SKLEP PREDSEDNIKA SODIŠČA PRVE STOPNJE
z dne 23. maja 2005(*)
„Postopek za izdajo začasne odredbe – Kohezijski sklad – Odločba o sofinanciranju – Projekt sanitarnega zakopa gospodinjskih odpadkov – Dopustnost – Fumus boni juris – Nujnost – Neobstoj“
V zadevi T‑85/05 R,
Dimos Ano Liosion (Grčija),
Theodora Goula, Argyris Argyropoulos, Ioannis Manis, Eleni Dalipi, Vasilis Papagrigoriou in Giorgos Fragkalexis, stanujoči v Ano Liosii (Grčija),
ki jih zastopa G. Kalavros, odvetnik,
tožeče stranke,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata D. Triantafyllou in L. Flynn, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka,
zaradi predloga za odložitev izvršitve Odločbe Komisije E (2004)5522 z dne 21. decembra 2004 o dodelitvi finančne pomoči iz Kohezijskega sklada za gradnjo prve faze drugega odlagališča odpadkov (XYTA) v zahodni Atiki, na lokaciji v Skalistiriju, mestna občina Fyli, Atika (Grčija),
PREDSEDNIK SODIŠČA PRVE STOPNJE
EVROPSKIH SKUPNOSTI
izdaja naslednji
Sklep
Dejansko stanje
1 Ravnanje z odpadki je za Atiko (Grčija) urejeno v regionalnem načrtu za ravnanje z odpadki, ki je opisan v grškem zakonu št. 3164/2003 (FEK A’ 176 z dne 2. julija 2003, v nadaljevanju: regionalni načrt). Regionalni načrt je bil izdelan na podlagi Direktive Sveta 75/442/EGS z dne 15. julija 1975 o odpadkih (UL L 194, str. 39), kot je bila spremenjena z Direktivo Sveta 91/156/EGS z dne 18. marca 1991 (UL L 78, str. 32).
2 Odlagališče odpadkov v Ano Liosii (v nadaljevanju: odlagališče v Ano Liosii) deluje od leta 1950. Njegovo zdajšnje delovanje je bilo potrjeno z aktom grške vlade z dne 21. marca 1997 o odobritvi okoljskih pogojev.
3 Oceno delovanja tega odlagališča je opravila družba Ernst & Young. Iz študije te družbe z dne 26. aprila 2004, z naslovom „Izvedensko mnenje o projektih ravnanja s trdnimi odpadki na odlagališču v Ano Liosii, končno poročilo“ (v nadaljevanju: študija Ernst & Young), izhaja, da je odlagališče v Ano Liosii od leta 2000 sprejemalo povprečno 5200 ton odpadkov na dan, čeprav je bilo določeno, da bo sprejemalo dnevno 500 ton odpadkov od šestega leta delovanja naprej (študija Ernst & Young, str. 6).
4 Grška vlada je ob upoštevanju tega položaja izdelala nov regionalni načrt za ravnanje z odpadki. Med lokacijami, ki so se štele za primerne za gradnjo objektov za integrirano ravnanje z odpadki, grški zakon št. 3164/2003 za severovzhodno Atiko omenja lokaciji v Grammatiku in Polidendriju, za jugovzhodno Atiko lokaciji v Keratei in Kropii, za zahodno Atiko pa lokaciji v Skalistiriju in Meletani-Mandri.
5 V teh okoliščinah je Helenska republika 27. novembra 2003 na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 1164/94 z dne 16. maja 1994 o ustanovitvi Kohezijskega sklada (UL L 130, str. 1) Komisiji predložila prošnjo za sofinanciranje projekta gradnje prve faze odlagališča odpadkov v Skalistiriju iz Kohezijskega sklada (v nadaljevanju: prošnja za sofinanciranje).
6 Na podlagi študije vplivov na okolje (študija ESDKNA, generalno združenje mestnih občin in občin regije Atika) o vplivu drugega odlagališča odpadkov na okolje v zahodni Atiki (v nadaljevanju: študija ESDKNA), s katero je bilo potrjeno, da lokacija v Skalistiriju izpolnjuje pogoje za odlagališče odpadkov, je grška vlada z ministrskim odlokom z dne 3. decembra 2003 odobrila okoljske pogoje za projekt gradnje, upravljanja in sanacije drugega odlagališča odpadkov v Atiki na lokaciji v Skalistiriju (v nadaljevanju: odločba o odobritvi), ki naj bi zamenjalo odlagališče v Ano Liosii (v nadaljevanju: odlagališče v Skalistiriju).
7 Helenska republika je 6. oktobra, 4. in 15. novembra 2004 dopolnila prošnjo za sofinanciranje z dodatnimi informacijami.
8 Komisija je 21. decembra 2004 na podlagi Uredbe št. 1164/94 in zlasti člena 10(6) navedene uredbe sprejela Odločbo E (2004)5522 o dodelitvi finančne pomoči iz Kohezijskega sklada za gradnjo prve faze drugega odlagališča odpadkov (XYTA) v zahodni Atiki, na lokaciji v Skalistiriju (v nadaljevanju: sporna odločba).
9 V sporni odločbi je določeno, da bo Kohezijski sklad sofinanciral projekt v višini 40.008.750 eurov, in sicer v višini 75 % predvidenega skupnega zneska.
Postopek
10 Mestna občina Ano Liosia in več fizičnih oseb, stanujočih v Ano Liosii, je na podlagi člena 230 ES v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 16. februarja 2005 vložilo tožbo za razglasitev ničnosti sporne odločbe.
11 Z ločeno vlogo, ki jo je sodno tajništvo Sodišča prve stopnje prejelo 24. februarja 2005, so tožeče stranke na podlagi člena 104 Poslovnika Sodišča prve stopnje in člena 242 ES vložile ta predlog za izdajo začasne odredbe za odložitev izvršitve sporne odločbe do odločitve Sodišča prve stopnje o tožbi v postopku v glavni stvari.
12 Komisija je 11. marca 2005 predložila pisna stališča o predlogu za izdajo začasne odredbe, v katerih je predlagala, naj se predlog zavrže kot nedopusten ali, podredno, zavrne kot neutemeljen.
13 Z ločeno vlogo, ki jo je sodno tajništvo Sodišča prve stopnje prejelo 31. marca 2005, je Komisija na podlagi člena 114(1) Poslovnika podala ugovor nedopustnosti zoper tožbo v postopku v glavni stvari, s katerim Sodišču prve stopnje predlaga, naj zavrže tožbo za razglasitev ničnosti sporne odločbe kot očitno nedopustno in tožečim strankam naloži plačilo stroškov.
Pravno stanje
14 Sodišče prve stopnje lahko na podlagi povezanih določb členov 242 ES in 243 ES na eni strani in člena 225(1) ES na drugi strani, če meni, da okoliščine to zahtevajo, odloži izvršitev izpodbijanega akta ali sprejme potrebne začasne odredbe.
15 V členu 104(2) Poslovnika je določeno, da je treba v predlogih za izdajo začasnih odredb navesti predmet spora, okoliščine, iz katerih izhaja nujnost, ter dejanske in pravne razloge, ki na prvi pogled (fumus boni juris) izkazujejo utemeljenost predlaganih začasnih odredb. Ti pogoji so kumulativni, tako da je treba predloge za izdajo začasnih odredb zavrniti, kadar eden od njih ni izpolnjen (sklep predsednika Sodišča z dne 14. oktobra 1996 v zadevi SCK in FNK proti Komisiji, C‑268/96 P(R), Recueil, str. I-4971, točka 30).
16 Ob upoštevanju podatkov iz spisa sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, ocenjuje, da razpolaga z vsemi potrebnimi podatki za odločitev o tem predlogu za izdajo začasnih odredb, ne da bi bilo treba stranke predhodno ustno zaslišati.
Trditve strank
Dopustnost
17 Tožeče stranke trdijo, da njihov predlog za odložitev izvršitve izpolnjuje vse pogoje, navedene v členu 104(2) Poslovnika, in da je tožba v glavni stvari dopustna. V zvezi s tem tožeče stranke trdijo, da jih sporna odločba neposredno in posamično zadeva, čeprav je bila naslovljena na Helensko republiko.
18 Tožeče stranke v podporo tej trditvi glede mestne občine Ano Liosia trdijo, da je ta del „zaprtega kroga“ „žrtev“ projekta gradnje odlagališča v Skalistiriju ter da naj bi utrpela edinstveno in izključno škodo. Delovanje odlagališča v Ano Liosii, ki se je začelo leta 1950, naj bi že imelo precejšnje škodljive učinke, zlasti propadanje okolja, gospodarstva in družbe. Predvsem naj bi se vrednost zemljišč na ozemlju mestne občine bistveno zmanjšala zaradi delovanja odlagališča v Ano Liosii. Odlagališči v Ano Liosii in Skalistiriju naj bi preprečevali uporabo več kot 15.000 arov, ki bi se lahko uporabili za različne razvojne dejavnosti. Ta zemljišča, ki niso uporabna ali naj bi po mnenju tožečih strank takšna postala zaradi gradnje odlagališča v Skalistiriju, naj bi obsegala predvsem zemljišča, predvidena za gradnjo mestnega parka, zelenih površin in športnih objektov.
19 Sporna odločba naj bi prav tako neposredno in posamično zadevala fizične osebe. Te tožeče stranke naj bi bivale v socialnih stanovanjih, oddaljenih en kilometer od gradbišča odlagališča v Skalistiriju. Tožeče stranke trdijo, da se bo njihovo življenje, ki je zdaj znosno in jim omogoča uživati v naravnem okolju, zaradi zadevnega projekta popolnoma spremenilo.
20 Komisija trdi, da je treba ta predlog razglasiti za nedopusten, saj ne izpolnjuje pogojev iz člena 104(2) Poslovnika, kot ga razlaga sodna praksa, hkrati pa tožba za razglasitev ničnosti sporne odločbe, na katero se opira ta predlog, očitno ni dopustna. Komisija se glede drugega dela opira na sodbo Sodišča z dne 2. aprila 1998 v zadevi Greenpeace Council in drugi proti Komisiji (C-321/95, Recueil, str. I-1651, v nadaljevanju: sodba Greenpeace) ter poudarja, da sporna določba tožečih strank ne zadeva niti posamično niti neposredno v smislu člena 230, četrti odstavek, ES. Komisija predvsem glede dopustnosti tožbe, ki jo je vložila mestna občina Ano Liosia, trdi, da čeprav bi se štelo, da sporna odločba mestno občino zadeva posamično, te ne zadeva neposredno. Po mnenju Komisije sporna odločba, s katero je odobreno financiranje projekta, ki je že bil sprejet na nacionalni ravni, lahko povsem finančno in samo posredno zadeva mestno občino ter tudi druge tožeče stranke, ne spreminja pa njihovega pravnega položaja.
Fumus boni juris
21 Tožeče stranke trdijo, da je sporna odločba v nasprotju s cilji ohranjanja, varstva in izboljšanja kakovosti okolja, varovanja človekovega zdravja ter skrbne in preudarne rabe naravnih virov ter da zato krši primarno pravo Skupnosti (členi 2 ES, 4 ES in 174 ES), več določb sekundarnega prava Skupnosti, zlasti določbe, ki Helenski republiki nalagajo obveznosti na področju preprečevanja ter zmanjševanja nastajanja in škodljivosti odpadkov, obdelave in predelave odpadkov, ki ne ogrožata zdravja ljudi in ne škodita okolju (obveznosti, ki izhajajo iz členov 3, 4 in 6 Direktive 75/442 in členov 3 in 4 Direktive 91/156), določbe, ki ji nalagajo, naj sprejme ukrepe za preprečevanje onesnaževanja (člen 3 Direktive Sveta 96/61/ES z dne 24. septembra 1996 o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja (UL L 257, str. 26)) in izdela študijo vplivov na okolje (člen 1 Direktive Sveta 85/337/EGS z dne 27. junija 1985 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (UL L 175, str. 40), kot je bila spremenjena z Direktivo Sveta 97/11/ES z dne 3. marca 1997 (UL L 73, str. 5)), in zakonodajne določbe grškega nacionalnega prava.
22 Tožeče stranke v podporo tem trditvam poudarjajo, da bo v praksi odlagališče v Skalistiriju podaljšek odlagališča v Ano Liosii, ker bo to stalo poleg prvega in imelo isti vhod, iste objekte in isto biološko čiščenje iztekanj. Lokacija v Ano Liosii, ki po mnenju tožečih strank zaradi obstoječega odlagališča zdaj v obratu za reciklažo sprejme 1300 ton odpadkov in 300 ton neobdelanega blata iz biološke postaje v Psytalleii, v obratu za toplotno obdelavo pa veliko količino bolnišničnih odpadkov oziroma skupaj za celotno odlagališče 6500 ton odpadkov na dan, naj bi morala tudi v prihodnosti sprejemati 1.072.500 ton odpadkov na leto (3000 ton na dan) in tudi 1300 dodatnih ton, ki jih obdela obrat za mehansko obdelavo, od 300 do 800 ton blata in 25 ton nevarnih in kužnih odpadkov, čeprav je v regionalnem načrtu predvidena samo količina 330.000 ton odpadkov na leto. Tožeče stranke poudarjajo, da je bila lokacija v Skalistiriju s členom 21 grškega zakona št. 2742 (FEK A’ 207 z dne 7. oktobra 1999) opredeljena kot območje absolutnega varstva in obnove naravnega okolja. Tožeče stranke ugotavljajo, da je lokacija deloma gozdnata in da jo je treba na delu, ki ni poraščen z drevesi, pogozditi, da zajema zasebna zemljišča, katerih uporaba bo prerekana in torej ni zagotovljena, ter da ni primerna lokacija za odlagališče v skladu s študijami, ki jih je opravil ESDKNA in v katerih je ugotovil, da je lokacija v Meletani-Mandri primernejša. Delovanje odlagališča v Skalistiriju naj bi imelo katastrofalne posledice za okolje v Ano Liosii, zdravje tožečih strank, vrednost zemljišč v mestni občini in razvoj navedene mestne občine (glej zgoraj navedeno točko 18).
23 Komisija meni, da nezakonitost, ki jo zatrjujejo tožeče stranke, nikakor ne izhaja iz predloga za odložitev izvršitve in da zato predlog na prvi pogled ni utemeljen (fumus boni juris).
24 Predvsem naj v predlogu ne bi bilo pojasnjeno, zakaj naj bi sporna odločba kršila obveznosti, ki izhajajo iz določb, ki so jih navedle tožeče stranke. Komisija trdi, da je nasprotno sporna odločba zgledna z vidika okoljskih pogojev in zagotavlja izpolnjevanje vseh zahtev, ki se zahtevajo za varovanje okolja in zdravja, s tem ko določa posebna merila za upoštevanje okoljskih pogojev, da se izboljša položaj obdelave odpadkov v Grčiji, in podreja zadevno financiranje izpolnjevanju navedenih obveznosti v predvidenih rokih.
Nujnost
25 Tožeče stranke trdijo, da bo izvršitev sporne odločbe povzročila veliko in nepopravljivo škodo za naravno okolje, gospodarstvo mestne občine, vključno z vrednostjo zemljišč in njihovo uporabo, ter za njihovo zdravje. Tožeče stranke glede naravnega okolja trdijo, da mu bo odločba škodila zaradi zgoraj opisanih razlogov (glej točko 22). Nujnost naj bi izhajala iz dejstva, da je grška vlada že 2. novembra 2004 podpisala pogodbo o projektu, da je ta pogodba že začela veljati, da postopki priprave študije o navedenem projektu ter njegove izvedbe potekajo in napredujejo hitro ter da so bili ustrezni izdatki že plačani. Tek časa naj bi povzročil izdatke in postopke, ki škodijo zasebnim pravicam. Gradnja odlagališča v Skalistiriju naj bi škodila vrednosti nepremičnin v mestni občini ter njo in njene prebivalce, vključno s tožečimi strankami, prikrajšala za uporabo številnih hektarjev za gradnjo športnih in kulturnih objektov (glej zgoraj navedeno točko 18).
26 Tožeče stranke trdijo, da bo vzpostavitev prejšnjega stanja posebno težka, celo draga. Tveganje naj bi bilo neposredno in naj bi zato šlo za nujen primer.
27 Komisija meni, da pogoj nujnosti ni izpolnjen.
28 Prvič, odložitev izvršitve sporne odločbe se ne more šteti za potrebno za preprečitev nastanka zatrjevane škode. Odlagališče v Ano Liosii namreč deluje od leta 1950 in za sofinanciranje projekta za nadomestitev tega odlagališča z novim, zunaj meja občine, se a fortiori ne more šteti, da poslabšuje obstoječe stanje in še manj, da ustvarja nujen primer.
29 Drugič, domnevna škoda naj ne bi izhajala iz sporne odločbe, ki je odločba o sofinanciranju, ampak iz grških nacionalnih odločitev, in sicer regionalnega načrta in dokončne odločitve grških organov za lokacijo v Skalistiriju. Z odložitvijo izvršitve sporne odločbe torej ne bi bilo mogoče preprečiti domnevne škode.
30 Tretjič, tožeče stranke naj bi imele možnost izpodbijati nacionalne akte pred nacionalnimi sodišči. Ta možnost, ki je bila po informacijah Komisije uporabljena, naj bi temu postopku za izdajo začasne odredbe odvzela vso nujnost.
31 Četrtič, domnevna škoda se ne more šteti za neposredno, ker zatrjevane posledice za gospodarstvo, zdravje in okolje po mnenju Komisije niso jasne ne utemeljene in naj bi se zgodile v nedoločeni prihodnosti. Nasprotno pa naj bi bil neobstoj nujnosti očiten, ker sporna odločba nalaga izpolnjevanje vseh pogojev, ki se zahtevajo za varstvo okolja, in Komisiji omogoča zagotavljanje njegovega nadzora, zlasti z možnostjo začasne ustavitve financiranja pri kršitvah zadevnih obveznosti.
32 Na drugem mestu, Komisija trdi, da ni bil predložen noben dokaz, da naj bi bila škoda velika in nepopravljiva.
33 Zatrjevana škoda, in sicer propadanje okolja, gospodarstva in družbe, vključno s posledicami takega pojava na vrednost zemljišč, naj bi bila nejasna in hipotetična.
34 Škoda, ki jo pomeni zmanjšanje vrednosti zemljišč na ozemlju mestne občine, naj v skladu s sodno prakso ne bi bila niti velika niti nepopravljiva. Vsekakor naj bi škoda že nastala zaradi položaja, ki obstaja od leta 1950. Škoda, ki jo pomeni preprečevanje uporabe zemljišč mestne občine, ki bi se lahko uporabljala za rekreativne in športne dejavnosti, naj bi bila povsem hipotetična. Poleg tega naj bi obstoječi položaj že preprečil uporabo teh zemljišč v take namene.
35 Škoda zaradi negativnih posledic sporne odločbe za okolje in zdravje fizičnih oseb, med katerimi so tožeče stranke, naj bi bila nejasna, hipotetična in nedokazana. Tožeče stranke naj ne bi pojasnile, zakaj sporna odločba prispeva k slabšanju obstoječega položaja, ki je zelo problematičen zaradi zapolnjenosti obstoječega odlagališča. Komisija trdi, da bo sporna odločba nasprotno prispevala k rešitvi obstoječih težav in omogočila zagotavljanje izpolnjevanja vseh pogojev, potrebnih za varstvo okolja.
Tehtanje interesov
36 Komisija poudarja, da imata v vsakem primeru zaščita interesov vseh prebivalcev Atike in varstvo okolja v regiji v skladu s pravom Skupnosti, zlasti z Direktivo 75/442, in z regionalnim načrtom jasno prednost pred interesom občine z nekaj tisoč prebivalci. Odložitev izvršitve naj bi povzročila dodatne zamude in preobremenitev obstoječega odlagališča, kar bi imelo katastrofalne posledice. Komisija trdi, da je obstoječi položaj tako problematičen, da je že vložila tožbo za ugotovitev, ali Helenska republika ni izpolnila svojih obveznosti na okoljskem področju (zadeva, ki poteka pred Sodiščem, Komisija proti Grčiji (C-502/03, UL 2004, C 47, str. 15), zaradi ponovne vzpostavitve zakonitosti, cilja, ki ga želijo doseči tudi grški organi z izvedbo nacionalnega načrta, ki zajema gradnjo novega odlagališča v Skalistiriju s sofinanciranjem iz Kohezijskega sklada na podlagi sporne odločbe.
Presoja sodnika, pristojnega za izdajo začasne odredbe
Uvodne ugotovitve o dopustnosti
37 Najprej je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso pogoji iz člena 104(2) Poslovnika zahtevajo, da bistvene dejanske in pravne okoliščine, na katere se opira predlog, na skladen in razumljiv način izhajajo iz besedila predloga za izdajo začasne odredbe (glej sklepa predsednika Sodišča prve stopnje z dne 7. maja 2002 v zadevi Aden in drugi proti Svetu in Komisiji, T-306/01 R, Recueil, str. II-2387, točka 52, in z dne 10. novembra 2004 v zadevi European Dynamics proti Komisiji, T‑303/04 R, ZOdl., str. II-3889, točki 63 in 64).
38 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, kot upravičeno poudarja Komisija, da predlog vsebuje malo podatkov, na podlagi katerih bi lahko sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, preučil, ali so predlagane odredbe na prvi pogled utemeljene. Vendar predlog kljub kratkosti in nejasni predstavitvi vsebuje več razlogov in trditev, ki naj bi dokazovali, da sta pogoja obstoja fumus boni juris in nujnosti izpolnjena, kar je omogočilo Komisiji, da je uspešno predložila stališča, in sodniku, pristojnemu za izdajo začasnih odredb, da jih je preučil. V teh okoliščinah ni mogoče sklepati, da je treba predlog zavreči kot nedopusten, ker naj ne bi izpolnjeval pogojev, zahtevanih v členu 104(2) Poslovnika.
39 Glede trditev Komisije o nedopustnosti tega predloga, ker naj tožba v postopku v glavni stvari očitno ne bi bila dopustna, je treba spomniti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso dopustnost tožbe pred sodiščem, pristojnim v postopku v glavni stvari, načeloma ne sme presojati v postopku za izdajo začasne odredbe, saj bi v nasprotnem primeru to lahko vplivalo na odločanje v glavni stvari. Če pa se, kot v tem primeru, uveljavlja očitna nedopustnost tožbe, ki je povezana s predlogom za izdajo začasne odredbe, se kot nujno vendar lahko izkaže, da je treba ugotavljati, ali so podani določeni elementi, na podlagi katerih je na prvi pogled mogoče sklepati o dopustnosti take tožbe (sklepa predsednika Sodišča prve stopnje z dne 15. februarja 2000 v zadevi Hölzl in drugi proti Komisiji, T-1/00 R, Recueil, str. II-251, točka 21, ter z dne 10. februarja 2005 v zadevi Enviro Tech Europe in Enviro Tech International proti Komisiji, T-291/04 R, ZOdl., str. II‑475, točka 61).
40 V obravnavanem primeru je treba glede na elemente, predložene sodniku, pristojnemu za izdajo začasne odredbe, izraziti resen dvom glede možnosti, da sporna odločba neposredno in posamično zadeva tožeče stranke.
41 Prvič, tožeče fizične osebe, ki niso naslovnice sporne odločbe, morajo dokazati, da navedena odločba vpliva nanje zaradi določenih njihovih značilnosti ali zaradi dejanskega položaja, ki jih opredeljuje glede na vse druge subjekte in jih torej individualizira podobno kot naslovnika odločbe (sodbi Sodišča z dne 15. julija 1963 v zadevi Plaumann proti Komisiji, 25/62, Recueil, str. 197 in 223, ter z dne 25. julija 2002 v zadevi Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu, C‑50/00 P, Recueil, str. I-6677, točka 36).
42 Kot poudarja Komisija, je položaj tožečih strank na prvi pogled podoben položaju tožečih strank v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba Greenpeace. Sodišče je v tej sodbi odločilo, da fizičnih oseb, katerih posebni položaj se ni upošteval pri sprejetju odločbe, ni posamično zadevala odločba, ki je bila naslovljena na državo članico in katere predmet je bila odobritev finančne pomoči iz Evropskega sklada za regionalni razvoj za gradnjo dveh elektrarn (sodba Greenpeace, točka 28).
43 Prav tako mora mestna občina Ano Liosia na podlagi jasnih dejstev dokazati, da jo sporna odločba zadeva zaradi položaja, ki jo opredeljuje glede na vse druge subjekte, vključno v okoliščinah obravnavanega primera glede na druge občine v Atiki, zlasti občino Fyli, na ozemlju katere bo novo odlagališče (v tem smislu glej sklep predsednika Sodišča prve stopnje z dne 7. julija 2004 v zadevi Região autónoma dos Açores proti Svetu, T-37/04 R, ZOdl., str. II-2153, točki 112 in 120, ter navedeno sodno prakso).
44 Poleg tega za mestno občino in tudi za tožeče fizične osebe v tem predlogu zadeva postavlja vprašanja dopustnosti zlasti glede merila neposredne prizadetosti. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da neposredna prizadetost zahteva, da ima izpodbijani ukrep Skupnosti neposreden učinek na pravni položaj posameznika in da naslovnikom tega akta, ki so ga dolžni izvajati, ne pušča nobene diskrecijske pravice, saj je ta izvedba popolnoma samodejna in temelji izključno na ureditvi Skupnosti brez uporabe drugih vmesnih predpisov (sodba Sodišča z dne 5. maja 1998 v zadevi Dreyfus proti Komisiji, C-386/96 P, Recueil, str. I‑2309, točka 43, in navedena sodna praksa ter sklep Sodišča prve stopnje z dne 15. marca 2004 v zadevi Institouto N. Avgerinopoulou in drugi proti Komisiji, T‑139/02, Recueil, str. II-875, točka 62, in navedena sodna praksa).
45 V obravnavanem primeru je sporna odločba, odločba o sofinanciranju projekta, ki so ga grški organi izbrali z nacionalnimi zakoni in upravnimi odločbami. Kot poudarja Komisija, se torej zdi, da financiranje Skupnosti, odobreno za projekt gradnje novega odlagališča v Skalistiriju, samo posredno prispeva k njegovi izvedbi. Iz spisa je razvidno, da naj bi bili grški organi zaradi problematičnega položaja delovanja odlagališča v Ano Liosii po vsej verjetnosti zavezani odpreti novo odlagališče ne glede na sofinanciranje Skupnosti. Vsekakor so grški organi že izbrali lokacijo v Skalistiriju, preden se je Komisija odločila sofinancirati ta projekt. Končno, treba je spomniti, da na prvi pogled iz spisa ne izhaja, da sporna odločba ne daje nobene diskrecijske pravice grškim organom, zadolženim za izvedbo projekta (glej zgoraj navedeni sklep Institouto N. Avgerinopoulou in drugi proti Komisiji, točke od 68 do 70).
46 V takem položaju ni mogoče izključiti, da lahko sodišče, pristojno za odločanje v glavni stvari, ugotovi, da samo odločitev grških organov morda krši okoljske pravice, na katere se sklicujejo tožeče stranke, in da lahko zato sporna odločba o sofinanciranju Skupnosti tega projekta samo posredno vpliva na te pravice (v tem smislu glej sodbo Greenpeace, točki 30 in 31, ter zgoraj navedeni sklep Institouto N. Avgerinopoulou in drugi proti Komisiji, točka 70).
47 Čeprav je treba ob upoštevanju trditev strank v tej fazi postopka resno dvomiti o možnosti, da sporna odločba neposredno in posamično zadeva tožeče stranke, sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, ocenjuje, da v okoliščinah tega primera ni treba nadaljevati preizkusa, ali je ničnostna tožba na prvi pogled dopustna. Tožeče stranke namreč nikakor niso dokazale, da je nujno sprejeti predlagane začasne odredbe, zaradi razlogov, predstavljenih v nadaljevanju.
Nujnost
48 V skladu z ustaljeno sodno prakso se mora nujnost predloga za izdajo začasne odredbe presojati glede na potrebo po začasnem odločanju, da bi se izognili nastanku velike in nepopravljive škode za stranko, ki predlaga izdajo začasne odredbe (sklep predsednika Sodišča z dne 6. februarja 1986 v zadevi Deufil proti Komisiji, 310/85 R, Recueil, str. 537, točka 15, in sklep predsednika Sodišča prve stopnje z dne 30. junija 1999 v zadevi Pfizer Animal Health proti Svetu, T‑13/99 R, Recueil, str. II-1961, točka 134).
49 Stranka, ki predlaga odložitev izvršitve izpodbijane odločbe, mora predložiti dokaz, da ne more čakati na izid postopka v glavni stvari, ne da bi utrpela tovrstno škodo (sklep predsednika Sodišča z dne 8. maja 1991 v zadevi Belgija proti Komisiji, C-356/90 R, Recueil, str. I-2423, točka 23, in sklep predsednika Sodišča prve stopnje z dne 15. novembra 2001 v zadevi Duales System Deutschland proti Komisiji, T-151/01 R, Recueil, str. II-3295, točka 187).
50 Neposrednosti nastanka škode ni treba dokazati z absolutno gotovostjo, ampak je dovolj, zlasti kadar je nastanek škode odvisen od nastopa več dejavnikov, da ga je mogoče predvideti z zadostno verjetnostjo. Vendar mora tožeča stranka dokazati dejstva, ki naj bi utemeljevala možnost take velike in nepopravljive škode (sklepa predsednika Sodišča z dne 14. decembra 1999 v zadevi HFB proti Komisiji, C‑335/99 P(R), Recueil, str. I-8705, točka 67, in z dne 12. oktobra 2000 v zadevi Grčija proti Komisiji, C-278/00 R, Recueil, str. I-8787, točka 15).
51 V zvezi s tem je treba ugotoviti, kot upravičeno poudarja Komisija, da je škoda, ki jo navajajo tožeče stranke in se nanaša na propadanje okolja, njegove negativne posledice za zdravje, izgubo vrednosti zemljišč na ozemlju mestne občine, preprečitev tej občini, da nekatera zemljišča uporabi za različne družbene dejavnosti, nejasna, hipotetična in ni podprta z dokazi. Tako negotova škoda ne more utemeljiti odobritve predlagane odložitve izvršitve (glej sklepa predsednika Sodišča z dne 15. junija 1987 v zadevi Belgija proti Komisiji, 142/87 R, Recueil, str. 2589, točka 25, in z dne 16. julija 1993 v zadevi Francija proti Komisiji, C‑296/93 R, Recueil, str. I-4181 točka 26, sklep predsednika Sodišča prve stopnje z dne 10. novembra 2004 v zadevi Wam proti Komisiji, T-316/04 R, ZOdl., str. II‑3917, točka 31).
52 Predlog zlasti ne vsebuje nobenega dokaza o posledicah, ki naj bi jih imela izvršitev sporne odločbe za zdravje tožečih strank in na splošno prebivalcev Ano Liosie. Prav tako zadostuje ugotovitev, da trditve o propadanju okolja niso jasne in ne temeljijo na nobenem dokazu. Tožeče stranke se pritožujejo samo na splošno, kot dokazujejo trditve o tem, da je lokacija v Skalistiriju območje absolutnega varstva oziroma gozdnato območje, in tudi trditve, da bo lokacija v Ano Liosii morala sprejemati večje količine odpadkov, kot je bilo predvideno v regionalnem načrtu; vse te trditve pa niso podprte z dokazili ali natančnejšimi pojasnili. Tako se tožeče stranke samo pritožujejo nad odprtjem odlagališča v bližini Ano Liosie, vendar ne pojasnjujejo, zakaj naj bi bile konkretne posledice tega odprtja negativne za okolje ter a fortiori predstavljale veliko in nepopravljivo škodo. Ker se sporna odločba sklicuje na dejstvo, da so bili za odprtje novega odlagališča odobreni strogi okoljski pogoji (glej zlasti točko 12 Priloge I k sporni odločbi in odločbo o odobritvi), in ob upoštevanju dejstva, da je bilo v študiji ESDKNA ugotovljeno, da je lokacija v Skalistiriju primerna za ta namen (študija ESDKNA, str. od 16 do 18 in 23), bi morale tožeče stranke predložiti dokaze, ki bi lahko ovrgli to analizo, in pojasniti, zakaj naj bi jim navedena odločba povzročila zatrjevano škodo, česar niso storile.
53 Nasprotno pa, ker tožeče stranke priznavajo, da odlagališče v Ano Liosii že več desetletij deluje v problematičnih razmerah in že prispeva k težavam mestne občine in njenih prebivalcev, v predlogu ni pojasnjeno, zakaj se bo obstoječi položaj poslabšal niti kako lahko položaj, ki obstaja že več let, pomeni nujen primer, ki utemeljuje takojšnjo odložitev izvršitve sporne odločbe.
54 Trditve o nezmožnosti mestne občine, da nekatera zemljišča uporabi za rekreativne, družbene, kulturne in športne dejavnosti, so hipotetične. Kot poudarjajo tožeče stranke, gre za predloge o prihodnjem razvoju. Poleg tega v vlogi ti predlogi niso konkretno predstavljeni niti ni pojasnjeno, zakaj je škoda, ki po mnenju tožečih strank izhaja iz tega, velika in ni popravljiva. Take okoliščine ne pomenijo tveganja dejanske škode, ampak prihodnje negotovo in problematično tveganje (sklep predsednika Sodišča prve stopnje z dne 13. maja 1993 v zadevi CMBT proti Komisiji, T-24/93 R, Recueil, str. II-543, točka 34, in navedena sodna praksa).
55 Glede znižanja cen zemljišč, poleg tega, da se taka škoda, ki jo predstavlja finančna izguba, načeloma ne more šteti za veliko in nepopravljivo škodo (zgoraj navedeni sklep Enviro Tech Europe in Enviro Tech International proti Komisiji, točka 74, in navedena sodna praksa), tožeče stranke ne pojasnjujejo, kako sporna odločba prispeva k taki škodi. Nasprotno pa tožeče stranke priznavajo, da je obstoječi položaj že prispeval k znižanju cen zemljišč v mestni občini od leta 1950.
56 Nazadnje je treba ugotoviti, da tožeče stranke glede nepopravljivosti domnevne škode navajajo samo splošno trditev, da naj bi bila vzpostavitev prejšnjega stanja posebno težka, celo draga, vendar take trditve sploh ne utemeljujejo.
57 Iz tega sledi, da tožeče stranke niso predložile dokazov, na podlagi katerih bi sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, lahko sklepal, da naj bi bila domnevna škoda velika in nepopravljiva, ali menil, naj bi bila domnevna škoda gotova in neposredna v smislu sodne prakse.
58 Poleg tega je treba poudariti, da tožeče stranke nikakor niso dokazale, da naj bi bila odložitev izvršitve sporne odločbe potrebna za preprečitev nastanka zatrjevane škode.
59 Dejstva, da je grška vlada že 2. novembra 2004 podpisala pogodbo o zadevnem projektu, da je ta pogodba že začela veljati, da postopki priprave študije o navedenem projektu in njegove izvedbe potekajo in napredujejo hitro ter končno da so bili ustrezni izdatki že plačani, ne dokazujejo nujnosti, ki utemeljuje odobritev odložitve izvršitve sporne odločbe.
60 Prvič, kot Komisija upravičeno poudarja, je možnost izpodbijanja teh nacionalnih aktov primernejša in ustreznejša pot za zaščito interesov tožečih strank. Zato se lahko sklepa, da temu predlogu odvzema nujnost (v tem smislu glej zgoraj navedeni sklep Região autónoma dos Açores proti Svetu, točka 162, in navedeno sodno prakso ter sklep Sodišča prve stopnje z dne 25. junija 2002 v zadevi B proti Komisiji, T-34/02 R, Recueil, str. II-2803, točka 93).
61 Drugič, treba je ugotoviti, da je s sporno odločbo Komisiji dovoljeno začasno ustaviti zadevno financiranje pri neupoštevanju projekta glede varstva okolja (Priloga I k sporni odločbi, točka 12). V takem položaju, v katerem ima Komisija možnost, celo obveznost preveriti, ali škode za okolje ne povzroča izvedba projekta, in jo po potrebi kaznovati z začasno ustavitvijo financiranja (Priloga III k sporni odločbi, točka 4), je treba ugotoviti, da nujnost v zvezi z zaščito okoljskih interesov ne obstaja (v tem smislu glej zgoraj navedeni sklep Região autónoma dos Açores proti Svetu, točki 183 in 184, ter navedeno sodno prakso).
62 Končno je treba tudi podvomiti o potrebi po odložitvi izvršitve sporne odločbe, ker tožeče stranke niso dokazale, da bo ob upoštevanju dejstva, da so grški organi že izbrali lokacijo v Skalistiriju za gradnjo novega odlagališča in sprejeli vse odločbe, da se omogoči začetek izvedbe projekta, kot v preostalem priznavajo tožeče stranke, odložitev izvršitve te odločbe, ki je odločba o sofinanciranju, nujno spremenila zdajšnji položaj in preprečila, da se jim povzroči domnevna škoda (v tem smislu glej zgoraj navedeni sklep European Dynamics proti Komisiji, točke 66, 69 in 70).
63 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da na podlagi podatkov iz spisa ni mogoče v pravno zadostni meri ugotoviti, da naj bi tožeče stranke, če predlagane začasne odredbe ne bodo sprejete, utrpele veliko in nepopravljivo škodo.
64 Iz tega sledi, da tožeče stranke niso dokazale, da je izpolnjen pogoj nujnosti. Zato je treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti, ne da bi bilo treba odločiti o njegovi dopustnosti niti preizkusiti, ali so drugi pogoji za sprejetje začasnih odredb izpolnjeni.
Iz teh razlogov je
PREDSEDNIK SODIŠČA PRVE STOPNJE
sklenil:
1) Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.
2) Odločitev o stroških se pridrži.
V Luxembourgu, 23. maja 2005.