Language of document : ECLI:EU:T:2011:257

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)

z dne 8. junija 2011

Zadeva T‑20/09 P

Evropska komisija

proti

Luigiju Marcucciu

„Pritožba – Javni uslužbenci – Uradniki – Invalidska pokojnina – Tožba, ki je bila na prvi stopnji zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe razglašena za delno utemeljeno – Člen 78 Kadrovskih predpisov – Upokojitev zaradi invalidnosti – Invalidska komisija“

Predmet:      Pritožba zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 4. novembra 2008 v zadevi Marcuccio proti Komisiji (F‑41/06, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑339 in II‑A‑1‑1851), s katero se predlaga razveljavitev te sodbe.

Odločitev:      Sodba Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 4. novembra 2008 v zadevi Marcuccio proti Komisiji (F‑41/06) se razveljavi v delu, v katerem je Sodišče za uslužbence za nično razglasilo odločbo Evropske komisije z dne 30. maja 2005, da se L. Marcuccio invalidsko upokoji in da se mu odobri nadomestilo za invalidnost, Komisiji naložilo, da L. Marcucciu plača stroške v višini 3000 EUR, in razdelilo plačilo stroškov glede na razveljavitev in obsodbo (točke 1, 2, 4 in 5 izreka te sodbe). Zadeva se vrne v odločanje Sodišču za uslužbence. Odločitev o stroških se pridrži.

Povzetek

1.      Uradniki – Invalidnost – Invalidska komisija – Sodni nadzor – Obseg – Meje

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 78)

2.      Pritožba – Razlogi – Pomanjkljiva obrazložitev – Pristojnost Splošnega sodišča – Nadzor nad obsegom obveznosti obrazložitve izpodbijane odločbe

(člen 253 ES; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 25, drugi odstavek)

3.      Uradniki – Odločba, ki posega v položaj – Obveznost obrazložitve – Odločba, sprejeta v okviru, ki ga naslovnik pozna

(člen 253 ES; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 25, drugi odstavek)

4.      Uradniki – Pravno sredstvo – Odškodninska tožba – Razglasitev ničnosti izpodbijanega nezakonitega akta – Ustrezno povračilo nepremoženjske škode

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91)

5.      Pritožba – Razlogi – Napačna presoja dejstev in dokazov – Nedopustnost – Nadzor Splošnega sodišča nad presojo dejstev in dokazov – Izključitev, razen v primeru izkrivljanja

(Statut Sodišča, Priloga I, člen 11)

1.      Kadar se uporabi člen 78 Kadrovskih predpisov, je sodišče Unije pristojno za preučitev pravilnosti mnenja invalidske komisije, in sicer preveri, ali mnenje vsebuje obrazložitev, na podlagi katere je mogoče presojati preudarke, na katerih temeljijo ugotovitve iz mnenja, in ali je vzpostavljena razumljiva povezava med zdravniškimi ugotovitvami, ki jih vsebuje, in sklepi invalidske komisije.

Sodni nadzor nad pravilnostjo sestave in delovanja teh komisij ter mnenj, ki jih izdajo, se izvaja, ker ni sodnega nadzora nad zdravniškimi presojami v ožjem smislu, ki jih je treba šteti za dokončne, če so bile opravljene v skladu z zakonskimi pogoji. Ker je namen določb o zdravniški in invalidski komisiji, da se zdravstvenim strokovnjakom zaupa dokončna presoja vseh zdravstvenih vprašanj, pa je treba z izvajanjem sodnega nadzora zagotoviti varstvo pravic zadevnih uradnikov.

(Glej točki 45 in 54.)

Napotitev na: Sodišče, 4. oktober 1991, Komisija proti Gill, C‑185/90 P, Recueil, str. I‑4779, točka 4; Splošno sodišče, 27. februar 1992, Plug proti Komisiji, T‑43/89, Recueil, str. II‑367, točka 75; Splošno sodišče, 23. marec 1993, Gill proti Komisiji, T‑43/89 RV, Recueil, str. II‑303, točka 36; Splošno sodišče, 21. marec 1996, Otten proti Komisiji, T‑376/94, RecFP, str. I‑A‑129 in II‑401, točka 47; Splošno sodišče, 16. junij 2000, C proti Svetu, T‑84/98, RecFP, str. I‑A‑113 in II‑497, točka 43 in navedena sodna praksa; Splošno sodišče, 23. november 2004, O proti Komisiji, T‑376/02, ZOdl. JU, str. I‑A‑349 in II‑1595, točka 29.

2.      Vprašanje obsega obveznosti obrazložitve je pravno vprašanje, ki ga Splošno sodišče nadzira v okviru pritožbe. Nadzor nad zakonitostjo odločbe, ki ga v zvezi s tem izvaja Splošno sodišče, mora v tem okviru namreč obvezno upoštevati dejstva, na katera se je Sodišče za uslužbence oprlo, da je ugotovilo, ali je obrazložitev zadostna oziroma nezadostna.

(Glej točko 62.)

Napotitev na: Sodišče, 20. november 1997, Komisija proti V, C‑188/96 P, Recueil, str. I‑6561, točka 24.

3.      Akt, s katerim se posega v položaj, je dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna, in ji omogoča, da razume ukrep, sprejet v zvezi z njo.

(Glej točko 68.)

Napotitev na: Splošno sodišče, 14. oktober 2009, Bank Melli Iran proti Svetu, T‑390/08, ZOdl., str. II‑3967, točka 82 in navedena sodna praksa.

4.      Razglasitev ničnosti nezakonitega akta je lahko sama po sebi primerno in načeloma zadostno povračilo nepremoženjske škode, ki jo je ta akt lahko povzročil, razen če tožeča stranka dokaže, da je utrpela nepremoženjsko škodo, ki jo je mogoče ločiti od nezakonitosti, na kateri temelji razglasitev ničnosti, in je ni mogoče v celoti povrniti s to razglasitvijo ničnosti.

V zvezi s tem ugotovitev popolne trajne invalidnosti, zaradi katere zadevna oseba ne more opravljati nalog delovnega mesta v svojem kariernem razredu, na podlagi člena 78 Kadrovskih predpisov temelji na izključno zdravniških preudarkih, ki jih zdravstveni strokovnjaki izrazijo med postopkom ugotavljanja invalidnosti. Ta ugotovitev se šteje za objektiven in nepristranski opis zdravstvenega stanja zadevne osebe, ki je po vsesplošnem prepričanju popolnoma neodvisen od njene volje ali njenih namenov. Tak opis torej sam po sebi, razen v posebnih okoliščinah, ne vsebuje negativnih pripomb o zadevni osebi.

Taka ugotovitev v izpodbijani odločbi tako ne vsebuje negativnih ocen sposobnosti uradnika, tako da razglasitev ničnosti te odločbe sama po sebi pomeni ustrezno in zadostno povračilo nepremoženjske škode, ki jo je ta morda utrpel zaradi akta.

(Glej točke 73, 75 in 76.)

Napotitev na: Splošno sodišče, 18. september 2002, Puente Martín proti Komisiji, T‑29/01, RecFP, str. I‑A‑157 in II‑833, točka 65; Splošno sodišče, 6. junij 2006, Girardot proti Komisiji, T‑10/02, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑129 in II‑A‑2‑609, točka 131 in navedena sodna praksa.

5.      Prvostopenjsko sodišče je edino pristojno za ugotavljanje dejstev – razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene – in za presojo teh dejstev. Presoja dejstev, ki jo opravi prvostopenjsko sodišče, razen ob izkrivljanju dokazov, ki so mu bili predloženi, torej ne pomeni pravnega vprašanja, ki bi bilo podrejeno nadzoru Splošnega sodišča. Tako izkrivljanje mora očitno izhajati iz listin v spisu, ne da bi bilo treba opraviti novo presojo dejstev in dokazov.

(Glej točki 81 in 82.)

Napotitev na: Sodišče, 28. maj 1998, New Holland Ford proti Komisiji, C‑8/95 P, Recueil, str. I‑3175, točka 72; Sodišče, 6. april 2006, General Motors proti Komisiji, C‑551/03 P, ZOdl., str. I‑3173, točka 54; Sodišče, 21. september 2006, JCB Service proti Komisiji, C‑167/04 P, ZOdl., str. I‑8935, točka 108; Splošno sodišče, 8. september 2008, Kerstens proti Komisiji, T‑222/07 P, ZOdl., str. I‑B‑1‑37 in II‑B‑1‑267, točki 60 in 61 ter navedena sodna praksa in točka 62.