SODBA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 31. marca 2022(*)
„Predhodno odločanje – Varstvo potrošnikov – Direktiva 2011/83/EU – Pravica do odstopa od pogodb, sklenjenih na daljavo, in pogodb, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov – Izjeme od pravice do odstopa – Člen 16(l) – Opravljanje storitev v povezavi z dejavnostmi za prosti čas – Pogodba, ki predvideva določen datum ali čas izvedbe – Zagotavljanje storitev izdajanja vstopnic – Posrednik, ki deluje v svojem imenu, a za račun organizatorja te dejavnosti za prosti čas – Tveganje, povezano z uveljavljanjem pravice do odstopa“
V zadevi C‑96/21,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Amtsgericht Bremen (okrajno sodišče v Bremnu, Nemčija) z odločbo z dne 8. januarja 2021, ki je na Sodišče prispela 16. februarja 2021, v postopku
DM
proti
CTS Eventim AG & Co. KGaA,
SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi N. Jääskinen, predsednik senata, M. Safjan (poročevalec) in N. Piçarra, sodnika,
generalna pravobranilka: L. Medina,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za CTS Eventim AG & Co. KGaA M. Schlingmann in M. Gerecke, Rechtsanwälte,
– za finsko vlado H. Leppo, A. Laine in S. Hartikainen, agenti,
– za Evropsko komisijo B.-R. Killmann in I. Rubene, agenta,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalne pravobranilke, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 16(l) Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2011, L 304, str. 64).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med osebo DM in družbo CTS Eventim AG & Co. KGaA (v nadaljevanju: CTS Eventim), ponudnikom storitev izdajanja vstopnic, glede obstoja pravice do odstopa od pogodbe, ki se nanaša na nakup vstopnic za koncert.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V uvodnih izjavah 4 in 49 Direktive 2011/83 je navedeno:
„(4) V skladu s členom 26(2) PDEU notranji trg zajema območje brez notranjih meja, na katerem so zagotovljeni prost pretok blaga, storitev in svoboda ustanavljanja. Uskladitev določenih vidikov potrošniških pogodb, sklenjenih na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, je nujna za spodbujanje dejanskega potrošniškega notranjega trga, na katerem bi vladalo pravo ravnovesje med visoko ravnjo varstva potrošnikov in konkurenčnostjo podjetij, obenem pa bi bilo zagotovljeno spoštovanje načela subsidiarnosti.
[…]
(49) Obstajati bi morale določene izjeme od pravice do odstopa, tako za pogodbe, sklenjene na daljavo, kot za pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov. […] Odobritev pravice do odstopa od pogodbe potrošniku bi lahko bila tudi neustrezna v primeru določenih storitev, za katere sklenitev pogodbe pomeni rezervacijo zmogljivosti, ki jih lahko trgovec le stežka zapolni, če bi se uveljavljala pravica do odstopa. Takšen primer bi lahko bila rezervacija hotela ali počitniške hiše ali kulturnega ali športnega dogodka.“
4 Člen 1 Direktive 2011/83, naslovljen „Predmet urejanja“, določa:
„Namen te direktive je z doseganjem visoke ravni varstva potrošnikov prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga, in sicer s približevanjem nekaterih vidikov zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s pogodbami, sklenjenimi med potrošniki in trgovci.“
5 Člen 2 te direktive, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:
„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
[…]
2. ,trgovec‘ pomeni vsako fizično osebo ali vsako pravno osebo, ne glede na to, ali je v javni ali zasebni lasti, ki deluje za namene v zvezi s trgovsko, poslovno, obrtno dejavnostjo ali poklicno dejavnostjo v povezavi s pogodbami, zajetimi s to direktivo, tudi če deluje prek osebe, ki nastopa v njegovem imenu ali po njegovem naročilu;
3. ,blago‘ pomeni vse premične in otipljive predmete, razen predmetov, prodanih v okviru izvršbe ali drugih sodnih ukrepov; za blago v smislu te direktive veljajo tudi voda, plin in električna energija, če se prodajajo v omejeni prostornini ali določeni količini;
[…]
5. ,prodajna pogodba‘ pomeni vsako pogodbo, v skladu s katero trgovec prenese ali se zaveže, da bo prenesel lastništvo nad blagom na potrošnika, potrošnik pa plača ali se zaveže, da bo plačal ceno blaga, vključno s kakršno koli pogodbo, katere predmet so blago in storitve;
6. ‚pogodba o opravljanju storitev‘ pomeni vsako pogodbo razen prodajne pogodbe, na podlagi katere trgovec opravi storitev za potrošnika ali se temu zaveže, potrošnik pa za to plača ceno ali se temu zaveže.
7. ,pogodba, sklenjena na daljavo‘, pomeni vsako pogodbo, sklenjeno med trgovcem ali potrošnikom v okviru organizirane prodaje na daljavo ali sistema izvajanja storitev brez hkratne fizične navzočnosti trgovca in potrošnika ter z izključno uporabo enega ali več sredstev za komuniciranje na daljavo do trenutka sklenitve pogodbe in vključno z njim;
[…]“
6 Člen 6 navedene direktive, naslovljen „Obveznosti glede informacij v zvezi s pogodbami, sklenjenimi na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov“, določa:
„1. Preden pogodba, sklenjena na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, ali kaka druga podobna ponudba, potrošnika zavezuje, trgovec potrošniku na jasen in razumljiv način zagotovi naslednje informacije:
[…]
(c) fizični naslov sedeža podjetja trgovca, njegovo telefonsko številko, številko faksa in elektronski naslov, kadar so na voljo, da bi lahko potrošnik hitro stopil v stik s trgovcem in učinkovito komuniciral z njim, po potrebi pa tudi fizični naslov in identiteto trgovca, v imenu katerega deluje;
(d) fizični naslov sedeža podjetja trgovca, če se razlikuje od naslova, podanega v skladu s točko (c), in, kadar je to primerno, trgovca, v imenu katerega deluje, na katerega lahko potrošnik naslovi morebitne pritožbe;
[…]“
7 Člen 9 iste direktive, naslovljen „Pravica do odstopa od pogodbe“, v odstavku 1 določa:
„Razen kadar se uporabljajo izjeme iz člena 16, ima potrošnik na voljo 14 dni, da brez obrazložitve odstopi od pogodbe, sklenjene na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov […].“
8 Člen 12(a) Direktive 2011/83, naslovljen „Učinki odstopa od pogodbe“, določa:
„Z uveljavitvijo pravice do odstopa od pogodbe prenehajo obveznosti pogodbenih strank:
(a) izvajanje pogodbe na daljavo ali pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov […].“
9 Člen 16 te direktive, naslovljen „Izjeme od pravice do odstopa od pogodbe“, določa:
,,Države članice ne zagotovijo pravice do odstopa od pogodbe iz členov 9 do 15 pri pogodbah, sklenjenih na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, kar zadeva:
[…]
(l) zagotavljanje nastanitve, ki ni za bivalne namene, opravljanje prevoza blaga, storitev najema avtomobilov, priprave in dostave hrane ali storitev v povezavi z dejavnostmi za prosti čas, če je v pogodbi predviden določen datum ali čas izvedbe;
[…]“
Nemško pravo
10 Člen 312g Bürgerliches Gesetzbuch (civilni zakonik), naslovljen „Pravica do odstopa od pogodbe“, določa:
„1. Pri pogodbah, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov, in pogodbah, sklenjenih na daljavo, ima potrošnik pravico do odstopa od pogodbe v skladu s členom 355.
2. Razen če se stranke niso dogovorile drugače, potrošnik nima pravice do odstopa od pogodbe pri teh pogodbah:
[…]
(9) pogodbah o opravljanju storitev zagotavljanja nastanitve, ki ni za bivalne namene, prevoza blaga, najema motornih vozil, dostave hrane ali o opravljanju drugih storitev v povezavi z dejavnostmi za prosti čas, če je v pogodbi predviden določen datum ali obdobje izvedbe,
[…].“
11 Člen 355 tega zakonika, naslovljen „Pravica do odstopa pri potrošniških pogodbah“, določa:
„1. Če se potrošniku z zakonom prizna pravica do odstopa od pogodbe na podlagi te določbe, potrošnik in trgovec nista več vezana na svoji izjavi volje za sklenitev pogodbe, če je potrošnik svojo izjavo volje preklical v določenem roku.
[…]“
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
12 Oseba DM je 12. novembra 2019 kot potrošnik prek platforme za spletno rezervacijo, ki jo upravlja družba CTS Eventim, ponudnica storitev izdajanja vstopnic, naročila vstopnice za koncert, ki ga je organizirala tretja oseba.
13 Ta koncert, ki bi moral potekati 24. marca 2020 v Brunswicku (Nemčija), je bil odpovedan zaradi upravnih omejitev, ki so jih nemški organi sprejeli v okviru pandemije covida-19. Kot je razvidno iz predložitvene odločbe, je mogoče, da bo ta koncert prestavljen na poznejši datum.
14 Oseba DM je 19. aprila 2020 od družbe CTS Eventim zahtevala povračilo nakupne cene vstopnic in dodatnih stroškov, in sicer v skupnem znesku 207,90 EUR. Predložitveno sodišče navaja, da je oseba DM s tem implicitno izjavila, da odstopa od svoje pogodbe, sklenjene z družbo CTS Eventim.
15 Družba CTS Eventim, ki deluje za račun organizatorja koncerta, je nato v skladu z nemško ureditvijo v zvezi z odpovedjo dejavnosti za prosti čas v okviru pandemije covida-19 osebi DM poslala bon v znesku 199 EUR, ki ga je izdal ta organizator in je ustrezal nakupni ceni vstopnic.
16 Oseba DM pred predložitvenim sodiščem od družbe CTS Eventim zahteva povračilo nakupne cene vstopnic in dodatnih stroškov.
17 Predložitveno sodišče, ki odloča o veljavnosti odstopa osebe DM od pogodbe, meni, da izjeme od pravice do odstopa od pogodbe iz člena 16(l) Direktive 2011/83 v postopku v glavni stvari ni mogoče uporabiti. Meni namreč, da naj bi bil do te izjeme upravičen le neposredni ponudnik storitve v povezavi z dejavnostmi za prosti čas, to je v obravnavani zadevi organizator koncerta, in ne ponudnik storitev izdajanja vstopnic, katerega dejavnost je omejena na prenos pravice do dostopa do tega koncerta. Predložitveno sodišče dodaja, da ima trgovec po odstopu od pogodbe, do katerega pride več mesecev pred datumom, predvidenim za to dejavnost, možnost rezervirane zmogljivosti izkoristiti drugače, tako da zadevne vstopnice proda drugim osebam.
18 V teh okoliščinah je Amtsgericht Bremen (okrajno sodišče v Bremnu, Nemčija) prekinilo odločanje in Sodišču predložilo to vprašanje za predhodno odločanje:
„Ali je treba člen 16(l), Direktive [2011/83] razlagati tako, da za izključitev pravice potrošnika do odstopa od pogodbe zadostuje, da trgovec storitve v povezavi z dejavnostmi za prosti čas za potrošnika ne opravi neposredno, temveč potrošniku proda pravico do dostopa do take storitve?“
Vprašanje za predhodno odločanje
19 Uvodoma je treba navesti, da mora Sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem iz člena 267 PDEU nacionalnemu sodišču podati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. Zato mora Sodišče po potrebi preoblikovati vprašanja, ki so mu bila predložena (sodba z dne 26. oktobra 2021, PL Holdings, C‑109/20, EU:C:2021:875, točka 34 in navedena sodna praksa).
20 Poleg tega je Sodišče pristojno predložitvenemu sodišču podati ugotovitve – ki izhajajo iz spisa v postopku v glavni stvari in iz stališč, ki so mu bila predložena – ki bi temu sodišču omogočile, da razsodi o sporu (glej v tem smislu sodbo z dne 24. februarja 2015, Grünewald, C‑559/13, EU:C:2015:109, točka 32 in navedena sodna praksa).
21 V obravnavani zadevi je treba poudariti, prvič, da je dejavnost družbe CTS Eventim omejena na prenos pravice do dostopa do dejavnosti za prosti čas, ki jo organizira tretja oseba, in da zato predložitveno sodišče meni, da ta družba storitve, povezane s to dejavnostjo, potrošniku ne zagotavlja neposredno, saj je le organizator koncerta neposredni izvajalec take storitve.
22 Predložitvena odločba ne vsebuje natančnih informacij o okviru, v katerem družba CTS Eventim opravlja svojo dejavnost, oziroma natančneje o pogodbenih določilih, ki urejajo razmerje med družbo CTS Eventim in organizatorjem koncerta, katerega odpoved je podlaga za spor o glavni stvari. Vendar je iz spisa, ki je na voljo Sodišču, in zlasti iz pisnega stališča, ki ga je predložila družba CTS Eventim, razvidno, da sta ti stranki povezani s pogodbenim razmerjem, v skladu s katerim družba CTS Eventim prodaja vozovnice v svojem imenu, vendar za račun organizatorja.
23 Po drugi strani je iz predložitvene odločbe razvidno, da je pogodba iz postopka v glavni stvari „pogodba, sklenjena na daljavo“, v smislu člena 2, točka 7, Direktive 2011/83, ker je bila sklenjena med osebo DM kot potrošnikom in družbo CTS Eventim kot trgovcem v smislu člena 2, točka 2, te direktive. Ta pojem se namreč ne nanaša samo na fizično ali pravno osebo, ki deluje za namene v zvezi s svojo trgovsko, poslovno, obrtno ali poklicno dejavnostjo v povezavi s pogodbami, zajetimi z navedeno direktivo, ampak tudi na fizično ali pravno osebo, ki deluje kot posrednik v imenu ali za račun tega trgovca (sodba z dne 24. februarja 2022, Tiketa, C‑536/20, EU:C:2022:112, točka 31).
24 Da bi se predložitvenemu sodišču zagotovil koristen odgovor, je treba torej vprašanje za predhodno odločanje razumeti tako, da se z njim v bistvu sprašuje, ali je treba člen 16(l) Direktive 2011/83 razlagati tako, da se izjema od pravice do odstopa od pogodbe iz te določbe lahko uveljavlja zoper potrošnika, ki je s posrednikom, ki deluje v svojem imenu, a za račun organizatorja dejavnosti za prosti čas, sklenil pogodbo na daljavo, ki se nanaša na pridobitev pravice do dostopa do te dejavnosti.
25 Členi od 9 do 15 Direktive 2011/83 potrošniku dajejo pravico do odstopa od pogodbe, med drugim po sklenitvi pogodbe, sklenjene na daljavo, v smislu člena 2, točka 7, te direktive, ter določajo pogoje in podrobna pravila za uveljavljanje te pravice.
26 Tako ima potrošnik v skladu s členom 9(1) Direktive 2011/83 načeloma na voljo 14 dni, da odstopi od pogodbe, sklenjene na daljavo, uveljavljanje pravice do odstopa od pogodbe pa v skladu s členom 12(a) te direktive povzroči prenehanje obveznosti pogodbenih strank, da navedeno pogodbo izvršijo.
27 Vendar člen 16 navedene direktive določa izjeme od te pravice do odstopa od pogodbe, med drugim v primeru opravljanja storitev v povezavi z dejavnostmi za prosti čas iz točke (l) tega člena, če je v pogodbi določen datum ali čas izvedbe.
28 Glede tega je treba najprej pojasniti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da če določbe prava Unije za določitev svojega pomena in obsega ne napotujejo na pravo držav članic, jih je treba v vsej Evropski uniji razlagati avtonomno in enotno, in sicer ob upoštevanju ne le besedila teh določb, ampak tudi njihovega okvira in cilja, ki ga uresničuje zadevna ureditev (glej v tem smislu sodbo z dne 21. oktobra 2020, Möbel Kraft, C‑529/19, EU:C:2020:846, točka 21 in navedena sodna praksa).
29 Iz tega sledi, da pravna narava, ki je v nacionalnem pravu pripisana storitvi, ki jo trgovec opravi za potrošnika, nikakor ne more vplivati na razlago člena 16(l) Direktive 2011/83.
30 Kar na prvem mestu zadeva vprašanje, ali to, da posrednik, ki deluje za račun organizatorja dejavnosti za prosti čas, na potrošnika prenese pravico do dostopa do te dejavnosti, pomeni opravljanje storitev v povezavi z dejavnostmi za prosti čas v smislu člena 16(l) Direktive 2011/83, je treba na eni strani preveriti, ali je tako pogodbeno razmerje med posrednikom in potrošnikom lahko zajeto s pojmom „pogodba o opravljanju storitev“, opredeljenim v členu 2, točka 6, te direktive.
31 Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je ta pojem opredeljen široko, tako da pomeni vsako pogodbo razen prodajne pogodbe v smislu člena 2, točka 5, Direktive 2011/83, na podlagi katere trgovec opravi storitev za potrošnika ali se temu zaveže, potrošnik pa za to plača ceno ali se temu zaveže (glej v tem smislu sodbo z dne 14. maja 2020, NK (Projekt enodružinske hiše), C‑208/19, EU:C:2020:382, točka 62 in navedena sodna praksa).
32 V skladu s členom 2, točka 5, Direktive 2011/83 pojem „prodajna pogodba“ pomeni vsako pogodbo, v skladu s katero trgovec lastništvo nad blagom prenese na potrošnika ali se zaveže, da ga bo prenesel, potrošnik pa plača ceno blaga ali se zaveže, da jo bo plačal, vključno s kakršno koli pogodbo, katere predmet so blago in storitve. Poleg tega je pojem „blago“ v členu 2, točka 3, te direktive opredeljen tako, da se načeloma nanaša na vse premične in otipljive predmete, razen predmetov, prodanih v okviru izvršbe ali drugih sodnih ukrepov.
33 V obravnavani zadevi je iz predložitvene odločbe razvidno, da se pogodbeno razmerje med osebo DM in družbo CTS Eventim nanaša na prenos pravice do dostopa do dejavnosti za prosti čas, ki je zapisana na vstopnicah iz spora o glavni stvari, ta pravica pa je bistvena obveznost te družbe.
34 Zato je treba ugotoviti, da tako pogodbeno razmerje, ki se v bistvu nanaša na prenos pravice, in ne stvari, privzeto spada v okvir pojma „pogodba o opravljanju storitev“ v smislu člena 2, točka 6, Direktive 2011/83. Tako to, da jo opravi trgovec, pomeni opravljanje storitev v smislu člena 16(l) te direktive.
35 V zvezi s tem je treba pojasniti, da dejstvo, da se pravica ali dovoljenja ugotavljajo z dokumenti, ki so lahko kot taki predmet trgovine, ne zadošča za to, da bi ti predmeti spadali na področje uporabe določb Pogodbe o prostem pretoku blaga namesto določb o svobodi opravljanja storitev (glej v tem smislu sodbo z dne 21. oktobra 1999, Jägerskiöld, C‑97/98, EU:C:1999:515, točki 35 in 36).
36 Na drugi strani je treba preveriti, ali je prenos pravice do dostopa do dejavnosti za prosti čas prek posrednika, ki deluje za račun organizatorja te dejavnosti, mogoče šteti za storitev, ki je z njo v povezavi v smislu člena 16(l) Direktive 2011/83.
37 V zvezi s tem iz sodne prakse Sodišča izhaja, da različne kategorije storitev, ki so naštete v tej določbi, ustrezajo sektorskim izjemam, ki se v splošnem nanašajo na storitve, opravljane v zadevnih sektorjih, razen storitev, katerih izvajanje ni vezano na določen datum ali čas izvedbe (glej po analogiji sodbo z dne 10. marca 2005, EasyCar, C‑336/03, EU:C:2005:150, točki 22 in 24).
38 Ker člen 16(l) Direktive 2011/83 tako načeloma zajema vse storitve, ki se opravljajo v sektorju dejavnosti za prosti čas, iz uporabe izraza „v povezavi“ izhaja, da izjema iz te določbe ni omejena le na storitve, ki se neposredno nanašajo na opravljanje dejavnosti za prosti čas kot take.
39 Zato je treba ugotoviti, da prenos pravice do dostopa za dejavnosti za prosti čas sam po sebi pomeni storitev v povezavi s to dejavnostjo v smislu člena 16(l) Direktive 2011/83.
40 Iz besedila te določbe pa ne izhaja, v kolikšnem obsegu lahko tako storitev, čeprav ta spada na področje uporabe navedene določbe, zagotavlja druga oseba, ki ni organizator te dejavnosti za prosti čas.
41 Glede tega je, kar zadeva kontekst člena 16(l) Direktive 2011/83, treba navesti, da mora v skladu s členom 6(1)(c) in (d) te direktive vsak trgovec, preden pogodba, sklenjena na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, ali kaka druga podobna ponudba potrošnika zavezuje, tega potrošnika ustrezno obvestiti o identiteti trgovca, za račun katerega deluje.
42 Tako Direktiva 2011/83 izrecno določa možnost, da lahko pogodbo, ki spada na njeno področje uporabe, trgovec sklene v okviru izvajanja pogodbenega razmerja, v katerem deluje za račun drugega trgovca.
43 Iz tega sledi, da okoliščina, da storitve ne opravlja organizator dejavnosti za prosti čas sam, temveč posrednik, ki deluje za njegov račun, ne nasprotuje temu, da se za tako storitev lahko šteje, da je v povezavi z navedeno dejavnostjo.
44 Poleg tega je treba v zvezi s ciljem, ki se uresničuje s členom 16(l) Direktive 2011/83, navesti, da je, kot je razvidno iz uvodne izjave 49 te direktive, navedeni cilj zaščita trgovca pred tveganjem, povezanim z rezervacijo nekaterih zmogljivosti, ki jih lahko ta trgovec le stežka zapolni, če bi se uveljavljala pravica do odstopa, med drugim za kulturne ali športne dogodke.
45 Iz sodne prakse Sodišča izhaja tudi, da je namen člena 16(l) Direktive 2011/83 zlasti vzpostaviti varstvo interesov ponudnikov nekaterih storitev, da ti ne bi bili nesorazmerno oškodovani zaradi odpovedi – brez povrnitve stroškov in navedbe razlogov – storitve, za katero je bila opravljena predhodna rezervacija, ker je potrošnik tik pred časom, določenim za opravo te storitve, odstopil od pogodbe (glej po analogiji sodbo z dne 10. marca 2005, EasyCar, C‑336/03, EU:C:2005:150, točka 28).
46 Iz prejšnjih dveh točk izhaja, da se izjema od pravice do odstopa od pogodbe, določena v tej določbi, lahko uporablja le za storitve, ki se opravljajo v okviru izvrševanja pogodbene obveznosti do potrošnika, katere prenehanje z odstopom od pogodbe v skladu s členom 12(a) Direktive 2011/83 bi povzročilo tveganje, povezano z rezervacijo tako sproščenih zmogljivosti organizatorja zadevne dejavnosti.
47 Zato lahko prenos pravice do dostopa do zadevne dejavnosti, ki ga opravi posrednik, pomeni storitev v povezavi s to dejavnostjo v smislu člena 16(l) Direktive 2011/83 le, če organizator navedene dejavnosti nosi to tveganje.
48 V zvezi s tem je vprašanje, ali bi lahko trgovec na dan, ko potrošnik uveljavi svojo pravico do odstopa od pogodbe, zmogljivosti, ki bi se sprostile zaradi uveljavitve te pravice, morebiti zapolnil drugače, zlasti s ponovno prodajo zadevnih vstopnic drugim strankam, brezpredmetno. Uporaba člena 16(l) Direktive 2011/83 namreč ne more biti odvisna od take presoje okoliščin posameznega primera.
49 V obravnavani zadevi je iz spisa, ki je na voljo Sodišču, razvidno, da v skladu s pogodbenimi določili iz pogodbe med družbo CTS Eventim in organizatorjem koncerta, katerega odpoved je podlaga za spor o glavni stvari, ta organizator družbi CTS Eventim ne more pripisati nikakršne odgovornosti v primeru zahteve kupca za povračilo cene vstopnice. Tako bi moral v primeru odstopa od pogodbe, ki je predmet spora o glavni stvari, po odstopu osebe DM od pogodbe organizator koncerta tej osebi povrniti nakupno ceno vozovnic, kupljenih od družbe CTS Eventim.
50 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, prenos – z družbe CTS Eventim na osebo DM – pravice do dostopa do koncerta, katerega odpoved je podlaga za spor o glavni stvari, storitev v povezavi z dejavnostmi za prosti čas v smislu člena 16(l) Direktive 2011/83.
51 Kar na drugi strani zadeva vprašanje, ali je treba za pogodbo, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, šteti, da je v njej predviden določen datum ali čas izvedbe, je treba ugotoviti, da mora biti pogodba, ki se nanaša na odstop pravice do dostopa do dejavnosti za prosti čas, nujno izpolnjena v obdobju med časom prenosa in časom, ko poteka dejavnost, dostop do katere omogoča ta pravica.
52 V zvezi s tem je brezpredmetno, ali pravico do dostopa prenese sam organizator dejavnosti za prosti čas ali posrednik.
53 Zato je za pogodbo, ki se nanaša na odstop pravice do dostopa do dejavnosti za prosti čas, ki jo sklene posrednik, ki deluje v svojem imenu, vendar za račun organizatorja te dejavnosti, treba šteti, da predvideva določen datum ali čas izvedbe, kadar je za to dejavnost predvideno, da mora potekati na določen datum ali čas.
54 Kot pa je razvidno iz predložitvene odločbe, je v postopku v glavni stvari koncert, dostop do katerega omogoča pravica, ki jo je družba CTS Eventim prenesla na osebo DM, predviden na točno določen dan.
55 Glede na vse zgoraj navedeno je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 16(l) Direktive 2011/83 razlagati tako, da se izjema od pravice do odstopa od pogodbe iz te določbe lahko uveljavlja zoper potrošnika, ki je s posrednikom, ki deluje v svojem imenu, a za račun organizatorja dejavnosti za prosti čas, sklenil pogodbo na daljavo, ki se nanaša na pridobitev pravice do dostopa do te dejavnosti, kadar bi, prvič, prenehanje obveznosti izvršitve te pogodbe v razmerju do potrošnika zaradi odstopa, določeno v členu 12(a) te direktive, za organizatorja zadevne dejavnosti povzročilo tveganje, povezano z rezervacijo s tem sproščenih zmogljivosti, in drugič, kadar je za dejavnost za prosti čas, do katere ta pravica omogoča dostop, predvideno, da bo potekala na določen datum ali čas.
Stroški
56 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo:
Člen 16(l) Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta je treba razlagati tako, da se izjema od pravice do odstopa od pogodbe iz te določbe lahko uveljavlja zoper potrošnika, ki je s posrednikom, ki deluje v svojem imenu, a za račun organizatorja dejavnosti za prosti čas, sklenil pogodbo na daljavo, ki se nanaša na pridobitev pravice do dostopa do te dejavnosti, kadar bi, prvič, prenehanje obveznosti izvršitve te pogodbe v razmerju do potrošnika zaradi odstopa, določeno v členu 12(a) te direktive, za organizatorja zadevne dejavnosti povzročilo tveganje, povezano z rezervacijo s tem sproščenih zmogljivosti, in drugič, kadar je za dejavnost za prosti čas, do katere ta pravica omogoča dostop, predvideno, da bo potekala na določen datum ali čas.
Podpisi