SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
MICHALA BOBKA,
predstavljeni 23. marca 2017(1)
Zadeva C‑143/16
Abercrombie & Fitch Italia Srl
proti
Antoninu Bordonaru
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče, Italija))
„Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Socialna politika – Načeli enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije zaradi starosti – Direktiva 2000/78/ES – Enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu – Člen 6(1) – Nacionalna zakonodaja, s katero so določene pogodbe o občasnem delu za osebe, mlajše od 25 let“
I – Uvod
1. Italijanska pogodba o občasnem delu, „il contratto di lavoro intermittente“, je fleksibilna pogodba o zaposlitvi, s katero je zaposleni na voljo delodajalcu, ki mu lahko glede na svoje potrebe občasno naloži delo. Za to pogodbo načeloma veljajo objektivni pogoji, ki so povezani z občasnostjo storitev in z zahtevami, določenimi v kolektivnih pogodbah. Vendar je poleg tega mogoče enako pogodbo „v vsakem primeru“ ponuditi delavcem, mlajšim od 25 let ali starejšim od 45 let.
2. A. Bordonaro je bil več kot leto in pol zaposlen pri družbi Abercrombie & Fitch Italia S.r.l. (v nadaljevanju: Abercrombie & Fitch) na podlagi pogodbe o občasnem delu. Ko je dopolnil 25 let, je bila njegova pogodba o zaposlitvi odpovedana, ker ni več izpolnjeval pogoja glede starosti.
3. V teh dejanskih in pravnih okoliščinah Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče, Italija) sprašuje, ali je italijanska določba o pogodbah o občasnem delu v delu, v katerem vsebuje posebne pogoje za dostop do dela in odpustitev oseb, mlajših od 25 let, v nasprotju z načelom prepovedi diskriminacije zaradi starosti iz Direktive 2000/78/ES(2) in člena 21(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).
4. Sodišče je v obravnavani zadevi – po mojem vedenju prvič –(3) pozvano, naj z vidika diskriminacije zaradi starosti presodi nacionalni ukrep, s katerim so uvedeni posebni pogoji za mlade delavce v zvezi z dostopom do posebne vrste fleksibilne pogodbe o zaposlitvi.
II – Pravni okvir
A – Pravo Unije
5. V uvodni izjavi 25 Direktive 2000/78 je navedeno: „Prepoved diskriminacije zaradi starosti je bistven del izpolnjevanja ciljev, opredeljenih v smernicah o zaposlovanju, in spodbujanja raznovrstnosti delovne sile. Vendar je v nekaterih okoliščinah različno obravnavanje v zvezi s starostjo lahko upravičeno in so s tem v zvezi potrebni posebni predpisi, ki so glede na položaj v državah članicah lahko med seboj različni. Bistveno je torej razlikovanje med upravičeno različnim obravnavanjem, zlasti tistim na podlagi legitimnih ciljev zaposlovalne politike, trga delovne sile in poklicnega usposabljanja, in diskriminacijo, ki mora biti prepovedana.“
6. V členu 1 Direktive 2000/78 je določen namen Direktive: „opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji zaradi vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti pri zaposlovanju in delu, zato da bi v državah članicah uresničevali načelo enakega obravnavanja“.
7. Člen 2 Direktive določa:
„1. V tej direktivi ,načelo enakega obravnavanja‘ pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi katerega od razlogov iz člena 1.
2. V smislu odstavka 1:
(a) se šteje, da gre za neposredno diskriminacijo, kadar je, je bila ali bi bila oseba obravnavana manj ugodno kakor neka druga v primerljivi situaciji zaradi katerega od razlogov iz člena 1;
[…]“
8. Člen 6(1) Direktive 2000/78, naslovljen „Upravičenost različnega obravnavanja zaradi starosti“, določa:
„Ne glede na člen 2(2) lahko države članice predvidijo, da različno obravnavanje zaradi starosti ne predstavlja diskriminacije, če ga v kontekstu nacionalnega prava objektivno in razumno utemeljujejo z legitimnim ciljem, vključno z legitimnimi cilji zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja, in če so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni.
Tako različno obravnavanje je lahko med drugim:
(a) določitev posebnih pogojev glede dostopnosti zaposlitve in poklicnega usposabljanja, zaposlitve in dela, vključno s pogoji glede odpustitve in plačila, za mlade osebe, starejše delavce in osebe, ki so dolžne skrbeti za druge, zato da se spodbuja njihovo poklicno vključenost ali jim zagotavlja varstvo;
(b) z določitvijo minimalnih pogojev glede starosti, delovnih izkušenj ali delovne dobe glede dostopa do zaposlitve ali kakšnih ugodnosti, povezanih z zaposlenostjo;
(c) z določitvijo najvišje starosti za zaposlitev, ki temelji na zahtevah glede usposobljenosti za zadevno delovno mesto, ali na potrebi po primerni dobi zaposlenosti pred upokojitvijo.“
B – Italijansko pravo
9. Po navedbah predložitvenega sodišča je člen 34 zakonske uredbe št. 276 iz leta 2003 o izvajanju pooblastil na področju zaposlovanja in trga dela iz zakona št. 30 z dne 14. februarja 2003 (v nadaljevanju: zakonska uredba) v različici, ki se je uporabljala na dan, ko se je A. Bordonaro zaposlil,(4) določal:
„1. Pogodba o občasnem delu se lahko sklene za opravljanje nestalnih ali občasnih storitev, v skladu z zahtevami, določenimi s kolektivnimi pogodbami, ki so jih sklenila združenja delodajalcev in delavcev, ki so najbolj reprezentativna na nacionalni ali teritorialni ravni, za vnaprej določena obdobja v tednu, mesecu ali letu v smislu člena 37.
2. Pogodba o občasnem delu se lahko v vsakem primeru sklene za storitve, ki jih opravljajo osebe, mlajše od 25 let, ali delavci, starejši od 45 let, tudi če so upokojeni“.
10. Predložitveno sodišče dalje pojasnjuje, da je na dan, ko je bila A. Bordonaru odpovedana pogodba o zaposlitvi, člen 34(2) zakonske uredbe št. 276/2003 določal: „Pogodba o občasnem delu se lahko v vsakem primeru sklene z osebami, starejšimi od 55 let, in z osebami, mlajšimi od 24 let, pri čemer je treba v tem primeru pogodbene storitve opraviti do 25. leta“.(5)
11. Člen 34 zakonske uredbe ne velja več. Njegova vsebina pa je vendarle bila delno prevzeta v člen 13 zakonske uredbe št. 81 z dne 15. junija 2015 (zdaj veljavna določba).(6)
III – Spor v postopku v glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
12. A. Bordonaro je bil pri družbi Abercrombie & Fitch zaposlen na podlagi pogodbe o občasnem delu za določen čas, sklenjene 14. decembra 2010. Pogodba je bila 1. januarja 2012 spremenjena v pogodbo o občasnem delu za nedoločen čas. Iz stališč, predloženih Sodišču, je razvidno, da je A. Bordonaro delal v povprečju od trikrat do petkrat na teden. Od 26. julija 2012 dalje ni bil več naveden v razporedu dela. Potem ko se je o tem pozanimal prek elektronske pošte, je bil 30. julija 2012 obveščen, da je bil 26. julija 2012 odpuščen, ker je dopolnil 25 let. Tako ni več izpolnjeval pogojev za pogodbo o občasnem delu, določenih z italijansko zakonodajo.
13. A. Bordonaro je vložil tožbo pri Tribunale di Milano (okrožno sodišče v Milanu, Italija) in trdil, da njegova pogodba in odpustitev nista zakoniti. Zahteval je, naj se mu omogoči vrnitev na delo. Tožba je bila s sklepom razglašena za nedopustno, Corte d'appello di Milano (pritožbeno sodišče v Milanu, Italija) pa je nato ta sklep po pritožbi razveljavilo. Pritožbeno sodišče je razsodilo, da pogodba o občasnem delu, sklenjena z A. Bordonarom na podlagi njegove starosti, in odpustitev, ko je dopolnil 25 let, pomenita diskriminacijo. Razsodilo je, da je bilo vzpostavljeno delovno razmerje za nedoločen čas. Družbi Abercrombie & Fitch je naložilo, naj A. Bordonaru omogoči vrnitev na delo in mu plača odškodnino.
14. Družba Abercrombie & Fitch je vložila pritožbo pri Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče, predložitveno sodišče). Družba Abercrombie & Fitch v bistvu navaja, da je pritožbeno sodišče napačno štelo, da je prišlo do kršitve načela prepovedi diskriminacije. Obravnavana zadeva naj bi se nanašala na zakon, ki delavcem zaradi njihove starosti prinaša koristi, in ne nasprotno. Družba Abercrombie & Fitch dalje trdi, da je člen 34(2) zakonske uredbe v skladu z Direktivo, in predlaga, naj se zadeva predloži Sodišču zaradi sprejetja predhodne odločbe.
15. Ker bi bil lahko člen 34(2) zakonske uredbe št. 276/2003 zaradi konkretnega in jasnega sklicevanja na starost v nasprotju z načelom prepovedi diskriminacije zaradi starosti, je predložitveno sodišče prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je nacionalna ureditev iz člena 34 zakonske uredbe št. 276/2003, v skladu s katero je mogoče pogodbo o občasnem delu v vsakem primeru skleniti za storitve, ki jih opravljajo osebe, mlajše od 25 let, v nasprotju z načelom prepovedi diskriminacije zaradi starosti iz Direktive 2000/78 in člena 21(1) [Listine]?“
16. Pisna stališča so predložili A. Bordonaro, družba Abercrombie & Fitch, italijanska vlada in Komisija, ki so vsi predstavili ustne navedbe na obravnavi 12. januarja 2017.
IV – Presoja
17. Obravnavana zadeva se nanaša na nacionalno določbo, s katero je delodajalcem dovoljeno, da „v vsakem primeru“ sklenejo pogodbe o občasnem delu z osebami, ki so mlajše od 25 let ali starejše od 45 let.(7) Hkrati je ista vrsta pogodb za osebe v „vmesni“ starostni skupni na voljo le pod posebnimi pogoji. Dalje, za delavce, mlajše od 25 let, se je nacionalna določba razlagala tako, da vodi do avtomatičnega prenehanja delovnega razmerja pri dopolnjenem 25. letu.(8)
18. Vprašanje predložitvenega sodišča se nanaša na to določbo le glede njene uporabe za delavce, mlajše od 25 let. Sprašuje o skladnosti tega ukrepa s prepovedjo diskriminacije zaradi starosti iz dveh instrumentov prava Unije – člena 21(1) Listine in Direktive 2000/78 – v primeru, ki se nanaša na pravno razmerje med zasebniki.
19. Zato je najprej potrebnih nekaj uvodnih ugotovitev (A), preden se lotim vsebine predloženega vprašanja (B). Ti uvodni premisleki se nanašajo na ugotovitev, katere določbe prava Unije so primerne za analizo v obravnavani zadevi (1), in na natančen obseg vprašanja predložitvenega sodišča (2).
A – Uvodne ugotovitve
1. Upoštevne določbe prava Unije
20. Prepoved diskriminacije zaradi starosti je splošno načelo prava Unije, ki je kodificirano s členom 21(1) Listine. Direktiva 2000/78 je poseben izraz tega načela na področju zaposlovanja in dela.(9)
21. Zato je Direktiva tista – kadar položaj spada v področje uporabe te direktive – ki kot bolj specifičen instrument predstavljala poglavitni analitični okvir.(10)
22. Ali položaj v obravnavani zadevi spada v področje uporabe Direktive? V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je iz naslova, vsebine in cilja Direktive razvidno, da se z njo poskuša določiti splošen okvir za zagotovitev enakega obravnavanja „pri zaposlovanju in delu“, tako da se zagotavlja učinkovito varstvo pred diskriminacijo iz naštetih razlogov.(11) Konkretno je v členu 3(1)(a) Direktive določeno, da se ta direktiva v mejah pristojnosti, ki so prenesene na Evropsko unijo, uporablja za vse osebe, kar zadeva „pogoje, pod katerimi je dostopna zaposlitev […], vključno z izbirnimi merili in pogoji za sprejem v službo, ne glede na to, za katero vejo dejavnosti ali hierarhično mesto gre“. V skladu s členom 3(1)(c) se uporablja tudi za „zaposlitev in delovne pogoje, vključno z odpustitvijo in plačilom“.(12)
23. Obravnavana zadeva se nanaša na zaposlitev in odpustitev. Določba, ki je sporna v postopku v glavni stvari, se nedvomno nanaša na „pogoje, pod katerimi je dostopna zaposlitev“ in na „delovne pogoje, vključno z odpustitvijo“. Zato povsem jasno spada v materialno področje uporabe Direktive.
24. V zvezi z osebnim področjem uporabe Direktive, glede česar bo moralo dejansko stanje na koncu preveriti nacionalno sodišče, je iz dejanskega stanja nedvomno razvidno, da je A. Bordonara mogoče šteti za delavca v smislu prava Unije. Njegove dejavnosti ni mogoče šteti za zgolj obrobno ali pomožno.(13) S pogoji zaposlitve osebi, ki je zaposlena na podlagi pogodbe o občasnem delu, ni preprečeno, da bi se štela za delavca v smislu prava Unije.(14)
25. V teh okoliščinah se Direktiva uporablja za položaj, iz katerega izvira spor v obravnavani zadevi.
26. Dejstvo, da je v analizi v nadaljevanju teh sklepnih predlogov kot poglavitni analitični okvir upoštevana Direktiva, nikakor ne preprečuje hkratne uporabe člena 21(1) Listine. Dokler sporne določbe prek delovanja Direktive 2000/78 spadajo v področje uporabe prava Unije, v skladu s členom 51(1) Listine zaradi tega pride do uporabe zaščite iz Listine.(15)
27. Razmerje med členom 21(1) Listine in Direktivo 2000/78 tako ni medsebojno izključujoče. Bolj gre za konkretizacijo in dopolnjevanje. Omenjeno je že bilo, da je Direktiva poseben izraz splošnega načela iz Listine. Tako mora biti ustrezen analitični okvir na podlagi obeh podoben.(16) Poleg tega bi moral, če je to primerno, pristop na podlagi obeh slediti isti logiki, da se zagotovi skladen pristop k sodnemu nadzoru prava Unije in nacionalnega prava na področju prepovedi diskriminacije zaradi starosti pri zaposlovanju.
28. Prav tako je jasno, da se še naprej uporablja načelo prepovedi diskriminacije iz člena 21(1) Listine, čeprav se hkrati uporablja Direktiva 2000/78. Obstajata zlasti dva položaja, v katerih je pri takem poteku še naprej upošteven člen 21(1) Listine. Prvič, določbe Listine se še naprej v celoti uporabljajo za namene morebitne skladne razlage sekundarnega prava Unije in nacionalnega prava, ki spada v okvir področja uporabe prava Unije. Drugič, določbe Listine pomenijo končno merilo za veljavnost sekundarnega prava Unije.
29. Dalje, „neodvisno življenje“ načela enakega obravnavanja kot temeljnega pravnega načela ali kot temeljne pravice iz Listine je tu še posebej upoštevno, kadar je možnost za sklicevanje na Direktivo – kot je razvidno iz ustaljene sodne prakse Sodišča(17) – omejena z dejstvom, da se spor nanaša na zasebne subjekte.(18)
2. Natančen obseg vprašanja nacionalnega sodišča
30. V navedbah pred Sodiščem je samo A. Bordonaro trdil, da se sporna nacionalna določba ne bi smela uporabiti in da bi se moralo neposredno uporabiti načelo prepovedi diskriminacije zaradi starosti.
31. Vendar kočljivega vprašanja o morebitni neposredni uporabi člena 21(1) Listine v horizontalnih razmerjih v obravnavani zadevi ni treba preučiti, in to predvsem iz dveh razlogov.
32. Prvič, vprašanje, ki je bilo Sodišču predloženo v predhodno odločanje, se nanaša na „normativno“ ali „abstraktno“ skladnost nacionalne določbe s pravom Unije. Ali je nacionalna določba, ki je splošno veljavna za vse vrste pravnih razmerij, v skladu s pravom Unije? Ta presoja mora biti opravljena pred presojo morebitnih naknadnih pravnih sredstev, ki so na voljo v konkretnih okoliščinah razmerja zasebnega prava, in od njih ni odvisna. To pomeni, da je bistvo te zadeve, ali je nacionalna določba, presojana abstraktno ne glede na njeno uporabo za vertikalna ali horizontalna razmerja, v skladu s pravom Unije. Predložitveno sodišče ni postavilo vprašanja o posledicah, ki jih je treba izpeljati iz morebitne neskladnosti sporne nacionalne določbe z Direktivo.
33. Drugič, kot sta v pisnih stališčih navedli Komisija in družba Abercrombie & Fitch ter kot je bilo potrjeno tudi na obravnavi, je bila Direktiva 2000/78 prenesena v italijansko pravo.(19) Pomen tega dejstva je treba še posebej poudariti. To pomeni, da obveznost prepovedi diskriminacije zaradi starosti ne izhaja le iz Direktive ali člena 21(1) Listine, ampak tudi iz nacionalnih pravil, s katerimi so bile te določbe prava Unije prenesene v nacionalno pravo.
34. V takem položaju lahko pravo Unije pozneje vpliva na horizontalna razmerja predvsem prek razlage nacionalne prepovedi diskriminacije zaradi starosti v skladu z originalnimi (in pozneje vzporednimi) določbami prava Unije, kot jih je razlagalo Sodišče. Nacionalno sodišče bo nato po potrebi preučilo celoten sklop pravnih pravil in uporabilo metode razlage, ki so mu na voljo.(20) Nič v predložitveni odločbi ne kaže na to, da nacionalno sodišče ne bi moglo razlagati sporne nacionalne določbe na način, ki je v skladu s pravom Unije.(21)
35. Prepoved diskriminacije zaradi starosti iz prava Unije bo zato na korektne položaje na nacionalni ravni vplivala zlasti prek nacionalnih določb o prenosu, razlaganih v skladu z določbami prava Unije, iz katerih te prve izhajajo. Priznanje tega dejstva preprečuje napačne predstave glede področja uporabe morebitne neposredne horizontalne veljavnosti določb Listine. To v praksi pomeni, da položaje, v katerih bi bilo mogoče neposredno uporabiti določbe Listine na razmerja med zasebnimi subjekti, omejuje na zelo redke in razmeroma izjemne primere. Prav tako upošteva po mojem mnenju razumno prakso številnih pravnih sistemov, ki vlogo temeljnih pravic v razmerjih zasebnega prava razumejo zlasti v smislu razlage: vsebino pravic in dolžnosti – ki morajo biti, kar zadeva njihov obstoj, določene z nacionalno zakonodajo – je treba razlagati v skladu s temeljnimi pravicami.
36. Ob upoštevanju teh uvodnih ugotovitev bo moja analiza v naslednjem delu teh sklepnih predlogov osredotočena za skladnost sporne nacionalne določbe z Direktivo.
B – Diskriminacija zaradi starosti
37. Z načelom enakega obravnavanja iz člena 2(1) Direktive je prepovedana neposredna ali posredna diskriminacija iz katerega koli razloga iz člena 1 te direktive. Med temi razlogi je starost. V skladu s členom 2(2)(a) Direktive gre za neposredno diskriminacijo, kadar oseba je, je bila ali bi bila manj ugodno obravnavana kot neka druga v primerljivi situaciji iz katerega od razlogov iz člena 1 te direktive.(22)
38. Razlikovanje zaradi starosti je drugačno od drugih „sumljivih razlogov“, kot so vera ali prepričanje, hendikepiranost ali spolna usmerjenost. Drugače kot pri drugih razlogih je mogoče neposredno diskriminacijo zaradi starosti upravičiti s posebno ureditvijo iz člena 6.(23) V skladu s členom 6(1) Direktive lahko države članice predvidijo, da različno obravnavanje zaradi starosti ne pomeni diskriminacije, če ga v kontekstu nacionalnega prava objektivno in razumno utemeljijo z legitimnim ciljem, vključno z legitimnimi cilji zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja, in če so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni.
39. Ob upoštevanju tega normativnega okvira člena 2(2)(a) in člena 6(1) Direktive je moja analiza oblikovana tako. Najprej bom preučil, ali obstaja različno obravnavanje med primerljivimi skupinami posameznikov iz prepovedanega razloga (1). Nato bom analiziral, kaj je mišljeno z „manj ugodnim“ obravnavanjem (2). Nazadnje se bom posvetil dovoljenim upravičenjem, namreč, ali se z različnim obravnavanjem sledi legitimnemu cilju ter ali je ukrep sorazmeren in nujen za dosego tega cilja (3).
1. Različno obravnavanje primerljivih položajev iz prepovedanega razloga
40. Primerljivost ne pomeni enakosti. V zvezi s posamezno lastnostjo (torej tertium comparationis, ki je lahko vrednost, cilj, dejanje položaj itd.) se zgolj preuči, ali elementi primerjave (kot so osebe, podjetja, proizvodi) kažejo na več podobnosti ali več razlik.(24) Presoja primerljivosti zahteva, da se primerno upoštevajo konkretne okoliščine, v katerih se opravi presoja: namreč okvir zadevne ugodnosti ali ureditve.(25) V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba primerljivost položajev upoštevati na splošno z vsemi njihovimi značilnostmi ter predmetom in namenom akta, s katerim se vzpostavlja zadevno razlikovanje.(26)
41. V obravnavani zadevi je splošni zakonodajni okvir primerjave določen z Direktivo 2000/78. Značilnost, v zvezi s katero je treba opraviti primerjavo, je torej obravnavanje (dostop, pogoji, odpustitev) pri zaposlovanju in delu.
42. Elementi primerjave so osebe, ki so izpostavljene takemu (ne)enakemu obravnavanju. S sporno nacionalno zakonodajo (kot je veljala tako v času zaposlitve kot v času odpustitve) so urejene pogodbe o občasnem delu. Z njo sta vzpostavljeni dve različni ureditvi, ki sta odvisni od starosti delavca. Prvič, v skladu s členom 34(1) zakonske uredbe lahko delodajalci uporabijo to pogodbo neodvisno od starosti delavca, če so izpolnjeni nekateri pogoji. Uporaba take pogodbe je odvisna od nestalnosti ali občasnosti storitev, ki jih je treba opraviti, v skladu z zahtevami, določenimi s kolektivnimi pogodbami, za vnaprej določena obdobja.(27) Drugič, v skladu s členom 34(2) zakonske uredbe za delavce, mlajše od 25 let in starejše od 45 let (ali, kot je bilo spremenjeno kasneje, od 55 let), izpolnjevanje teh pogojev ni potrebno in je pogodbe o občasnem delu „v vsakem primeru“ mogoče skleniti. Poleg tega, kot je na obravnavi pojasnila italijanska vlada, pogodbe o občasnem delu, sklenjene na podlagi te zadnje določbe z osebami, mlajšimi od 25 let, potečejo na njihov 25. rojstni dan.
43. Prav glede dostopa do določene vrste pogodbe in odpustitve sporno pravilo razlikuje med tremi skupinami oseb na podlagi njihove starosti. Učinek te ureditve je, da so nekateri posamezniki obravnavani drugače kot drugi samo zaradi starosti, čeprav so lahko ti posamezniki v primerljivih položajih glede narave storitev in nalog, delovnih izkušenj ali usposobljenosti.
44. Poleg tega so glede avtomatične odpustitve pri 25. letu starosti delavci s pogodbo o občasnem delu na podlagi člena 34(2) zakonske uredbe, ki so dopolnili 25 let, v primerljivem položaju z mlajšimi delavci, ki so bili zaposleni na podlagi enake pogodbe, ter z delavci, zaposlenimi na podlagi člena 34(1). Kljub temu so odpuščeni samo zaradi svoje starosti.
45. Tako je podano jasno različno obravnavanje zaradi starosti. Primerljivost takih različnih skupin oseb bi bila preprečena, le če bi obstajal element, kot je osebnostna lastnost ali dejanska ali pravna okoliščina, zaradi katerega so položaji tako drugačni, da primerjava postane nelogična ali nesmiselna. Razlike prevladajo nad podobnostmi, lahko pa obstaja celo samo ena, čeprav bistvena razlika, zaradi katere postane primerjava nemogoča.
46. Po mojem mnenju v tej zadevi ni tako. Lahko bi se reklo, da je še posebej visoka nezaposlenost med mladimi osebami socialni problem, ki pomeni temeljni razlikovalni element. Tako mlajša generacija zato, ker je mogoče trditi, da je nezaposlenost mladih precej visoka in strukturna, v smislu dostopa do trga dela preneha biti primerljiva s preostalim prebivalstvom. Lahko bi se reklo, da pomeni ločeno samostojno kategorijo.
47. S tem se ne strinjam. Omenil sem že, da je presoja primerljivosti celovita. Celostno preuči številne dejavnike, upoštevne za dano primerjano značilnost. Kar zadeva dostop do zaposlitve ter obravnavanje pri zaposlovanju in delu, je mogoče z vsemi starostnimi skupinami skleniti enake pogodbe. Vse se potegujejo za ista delovna mesta. Zato so popolnoma primerljive.(28)
48. Dejstvo, da lahko obstajajo manjše razlike, kot na primer, da ima lahko določena starostna skupina nekatere posebne težave, je seveda lahko upoštevno za upravičenje nacionalnega ukrepa, s katerim se poskuša odpraviti to težavo. Spodbuja lahko politiko, ki je temelj za sprejetje tega ukrepa. Prav taki premisleki tvorijo bistvo legitimnega cilja, ki ga navaja italijanska vlada. Preučitev tega elementa zato spada v analizo upravičenosti ukrepa.
49. Mladi delavci, za katere se uporablja člen 34(2) zakonske uredbe, so zato v primerljivem položaju z drugimi delavci in iskalci zaposlitve. Poleg tega je jasno, da se z določitvijo avtomatičnega prenehanja pogodbe pri dopolnjenem 25. letu starosti s sporno določbo vzpostavlja različno obravnavanje glede na delavce, zaposlene na podlagi člena 34(2) zakonske uredbe, ki niso dopolnili te starosti ali so starejši od 45 oziroma 55 let, in glede na delavce s pogodbami o občasnem delu na podlagi splošne ureditve iz člena 34(1) zakonske uredbe.(29)
50. Skratka, s členom 34(2) zakonske uredbe je določeno različno obravnavanje med primerljivimi skupinami, ki neposredno temelji samo na enem od prepovedanih razlogov, namreč starosti.
2. Manj ugodno obravnavanje
51. V skladu s členom 2(2)(a) pride do varstva na podlagi Direktive, ko je oseba obravnavana „manj ugodno kakor neka druga“ oseba. To pomeni, da mora to drugačno obravnavanje škoditi osebi/osebam določene starosti ali nanjo/nanje neugodno vplivati.
52. Zadeve, povezane z diskriminacijo zaradi starosti, ki jih obravnava Sodišče, se praviloma nanašajo na prejemke, delovne pogoje ali omejitve, ki povsem jasno vsebujejo prednosti ali slabosti za posamezno tožečo stranko.(30) V teh zadevah je ugotovitev, ali sporni ukrep škoduje posamezniku, razmeroma enostavna. To, da nekdo ne dobi prejemka, je manj plačan ali se je dolžan upokojiti, ko tega ne želi, povsem jasno pomeni manj ugodno obravnavanje.
53. Obravnavana zadeva pa je bolj kompleksna. V zvezi s tem, ali izpodbijana nacionalna določba koristi zavarovani skupini ali ji škoduje, je bilo na Sodišču precej burnih razprav.
54. A. Bordonaro navaja, da je pogodba o občasnem delu neugodna vrsta pogodbe. Ne prinaša gotovosti glede delovnika. Omogoča odpustitev zgolj zaradi starosti.
55. Komisija se je v pisnih stališčih osredotočila na element avtomatičnega prenehanja pogodbe pri dopolnjenem 25. letu starosti. Po navedbah Komisije pomeni ta element za namene Direktive neposredno diskriminacijo zaradi starosti.
56. Italijanska vlada in družba Abercrombie & Fitch tema stališčema nasprotujeta. Trdita, da različno obravnavanje ne pomeni manj ugodnega obravnavanja. Delavci, mlajši od 25 let, so dejansko obravnavani ugodneje od delavcev, ki so stari 25 let ali več. Po navedbah družbe Abercrombie & Fitch je pogodba o občasnem delu „dodatna pogodbena priložnost“, ki zagotavlja privilegiran pogodbeni položaj delavcu, ki postane za delodajalce zanimivejši. Poleg tega je italijanska vlada navedla, da se načelo prepovedi diskriminacije uporablja za druge delovne pogoje na podlagi pogodbe o občasnem delu, kot so plača, letni dopust in socialna varnost.
57. Na začetku je treba pojasniti, da nič ne kaže na to, da sporna določba spada v kategorijo pozitivnih ukrepov. Člen 7(1) Direktive določa, da za to, da bi bila v praksi zagotovljena popolna enakost, načelo enakega obravnavanja ne preprečuje državam članicam, da bi ohranile ali sprejele posebne ukrepe, katerih cilj je preprečevati ali kompenzirati za prikrajšanost, povezano s katerim od razlogov iz člena 1. Ukrepi, ki spadajo v okvir te določbe, so posebej in izključno oblikovani, da bi preprečili ali kompenzirali dejansko prikrajšanost, ki resnično obstaja.(31)
58. Vendar se zdi, da je v obravnavani zadevi dejanski vpliv ukrepa – ki ni zgolj jasno usmerjen k zagotavljanju prednosti, katere namen je zagotovitev polne enakosti mlajših delavcev v praksi – mešan. Z določenega vidika bi se lahko štelo, da ohranja bolj negotov položaj mlajšega dela prebivalstva na trgu dela.(32)
59. Italijanska vlada je na obravnavni vsekakor potrdila, da sporna določba ni zamišljena kot pozitivni ukrep v smislu člena 7(1) Direktive.
60. Če se kot izhodišče vzame ta navedba, je obstoj „manj ugodnega obravnavanja“ še vedno upošteven. Očitno je, da ima sporni ukrep mešan vpliv. Prav tako je očitno, da je lahko presoja tega, ali ukrep pomeni manj ugodno obravnavanje, odvisna od stališča morebitne tožeče stranke in od tega, na kaj je osredotočena analiza.
61. V uvodni izjavi 15 Direktive je navedeno, da je presoja dejstev, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da obstaja neposredna diskriminacija, stvar nacionalnih sodišč v skladu s pravili nacionalnega prava ali prakse.(33) Če se ugotovijo ta dejstva, mora tožena stranka v skladu z mehanizmi iz člena 10(1) Direktive dokazati, da ni bilo kršitve načela enakega obravnavanja.(34)
62. Tako je tudi v skladu z delitvijo nalog iz postopka predhodnega odločanja iz člena 267 PDEU(35) ključna dejanska presoja, ali obstaja manj ugodno obravnavanje, kar je bistveno za ugotovitev diskriminacije, naloga nacionalnega sodišča. Vendar je mogoče v pomoč nacionalnemu sodišču podati nekaj uporabnih napotkov.
63. Avtomatično odpustitev pri dopolnjenem 25. letu starosti je mogoče šteti za omejevanje uporabe pogodbe o občasnem delu na podlagi člena 34(2) zakonske uredbe. Z določenega vidika bi se za ta ukrep resnično lahko štelo, da je namenjen temu, da se ne nadaljuje negotov položaj delavcev, ki sčasoma postanejo „manj mladi“. Vendar hkrati delavce postavi v položaj, ko so odpuščeni ne glede na svojo uspešnost ali konkretno vedenje. Dejstvu, da ta element, če se presoja posamično, pomeni manj ugodno obravnavanje, je težko oporekati.(36)
64. Vendar, kot je že bilo navedeno, presoje bolj ali manj ugodnega obravnavanja v tej zadevi ni mogoče omejiti na samo en element. Vprašanje predložitvenega sodišča se nanaša na pravilo iz člena 34(2) zakonske uredbe, ki vsebuje tako element dostopa do dela kot element, povezan s prenehanjem pogodbe. Po mojem mnenju sta oba elementa neločljivo povezana. Zato mora biti presoja ukrepa za koristen odgovor predložitvenemu sodišču celovita in globalna ter mora uravnotežiti različne elemente pogodbenega razmerja, pogoje in premisleke. Zlasti je treba vpliv pogodbe presojati ob upoštevanju splošnega veljavnega zakonodajnega okvira, ki vsebuje splošno ureditev delovnih pogojev iz pogodbe o občasnem delu (kot so odpravnina, letni dopust, enakost položajev delodajalca in zaposlenega ali možnost zaposlenega, da svobodno odkloni delo), in premislek o vplivu na dostop mladih do trga dela.
65. V zadevi Mangold je Sodišče menilo, da je neomejena dopustitev sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas za delavce, ki so dosegli določeno starost, zajeta z Direktivo kot različno obravnavanje zaradi starosti.(37) V zadevi Georgiev je Sodišče razglasilo, da obvezna sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas za profesorje, ki so dopolnili 65 let, pomeni različno obravnavanje v smislu člena 6 Direktive, ker je njihov delovni položaj postal „bolj negotov“ kot položaj profesorjev, mlajših od 65 let.(38)
66. Iz te sodne prakse je razvidno, da kadar obstaja neenako obravnavanje, se to, ali je manj ugodno, ugotovi s celostno presojo pogojev, ki izhajajo iz pogodbenih ureditev, ki veljajo za posamezne starostne kategorije, pri čemer se kot osnova upoštevajo običajna delovna razmerja v primerjavi z drugimi oblikami bolj fleksibilnega dela, kakršne so pogodbe za določen čas. Kot posledica take presoje se to, da je nekatere pogodbene oblike (za določen čas), za katere je značilna manjša stalnost v primerjavi s pogodbami o zaposlitvi za nedoločen čas, dopuščeno neomejeno sklepati ali jih je obvezno skleniti, šteje za „manj ugodno obravnavanje“.
67. V obravnavani zadevi je pogodba o občasnem delu pogodbena oblika sui generis, za katero je značilno odstopanje od „običajnih pogodb“ (tako pogodb za poln delovni čas kot pogodb za krajši delovni čas) v smislu časovne organizacije delovnega razmerja. Fleksibilnost je povezana s časovnim elementom delovnega razmerja, o katerem lahko delodajalci odločajo glede na svoje potrebe. Uporaba pogodb o občasnem delu povzroči, da delavec nima zagotovljenega števila delovnih ur in zato tudi ne določenega dohodka. Čeprav se ta ureditev uporablja za delavce vseh kategorij iz objektivnih razlogov in pod določenimi pogoji, pa pomeni ureditev za delavce, mlajše od 25 let, odstopanje od regulativnih pogojev, s katerimi je upravičena uporaba te sui generis vrste pogodbe.
68. Po drugi strani pa sporna določba domnevno omogoča širši dostop do trga dela mlajšim od 25 let prav prek posebej fleksibilnih pogodb. Ne onemogoča možnosti, da delodajalci tem osebam ponudijo druge vrste pogodb. Vendar lahko hkrati možnost uporabe pogodb o občasnem delu za osebe, mlajše od 25 let, oteži dostop do drugih pogodb, ki delodajalcu ne omogočajo take fleksibilnosti. Zato se lahko mladi delavci znajdejo v položaju, ko v delu svojega poklicnega življenja težje dostopajo do „običajne“ zaposlitve.(39) Skratka, čeprav pravo Unije ne nasprotuje tem bolj prilagodljivim pogodbenim oblikam,(40) lahko to, da jih je obvezno skleniti, ali to, da se neomejeno uporabljajo za določeno starostno skupino, postane problematično.
69. Poleg tega dejstvo, da je splošna uporaba pogodb o občasnem delu omejena z nacionalnim pravom (in da se omejitve sčasoma krepijo), kaže, da se glede delovnih pogojev uporaba pogodbe ne šteje nedvoumno za ugodnejše ali bolj zaščitno obravnavanje. Italijanska vlada se je tako v pisnih stališčih na to pogodbo sklicevala kot na instrument, ki je „manj zahteven in drag kot običajne pogodbe o zaposlitvi“.
70. Zato lahko sklenem, da bi morala biti po mojem mnenju presoja obstoja manj ugodnega obravnavanja celovita presoja vpliva delovanja tega pravila. Taka presoja zahteva poznavanje dejanskega vpliva in vedenje o nadaljnjem zakonodajnem okolju, v katerem deluje pravilo. Zato je to stvar nacionalnega sodišča.
71. Pri izvedbi take presoje se je treba izogniti dvema skrajnostma. Prvič, kot je razvidno iz tega dela, se presoja manj ugodnega obravnavanja ne bi smela izolirano osredotočiti zgolj na eno zelo specifično pravilo, ne da bi se upoštevala še ostala. Drugič, vseobsežna, celostna globalna presoja pomeni, da so lahko nekateri elementi v sklopu pozitivni, drugi pa negativni. Za praktično noben ukrep ni mogoče reči, da je izključno ugoden v vseh svojih delih. Celota je tista, ki je pomembna: ali ukrep kot celota zavarovani skupini škoduje?
72. Nazadnje, zavedati se je treba tudi, da se vpliv ukrep ne sme zamenjati s ciljem ukrepa, ki ga navaja italijanska vlada. Sporna določba je lahko v resnici namenjena temu, da mladi iskalci zaposlitve dobijo dodatne priložnosti za vstop na trg dela. Merilo za presojo, ali ta ukrep neugodno vpliva na to skupino oseb, je učinek tega ukrepa, ki se v okviru celovite presoje ne nanaša le na dostop do trga dela, ampak tudi na delovne pogoje in odpustitev.
3. Upravičenost
73. Če nacionalno sodišče meni, da je posledica člena 34(2) zakonske uredbe manj ugodno obravnavanje v smislu člena 2(2)(a) Direktive, je treba preučiti, ali je mogoče različno obravnavanje upravičiti na podlagi člena 6(1) Direktive. Natančneje, presoja se nato premakne na preučitev, ali je mogoče različno obravnavanje objektivno in razumno upravičiti z legitimnim ciljem (a), ali so sredstva za dosego tega cilja ustrezna in ali ne presegajo tega, kar je nujno za dosego cilja, ki se mu sledi (b).
a) Legitimni cilj
74. V obravnavani zadevi prepoznava legitimnega cilja, ki mu sledi člen 34(2) zakonske uredbe, ni bila popolnoma nesporna. Kot poudarja predložitveno sodišče, zakonska uredba v svojem členu 34(2) ne omenja ciljev, ki jim sledi.
75. Načeloma je s členom 6(1) Direktive državam članicam naloženo, da z veliko gotovostjo dokažejo legitimnost cilja, ki ga želijo doseči.(41) Kljub temu pa je Sodišče, kadar osnovni cilj ukrepa ni jasno naveden, dopustilo določeno fleksibilnost, da bi se ugotovil temeljni cilj, in je dovolilo, da se uporabijo elementi, kakršen je splošni okvir zadevnega ukrepa.(42)
76. Italijanska vlada je navedla več različnih temeljnih ciljev ukrepa, ki so med seboj delno povezani, a se ne prekrivajo v celoti. Prvič, sporni ukrep je del zakonodajnega okvira, katerega cilj je spodbujanje fleksibilnosti na trgu dela zaradi zvišanja stopnje zaposlenosti. Drugič, namen nacionalne zakonodaje je spodbuditi vstop mladih na trg dela. Tretjič, italijanska vlada je na obravnavi dalje pojasnila, da je konkretnejši cilj te posebne sporne določbe zagotoviti prvo priložnost za zaposlitev ter s tem omogočiti začetne in nadaljnje upoštevne izkušnje na trgu dela, ne pa stalno zaposlitev.
77. Komisija je navedla, da je mogoče ta cilj prepoznati tudi v „legge di delega“ (pooblastilni zakon), ki je podlaga sporne zakonske uredbe, katerega člen 1(1) se sklicuje na cilje krepitve „[…] sposobnosti za poklicno integracijo nezaposlenih in vseh, ki iščejo prvo zaposlitev, zlasti žensk in mladih“.(43)
78. V členu 6(1) Direktive je določen neizčrpen seznam legitimnih ciljev. Na tem seznamu so politika zaposlovanja, trg dela in poklicno usposabljanje.(44) Člen 6(1)(a) izrecno določa primere legitimnega različnega obravnavanja kot „določitev posebnih pogojev glede dostopnosti zaposlitve in poklicnega usposabljanja, zaposlitve in dela, vključno s pogoji glede odpustitve in plačila, za mlade osebe, starejše delavce in osebe, ki so dolžne skrbeti za druge, zato da se spodbuja njihovo poklicno vključenost ali jim zagotavlja varstvo“.
79. Spodbujanje zaposlovanja je nedvomno legitimen cilj. To toliko bolj velja za zaposlovanje mladih, ki povzroča skrb tudi evropskim institucijam.(45) Sodišče je večkrat potrdilo, da legitimni cilji vključujejo spodbujanje zaposlovanja, kar vključuje olajšanje dostopa mladih do poklica(46) ali izboljšanje položaja mladih na trgu dela zaradi spodbujanja njihove poklicne vključenosti ali zagotavljanja njihovega varstva.(47)
80. Sodišče je tudi priznalo, da je mogoče ukrepe za spodbujanje fleksibilnosti na trgu dela šteti za ukrepe s področja politike zaposlovanja.(48) V tem smislu je Sodišče posebej priznalo, da se lahko z nacionalnimi pravili zaradi uresničevanja legitimnih ciljev javnega interesa, povezanih z zaposlovanjem ali politiko trga dela, delodajalcem prizna nekaj fleksibilnosti.(49) Med drugim je legitimni cilj olajšanje zaposlovanja mlajših delavcev, tako da se poveča fleksibilnost upravljanja zaposlenih.(50)
81. Zato je jasno, da bi lahko vsak od ciljev, ki sta jih navedli italijanska vlada in Komisija, načeloma pomenil legitimen cilj na podlagi člena 6(1) Direktive.
82. Vendar pravi problem v obravnavani zadevi ni neobstoj legitimnega cilja. Nasprotno – zdi se, da obstaja veliko ciljev, ki jih je navedla italijanska vlada, pa vendar vsak od njih nekako vodi v različno smer. Dvomi, ki še vedno obstajajo glede natančnega cilja, ki se mu sledi v obravnavani zadevi, so stvar nacionalnega sodišča.
83. Potreba, da se jasno ugotovi konkretni legitimni cilj, ki je podlaga ukrepa, je bistvena za naslednjo fazo analize: presojo primernosti, konsistentnosti in nujnosti ukrepa. Ta presoja je kot vsako preučevanje sorazmernosti osredotočena na odnos med cilji in sredstvi. Vendar presoja primernosti izbranih ukrepov ni mogoča, če niso jasni cilji. Če se izrazim s prispodobo, težko je razpravljati o tem, ali je nekdo na pravi poti, če se ne ve, kam je pravzaprav namenjen. Cilj – možno pa je slediti več ciljem hkrati –(51) je zato treba jasno ugotoviti.
b) Primernost in nujnost
84. S primernostjo se preučuje, ali bo cilj mogoče doseči z izbranimi sredstvi. Nujnost se osredotoča na to, ali ni manj omejujočih možnosti od izbranih sredstev. Obe vrsti presoje zahtevata podrobno poznavanje celotne zakonodajne ureditve, kot so splošna pravila o varstvu delavcev, posebna pravila o preprečevanju zlorab in pravila o dejanskih delovnih pogojih v primeru pogodbe o občasnem delu, ki je sporna v obravnavani zadevi. Tako bo moralo nazadnje spet nacionalno sodišče presoditi primernost in nujnost sporne nacionalne določbe.
85. Razmisleki, ki sledijo, so namenjeni temu, da predložitvenemu sodišču dajo nekakšno usmeritev za to presojo, brez poseganja v natančnejšo ugotovitev temeljnega cilja, ki jo bo opravilo predložitveno sodišče. S tem ciljem v mislih bom preučil merili primernosti in nujnosti v zvezi z vsakim od ciljev, ki jih je navedla italijanska vlada: spodbujanje fleksibilnosti na trgu dela (i), spodbujanje vstopa mladih na trg dela (ii) in zagotovitev prve zaposlitvene priložnosti za mlajše osebe (iii).
86. Na začetku tega dela je treba spomniti, da imajo države članice na voljo široko diskrecijsko pravico pri odločitvi za zasledovanje določenega cilja s področja socialne politike in politike zaposlovanja ter za oblikovanje ukrepov za njegovo uresničevanje.(52) Ta diskrecijska pravica pa je vendarle omejena s prepovedjo izničenja bistva izvajanja načela prepovedi diskriminacije zaradi starosti.(53)
i) Cilj spodbujanja fleksibilnosti na trgu dela
87. Italijanska vlada je pojasnila, da je sporna nacionalna določba del širšega zakonodajnega okvira, s katerimi se je v zadnjem desetletju skušalo doseči fleksibilnost na trgu dela.
88. V splošnem je mogoče ukrep, ki omogoča tipe pogodb o zaposlitvi, ki so za delodajalce manj toge, na prvi pogled resnično šteti za primeren za dosego večje fleksibilnosti na trgu dela.
89. Vendar je s členom 34(2) zakonske uredbe omogočena širša uporaba pogodbe o delu za določen čas za posebne starostne skupine: za osebe, mlajše od 25 let, in za osebe, starejše od 45 let. Zato je morda vprašljivo, kako olajšanje dostopa do fleksibilne pogodbene oblike za zgolj nekatere starostne skupine konsistentno sledi splošnemu cilju fleksibilnosti na trgu dela. S tega vidika bo nacionalno sodišče presodilo, zakaj naj bi se ukrep, s katerim se skuša doseči splošni cilj povečanja fleksibilnosti na trgu dela, uporabljal samo za določene starostne skupine. Drugače povedano, če je fleksibilnost cilj, ki se nanaša na celotni trg dela, brez nadaljnjih pojasnil ni jasno, zakaj naj bi breme doseganja tega cilja nosile samo določene starostne skupine.
90. Dalje, pri preučitvi, ali ukrep presega, kar je nujno za dosego zasledovanega cilja, je treba to določbo umestiti v njen kontekst. Upoštevati je treba negativne učinke, ki jih lahko ima za zadevne osebe.(54) Zato bo moralo predložitveno sodišče, ko bo preučevalo nujnost ukrepa glede na cilj spodbujanja fleksibilnosti na trgu dela, presoditi, ali sporni ukrep ohranja razumno ravnovesje med interesi splošne politike zaposlovanja in tveganjem, da so mlajši delavci uvrščeni v bolj negotove skupine na trgu dela.
ii) Cilj omogočanja zaposlovanja mladih
91. Italijanska vlada je navedla, da je širši dostop do pogodb o občasnem delu za iskalce zaposlitve, mlajše od 25 let, namenjen cilju omogočanja vstopa mladih na trg dela.
92. Vendar Komisija meni, da se temu cilju ne sledi dosledno, saj so mladi delavci, zaposleni v okviru te ureditve, odpuščeni, ko dopolnijo 25 let. To izniči koristne učinke ukrepa na zaposlovanje mladih.
93. Ob upoštevanju široke diskrecijske pravice, ki jo ima v tem pogledu nacionalni zakonodajalec, in ob pomanjkanju nadaljnjih – zlasti statističnih – podatkov v tej fazi ni mogoče skleniti, da je ukrep očitno neprimeren za dosego zastavljenega cilja. Nacionalno sodišče bo moralo na podlagi dejstev in dokazov odločiti, ali je res tako.
94. Vendar je treba spomniti, da „[z]golj s splošnimi trditvami o tem, da je ukrep lahko del politike zaposlovanja, delovnega trga ali poklicnega usposabljanja, še ni izkazano, da cilj zadevnega ukrepa lahko upravičuje odstopanje od navedenega načela, niti ni mogoče na podlagi teh trditev razumno sklepati, da so izbrani načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni“.(55)
95. Predvsem mora nacionalno sodišče v skladu s pravili nacionalnega prava oceniti dokazno vrednost dokazov, ki so mu predstavljeni in ki lahko vsebujejo, med drugim, statistične podatke.(56) V zvezi s tem velja, da lahko zakonodajne odločitve na področju zaposlovanja, na katerem države članice uživajo še posebej veliko svobode, temeljijo na napovedih in političnih premislekih, ki lahko oboji vsebujejo določeno mero negotovosti.(57) Z zahtevo po primernosti iz člena 6(1) Direktive pa se zahteva vsaj logičen odnos ustreznosti in koherentnosti med zasledovanimi cilji in izbranimi sredstvi.
96. Zato bo treba ugotoviti, ali se s členom 34(2) zakonske uredbe cilju spodbujanja zaposlovanja mladih sledi konsistentno in sistematično. Nadaljnjo preučitev si zasluži zlasti trditev Komisije o neobstoju notranje skladnosti te določbe zaradi avtomatične odpustitve pri dopolnjeni starosti 25 let. Če bo to podprto z nadaljnjimi dokazi, bi res bilo mogoče reči, da sporna določba – namesto da bi skušala poiskati rešitev za brezposelnost – enostavno preloži problem: brezposelnost zgolj naprti naslednji starostni skupini.
97. Tudi kar zadeva nujnost ukrepa, mora nacionalno sodišče preučiti manj omejujoče alternative za avtomatično odpustitev, ki bi lahko omogočile podrobneje izdelan pristop k starostni omejitvi.
iii) Prva zaposlitvena priložnost
98. Nazadnje, italijanska vlada je na obravnavi pojasnila, da glavni in posebni cilj sporne določbe ni omogočiti mladim dostop do trga dela na stalni podlagi, ampak zgolj to, da se jim zagotovi prva priložnost za vstop na trg dela. Ni cilj to, da bi se mlajši ljudje spravili na trg dela in da bi se jim omogočila (stalna) zaposlitev, ampak to, da se jim zagotovi prva izkušnja, zaradi katere bodo pozneje bolje pripravljeni konkurirati na trgu dela. Drugače povedano, štelo se je, da se izpodbijana nacionalna določba dejansko uporabi en korak pred polnim dostopom do trga dela. Namenjena je vzpostavitvi določene enakosti v možnostih ali priložnostih, tako da bodo osebe, mlajše od 25 let, v naslednji fazi lahko učinkovito konkurirale starejšim starostnim skupinam.
99. Na prvi pogled je mogoče starost, zlasti tisto pod 25 let, uporabiti kot sopomenko za pomanjkanje izkušenj na trgu dela. Primernost ukrepa v zvezi s tem ciljem pa je spet treba ugotavljati z dokazi, ki so na voljo nacionalnemu sodišču, in ob primernem upoštevanju diskrecijske pravice, ki jo uživa nacionalni zakonodajalec.
100. Predvsem bo moralo predložitveno sodišče upoštevati, da se s sporno konkretno določbo – čeprav sledi cilju zagotovitve prve zaposlitvene priložnosti – ne zahteva, da osebe, za katere velja člen 34(2) zakonske uredbe, nimajo prejšnjih izkušenj. Dejansko se ta določba sklicuje le na starost in ni povezana z izkušnjami, izobrazbo ali vajeništvom.
101. Poleg tega je treba opozoriti, da je italijanska vlada sicer navedla, da sporna določba ni namenjena vzpostavitvi stalnih zaposlitvenih priložnosti, vendar je mogoče pogodbo o občasnem delu skleniti tudi v obliki pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Nacionalno sodišče mora zaradi skladnosti presoditi upoštevnost tega dejstva, pri tem pa ustrezno upoštevati, kako dolgo se lahko ta pogodba uporablja za mlade delavce, ki so dopolnili delovno aktivno starost v skladu z nacionalnim pravom.
102. Z vidika merila nujnosti je treba ugotoviti, ali ne bi bilo mogoče določiti drugih, manj omejujočih sredstev. Zlasti se bo pri presoji ukrepa upoštevalo dejstvo, da sporna določba temelji zgolj na starosti. Nacionalno sodišče mora preučiti, ali bi lahko tak ukrep dejansko razumno dosegel cilj, ki mu sledi, prek dodatnih primernih meril, kot je to, da se zahteva brezposelnost ali neobstoj prejšnjih izkušenj.(58)
103. Poleg tega je italijanska vlada navedla tudi, da cilj zagotovitve prve zaposlitvene izkušnje za določen čas upravičuje avtomatično prenehanje zaposlitve ob doseženem 25. letu starosti. Po navedbah italijanske vlade to omogoča veliko učinkovitost ukrepa. Večjemu številu oseb omogoča dostop do zaposlitev, ki so na voljo. V skladu s to trditvijo je temeljni namen tega delitev zaposlitev, ki so na voljo: košček pogače za vsakogar.
104. Vendar se ta razlaga o „delitvi pogače“ ne zdi povsem prepričljiva. Oseba, ki se zaposli pri nižji starosti, bo svoj košček pogače uživala več let, tisti, ki so bližje 25. letu, pa ga bodo deležni le za nekaj mesecev. Zakaj se ne bi potem raje določilo najdaljše možno trajanje pogodbe za vsako osebo, da bi se „pogača“ pravičneje razdelila? Razlaga o tem, da si je treba „razdeliti pogačo“, zaide v slepo ulico že samo pri tej skupini, mlajši od 25 let: razdeliti si jo mora ta skupina, medtem ko se drugim postreže z drugo jedjo?
105. Na kratko povedano, pri občutljivih zadevah, kakršni sta zaposlitvena in socialna politika, uživajo države članice široko polje proste presoje. Sledijo lahko številnim legitimnim ciljem. Vendar je treba tem ciljem slediti z razumno mero jasnosti in skladnosti, kar je izraženo z meriloma primernosti in nujnosti.
V – Predlog
106. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanje, ki ga je predložilo Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče, Italija), odgovori:
Člen 2(2)(a) in člen 6(1) Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni zakonodaji, kot je sporna v postopku v glavni stvari, s katero je določeno, da se pogodbe o občasnem delu v vsakem primeru uporabljajo za delavce, mlajše od 25 let:
– če se s to zakonodajo sledi legitimnemu cilju, povezanemu s politiko zaposlovanja in politiko trga dela; in
– če se ta cilj doseže s sredstvi, ki so primerna in nujna.
Nacionalno sodišče mora ugotoviti, ali so v obravnavani zadevi izpolnjeni ti pogoji.