SKLEP PREDSEDNIKA SPLOŠNEGA SODIŠČA
z dne 11. marca 2013(*)
„Začasna odredba – Javna naročila storitev – Postopek javnega razpisa – Storitve jezikovnega usposabljanja – Zavrnitev ponudbe ponudnika – Predlog za odlog izvršitve in izdajo začasnih odredb – Izguba priložnosti – Neobstoj resne in nepopravljive škode – Neobstoj nujnosti“
V zadevi T‑4/13 R,
Communicaid Group Ltd s sedežem v Londonu (Združeno kraljestvo), ki jo zastopajo C. Brennan, solicitor, F. Randolph, QC, in M. Gray, barrister,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata S. Delaude in S. Lejeune, zastopnici, skupaj s P. Wytinckom, odvetnikom,
tožena stranka,
zaradi predloga, ki se na eni strani nanaša na zadržanje izvršitve sklepov Komisije o zavrnitvi ponudb tožeče stranke za več sklopov v okviru javnega razpisa v zvezi z okvirnimi pogodbami za zagotavljanje jezikovnih usposabljanj za uslužbence institucij, organov in agencij Evropske unije v Bruslju (Belgija), na drugi strani pa na prepoved Komisiji, da bi z izbranim ponudnikom sklenila pogodbe za zadevne sklope,
PREDSEDNIK SPLOŠNEGA SODIŠČA
sprejema naslednji
Sklep
Dejansko stanje, postopek in predlogi strank
1 Tožeča stranka, Communicaid Group Ltd, je družba angleškega prava, ki že nekaj let zagotavlja storitve jezikovnih tečajev več institucijam, organom in agencijam Evropske unije (zagotavljanje izvajalcev usposabljanja in jezikovnega gradiva), trenutno na podlagi okvirnega sporazuma, ki velja do meseca julija 2013.
2 Evropska komisija je 6. marca 2012 z razpisom za oddajo javnega naročila objavila javni razpis glede (večkratnih) okvirnih pogodb o jezikovnem usposabljanju za uslužbence institucij, organov in agencij Evropske unije v Bruslju (Belgija) (z opravilno številko HR/R3/PR/2012/002). Naročilo je bilo razdeljeno na več sklopov, pri čemer je vsak ponudnik lahko predložil ponudbe za enega ali več sklopov. Sklopi od št. 1 do št. 9 so se nanašali na predvidene obsege ur ali števila licenc za celoto navedenih storitev, sklop št. 10 pa se je nanašal na spletne jezikovne tečaje („e‑learning“). V razpisu za oddajo javnega naročila je bilo določeno, da bo za vsak sklop sklenjena večkratna okvirna pogodba po kaskadnem sistemu z največ tremi družbami ali skupinami za največ 4 leta.
3 Za zadevno javno naročilo je bil določen omejeni postopek in bi moralo biti oddano na podlagi ekonomsko najugodnejše ponudbe, ugotovljene z uporabo meril iz razpisne dokumentacije, namen pa je bil izbrati kandidate, ki bi prejeli razpisno dokumentacijo in bili povabljeni k oddaji ponudbe. Pred povabilom k oddaji ponudbe so morali potencialni ponudniki – v skladu z razpisom za oddajo javnega naročila in členom 136(2) Uredbe Komisije (ES, Euratom) št. 2342/2002 z dne 23. decembra 2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 145) – zlasti dokazati ekonomsko in finančno sposobnost za izvedbo javnega naročila, drugače so bili izključeni iz postopka.
4 Tožeča stranka je bila z dopisom z dne 30. maja 2012 povabljena k oddaji ponudbe za sklope št. 1, 2, 4, 5 in od št. 7 do št. 10. Odzvala se je z oddajo ločenih ponudb za vsak od teh sklopov, razen za sklop št. 10. Nato je Komisija 30. oktobra 2012 na tožečo stranko z ločenimi dopisi naslovila sedem sklepov za vsak sklop, za katerega je tožeča stranka oddala ponudbo, iz katerih je bilo razvidno, da je bila tožeča stranka vsakič, razen za sklop št. 5, za kateri je bila uvrščena kot prva, uvrščena na drugo mesto za ponudnico družbo CLL-Allingua, ki je torej pridobila zadevnih šest sklopov (v nadaljevanju: izpodbijani sklepi).
5 Tožeča stranka je po prejetju izpodbijanih sklepov od Komisije zahtevala informacije o značilnostih in prednostih ponudb družbe CLL-Allingua in o oceni njene ponudbe ter podroben povzetek odgovorov družbe CLL-Allingua glede cen. Poleg tega je navedla nekatere težave. Tako je med drugim zatrjevala, da se je nekdanji uslužbenec Komisije, ki je bil zaposlen v kadrovski službi nekaj mesecev pred objavo razpisa za oddajo spornega javnega naročila in je sodeloval v komisijah za ocenjevanje v primerljivih postopkih javnega razpisa glede pogodb o jezikovnih storitvah za institucije Unije v Luxembourgu (Luksemburg), zaposlil pri družbi CLL-Allingua, potem ko je bil udeležen pri pripravi ponudb te družbe. V teh okoliščinah je tožeča stranka od Komisije zahtevala pojasnila glede vpletenosti te osebe v postopek javnega razpisa pred njenim odhodom s Komisije in po njem. Komisija je v odgovoru navedla, da je zadevna oseba zapustila kadrovsko službo pred javnim razpisom in da ni poskušala vzpostaviti stika s Komisijo, tako da ni nastal nikakršen konflikt interesov.
6 Tožeča stranka je poleg tega podvomila o ekonomski in finančni sposobnosti družbe CLL-Allingua za izvedbo zadevnega naročila. Ker je izbrani ponudnik redno posloval z velikimi izgubami, naj ne bi izpolnjeval prvotnih zahtev iz razpisa za oddajo javnega naročila. Nazadnje, ob upoštevanju metodologije ocenjevanja in ocenjevalnih listov, ki jih je pripravila komisija za ocenjevanje, naj bi bilo jasno, da je bilo v izpodbijanih sklepih storjenih več očitnih napak pri presoji glede vsakega od meril, ki so bila podlaga za oceno kakovosti oddanih ponudb.
7 Tožeča stranka ni bila zadovoljna z odgovori Komisije, zato je 9. januarja 2013 v tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti izpodbijanih sklepov. Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja tri tožbene razloge, od katerih se prvi nanaša na kršitev načel preglednosti, prepovedi diskriminacije in enakega obravnavanja zaradi vloge zgoraj omenjenega nekdanjega uslužbenca Komisije (glej točko 5 zgoraj), drugi na nespoštovanje pravil o primernosti ekonomske in finančne zmogljivosti ponudnikov v zvezi z družbo CLL-Allingua (glej točko 6 zgoraj), tretji pa na več napak pri presoji, ki jih je storila komisija za ocenjevanje (glej točko 6 zgoraj).
8 Tožeča stranka je 10. januarja 2013 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča z ločeno vlogo vložila ta predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem predsedniku Splošnega sodišča v bistvu predlaga, naj:
– odloži izvršitev izpodbijanih sklepov, dokler se Splošno sodišče ne izreče o tožbi v glavni stvari;
– prepove Komisiji, da bi z družbo CLL-Allingua sklenila pogodbe za sklope št. 1, 2, 4 in od št. 7 do št. 9 ali da bi jih izvršila, če bi že bile sklenjene.
9 Komisija v stališčih glede predloga za izdajo začasne odredbe, ki jih je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 1. februarja 2013, predsedniku Splošnega sodišča v bistvu predlaga, naj:
– predlog za izdajo začasne odredbe zavrne;
– tožeči strani naloži plačilo stroškov.
10 V njih med drugim navaja, da so bile v mesecu decembru 2012 z izbranimi ponudniki sklenjene vse pogodbe, izbrane v spornem postopku javnega razpisa, tudi pogodba s tožečo stranko za sklop št. 5.
11 Tožeča stranka se je z vlogo z dne 8. februarja 2013 opredelila do stališč Komisije, ta pa se je odzvala z vlogo z dne 15. februarja 2013.
Pravo
12 Iz povezanih določb členov 278 PDEU in 279 PDEU na eni ter člena 256(1) PDEU na drugi strani je razvidno, da lahko sodnik za začasne odredbe, če presodi, da to zahtevajo okoliščine, odredi odlog izvršitve akta, ki se izpodbija pred Splošnim sodiščem, ali izda potrebne začasne odredbe. Vendar člen 278 PDEU določa načelo, da tožbe nimajo odložilnega učinka, saj za akte institucij, organov, uradov in agencij Unije velja domneva zakonitosti. Zato lahko sodnik za začasne odredbe le izjemoma odredi odlog izvršitve takega akta ali sprejme začasne odredbe (glej v tem smislu sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 17. decembra 2009 v zadevi Vereniging Milieudefensie in Stichting Stop Luchtverontreiniging Utrecht proti Komisiji, T‑396/09 R, neobjavljen v ZOdl., točka 31 in navedena sodna praksa).
13 Poleg tega člen 104(2) Poslovnika Splošnega sodišča določa, da je treba v predlogu za izdajo začasne odredbe navesti predmet spora, okoliščine, iz katerih izhaja nujnost, ter dejanske in pravne razloge, ki na prvi pogled izkazujejo utemeljenost predlagane začasne odredbe. Tako lahko sodnik za začasne odredbe odredi odlog izvršitve in sprejme druge začasne odredbe, če je ugotovljeno, da je njihova odreditev na prvi pogled dejansko in pravno upravičena (fumus boni juris) in da so nujne, torej, da jih je treba zaradi preprečitve nastanka velike in nepopravljive škode za interese stranke, ki jih predlaga, izdati in morajo učinkovati pred odločitvijo o tožbi v glavni stvari. Ti pogoji so kumulativni, zato je treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti, kadar kateri od njih ni izpolnjen (sklep predsednika Sodišča z dne 14. oktobra 1996 v zadevi SCK in FNK proti Komisiji, C‑268/96 P(R), Recueil, str. I‑4971, točka 30).
14 V okviru celovitega preizkusa ima sodnik za začasne odredbe široko diskrecijsko pravico in je prost pri tem, da glede na posebnosti posamezne zadeve določi način, na kateri je treba preizkusiti izpolnitev teh različnih pogojev, in vrstni red preizkusa, saj mu nobeno pravno pravilo ne nalaga vnaprej določene sheme analize za presojo potrebe po začasnem odločanju (sklepa predsednika Sodišča z dne 19. julija 1995 v zadevi Komisija proti Atlantic Container Line in drugim, C‑149/95 P(R), Recueil, str. I‑2165, točka 23, in z dne 3. aprila 2007 v zadevi Vischim proti Komisiji, C‑459/06 P(R), neobjavljen v ZOdl., točka 25). Sodnik za začasne odredbe po potrebi tudi tehta zadevne interese (sklep predsednika Sodišča z dne 23. februarja 2001 v zadevi Avstrija proti Svetu, C‑445/00 R, Recueil, str. I‑1461, točka 73).
15 Sodnik za začasne odredbe glede na vse elemente iz spisa meni, da ima vse potrebne elemente za odločitev o tem predlogu za izdajo začasne odredbe, pri čemer ni potrebe, da bi se prej pridobila ustna pojasnila strank.
16 V okoliščinah obravnavane zadeve je treba najprej preizkusiti, ali je izpolnjen pogoj nujnosti.
17 Tožeča stranka zatrjuje obstoj dejanske in neposredne nevarnosti, da bo utrpela resno in nepopravljivo škodo, če predlagane začasne odredbe ne bi bile sprejete. Po njenem mnenju je namreč zelo verjetno, da bodo pogodbe, sklenjene z družbo CLL-Allingua za sporne sklope, izvršene pred izrekom sodbe o glavni stvari. Poleg tega naj bi bilo malo verjetno, da bi Komisija organizirala nov postopek javnega razpisa, če bi bili izpodbijani sklepi razglašeni za nične, tako da škoda, ki bi jo utrpela tožeča stranka, s tem ne bi mogla biti povrnjena. Tožeča stranka s sklicevanjem na sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 20. julija 2006 v zadevi Globe proti Komisiji (T‑114/06 R, ZOdl., str. II‑2627, točka 117) dodaja, da je zelo težko ali celo nemogoče oceniti možnost za pridobitev zadevnega naročila in s potrebno natančnostjo ovrednotiti škodo zaradi njene izgube.
18 Tožeča stranka v zvezi z izgubo dobička, ki naj bi ji nastala zaradi izpodbijanih sklepov, zatrjuje, da ji pogodbe, sklenjene z institucijami, organi in agencijami Unije že dolgo omogočajo realizacijo okoli [zaupno] %(1) prometa in so tako pomemben vir pokrivanja splošnih stroškov njene skupine. V primeru pridobitve zadevnega naročila naj bi bilo z izvršitvijo posledično sklenjenih pogodb zagotovljenih [zaupno] % prometa njene skupine. Predvideni dobiček njene skupine za naslednja tri leta naj bi se neposredno zaradi izpodbijanih sklepov z [zaupno] EUR zmanjšal na [zaupno] EUR, kar pomeni [zaupno]‑odstotni padec dobičkonosnosti in približni povprečni letni dobiček [zaupno] EUR na leto ([zaupno] deljeno s 3), ki naj ne bi zadostoval za [zaupno].
19 Tožeča stranka pojasnjuje, da [zaupno].
20 Tožeča stranka se boji tudi, da bi nastala resna in nepopravljiva škoda njenemu ugledu. Okvirne pogodbe o zagotavljanju jezikovnega usposabljanja za uslužbence institucij, organov in agencij Unije v Bruslju naj bi bile namreč najpomembnejše in najprestižnejše pogodbe te vrste na evropski ravni. Tožeča stranka naj bi se pri pripravi ponudb za druga naročila v veliki meri sklicevala na izkušnje in znanje, ki jih pridobiva v okviru jezikovnega usposabljanja znotraj institucij Unije, saj njena skupina že vrsto let zagotavlja storitve kakovostnega jezikovnega usposabljanja v okviru primerljivih pogodb. Nazadnje, tožeča stranka naj bi bila v slabšem konkurenčnem položaju kot družba CLL-Allingua, ker je ta dobila zadevno naročilo in se lahko sklicuje nanj v konkurenčne namene, čeprav naj bi bilo na podlagi resnih razlogov mogoče sklepati, da ji to naročilo ne bi smelo biti oddano.
21 V zvezi s tem je treba opozoriti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso nujnost predloga za izdajo začasne odredbe presoja glede na potrebo po začasnem odločanju, da stranka, ki predlaga začasno odredbo, ne bi utrpela resne in nepopravljive škode (sklep predsednika Sodišča z dne 18. oktobra 1991 v zadevi Abertal in drugi proti Komisiji, C‑213/91 R, Recueil, str. I‑5109, točka 18; sklepa predsednika Splošnega sodišča z dne 19. decembra 2001 v združenih zadevah Government of Gibraltar proti Komisiji, T‑195/01 R in T‑207/01 R, Recueil, str. II‑3915, točka 95, in z dne 3. decembra 2002 v zadevi Neue Erba Lautex proti Komisiji, T‑181/02 R, Recueil, str. II‑5081, točka 82). Vendar ne zadošča zatrjevanje, da je izvršitev akta, katerega odlog izvršitve se predlaga, takojšnja, ampak mora ta stranka predložiti resen dokaz za to, da ne more čakati do konca postopka v zvezi s tožbo v glavni stvari, ne da bi utrpela tako škodo (sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 25. junija 2002 v zadevi B proti Komisiji, T‑34/02 R, Recueil, str. II‑2803, točka 85). Čeprav neizogibnosti škode ni treba dokazati z gotovostjo, mora biti njeno uresničenje kljub temu predvidljivo z dovolj visoko stopnjo verjetnosti (sklep predsednika Sodišča z dne 14. decembra 1999 v zadevi HFB in drugi proti Komisiji, C‑335/99 P(R), Recueil, str. I‑8705, točka 67, in zgoraj navedeni sklep Neue Erba Lautex proti Komisiji, točka 83).
22 Prav tako se v skladu z ustaljeno sodno prakso finančna škoda, razen v izjemnih okoliščinah, ne šteje za nepopravljivo ali vsaj težko popravljivo, ker je lahko na splošno predmet naknadne finančne kompenzacije. V takem primeru je predlagana začasna odredba upravičena, če se izkaže, da bi se brez nje tožeča stranka znašla v položaju, v katerem bi bil lahko pred sprejetjem odločitve, s katero bi se končal postopek v glavni stvari, ogrožen njen finančni obstoj, ali da bi se njen tržni delež nepopravljivo in občutno spremenil, zlasti glede na velikost njenega podjetja (glej sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 28. aprila 2009 v zadevi United Phosporus proti Komisiji, T‑95/09 R, neobjavljen v ZOdl., točke od 33 do 35 in navedena sodna praksa).
23 Tožeča stranka se v zvezi s finančno škodo, ki se zatrjuje v obravnavani zadevi, sicer pritožuje nad slabšim konkurenčnim položajem v primerjavi z družbo CLL‑Allingua, ker je ta pridobila zadevno naročilo, vendar pa ne navaja izgube tržnega deleža v sektorju storitev jezikovnega usposabljanja. Glede tega ni predložila nobenega številčnega podatka niti ni dokazala, da zaradi strukturnih in pravnih ovir ne bi mogla ponovno pridobiti znatnega dela izgubljenega tržnega deleža (glej v tem smislu sklep predsednika Sodišča z dne 24. marca 2009 v zadevi Cheminova in drugi proti Komisiji, C‑60/08 P(R), neobjavljen v ZOdl., točka 64). Takšne morebitno utrpele škode torej ni mogoče šteti za nepopravljivo.
24 V zvezi s trditvijo tožeče stranke, da bi se v primeru zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe znašla v položaju [zaupno], je treba opozoriti, da mora sodnik za začasne odredbe pri presoji, ali je zatrjevana škoda resna in nepopravljiva in je torej upravičeno izjemoma sprejeti predlagano začasno odredbo, vsekakor imeti na voljo konkretne in natančne navedbe, podprte s podrobnimi dokumenti, iz katerih je razviden finančni položaj stranke, ki predlaga začasno odredbo, in ki omogočajo presojo natančnih posledic, ki bi verjetno nastale ob nesprejetju predlaganih odredb. Stranka, ki predlaga začasno odredbo, mora tako predložiti z dokazili podprte informacije, na podlagi katerih si je mogoče ustvariti resnično in celovito sliko njenega finančnega položaja (glej v tem smislu sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 7. maja 2010 v zadevi Almamet proti Komisiji, T‑410/09 R, neobjavljen v ZOdl., točke 32, 57 in 61, potrjen v postopku na drugi stopnji s sklepom predsednika Sodišča z dne 16. decembra 2010 v zadevi Almamet proti Komisiji, C‑373/10 P(R), neobjavljen v ZOdl., točka 24).
25 To resnično in celovito sliko je treba poleg tega prikazati v besedilu predloga za izdajo začasne odredbe. Ta predlog mora namreč biti dovolj jasen in natančen, da lahko že samo na njegovi podlagi tožena stranka pripravi svoja stališča, sodnik za začasne odredbe pa odloči o njem – če je potrebno, brez dodatnih informacij – ker morajo temeljni dejanski in pravni elementi, na katerih predlog temelji, skladno in razumljivo izhajati iz besedila predloga za izdajo začasne odredbe (sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 31. avgusta 2010 v zadevi Babcock Noell proti Entreprise commune Fusion for Energy, T‑299/10 R, neobjavljen v ZOdl., točka 17; glej tudi sklep predsednika Sodišča z dne 30. aprila 2010 v zadevi Ziegler proti Komisiji, C‑113/09 P(R), neobjavljen v ZOdl., točka 13). Poleg tega morajo biti navedbe, s katerimi se dokazuje resnična in celovita slika, podprte s podrobnimi dokumenti, ki jih potrdi neodvisni izvedenec zunaj tožeče stranke, s katerimi je mogoče preveriti resničnost teh navedb (glej v tem smislu sklepe predsednika Splošnega sodišča z dne 15. januarja 2001 v zadevi Le Canne proti Komisiji, T‑241/00 R, Recueil, str. II‑37, točka 35; z dne 13. oktobra 2006 v zadevi Vischim proti Komisiji, T‑420/05 R II, ZOdl., str. II‑4085, točka 83, in z dne 15. marca 2010 v zadevi GL2006 Europe proti Komisiji, T‑435/09 R, neobjavljen v ZOdl., točka 34).
26 V obravnavani zadevi je tožeča stranka res predložila celo vrsto številčnih podatkov, da bi dokazala obseg upada prometa in izgubo dobička v primeru, da ji ne bi bilo oddano zadevno naročilo. Vendar pa v predlogu za izdajo začasne odredbe ni navedla popolnih informacij o strukturi svojega podjetja. Tako ni pojasnila, kako na njen finančni položaj vpliva okoliščina, ki jo je izpostavila Komisija in ki je tožeča stranka ni izpodbijala, da kot izvajalce jezikovnih usposabljanj zaposluje skoraj izključno zunanje sodelavce, ne pa delavcev s pogodbami za nedoločen čas. Taka struktura tožeči strani na prvi pogled omogoča, da se upadu naročil prilagodi brez skrbi za kritje visokih fiksnih stroškov, tako da med obdobjem zmanjšane aktivnosti preprosto ne uporabi storitev zunanjih sodelavcev. Zato ji izguba zadevnega naročila ne bi smela povzročiti skoraj nobenih stroškov za zaposlene, ki bi ogrožali njeno finančno preživetje. Vsekakor bi morala tožeča stranka z računovodskimi listinami, ki bi jih potrdil neodvisni in zunanji izvedenec, pojasniti, zakaj kljub takšni strukturi njenega podjetja [zaupno].
27 Poleg tega tožeča stranka izrecno priznava [zaupno].
28 Vsekakor je treba opozoriti, da bi tožeča stranka zatrjevano škodo utrpela zaradi postopka javnega razpisa za oddajo javnega naročila. Namen tega postopka pa je omogočiti zadevnemu organu, da med več konkurenčnimi ponudbami izbere tisto, ki se mu zdi najskladnejša z vnaprej določenimi merili za izbor, pri čemer ima ta organ široko diskrecijsko pravico. Podjetje, ki sodeluje v takem postopku, zato nikoli ne more imeti absolutnega jamstva, da bo naročilo oddano njemu, ampak mora vedno upoštevati, da bo lahko oddano drugemu ponudniku. V teh okoliščinah so negativne finančne posledice za zadevno podjetje zaradi zavrnitve njegove ponudbe del običajnega poslovnega tveganja, s katerim se mora soočiti vsako podjetje na trgu (glej sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 25. januarja 2012 v zadevi Euris Consult proti Parlamentu, T‑637/11 R, točka 19 in navedena sodna praksa).
29 Zato je izguba priložnosti za pridobitev in izvedbo javnega naročila neločljiv del izključitve iz zadevnega postopka za oddajo javnega naročila in ni mogoče šteti, da kot taka pomeni resno škodo, ker mora celo ponudnik, katerega ponudba je bila izbrana, upoštevati, da lahko naročnik na podlagi člena 101, prvi odstavek, Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 74) pred podpisom pogodbe bodisi odstopi od razpisa bodisi prekliče razpis za oddajo naročila, ne da bi bil ta ponudnik upravičen zahtevati kakršno koli odškodnino (zgoraj navedeni sklep Euris Consult proti Parlamentu, točka 20). Pred podpisom pogodbe z izbranim ponudnikom namreč naročnik ni zavezan in lahko zato v okviru naloge v javnem interesu svobodno odstopi od naročila oziroma prekliče javni razpis, ne da bi moral temu ponudniku plačati odškodnino (glej v tem smislu sklep Splošnega sodišča z dne 14. maja 2008 v združenih zadevah Icuna.Com proti Parlamentu, T‑383/06 in T‑71/07, ZOdl., str. II‑727, točka 59), razen če je pri njem vzbudil prepričanje, da mu bo naročilo oddano, in ga na podlagi tega pričakovanja spodbudil k nepovratnim naložbam (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 17. decembra 1998 v zadevi Embassy Limousines & Services proti Parlamentu, T‑203/96, Recueil, str. II‑4239, točki 76 in 80).
30 S členom 101, prvi odstavek, Uredbe št. 1605/2002 je torej izključeno, da bi lahko celo izbrani ponudnik zavezal naročnika k sklenitvi ustrezne pogodbe z zatrjevanjem, da je njegova finančna blaginja ali celo ekonomsko preživetje odvisno od izvedbe njemu oddanega naročila. Ta negotovost, ki je neločljiv del pravnega in ekonomskega položaja izbranega podjetja, ki mora, kljub temu da mu je zadevno naročilo oddano, že na začetku upoštevati možnost, da ga bo izgubilo brez odškodnine, je eden od dejavnikov, ki jih mora upoštevati sodnik za začasne odredbe pri presoji predloga za izdajo začasne odredbe, ki ga vloži ponudnik, katerega ponudba je bila zavrnjena: tako kot v primeru izbranega ponudnika, zgolj to, da ima lahko zavrnitev ponudbe negativne ali celo resne finančne posledice za neizbranega ponudnika, samo po sebi torej ne more upravičiti sprejetja začasnih odredb, ki jih ta predlaga.
31 Poleg tega lahko na podlagi člena 136 Uredbe št. 2342/2002 naročnik ponudbo nekega podjetja izbere le pod pogojem, da je to pred oddajo zadevnega naročila dokazalo poslovno in finančno sposobnost za njegovo pravilno izvedbo. Ob predpostavki, da je v obravnavani zadevi tožeča stranka ta pogoj izpolnila, je malo verjetno, da bi lahko sama izguba zadevnega naročila nepričakovano ogrozila njeno ekonomsko in finančno stabilnost, saj kot izvajalce jezikovnih usposabljanj zaposluje skoraj izključno zunanje sodelavce [zaupno], poleg tega pa ji je bilo oddano naročilo za sklop št. 5 tega naročila, še vedno ima sklenjenih več pogodb za jezikovno usposabljanje z drugimi uradi in agencijami Unije, na primer z [zaupno] in z [zaupno], in ohranja pogodbene odnose s strankami, ki niso institucije, s sedežem zlasti v Londonu (Združeno kraljestvo), v [zaupno] (Združeno kraljestvo) in v Parizu (Francija).
32 Zato tožeča stranka ni pravno zadostno dokazala, da bi se brez sprejetja predlagane začasne odredbe znašla v položaju, v katerem bi bil lahko ogrožen sam njen obstoj.
33 V zvezi z vprašanjem, ali je premoženjska škoda, ki jo zatrjuje tožeča stranka, lahko predmet naknadne finančne kompenzacije, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da odškodnina, ki jo sodišče Unije odredi tako, da škodo zaradi izgubljenega dobička ekonomsko ovrednoti, načeloma lahko zadosti zahtevi, ki je določena v sodni praksi, da je treba zagotoviti povračilo celotne individualne škode, ki jo je zadevna stranka dejansko utrpela zaradi določenih nezakonitih ravnanj, storjenih zoper njo (sodba Sodišča z dne 21. februarja 2008 v zadevi Komisija proti Girardot, C‑348/06 P, ZOdl., str. I‑833, točka 76, in sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 25. aprila 2008 v zadevi Vakakis proti Komisiji, T‑41/08 R, neobjavljen v ZOdl., točka 66).
34 Na podlagi tega je mogoče sklepati, da bi bilo v primeru, da bi tožeča stranka s tožbo v glavni stvari uspela, škodi, ki jo je utrpela zaradi izgube priložnosti za zmago na spornem javnem razpisu, pripisana ekonomska vrednost, zaradi česar bi ji bila v celoti nadomeščena finančna škoda, ki bi jo dejansko utrpela. Zato trditve tožeče stranke, da je njena škoda nepopravljiva, ker naj ne bi bilo mogoče ovrednotiti izgube njene priložnosti za pridobitev zadevnega naročila, ni mogoče sprejeti (glej v tem smislu zgoraj navedeni sklep Vakakis proti Komisiji, točki 67 in 68, in sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 15. julija 2008 v zadevi CLL Centres de langues proti Komisiji, T‑202/08 R, neobjavljen v ZOdl., točki 79 in 80).
35 Zgoraj navedeni sklep Globe proti Komisiji (točki 117 in 127), na kateri se sklicuje tožeča stranka, je treba torej v delu, v katerem je bilo v njem razsojeno, da je izgubo priložnosti za pridobitev javnega naročila zelo težko ali celo nemogoče ovrednotiti, tako da je to izgubo mogoče opredeliti kot nepopravljivo škodo, nadomestiti z novejšo sodno prakso.
36 Zato tožeča stranka ni dokazala, da bi bilo zatrjevano finančno škodo zelo težko ovrednotiti.
37 Tožeča stranka prav tako ni dokazala, da naknadne finančne kompenzacije ne bi mogla prejeti z morebitno vložitvijo odškodninske tožbe (glej v tem smislu sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 10. novembra 2004 v zadevi European Dynamics proti Komisiji, T‑303/04 R, ZOdl., str. II‑3889, točka 72 in navedena sodna praksa). Če namreč ta škoda ne bi bila nadomeščena zgolj z izvršitvijo sodbe v zadevi v glavni stvari, bi bila lahko nadomeščena v okviru uporabe pravnih sredstev, določenih v členih 268 PDEU in 340 PDEU (glej v tem smislu sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 16. januarja 2004 v zadevi Arizona Chemical in drugi proti Komisiji, T‑369/03 R, Recueil, str. II‑205, točka 75 in navedena sodna praksa), saj že sama možnost vložitve odškodninske tožbe zadošča za to, da se ta škoda šteje za popravljivo, kljub negotovosti glede rešitve zadevnega spora (glej v tem smislu sklep predsednika Sodišča z dne 14. decembra 2001 v zadevi Komisija proti Euroalliages in drugim, C‑404/01 P(R), Recueil, str. I‑10367, točke od 70 do 75, in sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 27. februarja 2002 v zadevi Euroalliages in drugi proti Komisiji, T‑132/01 R, Recueil, str. II‑777, točka 52).
38 Zato na podlagi utemeljitve tožeče stranke zatrjevane finančne škode ni mogoče šteti za nepopravljivo.
39 Tožeča stranka zato v zvezi z zatrjevano finančno škodo ni dokazala nujnosti.
40 V delu, v katerem se tožeča stranka pritožuje nad okrnitvijo njenega ugleda, zadošča navedba, da sodelovanje na javnem razpisu, ki je po naravi zelo tekmovalen, pomeni tveganje za vse udeležence in da izločitev ponudnika na podlagi pravil za ocenjevanje sama po sebi nikakor ne more biti škodljiva. Kadar je bilo podjetje nezakonito izločeno iz postopka javnega razpisa, obstaja še toliko manj razlogov za resno in nepopravljivo okrnitev njegovega ugleda, ker na eni strani njegova izločitev ni povezana z njegovimi kompetencami in ker bo na drugi strani s sodbo o razglasitvi ničnosti, ki bo izdana, načeloma mogoče popraviti njegov morebitno okrnjeni ugled (glej sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 23. januarja 2009 v zadevi Unity OSG FZE proti Svetu, T‑511/08 R, neobjavljen v ZOdl., točka 39 in navedena sodna praksa).
41 V obravnavani zadevi na majhen pomen posledic izgube javnega naročila za ugled izločenega ponudnika kaže okoliščina, da sta družba CLL Centres de langues in tožeča stranka od leta 2004 sodelovali na različnih javnih razpisih glede jezikovnega usposabljanja za uslužbence Unije in so jima bila zadevna javna naročila izmenično oddana ali pa sta si celo razdelili različne sklope teh naročil, ne da bi izmenični neuspeh ene ali druge družbe toliko okrnil njuna ugleda, da bi izgubili naslednje javno naročilo. Trditev v zvezi z okrnitvijo ugleda tožeče stranke torej ne izpolnjuje pogoja nujnosti.
42 Enako je treba ugotoviti glede trditve, da ji izpodbijani sklepi preprečujejo, da bi se v konkurenčne namene sklicevala na izkušnje in znanje, pridobljene z izvedbo zadevnega naročila, medtem ko družba CLL‑Allingua, ki je pridobila to naročilo, to lahko stori. Treba je namreč opozoriti, da je bil tožeči stranki oddan sklop št. 5 zadevnega naročila in da ima poleg tega sklenjenih več pogodb o jezikovnem usposabljanju z uradi in agencijami Unije, kot sta [zaupno] in [zaupno]. Zato se – daleč od tega, da bi bila v celoti izključena iz zadevnega gospodarskega sektorja – lahko pohvali z izkušnjami in znanjem, pridobljenimi z izvršitvijo teh pogodb. Ker za nobeno od drugih škod, ki jih zatrjuje tožeča stranka, pogoj nujnosti ni izpolnjen, izgube navedene konkurenčne prednosti, omejene na nekaj sklopov enega od javnih naročil, same po sebi nikakor ni mogoče opredeliti kot resno in nepopravljivo škodo, ki bi upravičila sprejetje predlaganih začasnih odredb.
43 Tožeča stranka torej nujnosti ni dokazala niti v zvezi z zatrjevano nepremoženjsko škodo.
44 Na podlagi vsega navedenega je treba ugotoviti, da pogoj nujnosti v obravnavani zadevi ni izpolnjen.
45 Zaradi celovitosti je treba dodati, da ob predpostavki, da je vzrok nujnosti – posebej v postopku za izdajo začasne odredbe na področju javnih naročil – lahko prevladujoča potreba po tem, da se čim prej popravi že na prvi pogled očitna in zelo resna nezakonitost, in da gre torej za posebej resno fumus boni juris (glej v tem smislu zgoraj navedeni sklep Avstrija proti Svetu, točka 110), iz spisa prima facie ni razvidno, da je bila v izpodbijanih sklepih storjena takšna nezakonitost.
46 V zvezi z razlogom, ki se nanaša na kršitev načel preglednosti, prepovedi diskriminacije in enakega obravnavanja (glej točki 5 in 7 zgoraj), ki je na prvi pogled edini, ki se lahko upošteva v zvezi s tem, je treba navesti, da bi bilo takšno resno in očitno nezakonitost morebiti mogoče ugotoviti, če bi tožeča stranka s predložitvijo dokazil zatrjevala, da je bilo družbi CLL-Allingua zadevno naročilo oddano zaradi pomoči uslužbenca Komisije, ki je kot dejavni član komisije za ocenjevanje, ustanovljene zaradi spornega javnega razpisa, odločilno vplival na izbiro tega ponudnika ali ki je, preden je zapustil Komisijo in se zaposlil v družbi CLL-Allingua, sam pripravil sporni javni razpis in tako svojemu novem delodajalcu z notranjimi informacijami omogočil odločilno prednost pred tožečo stranko.
47 Vendar so navedbe tožeče stranke v tem okviru veliko bolj ohlapne, saj zatrjuje zgolj to, da je bil zadevni nekdanji uslužbenec zaposlen v kadrovski službi Komisije pred objavo razpisa za oddajo spornega javnega naročila in da je bil član komisij za ocenjevanje v podobnih postopkih oddaje v zvezi s pogodbami o jezikovnih storitvah za institucije Unije. Čeprav se sklicuje tudi na izjave nekaterih svojih zaposlenih, v skladu s katerimi naj bi ta nekdanji uslužbenec Komisije v pogovorih z njimi poudaril, da je imel pomembno vlogo pri pripravi spornega javnega razpisa in vzdrževal stike z družbo CLL-Allingua, za potrebe tega postopka za izdajo začasne odredbe zadošča ugotovitev, da navedene izjave same po sebi ne morejo dokazati resne in očitne nezakonitosti. Na eni strani je namreč njihova vrednost oslabljena, ker imajo zaposleni pri tožeči stranki očiten interes, da se ji odda zadevno naročilo, in torej za to, da bi ji sodnik za začasne odredbe ugodil. Na drugi strani pa je iz spisa razvidno, da je zadevni nekdanji uslužbenec navezal stik s tožečo stranko, da bi se zaposlil pri njej, zaradi česar je lahko zaradi želje po pridobitvi delovnega mesta precenil svojo vlogo, tako da je treba biti glede izjav, ki naj bi jih podal v tem okviru, previden.
48 Nazadnje, v delu, v katerem tožeča stranka sprejetje predlaganih začasnih odredb zahteva s sklicevanjem na splošno načelo pravice do popolnega in učinkovitega sodnega varstva, je treba ugotoviti, da v tožbi v postopku v glavni stvari ni predlagala, naj se izvede hitri postopek iz člena 76a Poslovnika. Ker tožeča stranka ni izkoristila možnosti za hitro obravnavanje spora o glavni stvari in torej za nujno sodno varstvo, ne more utemeljeno zatrjevati, da bi zavrnitev njenega predloga za izdajo začasne odredbe sama po sebi pomenila kršitev njene pravice do tega varstva.
49 Iz vseh zgoraj navedenih razlogov je treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti.
Iz teh razlogov je
PREDSEDNIK SPLOŠNEGA SODIŠČA
sklenil:
1. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.
2. Odločitev o stroških se pridrži.
V Luxembourgu, 11. marca 2013.