SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
(prvi senat)
z dne 27. marca 2007
Zadeva F-87/06
Thierry Manté
proti
Svetu Evropske unije
„Javni uslužbenci – Osebni prejemki – Nadomestilo za nastanitev – Napoteni nacionalni izvedenec, ki je imenovan za uradnika – Povračilo neupravičeno plačanih zneskov – Očitna nedopustnost“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero T. Manté, nekdanji napoteni nacionalni izvedenec, ki je postal uradnik Evropskih skupnosti, predlaga razglasitev ničnosti odločbe organa za imenovanja z dne 22. avgusta 2005, s katero mu je bila zavrnjena dodelitev nadomestila za nastanitev in odrejeno vračilo zneskov, plačanih iz tega naslova, ki je bila sprejeta skupaj z odločbama istega organa z dne 17. oktobra 2005 in s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za preučitev zgoraj navedene odločbe z dne 22. avgusta 2005, in z dne 10. maja 2006 o zavrnitvi njegove pritožbe, ter povračilo škode, za katero meni, da jo je utrpel.
Odločitev: Tožba se zavrže kot očitno nedopustna. Svet poleg svojih stroškov nosi polovico stroškov T. Mantéja.
Povzetek
Postopek – Odločba, sprejeta z obrazloženim sklepom – Pogoji – Očitno nedopustna in pravno očitno neutemeljena tožba
(Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 111; Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91; Sklep Sveta 2004/752, člen 3(4))
V primeru očitno nedopustne tožbe se možnost odločanja z obrazloženim sklepom, predvidena v členu 111 Poslovnika Sodišča prve stopnje, ne da bi se nadaljeval postopek, ne uporablja samo za primere, ko je kršitev pravil na področju dopustnosti tako jasna in očitna, da ni mogoče navesti nobenega resnega argumenta v korist dopustnosti, ampak tudi za primere, ko je sestava sodišča – ki meni, da je na podlagi listin v spisu dovolj seznanjena z zadevo – ob branju spisa v celoti prepričana o nedopustnosti tožbe, predvsem ker ta ne upošteva zahtev, določenih v ustaljeni sodni praksi, in poleg tega meni, da obravnava ne bi mogla ponuditi nobenega novega elementa v zvezi s tem. V takem primeru zavrnitev tožbe z obrazloženim sklepom ne prispeva samo k ekonomičnosti postopka, ampak strankam prihrani tudi stroške, ki bi nastali zaradi obravnave.
To se dogaja v primerih, ko tožeča stranka ob neupoštevanju ustaljene sodne prakse, po kateri mora uradnik v primeru akta, ki posega v njegov položaj, uporabiti pritožbeni postopek iz člena 90(2) Kadrovskih predpisov, vloži samo zahtevo za pregled akta, ki je očitno akt, ki posega v položaj, in nato pritožbo zoper odgovor uprave na to zahtevo, pri čemer ne upošteva rokov za pritožbo in tožbo iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov.
V odločbi o zavrnitvi zahteve, ki jo je tožeča stranka vložila zoper akt, ki posega v položaj, je vsebovana tudi navedba, po kateri je ta odločba lahko predmet pritožbe, vseeno pa ne more omogočiti uporabe sodne prakse o opravičljivi zmoti v korist tožeče stranke, ker pogoj za uporabo te sodne prakse, povezan z zahtevo po dopustni zmedi pri posamezniku, ki je ravnal v dobri veri in je izkazal potrebno skrbnost, ki se zahteva od običajno obveščene osebe, v tej zadevi ni izpolnjen; tožeča stranka se je namreč prostovoljno in ne zaradi ravnanja institucije, ki bi jo lahko zavedlo, odločila odzvati se na akt, ki posega v položaj, tako da je vložila zahtevo; tožeča stranka se v takih okoliščinah lahko sklicuje na sodno prakso o opravičljivi zmoti samo, če se je zaradi dvomov o pravilnosti postopka, začetega z vložitvijo zahteve, pripravljala vložiti pritožbo v zakonskem roku treh mesecev od akta, ki posega v položaj, in se temu odpovedala, ker je bila zaradi zgorajnavedene navedbe prepričana o pravilnosti svojega prvotnega ukrepa.
(Glej točke 15, 16, 19, 20 in od 23 do 26.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 7. junij 1991, Weyrich proti Komisiji, T‑14/91, Recueil, str. II‑235, točki 32 in 34; 1. april 2003, Mascetti proti Komisiji, T‑11/01, RecFP, str. I‑A‑117 in II‑579, točka 33.
Sodišče za uslužbence: 28. junij 2006, Le Maire proti Komisiji, F-27/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑47 in II‑A‑1‑159, točka 36.