Zadeva C‑201/16

Majid Shiri

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Verwaltungsgerichtshof)

„Predhodno odločanje – Uredba (EU) št. 604/2013 – Določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države – Člen 27 – Pravno sredstvo – Obseg sodnega nadzora – Člen 29 – Rok za izvedbo predaje – Neizvedba predaje v predpisanem roku – Obveznosti odgovorne države članice – Prenos odgovornosti – Zahteva po odločitvi odgovorne države članice“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 25. oktobra 2017

1.        Sodni postopek – Ustni postopek – Ponovno odprtje – Obveznost ponovnega odprtja ustnega postopka, da bi se strankam omogočila predložitev stališč o pravnih vprašanjih, ki jih je generalni pravobranilec izpostavil v sklepnih predlogih – Neobstoj

(člen 252, drugi odstavek, PDEU; Poslovnik Sodišča, člen 83)

2.        Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito – Uredba št. 604/2013 – Postopki za sprejem in ponovni sprejem – Rok za izvedbo predaje prosilca za mednarodno zaščito – Posledica nespoštovanja tega roka – Prenos odgovornosti za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito na državo članico, ki daje zahtevo

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 604/2013, člen 29(1) in (2))

3.        Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – 87337/Merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito – Uredba št. 604/2013 – Pravno sredstvo zoper odločitev o predaji, sprejeto v zvezi s prosilcem za mednarodno zaščito – Možnost sklicevanja na iztek roka, določenega za izvedbo predaje, pri čemer do tega izteka pride po sprejetju odločbe o predaji – Obveznost držav članic, da določijo učinkovito in hitro pravno sredstvo

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 604/2013, uvodna izjava 19 ter člena 27(1) in 29(1) in (2))

1.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 22 do 25.)

2.      Člen 29(2) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva je treba razlagati tako, da če se predaja ne izvrši v šestmesečnem roku, opredeljenem v členu 29(1) in (2) te uredbe, se odgovornost v celoti prenese na državo članico, ki daje zahtevo, ne da bi morala odgovorna država članica odkloniti sprejem ali ponovni sprejem zadevne osebe. Iz te določbe izhaja, da ta določa prenos odgovornosti na državo članico, ki daje zahtevo, ne da bi se ta prenos pogojeval s katerim koli odzivom odgovorne države članice (glej po analogiji sodbo z dne 26. julija 2017, Mengesteab, C‑670/16, EU:C:2017:587, točka 61).

(Glej točki 30 in 34 ter točko 1 izreka.)

3.      Člen 27(1) Uredbe št. 604/2013 v povezavi z uvodno izjavo 19 te uredbe in člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da mora imeti prosilec za mednarodno zaščito na voljo učinkovito in hitro pravno sredstvo, ki mu omogoča, da se sklicuje na iztek šestmesečnega roka, kot je opredeljen v členu 29(1) in (2) navedene uredbe, pri čemer do tega izteka pride po sprejetju odločbe o predaji. Pravica takega prosilca, določena z nacionalno ureditvijo, kot je ta v postopku v glavni stvari, da se v okviru pritožbe zoper odločbo o predaji, sprejeto glede njega, sklicuje na okoliščine, ki so nastale po sprejetju te odločbe, izpolnjuje to obveznost po določitvi učinkovitega in hitrega pravnega sredstva.

Obseg pravnega sredstva, ki je na voljo prosilcu za mednarodno zaščito zoper odločitev o predaji, ki je bila sprejeta v zvezi z njim, je pojasnjen v uvodni izjavi 19 te uredbe, v kateri je navedeno, da bi moralo učinkovito pravno sredstvo, ki je z navedeno uredbo uvedeno zoper odločitve o predaji, zato da se zagotovi spoštovanje mednarodnega prava, na eni strani obsegati preučitev uporabe te uredbe in na drugi preučitev pravnega in dejanskega stanja v državi članici, v katero je prosilec predan (sodba z dne 26. julija 2017, Mengesteab, C‑670/16, EU:C:2017:587, točka 43). Poleg tega je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da je treba ob upoštevanju zlasti splošnega razvoja sistema določitve države članice, odgovorne za preučitev prošnje za azil, vložene v eni od držav članic, zaradi sprejetja Uredbe Dublin III in ciljev iz te uredbe člen 27(1) navedene uredbe razlagati tako, da se mora pravno sredstvo, ki ga ta člen določa, nanašati med drugim na spoštovanje postopkovnih jamstev, določenih z navedeno uredbo (glej v tem smislu sodbo z dne 26. julija 2017, Mengesteab, C‑670/16, EU:C:2017:587, točke od 44 do 48 in navedena sodna praksa).

Vendar je treba, natančneje, postopke sprejema in ponovnega sprejema, ki jih določa Uredba Dublin III, izvesti ob spoštovanju več zavezujočih rokov, med katerimi je šestmesečni rok, omenjen v členu 29(1) in (2) te uredbe. Čeprav je namen teh določb določitev mej teh postopkov, tako kot merila iz poglavja III navedene uredbe prispevajo tudi k določanju odgovorne države članice.

V teh okoliščinah mora sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu zoper odločbo o predaji, da se zagotovi, da je bila izpodbijana odločba o predaji sprejeta na podlagi pravilne uporabe navedenih postopkov, imeti možnost, da preuči trditve prosilca za mednarodno zaščito, v skladu s katerimi naj bi bila ta odločba sprejeta ob kršitvi določb iz člena 29(2) Uredbe Dublin III, pri čemer naj bi država članica, ki daje zahtevo, na dan sprejetja navedene odločbe že postala odgovorna država članica zaradi predhodnega izteka šestmesečnega roka, kot je opredeljen v členu 29(1) in (2) te uredbe (glej po analogiji sodbo z dne 26. julija 2017, Mengesteab, C‑670/16, EU:C:2017:587, točka 55).

Tako je treba navesti, da je, drugače kot pri rokih, ki so bili predmet zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 26. julija 2017, Mengesteab (C‑670/16, EU:C:2017:587), in ki določajo meje za vložitev zahteve za sprejem, cilj rokov, določenih v členu 29 Uredbe Dublin III, ne samo določitev mej za sprejetje, ampak tudi za izvršitev odločbe o predaji. Iz tega sledi, da se lahko ti roki iztečejo po sprejetju odločbe o predaji.

V zvezi s tem pristojni organi države članice, ki daje zahtevo, v takem položaju ne morejo opraviti predaje zadevne osebe drugi državi članici in so, nasprotno, zavezani po uradni dolžnosti sprejeti potrebne določbe za priznanje odgovornosti prve države članice in za takojšnji začetek obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je vložila ta oseba.

(Glej točke od 37 do 43 in 46 ter točko 2 izreka.)