SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (tretji senat)

z dne 7. februarja 2007

Združeni zadevi T-118/04 in T-134/04

Giuseppe Caló

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Uradniki – Premestitev direktorja na delovno mesto glavnega svetovalca – Interes službe – Enakovrednost delovnih mest – Reorganizacija Eurostata – Imenovanje na delovno mesto direktorja – Obvestilo o prostem delovnem mestu – Obveznost obrazložitve – Ocena uspešnosti kandidatov – Ničnostna tožba – Odškodninska tožba“

Predmet: Tožba zaradi predloga za razglasitev ničnosti na eni strani odločbe Komisije z dne 9. julija 2003 o premestitvi tožeče stranke z delovnega mesta direktorja na delovno mesto glavnega svetovalca, odločbe Komisije z dne 1. oktobra 2003 o reorganizaciji Eurostata v delu, v katerem se nanaša na potrditev premestitve tožeče stranke, in predloga za nadomestilo nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela tožeča stranka, ter na drugi strani odločbe Komisije z dne 30. marca 2004 o imenovanju M. N. na delovno mesto direktorja v direkciji „Statistika kmetijstva, ribištva, strukturnih skladov in okolja“ pri Eurostatu in o zavrnitvi kandidature tožeče stranke za to delovno mesto.

Odločitev: V zadevi T-118/04 se Komisiji naloži, da tožeči stranki plača znesek 1 EUR kot odškodnino zaradi napake pri izvrševanju javnih nalog. V zadevi T‑134/04 se Komisiji naloži, da tožeči stranki plača znesek 5000 EUR kot odškodnino zaradi napake pri izvrševanju javnih nalog. V preostalem se tožbi zavrneta. V zadevi T-118/04 Komisija nosi svoje stroške, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe pred Sodiščem prve stopnje, in petino stroškov, ki jih je priglasila tožeča stranka, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe pred Sodiščem prve stopnje. V zadevi T‑118/04 tožeča stranka nosi štiri petine svojih stroškov, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe pred Sodiščem prve stopnje. V zadevi T‑134/04 Komisija nosi vse stroške, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe pred Sodiščem prve stopnje.

Povzetek

1.      Uradniki – Premestitev – Prerazporeditev – Merilo za razlikovanje

(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 4, 7(1) in 29)

2.      Uradniki – Organ, pristojen za imenovanja – Izvajanje pooblastil

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 2(1))

3.      Uradniki – Organizacija služb – Zaposlovanje osebja

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 7(1))

4.      Uradniki – Organizacija služb – Zaposlovanje osebja

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 7(1))

5.      Uradniki – Organizacija služb – Zaposlovanje osebja

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 7(1))

6.      Uradniki – Nepogodbena obveznost institucij – Napaka pri izvrševanju javnih nalog

7.      Uradniki – Obvestilo o prostem delovnem mestu – Predmet

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 29(1))

8.      Uradniki – Prosto delovno mesto – Primerjalna ocena uspešnosti kandidatov

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 29(1))

9.      Uradniki – Zaposlovanje – Delovno mesto, na katero je za imenovanje pristojen kolegij članov Komisije

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 14)

10.    Uradniki – Odločba, ki posega v položaj – Zavrnitev kandidature

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90(2) in 91(2) in (4))

1.      Iz sistema Kadrovskih predpisov izhaja, da se premestitev v pravem pomenu besede izvede samo v primeru premestitve uradnika na prosto delovno mesto. Iz tega sledi, da za vsako premestitev v pravem pomenu besede veljajo formalnosti iz členov 4 in 29 Kadrovskih predpisov. Nasprotno pa se te formalnosti ne uporabljajo v primeru prerazporeditve uradnika, ker taka premestitev ne ustvari prostega delovnega mesta.

Vendar za odločbe o prerazporeditvi enako kot za odločbe o premestitvi veljajo, kar zadeva varstvo pravic in legitimnih interesov zadevnih uradnikov, pravila iz člena 7(1) Kadrovskih predpisov, predvsem zato, ker se prerazporeditev uradnikov lahko izvede samo v interesu službe in ob upoštevanju enakovrednosti delovnih mest.

(Glej točke 49, 53 in 99.)

Napotitev na: Sodišče, 24. februar 1981, Carbognani in Coda Zabetta proti Komisiji, 161/80 in 162/80, Recueil, str. 543, točka 21; Sodišče, 23. marec 1988, Hecq proti Komisiji, 19/87, Recueil, str. 1681, točka 6; Sodišče, 7. marec 1990, Hecq proti Komisiji, združeni zadevi C‑116/88 in C‑149/88, Recueil, str. I‑599, točka 11; Sodišče, 9. avgust 1994, Rasmussen proti Komisiji, C‑398/93 P, Recueil, str. I‑4043, točka 11; Sodišče prve stopnje, 22. januar 1998, Costacurta proti Komisiji, T‑98/96, RecFP, str. I‑A‑21 in II‑49, točka 36; Sodišče prve stopnje, 15. september 1998, De Persio proti Komisiji, T‑23/96, RecFP, str. I‑A‑483 in II‑1413, točka 79; Sodišče prve stopnje, 6. marec 2001, Campoli proti Komisiji, T‑100/00, RecFP, str. I‑A‑71 in II‑347, točka 29; Sodišče prve stopnje, 26. november 2002, Cwik proti Komisiji, T‑103/01, RecFP, str. I‑A‑229 in II‑1137, točka 30.

2.      Nadaljnja podelitev pristojnosti ali odstopanje od meril za razdelitev pooblastil, ki so s Kadrovskimi predpisi podeljena organu, pristojnemu za imenovanja, lahko povzročita ničnost dejanja, ki ga je sprejela uprava, samo, če bi taka nadaljnja podelitev ali odstopanje lahko posegla v eno od zagotovil, ki jih uradnikom dajejo Kadrovski predpisi, ali kršila pravila o dobrem upravljanju na področju upravljanja zaposlenih.

Zato okoliščina, da je kolegij članov Komisije sprejel odločbo o prerazporeditvi uradnika v posebnem kontekstu domnevnih hudih nepravilnosti v upravi, čeprav je ta institucija tako pristojnost podelila generalnemu direktorju zainteresirane stranke na podlagi člena 2 Kadrovskih predpisov, ne more povzročiti ničnosti te odločbe. Namreč, njeno sprejetje s strani organa, ki je prenesel pristojnost, ki jo je prvotno imel, je treba v takih okoliščinah obravnavati tako, kot da bolje ščiti interese premeščenega uradnika. Poleg tega je v skladu z načelom dobrega upravljanja, da en in isti organ sprejme upravne ukrepe, potrebne zaradi resnosti položaja, in odločbe na področju upravljanja zaposlenih, ki so po njegovem mnenju potrebne. Nazadnje, posebne okoliščine, kot so domnevne nepravilnosti pri upravljanju, v celoti upravičujejo izjemno odstopanje od cilja dobrega upravljanja in racionalizacije uporabe človeških virov, ki je cilj prenosa pristojnosti na podlagi člena 2 Kadrovskih predpisov, ki spodbuja približevanje ravnem odgovornosti, ki jih bolj neposredno zadeva upravljanje potreb.

(Glej točke od 66 do 68, 70 in 71.)

Napotitev na: Sodišče, 30. maj 1973, De Greef proti Komisiji, 46/72, Recueil, str. 543, točki 18 in 21; Sodišče, 30. maj 1973, Drescig proti Komisiji, 49/72, Recueil, str. 565, točki 10 in 13; zgoraj navedena sodba De Persio proti Komisiji, točke od 110 do 112.

3.      Kadar se izkaže, da so bile v generalnem direktoratu storjene nepravilnosti, uprava ne stori očitne napake pri presoji s tem, ko meni, da interes službe upravičuje umik vseh direktorjev z njihovih vodstvenih delovnih mest in njihovo prerazporeditev na delovna mesta glavnih svetovalcev, da se zagotovi nepristranskost in nemoten potek preiskav o navedenih nepravilnostih in zlasti preiskav za ocenitev njihove morebitne vloge pri teh nepravilnostih. V zvezi s tem – ob upoštevanju takega cilja, ki ni kaznovati direktorje ali preprečiti nadaljevanje nepravilnosti – ni pomembna okoliščina, da so preiskave pokazale, da pri direktorju ni bilo mogoče ugotoviti nobene neizpolnitve obveznosti, na kar pa se ta v nobenem primeru ne more učinkovito sklicevati zoper odločbo o prerazporeditvi, ki jo je treba presojati glede na dejanske in pravne okoliščine, ki so obstajale ob njenem sprejetju.

Te presoje ne more ovreči domneven obstoj interesa Komisije in zlasti nekaterih njenih članov, ki so krivi, da niso pravočasno sprejeli potrebnih ukrepov, potem ko so bili obveščeni o resnih sumih nepravilnosti v upravljanju zadevnega generalnega direktorata, saj – ker odločba ni bila razglašena za nasprotno interesu službe – ni moglo iti za zlorabo pooblastil.

(Glej točke 108, 110, 111, 114 in 115.)

Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 10. julij 1992, Eppe proti Komisiji, združeni zadevi T‑59/91 in T‑79/91, Recueil, str. II‑2061, točka 57; Sodišče prve stopnje, 19. junij 1997, Forcat Icardo proti Komisiji, T‑73/96, RecFP, str. I‑A‑159 in II‑485, točka 39; zgoraj navedena sodba Campoli proti Komisiji, točka 63; Sodišče prve stopnje, 4. junij 2003, Del Vaglio proti Komisiji, združeni zadevi T‑124/01 in T‑320/01, RecFP, str. I‑A‑157 in II‑767, točka 77.

4.      Na zakonitost odločbe o prerazporeditvi, sprejete v skladu z interesom službe, ne more vplivati okoliščina, da je bila lahko s tem, ko je uprava obvestila javnost o tej odločbi, napačno potrjena ideja, da je premeščeni uradnik lahko kriv ali vsaj osumljen udeležbe pri nepravilnostih. Ta okoliščina je vseeno lahko upošteven dejavnik pri preučitvi odškodninskega zahtevka, ki ga vloži zainteresirana oseba.

(Glej točki 120 in 121.)

5.      Ker ukrep notranje organizacije, sprejet v interesu službe, kakršen je ukrep o prerazporeditvi, ne posega v položaj uradnika po Kadrovskih predpisih in ne krši načela skladnosti naziva in delovnega mesta, ni treba, da se pred njegovim sprejetjem opravi zaslišanje zainteresirane osebe ali da je obrazložen.

(Glej točke 122, 126 in 142.)

Napotitev na: zgoraj navedena sodba Hecq proti Komisiji, 7. marec 1990, točka 14; zgoraj navedena sodba Cwik proti Komisiji, točka 62.

6.      Uprava stori napako pri izvrševanju javnih nalog, zaradi katere je lahko odgovorna, kadar z obvestilom za javnost, ki je tej prosto dostopno, daje vtis, da je uradnik, ki je bil premeščen v interesu službe, vpleten v nekatere nepravilnosti, in to celo, kadar odločba o prerazporeditvi sama po sebi ne more biti nezakonita. Taka napaka temu uradniku povzroči nepremoženjsko škodo, ker je v položaju, ko mora stalno dokazovati svojo nedolžnost pred sodelavci in osebami zunaj službe.

(Glej točke od 155 do 157.)

7.      Čeprav morajo biti zainteresirane osebe z obvestilom o prostem delovnem mestu čim bolj natančno obveščene o vrsti pogojev, ki se zahtevajo za zadevno delovno mesto, je lahko z obvestilom o prostem delovnem mestu v nazivu A 2 pri določitvi teh pogojev – ob upoštevanju pomena proste funkcije – organu, pristojnemu za imenovanja, dana določena diskrecijska pravica. Iz tega sledi, da zato, ker so v obvestilu o prostem delovnem mestu direktorja v nazivu A 2 navedene dovolj natančne zahteve, da lahko organ, pristojen za imenovanja, opravi primerjalno oceno uspešnosti različnih kandidatov, dejstvo, da je bilo besedilo tega obvestila enako drugim obvestilom, ki so bila isti dan objavljena za druga delovna mesta v istem nazivu, vendar z drugačnimi sposobnostmi, ne more povzročiti nezakonitosti obvestila.

(Glej točke 180, 181 in 183.)

Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 18. marec 1997, Picciolo in Caló proti Odboru regij, združeni zadevi T‑178/95 in T‑179/95, RecFP, str. I‑A‑51 in II‑155, točka 87; Sodišče prve stopnje, 20. september 2001, Coget in drugi proti Računskemu sodišču, T‑95/01, RecFP, str. I‑A‑191 in II‑879, točka 67.

8.      Kar zadeva presojo morebitne napake pri izboru uradnika za delovno mesto v nazivu A 2, ki je povezano z veliko odgovornostjo, mora biti taka napaka očitna in mora presegati široko diskrecijsko pravico, ki jo ima organ, pristojen za imenovanja, pri primerjalni oceni uspešnosti kandidatov in oceni interesa službe. Nadzor Sodišča prve stopnje je omejen na vprašanje, ali je organ, pristojen za imenovanja, glede na elemente, na katere se je oprl pri presoji, ostal v okviru razumnih meja in ni uporabil svoje diskrecije očitno nepravilno ali za druge namene kot za tiste, za katere mu je bila podeljena. Sodišče prve stopnje torej ne more s svojo presojo uspešnosti in kvalifikacij kandidatov nadomestiti presoje organa, pristojnega za imenovanja, kadar ni mogoče z nobenim podatkom iz spisa potrditi, da je ta organ pri presoji uspešnosti in kvalifikacij kandidatov storil očitno napako.

Ta načela zlasti veljajo, ko mora Sodišče prve stopnje preveriti, ali kandidat, izbran za prosto delovno mesto, dejansko izpolnjuje pogoje, zahtevane v obvestilu o prostem delovnem mestu, in natančneje, ali njegove poklicne izkušnje ustrezajo ravni, zahtevani v tem obvestilu. V zvezi s tem dejstvo, da je tožeča stranka izpolnjevala te pogoje, samo po sebi ne dokazuje, da je organ, pristojen za imenovanja, storil očitno napako pri presoji, ko je na zadevno delovno mesto imenoval drugega kandidata. Tak dokaz ni niti okoliščina, da je imela tožeča stranka več poklicnih izkušenj kot izbrani kandidat.

Organ, pristojen za imenovanja, zlasti ne preseže svoje široke diskrecijske pravice, ko meni, da kandidat, ki je bil vodja kabineta člana Komisije, zaradi te izkušnje in ob upoštevanju dejstva, da je kabinet upravni oddelek, v katerem dela približno deset ljudi, izpolnjuje pogoj o priznani sposobnosti za vodenje velikega upravnega oddelka, saj se ta pogoj ne nanaša na dejansko vodenje takega oddelka, ampak na priznano sposobnost za njegovo vodenje, ki lahko izhaja iz izkušenj in podatkov, ki ne pomenijo nujno, da je bil kandidat vodja veliko uslužbencev.

(Glej točke 205, 209, 212 in 213.)

Napotitev na: zgoraj navedena sodba Picciolo in Caló proti Odboru regij, točka 85; Sodišče prve stopnje, 29. maj 1997, Contargyris proti Svetu, T‑6/96, RecFP, str. I‑A‑119 in II‑357, točka 120; zgoraj navedena sodba Coget in drugi proti Računskemu sodišču, točki 92 in 124; Sodišče prve stopnje, 9. julij 2002, Tilgenkamp proti Komisiji, T‑158/01, RecFP, str. I‑A‑111 in II‑595, točka 59; Sodišče prve stopnje, 5. november 2003, Cougnon proti Sodišču, T‑240/01, RecFP, str. I‑A‑263 in II‑1283, točka 97.

9.      Člen 14 Kadrovskih predpisov ni kršen zaradi ravnanja vodje kabineta člana Komisije, ki se zato, ker je kandidat za delovno mesto, na katero uradnika imenuje kolegij članov te institucije, ne udeleži sestanka skupine vodij kabineta, ki mora pripraviti sprejetje te odločbe, in ga nadomesti drug član istega kabineta. Namreč, niti s členom 14 Kadrovskih predpisov niti z nobenim drugim pravnim pravilom ni določeno, da se, kadar se uradnik vzdrži odločanja o zadevi, pri kateri ima glede njene obravnave ali izida osebni interes, tudi vsi uradniki, ki so mu podrejeni, tega vzdržijo. Še več, sama okoliščina, da je bil ta uradnik del instance, vključene v pripravo odločbe o imenovanju, ni pomembna in se iz nje ne sme sklepati, da bi „moral“ v smislu člena 14 Kadrovskih predpisov izraziti stališče o sprejetju te odločbe, pri čemer ni sodeloval pri njeni pripravi in jo je v vsakem primeru dokončno sprejel kolegij Komisije.

(Glej točke od 246 do 248.)

10.    Organ, pristojen za imenovanja, v primeru tožbe, vložene na podlagi člena 91(4) Kadrovskih predpisov zoper neobrazloženo odločbo o izločitvi kandidature, za ureditev te napake lahko obrazloži to odločbo po vložitvi tožbe, če je tožba začasno zadržana v pričakovanju zavrnilne odločbe ali odločbe zaradi molka organa, s katero je bila zavrnjena pritožba. Nasprotno pa po izteku štirimesečnega roka od vložitve pritožbe, določenega v členu 90(2) Kadrovskih predpisov, ki označuje sprejetje odločbe zaradi molka organa, s katero je bila zavrnjena pritožba, in posledično nadaljevanje postopka pred sodiščem Skupnosti, neobstoja obrazložitve ni več mogoče odpraviti s pojasnili organa, pristojnega za imenovanja.

Tožeča stranka je ob izteku navedenega roka namreč dejansko v enakem položaju, kot bi bila, če bi – ne da bi uporabila možnost iz člena 91(4) – izpodbijala to odločbo o zavrnitvi zaradi molka organa na podlagi člena 91(2) Kadrovskih predpisov tisti dan, ko je bila sprejeta, vendar v tem primeru odgovor na pritožbo, dan po vložitvi tožbe, ne bi mogel nadomestiti neobstoja obrazložitve. Po razlagi, da bi v zvezi s tožbo na podlagi člena 91(4) Kadrovskih predpisov organ, pristojen za imenovanja, lahko obrazložil svojo odločitev ne samo po vložitvi tožbe, ampak tudi po izteku štirimesečnega roka po vložitvi pritožbe, bi bila uprava v ugodnejšem položaju kot v primeru tožbe na podlagi člena 91(2). Vendar ne samo, da v členu 91(4) nikakor ni predvidena ta možnost, ampak te razlike tudi ni mogoče utemeljiti z nobenim objektivnim razlogom. Nasprotno, kadar je organ, pristojen za imenovanja, obveščen, da je uradnik uporabil možnost iz člena 91(4) in da pred sodiščem Skupnosti poteka postopek, je treba zelo strogo zahtevati, da pravočasno obrazloži izpodbijano odločbo.

(Glej točke od 272 do 274.)

Napotitev na: Sodišče, 26. november 1981, Michel proti Parlamentu, 195/80, Recueil, str. 2861, točka 22; Sodišče, 9. december 1993, Parlament proti Volgerju, C‑115/92 P, Recueil, str. I‑6549, točka 23; Sodišče, 23. september 2004, Hectors proti Parlamentu, C‑150/03 P, ZOdl., str. I‑8691, točka 50; Sodišče prve stopnje, 3. marec 1993, Vela Palacios proti ESO, T‑25/92, Recueil, str. II‑201, točka 25; Sodišče prve stopnje, 20. julij 2001, Brumter proti Komisiji, T‑351/99, RecFP, str. I‑A‑165 in II‑757, točka 33; Sodišče prve stopnje, 20. februar 2002, Roman Parra proti Komisiji, T‑117/01, RecFP, str. I‑A‑27 in II‑121, točka 26; Sodišče prve stopnje, 6. julij 2004, Huygens proti Komisiji, T‑281/01, ZOdl. JU, str. I‑A‑203 in II‑903, točka 108.