SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 16. oktobra 2014(*)
„Državne pomoči – Električna energija – Ugodnejša cena – Sklep, s katerim je pomoč razglašena za nezdružljivo z notranjim trgom – Pojem državne pomoči – Nova pomoč – Enako obravnavanje – Razumni rok“
V zadevi T‑291/11,
Portovesme Srl s sedežem v Rimu (Italija), ki jo zastopajo F. Ciulli, G. Dore, M. Liberati in A. Vinci, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata V. Di Bucci in É. Gippini Fournier, zastopnika,
tožena stranka,
zaradi predloga, naj se Sklep Komisije 2011/746/EU z dne 23. februarja 2011 o državni pomoči, ki jo je Italija dodelila družbam Portovesme Srl, ILA SpA, Eurallumina SpA in Syndial SpA (ukrepi državne pomoči C 38/B/04 (ex NN 58/04) in C 13/06 (ex N 587/05)) (UL L 309, str. 1) v celoti oziroma „v primernem obsegu“ razglasi za ničen, in podredno, predloga za razglasitev ničnosti tega sklepa v delu, v katerem je določeno, da je treba zadevno pomoč vrniti,
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi D. Gratsias, predsednik, M. Kančeva, sodnica, in C. Wetter (poročevalec), sodnik,
sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 13. decembra 2013
izreka naslednjo
Sodbo(1)
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, družba Portovesme Srl, je proizvajalka neželeznih kovin, med njimi cinka, srebra in svinca, ki jih proizvaja v njenih tovarnah v Portoscusu (Italija) in San Gavinu (Italija).
2 S členom 1 uredbe predsednika Sveta ministrov z dne 6. februarja 2004 (GURI št. 93 z dne 21. aprila 2004, str. 5, v nadaljevanju: uredba iz leta 2004) je bila „[cenovna] obravnava iz člena 2 uredbe ministrstva za industrijo, trgovino in obrt z dne 19. decembra 1995 [razširjena] na dobavo energije za proizvodnjo in predelavo aluminija, svinca, srebra in cinka, vendar le za obrate, ki so bili ob datumu veljavnosti te uredbe že ustanovljeni in so na otoških območjih ter nimajo dovolj povezav z nacionalnimi elektroenergetskimi in plinovodnimi omrežji ali teh povezav sploh nimajo“.
3 Uredba iz leta 2004 je tako novim upravičencem, med njimi tudi tožeči stranki, omogočila, da se za njih uporablja ugodnejša cena, ki je bila z ministrsko uredbo z dne 19. decembra 1995 (GURI št. 39 z dne 16. februarja 1996, str. 8, v nadaljevanju: uredba iz leta 1995) že odobrena družbi Alcoa Trasformazioni Srl, ki je proizvajalka aluminija s sedežem na Sardiniji, in sicer do 31. decembra 2005. Ta razširitev naj bi bila začasna in naj bi se končala z vzpostavitvijo ali izboljšanjem zgoraj navedenih povezav, najpozneje pa 30. junija 2007.
4 Treba je pojasniti, da je bila uredba iz leta 1995 sprejeta v okviru privatizacije družbe Alumix SpA. V zvezi s to privatizacijo je bilo v skladu s členom [88](2) [ES] izdano obvestilo Komisije, naslovljeno na druge države članice in druge zainteresirane strani, in sicer v zvezi z državno pomočjo italijanske vlade družbi Alumix, ki je bilo Italijanski republiki sporočeno in objavljeno 1. oktobra 1996 (UL C 288, str. 4, v nadaljevanju: odločba Alumix).
5 V členu 1, prvi odstavek, uredbe iz leta 2004 je določeno, da L’Autorità per l’energia elettrica e il gas (italijanski organ za električno energijo in plin, v nadaljevanju: AEEG) „razšir[i] cenovno obravnavo iz točke 2“ uredbe iz leta 1995. Ta uredba ima 5 točk, za obravnavano zadevo pa sta upoštevni prvi. Točka 1 navedene uredbe določa, da se „cenik dobave električne energije za proizvodnjo primarnega aluminija iz razpredelnice A-9, ki je priložena sklepu št. 15 z dne 14. decembra 1993 […], s 1. januarjem 1996 razveljavi“ in da se „[n]amesto tega uporabljajo cene po delih dneva, določene v razpredelnici A-6 tega ukrepa“. Točka 2 uredbe iz leta 1995 določa, da se „mehanizem doplačil, določen z ukrepom CIP št. 13 z dne 24. julija 1992, in njegove naknadne spremembe, ki se uporabljajo za vso dobavo, namenjeno proizvodnji primarnega aluminija, vendar le za obrate, ki so bili ob datumu veljavnosti te uredbe že ustanovljeni, […] 31. decembra 2005 odpravi“.
6 V zvezi s tem je treba opozoriti, da cene in pogoje za dobavo električne energije v Italiji določa Comitato interministeriale dei prezzi (medresorski ministrski odbor za cene, v nadaljevanju: CIP). Cena električne energije je sestavljena iz pavšalnega dela, ki „ustreza zagotovljeni ali dobavljeni električni energiji“, in spremenljivega dela, ki je „odvisen od porabe energije“ (točka 2.5.1 odločbe Alumix). Ta spremenljivi del je dalje sestavljen iz dveh postavk, in sicer „cene energije“ in „doplačila za gorivo“. Pri spremenljivem delu se s „ceno energije“ „krijejo administrativni in finančni stroški proizvodnje električne energije“ (ista točka odločbe Alumix), „doplačilo za gorivo“ pa je „povezano s stroški energentov, ki se uporabljajo pri proizvodnji električne energije, in stroški nakupa električne energije v državi in tujini“ (ista točka odločbe Alumix).
7 Ob sprejetju odločbe Alumix sta bila pavšalni del in „cena energije“ določena s sklepom CIP št. 45/1990, „doplačilo za gorivo“ pa s sklepom št. 26/1989. S sklepom CIP št. 13/1992 je bilo za proizvodnjo primarno taljenega aluminija v talilnici v občini Portovesme na Sardiniji „doplačilo za gorivo“ znižano za dve tretjini, in sicer s 26,6 italijanskih lir (ITL) na kilovatno uro na 8,8 ITL. Ta cena (v nadaljevanju: cena pred primerom Alumix) je bila določena, preden so italijanski organi v okviru privatizacije družbe Alumix sprejeli sklepe o cenah električne energije, ki se uporabljajo za talilnice aluminija s sedežem v občini Portovesme in občini Fusina v Benečiji (Italija).
8 V zvezi s tem je Komisija Evropskih skupnosti navedla, da je treba „[glede] prejšnjih cen električne energije, ki so se za talilnico v Portovesmeju uporabljale v skladu s sklepom CIP št. 13/[1992], s katerim je bilo doplačilo za gorivo znižano, […] ugotoviti, da gre pri tem znižanju goriv za državno pomoč“, saj je bil s tem sklepom, ki ga je „italijanska vlada sprejela enostransko, […] zmanjšan strošek te talilnice, ne da bi bile ugodnosti tega ukrepa podeljene tudi drugim industrijam v preostalem delu Italije“ (točka 4.2 odločbe Alumix).
9 Cena pred primerom Alumix se je nato preučila „z vidika izpolnjevanja dolgoročnega cilja regionalnega razvoja v smislu člena 92(3)(a) ES“ (točka 4.2 odločbe Alumix) ob upoštevanju tega, da so bile te ugodnejše cene od 1. januarja 1996 ukinjene. Komisija je ugotovila, da so bili „kapitalski vložki, plačila zamrznjenih dolgov in [‚cena pred primerom Alumix‘] tako odstopanja iz člena 92(3)(a) in (c) ES“ (točka 5 odločbe Alumix).
10 Italijanski zakonodajalec je zaradi privatizacije družbe Alumix (ki se je končala s prenosom večine sredstev skupine Alumix na družbo Alcoa Italia SpA, ki je ob koncu tega postopka postala družba Alcoa Trasformazioni) sprejel niz ukrepov, izmed katerih so se nekateri nanašali na znižanje cene električne energije, ki so se uporabljale za to družbo. Na tej podlagi so bile sprejete tri različne cene, od katerih se je ena nanašala na tovarno v Portovesmeju, preostali pa na tovarno v Fusini. Za ti tovarni je cena zajemala mejne stroške proizvodnje za zadevno regijo, in sicer 36 ITL na kilovatno uro za tovarno v Portovesmeju in 39 ITL na kilovatno uro za tovarno v Fusini, ta osnova pa je bila povečana za prispevek pri fiksnih stroških.
11 Iz razpredelnice v četrtem odstavku točke 2.5.2 odločbe Alumix je razvidna cena, ki se je uporabljala za tovarno v Portovesmeju v letih od 1996 do 2005. Dobava tovarni v Fusini je bila urejena z ločenima pogodbama, eno sklenjeno med Ente nazionale per l’energia elettrica (ENEL) in družbo SAVA, ki je podjetje, ki ga je pridobila družba Alumix, in drugo, s katero je bila določena cena, izračunana na podlagi povprečnih mejnih stroškov proizvedene električne energije, to je 39 ITL na kilovatno uro. Prvo in zadnjenavedena cena sta ob sprejetju odločbe Alumix pomenili zadnjo spremembo ugodnejših cen električne energije (v nadaljevanju: cena Alumix).
12 Prvič, v zvezi s tovarno v Portovesmeju je Komisija ugotovila:
„[V] zdajšnjih okoliščinah družba ENEL ravna kot običajno ravna tržno podjetje in […] cena, ki jo zaračunava, ne pomeni državne pomoči v smislu člena 92(1) [ES]“ (točka 4.2 odločbe Alumix).
13 Drugič, v zvezi s tovarno v Fusini je Komisija podobno razlogovala glede tretje cene, izračunane na podlagi povprečnih mejnih stroškov proizvedene električne energije.
14 Nazadnje, spet v zvezi s to tovarno, vendar glede pogodbe, sklenjene med družbo ENEL in družbo SAVA (druga cena), je navedla, da ge za običajno trgovsko transakcijo in da je bilo plačilo petih hidroelektrarn in ustreznega omrežja, namesto da bi bilo izvedeno enkratno, razdeljeno na več let in opravljeno v obliki dobave električne energije.
15 Komisija je tako ugotovila, da te tri cene, med njimi tudi cena Alumix, „ne vsebujejo nobenih elementov državne pomoči v smislu člena 92(1) [ES]“ (zadnji odstavek točke 4.2 odločbe Alumix).
16 Uvedba ugodnejše cene na podlagi uredbe iz leta 2004, navedene v točki 2 zgoraj, je bila pogojena s tem, da AEEG sprejme sklep v tem smislu.
17 AEEG je sprejel sklep št. 110/04 z dne 5. julija 2004, v katerem je bilo določeno, da bodo ugodnejše cene veljale, le če bo rezultat postopka priglasitve pozitiven v smislu pravil s področja državnih pomoči.
18 Vendar se je izkazalo, da italijanski organi navedene priglasitve niso opravili, temveč je Komisija na podlagi obvestil o člankih v medijih od Italijanske republike z dopisoma z dne 9. februarja in z dne 19. marca 2004 zahtevala pojasnila o zadevnih ukrepih. Ta država članica je z dopisi z dne 9. februarja, z dne 9. junija in z dne 20. septembra 2004 Komisiji predložila pojasnila, AEEG obvestila o okviru, v katerem so bili ti elementi predloženi, in mu naročila, naj navedeno uredbo izvrši, kar je ta storil s sklepom št. 148/04 z dne 9. avgusta 2004.
19 Komisija je s sklepom, ki je bil Italijanski republiki sporočen z dopisom z dne 16. novembra 2004, začela postopek na podlagi člena 88(2) ES o državni pomoči C 38/2004 (ex NN 58/04) – Pomoč za podjetje Portovesme Srl (povzetek v UL 2005, C 30, str. 7).
20 AEEG je 17. decembra 2004 ministra za proizvodne dejavnosti obvestil o tem, da glede na navedeno odločbo predčasno prekinja uporabo mehanizma iz uredbe iz leta 2004.
21 Iz obvestil, ki jih je Italijanska republika predložila v okviru upravnega postopka, je razvidno, da je tožeča stranka z uporabo navedenega mehanizma za električno energijo, porabljeno od aprila do oktobra 2004, od organizacije Cassa Conguaglio per il settore elettrico (italijanski izravnalni sklad za elektroenergetski sektor) dobila nakazila v skupnem znesku 12.845.892,82 EUR, ki so ustrezala izravnalnim dokladam, pridobljenim z razliko med ceno, ki jo je zaračunaval dobavitelj električne energije tožeče stranke, in ugodnejšo ceno, ki jo je določila država, pomnoženo s porabo električne energije.
22 Vendar so italijanski organi 14. marca 2005 sprejeli uredbo-zakon št. 35 (GURI št. 111 z dne 14. maja 2005, str. 4), ki je po spremembi z zakonom št. 80 z dne 14. maja 2005 postala zakon (redna priloga h GURI št. 91 z dne 14. maja 2005, v nadaljevanju: zakon iz leta 2005).
23 V skladu s členom 11(12) zakona iz leta 2005 je bila ugodnejša cena, odobrena tožeči stranki, podaljšana do 31. decembra 2010. Medtem ko uredba iz leta 2004 in člen 11(11) zakona iz leta 2005, ki se je nanašal na ugodnejšo ceno, ki se je uporabljala za družbo Alcoa Trasformazioni, Komisiji nista bila priglašena, pa je bil člen 11(12) Komisiji priglašen v skladu s členom 88(3) ES, in sicer 23. novembra 2005, pri čemer je bil 28. novembra 2005 poslan še dopolnilni dopis.
24 Komisija je z dopisom z dne 22. decembra 2005 Italijansko republiko pozvala k predložitvi dodatnih informacij, kar je ta storila z dopisom z dne 3. marca 2006.
25 Komisija je s sklepom, ki je bil Italijanski republiki sporočen z dopisom z dne 6. aprila 2006, začela postopek na podlagi člena 88(2) ES v zvezi z državno pomočjo št. C 13/06 (ex N 587/05) – Ugodnejše cene električne energije za energetsko intenzivne industrije na Sardiniji (povzetek v UL C 145, str. 8).
26 Komisija je 22. avgusta 2006 zahtevala dodatna pojasnila, ki jih je Italijanska republika predložila z dopisom z dne 28. septembra 2006.
27 Ker je bila uporaba mehanizma iz člena 11(12) zakona iz leta 2005 pogojena z odobritvijo Komisije, ta mehanizem zaradi prejema obvestila ni bil izvršen.
28 Komisija se je 29. oktobra 2008 odločila, da bo ugodnejšo ceno iz uredbe iz leta 2004 preučila ločeno, in sicer glede na to, ali zadeva družbo Alcoa Trasformazioni ali nove upravičence do navedene cene, med njimi tožečo stranko.
29 Po več izmenjanih dopisih med Komisijo in Italijansko republiko se je izkazalo, da ugodnejša cena za družbo Alcoa Trasformazioni z uredbo iz leta 2004 sploh ni bila podaljšana, temveč se je za to družbo do začetka veljavnosti člena 11(11) zakona iz leta 2005 še vedno uporabljala uredba iz leta 1995.
30 Komisija je s Sklepom Komisije 2011/746/EU z dne 23. februarja 2011 o državni pomoči, ki jo je Italija dodelila družbam Portovesme Srl, ILA SpA, Eurallumina SpA in Syndial SpA (ukrepi državne pomoči C 38/B/04 (ex NN 58/04) in C 13/06 (ex N 587/05)) (UL L 309, str. 1, v nadaljevanju: izpodbijani sklep) po eni strani v zvezi s pomočjo, ki naj bi po njenem mnenju izhajala iz člena 11(12) zakona iz leta 2005, ugotovila, da ni združljiva z notranjim trgom, zato je Italijanski republiki prepovedala njeno izvrševanje, po drugi pa je v zvezi s pomočjo, ki naj bi po njenem mnenju izhajala iz uredbe iz leta 2004, tudi to štela za nezdružljivo z notranjim trgom, zato je Italijanski republiki odredila, naj od upravičencev izterja njeno vračilo.
31 Izpodbijani sklep je bil tožeči stranki vročen 31. marca 2011.
Postopek in predlogi strank
[…]
39 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijani sklep v celoti oziroma „v primernem obsegu“ razglasi za ničen;
– podredno, navedeni sklep razglasi za ničen v delu, v katerem je določeno, da je treba zadevno pomoč vrniti;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
40 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Dopustnost
41 Tožeča stranka v okviru primarnih predlogov Splošnemu sodišču predlaga, prvič, naj izpodbijani sklep razglasi za ničen v celoti, in drugič, če temu predlogu ne bo ugodeno, navedeni sklep razglasi za delno ničen, in sicer „v primernem obsegu“. V okviru podrednih predlogov Splošnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razglasi za ničen „v delu, v katerem je določeno, da je treba zadevno pomoč vrniti“.
42 Tožeča stranka pa je potem, ko jo je Splošno sodišče na obravnavi pozvalo, naj natančneje pojasni obseg svojih predlogov, navedla, da je treba njene predloge razlagati tako, da se omejujejo na predlog za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa v delu, v katerem se ta sklep nanaša nanjo, kar je bilo vneseno v zapisnik obravnave.
43 Na podlagi teh pojasnil je treba ugotoviti, da je tožba dopustna, saj tožeča stranka predlaga, naj se izpodbijani sklep razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša nanjo, in, podredno, naj se ta sklep razglasi za ničen v delu, v skladu s katerim mora vrniti pomoč, ki ji je bila odobrena.
44 Vendar je treba v zvezi s predlogom za delno razglasitev ničnosti „v primernem obsegu“ spomniti, da je pristojnost sodišča Evropske unije pri odločanju o predlogu za razglasitev ničnosti na podlagi člena 263 PDEU omejena na nadzor zakonitosti izpodbijanega akta (sodba Sodišča z dne 8. julija 1999, DSM/Komisija, C‑5/93 P, Recueil, str. I‑4695, točka 36, in sodba Splošnega sodišča z dne 9. junija 2009, NDSHT/Komisija, T‑152/06, ZOdl., str. II‑1517, točka 73).
45 Če navedeno sodišče ugotovi nezakonitost zaradi enega od razlogov iz člena 263, drugi odstavek, PDEU, mora torej navedeni akt razglasiti za ničen v celoti ali delno, kakor je ustrezno glede na zlasti naravo in obseg navedene nezakonitosti, ne da bi o tej nezakonitosti bodisi odločalo z vidika pravičnosti ali smotrnosti bodisi zaradi tega spreminjalo njen obseg (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 25. oktobra 2005, Micha/Komisija, T‑50/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑339 in II‑1499, točka 46), pri čemer se zdi, da se tožeča stranka z navedbo izraza „v primernem obsegu“ sklicuje prav na ta vidika.
46 Tožba je torej dopustna, razen v drugem delu primarnih predlogov tožeče stranke, ki se nanaša na delno ničnost izpodbijanega sklepa „v primernem obsegu“.
Utemeljenost
47 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja enajst tožbenih razlogov.
48 Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela pravne varnosti, načela varstva zaupanja v pravo in členov 4, 7, 10 in 14 Uredbe Sveta (ES) 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [108 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 339), drugi na napačno in nepopolno predstavitev pravnega okvira, ki se uporablja v obravnavani zadevi, in posledično kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja in nepristranskosti Komisije, tretji na kršitev načela enakega obravnavanja glede družbe Alcoa Trasformazioni in tožeče stranke, četrti na neobstoj državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU, peti na to, da je Komisija izpodbijani sklep utemeljila na napačnih domnevah, šesti na to, da je zadevna pomoč že obstajala, sedmi na združljivost te pomoči „s skupnim trgom“, osmi na kršitev členov 2 ES, 3 ES, 5 ES in 12 ES ter načel enakega obravnavanja in sorazmernosti, deveti na kršitev člena 174 PDEU in izjave št. 30 o otoških regijah, priložene k Amsterdamski pogodbi, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji, pogodbe o ustanovitvi Evropskih skupnosti in nekatere z njimi povezane (UL 1997, C 340, str. 136, v nadaljevanju: izjava o otoških regijah), deseti na kršitev člena 107(3)(a) in (c) PDEU, Smernic o državni regionalni pomoči (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 226) ter na neupoštevanje Smernic o državni regionalni pomoči za 2007–2013 (UL 2006, C 54, str. 13), in enajsti na kršitev načela varstva zaupanja v pravo.
[…]
Osmi tožbeni razlog: kršitev členov 2 ES, 3 ES, 5 ES in 12 ES ter načel enakega obravnavanja in sorazmernosti
[…]
Drugi očitek iz drugega dela četrtega tožbenega razloga: kršitev obveznosti obrazložitve glede selektivnosti spornega ukrepa
[…]
Prvi tožbeni razlog: kršitev načela pravne varnosti, načela varstva zaupanja v pravo in členov 4, 7, 10 in 14 Uredbe št. 659/1999; ter enajsti tožbeni razlog: kršitev načela varstva zaupanja v pravo
[…]
Drugi tožbeni razlog: napačna in nepopolna predstavitev pravnega okvira, ki se uporablja v obravnavani zadevi, in posledična kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja in nepristranskosti Komisije
80 Tožeča stranka trdi, da je bila ugodnejša cena, določena z uredbo iz leta 2004 in sklepi o njenem izvrševanju, enaka ceni pred primerom Alumix, za katero je Komisija v odločbi Alumix štela, da je združljiva s skupnim trgom. Meni, da se za to, da bi se pomoč štela za združljivo z notranjim trgom, lahko sklicuje na to prakso. V takem primeru tožeči stranki ne bi bilo treba vrniti zneskov, ki jih je pridobila na podlagi navedenega ukrepa. Za to pa bi morala biti zadevna praksa odločanja zakonita in bi se moralo biti mogoče nanjo sklicevati (saj Komisije njena prejšnja praksa odločanja ne zavezuje, zavezuje pa jo načelo enakega obravnavanja glede enakih pomoči).
81 Tožeča stranka svojo analizo opira na to razlogovanje: uredba iz leta 2004 se v členu 1, prvi odstavek, sklicuje na točko 2 uredbe iz leta 1995, ki pa napotuje na sklep CIP št. 13/92. S tem sklepom je bila oblikovana cena pred primerom Alumix, med drugim glede „doplačila za gorivo“. Torej se je leta 2004 za tožečo stranko uporabljala ravno ta cena, za katero je bilo leta 1996 ugotovljeno, da je združljiva s skupnim trgom, kar po njenem mnenju seveda pomeni, da je v zvezi s tem izpodbijani sklep nezakonit.
82 Drugega tožbenega razloga tožeče stranke ni mogoče sprejeti.
83 Najprej je treba opozoriti, da se je Italijanska republika v okviru privatizacije družbe Alumix družbi Alcoa Italia zavezala, da bo ohranjala ceno Alumix (zadnjenavedena družba je imela celo pogodbeno pravico, da preneha z obratovanjem zgoraj navedenih tovarn, če „cene električne energije tri ali več mesecev v obdobju šestih mesecev presegajo predvidene cene za najmanj 5 %“ (točka 2.7 odločbe Alumix)), tako da je ob sprejetju uredbe iz leta 1995 ta cena imela značilnosti cene Alumix, kot je na obravnavi potrdila Komisija. Odločba Alumix, sprejeta leta 1996, to ceno torej posredno potrjuje.
84 Kot je bilo poudarjeno v točkah od 6 do15 zgoraj, je ugodnejša cena, ki jo je Komisija odobrila v odločbi Alumix, zajemala večplastno stanje, in sicer, prvič, prvotno ceno, ki jo je družbi Alumix odobrila družba ENEL, med drugim na podlagi sklepa CIP št. 13/1992 (cena pred primerom Alumix), in drugič, cene, odobrene družbi Alumix za namen njene privatizacije, ki so bile kot stalne uvedene z uredbo iz leta 1995 v korist glavnega kupca skupine Alumix, družbe Alcoa Italia, ki je postala družba Alcoa Trasformazioni (cena Alumix).
85 Dalje je treba poudariti, da uredba iz leta 2004 formalno sicer res napotuje na točko 2 uredbe iz leta 1995, vendar je ni mogoče, kot to pravilno navaja Komisija, razlagati ločeno od točke 1. V skladu z zadnjenavedeno točko, kot je navedeno v točki 5 zgoraj, je bil posebni mehanizem cen za primarni aluminij iz razpredelnice A-9, ki je priložena sklepu CIP št. 15, s 1. januarjem 1996 razveljavljen, namesto njega pa je bil uveden mehanizem cen po delih dneva, naveden v razpredelnici A-6 navedenega sklepa, ne da bi se pri tem spremenilo „doplačilo za gorivo“, ki je bilo določeno v skladu s sklepom CIP št. 13/92.
86 Tako cena pred primerom Alumix kot cena Alumix sta torej med več elementi, ki so omogočali njuno določitev, kot edini element določanja končne cene električne energije, ki je bil določen s sklepom CIP št. 13/92, vsebovali znižano „doplačilo za gorivo“.
87 Za toženo stranko se torej ni uporabljala niti cena pred primerom Alumix, niti cena Alumix, temveč mehanizem iz uredbe iz leta 1995, kot se je spreminjal do leta 2004. Tako razširitev navedene cene na druge upravičence v letu 2004 z uredbo iz leta 2004 ni imela enakega cilja kot leta 1996, ko je bila sprejeta odločba Alumix.
88 Zato je treba drugi tožbeni razlog zavrniti, vključno s trditvami glede zahteve po nepristranskosti Komisije, saj je ta tožečo stranko od sprejetja novih ukrepov (to je uredbe iz leta 2004 in zakona iz leta 2005) obravnavala enako kot družbo Alcoa Trasformazioni, kar bo Splošno sodišče obširneje obravnavalo v okviru odgovora na tretji tožbeni razlog.
Tretji tožbeni razlog: kršitev načela enakega obravnavanja glede družbe Alcoa Trasformazioni in tožeče stranke
89 Tožeča stranka v okviru tretjega tožbenega razloga trdi, da je Komisija v Sklepu 2010/460 ugotovila, da je bila ugodnejša cena, odobrena družbi Alcoa Trasformazioni, nezakonita le v obdobju po 31. decembru 2005, ko je po mnenju te institucije odločba Alumix prenehala veljati. Tožeča stranka meni, da – ker sta bili cena, ki se je uporabljala za družbo Alcoa Trasformazioni, in cena, ki se je uporabljala zanjo od začetka veljavnosti sklepa AEEG št. 148/04, enaki (na podlagi uredbe iz 1995 in nato, kot to trdi tožeča stranka, uredbe iz leta 2004 za družbo Alcoa Trasformazioni ter zgolj na podlagi uredbe iz leta 2004 zanjo) – razlika v obravnavanju ni utemeljena niti glede ugotovitve nezakonitosti pomoči niti, posledično, glede zahteve po vračilu izravnalnih doklad, prejetih na podlagi uredbe iz leta 2004.
90 Poudariti je treba, da takega tožbenega razloga ni mogoče sprejeti. Kot izhaja iz sodne prakse, spoštovanje načela enakega obravnavanja zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (glej sodbo Sodišča z dne 26. oktobra 2006, Koninklijke Coöperatie Cosun, C‑248/04, ZOdl., str. I‑10211, točka 72 in navedena sodna praksa).
91 V obravnavani zadevi družba Alcoa Trasformazioni in tožeča stranka sprva nista bili v primerljivem pravnem položaju: za družbo Alcoa Trasformazioni se je uporabljala ugodnejša cena, ki jo je Komisija odobrila v odločbi Alumix in je bila podaljšana, tožeča stranka pa je nova upravičenka do navedene cene v skladu z uredbo iz leta 2004, ki se v praksi za družbo Alcoa Trasformazioni ni uporabljala. Poleg tega sta v zakonu iz leta 2005 različni določbi, prva, člen 11(11), ki Komisiji ni bila priglašena in ki se je nanašala na družbo Alcoa Trasformazioni, ter druga, člen 11(12), ki se je nanašala na nove upravičence do ugodnejše cene in je bila pravilno priglašena Komisiji. Ti različni elementi poleg tega zadoščajo za upravičitev odločitve Komisije, da ločeno preuči zadeve glede na to, ali zadevajo prvotnega upravičenca do ugodnejše cene ali nove upravičence do nje.
92 Nasprotno pa sta bili glede ugodnejše cene, kakor se je spremenila, družbi v enakem položaju in ju je Komisija, ki je v obeh primerih navedeno ceno štela za nezdružljivo državno pomoč ter zato odredila vračilo te pomoči, obravnavala enako.
93 Res je sicer, da je trditev tožeče stranke – saj je v izpodbijanem sklepu ugodnejša cena po 31. decembru 2005 opredeljena kot nezakonita, pri čemer je enaka ceni, ki je veljala neposredno pred tem dnem – da je bila Komisija zaradi velike spremembe prvotno potrjene pomoči upravičena prej posredovati, pravilna. Poleg tega je treba opozoriti, da Komisija priznava, da je družba Alcoa Trasformazioni zaradi sprememb v zvezi z določanjem in plačevanjem ugodnejše cene ob koncu začetnega obdobja (od 1995 do 2005), natančneje v letih 2004 in 2005, lahko dobivala nezakonito državno pomoč (kar je sicer povsem v skladu s sklepom 2010/460 in tem, da je podaljšanje veljavnosti ugodnejših cen štelo za tako pomoč).
94 Vendar iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora biti načelo enakega obravnavanja usklajeno s spoštovanjem zakonitosti, v skladu s katerim se ne more nihče v svojo korist sklicevati na nezakonitost, storjeno v korist drugega (glej v tem smislu sodbe Sodišča z dne 9. oktobra 1984, Witte/Parlament, 188/83, Recueil, str. 3465, točka 15; z dne 4. julija 1985, Williams/Računsko sodišče, 134/84, Recueil, str. 2225, točka 14, in z dne 10. novembra 2011, The Rank Group, C‑259/10 in C‑260/10, ZOdl., str. I‑10947, točka 62).
95 Tretji tožbeni razlog je torej treba zavrniti.
Četrti tožbeni razlog: neobstoj državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU
[…]
Peti tožbeni razlog: Komisija je izpodbijani sklep utemeljila na napačnih domnevah
[…]
Šesti tožbeni razlog: zadevna pomoč je že obstajala
112 Spomniti je treba, da morajo kot nove pomoči, za katere velja obveznost priglasitve iz člena 108(3) PDEU, šteti vsi ukrepi za dodelitev ali spremembo pomoči, pri čemer se lahko spremembe nanašajo na obstoječe pomoči ali prvotne načrte, ki so bili priglašeni Komisiji (sodbi Sodišča z dne 9. oktobra 1984, Heineken Brouwerijen, 91/83 in 127/83, Recueil, str. 3435, točki 17 in 18, in z dne 9. avgusta 1994, Namur-Les assurances du crédit, C‑44/93, Recueil, str. I‑3829, točka 13).
113 V obravnavani zadevi je jasno dokazano, da gre za novo pomoč.
114 Po eni strani gospodarske in pravne spremembe od sprejetja cene Alumix kažejo, da se je s cene, ki jo je zaračunaval dobavitelj, prešlo na ceno, ki jo je subvencionirala Italijanska republika. Medtem ko je pri ceni Alumix odobrena cena ustrezala popustom, ki jih je eni izmed svojih največjih strank ponudil ponudnik, čeprav v okoliščinah monopola (ENEL), pa ukrepi, ki so predmet izpodbijanega sklepa, zajemajo znižanje cene, ki so ga določili italijanski organi in ki se financira iz drugih dajatev, tožeči stranki pa omogoča pridobitev povračila razlike med ceno, ki se podjetjem običajno zaračunava, in ugodnejšo ceno, ki ji je bila priznana.
115 Presoditi je torej treba, da je že zaradi samih sprememb načina dodeljevanja in določitve ugodnejše cene, do katerih je prišlo od prvotne ugodnejše cene, ki je bila družbi Alcoa Trasformazioni odobrena na podlagi uredbe iz leta 1995, do ugodnejše cene iz uredbe iz leta 2004 in nato zakona iz leta 2005, mogoče ugotoviti, da je šlo za novo pomoč.
116 Po drugi strani to še toliko bolj velja za razširitev tako spremenjene pomoči na nove upravičence, ki niso bili vključeni v mehanizem že dovoljenih pomoči, pa se jim je dodelila pomoč, ki jo je do tedaj prejemal le en upravičenec.
117 Šesti tožbeni razlog je torej treba zavrniti.
Sedmi tožbeni razlog: združljivost te pomoči „s skupnim trgom“
[…]
Deveti tožbeni razlog: kršitev člena 174 PDEU in izjave o otoških regijah
[…]
Deseti tožbeni razlog: kršitev člena 107(3)(a) in (c) PDEU ter Smernic o državni regionalni pomoči in neupoštevanje Smernic o državni regionalni pomoči za 2007–2013
[…]
Stroški
139 Ker je Komisija predlagala, naj se tožeči stranki naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi predlogi ni uspela, se ji v skladu s členom 87(2) Poslovnika naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družbi Portovesme Srl se naloži plačilo stroškov.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 16. oktobra 2014.
Podpisi