SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 19. maja 2010(*)
„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Sektor bakrenih cevi za vodovodne in plinske instalacije – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES – Trajajoča kršitev, ki ima več oblik – Globe – Zastaranje – Sodelovanje“
V zadevi T‑19/05,
Boliden AB s sedežem v Stockholmu (Švedska),
Outokumpu Copper Fabrication AB, nekdanja Boliden Fabrication AB, s sedežem v Västeråsu (Švedska),
Outokumpu Copper BCZ SA, nekdanja Boliden Cuivre & Zinc SA, s sedežem v Liègu (Belgija),
ki sta jih sprva zastopala C. Wetter in O. Rislund, nato C. Wetter in M. Johansson, odvetniki,
tožeče stranke,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata É. Gippini Fournier in S. Noë, zastopnika,
tožena stranka,
zaradi, prvič, predloga za razglasitev ničnosti člena 1, od (a) do (c), Odločbe Komisije C(2004) 2826 z dne 3. septembra 2004 v zvezi s postopkom po členu 81 [ES] in členu 53 Sporazuma EGP (Zadeva COMP/E-1/38.069 – Bakrene cevi za vodovodne in plinske instalacije) v delu, v katerem je ugotovljeno, da so tožeče stranke sodelovale pri kršitvi med 1. julijem 1995 in 27. avgustom 1998 ter med 10. decembrom 1998 in 7. oktobrom 1999, drugič, predloga za zmanjšanje globe, ki je bila tožečim strankam naložena s to odločbo, in tretjič, nasprotne tožbe Komisije za zvišanje te globe,
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi M. E. Martins Ribeiro, predsednica, S. Papasavvas in N. Wahl (poročevalec), sodnika,
sodna tajnica: C. Kantza, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 4. novembra 2008
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeče stranke, družbe Outokumpu Copper Fabrication AB (nekdanja Boliden Fabrication AB), Outokumpu Copper BCZ SA (nekdanja Boliden Cuivre & Zinc SA) in Boliden AB, sestavljajo skupino Boliden, pri čemer je matična družba, družba Boliden, ustanovljena po švedskem pravu, kotira na stockholmski borzi (Švedska) in ima v lasti podjetja v Evropi in Kanadi. Skupina je specializirana zlasti za rudarstvo, predelavo in prodajo kovin in mineralnih izdelkov, v glavnem bakra in cinka.
1. Upravni postopek
2 Na podlagi informacij, ki jih je poslala družba Mueller Industries Inc. (v nadaljevanju: družba Mueller) januarja 2001, je Komisija Evropskih skupnosti marca 2001 v skladu s členom 14 Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prve uredbe o izvajanju členov [81 ES] in [82 ES] (UL 1962, 13, str. 204) v prostorih več podjetij iz sektorja bakrenih cevi nenapovedano opravila preiskave.
3 V prostorih družb KME Germany AG (nekdanja KM Europa Metal AG), Outokumpu Oyj in Luvata Oy (nekdanja Outokumpu Copper Products Oy) (v nadaljevanju skupaj: skupina Outokumpu) so bile 9. in 10. aprila 2001 opravljene dodatne preiskave. Skupina Outokumpu je 9. aprila 2001 Komisiji predložila ponudbo o sodelovanju na podlagi Obvestila Komisije o nenalaganju ali zmanjševanju glob v primeru kartelov (UL 1996, C 207, str. 4, v nadaljevanju: obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 1996) tako za industrijske cevi kot za vodovodne in plinske cevi. Na podlagi dodatnih preiskav je Komisija postopek o ceveh razdelila na tri ločene postopke, in sicer na zadevo COMP/E‑1/38.069 (Bakrene cevi za vodovodne in plinske instalacije), zadevo COMP/E‑1/38.121 (Pribor (Fitingi)) in zadevo COMP/E‑1/38.240 (Industrijske cevi).
4 Skupina Outokumpu je z dopisom z dne 30. maja 2001 Komisiji posredovala memorandum z več prilogami, v katerem opisuje sektor bakrenih cevi in tajne sporazume, ki se nanj nanašajo.
5 Na pobudo Komisije so 5. junija 2002 v zvezi z zadevo COMP/E‑1/38.240 (Industrijske cevi) s predstavniki skupine Outokumpu potekali pogovori glede ponudbe te skupine za sodelovanje. Skupina je tudi ponudila, da Komisija zasliši njene zaposlene, ki so sodelovali pri sporazumih, obravnavanih v okviru zadeve COMP/E‑1/38.069 (Bakrene cevi za vodovodne in plinske instalacije).
6 Komisija je na podlagi člena 11 Uredbe št. 17 julija 2002 v zvezi z zadevo COMP/E‑1/38.240 (Industrijske cevi), na eni strani, na družbo Wieland-Werke AG (v nadaljevanju: družba Wieland) in skupino KME (sestavljeno iz družb KME Germany, KME France SAS (nekdanja Tréfimétaux SA) in KME Italy SpA (nekdanja Europa Metalli SpA)) naslovila zahteve za informacije in, na drugi strani, skupino Outokumpu pozvala, naj ji posreduje dodatne informacije. Skupina KME je 15. oktobra 2002 odgovorila na navedeno zahtevo za informacije. Njen odgovor je vseboval tudi izjavo in predlog, naj se v zadevi COMP/E‑1/38.069 (Bakrene cevi za vodovodne in plinske instalacije) uporabi obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 1996. Poleg tega je skupina KME Komisiji dovolila, da uporabi vse informacije, ki so bile predložene v zadevi COMP/E‑1/38.240 (Industrijske cevi), v zadevi COMP/E‑1/38.069 (Bakrene cevi za vodovodne in plinske instalacije).
7 Družba Wieland je 23. januarja 2003 Komisiji poslala izjavo, ki je vsebovala predlog, naj se v zadevi COMP/E‑1/38.069 (Bakrene cevi za vodovodne in plinske instalacije) uporabi obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 1996.
8 V okviru zadeve COMP/E‑1/38.069 (Bakrene cevi za vodovodne in plinske instalacije) je Komisija 3. marca 2003 na skupino Boliden, družbo HME Nederland BV (v nadaljevanju: družba HME) in družbo Chalkor AE Epexergasias Metallon (v nadaljevanju: družba Chalkor) ter 20. marca 2003 na skupino IMI (sestavljeno iz družb IMI plc, IMI Kynoch Ltd in Yorkshire Copper Tube) naslovila zahteve za informacije.
9 Predstavniki družbe Chalkor so se s predstavniki Komisije sestali 9. aprila 2003 in v zadevi COMP/E‑1/38.069 (Bakrene cevi za vodovodne in plinske instalacije) predlagali uporabo obvestila o ugodni obravnavi iz leta 1996.
10 Komisija je 29. avgusta 2003 glede zadeve COMP/E‑1/38.069 (Bakrene cevi za vodovodne in plinske instalacije) sprejela obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, naslovljeno na zadevne družbe. Po tem, ko so te družbe vpogledale v spis v elektronski obliki in predložile pisna stališča, so, razen družbe HME, sodelovale na zaslišanju 28. novembra 2003.
11 Komisija je 16. decembra 2003 sprejela Odločbo C(2003) 4820 konč. v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva COMP/E‑1/38.240 – Industrijske cevi), katere povzetek je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije z dne 28. aprila 2004 (UL L 125, str. 50).
2. Izpodbijana odločba
12 Komisija je 3. septembra 2004 sprejela Odločbo C(2004) 2826 v zvezi s postopkom po členu 81 [ES] in členu 53 Sporazuma EGP (Zadeva COMP/E‑1/38.069 – Bakrene cevi za vodovodne in plinske instalacije) (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), katere povzetek je objavljen v Uradnem listu Evropske unije z dne 13. julija 2006 (UL L 192, str. 21).
13 Izpodbijana odločba vsebuje zlasti te določbe:
„Člen 1
Spodaj navedena podjetja so kršila določbe člena 81(1) [ES] in od 1. januarja 1994 člena 53(1) Sporazuma EGP, s tem da so v navedenih obdobjih sodelovala pri več sporazumih in usklajenih ravnanjih, ki so se nanašala na določanje cen in razdelitev trgov v sektorju bakrenih cevi za vodovodne in plinske instalacije:
(a) družba Boliden […] skupaj z družbama [Outokumpu Copper Fabrication] in [Outokumpu Copper BCZ] od 3. junija 1988 do 22. marca 2001;
(b) družba [Outokumpu Copper Fabrication] skupaj z družbama Boliden […] in [Outokumpu Copper BCZ] od 3. junija 1988 do 22. marca 2001;
(c) družba [Outokumpu Copper BCZ] skupaj z družbama Boliden […] in [Outokumpu Copper Fabrication] od 3. junija 1988 do 22. marca 2001;
(d) družba Austria Buntmetall AG:
(i) skupaj z družbo Buntmetall Amstetten [GmbH] od najkasneje 29. avgusta 1998 do 8. julija 1999 in
(ii) skupaj z družbama [Wieland] in Buntmetall Amstetten […] od 9. julija 1999 do 22. marca 2001;
(e) družba Buntmetall Amstetten […]:
(i) skupaj z družbo Austria Buntmetall […] od najkasneje 29. avgusta 1998 do 8. julija 1999 in
(ii) skupaj z družbama [Wieland] in Austria Buntmetall […] od 9. julija 1999 do 22. marca 2001;
(f) družba [Chalkor] od najkasneje 29. avgusta 1998 do vsaj začetka septembra 1999;
(g) družba [HME] od najkasneje 29. avgusta 1998 do 22. marca 2001;
(h) družba IMI […] skupaj z družbama IMI Kynoch […] in Yorkshire Copper Tube […] od 29. septembra 1989 do 22. marca 2001;
(i) družba IMI Kynoch […] skupaj z družbama IMI […] in Yorkshire Copper Tube […] od 29. septembra 1989 do 22. marca 2001;
(j) družba Yorkshire Copper Tube […] skupaj z družbama IMI […] in IMI Kynoch […] od 29. septembra 1989 do 22. marca 2001;
(k) družba [KME Germany]:
(i) individualno od 3. junija 1988 do 19. junija 1995 in
(ii) skupaj z družbama [KME France] in [KME Italy] od 20. junija 1995 do 22. marca 2001;
(l) družba [KME Italy]:
(i) skupaj z družbo [KME France] od 29. septembra 1989 do 19. junija 1995 in
(ii) skupaj z družbama [KME Germany] in [KME France] od 20. junija 1995 do 22. marca 2001;
(m) družba [KME France]:
(i) skupaj z družbo [KME Italy] od 29. septembra 1989 do 19. junija 1995 in
(ii) skupaj z družbama [KME Germany] in [KME Italy] od 20. junija 1995 do 22. marca 2001;
[…]
(s) družba Outokumpu […] skupaj z družbo [Luvata] od 29. septembra 1989 do 22. marca 2001;
(t) družba [Luvata] skupaj z družbo Outokumpu […] od 29. septembra 1989 do 22. marca 2001;
(u) družba [Wieland]:
(i) individualno od 29. septembra 1989 do 8. julija 1999 in
(ii) skupaj z družbama Austria Buntmetall […] in Buntmetall Amstetten […] od 9. julija 1999 do 22. marca 2001.
Člen 2
Za kršitve iz člena 1 se naložijo spodaj navedene globe:
(a) družbam Boliden […], [Outokumpu Copper Fabrication] in [Outokumpu Copper BCZ] solidarno: 32,6 milijona EUR;
(b) družbama Austria Buntmetall […] in Buntmetall Amstetten […] solidarno: 0,6695 milijona EUR;
(c) družbam Austria Buntmetall […], Buntmetall Amstetten […] in [Wieland] solidarno: 2,43 milijona EUR;
(d) družbi [Chalkor]: 9,16 milijona EUR;
(e) družbi [HME]: 4,49 milijona EUR;
(f) družbam IMI […], IMI Kynoch […] in Yorkshire Copper Tube […] solidarno: 44,98 milijona EUR;
(g) družbi [KME Germany]: 17,96 milijona EUR;
(h) družbam [KME Germany], [KME France] in [KME Italy] solidarno: 32,75 milijona EUR;
(i) družbama [KME Italy] in [KME France] solidarno: 16,37 milijona EUR;
(j) družbama Outokumpu […] in [Luvata] solidarno: 36,14 milijona EUR;
(k) družbi [Wieland] posamezno: 24,7416 milijona EUR.
[…]“
14 Komisija je menila, da so zadevna podjetja sodelovala pri eni trajajoči in obsežni kršitvi ter glede skupin Boliden in KME ter družbe Wieland tudi kršitvi, ki ima več oblik (v nadaljevanju: kartel ali zadevna kršitev). Komisija je pojasnila, da se izpodbijana odločba ne nanaša na nacionalne sporazume (točki 2 in 106 obrazložitve izpodbijane odločbe).
Upoštevni proizvodi in trgi
15 Zadevni sektor, in sicer sektor proizvodnje bakrenih cevi, zajema dve skupini proizvodov, namreč, na eni strani, industrijske cevi, ki se glede na njihovo končno uporabo delijo na različne podskupine (klimatske naprave in hladilniki, pribor za montažo, plinski grelniki, filtrirni sušilniki in telekomunikacije), in, na drugi strani, cevi za vodovodne in plinske instalacije, imenovane tudi „sanitarne cevi“, „cevi za vodo“ ali „instalacijske cevi“, ki se uporabljajo v gradbeni industriji za napeljave za vodo, plin, olje in ogrevanje (točka 3 obrazložitve izpodbijane odločbe).
16 Komisija je menila, da se zadevi COMP/E-1/38.069 (Bakrene cevi za vodovodne in plinske instalacije) in COMP/E-1/38.240 (Industrijske cevi) nanašata na ločeni kršitvi. To je utemeljila predvsem z dejstvom, da „so bila v sporazume glede bakrenih cevi za vodovodne in plinske instalacije, na eni strani, in industrijskih cevi, na drugi strani, vpletena različna podjetja (in različne osebe, zaposlene v teh podjetjih) ter da je bila organizacija teh sporazumov različna.“ Poleg tega je Komisija menila, da se sektor cevi za vodovodne in plinske instalacije od sektorja industrijskih cevi razlikuje po ciljni skupini strank, končni uporabi in tehničnih značilnostih proizvodov (točki 4 in 5 obrazložitve izpodbijane odločbe).
17 Glede bakrenih cevi za vodovodne in plinske instalacije je Komisija v izpodbijani odločbi potrdila, da je ta skupina proizvodov sestavljena iz dveh „podskupin“: navadnih bakrenih cevi za vodovodne in plinske instalacije in plastično izoliranih bakrenih cevi za vodovodne in plinske instalacije. Navedla je, da „navadnih bakrenih cevi za vodovodne in plinske instalacije in plastično izoliranih bakrenih cevi za vodovodne in plinske instalacije med seboj ni mogoče vedno zamenjati, zato sta to ločena trga proizvodov v skladu z Obvestilom Komisije o opredelitvi upoštevnega trga za namene konkurenčnega prava Skupnosti“ (UL 1997, C 372, str. 5). Vendar pa je Komisija menila, da je za potrebe izpodbijane odločbe treba šteti, da ti „podskupini“ proizvodov predstavljata „eno skupino proizvodov […], saj so bila v sporazume o proizvodih iz teh podskupin v bistvu vpletena ista podjetja (in iste osebe, zaposlene v teh podjetjih), organizacija teh sporazumov pa je bila podobna“ (točki 13 in 459 obrazložitve izpodbijane odločbe).
18 Komisija je v izpodbijani odločbi prav tako navedla, da je upoštevni geografski trg Evropski gospodarski prostor (EGP). Ocenila je, da je bila v EGP leta 2000 vrednost trga navadnih bakrenih cevi za vodovodne in plinske instalacije približno 970,1 milijona EUR, trga plastično izoliranih bakrenih cevi za vodovodne in plinske instalacije pa 180,9 milijona EUR. Skupna vrednost obeh trgov v EGP je bila za leto 2000 zato ocenjena na 1151 milijonov EUR (točki 17 in 23 obrazložitve izpodbijane odločbe).
Elementi zadevne kršitve
19 Komisija je menila, da se je zadevna kršitev pokazala v treh ločenih, vendar povezanih oblikah (točki 458 in 459 obrazložitve izpodbijane odločbe). Prvi element kartela, in sicer sporazumi SANCO, so bili sporazumi, ki so bili sklenjeni med „proizvajalci SANCO“, pri čemer je SANCO znamka navadnih bakrenih cevi za vodovodne in plinske instalacije, ki jih proizvajajo skupina KME, družba Wieland in skupina Boliden (točke od 115 do 118, od 125 do 146 in 456 obrazložitve izpodbijane odločbe).
20 Drugi element zadevne kršitve, in sicer sporazumi WICU in Cuprotherm, so bili sporazumi med „proizvajalci WICU in Cuprotherm“, pri čemer sta WICU in Cuprotherm znamki plastično izoliranih bakrenih cevi za vodovodne in plinske instalacije, ki jih proizvajata skupina KME in družba Wieland (točki 121 in 149 obrazložitve izpodbijane odločbe).
21 Tretji element kartela, in sicer razširjeni evropski sporazumi, so bili sporazumi med člani širše skupine proizvajalcev navadnih bakrenih cevi za vodovodne in plinske instalacije. K temu elementu so spadala podjetja iz točk 19 in 20 te sodbe in skupina Buntmetall (sestavljena iz družb Austria Buntmetall in Buntmetall Amstetten), družba Chalkor, družba HME, skupina IMI, družba Mueller in skupina Outokumpu (točke 147, 148, 192 in od 459 do 462 obrazložitve izpodbijane odločbe).
Trajanje in trajajoča narava zadevne kršitve
22 Komisija je v izpodbijani odločbi navedla, da sta skupini KME in Boliden zadevno kršitev začeli 3. junija 1988, skupini IMI in Outokumpu ter družba Wieland 29. septembra 1989, družba Mueller 21. oktobra 1997 in družba Chalkor, skupina Buntmetall in družba HME najkasneje 29. avgusta 1998. Glede datuma konca kršitve Komisija navaja 22. marec 2001, razen družb Mueller in Chalkor, ki sta po mnenju Komisije prenehali sodelovati v kartelu 8. januarja 2001 oziroma septembra 1999 (točka 597 obrazložitve izpodbijane odločbe).
23 Glede trajajoče narave zadevne kršitve Komisija za skupine Boliden, IMI, KME in Outokumpu ter družbo Wieland v izpodbijani odločbi navaja, da – čeprav je bil kartel od leta 1990 do decembra 1992 in od julija 1994 do julija 1997 manj dejaven – dejanja, ki so povzročala kršitev, niso nikoli popolnoma prenehala, tako da je zadevna kršitev dejansko ena nezastarana kršitev (točke 466, 471, 476, 477 in 592 obrazložitve izpodbijane odločbe).
Določitev glob
24 Z izpodbijano odločbo je Komisija na podlagi člena 23(2) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 [ES] in 82 [ES] (UL 2003, L 1, str. 1) in člena 15(2) Uredbe št. 17 skupinama Boliden in Buntmetall, družbama Chalkor in HME, skupinam IMI, KME in Outokumpu ter družbi Wieland naložila plačilo globe (točka 842 obrazložitve in člen 2 izpodbijane odločbe).
25 Komisija je globe določila na podlagi teže in trajanja zadevne kršitve oziroma na podlagi meril, ki sta izrecno omenjeni v členu 23(3) Uredbe št. 1/2003 in členu 15(2) Uredbe št. 17, ki je, kot je navedeno v izpodbijani odločbi, veljala v času zadevne kršitve (točke od 601 do 603 obrazložitve izpodbijane odločbe).
26 Da bi določila globo, ki bo naložena vsakemu podjetju, je Komisija uporabila metodologijo iz Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in člena 65(5) [PJ] (UL 1998, C 9, str. 3, v nadaljevanju: smernice), čeprav se nanje ni vedno sklicevala. V izpodbijani odločbi je Komisija prav tako ugotovila, ali oziroma koliko so zadevna podjetja upoštevala zahteve iz obvestila o ugodni obravnavi iz leta 1996.
Izhodiščni znesek glob
– Teža
27 Komisija je pri presoji teže zadevne kršitve upoštevala naravo kršitve, njen dejanski vpliv na trg, obseg upoštevnega geografskega trga in njegovo velikost (točki 605 in 678 obrazložitve izpodbijane odločbe).
28 Komisija je navedla, da praksi delitve trgov in določanja cen, kot sta obravnavani v tem primeru, že po svoji naravi pomenita zelo resno kršitev, poleg tega pa je navedla, da je geografski trg, na katerega je vplival kartel, enak območju EGP. Komisija je prav tako upoštevala dejstvo, da je trg bakrenih cevi za vodovodne in plinske instalacije zelo pomemben industrijski sektor, katerega vrednost je bila v EGP leta 2000, zadnje celotno leto kartela, ocenjena na 1151 milijonov EUR (točke 606 in od 674 do 678 obrazložitve izpodbijane odločbe).
29 Glede dejanskega vpliva na trg je Komisija navedla, da obstajajo zadostni dokazi, da je kartel, v celoti gledano, vplival na upoštevni trg, zlasti na cene, čeprav je bilo vpliv nemogoče natančno številčno opredeliti (točki 670 in 673 obrazložitve izpodbijane odločbe). To ugotovitev je utemeljila z več dejstvi. Prvič, oprla se je na izvajanje kartela, pri čemer je navedla dejstvo, da so si udeleženci izmenjevali podatke o obsegu prodaje in ravneh cen (točki 629 in 630 obrazložitve izpodbijane odločbe).
30 Drugič, upoštevala je okoliščino, da so imeli člani kartela v EGP pomemben tržni delež, in sicer 84,6 % (točka 635 obrazložitve izpodbijane odločbe).
31 Tretjič, Komisija se je oprla na tabele, gradiva in beležke članov kartela, ki so nastali v povezavi s sestanki kartela. Iz teh dokumentov je razvidno, da so se cene v nekaterih obdobjih, ko je deloval kartel, zvišale in da so člani kartela v primerjavi s prejšnjimi obdobji ustvarili dodatne dobičke. Iz nekaterih izmed teh dokumentov je razvidno, da so osebe, ki so bile vpletene v kartel, menile, da je zadevnim podjetjem omogočil, da dosežejo svoje cilje glede cen. Komisija se je prav tako oprla na izjave gospoda M., nekdanjega direktorja ene izmed družb skupine Boliden, in na izjave družbe Wieland, skupine Boliden in družbe Mueller, ki so bile podane med njihovim sodelovanjem (točke od 637 do 654 obrazložitve izpodbijane odločbe).
32 Nazadnje, Komisija je ugotovila, da so tržni deleži vsakega od udeležencev v kartelu med njegovim celotnim trajanjem ostali relativno stabilni, čeprav so se stranke udeležencev včasih spreminjale (točka 671 obrazložitve izpodbijane odločbe).
33 Komisija je na tej podlagi sklepala, da so zadevna podjetja storila zelo resno kršitev (točka 680 obrazložitve izpodbijane odločbe).
– Različno obravnavanje
34 Komisija je v izpodbijani odločbi podjetja glede na njihov relativen pomen pri zadevni kršitvi razdelila v štiri skupine. Komisijina razvrstitev članov kartela v več kategorij je temeljila na tržnih deležih posameznega udeleženca kartela glede prodaje zadevnih proizvodov v EGP v letu 2000. Zato je skupino KME štela kot glavnega igralca na upoštevnem trgu in jo uvrstila v prvo skupino. Skupine Wieland (sestavljajo jo družba Wieland in skupina Buntmetall, ki jo je družba Wieland začela obvladovati julija 1999), IMI in Outokumpu je štela za srednje velike gospodarske subjekte na tem trgu in jih uvrstila v drugo skupino. Skupino Boliden je uvrstila v tretjo skupino. V četrto skupino je uvrstila družbi HME in Chalkor (točke od 681 do 692 obrazložitve izpodbijane odločbe).
35 Tržni deleži so bili določeni glede na promet, ki ga je ustvaril posamezen kršitelj in je izhajal iz prodaje cevi za vodovodne in plinske instalacije na skupnem trgu navadnih bakrenih cevi za vodovodne in plinske instalacije in plastično izoliranih bakrenih cevi za vodovodne in plinske instalacije. Zato so bili tržni deleži podjetij, ki niso prodajala cevi WICU in Cuprotherm, izračunani z delitvijo njihovega prometa z navadnimi bakrenimi cevmi za vodovodne in plinske instalacije s skupno velikostjo trga navadnih in plastično izoliranih bakrenih cevi za vodovodne in plinske instalacije (točki 683 in 692 obrazložitve izpodbijane odločbe).
36 Komisija je zato skupini KME določila izhodiščni znesek globe na 70 milijonov EUR, skupinam Wieland, IMI in Outokumpu na 23,8 milijona EUR, skupini Boliden na 16,1 milijona EUR in družbama Chalkor in HME na 9,8 milijona EUR (točka 693 obrazložitve izpodbijane odločbe).
37 Ob upoštevanju dejstva, da sta družba Wieland in skupina Buntmetall od julija 1999 združeni v eno podjetje in da sta do junija 1995 družbi KME France in KME Italy tvorili eno podjetje, ki je bilo ločeno od podjetja KME Germany, je bil izhodiščni znesek globe, ki jim je bil naložen, določen tako: za skupino KME (KME Germany, KME France in KME Italy solidarno) 35 milijonov EUR, za družbo KME Germany 17,5 milijona EUR, za družbo KME Italy in KME France 17,5 milijona EUR solidarno, za skupino Wieland 3,25 milijona EUR, za družbo Wieland 19,52 milijona EUR in za skupino Buntmetall 1,03 milijona EUR (točke od 694 do 696 obrazložitve izpodbijane odločbe).
38 Da bi se upoštevala potreba po določitvi globe v višini, ki bi ji zagotavljala odvračilen učinek, je Komisija izhodiščni znesek globe, naložene družbi Outokumpu, povišala za 50 %, ta je tako znašal 35,7 milijona EUR, pri čemer je menila, da je svetovni promet te družbe, ki je bil večji od 5 milijard EUR, nakazoval na to, da sta njena velikost in gospodarska moč upravičili navedeno povečanje (točka 703 obrazložitve izpodbijane odločbe).
Osnovni znesek glob
39 Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je Komisija povišala izhodiščne zneske globe za 10 % za vsako dopolnjeno leto kršitve in za 5 % za vsako dodatno obdobje, enako ali daljše od šestih mesecev in krajše od enega leta. Zato je odločila tako:
– ker je skupina IMI v kartelu sodelovala enajst let in pet mesecev, se izhodiščni znesek globe 23,8 milijona EUR poviša za 110 %;
– ker je skupina Outokumpu v kartelu sodelovala enajst let in pet mesecev, se izhodiščni znesek globe, ki je bil po povišanju z namenom odvračanja določen na 35,7 milijona EUR, poviša za 110 %;
– ker je skupina Boliden v kartelu sodelovala dvanajst let in devet mesecev, se izhodiščni znesek globe 16,1 milijona EUR poviša za 125 %;
– ker je družba Chalkor v kartelu sodelovala dvanajst mesecev, se izhodiščni znesek globe 9,8 milijona EUR poviša za 10 %;
– ker je družba HME v kartelu sodelovala dve leti in šest mesecev, se izhodiščni znesek globe 9,8 milijona EUR poviša za 25 %;
– ker je skupina KME v kartelu sodelovala pet let in sedem mesecev, se izhodiščni znesek globe 35 milijonov EUR poviša za 55 %;
– ker je družba KME Germany v kartelu sodelovala sedem let in dva meseca, se izhodiščni znesek globe 17,5 milijona EUR poviša za 70 %;
– ker sta družbi KME France in KME Italy v kartelu sodelovali pet let in deset mesecev, se izhodiščni znesek globe 17,5 milijona EUR poviša za 55 %;
– ker se je družbo Wieland štelo, na eni strani, za individualno odgovorno v obdobju devetih let in devetih mesecev in, na drugi strani, za solidarno odgovorno skupaj s skupino Buntmetall v dodatnem obdobju enega leta in osmih mesecev, se izhodiščni znesek globe 19,52 milijona EUR, za katerega je odgovorna le družba Wieland, poviša za 95 % in se izhodiščni znesek globe 3,25 milijona EUR, za katerega sta družba Wieland in skupina Buntmetall solidarno odgovorni, poviša za 15 % (točke od 706 do 714 obrazložitve izpodbijane odločbe).
40 Osnovni zneski glob, naloženih zadevnim podjetjem, so bili zato določeni tako:
– skupina KME: 54,25 milijona EUR;
– družba KME Germany: 29,75 milijona EUR;
– družbi KME France in KME Italy (solidarno): 27,13 milijona EUR;
– skupina Buntmetall: 1,03 milijona EUR;
– skupina Wieland: 3,74 milijona EUR;
– družba Wieland: 38,06 milijona EUR;
– skupina IMI: 49,98 milijona EUR;
– skupina Outokumpu: 74,97 milijona EUR;
– družba Chalkor: 10,78 milijona EUR;
– družba HME: 12,25 milijona EUR;
– skupina Boliden: 36,225 milijona EUR (točka 719 obrazložitve izpodbijane odločbe).
Obteževalne in olajševalne okoliščine
41 Osnovni znesek globe, naložene skupini Outokumpu, je bil povišan za 50 %, ker gre pri njej za ponovno kršitev, saj je bila že naslovnik Odločbe Komisije 90/417/ESPJ z dne 18. julija 1990 v zvezi s postopkom na podlagi člena 65 [PJ] v zvezi s sporazumom in z usklajenimi ravnanji evropskih proizvajalcev hladno valjanih ploščatih izdelkov iz nerjavečega jekla (UL L 220, str. 28) (točke od 720 do 726 obrazložitve izpodbijane odločbe).
42 Kot olajševalne okoliščine je Komisija upoštevala, da sta ji skupini KME in Outokumpu v okviru sodelovanja posredovali informacije, ki jih ne zajema obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 1996.
43 Zato je Komisija znižala osnovni znesek globe, ki je bila naložena skupini Outokumpu, za 40,17 milijona EUR, kar ustreza globi, ki bi ji bila naložena za obdobje kršitve od septembra 1989 do julija 1997, ki je bilo ugotovljeno na podlagi informacij, ki jih je skupina priskrbela Komisiji (točki 758 in 759 obrazložitve izpodbijane odločbe).
44 Skupini KME je bil osnovni znesek globe, ki ji je bila naložena, znižan za 7,93 milijona EUR, ker je Komisija zaradi njenega sodelovanja lahko dokazala, da se je zadevna kršitev nanašala tudi na plastično izolirane bakrene cevi za vodovodne in plinske instalacije (točki 760 in 761 obrazložitve izpodbijane odločbe).
Uporaba obvestila o ugodni obravnavi iz leta 1996
45 Komisija je v skladu z oddelkom D obvestila o ugodni obravnavi iz leta 1996 skupini Outokumpu znižala znesek glob za 50 %, skupini Wieland za 35 %, družbi Chalkor za 15 %, skupinama Boliden in skupini IMI za 10 % ter skupini KME za 35 %. Za družbo HME znižanje na podlagi tega obvestila ni bilo določeno (točka 815 obrazložitve izpodbijane odločbe).
Končni znesek glob
46 V skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 je Komisija določila te zneske glob, ki se naložijo podjetjem, ki so naslovniki izpodbijane odločbe:
– skupina Boliden: 32,6 milijona EUR;
– skupina Buntmetall: 0,6695 milijona EUR;
– družba Chalkor: 9,16 milijona EUR;
– družba HME: 4,49 milijona EUR;
– skupina IMI: 44,98 milijona EUR;
– skupina KME: 32,75 milijona EUR;
– družba KME Germany: 17,96 milijona EUR;
– družbi KME France in KME Italy (solidarno): 16,37 milijona EUR;
– skupina Outokumpu: 36,14 milijona EUR;
– skupina Wieland: 2,43 milijona EUR;
– družba Wieland: 24,7416 milijona EUR (točka 842 obrazložitve izpodbijane odločbe).
Postopek in predlogi strank
47 Tožeče stranke so 20. januarja 2005 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložile to tožbo.
48 Ob spremembi sestave senatov Sodišča prve stopnje je bil sodnik poročevalec razporejen v osmi senat, ki mu je bila zato dodeljena ta zadeva.
49 Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj:
– člen 1, od (a) do (c), izpodbijane odločbe razglasi za ničen v delu, ki se nanaša na obdobji od 1. julija 1995 do 27. avgusta 1998 in od 10. decembra 1998 do 7. oktobra 1999;
– zmanjša globo, ki jim je bila naložena;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
50 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– poveča globo, naloženo tožečim strankam,
– tožečim strankam naloži plačilo stroškov.
Pravo
51 Tožeče stranke s tožbo predlagajo razglasitev delne ničnosti izpodbijane odločbe in zmanjšanje globe, ki jim je bila naložena.
1. Predlog za razglasitev delne ničnosti izpodbijane odločbe
Trditve strank
52 V podporo svojemu predlogu se tožeče stranke sklicujejo le na tožbeni razlog napačne uporabe prava pri ugotovitvi o njihovem sodelovanju pri eni trajajoči kršitvi.
53 Tožeče stranke menijo, da Komisija ni dokazala v pravno zadostni meri in v skladu s sodno prakso, da so v obdobjih od 1. julija 1995 do 27. avgusta 1998 in od 10. decembra 1998 do 7. oktobra 1999 s svojim ravnanjem hotele prispevati k skupnim ciljem, za katere so si prizadevali vsi udeleženci kartela, in da so bile seznanjene z ravnanji, ki so jih načrtovali ali izvajali drugi kršitelji, da bi dosegli iste cilje, ali da so lahko ta ravnanja razumno predvidele in so bile pripravljene sprejeti z njimi povezano tveganje.
54 Glede obdobja od 1. julija 1995 do 27. avgusta 1998 tožeče stranke v bistvu navajajo, da od 1. julija 1995 sporazumi SANCO niso več element kartela. Zato naj bi bil kartel sestavljen le še iz dveh elementov, in sicer iz sporazumov WICU in Cuprotherm ter razširjenih evropskih sporazumov.
55 Glede na dejstvo, da naj ne bi bilo sporno, da tožeče stranke niso nikoli sodelovale pri sporazumih WICU in Cuprotherm in da so prenehale sodelovati na sestankih v zvezi z razširjenimi evropskimi sporazumi med 1. julijem 1995 in 27. avgustom 1998, tožečim strankam očitana kršitev naj ne bi bila trajajoča, temveč prekinjena.
56 Po mnenju tožečih strank dejstvo, da so po 1. juliju 1995 sodelovale v mreži za izmenjavo podatkov med „proizvajalci SANCO“, nima nobenega vpliva na vprašanje, ali je bilo njihovo sodelovanje pri kartelu prekinjeno ali ne. Od odhoda gospoda M., ki je bil v tem obdobju eden izmed generalnih direktorjev, v sredini leta 1995 in do 21. novembra 1997 naj namreč ne bi vedele niti za sestanke kartela kaj šele za obstoj samega kartela. Tožeče stranke naj bi za obstoj razširjenih evropskih sporazumov izvedele šele 21. novembra 1997, ko naj bi jih skupina KME povabila k sodelovanju, kar naj bi zavrnile.
57 Poleg tega naj bi bil sistem za izmenjavo podatkov, ki je med „proizvajalci SANCO“ obstajal od leta 1988, posledica izvajanja zakonitih licenčnih sporazumov. Zato naj bi bil prvotni in poglavitni cilj tega sistema zakonit. Vendar pa so med obravnavo tožeče stranke priznale, da se je ta sistem za izmenjavo podatkov med letom 1988 in sredino leta 1995 uporabljal tudi kot orodje v okviru kartela. Zatrjujejo, da – ker niso vedele za nadaljevanje sestankov in tajne stike v okviru kartela po sredini leta 1995 – njihovo sodelovanje pri sistemu za izmenjavo podatkov po tem datumu ni več pomenilo sodelovanja v kartelu, temveč le izvajanje zakonitih licenčnih sporazumov.
58 Glede obdobja od 10. decembra 1998 do 7. oktobra 1999 tožeče stranke navajajo, da so med sestankom dne 10. decembra 1998 jasno in izrecno izrazile, da ne bodo več sodelovale pri razširjenih evropskih sporazumih. Tožeče stranke naj pri kartelu ne bi ponovno sodelovale do sestanka, ki je bil organiziran 8. oktobra 1999.
59 Komisija predlaga zavrnitev tožbenega razloga.
Presoja Splošnega sodišča
60 Najprej je treba spomniti, da je Sodišče presodilo, da je lahko kršitev člena 81(1) ES ne le posledica ločenega dejanja, ampak niza dejanj ali tudi neprekinjenega ravnanja. Tej razlagi ni mogoče oporekati, ker bi lahko tudi en ali več elementov tega niza dejanj ali neprekinjenega ravnanja sam po sebi in ločeno pomenil kršitev navedene določbe (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni, C-49/92 P, Recueil, str. I-4125, točka 81). Kadar se različna dejanja zaradi istega cilja, ki izkrivlja konkurenco na skupnem trgu, uvrščajo v enoten načrt, lahko Komisija naloži odgovornost za ta dejanja glede na sodelovanje pri kršitvi kot celoti (sodba Sodišča z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C-204/00 P, C‑205/00 P, C-211/00 P, C-213/00 P, C-217/00 P in C-219/00 P, Recueil, str. I‑123, točka 258).
61 Poleg tega je lahko podjetje odgovorno za globalni omejevalni sporazum, čeprav je dokazano, da je neposredno sodelovalo le pri enem ali nekaj konstitutivnih elementih tega omejevalnega sporazuma, če je, prvič, vedelo ali bi moralo vedeti, da je bilo tajno usklajevanje, pri katerem je sodelovalo, del celovitega sistema, in drugič, da je ta sistem zajemal vse konstitutivne elemente omejevalnega sporazuma (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 20. aprila 1999 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, od T-305/94 do T-307/94, od T-313/94 do T-316/94, T-318/94, T-325/94, T-328/94, T-329/94 in T-335/94, Recueil, str. II-931, točka 773, in z dne 20. marca 2002 v zadevi HFB in drugi proti Komisiji, T-9/99, Recueil, str. II-1487, točka 231).
62 V tej zadevi je bilo ugotovljeno, da so tožeče stranke v razširjenih evropskih sporazumih sodelovale od 3. junija 1988 do 30. junija 1995, od 27. avgusta 1998 do 10. decembra 1998 in od 8. oktobra 1999 do 22. marca 2001. Prav tako je bilo ugotovljeno, da so si s skupino KME in družbo Wieland pogosto in redno izmenjevale podrobne podatke o obsegu prodaje cevi za vodovodne in plinske instalacije znamke SANCO med celotnim trajanjem kartela, to je od 3. junija 1988 do 22. marca 2001.
63 Zato je treba ugotoviti, ali je bila ta izmenjava podatkov eden od konstitutivnih elementov celovitega sistema kartela in ali bi tožeče stranke morale vedeti za obstoj kartela in njegovo delovanje v obdobjih od 1. julija 1995 do 27. avgusta 1998 in od 10. decembra 1998 do 7. oktobra 1999.
64 V izpodbijani odločbi (točke od 449 do 457 obrazložitve) Komisija zatrjuje, da so elementi celovitega sistema kartela obsegali:
– zamrznitev pripadajočih tržnih deležev z razdelitvijo obsega prodaje po posamezni državi;
– sporazum o povišanju cen ali usklajenih cenah in uporabo teh povišanj ali usklajenih cen;
– delitev trgov in usklajevanja cen z nadzornim mehanizmom, ki je temeljil na imenovanju vodilnega podjetja za različna evropska območja ter redni izmenjavi zaupnih podatkov o tržnih strategijah, obsegu prodaje in nameravani prodaji ter občasno o cenah in popustih.
65 Natančneje, glede izmenjave podatkov v zvezi s cevmi SANCO je treba navesti, da je Komisija v točki 143 obrazložitve izpodbijane odločbe podrobneje navedla, da je ta izmenjava omogočala nadzor nad prodano količino. Prav tako je treba spomniti, da je Komisija v točki 138 obrazložitve izpodbijane odločbe zatrdila, da so „proizvajalci SANCO“ in člani razširjenih evropskih sporazumov redno usklajevali razdelitev obsega prodaje. Nazadnje, v točki 486 obrazložitve izpodbijane odločbe je Komisija poudarila, da je bil „bistveni del [kartela] izmenjava podatkov o obsegu prodaje in, na tej podlagi, razdelitev kvot“.
66 Tožeče stranke niso ugovarjale tem ugotovitvam za obdobje od 3. junija 1988 do 1. julija 1995. Glede obdobja od 1. julija 1995 do 22. marca 2001 pa so navedle, da niso mogle razumno predvideti, da naj bi njihovo sodelovanje v sistemu za izmenjavo podatkov po sredini leta 1995 prispevalo k delovanju kartela.
67 Vendar pa argumenti tožečih strank niso prepričljivi. Ker so več let hkrati sodelovale pri sporazumih SANCO in pri razširjenih evropskih sporazumih, ki so vsebovali razdelitev proizvodnje in nadzor nad upoštevanjem te razdelitve z rednimi in podrobnimi izmenjavami podatkov o obsegu prodaje, tožeče stranke ne morejo zatrjevati, da je odhod gospoda M. sredi leta 1995 povzročil hudo amnezijo v podjetju glede obstoja kartela ali načina njegovega delovanja.
68 Sicer pa tožeče stranke ne zatrjujejo, da je bil gospod M. edini zaposleni ali član uprave, ki je vedel za njihovo sodelovanje v kartelu med letoma 1988 in 1995.
69 Ugotoviti je treba, da so tožeče stranke med celotnim trajanjem svojega sodelovanja v sistemu za izmenjavo podatkov podpirale protikonkurenčni mehanizem, ki je bil dogovorjen v kartelu. Njihova udeležba v tem sistemu za izmenjavo podatkov je torej pomenila nadaljevanje njihovega sodelovanja v kartelu (glej v tem smislu zgoraj v točki 60 navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 281). Zaradi razlogov, omenjenih v točkah od 64 do 68 zgoraj, so morale tožeče stranke nujno vedeti, da je bilo njihovo sodelovanje pri sistemu za izmenjavo podatkov umeščeno v celoviti sistem kartela.
70 Nazadnje je treba navesti, da je argument tožečih strank, da sporazumi SANCO od sredine leta 1995 niso več element kartela, brezpredmeten. Kot je bilo namreč obrazloženo v točki 69 zgoraj, je trajajoče sodelovanje tožečih strank v kartelu ugotovljeno na podlagi dejstva, da so neprekinjeno sodelovale v sistemu za izmenjavo podatkov in da so morale nujno vedeti, da je ta sistem del celovitega sistema zadevne kršitve.
71 Zaradi tega je treba predlog tožečih strank za razglasitev delne ničnosti zavrniti.
2. Predlog za zmanjšanje globe
72 Tožeče stranke v podporo temu predlogu navajajo tri tožbene razloge, in sicer napačno uporabo prava v zvezi z zastaralnimi roki, nepravilno povišanje izhodiščnega zneska globe zaradi trajanja kršitve in nepravilno uporabo obvestila o ugodni obravnavi iz leta 1996.
73 Pred preučitvijo tožbenih razlogov, ki jih navajajo tožeče stranke, je treba spomniti, da iz točk 601 in 842 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Komisija zaradi kršitve naložila globe na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17 in člena 23(2) Uredbe št. 1/2003. Poleg tega je Komisija določila globe z uporabo metodologije, opredeljene v smernicah in v obvestilu o ugodni obravnavi iz leta 1996 (glej točko 26 zgoraj).
74 Čeprav smernic ni mogoče opredeliti za pravno pravilo, gre za pravila ravnanja, ki kažejo na prakso, ki ji je treba slediti in od katere Komisija v konkretnem primeru ne more odstopiti, ne da bi navedla razloge, ki so v skladu z načelom enakega obravnavanja (glej sodbo Sodišča z dne 18. maja 2006 v zadevi Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, C‑397/03 P, ZOdl., str. I‑4429, točka 91 in navedena sodna praksa).
75 Splošno sodišče mora torej v okviru nadzora zakonitosti glob, naloženih z izpodbijano odločbo, preveriti, ali je Komisija svojo diskrecijsko pravico izvrševala v skladu z metodo, navedeno v smernicah, in če bi se ugotovilo, da ni upoštevala te metode, preveriti, ali je to upravičeno in v pravno zadostni meri obrazloženo. V zvezi s tem je treba poudariti, da je Sodišče potrdilo veljavnost samega načela smernic in splošne metode, ki je navedena v njih (sodba Sodišča z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, ZOdl., str. I‑5425, točke od 252 do 255, 266, 267, 312 in 313).
76 Samoomejevanje diskrecijske pravice Komisije, ki izhaja iz sprejetja smernic, namreč ni nezdružljivo z ohranitvijo precejšnje diskrecijske pravice Komisije. Smernice vsebujejo različne elemente fleksibilnosti, ki Komisiji omogočajo izvajanje diskrecijske pravice v skladu z določbami uredb št. 17 in št. 1/2003, kot jih razlaga Sodišče (zgoraj v točki 75 navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 267).
77 Zato se na področjih, na katerih je Komisija ohranila diskrecijsko pravico, kot na primer glede izhodiščnega zneska ali stopnje povišanja zaradi trajanja, nadzor zakonitosti teh presoj omeji na ugotovitev neobstoja očitne napake pri presoji (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 18. julija 2005 v zadevi Scandinavian Airlines System proti Komisiji, T‑241/01, ZOdl., str. II‑2917, točki 64 in 79).
78 Diskrecijska pravica Komisije in omejitve, ki jih je določila, načeloma ne vplivajo na izvajanje neomejene pristojnosti sodišča (sodba Sodišča prve stopnje z dne 8. julija 2004 v združenih zadevah JFE Engineering in drugi proti Komisiji, T‑67/00, T-68/00, T-71/00 in T-78/00, ZOdl., str. II-2501, točka 538), na podlagi katere lahko odpravi, zmanjša ali poveča globo, ki jo je naložila Komisija (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 8. februarja 2007 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji, C-3/06 P, ZOdl., str. I-1331, točke od 60 do 62, in Sodišča prve stopnje z dne 21. oktobra 2003 v zadevi General Motors Nederland in Opel Nederland proti Komisiji, T-368/00, Recueil, str. II-4491, točka 181).
Tožbeni razlog: napačna uporaba prava v zvezi s pravili o zastaralnih rokih
Trditve strank
79 Tožeče stranke navajajo, da – ker niso sodelovale pri eni trajajoči kršitvi – je Komisija, s tem da je naložila globo za obdobje pred 22. marcem 1996, čeprav se je njena preiskava začela šele 22. marca 2001, kršila pravila glede zastaralnih rokov. Glede tega tožeče stranke poudarjajo, da izmenjava podatkov o obsegu prodaje na podlagi licenc SANCO po sredini leta 1995 ni del kartela in da kartel, h kateremu so pristopile 27. avgusta 1998, ni enak kartelu, ki so ga zapustile sredi leta 1995.
80 Prav tako tožeče stranke navajajo, da bi jih bilo treba na podlagi načela enakega obravnavanja glede zastaralnih rokov obravnavati enako kot družbi HME in Mueller, skupino Buntmetall in družbo Chalkor.
81 Komisija predlaga zavrnitev tega tožbenega razloga.
Presoja Splošnega sodišča
82 Za uvod je treba spomniti, da iz točk od 60 do 71 zgoraj izhaja, da je Komisija v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da so tožeče stranke sodelovale pri eni trajajoči kršitvi med 3. junijem 1988 in 22. marcem 2001. Njihovo neprekinjeno sodelovanje pri sistemu za izmenjavo podatkov zadostuje za dokaz njihovega trajajočega sodelovanja v kartelu.
83 Lahko sklepamo, da, neodvisno od ugotovitev Komisije v zvezi z družbama HME in Mueller, skupino Buntmetall in družbo Chalkor, zastaranja na podlagi člena 25 Uredbe št. 1/2003 ni mogoče uporabiti v zvezi s tožečimi strankami.
84 Vsekakor pa je treba v dopolnitev ugotoviti, da iz točk 216, 449 in 450 obrazložitve izpodbijane odločbe in iz njenega člena 1 izhaja, da so družbi HME in Mueller, skupina Buntmetall in družba Chalkor odgovorne vsaka za svoje sodelovanje v kartelu od leta 1997 oziroma 1998, medtem ko so tožeče stranke odgovorne od leta 1988.
85 Zaradi tega je treba tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti
Trditve strank
86 Tožeče stranke navajajo, da je Komisija kršila načelo sorazmernosti, ker pri povišanju izhodiščnega zneska globe zaradi trajanja ni upoštevala njihovega zmanjšanega sodelovanja v kartelu v nekem pomembnem obdobju. Glede tega navajajo, da so v dveh obdobjih, ko je bilo njihovo sodelovanje v kartelu prekinjeno, zgolj posredovale in prejemale podatke o obsegu prodaje na podlagi sporazuma o licenci SANCO.
87 V repliki tožeče stranke navajajo, da je Komisija pri določitvi glob upoštevala le težo kartela, ni pa upoštevala njihove resnične vloge pri zadevni kršitvi. Glede tega tožeče stranke zatrjujejo, pri čemer se sklicujejo na sodno prakso, da se teže kršitve ne presoja samo na podlagi njenih lastnih elementov, temveč tudi na podlagi okoliščin zadevnega podjetja.
88 Tudi če bi se presodilo, da Komisiji ni treba upoštevati zmanjšane intenzivnosti sodelovanja tožečih strank pri povišanju izhodiščnega zneska naložene globe zaradi trajanja, pa naj bi morala to okoliščino upoštevati pri določanju zneska globe na podlagi teže kršitve.
89 Komisija predlaga, da se ta tožbeni razlog zavrže, in se glede očitka, da pri presoji teže kršitve ni upoštevala vloge, ki so jo imele tožeče stranke v kartelu, sklicuje na ugovor nedopustnosti. Po mnenju Komisije ta očitek pomeni nov tožbeni razlog, ki ga ni v tožbi in ga je treba zato zavreči kot nedopusten.
Presoja Splošnega sodišča
90 Glede ugovora nedopustnosti, na katerega se sklicuje Komisija, je treba spomniti, da je iz določb člena 44(1)(c) v povezavi s členom 48(2) Poslovnika Splošnega sodišča razvidno, da mora tožba vsebovati predmet postopka in kratek povzetek tožbenih razlogov ter da navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom. Vendar je treba razlog, ki pomeni razširitev razloga, ki je bil neposredno ali posredno naveden že prej v tožbi in je z njim tesno povezan, razglasiti za dopusten (sodba Sodišča prve stopnje z dne 5. februarja 1997 v zadevi Ibarra Gil proti Komisiji, T‑207/95, Recueil FP, str. I‑A‑13 in II‑31, točka 51; glej v tem smislu tudi sodbo Sodišča z dne 19. maja 1983 v zadevi Verros proti Parlamentu, 306/81, Recueil, str. 1755, točki 9 in 10). Enako velja za očitke, navedene v podporo tožbenemu razlogu (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 21. marca 2002 v zadevi Joynson proti Komisiji, T‑231/99, Recueil, str. II‑2085, točka 156, in z dne 15. oktobra 2008 v zadevi Mote proti Parlamentu, T‑345/05, ZOdl., str. II-2849, točka 85).
91 Ugotoviti je treba, da so tožeče stranke v svoji tožbi izpostavile dejstvo, da Komisija pri izračunu globe, ki jim je bila naložena, ni upoštevala njihovega domnevno zmanjšanega sodelovanja v kartelu. Iz tožbe je razvidno, da se njihov tožbeni razlog nanaša na domnevno nesorazmernost naložene globe. Vendar pa se v njem predstavljeni očitek nanaša le na povišanje izhodiščnega zneska globe na podlagi trajanja.
92 Tožeče stranke se v repliki ne sklicujejo na nove dejanske okoliščine, temveč skušajo razširiti svoj tožbeni razlog tako, da bi vključeval tudi očitek v zvezi s presojo teže njihovega sodelovanja v kartelu. Vendar pa pri tem očitku ni mogoče šteti, da gre za razširitev tožbenega razloga, ki temelji na domnevni nesorazmernosti naložene globe, kot je bil obrazložen v tožbi, in da je v tesni zvezi s tožbenim razlogom. Izpodbijanje enega izmed temeljnih elementov odločbe, kot je v tej zadevi presoja teže zadevne kršitve, mora biti pred Splošnim sodiščem posebej navedeno v fazi tožbe.
93 Zato je treba očitek tožečih strank v zvezi s presojo teže njihovega sodelovanja v kartelu zavrniti kot nedopusten.
94 Glede utemeljenosti tožbenega razloga je treba ugotoviti, da se ta nanaša samo na element, glede katerega je Komisija v skladu s smernicami ohranila diskrecijsko pravico. Zato tega tožbenega razloga ni mogoče sprejeti, razen ob predpostavki, da bi Splošno sodišče ugotovilo, da je Komisija storila očitno napako pri presoji (glej točko 77 zgoraj).
95 Glede tega je treba spomniti, da povišanje izhodiščnega zneska globe glede na trajanje ni omejeno na primere, v katerih bi obstajala neposredna povezava med trajanjem in veliko škodo, povzročeno glede na cilje, na katere se nanašajo pravila o konkurenci (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 30. septembra 2003 v zadevi Michelin proti Komisiji, T‑203/01, Recueil, str. II‑4071, točka 278 in navedena sodna praksa).
96 Poleg tega je iz smernic razvidno, da Komisija ni dokazala nobenega prekrivanja ali soodvisnosti med presojo teže in presojo trajanja kršitve.
97 Nasprotno, prvič, iz smernic je razvidno, da določajo presojo teže kršitve kot take za določitev izhodiščnega zneska globe. Drugič, teža kršitve se presoja glede na značilnosti zadevnega podjetja, zlasti glede na njegovo velikost in položaj na upoštevnem trgu, na podlagi česar je mogoče opraviti ponderiranje, razdeliti podjetja v kategorije in določiti poseben izhodiščni znesek. Tretjič, trajanje kršitve se upošteva za določitev osnovnega zneska in četrtič, smernice zahtevajo upoštevanje obteževalnih in olajševalnih okoliščin, na podlagi katerih je mogoče prilagoditi višino globe, zlasti glede na aktivnost ali pasivnost vloge zadevnih podjetij pri izvajanju kršitve.
98 Torej Komisije zgolj dejstvo, da si je pri dolgotrajnih kršitvah pridržala možnost povišati znesek, sprejet glede na težo kršitve, za do 10 % za vsako leto kršitve, nikakor ne zavezuje, da to stopnjo določi glede na intenzivnost dejavnosti kartela ali njegovih učinkov ali celo glede na težo kršitve. Komisija namreč v okviru svoje široke diskrecijske pravice (glej točko 77 zgoraj) stopnjo povišanja, ki jo želi uporabiti, določi na podlagi trajanja kršitve.
99 Komisija je v tej zadevi, zlasti v točki 706 obrazložitve izpodbijane odločbe, ugotovila, da so tožeče stranke sodelovale v kartelu dvanajst let in devet mesecev (glej v tem smislu točke od 60 do 71 zgoraj), kar je v smislu smernic dolgotrajno. Zato je izhodiščni znesek globe, ki jim je bila naložena, povečala za 125 %. S tem Komisija ni odstopila od pravil, ki si jih je postavila v smernicah.
100 Splošno sodišče poleg tega meni, da povečanje za 125 % glede na trajanje zadevne kršitve v tej zadevi ni očitno nesorazmerno.
Tožbeni razlog: nezadostno zmanjšanje globe zaradi sodelovanja tožečih strank na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 1996
Trditve strank
101 Tožeče stranke menijo, da bi jim bilo treba zaradi njihovega sodelovanja določiti večje zmanjšanje globe, saj so potrdile pravilnost podatkov, ki jih je priskrbel gospod M., v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah pa so Komisiji predložile natančen opis sporazumov SANCO.
102 Prav tako navajajo, da je Komisija kršila načelo enakega obravnavanja, saj jim je določila enako zmanjšanje globe, kot je bilo tisto, ki je bilo določeno za skupino IMI, čeprav so s Komisijo sodelovale bolj kot ta skupina. Zmanjšanje globe, ki je bilo določeno za skupino IMI, naj bi bilo obrazloženo le z dejstvom, da je ta priznala kršitev in ni izpodbijala dejstev, na katere se je oprla Komisija. Tožeče stranke pa naj bi poleg tega Komisiji predložile še podatke in pojasnile oziroma potrdile pomembna dejstva, ki so olajšala preiskavo in na katere se je Komisija oprla v izpodbijani odločbi.
103 Komisija predlaga zavrnitev tožbenega razloga.
Presoja Splošnega sodišča
104 Najprej je treba ugotoviti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso zmanjšanje globe zaradi sodelovanja v upravnem postopku temelji na presoji, da je tako sodelovanje Komisiji v pomoč pri njeni nalogi ugotavljanja kršitev (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi BPB de Eendracht proti Komisiji, T‑311/94, Recueil, str. II‑1129, točka 325, in Finnboard proti Komisiji, T‑338/94, Recueil, str. II‑1617, točka 363).
105 Prav tako je treba opozoriti, da je v okviru presoje sodelovanja članov kartela mogoče izpodbijati le očitno napako pri presoji, ki jo stori Komisija, ker ima ta široko diskrecijsko pravico pri presoji kakovosti in koristnosti sodelovanja podjetja, predvsem v primerjavi z drugimi podjetji (sodba Sodišča z dne 10. maja 2007 v zadevi SGL Carbon proti Komisiji, C‑328/05 P, ZOdl., str. I‑3921, točka 88). Vendar pa pri tej presoji ne sme kršiti načela enakega obravnavanja.
106 Poleg tega je treba ugotoviti, da iz oddelka D, točka 2, obvestila o ugodni obravnavi iz leta 1996 izhaja, da se to obvestilo lahko uporabi za podjetje, če pred pošiljanjem obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah predloži Komisiji podatke, ki pripomorejo k ugotovitvi obstoja storjene kršitve, ali če po prejemu obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah obvesti Komisijo, da ne izpodbija dejanskega stanja, na katerega ta opira očitke.
107 V tej zadevi so tako skupina IMI kot tožeče stranke začele sodelovati s Komisijo po poslanem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah. Zato tožeče stranke ne morejo zahtevati večjega zmanjšanja, kot je tisto, ki je bilo določeno za skupino IMI, razen če bi bilo njihovo sodelovanje pri ugotavljanju kršitve Komisiji bolj v pomoč kot sodelovanje skupine IMI.
108 Glede tega je treba ugotoviti, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da se sodelovanje tožečih strank od sodelovanja skupine IMI razlikuje le v tem, da so tožeče stranke „razjasnile nekatere podrobnosti dejstev“ (točki 809 in 812 obrazložitve izpodbijane odločbe). Poleg tega iz izpodbijane odločbe posredno izhaja, da je Komisija presodila, da je bila koristnost sodelovanja skupine IMI in tožečih strank na primerljivi ravni, saj so vse začele sodelovati v fazi, ko je Komisija, zlasti na podlagi sodelovanja družbe Mueller, skupin Outokumpu in KME ter družb Wieland in Chalkor že lahko dokazala celotno zadevno kršitev. Tožeče stranke poleg tega ne trdijo, da Komisija v času njihovega sodelovanja ni mogla v celoti dokazati obstoja kartela.
109 Prav tako je treba poudariti, da taka izjava, kot je navedena v točki 102 zgoraj, ki le potrjuje podatke, ki jih je Komisiji v zgodnejši fazi preiskave sporočilo drugo podjetje, namreč znatno ne olajšuje nalog Komisije in zato tudi ne zadostuje za utemeljitev zmanjšanja zneska globe zaradi sodelovanja (glej v tem smislu sodbi Sodišča prve stopnje z dne 8. julija 2004 v zadevi Mannesmannröhren‑Werke proti Komisiji, T‑44/00, ZOdl., str. II‑2223, točka 301, in z dne 25. oktobra 2005 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji, T‑38/02, ZOdl., str. II‑4407, točka 455).
110 Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da Komisija ni storila očitne napake pri presoji v zvezi z oceno koristnosti sodelovanja tožečih strank in s tem, da je uporabila enako stopnjo znižanja na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 1996 za tožeče stranke in skupino IMI, ni kršila načela enakega obravnavanja. Zato tudi ta tožbeni razlog ni utemeljen.
111 Zato je treba tožbo zavrniti.
3. Nasprotna tožba Komisije na podlagi potencialno ugodnejše obravnave tožečih strank v primerjavi z družbo Chalkor in skupino IMI
Trditve strank
112 Komisija je ugotovila, da sta skupina IMI in družba Chalkor vsaka v svoji tožbi v zadevah T‑18/05 in T‑21/05 navedli, da Komisija pri določitvi glob ni upoštevala dejstva, da nista sodelovali pri sporazumih SANCO ter sporazumih WICU in Cuprotherm, in da sta zaradi tega storili lažjo kršitev, kot so jo storile tožeče stranke, družba Wieland in skupina KME. Argumenti skupine IMI in družbe Chalkor postavljajo vprašanje domnevne diskriminacije med sodelujočimi v kartelu v okviru tega, kar je bilo obravnavano kot ena kršitev.
113 Komisija trdi, da bi moralo Splošno sodišče, če bi glede tega pritrdilo argumentom skupine IMI in družbe Chalkor, na podlagi svoje neomejene pristojnosti povečati globo, ki je bila naložena skupini KME, tožečim strankam in družbi Wieland, in ne zmanjšati glob, ki sta bili naloženi skupini IMI in družbi Chalkor.
114 Tožeče stranke predlagajo zavrnitev tega predloga.
Presoja Splošnega sodišča
115 Ugotoviti je treba, da je Splošno sodišče v sodbah z današnjega dne v zadevah IMI in drugi proti Komisiji (T‑18/05, še neobjavljena v ZOdl.) in Chalkor proti Komisiji (T‑21/05, še neobjavljena v ZOdl.) presodilo, da sta skupina IMI in družba Chalkor storili lažjo kršitev kot skupina Boliden, skupina KME in družba Wieland in da je Komisija s tem, da pri izračunu globe ni upoštevala tega elementa, storila napako.
116 Splošno sodišče je poleg tega v okviru svoje neomejene pristojnosti presodilo, da je izhodiščni znesek glob, ki ga je določila Komisija, glede na težo vseh treh elementov kartela primeren in da je treba znižati izhodiščna zneska glob, ki sta bili naloženi skupini IMI in družbi Chalkor, da bi tako upoštevali dejstvo, da ju Komisija ni štela za odgovorni v zvezi s sporazumi SANCO (zgoraj v točki 115 navedeni sodbi IMI in drugi proti Komisiji, točke 166, 167 in 189, in Chalkor proti Komisiji, točke 104, 105 in 185).
117 Torej je treba predlog Komisije zavrniti.
Stroški
118 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Vendar pa lahko Splošno sodišče v skladu s členom 87(3), prvi pododstavek, tega poslovnika odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka stranka uspe samo deloma ali v izjemnih okoliščinah.
119 V tej zadevi tožeče stranke niso uspele s tožbo, Komisija pa ni uspela z nasprotno tožbo. Zato je treba ugotoviti, da so pretežno tožeče stranke tiste, ki niso uspele. V navedenih okoliščinah je treba odločiti, da tožeče stranke nosijo svoje stroške in 90 % stroškov Komisije, medtem ko Komisija nosi 10 % svojih stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Nasprotna tožba Evropske komisije se zavrne.
3. Družbe Boliden AB, Outokumpu Copper Fabrication AB in Outokumpu Copper BCZ SA nosijo svoje stroške in 90 % stroškov Komisije.
4. Komisija nosi 10 % svojih stroškov.
Martins Ribeiro | Papasavvas | Wahl |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 19. maja 2010.
Podpisi
Stvarno kazalo
Dejansko stanje
1. Upravni postopek
2. Izpodbijana odločba
Upoštevni proizvodi in trgi
Elementi zadevne kršitve
Trajanje in trajajoča narava zadevne kršitve
Določitev glob
Izhodiščni znesek glob
– Teža
– Različno obravnavanje
Osnovni znesek glob
Obteževalne in olajševalne okoliščine
Uporaba obvestila o ugodni obravnavi iz leta 1996
Končni znesek glob
Postopek in predlogi strank
Pravo
1. Predlog za razglasitev delne ničnosti izpodbijane odločbe
Presoja Splošnega sodišča
2. Predlog za zmanjšanje globe
Tožbeni razlog: napačna uporaba prava v zvezi s pravili o zastaralnih rokih
Trditve strank
Presoja Splošnega sodišča
Tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti
Trditve strank
Presoja Splošnega sodišča
Tožbeni razlog: nezadostno zmanjšanje globe zaradi sodelovanja tožečih strank na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 1996
Trditve strank
Presoja Splošnega sodišča
3. Nasprotna tožba Komisije na podlagi potencialno ugodnejše obravnave tožečih strank v primerjavi z družbo Chalkor in skupino IMI
Trditve strank
Presoja Splošnega sodišča
Stroški