SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (sedmi senat)
z dne 11. junija 2009(*)
„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi za nekatere osebe in subjekte, povezane z Osamo bin Ladnom, mrežo Al Kaida in talibani – Zamrznitev sredstev – Ničnostna tožba – Prilagoditev predlogov – Temeljne pravice – Pravica do spoštovanja lastnine, pravica do izjave in pravica do učinkovitega sodnega nadzora“
V zadevi T-318/01,
Omar Mohammed Othman, stanujoč v Londonu (Združeno kraljestvo), ki so ga najprej zastopali J. Walsh, barrister, F. Lindsley in S. Woodhouse, solicitors, nato S. Cox, barrister, in H. Miller, solicitor,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije, ki sta ga najprej zastopala M. Vitsentzatos in M. Bishop, nato M. Bishop in E. Finnegan, zastopniki,
in
Komisiji Evropskih skupnosti, ki sta jo najprej zastopala A. van Solinge in C. Brown, nato E. Paasivirta in P. Aalto, zastopniki,
toženi stranki,
ob intervenciji
Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska, ki ga je najprej zastopal J. Collins, nato C. Gibbs, nato E. O’Neill in nazadnje I. Rao, zastopniki, najprej skupaj s S. Moore, nato z M. Hoskinsom, barristers,
intervenient,
sprva zaradi razglasitve ničnosti Uredbe Sveta (ES) št. 467/2001 z dne 6. marca 2001 o prepovedi izvoza nekaterega blaga in storitev v Afganistan, o poostritvi prepovedi poletov in podaljšanju zamrznitve sredstev in drugih finančnih virov talibanov iz Afganistana in o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 337/2000 (UL L 67, str. 1) ter Uredbe Komisije (ES) št. 2062/2001 z dne 19. oktobra 2001 o tretji spremembi Uredbe št. 467/2001 (UL L 277, str. 25) ter nato zaradi razglasitve ničnosti Uredbe Sveta (ES) št. 881/2002 z dne 27. maja 2002 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte, povezane z Osama bin Ladnom, mrežo Al-Kaida in talibani, in o razveljavitvi Uredbe št. 467/2001 (UL L 139, str. 9) v delu, v katerem se ti akti nanašajo na tožečo stranko,
SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (sedmi senat),
v sestavi N. J. Forwood (poročevalec), predsednik, D. Šváby in E. Moavero Milanesi, sodnika,
sodna tajnica: K. Pocheć, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 21. januarja 2009
izreka naslednjo
Sodbo
Pravni okvir in dejansko stanje
1 Glede povzetka pravnega okvira, ki velja v tem sporu, se sklicuje na točke od 3 do 10 sodbe Sodišča z dne 3. septembra 2008 v združenih zadevah Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji (C‑402/05 P in C‑415/05 P, še neobjavljena v ZOdl., v nadaljevanju: sodba Kadi Sodišča).
2 Glede tega spora in povzetka njegovega dejanskega stanja, v katerega je vključeno obdobje od 15. oktobra 1999 do 8. marca 2001 in ki se nanaša zlasti na Uredbo Sveta (ES) št. 467/2001 z dne 6. marca 2001 o prepovedi izvoza nekaterega blaga in storitev v Afganistan, o poostritvi prepovedi poletov in podaljšanju zamrznitve sredstev in drugih finančnih virov talibanov iz Afganistana in o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 337/2000 (UL L 67, str. 1), se sklicuje na točke od 13 do 30 sodbe Kadi Sodišča.
3 Sankcijski odbor, ustanovljen z Resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov (v nadaljevanju: Varnostni svet) 1267(1999), je 19. oktobra 2001 objavil dodatek k prečiščenemu seznamu z dne 8. marca 2001 o osebah in subjektih, ki jih je treba podrediti zamrznitvi sredstev glede na resoluciji Varnostnega sveta 1267(1999) in 1333(2000) (glej obvestilo SC/7180), ki je med drugim vseboval ime tožeče stranke, ki je bila določena kot oseba, povezana z Osamo bin Ladnom.
4 Z Uredbo Komisije (ES) št. 2062/2001 z dne 19. oktobra 2001 o tretji spremembi Uredbe št. 467/2001 (UL L 277, str. 25) je bilo, skupaj z drugimi, v Prilogo I k navedeni uredbi dodano ime tožeče stranke.
5 Varnostni svet je 16. januarja 2002 sprejel Resolucijo 1390(2002), ki določa ukrepe, ki naj se naložijo glede Osame bin Ladna, članov organizacije Al Kaida in talibanov ter drugih oseb, skupin, podjetij in subjektov, povezanih z njimi. Ta resolucija v bistvu v odstavkih 1 in 2 določa ohranitev ukrepov, zlasti zamrznitve sredstev, ki je bila naložena z odstavkom 4(b) Resolucije 1267(1999) in odstavkom 8(c) Resolucije 1333(2002).
6 Ker je bilo ukrepanje Skupnosti potrebno za izvajanje te resolucije, je Svet 27. maja 2002 sprejel Skupno stališče 2002/402/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Osami bin Ladnu, članom organizacije Al Kaida in talibanom ter drugim osebam, skupinam, podjetjem in subjektom v zvezi z njimi, ki razveljavlja skupna stališča 96/746/SZVP, 1999/727/SZVP, 2001/154/SZVP in 2001/771/SZVP (UL L 139, str. 4). Člen 3 Skupnega stališča 2002/402 določa med drugim nadaljevanje zamrznitve sredstev in drugega finančnega premoženja ali gospodarskih virov oseb, skupin, podjetij in subjektov s seznama, ki ga je sestavil sankcijski odbor v skladu z resolucijama Varnostnega sveta 1267(1999) in 1333(2000).
7 Svet je 27. maja 2002 na podlagi členov 60 ES, 301 ES in 308 ES sprejel Uredbo (ES) št. 881/2002 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte, povezane z Osama bin Ladnom, mrežo Al-Kaida in talibani, in o razveljavitvi Uredbe št. 467/2001 (UL L 139, str. 9).
8 Člen 1 Uredbe št. 881/2002 določa „sredstva“ in „zamrznitev sredstev“ v bistvu popolnoma enako kot člen 1 Uredbe št. 467/2001.
9 Priloga I k Uredbi št. 881/2002 vsebuje seznam oseb, subjektov in skupin, na katere se nanaša zamrznitev sredstev iz člena 2. Ta seznam vsebuje med drugim ime tožeče stranke.
10 Varnostni svet je 20. decembra 2002 sprejel Resolucijo 1452(2002) za olajšanje spoštovanja obveznosti na področju boja proti terorizmu. Odstavek 1 te resolucije predpisuje za zamrznitev sredstev in gospodarskih virov, naloženo z resolucijami 1267(1999), 1333(2000) in 1390(2002), več odstopanj in izjem, ki jih bodo države lahko odobrile iz humanitarnih razlogov, če to odobri sankcijski odbor.
11 Varnostni svet je 17. januarja 2003 sprejel Resolucijo 1455(2003), ki se nanaša na boljše izvajanje ukrepov, naloženih z odstavkom 4(b) Resolucije 1267(1999), odstavkom 8(c) Resolucije 1333(2000) ter odstavkoma 1 in 2 Resolucije 1390(2002). V skladu z odstavkom 2 Resolucije 1455(2003) bodo ti ukrepi izboljšani čez dvanajst mesecev ali, po potrebi, prej.
12 Ker je bilo ukrepanje Skupnosti potrebno za izvajanje Resolucije Varnostnega sveta 1452(2002), je Svet 27. februarja 2003 sprejel Skupno stališče 2003/140/SZVP o izjemah od omejitvenih ukrepov Skupnega stališča 2002/402 (UL L 53, str. 62). Člen 1 tega skupnega stališča določa, da pri izvajanju ukrepov iz člena 3 Skupnega stališča 2002/402 Evropska skupnost določa izjeme, ki jih dopušča Resolucija Varnostnega sveta 1452(2002).
13 Svet je 27. marca 2003 sprejel Uredbo (ES) št. 561/2003 o spremembah izjem pri zamrznitvi sredstev in gospodarskih virov Uredbe št. 881/2002 (UL L 82, str. 1). V uvodni izjavi 4 te uredbe Svet navaja, da je treba prilagoditi ukrepe, ki jih je v smislu Resolucije 1452(2002) naložila Skupnost.
14 Varnostni svet je 30. januarja 2004 sprejel Resolucijo 1526(2004), ki se nanaša na boljše izvajanje ukrepov, naloženih z odstavkom 4(b) Resolucije 1267(1999), odstavkom 8(c) Resolucije 1333(2000) ter odstavkoma 1 in 2 Resolucije 1390(2002), in na okrepitev mandata sankcijskega odbora. V skladu z odstavkom 3 Resolucije 1526(2004) bodo ti ukrepi obnovljeni čez osemnajst mesecev, po potrebi pa tudi prej.
15 Varnostni svet je 29. julija 2005 sprejel Resolucijo 1617(2005). V tej je med drugim določena ohranitev ukrepov, naloženih z odstavkom 4(b) Resolucije 1267(1999), odstavkom 8(c) Resolucije 1333(2000) ter odstavkoma 1 in 2 Resolucije 1390(2002). V skladu z odstavkom 21 Resolucije 1617(2005) se bodo ti ukrepi preizkusili čez sedemnajst mesecev, po potrebi pa tudi prej, zaradi njihove morebitne okrepitve.
16 Varnostni svet je 22. decembra 2006 sprejel Resolucijo 1735(2006). V tej je med drugim določena ohranitev ukrepov, naloženih z odstavkom 4(b) Resolucije 1267(1999), odstavkom 8(c) Resolucije 1333(2000) ter odstavkoma 1 in 2 Resolucije 1390(2002). V skladu z odstavkom 33 Resolucije 1735(2006) se bodo ti ukrepi preizkusili čez osemnajst mesecev, če je treba tudi prej, zaradi njihove morebitne okrepitve.
17 Z Uredbo Komisije (ES) št. 374/2008 z dne 24. aprila 2008 o štiriindevetdeseti spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 881/2002 (UL L 113, str. 15) se je v Prilogi I k Uredbi št. 881/2002 popravil vpis tožeče stranke zaradi temu ustrezne spremembe, ki jo je glede na zadevne resolucije Varnostnega sveta naredil sankcijski odbor na svojem seznamu oseb in subjektov, ki jih je treba podrediti zamrznitvi sredstev.
18 Varnostni svet je 30. junija 2008 sprejel Resolucijo 1822(2008). V tej je med drugim določena ohranitev ukrepov, naloženih z odstavkom 4(b) Resolucije 1267(1999), odstavkom 8(c) Resolucije 1333(2000) ter odstavkoma 1 in 2 Resolucije 1390(2002). V skladu z odstavkom 40 Resolucije 1822(2008) se bodo ti ukrepi preizkusili čez osemnajst mesecev, če je treba tudi prej, zaradi njihove morebitne okrepitve.
Postopek in predlogi strank
19 Tožeča stranka, Omar Mohammed Othman, je 17. decembra 2001 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje zoper Svet in Komisijo vložila tožbo na podlagi člena 230 ES, v kateri Sodišču prve stopnje predlaga, naj uredbi št. 467/2001 in št. 2062/2001 razglasi za nični.
20 Svet in Komisija v odgovorih na tožbo, ki sta ju 15. marca 2002 vložila v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje, predlagata, naj Sodišče prve stopnje tožbo zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
21 Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska je 1. maja 2002 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložilo predlog za intervencijo v tem postopku v podporo Svetu in Komisiji.
22 Tožeča stranka je 27. maja 2002 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila vlogo za pravno pomoč.
23 Na predlog tožeče stranke in brez nasprotovanja drugih strank je predsednik prvega senata Sodišča prve stopnje s sklepom dne 31. maja 2002 prekinil pisni postopek do razglasitve sodbe, s katero se bo končal postopek v zadevi T-306/01, Yusuf in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji.
24 Ko so se sestave senatov Sodišča prve stopnje spremenile, je bil sodnik poročevalec razporejen v drugi senat, temu pa je bila zato dodeljena ta zadeva.
25 Pisni postopek se je nadaljeval 21. septembra 2005.
26 Sodno tajništvo Sodišča prve stopnje je 3. oktobra 2005 pozvalo tožečo stranko, naj v repliki predloži stališča o novih dejanskih in pravnih okoliščinah, ki so nastale po vložitvi tožbe in ki bi lahko vplivale na odločitev v tem sporu. Zlasti jo je pozvalo, naj:
– predloži stališča o posledicah, ki nastanejo v zvezi z nadaljevanjem te tožbe zaradi razveljavitve Uredbe št. 467/2001 in njene nadomestitve z Uredbo št. 881/2002;
– ob upoštevanju sodbe Sodišča prve stopnje z dne 21. septembra 2005 v zadevi Yusuf in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji (T‑306/01, ZOdl., str. II‑3533, v nadaljevanju: sodba Yusuf Sodišča prve stopnje) ter sodbe v zadevi Kadi proti Svetu in Komisiji (T‑315/01, ZOdl., str. II‑3649, v nadaljevanju: sodba Kadi Sodišča prve stopnje) znova razmisli o predlogih, tožbenih razlogih in trditvah v svoji tožbi.
27 Sodno tajništvo je takrat tožečo stranko tudi pozvalo, naj vloži posodobljeno vlogo za pravno pomoč.
28 Tožeča stranka je v repliki, ki jo je 14. novembra 2005 vložila v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje, izjavila, da tožbo spreminja tako, da predlaga razglasitev ničnosti Uredbe št. 881/2002 (v nadaljevanju: izpodbijana uredba) v delu, ki se nanaša nanjo.
29 S sklepom z dne 2. decembra 2005 je predsednik drugega senata Sodišča prve stopnje dovolil intervencijo Združenega kraljestva v podporo predlogom Sveta in Komisije. Intervenient je vložil intervencijsko vlogo v predpisanem roku.
30 Svet je v dupliki, ki jo je vložil v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 21. decembra 2005, ohranil predloge iz odgovora na tožbo.
31 Komisija v dupliki, ki jo je vložila v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 13. januarja 2006, Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– zavrne tožbo kot nedopustno v delu, v katerem je vložena zoper njo;
– zavrne tožbo kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
32 Združeno kraljestvo v intervencijski vlogi, ki jo je vložilo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 1. marca 2006, podpira predloge Sveta in Komisije.
33 Združeno kraljestvo je z dopisom, ki je bilo vloženo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 1. marca 2006, zaprosilo, da se informacije v prilogah k intervencijski vlogi ne razkrijejo javnosti.
34 Pisni postopek je bil končan 3. aprila 2006.
35 Tožeča stranka je 25. aprila 2006 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila posodobljeno vlogo za pravno pomoč.
36 Sodišče prve stopnje (drugi senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek.
37 Medtem ko je bila obravnava pred drugim senatom določena za 17. oktobra 2006, je tožeča stranka 22. septembra 2006 vložila nov predlog za prekinitev postopka do razglasitve sodbe Kadi Sodišča. Sodišče prve stopnje (drugi senat) je zato preklicalo odločitev, da se bo začel ustni postopek, predsednik drugega senata Sodišča prve stopnje pa je s sklepom z dne 9. novembra 2006 prekinil postopek do razglasitve sodbe Kadi Sodišča.
38 S sklepom z dne 27. oktobra 2006 je predsednik drugega senata Sodišča prve stopnje tožeči stranki odobril pravno pomoč.
39 Ko so se sestave senatov Sodišča prve stopnje ponovno spremenile, je bil sodnik poročevalec razporejen v sedmi senat, temu pa je bila zato dodeljena ta zadeva.
40 Postopek se je nadaljeval 3. septembra 2008.
41 Sodno tajništvo Sodišča prve stopnje je z dopisom z dne 16. oktobra 2008 stranke pozvalo, naj:
– predložijo stališča o posledicah, ki po njihovem mnenju nastanejo za to tožbo zaradi sodbe Kadi Sodišča;
– obvestijo Sodišče prve stopnje o razvoju dejanskega in pravnega položaja tožeče stranke v delu, za katerega menijo, da je upošteven za to tožbo.
42 Na ta poziv sta se Svet in Komisija odzvala z dopisoma, ki sta bila vložena v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 30. oktobra 2008, tožeča stranka in Združeno kraljestvo pa z dopisoma, ki sta bila vložena v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 31. oktobra 2008.
43 Sodišče prve stopnje (sedmi senat) je na podlagi novega poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek.
44 Stranke so na obravnavi z dne 21. januarja 2009 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Sodišča prve stopnje.
45 Tožeča stranka je na obravnavi dopolnila svoje predloge s tem, da naj se Svetu naloži plačilo stroškov.
Dejansko stanje
46 Tožeča stranka je jordanski državljan, ki od leta 1993 prebiva v Združenem kraljestvu, kjer je leta 1994 pridobil začasni politični azil. Ob vložitvi te tožbe se je njegova prošnja za azil še vedno obravnavala. Skrbi za ženo in pet otrok.
47 Februarja 2001 je bila tožeči stranki na podlagi Prevention of Terrorism (Temoporary Provisions) Act 1989 (zakona o preprečevanju terorizma (prehodne določbe) 1989) v okviru preiskave odvzeta prostost in bila je pridržana zaradi zaslišanja. Policija je v hišni preiskavi njenega stanovanja odkrila in zasegla znatno količino gotovine v različnih valutah (funte šterlinge, nemške marke, španske pezete in ameriške dolarje), katere protivrednost bi bila okoli 180.000 funtov šterlingov (GBP). Tožeča stranka ni obrazložila, od kod izvirajo ta sredstva. Poleg tega sta bila računa tožeče stranke, na katerih je bilo pozitivno stanje v znesku okoli 1900 GBP, v okviru izvajanja ukrepov, ki jih je sprejel sankcijski odbor, zamrznjena.
48 Iz spisa je tudi razvidno, da se je tožeča stranka decembra 2001 skrila, ker se je bala odvzema prostosti in omejitve gibanja za nedoločeno obdobje na podlagi Anti-Terrorism, Crime and Security Act 2001 (zakon o varnosti in o preprečevanju terorizma ter kriminala 2001), ki ga je ravno sprejemal Parlament Združenega kraljestva. Policija ji je odvzela prostost in ji omejila gibanje na zapor Belmarsh (Združeno kraljestvo) od 23. oktobra 2002 do 13. marca 2005, ko je bila zaradi sodbe House of Lords (lordska zbornica), v kateri je ta odločila, da je ureditev „omejitev gibanja brez procesa“, ki je veljala za tožečo stranko, nezakonita, in tožeča stranka je bila izpuščena na svobodo. Na podlagi novih protiterorističnih ukrepov vlade Združenega kraljestva je bila tožeči stranki 11. avgusta 2005 znova odvzeta prostost, gibanje pa ji je bilo omejeno na zapor Long Lartin (Združeno kraljestvo). Zoper odločbo te vlade o izgonu tožeče stranke v Jordanijo in o njeni omejitvi gibanja do izgona, ki je bila zainteresirani stranki vročena 11. avgusta 2005, je bila vložena pritožba, ki so jo pristojne sodne oblasti Združenega kraljestva zavrnile. Vendar se je navedena vlada odločila, da med čakanjem na konec postopka zaradi pritožbe, ki jo je tožeča stranka vložila pri Evropskem sodišču za človekove pravice, ne bo izvršila te odločbe. V tem času je bila tožeča stranka 17. junija 2008 izpuščena na prostost proti varščini. Special Immigration Appeals Commission (Posebna komisija za pritožbe na področju imigracij) je 2. decembra 2008 odločila, da varščina preneha. Od takrat je tožeča stranka znova v zaporu.
Pravo
Postopkovne posledice sprejetja izpodbijane uredbe
Trditve strank
49 Tožeča stranka v repliki trdi, da je upravičena prilagoditi svoje predloge tako, da z njimi zahteva razglasitev ničnosti izpodbijane uredbe v delu, ki se nanaša nanjo. V tem smislu se sklicuje na točko 55 sodbe Kadi Sodišča prve stopnje.
50 Svet in Komisija v dupliki trdita, da je treba tožeči stranki dovoliti, da v skladu s sodbama Yusuf in Kadi Sodišča prve stopnje spremeni tožbo zoper izpodbijano uredbo v delu, v katerem se nanaša nanjo.
51 Komisija dodaja, da tožba v delu, v katerem je vložena zoper njo, zaradi teh novih pravnih okoliščin ni več dopustna. Vendar je predlagala, naj se zaradi ekonomičnosti postopka in dobre uprave sodstva upoštevajo njeni predlogi, sredstva obrambe in trditve, ne da bi ji bilo treba spet uradno dovoliti intervencijo. Komisija se v tem smislu sklicuje na sodbo Yusuf Sodišča prve stopnje (točka 76) in sodbo Kadi Sodišča prve stopnje (točka 57).
Presoja Sodišča prve stopnje
52 Glavne stranke spora se strinjajo, da je tožeča stranka upravičena prilagoditi predloge in tožbene razloge tako, da zahteva razglasitev ničnosti izpodbijane uredbe, ki razveljavlja in nadomešča Uredbo št. 467/2001, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 2062/2001. Tožeča stranka je v repliki dejansko navedla, da v tem smislu spreminja prvotne predloge in tožbene razloge.
53 Glede tega je treba opomniti, da če odločitev v postopku nadomesti odločitev, katere predmet je enak, je to treba šteti za nov element, ki tožeči stranki omogoča, da prilagodi predloge in tožbene razloge. Bilo bi namreč v nasprotju z dobrim izvajanjem sodne oblasti in zahtevo po ekonomičnosti postopka, če bi tožeča stranka morala vložiti novo tožbo. Poleg tega bi bilo nepravično, če bi lahko zadevna institucija, da bi nasprotovala pripombam iz vloge, predložene sodišču Skupnosti zoper eno odločitev, prilagodila izpodbijano odločitev ali jo nadomestila z drugo in se med postopkom sklicevala na to spremembo ali na to nadomestitev, da bi drugi stranki onemogočila razširitev predlogov in tožbenih razlogov, ki so obstajali pred zadnjo odločitvijo, ali vložitev dodatnih predlogov in tožbenih razlogov zoper njo (sodbe Sodišča z dne 3. marca 1982 v zadevi Alpha Steel proti Komisiji, 14/81, Recueil, str. 749, točka 8; z dne 29. septembra 1987 v združenih zadevah Fabrique de fer de Charleroi in Dillinger Hüttenwerke proti Komisiji, 351/85 in 360/85, Recueil, str. 3639, točka 11, in z dne 14. julija 1988 v zadevi Stahlwerke Peine-Salzgitter proti Komisiji, 103/85, Recueil, str. 4131, točki 11 in 12; sodba Sodišča prve stopnje z dne 3. februarja 2000 v združenih zadevah CCRE proti Komisiji, T-46/98 in T-151/98, Recueil, str. II-167, točka 33).
54 To sodno prakso je mogoče prenesti na primer, v katerem uredbo, ki neposredno in posamično zadeva posameznika, med postopkom nadomesti uredba, katere predmet je enak.
55 Ker ta domneva v vseh točkah ustreza primeru v tej zadevi, je treba predlogu tožeče stranke ugoditi, šteti, da se njena tožba glasi na razglasitev ničnosti izpodbijane uredbe v delu, v katerem se nanaša nanjo, in strankam omogočiti, da znova oblikujejo svoje predloge, tožbene razloge in trditve v smislu te nove okoliščine.
56 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je treba prvotni predlog tožeče stranke za razglasitev delne ničnosti Uredbe št. 467/2001 šteti za brezpredmeten, ker je to uredbo razveljavila izpodbijana uredba. Torej ni več treba odločati o tem predlogu in predlogu za razglasitev delne ničnosti Uredbe št. 2026/2001, ker je tudi ta postal brezpredmeten.
57 Iz zgoraj navedenega izhaja, da ni treba odločati o tožbi v delu, ki je vložen zoper Komisijo. V okoliščinah tega primera pa načelo dobre uprave sodstva in zahteva po ekonomičnosti postopka, na kateri se sklicuje sodna praksa iz zgornje točke 53, upravičujeta, da se upoštevajo na novo oblikovani predlogi, sredstva obrambe in trditve Komisije, kot je navedeno v zgornji točki 55, ne da bi bilo treba tej instituciji na podlagi člena 115(1) in člena 116(6) Poslovnika Sodišča prve stopnje spet dovoliti intervencijo v podporo predlogom Sveta.
58 Upoštevajoč zgoraj navedeno, je treba ugotoviti, da je ta tožba vložena zgolj proti Svetu, ob intervenciji Komisije in Združenega kraljestva, in da je njen edini predmet predlog za razglasitev ničnosti izpodbijane uredbe v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko.
Temelj
Trditve strank
59 Tožeča stranka se v tožbi v podporo predlogom za razglasitev ničnosti uredb št. 467/2001 in št. 2062/2001 v bistvu sklicuje na tri tožbene razloge, ki se nanašajo, prvič, na kršitev členov 60 ES in 301 ES ter prekoračitev pooblastil, drugič, na kršitev temeljnih pravic, kot so zagotovljene zlasti s členoma 3 in 8 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), in na kršitev splošnih načel sorazmernosti in subsidiarnosti ter, tretjič, na kršitev obveznosti obrazložitve.
60 Tožeča stranka pa je v stališčih, ki jih je vložila v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 31. oktobra 2008, izjavila, da ob upoštevanju sodbe Kadi Sodišča prvega in tretjega tožbenega razloga ne bo uveljavljala.
61 Svet in Komisija v odgovorih na tožbo ter Združeno kraljestvo v intervencijski vlogi so tožeči stranki in njenemu drugemu tožbenemu razlogu za razglasitev ničnosti nasprotovali s tem, da so oblikovali v bistvu enake trditve kot tiste, ki so jih predložili v odgovor na tožbene razloge za razglasitev ničnosti, ki so jih uveljavljale tožeče stranke v zadevah, v katerih je Sodišče prve stopnje izreklo sodbe Yusuf, Kadi z dne 12. julija 2006, Ayadi proti Svetu (T-253/02, ZOdl., str. II‑2139) in Hassan proti Svetu in Komisiji (T-49/04, neobjavljena v ZOdl.).
62 V repliki je tožeča stranka v okviru tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitve temeljnih pravic, oblikovala nove trditve.
63 Tako je priznala, da je od zdaj s členom 2a izpodbijane uredbe, kot je bil vnesen z Uredbo št. 561/2003, dovoljeno, da se zainteresiranim osebam dajo na voljo sredstva in gospodarski viri, ki so potrebni za njihovo preživljanje in druge nujne stroške. Vendar je trdila, da je ta določba zapisana izredno omejevalno in da zelo resno ogroža dostojnost zainteresiranih oseb.
64 Prvič, z zadevno določbo naj bi se tožeči stranki odvzela možnost imeti sredstva, potrebna za normalno, civilizirano življenje.
65 Drugič, s to določbo naj bi se tožeči stranki prepovedalo sprejeti kakršno koli plačano zaposlitev, poklic ali službo.
66 Tretjič, Resolucija 1390(2002), ki jo izvaja izpodbijana uredba, naj ne bi bila časovno omejena kot Resolucija 1333(2000), ki jo je izvajala Uredba št. 467/2001. Izpodbijana uredba naj bi tako dopuščala, da se tožečo stranko za stalno izključi z vseh področij družbenega življenja.
67 Četrtič in nazadnje, tožeča stranka naj ne bi imela nobene možnosti pravnih sredstev zoper omejevalne ukrepe, ki so jo prizadeli. Odločitev o njeni vključitvi na seznam, priložen k izpodbijani uredbi, naj bi bila popolnoma politična odločitev Varnostnega sveta, ki jo je sprejel brez upoštevanja pravil o izvajanju dokazov ali pravičnosti in popolnoma zunajsodno. Obstajal naj ne bi nikakršen pravni način, niti kvazisodni, na katerega bi bilo mogoče delovati zoper odločitev Varnostnega sveta.
68 Svet in Komisija v duplikah in Združeno kraljestvo v intervencijski vlogi so izpodbijali te nove trditve zlasti s sklicevanjem na sodbo Yusuf Sodišča prve stopnje in Kadi sodbo Sodišča prve stopnje.
69 Tožeča stranka je v stališčih, ki jih je vložila v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 31. oktobra 2008, trdila, da je v enakem položaju kot pritožnika v zadevah, v katerih je bila izrečena sodba Kadi Sodišča. Nobeden od njiju ni od Sveta prejel niti najmanjšega namiga glede dokazov, ki so bili zbrani v njuno breme, da bi se utemeljilo sprejetje omejevalnih ukrepov, ki so se naložili z izpodbijano uredbo.
70 Po mnenju tožeče stranke mora Sodišče prve stopnje ob upoštevanju sodbe Kadi Sodišča (točke 336, 348, 349 in 370) priznati, da izpodbijana uredba krši njeno pravico do obrambe, pravico do učinkovitega pravnega sredstva in lastninsko pravico ter da je zato treba ta akt razglasiti za ničen v delu, v katerem se nanaša nanjo.
71 Svet je v stališčih, ki jih je vložil v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 30. oktobra 2008, priznal, da je treba po sodbi Kadi Sodišča tožeči stranki priskrbeti obrazložitev, ji dati možnost, da v zvezi z njo navede svoja stališča, ter o teh stališčih razmisliti, preden se sprejme nova odločitev o zamrznitvi sredstev, ki se nanaša nanjo.
72 Storjeni so bili koraki, da bi se pridobile informacije za oblikovanje te obrazložitve, vendar Svet ni mogel navesti, kdaj bo mogoče to obrazložitev sporočiti tožeči stranki. Svet se je zavezal, da bo ravnal čim hitreje, da bi se upoštevala pravica tožeče stranke do obrambe, ter da bo Sodišče prve stopnje obveščal o prihodnjih dogodkih.
73 Komisija je v stališčih, ki jih je vložila v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 30. oktobra 2008, tudi priznala, da je položaj tožeče stranke enak položaju pritožnikov v zadevah, v katerih je bila izrečena sodba Kadi Sodišča, saj so bila sredstva najprej zamrznjena na podlagi Uredbe št. 467/2001 in nato na podlagi Uredbe št. 881/2002, ne da bi se sporočili razlogi za ta ukrep. Zato bi bilo treba najprej tožeči stranki sporočiti obrazložitev ter ji omogočiti, da poda stališča, ter glede na zadnjo uredbo ponovno preučiti njen položaj. Komisija trdi, da se v sankcijskem odboru opravlja delo v tem pogledu, vendar lahko traja več tednov.
74 Komisija pa je Sodišče prve stopnje opozorila, da v nasprotju s tem, kar se je trdilo v zadevah, v katerih je bila izrečena sodba Kadi Sodišča, tožeča stranka z drugim tožbenim razlogom ne oporeka svoji vključitvi na sporni seznam, temveč le posledicam, ki so nastale v zvezi s sredstvi za obstoj, zlasti s prekinitvijo izplačil v okviru socialnega varstva.
75 Združeno kraljestvo se je v stališčih, ki jih je vložilo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 31. oktobra 2008, pridružilo stališčem, ki jih je po pozivu Sodišča prve stopnje predložil Svet.
76 Svet in Komisija sta na obravnavi priznala, da je bila izpodbijana uredba glede na sodbo Kadi Sodišča sprejeta v okviru postopka, v katerem se ni upoštevala pravica tožeče stranke do obrambe.
77 Ti instituciji sta poleg tega razložili, da glede tožeče stranke na podlagi storjenih korakov, zlasti v sankcijskem odboru, da bi se skupnostni postopki zamrznitve sredstev uskladili z načeli, ki jih je postavilo Sodišče v sodbi Kadi (glej točki 71 in 72 zgoraj), še ni bilo rezultatov.
78 Svet in intervenienta so zato Sodišče prve stopnje prosili, da če bo izpodbijano uredbo razglasilo za nično v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, naj za kratko obdobje na podlagi člena 231 ES ohrani učinke, tako kot je storilo Sodišče v sodbi Kadi.
79 Združeno kraljestvo v zvezi s tem ob sklicevanju na točko 373 navedene sodbe zlasti navaja, da bi lahko takšna ugotovitev ničnosti s takojšnim učinkom resno in nepopravljivo ogrozila učinkovitost omejevalnih ukrepov, ki jih nalaga ta uredba in ki jih mora izvajati Skupnost, saj bi lahko tožeča stranka do njene morebitne nadomestitve z novo uredbo ukrepala tako, da bi se izognila temu, da bi se ukrepi zamrznitve zanjo še vedno uporabili.
80 Če bi se s sodbo razglasila ničnost na podlagi preudarkov, ki so bistveno postopkovni in so enaki preudarkom, na katerih temelji sodba Kadi Sodišča, Združeno kraljestvo poleg tega opozarja, da se je Sodišču v točki 374 navedene sodbe zdelo vredno ugotoviti, da ni mogoče izključiti, da se lahko po temelju naložitev takšnih ukrepov zoper tožečo stranko vendarle izkaže za utemeljeno. Kot naj bi potrjevalo več odločitev, ki so jih sprejele pristojne sodne oblasti Združenega kraljestva na področju terorizma, naj bi tako bilo zlasti v tem primeru.
81 Tožeča stranka nasprotuje temu predlogu Sveta in intervenientov.
Presoja Sodišča prve stopnje
82 Ni sporno, da se je tožeča stranka tako glede postopka, v katerem se je sprejela izpodbijana uredba, kot tudi obsega, učinkov in morebitne utemeljenosti omejitve uveljavljanja lastninske pravice, ki izhajajo iz omejevalnih ukrepov te uredbe, znašla v pravnem in dejanskem položaju, ki je z vseh vidikov primerljiv s položajem pritožnikov v zadevah, v katerih je bila izrečena sodba Kadi Sodišča.
83 Prvič, glede postopka, v katerem se je sprejela izpodbijana uredba, je treba navesti, da Svet ni nikoli obvestil tožeče stranke o obremenilnih okoliščinah, ki bi utemeljevali prvo vključitev njenega imena v Prilogo I k navedeni uredbi ter posledično uvedbo omejevalnih ukrepov, ki jih ta določa.
84 Dejansko se ne izpodbija, da tožeči stranki ni bila sporočena nobena informacija v zvezi s tem niti v Uredbi št. 467/2001, kot je bila spremenjena z Uredbo št. 2062/2001, v kateri je bilo njeno ime prvič omenjeno na seznamu oseb, subjektov ali organov, za katere velja ukrep zamrznitev sredstev, niti v izpodbijani uredbi, niti pozneje.
85 Ker Svet tožeče stranke ni obvestil o obremenilnih dokazih, s katerimi je utemeljil omejevalne ukrepe, uvedene zoper njo, in ji ni dodelil pravice, da bi se z njimi seznanila v razumnem roku po uvedbi teh ukrepov, tožeča stranka ni bila v položaju, da bi v svojo korist predstavila svoj pogled na to. Zato pravica tožeče stranke do obrambe, zlasti pravica do izjave, ni bila spoštovana (glej v tem smislu sodbo Kadi Sodišča, točka 348).
86 Ker poleg tega tožeča stranka ni bila obveščena o obremenilnih okoliščinah, in ob upoštevanju razmerij, ki jih je Sodišče navedlo v točkah 336 in 337 sodbe Kadi in ki obstajajo med pravico do obrambe in pravico do učinkovitega pravnega sredstva, tožeča stranka pred sodiščem Skupnosti glede na te okoliščine prav tako ni mogla braniti svojih pravic v zadovoljivih razmerah, tako da obstaja tudi kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva (glej v tem smislu sodbo Kadi Sodišča, točka 349).
87 Nazadnje je treba ugotoviti, da v okviru te tožbe ta kršitev ni bila odpravljena, ker Svet v ta namen ni navedel nobene okoliščine (glej v tem smislu sodbo Kadi Sodišča, točka 350).
88 Sodišče prve stopnje lahko zato le odloči, da ne more opraviti nadzora zakonitosti izpodbijane uredbe v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, tako da je treba skleniti, da temeljna pravica tožeče stranke do učinkovitega pravnega sredstva tudi zaradi tega razloga v tem primeru ni bila spoštovana (glej v tem smislu sodbo Kadi Sodišča, točka 351).
89 Zato je treba presoditi, da je bila izpodbijana uredba sprejeta v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, ne da bi bilo zagotovljeno kakršno koli jamstvo, da bo seznanjena z obremenilnimi okoliščinami oziroma zaslišana v zvezi s tem, tako da je treba skleniti, da je bila ta uredba sprejeta po postopku, v katerem pravica do obrambe ni bila spoštovana, kar je imelo prav tako za posledico kršitev načela učinkovitega sodnega varstva (glej v tem smislu sodbo Kadi Sodišča, točka 352).
90 Iz navedenega izhaja, da so očitki, ki jih je tožeča stranka navedla v repliki (glej točko 67 zgoraj) in v stališčih, ki jih je v sodnem tajništvu vložila 31. oktobra 2008 (glej točko 69 zgoraj), v podporo svojim predlogom za razglasitev ničnosti izpodbijane uredbe in ki se nanašajo na kršitev pravice do obrambe, zlasti pravil o izvajanju dokazov, in načela do učinkovitega sodnega varstva, utemeljeni (glej v tem smislu sodbo Kadi Sodišča, točka 353).
91 Drugič, glede obsega, učinkov in morebitne utemeljenosti omejitve uveljavljanja lastninske pravice, ki izhajajo iz omejevalnih ukrepov, določenih v izpodbijani uredbi, je treba dodati, da je bila ta uredba sprejeta v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, ne da bi ta imela kakršno koli jamstvo, v okviru katerega bi lahko pristojnim organom predstavila svojo zadevo, in to v položaju, v katerem je treba omejitev njene lastninske pravice šteti za precejšnjo – glede na splošni obseg ukrepa in dejansko trajanje omejevalnih ukrepov, katerih predmet je (glej v tem smislu sodbo Kadi Sodišča, točka 369).
92 Zato je treba skleniti, da v okoliščinah tega primera naložitev omejevalnih ukrepov, ki jih zajema izpodbijana uredba glede tožeče stranke, zaradi njene vključitve na seznam v Prilogi I k navedeni uredbi, pomeni neutemeljeno omejitev njene lastninske pravice (glej v tem smislu sodbo Kadi Sodišča, točka 370).
93 Zato so določeni očitki, ki jih tožeča stranka navaja v repliki (glej točke od 63 do 66 zgoraj) v podporo predlogom za razglasitev ničnosti izpodbijane uredbe in jih je mogoče razumeti, kot da se nanašajo na kršitev temeljne pravice do spoštovanja lastnine, prav tako utemeljeni (glej v tem smislu sodbo Kadi Sodišča, točka 371).
94 Iz vsega navedenega izhaja, da je treba izpodbijano uredbo v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, razglasiti za nično.
95 V okoliščinah tega primera ni treba ugoditi predlogu, ki so ga na obravnavi predložili Svet in intervenienta in s katerim se želijo za kratko obdobje na podlagi člena 231 ES ohraniti učinki izpodbijane uredbe.
96 Od razglasitve sodbe Sodišča Kadi z dne 3. septembra 2008 je namreč preteklo že več časa, kot je najdaljše obdobje treh mesecev od razglasitve te sodbe, ki ga je Sodišče štelo za razumno, da se ob upoštevanju pomembne posledice, ki jo imajo zadevni omejevalni ukrepi za pravice in svoboščine zainteresiranih oseb, Svetu omogoči odprava ugotovljenih kršitev v tem primeru (sodba Kadi Sodišča, točki 375 in 376).
97 Čeprav je bilo to obdobje določeno res samo glede primera dveh zadevnih oseb v zadevah, v katerih je bila izrečena sodba Kadi Sodišča, torej Y. A. Kadija in Al Barakaat International Foundation, pa še vedno velja, da Svet ni mogel spregledati primera tožeče stranke, ki je z vseh vidikov primerljiv (glej točko 82 zgoraj) in v katerem se je moral nujno odzvati enako. Instituciji, ki sta stranki v tem postopku, sta zatrdili, da so bili takoj po razglasitvi navedene sodbe storjeni koraki, zlasti pri sankcijskem odboru, da bi se skupnostni postopki zamrznitve sredstev uskladili z načeli, postavljenimi v navedeni sodbi (glej točki 72 in 73 zgoraj).
98 Poleg tega na podlagi člena 60, drugi odstavek, Statuta Sodišča – uporabo tega člena v tem primeru ni izpodbijala nobena stranka, ko so bile o tem vprašane na obravnavi – in z odstopanjem od člena 244 ES začnejo odločitve Sodišča prve stopnje, s katerimi se kaka uredba razglasi za nično, veljati šele z datumom poteka roka iz prvega odstavka člena 56 navedenega statuta ali, če je bila v tem roku vložena pritožba, z datumom njene zavrnitve. Svet ima torej poleg časa, ki je pretekel od razglasitve sodbe Kadi Sodišča, od vročitve te sodbe vsekakor še najmanj dva meseca, podaljšana za deset dni, da ugotovljene kršitve odpravi s sprejetjem, če je treba, novega omejevalnega ukrepa za tožečo stranko. Ta okoliščina poleg tega loči ta primer od primera, v katerem je bila izrečena sodba Kadi Sodišča, ki je bila v skladu s členom 244 ES izvršljiva.
99 V teh okoliščinah je videti, da tveganje, da bi se resno in nepopravljivo ogrozila učinkovitost omejevalnih ukrepov, ki jih nalaga izpodbijana uredba in ki jih mora izvajati Skupnost, na katero se sklicuje Sodišče v sodbi Kadi (točka 373), v tem primeru, če se upošteva pomembna posledica, ki jo imajo ti ukrepi za pravice in svoboščine tožeče stranke, ni dovolj veliko, da bi se utemeljila ohranitev učinkov navedene uredbe v obdobju, daljšem od določenega v členu 60 Statuta Sodišča.
Stroški
100 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Na podlagi prvega pododstavka člena 87(4) Poslovnika, države članice in institucije, ki so se kot intervenientke udeležile postopka, nosijo svoje stroške. V skladu s členom 87(6) Sodišče prve stopnje odloči o stroških po lastni presoji, če se postopek ustavi.
101 Svet v tem primeru ni uspel, ker je treba v skladu s predlogi tožeče stranke Uredbo št. 881/2002 v delu, v katerem se nanaša nanjo, razglasiti za nično, medtem ko se je postopek v zvezi s prvotnim predlogom za razglasitev ničnosti Uredbe št. 467/2001, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 2062/2001, zlasti v delu, ki je usmerjen proti Komisiji, ustavil.
102 Tožeča stranka v svojih pisanjih ni predlagala Sodišču, naj Svet nosi stroške. Vendar je na obravnavi predlagala, naj Svet nosi stroške.
103 Iz ustaljene sodne prakse v zvezi s tem izhaja, da Sodišče prve stopnje lahko ugodi takšnemu predlogu stranke, ki je v sporu uspela, čeprav ga je podala šele med obravnavo (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 16. decembra 2008 v združenih zadevah Budějovický Budvar proti UUNT – Anheuser-Busch (BUD), T‑225/06, T‑255/06, T‑257/06 in T‑309/06, še neobjavljena v ZOdl., točka 206 in navedena sodna praksa).
104 V teh okoliščinah ter ob upoštevanju spremembe predmeta spora in procesnega položaja Komisije (glej točke od 56 do 58 zgoraj) je v skladu z navedenimi določbami primerno, da Svet nosi svoje stroške in stroške tožeče stranke, medtem ko Združeno kraljestvo in Komisija nosita svoje stroške.
105 Ker je bila tožeča stranka upravičena do pravne pomoči in ker je Sodišče prve stopnje Svetu naložilo plačilo stroškov, ki jih je ta priglasil, mora Svet v skladu s členom 97(3) Poslovnika v blagajno Sodišča prve stopnje povrniti zneske, nakazane za pravno pomoč.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (sedmi senat)
razsodilo:
1) Postopek glede predlogov za razglasitev ničnosti Uredbe Sveta (ES) št. 467/2001 z dne 6. marca 2001 o prepovedi izvoza nekaterega blaga in storitev v Afganistan, o poostritvi prepovedi poletov in podaljšanju zamrznitve sredstev in drugih finančnih virov talibanov iz Afganistana in o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 337/2000 ter za razglasitev ničnosti Uredbe Komisije št. 2062/2001 z dne 19. oktobra 2001 o tretji spremembi Uredbe št. 467/2001 se ustavi.
2) Uredba Sveta (ES) št. 881/2002 z dne 27. maja 2002 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte, povezane z Osama bin Ladnom, mrežo Al-Kaida in talibani, in o razveljavitvi Uredbe št. 467/2001 se razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša na Omarja Mohammeda Othmana.
3) Svetu Evropske unije se naloži plačilo svojih stroškov in stroškov, ki jih je priglasil O. M. Othman, ter zneskov, ki jih je blagajna Sodišča prve stopnje nakazala za pravno pomoč.
4) Komisija Evropskih skupnosti in Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska nosita svoje stroške.
Forwood | Šváby | Moavero Milanesi |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 11. junija 2009.
Podpisi