Zadeva T-279/03

Galileo International Technology LLC in drugi

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Odškodninska tožba – Nepogodbena odgovornost Skupnosti – Projekt Skupnosti globalnega navigacijskega satelitskega sistema (Galileo) – Škoda, ki jo zatrjujejo imetniki znamk in firm, ki vsebujejo izraz ‚Galileo‘ – Odgovornost Skupnosti glede na to, da nezakonito ravnanje njenih organov ni podano – Neobičajna in posebna škoda“

Povzetek sodbe

1.      Postopek – Tožba – Obličnostne zahteve

(Statut Sodišča, člena 21, prvi odstavek, in 53, prvi odstavek; Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 44(1))

2.      Odškodninska tožba – Pristojnost sodišča Skupnosti

(Člena 235 ES in 288, drugi odstavek, ES)

3.      Znamka Skupnosti – Približevanje zakonodaje – Znamke – Razlaga Uredbe št. 40/94 in Direktive 89/104 – Pravica za imetnika znamke, da nasprotuje nezakoniti uporabi svoje znamke – Znak, ki je enak ali podoben znamki

(Uredba Sveta št. 40/94, člen 9(1)(b); Direktiva Sveta 89/104, člen 5(1)(b))

4.      Nepogodbena odgovornost – Uporaba znaka s strani institucije Skupnosti za označitev projekta

(Člen 288, drugi odstavek, ES)

5.      Nepogodbena odgovornost – Pogoji

(Člen 288, drugi odstavek, ES; Uredba Sveta št. 40/94, člen 9(1)(b); Direktiva Sveta 89/104, člen 5(1)(b))

1.      Na podlagi člena 21, prvi odstavek, in člena 53, prvi odstavek, Statuta Sodišča ter člena 44(1)(c) Poslovnika Sodišča prve stopnje mora vsaka tožba vsebovati navedbo predmeta postopka in kratek povzetek tožbenih razlogov. Te navedbe morajo biti dovolj jasne, da toženi stranki omogočijo, da pripravi obrambo, in Sodišču prve stopnje, da odloči o tožbi.

Kadar gre za tožbo, s katero se zahteva nadomestilo škode, ki jo je domnevno povzročila institucija Skupnosti, očitkov, ki se nanašajo na nespoštovanje pravic iz nacionalnih znamk, registriranih v državah članicah Skupnosti, kot so opredeljene v členu 5(1)(b) Direktive 89/104 o znamkah, ni mogoče razglasiti za nedopustne, ker tožeče stranke niso natančneje navedle nacionalnih zakonodaj, katerih kršitev se zatrjuje. Dejansko bi bilo treba sklicevanje na člen 5(1)(b) Direktive obravnavati kot dovolj jasno in določno, ker ta določba usklajuje pravila o pravicah, ki jih podeljuje znamka, ker opredeljuje izključno pravico, ki jo uživajo imetniki znamk v Skupnosti, in ker ni sporno, da je bila prenesena v nacionalno pravo držav članic, v katerih so znamke, ki se jih uveljavlja, registrirane.

Nasprotno, ker je člen 5(2) in (5) Direktive omejen na to, da državam članicam omogoča predvideti boljše varstvo znamk, ki imajo ugled, bi bilo treba očitek kršitve te določbe razglasiti za nedopusten, če v tožbi ni navedenega posebnega ugleda zadevnih znamk in načinov varstva, ki jim ga podeljuje zadevna nacionalna ureditev.

Poleg tega glede znamk, registriranih v tretjih državah, sklicevanje na Direktivo ni dovolj, da se odpravi neobstoj navedb glede narave in obsega pravic iz znamke, ki so domnevno podeljene z zadevnimi zakonodajami zunaj Skupnosti.

(Glej točke 36, od 40 do 42, 44 in 45.)

2.      Iz členov 288, drugi odstavek, ES in 235 ES izhaja, da je sodišče Skupnosti pristojno naložiti Skupnosti kakršno koli obliko nadomestila škode, ki je v skladu s splošnimi načeli, skupnimi pravnim ureditvam držav članic na področju nepogodbene odgovornosti, vključno z – če se zdi skladno s temi načeli – vračilom v naravi, po potrebi v obliki odredbe, da se nekaj stori ali opusti.

V zvezi s tem enako varstvo, podeljeno imetniku nacionalne znamke znotraj Skupnosti, v skladu s členom 5(1) Direktive 89/104 o znamkah, na podlagi katerega taka znamka podeljuje imetniku pravico, „da tretjim osebam prepove“ njeno uporabo, izhaja iz splošnih načel, skupnih pravnim ureditvam držav članic v smislu člena 288, drugi odstavek, ES. Dejansko ima Direktiva 89/104 na področju znamk namen, da registrirane nacionalne znamke v vseh državah članicah uživajo enako varstvo in člen 5(1) te direktive znotraj Skupnosti usklajuje pravila o pravicah, ki jih podeljuje znamka. Poleg tega Uredba št. 40/94 o znamki Skupnosti, ki je na podlagi člena 249, drugi odstavek, ES v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah, v členu 98(1) določa, da če sodišča za znamke Skupnosti ugotovijo, da je toženec kršil – ali je grozila nevarnost, da bo kršil – znamko Skupnosti, izdajo odredbo, „ki tožencu prepoveduje nadaljevanje dejanj, s katerimi je kršil ali bi lahko kršil znamko Skupnosti“ in sprejmejo ukrepe, katerih cilj je zagotoviti, da se ta prepoved upošteva.

Čeprav se enako varstvo imetnika znamke v državah članicah izvede s postopkovnim ukrepom, s katerim pristojna nacionalna sodišča lahko izdajo sodbe, s katerimi toženi stranki prepovejo kršitev uveljavljanih pravic iz znamke, naj sodišče Skupnosti načeloma ne bi izključilo Skupnosti iz ustreznega postopkovnega ukrepa, zato ker ima izključno pristojnost odločati o odškodninskih tožbah za škodo, ki se lahko pripiše Skupnosti.

(Glej točke od 63 do 67.)

3.      Določbe člena 5(1)(b) Direktive 89/104 o znamkah in člena 9(1)(b) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti pogojujejo varstvo imetnika znamke, prvič, z obstojem verjetnosti zmede predvsem kot posledice enakosti ali podobnosti proizvodov ali storitev, ki jih zajemata sporna znamka in znak, in drugič, s tem, da se uporaba tretje osebe lahko opredeli kot „uporaba v gospodarskem prometu“.

Zato lahko uporaba znaka s strani Skupnosti za označitev projekta Skupnosti krši navedene določbe samo, če se ugotovi, da se je uporabljal za označitev proizvodov ali storitev, ki so podobne ali enake proizvodom in storitvam, ki jih zajemajo znamke, ki se jih uveljavlja, in da se je izvajala v okviru gospodarske dejavnosti z namenom pridobivanja ekonomske koristi.

(Glej točke 105 in 106, 111 in 114.)

4.      Samo dejanja ali ravnanja, ki jih je mogoče pripisati instituciji ali organu Skupnosti, so lahko podlaga za nepogodbeno odgovornost Skupnosti. Dejansko mora biti očitana škoda dovolj neposredna posledica očitanega ravnanja, to pomeni, da mora biti to ravnanje odločilni vzrok škode. Nasprotno pa ni naloga Skupnosti, da popravi vsako škodljivo posledico ravnanja svojih organov, četudi nepomembno.

Glede uporabe znaka, ki si ga je pridržala institucija za označitev projekta Skupnosti, s strani zasebnih podjetij, zainteresiranih za navedeni projekt v povezavi z njihovimi gospodarskimi dejavnostmi, je odgovornost Skupnosti podana samo, ko ta uporaba temelji na izbiri, ki so jo ta podjetja opravila neodvisno. Ker se domneva, da podjetja poznajo pravo Skupnosti in pravo znamk, se dejansko zdi primerno, da se jih glede na upoštevne pravne določbe obravnava kot odgovorna za lastno ravnanje na trgu. Tako izbiro podjetij bi bilo torej treba obravnavati kot neposreden in odločilen vzrok očitane škode, saj je morebitni prispevek Komisije k tej škodi preveč nepomemben, da bi se odgovornost zadevnih podjetij lahko prenesla na Komisijo.

(Glej točke 129 in 130, 132, 134 in 135.)

5.      V primeru škode, povzročene z ravnanjem institucij Skupnosti, katerega nezakonitost ni dokazana, je lahko podana nepogodbena odgovornost Skupnosti, če so kumulativno izpolnjeni pogoji glede obstoja dejanske škode, vzročne zveze med to škodo in ravnanjem institucij Skupnosti ter neobičajnosti in posebnosti zadevne škode. Škoda, ki jo lahko utrpijo gospodarski subjekti zaradi ukrepov institucij Skupnosti, je neobičajna, kadar presega meje gospodarskih tveganj, povezanih z dejavnostmi v zadevnem sektorju.

V zvezi s tem škode, povzročene z uporabo izraza za označitev projekta s strani institucije, ni mogoče obravnavati, kot da presega meje tveganj, povezanih z uporabo tega izraza v zvezi z znamkami, ker se je imetnik znamke z značilnostmi izbranega izraza prostovoljno izpostavil tveganju, da bi kdo drug lahko zakonito, torej brez poseganja v njegove pravice iz znamke, tak projekt poimenoval z istim znamenitim imenom.

(Glej točke od 147 do 150.)