Začasna izdaja
SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 8. maja 2024(*)
„Javni uslužbenci – Začasni uslužbenci – Pogodba za nedoločen čas – Odpoved pogodbe – Člen 47(c)(i) PZDU – Izguba zaupanja – Neobstoj ugotovitve dejanskega stanja“
V zadevi T‑24/23,
UF, stanujoč v kraju Woluwe-Saint-Étienne (Belgija), ki ga zastopa S. Orlandi, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopa I. Melo Sampaio, agentka,
tožena stranka,
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi R. da Silva Passos (poročevalec), predsednik, S. Gervasoni, sodnik, in T. Pynnä, sodnica,
sodni tajnik: L. Ramette, administrator,
na podlagi pisnega dela postopka,
na podlagi obravnave z dne 30. novembra 2023,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Tožeča stranka UF s tožbo na podlagi člena 270 PDEU predlaga, prvič, razglasitev ničnosti sklepa Evropske komisije z dne 8. aprila 2022, s katerim je ta odpovedala njeno pogodbo o zaposlitvi začasnega uslužbenca za nedoločen čas (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) in, drugič, povračilo škode, ki naj bi jo tožeča stranka zaradi tega utrpela.
Dejansko stanje
2 Tožeča stranka je bila 16. julija 2016 zaposlena pri Komisiji kot začasni uslužbenec v smislu člena 2(c) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije (v nadaljevanju: PZDU) na podlagi pogodbe za nedoločen čas.
3 Tožeča stranka je opravljala naloge osebnega varnostnika članov Komisije, med katerimi sta bila podpredsednik A in nedavno podpredsednik B (v nadaljevanju: podpredsednik). Naloge tožeče stranke so vključevale nošenje orožja.
4 Tožeča stranka je morala v okviru svojih nalog redno opravljati virološke teste verižne reakcije s polimerazo, imenovane „PCR“, da bi se ugotovilo, ali je nosilka virusa, ki je povzročil pandemijo covida-19.
5 Tožeča stranka je 22. oktobra 2021 opravila test PCR (v nadaljevanju: test PCR z dne 22. oktobra 2021) za misijo v Ruandi.
6 Nadrejeni tožeče stranke je 25. oktobra 2021 tožeči stranki poslal sporočilo, ki ga je prejel od zdravnika zdravstvene službe Komisije (v nadaljevanju: zdravstvena služba), v katerem je nadrejeni tožeče stranke zaprosil za informacije o dogodkih, ki naj bi se zgodili med testom PCR z dne 22. oktobra 2021. Po mnenju zdravstvenega delavca, ki je opravil ta test, naj bi se tožeča stranka vedla neprimerno, zlasti s tem, da je „zakričala ,dovolj‘“ in ga „udarila po roki“, nato pa odšla brez pojasnila, ne da bi lahko ta delavec navedeni test končal.
7 Tožeča stranka je 26. oktobra 2021 nadrejenim poslala elektronsko sporočilo, v katerem je navedla, da jo je pritožba, navedena v točki 6 zgoraj, pretresla. Pojasnila je, da je bil zadevni test PCR daljši in bolj invaziven od običajnega, vendar zdravstvenega delavca ni udarila. Kljub vsemu se mu je opravičila, če ga je užalila ali če se je odzvala na način, ki bi lahko pri njem vzbudil slab vtis. Poleg tega je dodala, da je bil na testu PCR z dne 22. oktobra 2021 prisoten podpredsednik in da lahko ta dejstva gotovo potrdi.
8 28. oktobra 2021 je potekal sestanek med tožečo stranko, zdravstvenim delavcem, ki je opravil test PCR z dne 22. oktobra 2021, in njunimi nadrejenimi.
9 Tožeča stranka je 4. marca 2022 opravila test PCR (v nadaljevanju: test PCR z dne 4. marca 2022) za misijo v Franciji.
10 Tožeča stranka je 5. marca 2022 zdravstveni službi poslala elektronsko sporočilo, v katerem je pojasnila, da je bil tako kot test PCR z dne 22. oktobra 2021 tudi test PCR z dne 4. marca 2022 daljši in bolj invaziven kot običajno, da je po tem testu ves dan čutila bolečino in draženje ter da je šla celo v bolnišnico.
11 Uslužbenci Direktorata za varnost pri Generalnem direktoratu Komisije za človeške vire in varnost (v nadaljevanju: Direktorat za varnost) so 14. marca 2022 zasegli orožje tožeče stranke in ga istega dne poslali v orožarno v stavbo Komisije Berlaymont.
12 Skupina za notranje preiskave Direktorata za varnost je 23. marca 2022 pridobila pisni pričevanji zdravstvenega delavca in delavke, ki sta 22. oktobra 2021 in 4. marca 2022 opravila test PCR.
13 V zvezi s testom PCR z dne 22. oktobra 2021 zdravstveni delavec v svojem pričevanju v bistvu navaja, da je, ko je želel vstaviti tampon v nos tožeče stranke, ta začela premikati in stresati glavo, zaradi česar je bilo test skoraj nemogoče izvesti. Takoj ko je zdravstveni delavec vstavil paličico v nos tožeče stranke, naj bi ga tožeča stranka udarila po roki in rekla „dovolj“. Tožeča stranka naj bi videla, da je podpredsednik svoj test že končal, in je odšla za njim. V zvezi s testom PCR z dne 4. marca 2022 je zdravstvena delavka v bistvu navedla, da je bila z zdravstvenim delavcem, ki je opravil test PCR 22. oktobra 2021. Ta naj bi tožečo stranko prepoznal in zdravstveni delavki povedal, da bo testiral podpredsednika. Zdravstvena delavka je morala opraviti dva testa, in sicer test PCR in antigenski test. Ko je zdravstvena delavka poskusila opraviti prvi test, tožeča stranka po njenem mnenju ni nehala premikati glave. Zdravstvena delavka naj bi uspela paličico v nos tožeče stranke vstaviti le površinsko. Po tem prvem testu naj bi ji povedala, da bo opravila drugi test. Tožeča stranka naj bi vstala in odločno rekla: „Ne vidite, da me spravljate v jok?“ Zdravstvena delavka naj bi poskusila opraviti drugi test, vendar naj bi se to izkazalo za nemogoče, saj je tožeča stranka premikala glavo. Nato naj bi vstala in se pridružila podpredsedniku, ki je medtem svoje teste končal.
14 Tožeča stranka je 24. marca 2022 prek informacijskega sistema za notranjo komunikacijo Komisije ARES prejela obvestilo glede sklepa o odvzemu njenih pravic do dostopa do stavb Komisije in izkaznice.
15 Tožeča stranka je bila 24. marca 2022 povabljena na sestanek z direktorjem Direktorata za varnost, na katerem je bila obveščena, prvič, da je ta od zdravstvene službe prejel pritožbe glede njenega vedenja na testih PCR z dne 22. oktobra 2021 in 4. marca 2022 in, drugič, da namerava Direktorat za varnost pri organu, pooblaščenem za sklepanje pogodb o zaposlitvi (v nadaljevanju: OPSP), zaprositi za odpoved njene pogodbe zaradi izgube zaupanja.
16 Direktorica Direktorata za človeške vire za posebne službe in prostore pri Generalnem direktoratu Komisije za človeške vire in varnost je kot OPSP 30. marca 2022 tožeči stranki poslala dopis z dne 25. marca 2022 in jo obvestila o nameri odpovedi njene pogodbe na podlagi člena 47(c)(i) PZDU zaradi izgube zaupanja zaradi pripomb, ki so ji bile posredovane na sestanku, navedenem v točki 15 zgoraj. Tožečo stranko je pozvala, naj ji morebitne pripombe predloži v roku petih dni.
17 Tožeča stranka je 30. marca 2022 OPSP poslala elektronsko sporočilo, v katerem je po eni strani zaprosila za podaljšanje roka iz točke 16 zgoraj, da bi lahko predložila pripombe glede tega, da ji je bila pogodba odpovedana, po drugi strani pa je predstavila svojo različico dejstev v zvezi s testom PCR z dne 4. marca 2022.
18 Zagovornik tožeče stranke je 1. aprila 2022 OPSP poslal dopis, v katerem je zahteval, naj se mu posredujejo dejstva, v zvezi s katerimi je bila tožeča stranka pozvana, da se o njih izjavi, da bo lahko učinkovito zaslišana. Izpodbijal je tudi obtožbe, ki so bile zoper njo navedene v dopisu z dne 30. marca 2022.
19 OPSP je z izpodbijanim sklepom pogodbo tožeče stranke kot začasnega uslužbenca odpovedal na podlagi člena 47(c)(i) PZDU, s petmesečnim odpovednim rokom.
20 Tožeča stranka je 24. junija 2022 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) vložila pritožbo zoper izpodbijani sklep.
21 OPSP je s sklepom R/303/22 z dne 20. oktobra 2022 pritožbo tožeče stranke zavrnil.
Predlogi strank
22 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijani sklep razglasi za ničen;
– Komisiji naloži, naj ji plača znesek, določen ex aequo et bono kot odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
23 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Predlog za razglasitev ničnosti
24 Tožeča stranka v utemeljitev svojih predlogov za razglasitev ničnosti navaja tri tožbene razloge, od katerih se prvi po eni strani nanaša na vsebinsko nepravilnost dejstev, na katerih temelji izpodbijani sklep, po drugi strani pa na očitne napake pri presoji in zlorabo pooblastil, drugi na nezadostno obrazložitev, kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja, kršitev načela sorazmernosti in kršitev pravice do obrambe, tretji pa na kršitev člena 2(c) PZDU in pravice do obrambe.
25 Tožeča stranka v utemeljitev prvega tožbenega razloga v bistvu trdi, da izpodbijani sklep ne temelji na vsebinsko ugotovljenih dejstvih, da vsebuje več očitnih napak pri presoji in da je prišlo do zlorabe pooblastil.
26 Prvič, kar zadeva resničnost dejstev, tožeča stranka izpodbija očitke OPSP in različico dejanskega stanja, ki jo je navedel zdravstveni delavec, ki je opravil test PCR z dne 22. oktobra 2021.
27 Na prvem mestu, tožeča stranka izpodbija dejstvo, da je zapustila zdravstveno službo, ne da bi opravila navedeni test. Trdi, da v takem primeru zdravstveni delavec od laboratorija ne bi mogel zahtevati, naj odvzeti vzorec analizira, da ne bi imela rezultatov svojega testa PCR in da posledično ne bi mogla odpotovati na misijo v tujino, ki je sledila temu testu PCR.
28 Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da če bi dejansko zakričala „dovolj“, kot trdi zdravstveni delavec (glej točko 6 zgoraj), bi jo podpredsednik, ki je bil navzoč pri opravljanju testa, zagotovo slišal. Ta pa je podal pisno častno izjavo, v kateri trdi, da tožeča stranka po njegovem mnenju ni ravnala neprimerno.
29 Na tretjem mestu, tožeča stranka dodaja, da je pisna izjava zdravstvenega delavca, ki je bila dana pet mesecev po nastanku dejstev, v nasprotju s pisno izjavo nadrejene osebe tega zdravstvenega delavca. Ta nadrejena oseba namreč trdi, da je zdravstveni delavec izjavil, da mu je tožeča stranka „odrinila roko“, in ne, da ga je „udarila po roki“. Poleg tega nadrejeni v tej izjavi trdi, da zdravstveni delavec po tem incidentu ni bil „zelo jezen“, ampak je menil, da je treba tožečo strankoprijaviti zaradi „fizičnega vidika incidenta“. Tožeča stranka meni, da je ta trditev protislovna, ker če bi bil zdravstveni delavec dejansko verbalno in fizično napaden, kot trdi, glede tega dogodka ne bi imel takega mnenja. Tako meni, da predstavitev dejanskega stanja, ki jo je navedla Komisija, ni niti dosledna, niti verjetna, niti verodostojna.
30 Na četrtem mestu, tožeča stranka trdi, da trditev OPSP, da imajo zdravstveni delavci „zaupanje nadrejenih“, ne pomeni, da so njihove različice dejstev samodejno dokazane in da je treba trditev, ki jo je predložila tožeča stranka, zavrniti. Tožeča stranka meni, da bi moral OPSP zaradi protislovij v zvezi z dejstvi, kot v obravnavani zadevi, izvesti dodatne preiskave, da bi zadevne trditve preveril.
31 Na petem mestu, kar zadeva dokaze o zadevnih incidentih, tožeča stranka trdi, da v nasprotju s trditvijo Komisije dejstev ni bilo mogoče objektivno in neodvisno ugotoviti na podlagi pričanj zdravstvenega delavca in delavke zdravstvene službe. Ker namreč ni bilo drugih dokazov, ki bi jih OPSP lahko upošteval, poleg pričanj navedenega zdravstvenega delavca in delavke ter izjave nadrejenega tega zdravstvenega delavca in delavke, ki v času spornih dejstev ni bil navzoč, Komisija ni mogla „objektivno in neodvisno“ ugotoviti dejstev. Po mnenju tožeče stranke je OPSP dejstva, ki so po njenem mnenju vsebinsko nepravilna in na katerih temelji izpodbijani sklep, ugotovil izključno na podlagi pritožb zdravstvenega delavca in delavke.
32 Drugič, tožeča stranka trdi, da je OPSP storil več očitnih napak pri presoji in zlorabil pooblastila.
33 Na prvem mestu, tožeča stranka trdi, da je v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, pri testih PCR z dne 22. oktobra 2021 in 4. marca 2022 sodelovala. Navedene teste naj bi namreč opravila in naj ne bi odšla, ne da bi bili ti opravljeni.
34 Po eni strani je Komisija menila, da to, da se je tožeča stranka pritožila zaradi bolečin in draženja (glej točko 10 zgoraj), pomeni pomanjkanje sodelovanja. Tožeča stranka trdi, da ta trditev pomeni tudi očitno napako pri presoji. Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da je draženje, o katerem je poročala, ugotovil zdravnik med posvetovanjem na urgentnem bloku bolnišnice po testu PCR z dne 4. marca 2022. Dodaja, da je glede na neformalne informacije, ki so bile posredovane podpredsedniku, izpodbijani sklep posledica dejstva, da je zdravstveno službo obvestila o draženju, ki ga je občutila po testu PCR z dne 4. marca 2022. Ta informacija naj bi bila podana kot nedopustna obtožba zoper zdravstveno delavko in naj bi bila tako podlaga za izpodbijani sklep. Dejstvo, da niso bili razkriti dejanski razlogi za ta sklep, naj bi pomenilo zlorabo pooblastil s strani OPSP.
35 Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da je dejstvo, da Komisija ni upoštevala bolečin in draženja, ki jih je utrpela, kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja.
36 Na tretjem mestu, tožeča stranka zanika, da se je med obema testoma PCR „razburila“. Res je, da se je pritoževala nad načinom izvedbe navedenih testov, vendar zgolj njeno mnenje, da so bili navedeni testi pretirano invazivni, glede na številne druge teste, ki jih je tožeča stranka opravila pred tem, ne more upravičiti odpovedi njene pogodbe o zaposlitvi, ki naj bi bila v vsakem primeru popolnoma nesorazmerna. Poleg tega tožeča stranka trdi, da bi moral OPSP, če bi se želel prepričati o njenih delonih sposobnostih in mirnem vedenju, zaslišati podpredsednika A in podpredsednika, pri katerih je delala med različnimi misijami ter se pri tem soočala s stresnimi in nevarnimi situacijami.
37 Na četrtem mestu, tožeča stranka trdi, da so bile na testu PCR z dne 4. marca 2022 prisotne štiri osebe, in sicer ona, podpredsednik, zdravstvena delavka, ki je opravila test, in zdravstveni delavec, ki je opravil test PCR z dne 22. oktobra 2021. Tako tožeča stranka glede na to, da izpodbija različico dejstev zdravstvenega delavca in delavke v zvezi z obema incidentoma, meni, da je edina upoštevna različica dejanskega stanja tista, ki jo je podal podpredsednik.
38 Po mnenju tožeče stranke je lahko podpredsednik na zadevnem testu PCR v celoti slišal in videl interakcije med njo in zdravstvenim delavcem in delavko. Glede na to, da so se testi opravljali v prostorih, ki so bili ločeni s preprosto zaveso na vodilih, podpredsednik pa je svoj test že opravil, je namreč lahko videl, kaj se je dogajalo v zvezi s testom, ki se je izvajal.
39 Tako je to, da OPSP ni upošteval pričanja podpredsednika, poleg očitne napake pri presoji dodaten indic zlorabe pooblastil. Tožeča stranka trdi, da tudi ob predpostavki, da podpredsednik ni bil neposredna priča, kot trdi Komisija, bi ga moral OPSP vseeno zaslišati, da bi se o tem prepričal, saj je podpredsednik jasno izjavil, da pri zadevnih testih PCR ni bilo neprimernega ravnanja.
40 Na petem mestu, tožeča stranka trdi, da je tudi obtožba OPSP, da vsa njena ravnanja na testih PCR z dne 22. oktobra 2021 in 4. marca 2022 škodijo ugledu službe, očitna napaka pri presoji. Po mnenju tožeče stranke je ta trditev samovoljna in kaže na kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja.
41 Nazadnje, tožeča stranka trdi, da OPSP v zvezi z resničnostjo dejstev nima diskrecijske pravice in ne more trditi, da podrobnosti njenega ravnanja niso odločilne za izpodbijani sklep. OPSP naj bi se oprl izključno na zapisnike zaslišanj tožeče stranke, zdravstvenega delavca in delavke in njunega nadrejenega ter naj ne bi iskal drugih elementov za ugotovitev dejanskega stanja, zlasti zaslišanja podpredsednika kot priče. Zato naj bi po mnenju tožeče stranke zaupno razmerje prenehalo le zaradi dejstev v zvezi s testoma PCR z dne 22. oktobra 2021 in 4. marca 2022, pri čemer ta dejstva niso ustrezno dokazana. Poleg tega dodaja, da je podpredsednik potrdil, da ni izgubil zaupanja vanjo. Zato je izpodbijani sklep nezakonit, ker se Komisija ni mogla zgolj sklicevati na izgubo zaupanja, ne da bi predhodno ugotovila dejstva, na katerih navedeni sklep temelji.
42 Komisija trditve tožeče stranke izpodbija. Prvič, kar zadeva očitne napake pri presoji, ki jih zatrjuje tožeča stranka (glej točke od 32 do 40 zgoraj), Komisija trdi, da je bila pogodba odpovedana zaradi izgube zaupanja med njo in tožečo stranko. Ta izguba zaupanja naj bi bila posledica neprimernega vedenja v dveh primerih na testih PCR z dne 22. oktobra 2021 in 4. marca 2022, med katerima naj bi bila verbalno ali fizično agresivna v razmerju do zdravstvenega delavca in delavke zdravstvene službe, ki sta navedene teste opravljala.
43 Komisija trdi, da so bila neprimerna ravnanja tožeče stranke dokazana objektivno in neodvisno od vsebine pričanj zdravstvenega delavca in delavke. Po mnenju Komisije podrobnosti ravnanja tožeče stranke niso odločilni element, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti izgubo zaupanja. Najpomembnejše naj bi bilo dejstvo, da je bila tožeča stranka v dveh primerih agresivna do zdravstvenega delavca in delavke zdravstvene službe. To naj ne bi pomenilo subjektivnega dojemanja dogodkov, ampak naj bi izhajalo iz dolžnosti Direktorata za varnost, da zagotovi varnost svojih članov in oseb, ki so v prostorih Komisije. Zato naj OPSP ne bi storil nobene očitne napake pri presoji dejstev.
44 Po mnenju Komisije bi se morala tožeča stranka vesti brezhibno in biti sposobna ostati mirna v vseh okoliščinah, in to še toliko bolj, ker je v stavbah Komisije nosila orožje. Komisija dodaja, da mora imeti tožeča stranka za opravljanje teh nalog zaupanje tako uslužbenca, ki ga varuje, kot tudi celotne institucije. Ne bi naj zadostovalo, kot trdi tožeča stranka (glej točko 41 zgoraj), da ima zaupanje članov, pri katerih opravlja svoje naloge. Tako bi moral biti Direktorat za varnost prepričan, da tožeča stranka ne predstavlja niti najmanjšega tveganja za varnost članov in drugih oseb, ki so v prostorih Komisije. Zato je po mnenju Komisije Direktorat za varnost upravičeno predlagal odpoved pogodbe tožeče stranke.
45 Drugič, kar zadeva napačno ugotovljeno dejansko stanje, na katero se sklicuje tožeča stranka, Komisija trdi, na prvem mestu, da zdravstveni delavec in delavka nista imela nobenega razloga za navedbo netočnih dejstev o tožeči stranki in da imata popolno zaupanje svoje službe. Po mnenju Komisije sta zadevna incidenta edina incidenta, o katerih se je poročalo med pandemijo, in sta bila takoj posredovana nadrejenemu zdravstvenega delavca in delavke (glej točko 6 zgoraj), čeprav je bila uradna izjava glede prvega incidenta zabeležena šele pozneje.
46 Na drugem mestu, Komisija trdi, da izjave zdravstvenega delavca in delavke ter njunega nadrejenega niso protislovne, ker se dejanji udarca po roki ali odrinjenja roke ne izključujeta. Poleg tega dodaja, da se OPSP ni oprl izključno na zapisnike zaslišanj tožeče stranke, zdravstvenega delavca in delavke ter njunih nadrejenih, temveč je upošteval izgubo zaupanja Direktorata za varnost do tožeče stranke.
47 Komisija dodaja, da je dejstvo, da je zdravstveni delavec, ki je opravil test 22. oktobra 2021, lahko trdil, da ni bil „zelo jezen“, posledica dejstva, da gre za strokovnjaka, ki zna svoje naloge opravljati tudi v težkih razmerah. To naj bi dokazovalo tudi, da zdravstveni delavec nima osebne zamere do tožeče stranke in da ni imel nobenega razloga za poročanje o neobstoječih dejstvih.
48 Na tretjem mestu, kar zadeva trditev tožeče stranke o dejanskih razlogih zdravstvenega delavca in delavke za pritožbe (glej točko 34 zgoraj), Komisija ponovno poudarja, da sta ta zdravstveni delavec in delavka poročala o incidentih takoj po nastanku dejstev. Poleg tega Komisija trdi, da je tožeča stranka prišla v bolnišnico šele po drugem testu PCR in da je iz predloženih dokumentov v vsakem primeru razvidno le, da se je pritožila zaradi bolečin na obrazu, ni pa pojasnila vzrokov za te bolečine.
49 Četrtič, Komisija trdi, da ker je uprava lahko menila, da je o spornih incidentih dovolj seznanjena, podpredsednika ni bilo treba zaslišati. Navaja, da ni bilo ugotovljeno, kje je bil podpredsednik med opravljanjem testov PCR z dne 22. oktobra 2021 in 4. marca 2022, zlasti ali je bil v drugi kabini od tiste, v kateri je bila tožeča stranka, ko je opravljala vsakega od spornih testov, ali v okolici teh kabin. Vsekakor poudarja, da so bile te kabine ločene in da so zagotavljale zasebnost pri postopku, tako da podpredsednik ni mogel biti neposredna priča spornih dejstev. Zato naj njegovo pričanje ne bi bilo upoštevno.
50 Na petem mestu, kar zadeva test PCR z dne 22. oktobra 2021, Komisija trdi, da čeprav je tožeča stranka prejela rezultate testa, to ne pomeni, da je bil ta test pravilno opravljen. Zdravstveni delavec je namreč lahko paličico vstavil le površinsko, da bi opravil test, preden je tožeča stranka odšla, in torej testa ni mogel končati. Vendar pa naj bi odvzeti vzorec poslal v analizo.
51 Na šestem mestu, Komisija izpodbija dejstvo, da so bile na testu PCR 4. marca 2022 prisotne štiri osebe, kot trdi tožeča stranka (glej točko 37 zgoraj). Trdi, da so se testi PCR opravljali v ločenih kabinah, ki so zagotavljale zasebnost pri postopku. Tako sta bili prisotni le tožeča stranka in zdravstvena delavka, ki je opravila test, zaradi česar naj pričanje podpredsednika ne bi bilo upoštevno.
52 Tretjič, glede trditev tožeče stranke v zvezi z zlorabo pooblastil (glej točki 34 in 39 zgoraj) Komisija trdi, da tožeča stranka ni pojasnila, kaj naj bi ta zloraba bila. Po mnenju Komisije tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, ki bi pomenil zlorabo pooblastil, zlasti glede cilja, ki naj bi mu sledila izpodbijana odločba, razen ciljev, ki so navedeni v tem sklepu. Tako meni, da je treba trditve o zlorabi pooblastil zavrniti kot nedokazane.
53 Najprej je treba opozoriti, da v zvezi s postopkom, ki omogoča odpoved pogodbe o zaposlitvi začasnega uslužbenca za nedoločen čas, iz člena 47(c)(i) PZDU izhaja, da zaposlitev preneha ob koncu odpovednega roka, določenega v tej pogodbi. Poleg tega člen 49(1) PZDU določa, da lahko po koncu disciplinskega postopka iz Priloge IX h Kadrovskim predpisom, ki se uporablja po analogiji, delovno razmerje začasnega uslužbenca preneha brez odpovednega roka, če je ta namerno ali iz velike malomarnosti hudo kršil obveznosti.
54 OPSP ima v skladu z ustaljeno sodno prakso široko diskrecijsko pravico, zato ga v primeru napake, s katero se lahko upraviči odpoved delovnega razmerja začasnega uslužbenca, nič ne zavezuje, da začne disciplinski postopek zoper tega uslužbenca, namesto da uporabi možnost enostranske odpovedi pogodbe, določeno v členu 47(c) PZDU, pri čemer je treba samo takrat, kadar namerava OPSP začasnemu uslužbencu odpovedati delovno razmerje brez odpovednega roka, ker je ta resno kršil svoje obveznosti, v skladu s členom 49(1) PZDU začeti disciplinski postopek iz Priloge IX h Kadrovskim predpisom za uradnike, ki se po analogiji uporablja za začasne uslužbence (glej sodbo z dne 16. junija 2021, CE/Odbor regij, T‑355/19, EU:T:2021:369, točka 61 in navedena sodna praksa).
55 Iz tega sledi, da je bil OPSP načeloma pooblaščen za odpoved pogodbe tožeče stranke na podlagi člena 47(c)(i) PZDU pred njenim potekom z enomesečnim odpovednim rokom za vsako dopolnjeno leto dela, pri čemer je odpovedni rok znašal najmanj tri mesece in največ deset mesecev, ne da bi moral uvesti disciplinski postopek.
56 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je bila odpoved pogodbe tožeče stranke, katere odpovedni rok je bil upoštevan, utemeljena z izgubo zaupanja med Komisijo in tožečo stranko zaradi ravnanj, ki so bila tožeči stranki pripisana na testih PCR z dne 22. oktobra 2021 in 4. marca 2022. OPSP se je namreč odločil odpovedati pogodbo na podlagi člena 47(c)(i) PZDU, in ne na podlagi člena 49(1) PZDU.
57 V zvezi s tem, čeprav OPSP s svojo presojo ne sme nadomestiti presoje hierarhično nadrejenega tožeče stranke glede dejanske izgube zaupanja, mora OPSP vendarle najprej preveriti, ali se resnično navaja neobstoj ali izguba zaupanja, in nato preveriti, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, ter se nazadnje glede na zatrjevane razloge prepričati, da z zahtevo za odpoved pogodbe niso kršene temeljne pravice ali zlorabljena pooblastila. OPSP lahko v tem okviru med drugim glede na pripombe, ki jih poda zadevna oseba, oceni, da posebne okoliščine upravičujejo, da se predvidijo drugi ukrepi kot pa odpoved, na primer zaposlitev zadevne osebe pri opravljanju drugih nalog v okviru Komisije (glej v tem smislu sodbo z dne 10. januarja 2019, RY/Komisija, T‑160/17, EU:T:2019:1, točka 38 in navedena sodna praksa).
58 Poleg tega je treba opozoriti, da če se institucija, ki se odloči za odpoved pogodbe o zaposlitvi začasnega uslužbenca, sklicuje na natančna dejstva, na katerih temelji odločba o odpovedi delovnega razmerja zaradi izgube zaupanja, mora sodišče resničnost teh dejstev preveriti. Zlasti če institucija pojasni razloge za izgubo zaupanja s sklicevanjem na posamezna dejstva, mora sodišče preveriti, ali ti razlogi temeljijo na resničnih dejstvih. Sodišče pri tem s svojo presojo ne nadomesti presoje pristojnega organa, v skladu s katero je ugotovljena izguba zaupanja, ampak se omeji na preverjanje, ali so dejstva, na katerih temelji odločba, ki jih je navedla institucija, vsebinsko pravilna (sodba z dne 11. septembra 2013, L/Parlament, T‑317/10 P, EU:T:2013:413, točka 70).
59 V obravnavani zadevi je OPSP v izpodbijani odločbi navedel, da je bila odpoved pogodbe tožeče stranke utemeljena z izgubo zaupanja med tožečo stranko in institucijo zaradi „več resnih incidentov“ med opravljanjem njenih nalog, o katerih naj bi bila tožeča stranka obveščena, in sicer zaradi njenega ravnanja med testoma PCR z dne 22. oktobra 2021 in 4. marca 2022.
60 Ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točkah 57 in 58 zgoraj, je torej treba preučiti dokaze, ki so jih predložile stranke, da bi se ugotovilo, ali ti dokazi, če se obravnavajo ločeno in nato v celoti, lahko potrdijo ali, nasprotno, ovržejo utemeljenost razloga za odpoved pogodbe, ki ga je navedel Direktorat za varnost in upošteval OPSP.
61 Tožeča stranka je za izpodbijanje ravnanj, ki se ji očitajo v pisnih pričanjih zdravstvenega delavca in delavke, ki sta opravila sporna testa PCR (glej točko 13 zgoraj), poleg zadevne različice dejanskega stanja predložila tudi pisno izjavo podpredsednika, ki jo je spremljal na testih PCR z dne 22. oktobra 2021 in 4. marca 2022 ter ki je bil torej prisoten v prostoru zdravstvene službe, kjer so se zgodili sporni dogodki.
62 V zvezi s tem je treba na eni strani ugotoviti, da je tožeča stranka v predhodnem postopku in v tej tožbi izpodbijala različico dejanskega stanja zdravstvenega delavca in delavke, ki sta opravila testa PCR z dne 22. oktobra 2021 in 4. marca 2022, kar je različica, ki jo je OPSP povzel v izpodbijanem sklepu. Tožeča stranka namreč zanika, da je bila agresivna in da se je do zdravstvenega delavca in delavke neprimerno vedla. V zvezi s testom PCR z dne 22. oktobra 2021 izpodbija zlasti dejstvo, da je udarila po roki ali dlani enega od zdravstvenih delavcev in da je zakričala „dovolj“ (glej točki 7 in 29 zgoraj). V zvezi s testom z dne 4. marca 2022 zanika, da je ravnala neprimerno. Tako je tožeča stranka zaradi razhajanj med različico dejanskega stanja, ki sta jo predstavila, prvič, zdravstveni delavec in delavka ter, drugič, tožeča stranka, večkrat predlagala, naj se podpredsednik zasliši kot priča (glej točki 7 in 39 zgoraj).
63 Po drugi strani je OPSP, kot je razvidno iz točk 49 in 51 zgoraj, menil, da je bil dovolj seznanjen z dejstvi in da mu podpredsednika ni bilo treba zaslišati. Komisija namreč v bistvu trdi, prvič, da podrobnosti o ravnanju tožeče stranke niso odločilne ter, drugič, da so bila ta ravnanja ugotovljena objektivno in neodvisno od posebne vsebine pričanj zdravstvenega delavca in delavke (glej točko 43 zgoraj). Nasprotno, kot je navedeno v točki 49 zgoraj, Komisija trdi, da natančen prostor, kjer je bil podpredsednik, ni bil ugotovljen, in sicer ali je bil v drugi kabini od tiste, v kateri je bila tožeča stranka, ko je slednja opravljala vsakega od spornih testov, ali v okolici teh kabin. Komisija ugotavlja, da podpredsednik torej ni mogel biti neposredna priča dejstvom.
64 V zvezi s tem je treba po eni strani ugotoviti, da Komisija ni pojasnila, katere druge dokaze poleg pričanj zdravstvenega delavca in delavke njene zdravstvene službe je uporabila za ugotovitev spornih dejstev. Po drugi strani je iz spisa razvidno, da so bili edini elementi, ki so bili na voljo OPSP in ki so lahko upravičili odpoved pogodbe tožeče stranke, pisna pričanja navedenih zdravstvenih delavcev in njunega nadrejenega, navedena v točkah 12 in 13 zgoraj. Poleg tega je iz odločbe o zavrnitvi pritožbe razvidno, da so imela navedena pričanja za OPSP odločilno dokazno vrednost.
65 Komisija pa ne pojasnjuje, kako je bilo mogoče ravnanje tožeče stranke dokazati „objektivno in neodvisno od posebne vsebine“ teh pričanj, kot trdi (glej točko 43 zgoraj). Ne navaja namreč drugih elementov, s katerimi bi bilo mogoče tako trditev potrditi, čeprav je edini drug razpoložljivi dokaz, ki ga je tožeča stranka priložila pritožbi zoper izpodbijani sklep, pisna častna izjava podpredsednika, v kateri ta trdi, da po njegovem mnenju tožeča stranka pri spornih testih ni ravnala neprimerno (glej točko 43 zgoraj).
66 V zvezi s tem je treba na prvem mestu ugotoviti, da je Komisija kljub razhajanjem med različico dejanskega stanja, ki sta jo predstavila zdravstveni delavec in delavka na eni strani in tožeča stranka na drugi strani, zavrnila nadaljnje ukrepe za ugotovitev dejanskega stanja, zlasti, kot je tožeča stranka večkrat zahtevala, zaslišanje podpredsednika kot priče. V zvezi s tem Komisija ne zanika, da je bil ta prisoten v prostoru zdravstvene službe, kjer so bile nameščene posamezne kabine, v katerih sta bila opravljena testa PCR z dne 22. oktobra 2021 in 4. marca 2022. Komisija zgolj dvomi o tem, kje natančno v zadevnem prostoru je v času spornih dogodkov podpredsednik bil.
67 Na drugem mestu je treba ugotoviti, da Komisija glede upoštevnosti pričanja podpredsednika nasprotuje sama sebi.
68 Komisija namreč po eni strani trdi, da ni bilo natančno ugotovljeno, kje je bil podpredsednik med spornima testoma PCR (glej točko 49 zgoraj), in da naj zato njegovo pričanje ne bi bilo koristno. Po drugi strani trdi, da se testi PCR, kakršna sta ta v obravnavani v obravnavani zadevi, opravljajo v ločenih kabinah in da zato podpredsednik ni mogel biti neposredna priča dogodkom (glej točko 43 zgoraj). Če pa ni bilo ugotovljeno, kjer natančno je podpredsednik med spornima testoma PCR bil, je protislovno trditi, kot je to storila Komisija, da ta nikakor ne more biti neposredna priča dogodkov, ki so se zgodili pri teh testih.
69 Iz tega sledi, da na podlagi ukrepov OPSP glede na dokaze, s katerimi je bilo seznanjeno Splošno sodišče, ni bilo mogoče ugotoviti obstoja ravnanj, ki se očitajo tožeči stranki in zaradi katerih je bil sprejet izpodbijani sklep, na podlagi izgube zaupanja med Komisijo in tožečo stranko.
70 Ob upoštevanju teh preudarkov je treba ugotoviti, da je bil sklep OPSP nezakonit, ker je ta organ menil, da je bil ta sklep dovolj razjasnjen s pričanji zdravstvenega delavca in delavke, in ker je zavrnil preverjanje dejstev, ki so bila podlaga za izpodbijani sklep, na podlagi drugih dokazov, ki so bili sicer na voljo, ali celo z uvedbo upravne preiskave.
71 Zato je treba trditve tožeče stranke v podporo prvemu tožbenemu razlogu, da dejstva, ki utemeljujejo izpodbijani sklep, niso dokazana, sprejeti.
72 Zato je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen, ne da bi bilo treba preučiti druge tožbene razloge in trditve tožeče stranke ter pripravljalne ukrepe, ki jih je ta predlagala, in dopustnost dokumentov, ki jih je predložila v repliki in 10. novembra 2023.
Odškodninski zahtevek
73 Tožeča stranka trdi, da je zaradi nezakonite odpovedi delovnega razmerja utrpela veliko nepremoženjsko škodo, ker so bile kršene njene temeljne pravice, zlasti njena pravica do obrambe, ker je prišlo do očitnih napak pri presoji, ki jih je storila uprava, in ker ni bila upoštevana dolžnost skrbnega ravnanja. Izpodbijani sklep naj bi škodoval njeni časti in ji povzročil veliko nepremoženjsko škodo, saj je Komisija med drugim zavrnila njen dostop do pisnih pritožb, sprejetje ukrepov za preverjanje dejstev in zaslišanje podpredsednika kot priče.
74 Tožeča stranka zato predlaga, naj Splošno sodišče Komisiji ex æquo et bono naloži, naj ji to nepremoženjsko škodo povrne.
75 Komisija trditve tožeče stranke izpodbija. Trdi, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza za svojo domnevno nepremoženjsko škodo in da se zgolj na splošno sklicuje na poseg v svojo čast.
76 Glede zatrjevane nepremoženjske škode je treba v zvezi s tem opozoriti, da je lahko v skladu s sodno prakso razglasitev ničnosti nezakonitega akta sama po sebi primerno in načeloma zadostno povračilo nepremoženjske škode, ki jo je ta akt lahko povzročil, razen če tožeča stranka dokaže, da je utrpela nepremoženjsko škodo, ki je s to razglasitvijo ničnosti ne bi bilo mogoče v celoti povrniti (glej v tem smislu sklep z dne 3. septembra 2019, FV/Svet, C‑188/19 P, neobjavljen, EU:C:2019:690, točka 4 (stališče generalne pravobranilke J. Kokott, točka 26), in sodbo z dne 28. aprila 2021, Correia/EESO, T‑843/19, EU:T:2021:221, točka 86).
77 Nepremoženjska narava domnevno nastale škode ne more obrniti dokaznega bremena glede obstoja in obsega škode, ki ga nosi tožeča stranka. Odgovornost Evropske unije je namreč podana le, če je tožeči stranki uspelo dokazati resničnost škode, ki ji je nastala (glej sodbo z dne 16. junija 2021, CE/Odbor regij, T‑355/19, EU:T:2021:369, točka 148 in navedena sodna praksa).
78 V obravnavanem primeru tožeča stranka ni pojasnila, zakaj naj bi obstajala nepremoženjska škoda, ki je ni mogoče v celoti povrniti z razglasitvijo ničnosti navedene odločbe. V svojih pisanjih se je namreč omejila na zatrjevanje, da je bila z izpodbijano odločbo kršena njena čast in ji je bila povzročena nepremoženjska škoda, ne da bi pojasnila vsebino in obseg te škode, in ni trdila, da ji je nastala nepremoženjska škoda, ki je ni mogoče v celoti povrniti z razglasitvijo ničnosti te odločbe.
79 Iz tega sledi, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, kot bi morala glede na sodno prakso, navedeno v točkah 76 in 77 zgoraj, da nepremoženjske škode, ki jo zatrjuje, ni mogoče v celoti povrniti z razglasitvijo ničnosti izpodbijanega sklepa in da jo je kot tako mogoče povrniti.
80 V teh okoliščinah je treba odškodninski zahtevek zavrniti kot neutemeljen.
Stroški
81 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
82 Ker Komisija ni uspela, se ji v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)
razsodilo:
1. Sklep Evropske komisije z dne 8. aprila 2022 o odpovedi pogodbe UF o zaposlitvi začasnega uslužbenca za nedoločen čas se razglasi za ničen.
2. V preostalem se tožba zavrne.
3. Komisiji se naloži plačilo stroškov.
da Silva Passos | Gervasoni | Pynnä |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 8. maja 2024.
Podpisi