bi bilo treba preučiti, ali bi bilo treba navedeno plačilo opredeliti kot „posredni davek“ v smislu te direktive, s katerim je obdavčeno prestrukturiranje iz člena 4(1)(a) navedene direktive, na katerega napotuje njen člen 5(1)(e), če je prenos zadevnega dela dejavnosti izvedla kapitalska družba, na podlagi navedenih navedb ni mogoče sklepati, da se za ta spor uporablja ratione personae ista direktiva. Predložitveno sodišče namreč ni obravnavalo vprašanja, ali so zadružne kreditne banke, kot je bila tožeča stranka v postopku v glavni stvari pred prestrukturiranjem in spremembo svojega statuta, potem ko je izkoristila možnost iz člena 2(3a) uredbe‑zakona št. 18/2016, zajete s pojmom „kapitalska družba“ v smislu Direktive 2008/7, kakor je opredeljen v členu 2 te direktive.
32 To sodišče v navedenem predlogu prav tako ni predložilo elementov o tem, ali je v obravnavanem primeru mogoče uporabiti izjeme od člena 5 te direktive, ki izhajajo iz njenega člena 6.
33 Ob upoštevanju teh negotovosti glede uporabe Direktive 2008/7 v sporu o glavni stvari in neobstoja kakršnih koli pojasnil glede morebitne opredelitve „posrednega davka“ v smislu te direktive je treba ugotoviti, da predlog za sprejetje predhodne odločbe ne vsebuje elementov, potrebnih za to, da bi se štelo, da se ta direktiva uporablja za ta spor, tako da Sodišče ne more presoditi, v kolikšni meri je odgovor na postavljeno vprašanje potreben, da bi lahko predložitveno sodišče sprejelo svojo odločitev.
34 Iz tega sledi, da predlog za sprejetje predhodne odločbe prav tako ni dopusten v delu, v katerem se nanaša na navedeno direktivo.
35 Vendar je treba opozoriti, da predložitveno sodišče ohranja možnost, da vloži nov predlog za sprejetje predhodne odločbe, tako da Sodišču predloži vse elemente, ki mu omogočajo odločanje (glej v tem smislu sodbo z dne 11. septembra 2019, Călin, C‑676/17, EU:C:2019:700, točka 41 in navedena sodna praksa).
36 V teh okoliščinah je treba predlog za sprejetje predhodne odločbe razglasiti za nedopusten.
Stroški
37 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo:
Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče, Italija) z odločbo z dne 11. oktobra 2022, ni dopusten.
Podpisi