SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 16. julija 2009(*)
„Neizpolnitev obveznosti države – Presoja vplivov projektov na okolje – Direktiva 85/337/EGS – Dostop do sodišč – Direktiva 2003/35/ES“
V zadevi C-427/07,
zaradi tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 226 ES, vložene 14. septembra 2007,
Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopajo D. Recchia, P. Oliver in J.-B. Laignelot, zastopniki, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožeča stranka,
proti
Irski, ki jo zastopa D. O’Hagan, zastopnik, skupaj z M. Collinsom, SC, in D. McGrathom, BL, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi C. W. A. Timmermans, predsednik senata, J.‑C. Bonichot, K. Schiemann in J. Makarczyk (poročevalec), sodniki, ter C. Toader, sodnica,
generalna pravobranilka: J. Kokott,
sodna tajnica: K. Sztranc-Sławiczek, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 27. novembra 2008,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 15. januarja 2009
izreka naslednjo
Sodbo
1 Komisija Evropskih skupnosti s tožbo predlaga Sodišču, naj ugotovi, da:
– s tem da v skladu s členoma 2(1) in 4, od (2) do (4), Direktive Sveta 85/337/EGS z dne 27. junija 1985 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (UL L 175, str. 40), kot je bila spremenjena z Direktivo Sveta 97/11/ES z dne 3. marca 1997 (UL L 73, str. 5, v nadaljevanju: Direktiva 85/337, kot je bila spremenjena z Direktivo 97/11), ni sprejela vseh potrebnih ukrepov za zagotovitev, da so v skladu s členi od 5 do 10 te direktive, pred izdajo soglasja, projekti, ki bodo verjetno pomembno vplivali na okolje v kategoriji gradnje cest iz točke 10(e) Priloge II k Direktivi 85/337, kot je bila spremenjena z Direktivo 97/11, predmet zahteve za izdajo soglasja za izvedbo in presojo njihovih vplivov, in
– s tem da ni sprejela vseh zakonov in drugih predpisov, potrebnih za uskladitev s členom 3(1) in od (3) do (7) ter členom 4(1) in od (1) do (6) Direktive 2003/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. maja 2003 o sodelovanju javnosti pri sestavi nekaterih načrtov in programov v zvezi z okoljem in o spremembi direktiv Sveta 85/337/EGS in 96/61/ES glede sodelovanja javnosti in dostopa do sodišč (UL L 156, str. 17), oziroma, v vsakem primeru, da o tem ni obvestila Komisije,
Irska ni izpolnila obveznosti iz Direktive 85/337, kot je bila spremenjena z Direktivo 97/11, oziroma iz člena 6 Direktive 2003/35.
Pravni okvir
Skupnostna ureditev
Direktiva 2003/35
2 Člen 1 Direktive 2003/35 določa:
„Cilj te direktive je prispevati k izvedbi obveznosti, ki izhajajo iz Arhuške konvencije [o dostopu do informacij, sodelovanju javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah], zlasti:
a) s predvidenim sodelovanjem javnosti pri sestavi določenih načrtov in programov v zvezi z okoljem;
b) z boljšim sodelovanjem javnosti in predvidenimi določbami o dostopu do sodišč v okviru direktiv Sveta 85/337[…] in 96/61/ES.“
3 Člen 6 Direktive 2003/35 določa:
„Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 25. junija 2005. O tem takoj obvestijo Komisijo.
Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Načine takega sklicevanja določijo države članice.“
Direktiva 85/337
4 V skladu s členom 1(2) Direktive 85/337, kot je bila spremenjena s členom 3(1) Direktive 2003/35, pomeni:
javnost:
eno ali več fizičnih ali pravnih oseb in v skladu z nacionalno zakonodajo ali prakso njihova združenja, organizacije ali skupine;
zadevna javnost:
javnost, na katero vpliva ali bi verjetno vplivali postopki okoljskega odločanja ali ima interes pri takih postopkih iz člena 2(2); v tej opredelitvi se štejejo nevladne organizacije, ki podpirajo varstvo okolja in izpolnjujejo katere koli pogoje nacionalne zakonodaje, da imajo interes.“
5 Člen 2(1) in (3) Direktive 85/337, kot je bila spremenjena s členom 3(3) Direktive 2003/35, določa:
„1. Države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da so pred izdajo soglasja projekti, ki bodo verjetno pomembno vplivali na okolje, med drugim zaradi svoje narave, velikosti ali lokacije, predmet zahteve za izdajo soglasja za izvedbo in presojo njihovih vplivov. Ti projekti so opredeljeni v členu 4.
[…]
3. Brez poseganja v člen 7 lahko države članice v izjemnih primerih določen projekt v celoti ali delno izvzamejo iz določb, ki jih določa ta direktiva.
V tem primeru države članice:
a) preučijo, ali bi bila primerna druga oblika presoje;
b) omogočijo prizadeti javnosti dostop do podatkov, pridobljenih z drugimi oblikami presoje iz točke (a) in ki se nanašajo na opustitveno odločitev in razloge za dovolitev;
[…]“
6 Člen 4 Direktive 85/337, kot je bila spremenjena z Direktivo 97/11, določa:
„1. Ob upoštevanju člena 2(3) se projekte, ki so našteti v Prilogi I, presoja skladno s členi 5 do 10.
2. Ob upoštevanju člena 2(3) države članice za projekte, ki so našteti v Prilogi II, s:
a) preverjanjem za vsak primer posebej,
ali
b) pragovi ali merili, ki jih postavi država članica,
odločijo, ali se bo projekt presojal skladno s členi 5 do 10.
Države članice se lahko odločijo za uporabo obeh postopkov, navedenih v (a) in (b).
3. Med preverjanjem za vsak primer posebej ali postavljanjem pragov ali meril za namen odstavka 2 se upoštevajo ustrezna izbirna merila, določena v Prilogi III.
4. Države članice zagotovijo, da je odločitev pristojnih organov v skladu z odstavkom 2 na razpolago javnosti.“
7 Člen 5 Direktive 85/337, spremenjene z Direktivo 97/11, določa:
„1. V primeru projektov, ki morajo biti skladno s členom 4 predmet presoje vplivov na okolje v skladu s členi 5 do 10, države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da nosilec projekta v primerni obliki priskrbi informacije, ki jih določa Priloga IV, v kolikor:
a) države članice menijo, da so informacije pomembne za dano fazo postopka pridobivanja soglasja in glede na posebne značilnosti posameznega projekta ali vrste projekta in lastnosti okolja, ki bodo verjetno prizadete;
b) se lahko po mnenju držav članic od nosilca projekta upravičeno zahteva, da zbere te informacije, pri čemer med drugim upošteva tekoče poznavanje in metode presoje.
[…]
3. Informacije, ki jih mora zagotoviti nosilec projekta skladno z odstavkom 1, vključujejo vsaj:
– opis projekta, ki obsega informacije o lokaciji, zasnovi in velikosti projekta,
– opis načrtovanih ukrepov, da bi se izognili, zmanjšali in po možnosti odpravili pomembne škodljive vplive,
– podatke za potrebe opredelitve in presojo glavnih verjetnih vplivov projekta na okolje,
– povzetek glavnih alternativ, ki jih je proučil nosilec projekta[,] in prikaz glavnih razlogov za njegovo odločitev, z upoštevanjem vplivov na okolje,
– netehnični povzetek informacij, navedenih v prejšnjih alinejah.
[…]“
8 Člen 6, od (2) do (6), Direktive 85/337, kot je bil spremenjen s členom 3(4) Direktive 2003/35, določa:
„2. Javnost se obvesti prek javnih objav ali drugih primernih načinov, na primer razpoložljivih elektronskih medijev, o naslednjih zadevah varstva okolja že na začetni stopnji postopka sprejemanja okoljskih odločitev iz člena 2(2) in najpozneje takrat, ko jih je mogoče razumno posredovati:
a) zahteva za soglasje k posegu;
b) dejstvo, da je za projekt treba izvesti postopek presoje vplivov na okolje in glede na primernost, da se uporablja člen 7;
c) podatki o pristojnih organih, odgovornih za odločanje, tistih, od katerih je mogoče pridobiti ustrezne podatke[,] in tistih, ki jim je mogoče predložiti pripombe ali vprašanja in podrobnosti o časovnih rokih za posredovanje pripomb ali vprašanj;
d) vrsta možnih odločitev ali osnutek odločitve, če obstaja;
e) navedba dostopnosti podatkov, zbranih v skladu s členom 5;
f) navedba rokov in krajev, kje in na kakšen način so ustrezni podatki dostopni;
g) podatki o določbah za sodelovanje javnosti v skladu z odstavkom 5 tega člena.
3. Države članice zagotovijo, da se v okviru razumnih rokov omogoči zadevni javnosti dostop do naslednjega:
a) katerih koli podatkov, zbranih v skladu s členom 5;
b) v skladu z nacionalno zakonodajo, do glavnih poročil in obvestil, danih pristojnemu organu ali organom v času, ko je zadevna javnost obveščena v skladu z odstavkom 2 tega člena;
c) v skladu z določbami Direktive 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o dostopu javnosti do podatkov o okolju […], drugih podatkov, kakor so navedeni v odstavku 2 tega člena, ki se nanašajo na odločitev v skladu s členom 8 in ki postanejo dostopni šele potem, ko je prizadeta javnost že obveščena v skladu z odstavkom 2 tega člena.
4. Prizadeta javnost dobi zgodnje in učinkovite možnosti sodelovanja v postopkih okoljskega odločanja v skladu s členom 2(2) in je tako upravičena izraziti predloge in mnenja, ko so pristojnemu organu ali organom pred odločitvijo o zahtevanem soglasju k posegu odprte vse možnosti.
5. Države članice podrobno določijo ukrepe za obveščanje javnosti (na primer z letaki v določenem dosegu ali objavo v krajevnih časopisih) in za posvetovanje z zadevno javnostjo (na primer s pismenimi prispevki ali z javno anketo).
6. Zagotovljeni so razumni časovni okviri za različne stopnje, tako da je dovolj časa za obveščanje javnosti in omogočanje prizadeti javnosti, da se pripravi in učinkovito sodeluje v postopku okoljskega odločanja ob upoštevanju določb tega člena.“
9 Člen 7 Direktive 85/337, kot je bil spremenjen s členom 3(5) Direktive 2003/35, določa:
„1. Če se država članica zaveda, da bo projekt verjetno pomembno vplival na okolje v drugi državi članici ali če tako zahteva država članica, ki bo verjetno pod takim vplivom, pošlje država članica, na ozemlju katere naj bi se izvedel projekt, kakor hitro je mogoče in ne pozneje, kot sama obvešča svojo javnost, prizadeti državi članici med drugim:
a) opis projekta skupaj z vsemi razpoložljivimi podatki o možnem čezmejnem vplivu;
b) podatke o vrsti odločitve, ki bo morda sprejeta,
in da drugi državi članici razumen rok, v katerem le-ta navede, ali želi sodelovati v postopkih sprejemanja okoljskih odločitev iz člena 2(2), in lahko vključi podatke iz odstavka 2 tega člena.
2. Če država članica, ki prejme podatke v skladu z odstavkom 1, navede, da namerava sodelovati v postopkih sprejemanja okoljskih odločitev iz člena 2(2), država članica, na katere ozemlju naj bi bil projekt izveden, v skladu s členom 6(2) pošlje potrebne podatke, če tega ni storila že prej, državi članici, ki bo neposredno prizadeta, in omogoči dostop do podatkov v skladu s členom 6(3)(a) in (b).
[…]
5. Zadevne države članice lahko določijo podrobnejše postopke za izvedbo tega člena, da omogočijo zadevni javnosti na ozemlju prizadete države članice učinkovito sodelovanje v postopkih sprejemanja okoljskih odločitev iz člena 2(2) za ta projekt.“
10 Člen 9 Direktive 85/337, kot je bil spremenjen s členom 3(6) Direktive 2003/35, določa:
„1. Ko je sprejeta odločitev za izdajo ali zavrnitev soglasja k posegu, pristojni organ ali organi obvestijo zadevno javnost v skladu s primernimi postopki in dajo na razpolago javnosti naslednje podatke:
– vsebino odločitve in vsakršne z njo povezane pogoje,
– po pregledu pripomb in mnenj prizadete javnosti, glavne razloge in premisleke, na katerih temelji ta odločitev, vključno s podatki o poteku sodelovanja javnosti,
– po potrebi opis glavnih ukrepov, s katerimi se odpravi, zmanjša ali po možnosti izravna glavne škodljive posledice.
2. Pristojni organ ali organi obvestijo katero koli državo članico, s katero so se posvetovali v skladu s členom 7, tako da posredujejo tudi podatke iz odstavka 1 tega člena.
Države članice, s katerimi se je posvetovalo, zagotovijo, da so podatki na primeren način dostopni zadevni javnosti na njihovem ozemlju.“
11 Člen 10a Direktive 85/337, vstavljen s členom 3(7) Direktive 2003/35, določa:
„Države članice v skladu z ustrezno nacionalno zakonodajo zagotovijo članom zadevne javnosti:
a) ki imajo zadosten interes ali drugače,
b) ki uveljavljajo kršeno pravico, kadar jo upravno postopkovno pravo države članice zahteva kot predpogoj,
dostop do revizije postopka pred sodiščem ali pa pred drugim neodvisnim in nepristranskim organom, ki ga je vzpostavil zakon, da izpodbijajo materialno in postopkovno zakonitost odločitev, dejanj ali opustitev ob upoštevanju določb te direktive o sodelovanju javnosti.
Države članice določijo, na kateri stopnji se lahko izpodbijajo odločitve, dejanja ali opustitve.
Kaj predstavlja zadosten interes in kršitev pravice, določijo države članice skladno s ciljem omogočiti prizadeti javnosti dostop do sodišč. S tem ciljem se interes katere koli nevladne organizacije, ki izpolnjuje zahteve iz člena 1(2), šteje za zadosten za namen pododstavka (a) tega člena. Za take organizacije se šteje, da imajo lahko kršene pravice za namen pododstavka (b) tega člena.
Določbe tega člena ne izključujejo možnosti postopka predhodne revizije upravnega organa in ne vplivajo na zahtevo izčrpanja upravnih revizijskih postopkov pred prizivom k sodnim revizijskim postopkom, kjer taka zahteva obstaja po nacionalnem pravu.
Vsak tak postopek mora biti pošten, nepristranski, pravočasen in ne nedopustno drag.
Da bi povečali učinkovitost določb tega člena, države članice zagotovijo, da so praktični podatki dostopni javnosti ob dostopu do upravnih in sodnih revizijskih postopkov.“
12 V Prilogi II k Direktivi 85/337, kot je bila spremenjena z Direktivo 97/11, so našteti projekti iz člena 4(2) te spremenjene direktive. Točka 10(e) te priloge z naslovom „Infrastrukturni projekti“ zajema gradnjo cest, pristanišč in luk, skupaj z ribiškimi pristanišči (projekti, ki niso vključeni v Prilogo I).
Direktiva 96/61/ES
13 V skladu s členom 2(13) in (14) Direktive Sveta 96/61/ES z dne 24. septembra 1996 o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja (UL L 257, str. 26), kot je bila spremenjena s členom 4(1) Direktive 2003/35 (v nadaljevanju: Direktiva 96/61), pomeni:
„13. ‚javnost‘: eno ali več fizičnih ali pravnih oseb in, v skladu z nacionalno zakonodajo ali prakso, njihova združenja, organizacije ali skupine;
14. ‚zadevna javnost‘: javnost, na katero vpliva ali bi verjetno vplivalo odločanje o izdaji ali obnavljanju dovoljenja ali pogojev dovoljenja, ali ima interes pri takem odločanju; v tej opredelitvi se šteje, da imajo interes nevladne organizacije, ki pospešujejo varstvo okolja in izpolnjujejo katere koli zahteve nacionalne zakonodaje.“
14 Člen 15(1) in (5) Direktive 96/61, kot je bila spremenjena s členom 4(3) Direktive 2003/35, določa:
„1. Države članice zagotovijo, da dobi prizadeta javnost zgodnje in učinkovite možnosti sodelovanja v postopku:
– izdaje dovoljenja za nove naprave,
– izdajo dovoljenja za vsako večjo spremembo v obratovanju naprave,
– posodobitev dovoljenja ali pogojev v njem v skladu s prvo alineo odstavka 2 člena 13.
Postopek, določen v Prilogi V, se uporablja za namene takega sodelovanja.
[…]
5. Ko je odločitev sprejeta, pristojni organ obvesti javnost v skladu s primernimi postopki in da javnosti na razpolago naslednje podatke:
a) vsebino odločitve, vključno s kopijo dovoljenja in vsakršnih pogojev ter nadaljnjih obnavljanj; in
b) po pregledu pomislekov in mnenj prizadete javnosti, razloge in premisleke, na katerih temelji odločitev, vključno s podatki o poteku sodelovanja javnosti.“
15 Člen 15a Direktive 96/61, vstavljen s členom 4(4) Direktive 2003/35, določa:
„Države članice v skladu z ustrezno nacionalno zakonodajo zagotovijo članom zadevne javnosti:
a) ki imajo zadosten interes ali drugače,
b) ki uveljavljajo kršeno pravico, kadar jo upravno postopkovno pravo države članice zahteva kot predpogoj;
dostop do revizije postopka pred sodiščem ali pa pred drugim neodvisnim in nepristranskim organom, ki ga je vzpostavil zakon, da izpodbijajo materialno in postopkovno zakonitost odločitev, dejanj ali opustitev ob upoštevanju določb te direktive o sodelovanju javnosti.
Države članice določijo, na kateri stopnji se lahko izpodbijajo odločitve, dejanja ali opustitve.
Kaj predstavlja zadosten interes in kršitev pravice, določijo države članice skladno s ciljem omogočiti zadevni javnosti dostop do sodišč. S tem ciljem se interes katere koli nevladne organizacije, ki izpolnjuje zahteve iz člena 2(14), šteje za zadosten za namen pododstavka (a) tega člena. Za take organizacije se šteje, da imajo lahko kršene pravice za namen pododstavka (b) tega člena.
Določbe tega člena ne izključujejo možnosti postopka predhodne revizije upravnega organa in ne vplivajo na zahtevo izčrpanja upravnih revizijskih postopkov pred prizivom k sodnim revizijskim postopkom, kjer taka zahteva obstaja po nacionalnem pravu.
Vsak tak postopek mora biti pošten, nepristranski, pravočasen in ne nedopustno drag.
Da bi povečali učinkovitost določb tega člena, države članice zagotovijo, da so praktični podatki dostopni javnosti ob dostopu do upravnih in sodnih revizijskih postopkov.“
Nacionalna ureditev
16 Na podlagi povezanih določb člena 176 zakona o prostorskem načrtovanju in razvoju iz leta 2000 (Public Act n° 30/2000, Planning and Development Act, 2000), kot je bil spremenjen z zakonom o prostorskem načrtovanju in razvoju (strateška infrastruktura) iz leta 2006 (Public Act n° 27/2006, Planning and Development (Strategic Infrastructure) Act, 2006, Order 2006, S. I. n° 525/2006) (v nadaljevanju: PDA), in priloge 5 k predpisom o prostorskem načrtovanju in razvoju iz leta 2001 (Planning and Development Regulations 2001, S. I. n° 600/2001, v nadaljevanju: PDR), sta poročilo o vplivu na okolje in presoja vplivov na okolje obvezna za nekatere projekte, če so prekoračeni določeni pragovi; v te projekte ni vključena posebna kategorija projektov zasebnih cest.
17 Sodni revizijski postopek („judicial review“) je urejen v členu 84 poslovnika višjih sodišč (Rules of the Superior Courts), pri čemer so navedena sodišča pod določenimi pogoji pristojna za nadzor odločb sodišč in upravnih organov.
18 V sodnem revizijskem postopku je mogoče uveljavljati tako razlog javnega prava kot razlog zasebnega prava, pri čemer se tradicionalni razlogi javnega prava nanašajo na nadzor prekoračitve pooblastil in na nadzor izvajanja pristojnosti sodišč in organov.
19 Sodni revizijski postopek ima dve stopnji. Zahtevo za dovoljenje za začetek take revizije je treba vložiti pri sodišču, skupaj z navedbo razlogov, s katerimi je opredeljen revizijski zahtevek, in izjavo o dejstvih, na katerih temelji. Če je zahtevi ugodeno, lahko vlagatelj zahteve začne sodni revizijski postopek.
20 Zahteve za dovoljenje za začetek sodnega revizijskega postopka zoper odločbe organov, pristojnih na področju prostorskega načrtovanja, se obravnavajo na podlagi posebnega zakonitega postopka, ki je urejen v členih 50 in 50A PDA.
21 Člen 50A(3) PDA določa:
„Sodišče ne dodeli dovoljenja v smislu člena 50, razen če je prepričano, da
(a) obstajajo pomembni razlogi, da je zadevna odločba ali dejanje neveljavno ali da ju je treba za taka razglasiti in
(b) da
(i) ima vlagatelj zahteve pomemben interes v zadevi, ki je predmet zahteve, ali
(ii) je – če se zadevna odločba ali dejanje nanaša na projekt, ki se na podlagi pravnih predpisov, ki so bili sprejeti na podlagi člena 176 in so veljali v upoštevnem času ali po njem, šteje za projekt, ki bi lahko pomembno vplival na okolje – vlagatelj zahteve
(I) organ ali ustanova (z izjemo državnih organov, javnih služb in vladnih služb ali agencij), katere cilji ali nameni so povezani s spodbujanjem varstva okolja,
(II) v dvanajstih mesecih pred datumom vložitve zahteve zasledoval te cilje ali namene in
(III) izpolnjuje (morebitne) pogoje, ki bi jih moral organ ali ustanova izpolnjevati v skladu s členom 37(4)(d)(iii) v okviru pravnega sredstva na podlagi člena 37(4)(c) (za namene te določbe je pri uporabi vseh pogojev na podlagi člena 37(4)(e)(iv) tam vsebovano sklicevanje na področje, na katero se nanaša odločitev in ki je predmet pravnega sredstva, treba šteti za sklicevanje na področje, na katero se nanaša odločba ali dejanje, ki je predmet zahteve za soglasje iz člena 50).“
22 Člen 50A(4) PDA pojasnjuje, da navedeni pomemben interes ni omejen na nepremičnine ali finančne interese.
23 Člen 50A(10) in (11)(b) PDA sodišča spodbuja, da postopke v zadevah, ki so jim predložene, izvajajo hitro, v skladu s pravičnim sojenjem. Člen 50A(12) PDA dopušča sprejetje dodatnih pravil o pospešitvi postopka.
Predhodni postopek
24 Komisija je v tej tožbi združila očitke, ki izhajajo iz dveh predhodnih postopkov.
25 Prvič, Komisija je leta 2001 zabeležila pritožbo zoper Irsko, ki se je nanašala na škodo, ki je bila s projektom zasebne ceste povzročena obalnemu območju v Commogue Marsh, Kinsale, v okrožju Cork. Komisija je 18. oktobra 2002 Irski poslala opomin, v katerem je navedla, da naj v nasprotju z zahtevami iz Direktive 85/337, kot je bila spremenjena z Direktivo 97/11, ne bi bilo pridobljeno nobeno soglasje za zadevni projekt in da kljub občutljivosti kraja ni bila opravljena nobena predhodna presoja vplivov tega projekta na okolje.
26 Ta država članica je na navedeni opomin odgovorila 5. marca 2003 in navedla, da je zadevni projekt del gradbišča, za katero je pridobila soglasje.
27 Komisija s tem odgovorom ni bila zadovoljna, zato je 11. julija 2003 podala obrazloženo mnenje, v katerem Irsko poziva, naj v roku dveh mesecev od prejema navedenega mnenja sprejme potrebne ukrepe za uskladitev z Direktivo 85/337, kot je bila spremenjena z Direktivo 97/11.
28 Irska je v dopisu z dne 9. septembra 2003 zaprosila za dvomesečno podaljšanje roka za odgovor na obrazloženo mnenje, na katero je odgovorila v dopisu z dne 10. novembra 2003.
29 Drugič, Komisija je 28. julija 2005 na Irsko naslovila opomin, ki se nanaša na prenos Direktive 2003/35, v katerem to državo članico poziva, naj ji v roku dveh mesecev od prejema tega dopisa predloži svoje pripombe.
30 Irska je v dopisu z dne 7. septembra 2005 priznala, da je le deloma prenesla Direktivo 2003/35.
31 Komisija je 19. decembra 2005 podala obrazloženo mnenje, v katerem Irsko poziva, naj sprejme vse potrebne ukrepe za uskladitev z navedeno direktivo v roku dveh mesecev od prejema navedenega mnenja.
32 Irska je v dopisu z dne 14. februarja 2006 pojasnila, da so ukrepi za prenos v postopku priprave.
33 Komisija je 18. oktobra 2006 podala dodatno obrazloženo mnenje, v katerem od Irske zahteva, naj v roku dveh mesecev od njegovega prejema sprejme potrebne ukrepe za uskladitev z navedenim mnenjem. Ta država članica je odgovorila 27. februarja 2007 in tako prekoračila rok, ki ga je določila Komisija.
34 Komisija, ki ni bila zadovoljna z odgovori Irske v obeh predhodnih postopkih, je na podlagi člena 226, drugi odstavek, ES vložila to tožbo.
Tožba
35 Tožba Komisije temelji na dveh očitkih.
Prvi očitek
Trditve strank
36 Komisija meni, da pomeni gradnja zasebne ceste infrastrukturni projekt, ki spada v točko 10(e) Priloge II k Direktivi 85/337, kot je bila spremenjena z Direktivo 97/11, in da morajo zato irski organi v skladu s členom 2 te spremenjene direktive zagotoviti, da se pred izdajo soglasja za izvedbo presodijo vplivi projektov na okolje, če se presodi, da bodo verjetno pomembno vplivali na okolje.
37 Irska zakonodaja naj torej z omejevanjem zahteve po izvedbi presoje vplivov na okolje na projekte javnih cest, ki jih predlagajo javni organi, ne bi spoštovala zahtev Skupnosti.
38 Irska zatrjuje, da so projekti gradnje zasebnih cest, glede katerih se strinja, da spadajo v točko 10(e) Priloge II k Direktivi 85/337, kot je bila spremenjena z Direktivo 97/11, skoraj vedno sestavni del drugih projektov, katerih vplive na okolje je treba presoditi na podlagi povezanih določb člena 176 PDA in priloge 5 k predpisom o prostorskem načrtovanju in razvoju iz leta 2001, če je verjetno, da bodo pomembno vplivali na okolje.
39 Ta država članica poleg tega priznava, da Direktiva 85/337, kot je bila spremenjena z Direktivo 97/11, ne razlikuje med projekti zasebnih in javnih cest, ter navaja, da je nameravala spremeniti svojo zakonodajo tako, da bi cestne projekte vključila v samostojno kategorijo, glede katerih bi bila potrebna presoja vplivov na okolje, če je verjetno, da bo cestni projekt pomembno vplival na okolje.
Presoja Sodišča
40 Države članice na podlagi člena 4(2) Direktive 85/337, kot je bila spremenjena z Direktivo 97/11, glede projektov, ki spadajo v razrede, naštete v Prilogi II k tej direktivi, bodisi na podlagi preverjanja za vsak primer posebej bodisi na podlagi pragov ali meril odločijo, ali je treba v skladu s členi od 5 do 10 navedene direktive presoditi vplive teh projektov na okolje. Države članice se lahko na podlagi iste določbe prav tako odločijo za uporabo teh dveh postopkov.
41 Čeprav so države članice tako dobile diskrecijsko pravico za opredelitev določenih vrst projektov, ki jih je treba presoditi ali za določitev meril in/ali pragov, ki jih je treba uporabiti, pa je ta omejena z obveznostjo iz člena 2(1) Direktive 85/337, kot je bila spremenjena z Direktivo 97/11, da je treba presoditi vplive projektov, ki bodo, med drugim zaradi svoje narave, velikosti ali lokacije, verjetno pomembno vplivali na okolje (glej sodbe z dne 24. oktobra 1996 v zadevi Kraaijeveld in drugi, C‑72/95, Recueil, str. I‑5403, točka 50; z dne 28. februarja 2008 v zadevi Abraham in drugi, C‑2/07, ZOdl., str. I‑1197, točka 37, in z dne 30. aprila 2009 v zadevi Mellor, C‑75/08, še neobjavljena v ZOdl., točka 50).
42 Sodišče je v zvezi s tem že razsodilo, da bi država članica, ki dejansko določi merila ali pragove v taki višini, da bi bil cel razred projektov vnaprej izvzet iz zahteve po presoji vplivov, prekoračila meje diskrecijske pravice, ki jo ima v skladu s členoma 2(1) in 4(2) navedene spremenjene direktive, razen če je mogoče glede vseh izvzetih projektov na podlagi celovite presoje šteti, da ni verjetno, da bi pomembno vplivali na okolje (glej zgoraj navedeno sodbo Kraaijeveld in drugi, točka 53, ter sodbo z dne 16. septembra 1999 v zadevi WWF in drugi, C‑435/97, Recueil, str. I‑5613, točka 38).
43 V okviru projektov, ki spadajo pod člen 4(2) Direktive 85/337, spremenjene z Direktivo 97/11, se točka 10(e) Priloge II k tej spremenjeni direktivi nanaša na „gradnjo cest“.
44 V zvezi s tem so bili na podlagi irske zakonodaje – ki se je uporabljala ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, in s katero je bilo določeno, da se vplivi projektov gradnje zasebnih cest na okolje presojajo le v primeru, če ti projekti sodijo v okvir drugih projektov, ki spadajo na področje uporabe Direktive 85/337, kot je bila spremenjena z Direktivo 97/11, in za katere prav tako velja obveznost presoje njihovih vplivov – iz presoje vplivov na okolje izvzeti vsi projekti gradnje zasebnih cest, ki so se opravili samostojno, čeprav je bilo verjetno, da bo ta projekt pomembno vplival na okolje.
45 Poleg tega je treba ugotoviti, da merilo, ki se nanaša na dejstvo, ali je cesta zasebna ali javna, ni upoštevno pri uporabi točke 10(e) Priloge II k Direktivi 85/337, kot je bila spremenjena z Direktivo 97/11.
46 Zato je prvi očitek utemeljen.
Drugi očitek
47 Iz zadnje različice pisanj Komisije je razvidno, da po njenem mnenju in glede na umik očitkov v zvezi s členom 4(1), (5) in (6) Direktive 2003/35, prenos, ki ga je izvedla Irska, ostaja nepopoln glede členov 3(1) in od (3) do (7) ter 4, od (2) do (4), te direktive, posledica česar naj bi bila neizpolnitev obveznosti države, ki izhaja iz člena 6 navedene direktive.
48 Poleg tega Komisija meni, da v vsakem primeru, v nasprotju z zahtevami navedenega člena 6, Irska ni v predpisanem roku obvestila o določbah, s katerimi naj bi se prenesli zgoraj navedeni členi.
49 Drugi očitek, na katerega se v bistvu sklicuje Komisija, se tako v svojih različnih delih nanaša izključno na opustitev prenosa določenih določb Direktive 2003/35, kot je Komisija med drugim potrdila na obravnavi, in tako ni mogoče očitati glede njegove kakovosti, na katero se zato Komisija v okviru obravnavane zadeve ne more utemeljeno sklicevati.
50 Poleg tega je treba poudariti, da so določbe PDA, na katere se nanaša ta tožba, določbe, ki izhajajo iz sprememb, uvedenih z zakonom o spremembah iz leta 2006, navedenim v točki 16 te sodbe, pri čemer so navedene spremembe, kot je navedla generalna pravobranilka v točki 53 sklepnih predlogov, začele veljati 17. oktobra 2006, to pomeni pred iztekom roka, določenega v dodatnem obrazloženem mnenju.
Zahteva po prenosu določbe člena 3(1) Direktive 2003/35
– Trditve strank
51 Komisija v zvezi s členom 3(1) Direktive 2003/35 zatrjuje, da morajo irski organi sprejeti določbe, na podlagi katerih opredelitev pojmov „javnost“ in „zadevna javnost“ v irski zakonodaji ne bi bila bolj omejujoča kot v Direktivi 2003/35. Med drugim poudarja, da pravice, dodeljene nevladnim organizacijam, niso zadostno zagotovljene, kot je razvidno iz sodne prakse, čeprav imajo te na podlagi navedene direktive, kolikor predstavljajo zadevno javnost, določene pravice.
52 Irska odgovarja, da glede na splošno obveznost razlage nacionalnega prava v skladu z določbami prava Skupnosti, ki jo imajo zlasti sodišča, uvedba zakonodajnih določb v zvezi z opredelitvijo pojmov „javnost“ in „zadevna javnost“ ni potrebna za polni učinek teh opredelitev. Dodaja, da so nove pravice že zagotovljene vsej javnosti in da zato ni treba posebej opredeliti pojma „zadevna javnost“.
53 Irska prav tako trdi, da so na podlagi člena 50A(3)(b)(ii) PDA nevladne organizacije, ki spodbujajo varstvo okolja, oproščene obveznosti dokazovanja zadostnega pravnega interesa.
– Presoja Sodišča
54 Opozoriti je treba, da na podlagi ustaljene sodne prakse prenos direktive v nacionalno pravo ne zahteva nujno formalnega in dobesednega prevzema njenih določb v izrecno in natančno določeno pravno normo in da v tem primeru splošni pravni kontekst lahko zadošča, če dejansko zagotavlja polno uveljavitev direktive na način, ki je dovolj jasen in natančno določen (glej zlasti sodbe z dne 16. novembra 2000 v zadevi Komisija proti Grčiji, C‑214/98, Recueil, str. I‑9601, točka 49; z dne 7. decembra 2000 v zadevi Komisija proti Franciji, C‑38/99, Recueil, str. I‑10941, točka 53, in z dne 30. novembra 2006 v zadevi Komisija proti Luksemburgu, C‑32/05, ZOdl., str. I‑11323, točka 34).
55 Iz sodne prakse je prav tako razvidno, da je treba določbe direktive izvajati z nesporno zavezujočo močjo, z zahtevano specifičnostjo, natančnostjo in jasnostjo, da bi bila izpolnjena zahteva po pravni varnosti, na podlagi katere morajo biti upravičenci, če je ta direktiva namenjena podeljevanju pravic za posameznike, sposobni jasno določiti obseg svojih pravic (glej zlasti sodbi z dne 13. marca 1997 v zadevi Komisija proti Franciji, C‑197/96, Recueil, str. I‑1489, točka 15; in z dne 4. decembra 1997 v zadevi Komisija proti Italiji, C‑207/96, Recueil, str. I‑6869, točka 26, ter zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Luksemburgu, točka 34).
56 V zvezi z namenom člena 3(1) Direktive 2003/35 – in sicer opredelitvam iz člena 1(2) Direktive 85/337 dodati nove ter zlasti pojasniti, kaj je treba v smislu te direktive razumeti pod pojmom „zadevna javnost“ – in kljub temu da so v Direktivi 2003/35 tej javnosti sočasno priznane nove pravice, na podlagi dejstva, da te opredelitve niso izrecno povzete v irski zakonodaji, ni mogoče sklepati, da Irska ni izpolnila obveznosti prenosa zadevnih določb.
57 Obseg nove opredelitve „zadevne javnosti“, ki je bila tako uvedena z Direktivo 2003/35, je namreč, kot je generalna pravobranilka navedla v točkah 36 in 37 sklepnih predlogov, mogoče presoditi le glede na vse pravice, ki so na podlagi navedene direktive zagotovljene „zadevni javnosti“, saj gre za dva nerazdružljiva vidika.
58 Komisija v zvezi s tem ni dokazala, v katerem delu „zadevna javnost“, ki pomeni javnost, ki jo okoljsko odločanje prizadene ali bi jo lahko prizadelo ali ki ima interes v tem okviru, nima pravic, do katerih naj bi bila upravičena na podlagi sprememb, uvedenih z Direktivo 2003/35.
59 Nazadnje, poudariti je treba, da se trditve Komisije glede tega, kako je v sodni praksi opredeljena vloga nevladnih organizacij, ki delujejo na področju varstva okolja, kolikor pripadajo „zadevni javnosti“, v glavnem nanašajo na morebitne opustitve pri učinkovitem izvajanju pravic, ki jih lahko zlasti v okviru sodnih revizijskih postopkov uveljavljajo navedene organizacije, in zato ne spadajo v okvir očitka opustitve prenosa, ki je bil predložen Sodišču.
60 Iz zgoraj navedenega izhaja, da drugi očitek v delu, v katerem se nanaša na zahtevo prenosa določb člena 3(1) Direktive 2003/35, ni utemeljen.
Zahteva prenosa členov 3, od (3) do (6), in 4(2) in (3) Direktive 2003/35
– Trditve strank
61 Komisija meni, da člena 3, od (3) do (6), in 4(2) in (3) Direktive 2003/35 nista bila v celoti prenesena.
62 Glede teh določb Irska trdi, da jih je prenesla v delu, ki se nanaša na sistem pridobitev soglasij za prostorsko načrtovanje, priznava pa, da je bilo po izteku roka, določenega v dodatnem obrazloženem mnenju, še vedno treba s sprejetjem zakonodajnih ukrepov prenesti te določbe, ki se nanašajo na druge postopke soglasij.
63 Glede določb člena 4(2) in (3) navedene direktive Irska priznava, da bi morala sprejeti še določene ukrepe glede polnega prenosa teh določb ob izteku roka, določenega v navedenih obrazloženih mnenjih, in o tem obvestiti Komisijo.
– Presoja Sodišča
64 Opozoriti je treba, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso neizpolnitev obveznosti presojati glede na položaj države članice, kot se je pokazal ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju (glej zlasti sodbi z dne 4. julija 2002 v zadevi Komisija proti Grčiji, C‑173/01, Recueil, str. I‑6129, točka 7, in z dne 10. aprila 2003 v zadevi Komisija proti Franciji, C‑114/02, Recueil, str. I‑3783, točka 9).
65 Ni sporno, da Irska po izteku roka, določenega v dodatnem obrazloženem mnenju, ni sprejela zakonov in drugih predpisov, potrebnih za popoln prenos členov 3, od (3) do (6), in 4(2) in (3) Direktive 2003/35. Poleg tega Sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso ne sme upoštevati sprememb, ki so nastale po vložitvi tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti (glej zlasti sodbo z dne 6. marca 2003 v zadevi Komisija proti Luksemburgu, C‑211/02, Recueil, str. I‑2429, točka 6).
66 Drugi očitek je v delu, v katerem se nanaša na opustitev prenosa členov 3, od (3) do (6), in 4(2) in (3) Direktive 2003/35, torej utemeljen.
Zahteva prenosa členov 3(7) in 4(4) Direktive 2003/35
– Trditve strank
67 Komisija trdi, da Irska ni prenesla zahtev, ki izhajajo iz členov 3(7) in 4(4) Direktive 2003/35, torej določb, s katerima sta bila vstavljena člena 10a Direktive 85/337 in 15a Direktive 96/61. Komisija v podporo temu delu očitka navaja pet trditev.
68 S prvo trditvijo, ki se nanaša na pojem zadostnega pravnega interesa iz člena 3(7) in člena 4(4) Direktive 2003/35, Komisija navaja, da merilo glede dokaza „pomembnega interesa“, ki se uporablja v okviru posebnega pravnega postopka za zahtevo sodnega revizijskega postopka zoper odločbe pristojnih organov na področju prostorskega načrtovanja iz člena 50 PDA, ne ustreza pojmu „zadostnega interesa“ iz navedene direktive.
69 Določitev takega merila, ki je strožje od tistega iz člena 10a Direktive 85/337, vstavljenega s členom 3(7) Direktive 2003/35, in iz člena 15(a) Direktive 96/61, vstavljenega s členom 4(4) iste direktive, po mnenju Komisije ustreza opustitvi prenosa zahtev iz Direktive 2003/35.
70 Nazadnje, Komisija navaja, da iz dveh sodb High Court (Irska) z dne 14. julija oziroma 8. decembra 2006, izrečenih v zadevi Friends of the Curragh Environment Ltd, izhaja, da sodnega revizijskega postopka, ki velja na Irskem, ni mogoče šteti za izvajanje Direktive 2003/35, saj je High Court v drugi od teh dveh sodb glede preizkusa „pomembnega interesa“ navedlo, da ta direktiva ni bila prenesena v irsko pravo.
71 Irska prereka upoštevnost navedenih sodb High Court v delu, v katerem se ti prvenstveno nanašata na vprašanje neposrednega učinka Direktive 2003/35.
72 Dodaja, da iz sodbe, ki jo je High Court izreklo 26. aprila 2007 v zadevi Sweetman, nasprotno, izhaja, da se zgoraj navedene določbe te direktive izvajajo prek sodnega revizijskega postopka, dopolnjenega s posebnimi procesnimi pravili iz določenih zakonov, zlasti s členom 50 PDA, saj je sodišče merilo pomembnega interesa označilo za prožno in štelo, da ni v nasprotju s členom 10a Direktive 85/337, vstavljenim s členom 3(7) Direktive 2003/35.
73 Komisija se na podlagi druge trditve sklicuje na opustitev prenosa člena 10a Direktive 85/337, vstavljenega s členom 3(7) Direktive 2003/35, in člena 15a Direktive 96/61, vstavljenega s členom 4(4) iste direktive, ker v nasprotju s prvim odstavkom vsakega od teh členov zahteva, da tožeča stranka lahko prereka materialno zakonitost odločb, dejanj ali opustitev v zvezi z določbami obeh direktiv, ki se nanašajo na sodelovanje javnosti, ni bila prenesena v irsko pravo.
74 Irska v zvezi s tem trdi, da navedena člena ne zahtevata, da bi se določil natančen nadzor nad vsebino odločbe, ampak zahtevata le, naj se omogoči izpodbijanje materialne zakonitosti odločbe. Taka oblika nadzora pa je v irskem pravu določena.
75 Irska prav tako trdi, da so zahteve iz člena 10a Direktive 85/337, vstavljenega s členom 3(7) Direktive 2003/35, in iz člena 15a Direktive 96/61, vstavljenega s členom 4(4) iste direktive, v celoti prenesene v irsko pravo zaradi obstoja sodnega revizijskega postopka, ki je na voljo pred irskimi sodišči. Namen sodnega revizijskega postopka je omogočiti obliko nadzora nad odločbami in dejanji sodišč ter upravnih organov za zagotovitev, da ti organi svoje naloge opravijo pravilno in zakonito.
76 Poleg tega ta država članica meni, da se posebni sodni revizijski postopek uporablja za tožbe, vložene zoper organe, pristojne na področju prostorskega načrtovanja, ki je urejeno v členih 50 in 50A PDA.
77 Komisija s tretjo trditvijo zatrjuje, da Irska ni sprejela nobenega ukrepa za zagotovitev prenosa zahtev, ki se nanašajo na pravočasnost postopkov iz člena 10a Direktive 85/337, vstavljenega s členom 3(7) Direktive 2003/35, in iz člena 15a Direktive 96/61, vstavljenega s členom 4(4) iste direktive.
78 S četrto trditvijo zatrjuje enako opustitev prenosa glede zahteve, ki se nanaša na to, da navedeni postopki ne smejo biti nedopustno dragi, pri čemer trdi, da na področju stroškov ne obstaja zgornja meja zneska, ki ga bo morala plačati neuspešna tožeča stranka, ker se nobena zakonska določba ne sklicuje na ne nedopustno drage postopke.
79 Irska meni, da so obstoječi postopki pošteni, nepristranski in ne nedopustno dragi. Poleg tega omogočajo pravočasen nadzor nad odločbami iz direktiv 85/337 in 96/61, spremenjenih z Direktivo 2003/35.
80 Nazadnje, Komisija s peto trditvijo Irski očita, da javnosti ni dala na voljo uporabnih informacij glede dostopa do upravnih in sodnih revizijskih postopkov, kot to določata člen 10a, šesti odstavek, Direktive 85/337, vstavljen s členom 3(7) Direktive 2003/35, in 15a, šesti odstavek, Direktive 96/61, vstavljen s členom 4(4) iste direktive.
81 Irska meni, da je izpolnila to obveznost, saj je člen 84 poslovnika višjih sodišč, naveden v točki 17 te sodbe, zakonodajna določba, in da poleg tega obstaja internetna stran storitev irskih sodišč, ki opisuje različna sodišča in njihove pristojnosti ter omogoča dostop do sodb High Court.
– Presoja Sodišča
82 V zvezi s prvo trditvijo glede pravnega interesa je iz člena 10a, prvi odstavek, točki a in b, Direktive 85/337, vstavljenega s členom 3(7) Direktive 2003/35, in iz člena 15a, prvi odstavek, točki a in b, Direktive 96/61, vstavljenega s členom 4(4) iste direktive, razvidno, da morajo države članice v skladu z upoštevno nacionalno zakonodajo zagotoviti, da imajo člani zadevne javnosti, ki imajo zadostni pravni interes ali uveljavljajo kršeno pravico – kadar je v nacionalnem pravu določen tak pogoj – dostop do revizijskega postopka, pod pogoji, navedenimi v teh določbah, pri čemer morajo določiti, kaj pomeni zadosten interes in kršitev pravice v skladu s ciljem, da se zadevni javnosti omogoči širok dostop do sodišč.
83 Ni sporno, da je Irska, s tem da je tožečim strankam, članom „zadevne javnosti“, ki se lahko sklicujejo na interes po izpolnitvi pogojev, navedenih v členu 50A(3) PDA, omogočila vložitev tožbe zoper določene ukrepe prostorskega načrtovanja, sprejela določbe, s katerimi je pravica do dostopa do sodišč, dodeljena na tem posebnem področju, neposredno odvisna od obstoja pravnega interesa teh strank, kot navaja generalna pravobranilka v točki 57 sklepnih predlogov.
84 V zvezi s tem – ker Komisija, kot je bilo navedeno v točki 49 te sodbe, izpodbija le opustitev prenosa nekaterih določb, pri čemer je med drugim izrecno navedla, da se ni nameravala sklicevati na nepravilen ali nepopoln prenos – ni treba preveriti, ali merilo bistvenega interesa, kot so ga uporabila in razlagala irska sodišča, ustreza merilu zadostnega pravnega interesa iz Direktive 2003/35, kar bi vodilo do preverjanja kakovosti prenosa, zlasti glede pristojnosti, ki jo navedena direktiva priznava državam članicam za določitev pojma zadostnega interesa ob spoštovanju cilja, ki ga zasleduje.
85 Poleg tega je bila druga sodba High Court v zadevi Friends of the Curragh Environment, na katero se je v glavnem sklicevala Komisija, izrečena na podlagi zakonodaje, ki se je uporabljala pred spremembami, ki so bile leta 2006 uvedene v PDA, in nikakor ne zadostuje kot dokaz očitane opustitve prenosa.
86 Prva trditev torej ni utemeljena.
87 Glede druge trditve ni sporno, da v irskem pravu, poleg posebnega zakonitega postopka, ki se uporablja v skladu s členoma 50 in 50A PDA, obstaja sodni revizijski postopek, ki ga ureja člen 84 poslovnika višjih sodišč. Na podlagi tega postopka je mogoče vložiti predlog za razglasitev ničnosti odločb ali dejanj, in sicer v okviru nadzora odločb in dejanj sodišč ter upravnih organov, katerega namen je zagotoviti, da ti organi svoje naloge izpolnijo zakonito.
88 Tako določena različna pravna sredstva, vložena pred sodiščem, se lahko uporabljajo za odločbe, dejanja ali opustitve v zvezi z določbami direktiv 85/337 in 96/61, spremenjenih z Direktivo 2003/35 glede sodelovanja javnosti, med drugim na posebnem področju prostorskega načrtovanja, in jih je torej mogoče šteti za prenos člena 10a Direktive 85/337, vstavljenega s členom 3(7) Direktive 2003/35, in člena 15a Direktive 96/61, vstavljenega s členom 4(4) iste direktive, če zahtevajo, da mora imeti tožeča stranka možnost prerekati materialno ali formalno zakonitost navedenih dejanj, odločb ali opustitev.
89 Ker Sodišču ni bil predložen očitek glede nepravilnega prenosa navedenih določb, ne more preizkusiti trditev Komisije glede obsega dejanskega nadzora, opravljenega v okviru sodnega revizijskega postopka, kakršen izhaja zlasti iz sodne prakse High Court.
90 Druga trditev torej ni utemeljena.
91 Tretja trditev v zvezi z opustitvijo prenosa člena 10a Direktive 85/337, vstavljenega s členom 3(7) Direktive 2003/35, in člena 15a Direktive 96/61, vstavljenega s členom 4(4) iste direktive, v delu, v katerem zahtevata, da so postopki pravočasni, torej glede na navedeno v točki 49 te sodbe ni utemeljena, saj je iz člena 50A(10) in (11)(b) PDA razvidno, da morajo pristojna sodišča postopke v skladu s pravičnim sojenjem izvajati hitro.
92 Glede četrte trditve, ki se nanaša na stroške postopkov, je iz člena 10a Direktive 85/337, vstavljenega s členom 3(7) Direktive 2003/35, in iz člena 15a Direktive 96/61, vstavljenega s členom 4(4) iste direktive, razvidno, da postopki, uvedeni v okviru teh določb, ne smejo biti nedopustno dragi. Gre le za stroške, ki nastanejo zaradi sodelovanja pri teh postopkih. Tak predpis sodiščem ne prepoveduje, da bi odločila o stroških, pod pogojem, da njihov znesek ustreza tej zahtevi.
93 Čeprav ni sporno, da imajo irska sodišča možnost, da odločijo o tem, ali bodo stranko, ki ni bila uspešna, oprostila plačila stroškov, in lahko poleg tega odločijo, da se njeni stroški naložijo drugi stranki, je treba ugotoviti, da gre tu le za sodno prakso.
94 Zgolj te prakse – katere uporaba ni gotova – glede zahtev, ki jih je postavila ustaljena sodna praksa Sodišča, navedena v točkah 54 in 55 te sodbe, ni mogoče šteti za veljavno izvajanje obveznosti iz člena 10a Direktive 85/337, vstavljenega s členom 3(7) Direktive 2003/35, in iz člena 15a Direktive 96/61, vstavljenega s členom 4(4) iste direktive.
95 Četrta trditev je torej utemeljena.
96 Glede pete trditve je treba opozoriti, da je eno od temeljnih načel Direktive 2003/35 spodbujati dostop do sodišč na področju varstva okolja, v skladu z Arhuško konvencijo o dostopu do informacij, sodelovanju javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah.
97 V zvezi s tem je treba obveznost, da se javnosti omogoči dostop do uporabnih informacij glede dostopa do upravnih in sodnih revizijskih postopkov iz člena 10a, šesti odstavek, Direktive 85/337, vstavljenega s členom 3(7) Direktive 2003/35, in iz člena 15a, šesti odstavek, Direktive 96/61, vstavljenega s členom 4(4) iste direktive, obravnavati kot obveznost natančnega rezultata, za dosego katerega morajo skrbeti države članice.
98 Ob pomanjkanju posebne zakonske določbe ali drugega predpisa, ki bi se nanašal na podatke o pravicah, ki so tako na voljo javnosti, samega dostopa do pravil glede upravnih in sodnih revizijskih postopkov prek objav v tisku ali interneta ter možnosti dostopa do sodnih odločb, ni mogoče šteti za dovolj jasno in natančno zagotovilo, da bo zadevna javnost vedela za svoje pravice do dostopa do sodišč na področju varstva okolja.
99 Peto trditev je treba torej sprejeti.
100 Iz zgoraj navedenega je razvidno, da je drugi očitek v delu, v katerem se nanaša na zahtevo po prenosu členov 3(7) in 4(4) Direktive 2003/35, zajeto v četrti in peti trditvi, utemeljen.
Nespoštovanje člena 6, prvi odstavek, Direktive 2003/35, ker ni bila izpolnjena obveznost obveščanja Komisije
– Trditve strank
101 Komisija trdi, da podatki, ki ji jih je predložila Irska glede prenosa določb Direktive 2003/35, s katero sta bila uvedena člena 10a Direktive 85/337 in 15a Direktive 96/61, niso zadostni.
102 V zvezi s tem poudarja, da je Irska ni seznanila s sodno prakso, ki se nanaša na dostop zadevne javnosti do sodnega revizijskega postopka, ali z natančnimi zakonskimi določbami, na podlagi katerih bi bilo mogoče dokazati, da so bile pravice in obveznosti iz teh določb prenesene, med drugim glede zahteve po pravičnem, pravočasnem ter ne nedopustno dragem sodnem nadzoru.
103 Dodaja, da ni bila obveščena o ustrezni nacionalni sodni praksi, ki se nanaša posebej na uporabo pravnih sredstev v zvezi z Direktivo 2003/35, in zlasti, da ji sama Irska ni predložila sodb, ki jih je izreklo High Court v zadevi Friends of Curragh Environment Ltd in jih je prejela prek drugega vira.
104 Irska priznava, da ni v celoti izpolnila obveznosti obveščanja Komisije iz člena 6 Direktive 2003/35. Vendar pojasnjuje, da ker so bile določbe členov 3(7) in 4(4) te direktive že prenesene z obstoječimi zakonskimi določbami, Komisije ni bila zavezana obvestiti o teh določbah.
– Presoja Sodišča
105 Opozoriti je treba, da medtem ko je v okviru postopka zaradi ugotovitve neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 226 ES dejansko naloga Komisije, da utemelji obstoj zatrjevane neizpolnitve in da Sodišču predloži dejstva, ki so potrebna za preizkus obstoja zadevne neizpolnitve, ne da bi se smela sklicevati na kakršnokoli domnevo, je na enak način dolžnost držav članic, da Komisiji na podlagi člena 10 ES olajšajo izvedbo njene naloge, ki je, kot določa člen 211 ES, zlasti to, da skrbi za uporabo določb Pogodbe ES in ukrepov, ki jih institucije sprejemajo v skladu s to pogodbo (glej zlasti sodbi z dne 12. septembra 2000 v zadevi Komisija proti Nizozemski, C‑408/97, Recueil, str. I‑6417, točki 15 in 16, ter z dne 16. junija 2005 v zadevi Komisija proti Italiji, C‑456/03, ZOdl., str. I‑5335, točka 26).
106 Za namene, ki jih je izpostavila navedena sodna praksa, člen 6 Direktive 2003/35 – tako kot tudi druge direktive – državam članicam nalaga obveznost obveščanja.
107 Obvestilo, ki ga države članice posredujejo Komisiji, mora biti jasno in natančno. V njem mora biti nedvoumno navedeno, s katerimi zakoni in drugimi predpisi država članica šteje, da je izpolnila različne obveznosti, ki ji jih nalaga direktiva. Brez takega obvestila Komisija ne more preizkusiti, ali je država članica resnično in v celoti poskrbela za uporabo direktive. Če država članica ne izpolni te obveznosti, ker ne posreduje nobenega obvestila ali ker posreduje obvestilo, ki ni dovolj jasno in natančno, lahko to že samo po sebi zadostuje, da se začne postopek zaradi ugotovitve te neizpolnitve na podlagi člena 226 ES (glej zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Italiji z dne 16. junija 2005, točka 27).
108 Poleg tega, čeprav lahko države članice zagotovijo prenos direktive s predpisi veljavnega notranjega prava, jih to ne odvezuje formalne obveznosti, da Komisijo obvestijo o teh predpisih, tako da ta lahko presodi njihovo skladnost z direktivo (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Italiji z dne 16. junija 2005, točka 30).
109 V obravnavani zadevi, čeprav naj bi že veljavno pravo samo po sebi zagotavljalo izvajanje določb Direktive 2003/35 glede dostopa do sodišč na področju varstva okolja, bi morala Irska Komisijo seznaniti z zadevnimi zakonskimi in drugimi predpisi, pri čemer ne bi mogla utemeljeno trditi, da je Komisijo v okviru prenosa direktiv 85/337 in 96/61, kot sta se uporabljali pred spremembami, uvedenimi z Direktivo 2003/35, predhodno obvestila o teh predpisih notranjega prava.
110 Prav tako bi morala Irska, ker je ta država članica poudarjala, da je bil prenos potrjen v sodni praksi nacionalnih sodišč, zlasti s sodno prakso High Court, Komisijo obvestiti o natančnem povzetku navedene sodne prakse, ki bi Komisiji omogočila preverjanje, ali je ta država članica dejansko izvajala Direktivo 2003/35 že zgolj s tem, da je uporabljala obstoječe nacionalno pravo pred začetkom veljavnosti te direktive, ter ji zagotoviti, da opravi nadzor, ki ga ima na podlagi Pogodbe.
111 Zato je drugi očitek v delu, v katerem se nanaša na kršitev obveznosti obveščanja Komisije, utemeljen.
112 Glede na vse zgoraj navedeno je treba torej ugotoviti, da Irska,
– s tem da v skladu s členoma 2(1) in 4, od (2) do (4), Direktive 85/337, kot je bila spremenjena z Direktivo 97/11, ni sprejela vseh potrebnih predpisov za zagotovitev, da so v skladu s členi od 5 do 10 te spremenjene direktive projekti, ki bodo verjetno pomembno vplivali na okolje v kategoriji gradnje cest iz točke 10(e) Priloge II k Direktivi 85/337, kot je bila spremenjena z Direktivo 97/11, pred izdajo soglasja predmet zahteve za izdajo soglasja za izvedbo in presojo njihovih vplivov, in
– s tem da ni sprejela vseh zakonov in drugih predpisov, potrebnih za uskladitev s členoma 3, od (3) do (7), in 4, od (2) do (4), Direktive 2003/35, in da o nekaterih od teh določb ni obvestila Komisije,
ni izpolnila obveznosti iz Direktive 85/337, kot je bila spremenjena z Direktivo 97/11, in iz člena 6 Direktive 2003/35.
113 Tožba se v preostalem zavrne.
Stroški
114 V skladu s členom 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. V skladu s členom 69(3) istega poslovnika pa lahko Sodišče odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka stranka uspe samo deloma ali v izjemnih okoliščinah.
115 V tem sporu, čeprav je Komisija predlagala, naj se Irski naloži plačilo stroškov, je treba upoštevati dejstvo, da tožeča stranka z znatnim delom svojih očitkov ni bila uspešna. Odločiti je torej treba, da vsaka stranka nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
1) Irska,
– s tem da v skladu s členoma 2(1) in 4, od (2) do (4), Direktive Sveta 85/337/EGS z dne 27. junija 1995 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje, kot je bila spremenjena z Direktivo Sveta 97/11/ES z dne 3. marca 1997, ni sprejela vseh potrebnih predpisov za zagotovitev, da so v skladu s členi od 5 do 10 te spremenjene direktive projekti, ki bodo verjetno pomembno vplivali na okolje v kategoriji gradnje cest iz točke 10(e) Priloge II k Direktivi 85/337, kot je bila spremenjena z Direktivo 97/11, pred izdajo soglasja predmet zahteve za izdajo soglasja za izvedbo in presojo njihovih vplivov, in
– s tem da ni sprejela vseh zakonov in drugih predpisov, potrebnih za uskladitev s členoma 3, od (3) do (7), in 4, od (2) do (4), Direktive 2003/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. maja 2003 o sodelovanju javnosti pri sestavi nekaterih načrtov in programov v zvezi z okoljem in o spremembi direktiv Sveta 85/337/EGS in 96/61/ES glede sodelovanja javnosti in dostopa do sodišč, in da o nekaterih od teh določb ni obvestila Komisije Evropskih skupnosti,
– ni izpolnila obveznosti iz Direktive 85/337, kot je bila spremenjena z Direktivo 97/11, in iz člena 6 Direktive 2003/35.
2) Tožba se v preostalem zavrne.
3) Komisija Evropskih skupnosti in Irska nosita vsaka svoje stroške.
Podpisi