SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)

z dne 6. aprila 2017(*)

„Državne pomoči – Pomorski promet – Nadomestilo za javne storitve –Povečanje kapitala – Sklep, s katerim so bile pomoči razglašene za nezdružljive z notranjim trgom in s katerim je bilo odrejeno njihovo vračilo – Likvidacija podjetja, ki je dobilo pomoč – Ohranitev pravnega interesa – Nadaljevanje postopka – Pojem pomoči – Storitev splošnega gospodarskega pomena – Merilo zasebnega vlagatelja – Očitna napaka pri presoji – Napačna uporaba prava – Ugovor nezakonitosti – Obveznost obrazložitve – Pravica do obrambe – Sklep 2011/21/EU – Smernice za reševanje in prestrukturiranje – Okvir Unije za državno pomoč v obliki nadomestila za javno storitev – Sodba Altmark“

V zadevi T‑219/14,

Regione autonoma della Sardegna (Italija), ki jo zastopajo T. Ledda, S. Sau, G. M. Roberti, G. Bellitti in I. Perego, odvetniki,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopajo G. Conte, D. Grespan in A. Bouchagiar, agenti,

tožena stranka,

ob intervenciji

Compagnia Italiana di Navigazione SpA s sedežem v Neaplju (Italija), ki so jo najprej zastopali F. Sciaudone, R. Sciaudone, D. Fioretti in A. Neri, nato M. Merola, B. Carnevale in M. Toniolo, odvetniki,

intervenientka,

zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Sklepa C(2013) 9101 final Evropske komisije z dne 22. januarja 2014 o ukrepih pomoči SA.32014 (2011/C), SA.32015 (2011/C), SA.32016 (2011/C), ki jih je avtonomna pokrajina Sardinija izvedla v korist družbe Saremar, v delu, v katerem so bile s tem sklepom državne pomoči opredeljene kot ukrep nadomestila za opravljanje javne storitve in povečanje kapitala, ta ukrepa razglašena za nezdružljiva z notranjim trgom in zanj odrejeno vračilo nadomestila,

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),

v sestavi D. Gratsias (poročevalec), predsednik, M. Kancheva, in N. Półtorak, sodnici,

sodni tajnik: M. J. Palacio González, glavni administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 20. julija 2016,

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1.     Dejansko stanje

1        Družba Saremar – Sardegna Regionale Marittima SpA (v nadaljevanju: Saremar) je družba – zdaj v likvidaciji – ki je, odkar je bila ustanovljena, zagotavljala pomorsko kabotažo med Sardinijo (Italija) in manjšimi sardinskimi otoki na eni strani ter med Sardinijo in Korziko (Francija) na drugi strani. Naloga javne storitve družbe Saremar je bila najprej urejena v konvenciji, sklenjeni za dvajset let, ki je bila sklenjena 17. oktobra 1991 z Italijo ter ki je s 1. januarjem 1989 začela veljati za nazaj in je veljala do 31. decembra 2008. Privatizacija družbe Saremar je bila določena v členu 19b decreto-legge legge 25 settembre 2009, n. 135, Disposizioni urgenti per l’attuazione di obblighi comunitari e per l’esecuzione di sentenze della Corte di giustizia delle Comunita’ europee, convertito in legge, con modifiche, dalla legge 20 novembre 2009 (uredba-zakon št. 135 z dne 25. septembra 2009 o nujnih ukrepih za izvajanje obveznosti Skupnosti in za izvrševanje odločb Sodišča Evropskih skupnosti, spremenjena v zakon, s spremembami, z zakonom št. 166/2009 z dne 20. novembra 2009, v nadaljevanju: zakon iz leta 2009) (GURI št. 223 z dne 25. septembra 2009 in GURI št. 274 z dne 24. novembra 2009, redni dodatek št. 215).

2        Družba Saremar je bila najprej del skupine Tirrenia. V tej skupini je bilo na začetku tudi pet drugih družb, in sicer družba Tirrenia di Navigazione SpA (v nadaljevanju: Tirrenia), družba nacionalne pomorske kabotaže, ki je med drugim zagotavljala povezave med Sardinijo in celino, družba Adriatica, družba Caremar in družba Siremar, družbe regionalne pomorske kabotaže, in nazadnje družba Fintecna – Finanziaria per i Settori Industriale e dei Servizi SpA. Ta družba je imela v 100‑odstotni lasti kapital družbe Tirrenia, ki je imela v lasti celotni kapital zgoraj navedenih družb in družbe Saremar. Kapital družbe Fintecna pa je bil v celoti v lasti italijanske države.

3        Na podlagi določb člena 19b zakona iz leta 2009 je bil kapital družbe Saremar zaradi privatizacije te družbe brezplačno prenesen na Regione autonoma della Sardegna (v nadaljevanju: tožeča stranka ali RAS). Te iste določbe so določale tudi sklenitev nove pogodbe za javne storitve med družbo Saremar in RAS, ki bi morala začeti veljati s to privatizacijo. Vendar je na dan spornega dejanskega stanja postopek privatizacije družbe Saremar še vedno potekal in njen kapital je imela še vedno v 100‑odstotni lasti RAS. Tako so bile do 31. julija 2012 obveznosti javne storitve družbe Saremar v zvezi z povezavami iz točke 1 zgoraj urejene v zaporednih določbah prvotne dvajsetletne konvencije, ki je bila sklenjena z italijansko državo. Te obveznosti so bile od 1. avgusta 2012 urejene v konvenciji, ki je bila sklenjena med družbo Saremar in RAS ter ki bi morala učinkovati do konca tega postopka privatizacije v skladu z legge regionale n. 15 del 7 agosto 2012, Disposizioni urgenti in materia di transporti (regionalni zakon št. 15 z dne 7. avgusta 2012 o nujnih ukrepih na področju prevoza, v nadaljevanju: regionalni zakon št. 15 iz leta 2012) (Bollettino ufficiale della Regione autonoma della Sardegna št. 35 z dne 9. avgusta 2012, str. 5).

4        Vzporedno s tem pa je bila leta 2010 na prodaj dana družba Tirrenia. V postopku privatizacije te družbe, ki je bila s predsedniškim odlokom z dne 5. avgusta 2010 dana v posebno upravljanje, je ta družba nadaljevala zagotavljanje povezav med Sardinijo in celino. Ta postopek je bil končan julija 2012, ko jo je kupila intervenientka, družba Compagnia Italiana di Navigazione SpA (v nadaljevanju: CIN), ki je konzorcij zasebnih lastnikov ladij, ki zagotavljajo iste pomorske povezave. Med tem konzorcijem in italijansko državo je bila nato sklenjena nova konvencija. Pojasniti je treba tudi, da so te povezave leta 2011 zagotavljali štirje zasebni operaterji: Moby, Forship, SNAV in Grandi Navi Veloci.

5        Nacionalni organ za konkurenco, Autorità Garante della Concurrenza e del Mercato (Italija, v nadaljevanju: AGCM), je po številnih pritožbah v zvezi z zvišanjem tarif zadevnih zasebnih operaterjev poleti leta 2011 začel postopek preiskave. AGCM je v odločbi z dne 11. junija 2013 menil, da je bilo to zvišanje usklajeno ravnanje, kar je v nasprotju s členom 101 PDEU. Ta odločba je bila razglašena za nično s sodbo Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (upravno sodišče Lacija, Italija) z dne 29. januarja 2014.

6        V teh okoliščinah je RAS 26. aprila 2011 sprejela la delibera n. 20/57 (regionalni sklep št. 20/57), v katerem je družbi Saremar predlagala, naj preuči možnost, da za obdobje med 15. junijem in 15. septembrom 2011 poskusno izvede vsaj dve povezavi med Sardinijo in celino. RAS je v zvezi s tem izpostavila nasprotne učinke zvišanja tarif zadevnih zasebnih operaterjev na ekonomski in socialni sistem Sardinije ter nujnost sprejetja nujnih ukrepov v zvezi s tem. RAS je v tem regionalnem sklepu pojasnila, da so morale biti te povezave mešane (prevoz potnikov ali tovora) ter da je bilo treba upoštevati ekonomsko in finančno trajnost dejavnosti. Nazadnje je RAS z la delibera n. 25/69 (regionalni sklep št. 25/69) z dne 19. maja 2011 in la delibera n. 27/4 (regionalni sklep št. 27/4) z dne 1. junija 2011 v bistvu potrdila tarife, ki jih je predlagala družba Saremar, v zvezi s povezavo Golfo Aranci–Civitavecchia za obdobje med 15. junijem in 15. septembrom 2011 na eni strani in v zvezi z povezavo Vado Ligure–Porto Torres za obdobje med 22. junijem in 15. septembrom 2011 na drugi strani. S tema dvema regionalnima sklepoma je bilo družbi Saremar dovoljeno, da uvede spremembe v tarifnem sistemu, ki je bil sprejet zaradi uskladitve proračunskega uravnovešenja in kar največje zadovoljitve potreb potrošnikov.

7        RAS je 1. septembra 2011 sprejela la delibera n. 36/6 (regionalni sklep št. 36/6). V tem regionalnem sklepu je glede na to, da naj bi prekinitev storitve pomorske kabotaže, ki jo je zagotavljala družba Saremar glede povezav s celino, povzročila vzpostavitev monopolnega položaja na teh povezavah, RAS tej družbi predlagala, naj s tržnega stališča poskusno preuči, ali storitve pomorske kabotaže za obdobje med 30. septembrom 2011 in 30. septembrom 2012 lahko preživijo na vsaj treh od naslednjih povezav: povezava Olbia–Livorno, povezava Porto Torres–Livorno in povezava Cagliari–Piombino. V temu regionalnemu sklepu je bilo natančno določeno, da bi morala družba Saremar upoštevati povpraševanje za prevoz ter ekonomsko in finančno vzdržnost storitve kabotaže.

8        RAS je v tem regionalnem sklepu opredelila ukrepe, ki jih je treba izvesti za nadomestilo izgub, nastalih družbi Saremar zaradi stečajnega postopka družbe Tirrenia. Družba Saremar je morala izvesti devalvacijo v višini 50 % svojih terjatev do družbe Tirrenia, ki so znašale 11.546.403,59 EUR, in je imela zato leta 2010 izgubo v višini 5.253.530,05 EUR. RAS je torej odločila, na eni strani, da bo to izgubo pokrila z znižanjem kapitala družbe Saremar v višini 4.890.950,36 EUR, ko se bosta porabila zakonska rezerva in dobiček prejšnjih let. Na drugi strani, glede na to, da so delničarji družbe, katere kapital se je zmanjšal za več kot tretjino, na podlagi člena 2446 italijanskega civilnega zakonika dolžni to družbo dokapitalizirati, je RAS odločila, da bo zaradi tega znižanja za enak znesek povečala kapital družbe Saremar. Skupščina delničarjev družbe Saremar je 28. marca 2012 sprejela to znižanje kapitala in 15. junija 2012 posledično povečanje kapitala (v nadaljevanju: sporno povečanje kapitala). Ta skupščina delničarjev je 11. julija 2012 vplačala del tega povečanja kapitala v višini 824.309,69 EUR.

9        RAS je 1. decembra 2011 sprejela la delibera n. 48/65 (regionalni sklep št. 48/65), s katerim je družbo Saremar pooblastila, da takoj vzpostavi mešano povezavo Olbia–Civitavecchia s trajekti, ki jih je uporabila v poletni sezoni 2011, in sicer en prevoz na dan po nizkosezonski tarifi, ki se je uporabljala leta 2011, z možnostjo spremembe te tarife glede na povpraševanje in na cilj proračunskega ravnovesja. RAS je namreč glede na analizo, ki jo je predložila družba Saremar, menila, da bi se lahko le s to povezavo doseglo finančno ravnovesje. Poleg tega je RAS v tem istem regionalnem sklepu predvidela najem treh potniških ladij za križarjenje z velikimi kapacitetami za izvedbo povezav Olbia–Civitavecchia in Porto Torres–Vado Ligure (ali Porto Torres–Genova) za obdobje od maja do septembra 2012. Poleg tega je določila, da družba Saremar določi osnovno tarifo za vse povezave, ne glede na sezono, za uskladitev finančnega ravnovesja in zadovoljstva potrošnikov. Kasneje je RAS sprejela la delibera n. 12/28 (regionalni sklep št. 12/28) z dne 20. marca 2012 in la delibera n. 22/14 (regionalni sklep št. 22/14) z dne 22. maja 2012, s katerima je dala družbi Saremar možnost, da med tarifami, ki ji jih je ta družba določila za poletno sezono leta 2012, določi tiste, s katerimi lahko kar najbolje uskladi proračunsko ravnovesje in zadovoljstvo ciljev javnega interesa na povezavah Olbia–Civitavecchia in Porto Torres–Vado Ligure.

10      V členu 1(3) regionalnega zakona št. 15 iz leta 2012 je bilo predvideno dovoljenje za porabo 10 milijonov EUR, da bi se pokril „morebiten deficit“ družbe Saremar, ki bi nastal iz povezav, ki jih ta družba zagotavlja med Sardinijo in celino (v nadaljevanju: ukrep spornega nadomestila). RAS je to zadnjo določbo izvedla v obliki dveh nakazil, enim z dne 6. novembra 2012 in drugim z dne 3. decembra 2012.

2.     Upravni postopek

11      Evropska komisija je 5. oktobra 2011 Italijansko republiko obvestila, da bo na podlagi člena 108(2) PDEU začela formalni postopek preiskave glede več ukrepov, ki so jih italijanski organi sprejeli v korist družb prejšnje skupine Tirrenia, in je z objavo v Uradnem listu Evropske unije zainteresirane stranke pozvala, naj predložijo svoja stališča (UL 2012, C 28, str. 18). Ta sklep naj bi se nanašal le na nadomestila za javno storitev, ki jih je izplačala Italija med letoma 2009 in 2011, in morebitne pomoči v okviru privatizacije družb Tirrenia in Saremar.

12      Komisija je po sprejetju tega sklepa dobila nove pritožbe, ki so se med drugim nanašale na nekatere ukrepe, ki jih je sprejela RAS v korist družbe Saremar. Italijanski organi so 12. oktobra 2012 zaradi razlogov pravne varnosti priglasili ukrep spornega nadomestila.

13      Komisija je 19. decembra 2012 italijanske organe obvestila o tem, da bo razširila formalni postopek preiskave, ki je bil objavljen v Uradnem listu z dne 22. marca 2013 (UL 2013, C 84, str. 58). Komisija je namreč menila, da so se dvomi, ki jih je navedla v sklepu o začetku postopka, nanašali tudi na vračilo, ki se je od januarja 2012 izplačevalo družbam prejšnje skupine Tirrenia, in zlasti – glede družbe Saremar – na ukrep spornega nadomestila in na druge ukrepe javnega financiranja, ki so bili tej družbi odobreni od tega dne.

14      RAS je pripombe o ukrepih, ki jih je sprejela v korist družbe Saremar, predstavila v dopisih z dne 13. decembra 2012, 26. februarja, 3. septembra, 24. oktobra, 13. novembra in 21. novembra 2013. Tudi družba Saremar in njene konkurentke so predložile svoje pripombe. Prav tako so italijanski organi odgovorili na zahteve po dodatnih informacijah Komisije v dopisih z dne 26. septembra in z dne 25. oktobra 2013. Nazadnje, zadevni ukrepi so bili predmet več srečanj med Komisijo, RAS in družbo Saremar (24. april 2012 ter 2. maj, 10. julij in 10. oktober 2013) ter med Komisijo in pritožnicami (27. julij in 20. november 2012 ter 8. avgust 2013).

15      RAS je z dopisom z dne 14. marca 2013 Komisiji predlagala, naj loči preiskavo sklopa ukrepov, sprejetih v korist družbe Saremar, od ukrepov, na katere se nanaša formalni postopek preiskave, in ta sklop prednostno obravnava, zlasti glede na v tistem času takojšnjo privatizacijo družbe Saremar. Po tem predlogu je Komisija 22. januarja 2014 sprejela Sklep C(2013) 9101 final o ukrepih pomoči SA.32014 (2011/C), SA.32015 (2011/C), SA.32016 (2011/C), ki jih je RAS izvedla v korist družbe Saremar (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

3.     Izpodbijani sklep

16      Kot izhaja iz točke 15 zgoraj, se izpodbijani sklep nanaša le na ukrepe, ki jih je RAS sprejela v korist družbe Saremar.

17      Komisija je v izpodbijanem sklepu preučila pet ukrepov: prvič, ukrep spornega nadomestila, drugič, financiranje promocijskih dejavnosti družbe Saremar, in sicer dejstvo, da je RAS družbi Saremar dodelila 3 milijone EUR za spodbujanje turizma na Sardiniji, tretjič, dovoljenje, ki je bilo izdano družbi Saremar, da pridobi posojilo v višini 3 milijone EUR, in pismo o nameri, da se družbi Saremar dovoli prekoračitev stanja na računu v višini 5 milijonov EUR, ter četrtič in zadnjič, sporno povečanje kapitala.

18      Komisija je v spornem sklepu preučila ukrep spornega nadomestila v štirih korakih.

19      Prvič, Komisija je preučila, ali je bil ukrep spornega nadomestila pomoč v smislu člena 107(1) PDEU. V zvezi s tem je Komisija po tem, ko je na eni strani ugotovila, da je bil ta ukrep prenos državnih sredstev (točke od 161 do 165), na drugi strani pa, da je bil selektiven (točka 166), s tem, da je preučila skladnost tega ukrepa s pogoji, navedenimi v sodbi z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415) (v nadaljevanju: pogoji Altmark) (točke od 167 do 225), preverila, ali je ta ukrep pomenil gospodarsko prednost za družbo Saremar ali ne. Komisija je najprej preučila ukrep spornega nadomestila glede na drugi pogoj Altmark in ugotovila, da ta pogoj ni bil izpolnjen in da je posledično ta ukrep družbi Saremar zagotavljal gospodarsko prednost (točke od 173 do 179). Zadevni ukrep je sicer preučila tudi glede na prvi in tretji pogoj Altmark in ugotovila, da tudi ta pogoja nista bila izpolnjena (točke od 180 do 219 in od 220 do 224). Nazadnje, Komisija je navedla, da je zadevni ukrep vplival na trgovino med državami članicami in je lahko izkrivil konkurenco ter je bil zato državna pomoč v smislu člena 107(1) PDEU (točki 246 in 247).

20      Drugič, Komisija je preverila, ali je bilo ukrep spornega nadomestila mogoče šteti za pomoč, ki je združljiva in ki je izvzeta iz obveznosti priglasitve iz člena 108(3) PDEU glede pogojev iz Sklepa Komisije z dne 20. decembra 2011 o uporabi člena 106(2) PDEU za državno pomoč v obliki nadomestila za javne storitve, dodeljenega nekaterim podjetjem, pooblaščenim za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena (2012/21/EU) (UL 2012, L 7, str. 3, v nadaljevanju: Sklep SSGP iz leta 2011), s katerim se izvaja odstopanje, določeno v členu 106(2) PDEU. Ugotovila je, da v tem primeru ni bilo tako (točke od 255 do 260 izpodbijanega sklepa).

21      Tretjič, Komisija je menila, da družba Saremar izpolnjuje pogoje, da se lahko opredeli kot podjetje v težavah v smislu sporočila Komisije z dne 1. oktobra 2004 z naslovom „Smernice Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah“ (UL 2004, C 244, str. 2, v nadaljevanju: smernice za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah). Komisija je torej menila, da je v skladu s točko 9 njenega sporočila z dne 11. januarja 2012 z naslovom „Okvir Evropske unije za državno pomoč v obliki nadomestila za javne storitve“ (UL 2012, C 8, str. 15, v nadaljevanju: Okvir SSGP iz leta 2011) združljivost ukrepa spornega nadomestila treba oceniti glede na iste smernice in glede na člen 107(3)(c) PDEU. Komisija pa je navedla, da pogoji, določeni v teh smernicah, v tem primeru niso bili izpolnjeni. Ugotovila je, da je bil ta ukrep nezdružljiva pomoč (točke od 261 do 280 izpodbijanega sklepa).

22      Četrtič, podredno je Komisija tudi preučila, ali je, če družba Saremar ni podjetje v težavah, ukrep spornega nadomestila mogoče šteti za združljivo pomoč glede na pogoje Okvira SSGP. Glede na ugotovitve, do katerih je že prišla glede uporabe pogojev Altmark in Sklepa SSGP iz leta 2011, je med drugim ugotovila, da v tem primeru ni bilo tako (točke od 282 do 296 izpodbijanega sklepa).

23      Glede spornega povečanja kapitala je Komisija menila, da so bili pogoji za opredelitev tega ukrepa kot državne pomoči izpolnjeni (točke od 161 do 166 in od 235 do 247). Med drugim je ugotovila, da glede pogoja v zvezi z obstojem gospodarske prednosti to povečanje kapitala ni ustrezalo merilu zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu (točke od 235 do 245). Dalje, Komisija je menila, da se pri tem povečanju kapitala niso upoštevala merila, ki so bila določena v smernicah za reševanje in prestrukturiranje, in torej to povečanje ni moglo biti združljiva pomoč na podlagi člena 107(3)(c) PDEU (točke od 297 do 299).

24      V skladu s členom 1(1) izpodbijanega sklepa so državne pomoči, ki so bile dodeljene družbi Saremar na eni strani v obliki ukrepa spornega nadomestila in na drugi strani v obliki spornega povečanja kapitala, nezdružljive z notranjim trgom in so jih italijanski organi nezakonito izvajali v nasprotju s členom 108(3) PDEU. V skladu s členom 1(2) tega sklepa financiranje dejavnosti spodbujanja in izdaja pisem o nameri iz točke 17 zgoraj nista državna pomoč, dodeljena družbi Saremar. Člen 2(1) tega sklepa nalaga vračilo nezdružljivih pomoči iz člena 1(1).

25      Predmet te tožbe je le del izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na ukrep nadomestila in na sporno povečanje kapitala. Ta isti del sklepa je tudi predmet tožbe, ki jo je družba Saremar vložila istega dne, kot je bila vložena ta tožba, in na katero se nanaša sodba z današnjega dne, Saremar/Komisija (T‑220/14).

 Postopek in predlogi strank

26      RAS je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča to tožbo vložila 2. aprila 2014.

27      Komisija je 8. julija 2014 vložila odgovor na tožbo.

28      Družba CIN je 21. julija 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za intervencijo v podporo predlogom Komisije. RAS in Komisija sta 10. septembra 2014 vsaka zase vložili zahtevo po zaupnem obravnavanju glede družbe CIN in sta zato predložili nezaupno različico dokazov. Predsednik osmega senata je s sklepom z dne 10. oktobra 2014 sprejel intervencijo družbe CIN. Ker ni bil vložen noben ugovor, je bilo zahtevam po zaupnem obravnavanju, ki sta ju vložili RAS in Komisija, ugodeno.

29      V sodnem tajništvu Splošnega sodišča je bila 26. septembra 2014 vložena replika, 10. novembra 2014 pa duplika.

30      Družba CIN je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 16. decembra 2014 vložila intervencijsko vlogo. Komisija in RAS sta podali svoje pripombe k tej vlogi 12. februarja in 2. marca 2015.

31      Tajništvo Splošnega sodišča je z dopisom z dne 15. aprila 2016 stranke obvestilo o sklepu predsednika Splošnega sodišča, da bo zaradi zadržanosti enega od sodnikov sestave določen drug sodnik, ki bo nadomestil zadržanega sodnika v skladu s členom 17(2) Poslovnika Splošnega sodišča.

32      Glavni stranki v postopku sta bili z dopisom tajništva Splošnega sodišča z dne 21. aprila 2016 pozvani, da predložita svoje pripombe v zvezi z mogočo združitvijo te zadeve in zadeve T‑220/14, Saremar/Komisija (glej točko 25 zgoraj), za namene obravnave, in če je to potrebno, za izdajo končne odločbe. Z dopisoma z dne 28. aprila in 10. maja 2016 sta Komisija in RAS navedli, da glede te združitve nimata nobenih pripomb. Komisija je predlagala, da se, če bo do združitve prišlo, intervenientkam v zadevi T‑220/14 posreduje le nezaupna različica dokazov v tej zadevi. RAS pa je predlagala, da se lahko, če bo do tega prišlo, intervenientkam v zadevi T‑220/14 poda nezaupna različica prilog tožbe, ki je enaka tisti, ki jo je družba Saremar predložila v zadevi T‑220/14 11. junija 2015, po sklepu z dne 7. maja 2015, Saremar/Komisija (T‑220/14, neobjavljena, EU:T:2015:320).

33      Predsednik osmega senata je s sklepom z dne 22. junija 2016 to zadevo in zadevo T‑220/14 združil za namene ustnega postopka. Splošno sodišče je na predlog sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni del postopka, in je v okviru ukrepa procesnega vodstva med drugim pozvalo RAS in družbo Saremar, naj Splošnemu sodišču pisno predložita posodobljene informacije o ekonomskem in finančnem položaju družbe Saremar ter naj mu zlasti sporočita, ali je bil za družbo Saremar potrjen preventivni sporazum z upniki in celo napredovanje tega postopka. RAS in družba Saremar sta odgovor podali 11. julija 2016.

34      Družba Grandi Navi Veloci, intervenientka v zadevi T‑220/14, je z dopisom z dne 30. junija 2016 Splošno sodišče obvestila, da odstopa od intervencije. Ta intervenientka je bila s sklepom z dne 19. julija 2016 zbrisana iz združenih zadev T‑219/14 in T‑220/14.

35      Stranke so podale ustne navedbe in odgovore na vprašanja Splošnega sodišča na obravnavi 20. julija 2016. Med to obravnavo se je razprava med strankami nanašala zlasti na vprašanje obstoja pravnega interesa RAS na eni strani in družbe Saremar na drugi zaradi likvidacije zadnje. Splošno sodišče je stranke pozvalo, naj pisno predložijo svoja stališča glede tega vprašanja in predložijo nekatere dokumente. Stranke so 29. julija 2016 predstavile svoja stališča in predložile dokumente, ki jih je zahtevalo Splošno sodišče. Ustni del postopka je bil končan s sklepom z dne 7. septembra 2016.

36      RAS Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        „v celoti ali delno“ razglasi sklep za ničen v delu, v katerem je Komisija ukrep spornega nadomestila in spornega povečanja kapitala opredelila kot državno pomoč, in v delu, v katerem je ugotovila, da ta ukrepa nista združljiva z notranjim trgom, in je odredila vračilo teh ukrepov;

–        na podlagi člena 277 PDEU razglasi, da sta člen 4(f) Sklepa SSGP iz leta 2011 in točka 9 Okvira SSGP iz leta 2011 nezakonita ter se ne uporabljata;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

37      RAS je od Splošnega sodišča zahtevala tudi, da odredi ukrepe procesnega vodstva in pripravljalne ukrepe v smislu členov od 64 do 66 Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991 za zaslišanje Komisije in da predloži nekatere dokumente glede vprašanj, navedenih v okviru prvega ali drugega dela prvega tožbenega razloga.

38      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        RAS naloži plačilo stroškov.

39      Družba CIN Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov, vključno s stroški njene intervencije.

 Pravo

1.     Procesno upravičenje in pravni interes

40      Komisija je na obravnavi in v dopisu z dne 29. julija 2016 trdila, da je zaradi tekočega likvidacijskega postopka družbe Saremar pravni interes RAS med postopkom prenehal. V zvezi s tem trdi, da RAS nima namena, da ohrani gospodarsko dejavnost družbe Saremar. V zvezi s tem se sklicuje na pripombe, ki jih je RAS podala v okviru zadeve T‑506/14, Grandi Navi Veloci/Komisija, v katerih naj bi RAS posredno priznala, da če bo izpodbijani sklep razglašen za ničen, likvidacije družbe Saremar ne bo mogoče končati in se gospodarska dejavnost tega podjetja ne bo mogla ponovno začeti. Komisija se sklicuje tudi na izjave predsednika RAS, ki so bile povzete v obrazložitvi la delibera n. 24/23 (regionalni sklep št. 24/23) z dne 22. aprila 2016, ki je bil predložen v njenih pripombah z dne 29. julija 2016, v skladu s katerimi je „interes regionalne uprave za ohranitev družbe Saremar prenehal“. Poleg tega Komisija meni, da naj RAS kot upnica družbe Saremar iz naslova plačila ne bi imela interesa, da se znesek teh pomoči izključi iz obveznosti podjetja. Nazadnje, interes RAS, da se v sodbi Splošnega sodišča ugotovi, da v tem primeru ni dodelila nezdružljive državne pomoči, naj bi bil abstrakten in hipotetičen, saj ni konkretnega učinka te ugotovitve. Zlasti Komisija trdi, da glede sodbe Corte costituzionale (ustavno sodišče, Italija) z dne 16. julija 2013 RAS z razglasitvijo ničnosti spornega ukrepa ne bi pridobila nobene „politične“ koristi, saj ni pristojna za sprejetje spornih ukrepov. Komisija sklepno navaja, da bi moralo Splošno sodišče zaradi tega neobstoja pravnega interesa v tem primeru postopek ustaviti.

41      RAS kot odgovor na te trditve trdi, da njen pravni interes obstaja zaradi njenega statusa javnega organa in zaradi tega, ker je edini delničar družbe Saremar. RAS meni, da se je o njenih izbirah, ki jih je kot javni organ izvedla zaradi zagotovitve ozemeljske kontinuitete med Sardinijo in celino, razpravljalo v spornem sklepu, v katerem Komisija ugovarja obstoju potrebe po javni storitvi in nujnosti obveznosti javne storitve. Zato RAS meni, da ima konkretni in aktualni interes, da se zakonitost njenih odločitev potrdi z razglasitvijo ničnosti izpodbijanega sklepa. Trdi tudi, da če bo ta sklep razglašen za ničen, se bodo obveznosti upnika znatno zmanjšale, kar bi pomenilo popolno zadoščenje upnikov in to, da se ji izplača presežek premoženja iz likvidacije.

42      Na prvem mestu, navesti je treba, da Komisija izrecno ugovarja temu, da mora Splošno sodišče o tej tožbi odločati, ker je med postopkom prenehal pravni interes tožeče stranke, ne izpodbija pa dopustnosti te tožbe. Vendar se z njeno trditvijo, da RAS ni bila pristojna, da na podlagi nacionalnega prava sprejme sporna ukrepa, postavlja vprašanje glede obstoja procesnega upravičenja tožeče stranke in vprašanje njenega pravnega interesa v času vložitve te tožbe. Tu pa gre za dva kumulativna pogoja dopustnosti te tožbe (glej sodbo z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija, C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točka 62 in navedena sodna praksa), ki jo mora Splošno sodišče vsekakor preučiti po uradni dolžnosti (glej sklepa z dne 24. marca 2011, Internationaler Hilfsfonds/Komisija, T‑36/10, EU:T:2011:124, točka 45 in navedena sodna praksa, in z dne 4. maja 2012, UPS Europe in United Parcel Service Deutschland/Komisija, T‑344/10, neobjavljena, EU:T:2012:216, točka 31 in navedena sodna praksa).

43      V zvezi s tem iz člena 263 PDEU izhaja, da obstaja jasno razlikovanje med pravico do ničnostne tožbe, ki jo vložijo institucije Unije in države članice iz drugega odstavka tega člena, in pravico do ničnostne tožbe, ki jo vložijo fizične ali pravne osebe iz četrtega odstavka tega člena. Tako iz sodne prakse izhaja, da je za uresničevanje te pravice do vložitve tožbe, ki jo imajo institucije Unije in države članice, pogoj le, da je akt, katerega ničnost se zahteva, mogoče izpodbijati, ni pa treba dokazovati procesnega upravičenja ali pravnega interesa teh organov (glej v tem smislu sodbi z dne 8. septembra 2011, Komisija/Nizozemska, C‑279/08 P, EU:C:2011:551, točke od 35 do 42, in z dne 20. septembra 2012, Francija/Komisija, T‑154/10, EU:T:2012:452, točki 37 in 38).

44      Na eni strani pa je za tožbeno upravičenje fizičnih in pravnih oseb iz člena 263, četrti odstavek, PDEU določen pogoj, da se tem osebam prizna procesno upravičenje, torej – v skladu z besedilom te določbe – če se njihova tožba nanaša na akt, katerega naslovniki so, ali na akt, ki se nanje neposredno in posamično nanaša, ali na predpis, ki se nanje neposredno nanaša in ne potrebuje izvedbenega ukrepa (glej sodbo z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija, C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točka 59 in navedena sodna praksa).

45      Na drugi strani je to tožbeno upravičenje fizičnih in pravnih oseb pogojeno z obstojem pravnega interesa v času vložitve tožbe, ki je pogoj dopustnosti, ki se razlikuje od procesnega upravičenja. Tako kot predmet tožbe mora ta pravni interes obstajati do razglasitve sodne odločbe, drugače se postopek ustavi (glej sodbo z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija, C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točki 57 in 62 ter navedena sodna praksa). Pogoj za tak interes je, da ima lahko razglasitev ničnosti tega akta pravne posledice in da lahko rezultat pravnega sredstva stranki, ki ga je vložila, prinese korist (sodbi z dne 7. junija 2007, Wunenburger/Komisija, C‑362/05 P, EU:C:2007:322, točka 42, in z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija, C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točka 55). Pravni interes tožeče stranke mora biti tudi obstoječ in dejanski in se ne sme nanašati na prihodnji in hipotetičen položaj (glej sodbo z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija, C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točka 56 in navedena sodna praksa).

46      Zlasti se pogoji, navedeni v točkah 44 in 45, uporabljajo za ničnostno tožbo subjekta na poddržavni ravni države članice, ki jo je mogoče vložiti na podlagi četrtega odstavka člena 263 PDEU, če notranje pravo zadevne države članice temu subjektu priznava pravno osebnost (glej v tem smislu sodbo z dne 10. septembra 2009, Komisija/Ente per le Ville Vesuviane in Ente per le Ville Vesuviane/Komisija, C‑445/07 P in C‑455/07 P, EU:C:2009:529, točka 42 in navedena sodna praksa).

47      Najprej, glede procesnega upravičenja iz sodne prakse na področju državnih pomoči izhaja, da je subjekt na poddržavni ravni države članice, ki je naslovnik sklepa Komisije in ki odloča o skladnosti in zakonitosti pomoči, ki jo je dala ta država, mogoče obravnavati, kot da se sklep v nekaterih okoliščinah nanj neposredno in posamično nanaša. Na eni strani se šteje, da se akt na ta subjekt neposredno nanaša, kadar lahko neposredno vpliva na akte, s katerimi se dodelijo sporne pomoči, ki jih je sprejela, in na njegove obveznosti glede vračila teh pomoči, ne da bi imeli nacionalni organi, ki so bili o tem aktu obveščeni, glede tega pravico do presoje. Na drugi strani je treba ta subjekt obravnavati, kot da se akt nanj posamično nanaša, če je avtor akta oziroma aktov iz izpodbijanega sklepa in mu ta preprečuje, da po svoje izvaja svoje pristojnosti, zato je njegov interes, da ta sklep izpodbija, drugačen od tistega, ki ga ima zadevna država članica (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 15. junija 1999, Regione Autonoma Friuli-Venezia Giulia/Komisija, T‑288/97, EU:T:1999:125, točke od 30 do 34, in z dne 9. septembra 2014, Hansestadt Lübeck/Komisija, T‑461/12, neobjavljena, EU:T:2014:758, točka 34).

48      V tem primeru na eni strani glede neposrednega vpliva interesov RAS iz nobenega dokumenta iz spisa ne izhaja, da je italijanska država, ki je bila o izpodbijanem sklepu uradno obveščena, izvedla svojo diskrecijsko pravico, ko je tožečo stranko obvestila o tem sklepu. Zato ta sklep neposredno vpliva na pravice in obveznosti RAS glede spornih pomoči. Na drugi strani je treba glede posamičnega vpliva teh interesov navesti, da kot izhaja iz regionalnih sklepov in regionalnega zakona št. 15 iz leta 2012, ki so navedeni v točkah od 6 do 10 zgoraj, je RAS sporne pomoči dodelila samoiniciativno in v okviru svojih pristojnosti ter kot regionalni organ, ki varuje družbeno-gospodarske interese na ozemlju Sardinije, in kot javni organ za ekonomsko in finančno upravljanje družbe Saremar, zlasti za njeno privatizacijo. Iz dokumentov iz spisa pa ne izhaja, da je italijanska država intervenirala pri dodelitvi teh pomoči ali da je imela možnost določiti interese RAS v zvezi s tem. Zato se izkaže, da se izpodbijani sklep na RAS neposredno in posamično nanaša ter da ima RAS zato procesno upravičenje za izpodbijanje tega sklepa.

49      Kot pa izhaja iz točke 45 zgoraj, te okoliščine, čeprav se na njihovi podlagi lahko izkaže procesno upravičenje RAS, ne izkazujejo nujno njenega pravnega interesa (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija, C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točka 62). Poleg tega je namreč nujno, da ima lahko izpodbijani sklep pravne posledice za RAS in da lahko ta s to tožbo pridobi korist.

50      V zvezi s tem zadostuje navesti, da je na dan vložitve tožbe izpodbijani sklep vplival na RAS v delu, v katerem je Komisija sporne pomoči razglasila za nezdružljive in nezakonite ter odredila, da jih je treba vrniti. Tako je tega dne z razglasitvijo izpodbijanega sklepa za ničnega RAS lahko imela korist. Le zaradi te razglasitve ničnosti bi namreč pravne posledice tega sklepa na veljavnost aktov RAS, s katerimi so bile dodeljene sporne pomoči in obveznosti, ki iz tega sklepa zanjo izhajajo, namreč prepoved izvajanja teh aktov in obveznost vračila zadevnih pomoči, avtomatično zanjo prenehale veljati in bi bil njen pravni položaj gotovo spremenjen (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 4. marca 2009, Tirrenia di Navigazione in drugi/Komisija, T‑265/04, T‑292/04 in T‑504/04, neobjavljena, EU:T:2009:48, točki 69 in 70).

51      Kot je bilo navedeno v točki 40 zgoraj, Komisija meni, da RAS z razglasitvijo ničnosti izpodbijanega sklepa ni mogla pridobiti nobene „politične“ koristi, ker ni bila pristojna za sprejetje ukrepov, ki so predmet tega sklepa. Komisija namreč meni, da je bilo s sodbo Corte costituzionale z dne 16. julija 2013 vprašanje, kateri je bil pristojni organ za določitev obveznosti javne storitve povezave med Sardinijo in celino, odločeno v korist italijanske države. Stališče Komisije je torej, da je glede na to sodbo Corte costituzionale le italijanska država tista, ki je pristojna za vzpostavitev storitev kabotaže, ki jo je leta 2011 in 2012 vzpostavila RAS, in za sprejetje s tem povezanega ukrepa spornega nadomestila.

52      Vendar je treba na eni strani poudariti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da institucije Unije, zlasti sodišča Unije, niso pristojne, da odločijo o porazdelitvi pristojnosti, ki se izvaja z institucionalnimi pravili nacionalnega prava med različnimi nacionalnimi subjekti, in o njihovih obveznostih (sklep z dne 21. marca 1997, Région wallonne/Komisija, C‑95/97, EU:C:1997:184, točka 7, in sodba z dne 15. junija 1999, Regione Autonoma Friuli-Venezia Giulia/Komisija, T‑288/97, EU:T:1999:125, točka 48).

53      Na drugi strani in vsekakor je treba ugotoviti, da se s trditvijo Komisije nikakor ne izpodbijajo preudarki iz točk od 47 do 50 zgoraj v zvezi z procesnim upravičenjem in pravnim interesom tožeče stranke. Kot je bilo navedeno v točki 48 zgoraj glede procesnega upravičenja, Splošno sodišče lahko le ugotovi, da je sporne pomoči RAS izplačala na lastno pobudo in za izvajanje svojih pristojnosti ter da v zvezi s tem italijanska država ni reagirala, zato se interes RAS za izpodbijanje spornega sklepa loči od interesa zadnje. Zato za Splošno sodišče ni nujno, da razlaga sodbo Corte costituzionale z dne 16. julija 2013, da ugotovi, ali je RAS glede spornega ukrepa nadomestila dejansko imela, kot to trdi, pristojnost, da na podlagi ozemeljske kontinuitete uvede svojo storitev pomorske kabotaže med Sardinijo in italijanskim polotokom. Glede pravnega interesa iz točke 50 zgoraj izhaja, da se sporni sklep nanaša na tožečo stranko in da ta z razglasitvijo ničnosti tega sklepa lahko pridobi pravno korist. Okoliščina, da tožeča stranka ne pridobi „politične“ koristi iz razlogov, ki jih je predstavila Komisija, torej ni upoštevna. Poleg tega Komisija ne trdi, da se z zgoraj navedeno sodbo Corte costituzionale podvomi o pristojnosti RAS za dodelitev spornega povečanja kapitala.

54      Na drugem mestu je treba preveriti, ali je, kot trdi Komisija, pravni interes RAS med postopkom prenehal zaradi likvidacije družbe Saremar.

55      V zvezi s tem iz pojasnil in dokumentov, ki so jih stranke predložile Splošnemu sodišču 11. in 29. julija 2016, izhaja, da je družba Saremar, ker ni mogla vrniti dela spornih že plačanih pomoči, predlagala preventivni sporazum z upniki zaradi svoje likvidacije, ki ga je 22. julija 2015 potrdilo Tribunale di Cagliari (sodišče v Cagliariju, Italija). Ta preventivni sporazum z upniki določa, da se upniki družbe Saremar poplačajo s prodajo in likvidacijo celotnega njenega premoženja. Flota družbe Saremar je bila prodana 30. decembra 2015 in ta družba je z vsemi svojimi dejavnostmi prenehala 31. marca 2016, RAS pa je 18. marca 2016 koncesijo za povezavo med Sardinijo in majhnimi sardinskimi otoki podelila neki drugi družbi. RAS je v odgovoru z dne 11. julija 2016 navedla, da je bila družba Saremar v pozni fazi likvidacije v postopku preventivnega sporazuma z upniki, tako da so bili vsi prednostni upniki poplačani in da je bilo predvideno, da se bo v prihodnjih mesecih izvedla prva glavna porazdelitev med navadnimi upniki.

56      Vendar pa je treba ugotoviti, da kljub likvidacijskemu postopku družbe Saremar pravni interes RAS ni prenehal.

57      Na eni strani je treba namreč navesti, da izpodbijani sklep ni bil razveljavljen ali odpravljen, zato ta tožba ohranja svoj predmet (glej v tem smislu sodbo z dne 7. junija 2007, Wunenburger/Komisija, C‑362/05 P, EU:C:2007:322, točka 48).

58      Na drugi strani izpodbijani sklep še naprej pravno učinkuje na RAS, ti pravni učinki pa niso postali brezpredmetni le zato, ker je bil za družbo Saremar uveden likvidacijski postopek. V zvezi s tem Komisija ne izpodbija tega, da – kot sta RAS in družba Saremar navedli na obravnavi – uvedba likvidacijskega postopka te družbe ni pomenila prenehanja te družbe, saj do prenehanja pride le po končanem likvidacijskem postopku. Tudi če po prenehanju družbe Saremar obveznosti, ki izhajajo iz izpodbijanega sklepa, ne bi imele več konkretne vsebine za RAS, to nikakor ni tako v fazi uvedbe likvidacijskega postopka. Dodati je treba, da Splošno sodišče do tega dne ni bilo obveščeno, da je bil likvidacijski postopek družbe Saremar končan.

59      Tako na podlagi tega sklepa RAS še vedno ni upravičena, da družbi Saremar izplača del spornega povečanja kapitala, ki ga – kot izhaja iz zapisnika skupščine delničarjev družbe Saremar z dne 11. julija 2012, ki je priložen k tožbi – ta javni organ ni izvedel, ker je bila ta transakcija priglašena Komisiji.

60      Poleg tega glede dela spornih pomoči, ki jih je RAS že izplačala družbi Saremar, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da le okoliščina, da je za podjetje uveden stečajni postopek, zlasti kadar ta postopek vodi v likvidacijo podjetja, ne posega v načelo vračila pomoči. V tem primeru je namreč vzpostavitev prejšnjega stanja in odpravo izkrivljanja konkurence, ki je nastala zaradi nezakonitega izplačila pomoči, načeloma mogoče doseči z vpisom obveznosti v zvezi z vračilom nezakonite pomoči v bilanco stanja podjetja v likvidaciji (glej sodbo z dne 1. julija 2009, KG Holding in drugi/Komisija, od T‑81/07 do T‑83/07, EU:T:2009:237, točki 192 in 193 ter navedena sodna praksa). RAS ima torej vsaj obveznost, da nadzoruje, da se terjatve, ki jih ima do družbe Saremar na podlagi že plačanega dela spornih pomoči, vpišejo v bilanco stanja te družbe.

61      V teh okoliščinah, ne da bi bilo treba preučiti trditve RAS, je treba navesti, da z uvedbo likvidacijskega postopka za družbo Saremar ni mogoče ovreči ugotovitve iz točke 50 zgoraj, da lahko tožeča stranka z razglasitvijo ničnosti spornega sklepa pridobi korist, ker obveznosti iz tega sklepa zanjo torej avtomatično ne bi več veljale in se bi zato njen pravni položaj gotovo spremenil.

62      S trditvami Komisije te ugotovitve ni mogoče izpodbiti.

63      Na eni strani iz teh preudarkov izhaja, da vprašanje, ali družba Saremar lahko še naprej opravlja svojo gospodarsko dejavnost, in posledično vprašanje, ali ima RAS interes, da se ta dejavnost še naprej opravlja, ne vplivata na obstoj pravnega interesa tožeče stranke. Iz točk od 57 do 60 zgoraj izhaja, da je v zvezi s tem pomembno, prvič, da izpodbijani sklep ohrani svoj predmet in, drugič, da ima še naprej pravne učinke na RAS in na odločitve, ki jih je ta sprejela kot javni organ. Zato izjave RAS v zvezi z zadevo T‑506/14, Grandi Navi Veloci/Komisija, in izjave predsednika RAS, ki so navedene v obrazložitvi regionalnega sklepa št. 24/23 (glej točko 40 zgoraj) in na katere se sklicuje Komisija, v tem primeru niso upoštevne. Poleg tega v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, RAS s tem, da vztraja pri tej tožbi kljub tem izjavam, ne krši načela, da nihče ne sme ravnati v nasprotju s svojimi prejšnjimi ravnanji (nemo potest venire contra factum proprium).

64      Na drugi strani, kot izhaja iz točk od 47 do 61 zgoraj, ima RAS pravico do vložitve te tožbe ne kot upnik družbe Saremar, ampak kot javni organ, ki dodeljuje sporne pomoči. Zato ni upoštevna okoliščina, da RAS kot upnica družbe Saremar ne bi imela interesa za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa zaradi likvidacije te družbe.

65      Nazadnje, iz razlogov, navedenih v točkah 52 in 53 zgoraj, trditve Komisije glede zatrjevane nepristojnosti RAS za dodelitev spornega ukrepa nadomestila ni mogoče sprejeti.

66      Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da ima RAS pravni interes za to tožbo in da je zato o tožbi treba odločiti.

2.     Vsebinska presoja

67      Tožba se nanaša na dva dela, od katerih se prvi nanaša na razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa v delu, v katerem je Komisija ukrep spornega nadomestila razglasila za nezdružljiv z notranjim trgom in za nezakonito izvršen, drugi pa na razglasitev ničnosti tega sklepa v delu, v katerem je Komisija sporno povečanje kapitala razglasila za nezdružljivo in nezakonito.

 Prvi del tožbe v zvezi z delom izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na ukrep spornega nadomestila

68      Tožeča stranka proti delu izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na ukrep spornega nadomestila, formalno navaja pet tožbenih razlogov, ki se v glavnem nanašajo na napačno uporabo prava in na očitne napake pri presoji. Prvi tožbeni razlog se nanaša na identifikacijo obveznosti javne storitve, ki so naložene družbi Saremar, drugi se nanaša na uporabo pogojev Altmark, tretji na uporabo Odločbe Komisije z dne 28. novembra 2005 o uporabi člena [106(2) PDEU] za državne pomoči v obliki nadomestila za javne storitve, dodeljene nekaterim podjetjem, pooblaščenim za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena (2005/842/ES) (UL 2005, L 312, str. 67, v nadaljevanju: Odločba SSGP iz leta 2005) in Sklepa SSGP iz leta 2011, četrti na opredelitev družbe Saremar kot podjetja v težavah in peti na uporabo načel iz Okvira SSGP iz leta 2011.

69      V zvezi s tem je treba navesti, da se ti tožbeni razlogi večinoma nanašajo na zakonitost vsebine izpodbijanega sklepa. Vendar pa RAS v okviru teh tožbenih razlogov trdi tudi, da je izpodbijani sklep pomanjkljivo obrazložen. Prav tako v okviru četrtega tožbenega razloga RAS navaja kršitev svoje pravice do obrambe, ki naj bi izhajala iz okoliščine, da se o vprašanju, ali je bila družba Saremar podjetje v težavah, ni razpravljalo med upravnim postopkom. Zato je treba šteti, da je RAS v resnici v zvezi s tem navedla šesti tožbeni razlog, ki je ločen od zgoraj navedenih vsebinskih tožbenih razlogov in ki se nanaša na bistveno kršitev postopka ter je sestavljen iz dveh delov, in sicer iz kršitve obveznosti obrazložitve in kršitve pravice do obrambe. Ta tožbeni razlog je treba preučiti ločeno (glej v tem smislu sodbo z dne 5. decembra 2013, Komisija/Edison, C‑446/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:798, točka 20 in navedena sodna praksa).

70      Splošno sodišče meni, da je treba najprej preučiti šesti tožbeni razlog, nato drugi, tretji, četrti in peti tožbeni razlog ter nazadnje prvi tožbeni razlog.

 Šesti tožbeni razlog: bistvena kršitev postopka

–       Prvi del: kršitev obveznosti obrazložitve izpodbijanega sklepa

71      RAS v utemeljitev prvega dela šestega tožbenega razloga v bistvu navaja pet očitkov. Najprej je treba skupaj preučiti prva dva očitka.

72      Prvi očitek se nanaša na to, da opredelitev obveznosti javne storitve, ki so bile naložene družbi Saremar v izpodbijanem sklepu, ni dovolj obrazložena. Drugi očitek se nanaša na to, da Komisija ni obrazložila svoje odločitve o neupoštevanju dokazov, ki jih je RAS predložila kot dokaz nujnosti obveznosti javne storitve, ki so bile naložene družbi Saremar in njihove dovolj jasne opredelitve.

73      V zvezi s tem je treba navesti, da se ta dva očitka nanašata na obrazložitev dela izpodbijanega sklepa v zvezi s preučitvijo ukrepa spornega nadomestila glede prvega pogoja Altmark. Kot pa bo navedeno v točkah od 123 do 132 zgoraj, ta del izpodbijanega sklepa ni bil nujen, da bi se Komisiji omogočilo, da ugotovi, da pri tem ukrepu nadomestila niso bili upoštevani pogoji Altmark, saj je lahko Komisija zakonito ugotovila, da drugi pogoj ni bil izpolnjen. Zato napake, ki jih je navedla Komisija v okviru uporabe prvega pogoja Altmark, ne vplivajo na zakonitost izpodbijanega sklepa. Zato ne da bi bilo treba presojati, ali so bili v prvem očitku izpolnjeni pogoji dopustnosti, ki so določeni v členu 44(1)(c) Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991, ki se je uporabljal na dan vložitve tožbe, je treba šteti, da sta oba očitka brezpredmetna in ju je treba zavrniti.

74      Tretji očitek se nanaša na pomanjkljivo obrazložitev točk od 255 do 260 izpodbijanega sklepa, v katerih je Komisija preučila združljivost ukrepa spornega nadomestila glede na pogoje, ki jih določata Sklep SSGP iz leta 2011 in Odločba SSGP iz leta 2005.

75      Prvič, v zvezi z ustaljeno sodno prakso je treba zahtevo iz člena 44(1)(c) Poslovnika z dne 2. maja 1991, v skladu s katero mora tožba vsebovati navedbo predmeta postopka, navedene tožbene razloge in trditve ter kratek povzetek teh tožbenih razlogov, razlagati tako, da mora biti v tožbi pojasnjena njihova vsebina, zato le abstraktna navedba ne zadostuje zahtevam tega poslovnika, sicer tožbeni razlogi niso dopustni. Podobne zahteve se zahtevajo za očitek, naveden v utemeljitev tožbenega razloga (glej v tem smislu sodbi z dne 14. februarja 2012, Italija/Komisija, T‑267/06, neobjavljena, EU:T:2012:69, točka 35, in z dne 12. septembra 2013, Besselink/Svet, T‑331/11, neobjavljena, EU:T:2013:419, točke od 37 do 41 in navedena sodna praksa).

76      V tem primeru pa tožeča stranka ne pojasnjuje vsebine tretjega očitka. V naslovu tretjega tožbenega razloga, ki se nanaša na napake, ki jih je storila Komisija v točkah od 255 do 260 izpodbijanega sklepa, tožeča stranka navaja le „kršitev člena 296 PDEU“, ne da bi natančno navedla, kaj je ta kršitev. Zato je na podlagi člena 44(1)(c) Poslovnika z dne 2. maja 1991 ta očitek nedopusten.

77      Četrti očitek se v bistvu nanaša na to, da naj Komisija v točki 269 izpodbijanega sklepa ne bi navedla, da je bila dodelitev nadomestila za javno storitev podjetju v težavah že kategorično izključena.

78      V zvezi s tem je treba spomniti, da mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso obrazložitev, zahtevana s členom 296 PDEU, prilagojena naravi zadevnega akta, razlogovanje institucije, ki je akt izdala, pa mora biti jasno in nedvoumno, da lahko zadevne osebe razberejo razloge za sprejeti ukrep, pristojno sodišče pa opravi nadzor. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera in zlasti glede na vsebino zadevnega akta, naravo navedenih razlogov in interesa za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, na katere se akt neposredno in posamično nanaša. Ni treba, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, ker se vprašanje, ali obrazložitev izpolnjuje zahteve iz člena 296 PDEU, ne nanaša le na njeno besedilo, ampak tudi na njen kontekst in na vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (glej sodbo z dne 28. januarja 2016, Slovenija/Komisija, T‑507/12, neobjavljena, EU:T:2016:35, točka 23 in navedena sodna praksa).

79      Zato na področju državnih pomoči nujna povezanost med tožbenimi razlogi, ki jih navajajo tožeče stranke v formalnem postopku preiskave, in obrazložitvijo sklepa Komisije zadnji ne sme naložiti, da je dolžna zavrniti vsako od trditev, ki so bile navedene v utemeljitev teh razlogov. Zadošča, da navede dejstva in pravne ugotovitve, ki so bistveni za sistematiko sklepa (glej sodbo z dne 28. januarja 2016, Slovenija/Komisija, T‑507/12, neobjavljena, EU:T:2016:35, točka 25 in navedena sodna praksa).

80      V tem primeru Komisiji ni bilo treba v točki 269 izpodbijanega sklepa pojasniti, ali je menila, da je bila dodelitev nadomestila za javno storitev podjetju v težavah kategorično izključena. Zadostovalo je namreč, da – kot je sicer primer v tej točki izpodbijanega sklepa – navede, da je v skladu s točko 9 Okvira SSGP iz leta 2011 in ob upoštevanju neizpolnjevanja pogojev iz Sklepa SSGP iz leta 2011 v tem primeru združljivost tega ukrepa treba oceniti glede na smernice za reševanje in prestrukturiranje. Tako ta navedba jasno kaže na to, da so odločilni pravni elementi, ki so Komisijo vodili k temu, da v tem primeru kot nujno obravnava uporabo teh smernic. Zato Komisiji ni bilo treba natančno opredeliti teoretičnih predpostavk, na podlagi katerih je temeljilo njeno razlogovanje, saj je točka 269 izpodbijanega sklepa na eni strani RAS omogočila, da razume to razlogovanje in da te predpostavke obravnava v tej tožbi, zlasti v okviru četrtega tožbenega razloga, in na drugi strani omogočila Splošnemu sodišču, da izvaja nadzor. Četrti očitek je treba zato zavrniti.

81      Peti očitek se v bistvu nanaša na to, da Komisija ni obrazložila, da se v tem primeru uporabijo načela, določena v točkah 14, 19, 20, 39 in 60 Okvira SSGP iz leta 2011, čeprav naj se na podlagi točke 61 tega okvira ta načela ne bi uporabila za ukrep spornega nadomestila.

82      V zvezi s tem je treba navesti, kot je storila Komisija v odgovoru na tožbo, da ta očitek temelji na predpostavki, da bi sporno nadomestilo za javno storitev izpolnilo pogoje, navedene v členu 2(1) Sklepa SSGP iz leta 2011, in da se zato skladno s točko 61 Okvira SSGP z leta 2011 točke 14, 19, 20, 39 in 60 tega okvira za to nadomestilo niso uporabljale. V prejšnjem delu izpodbijanega sklepa, in sicer v točkah od 255 do 260 tega sklepa, je Komisija navedla razloge, iz katerih je menila, da pogoji za uporabo Sklepa SSGP iz leta 2011 v tem primeru niso bili izpolnjeni. Zato ji ni bilo treba kasneje utemeljiti, zakaj je preučila sporno nadomestilo glede na pogoje, ki so bili določeni v točkah 14, 19, 20, 39 in 60 Okvira SSGP iz leta 2011.

83      V teh okoliščinah je treba peti očitek zavrniti in je treba zato zavrniti prvi del šestega tožbenega razloga v celoti.

–       Drugi del: kršitev pravice do obrambe

84      RAS trdi, da je Komisija družbo Saremar prvič opredelila kot podjetje v težavah v izpodbijanem sklepu. Meni, da to vprašanje nikoli ni bilo predmet kontradiktorne obravnave v upravnem postopku.

85      Komisija ugovarja, da v tem primeru ne bi bilo mogoče uveljavljati pravice do obrambe tožeče stranke v upravnem postopku.

86      V zvezi s tem je treba spomniti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da imajo zainteresirane stranke v smislu člena 108(2) PDEU v postopku nadzora državnih pomoči le možnost, da Komisiji posredujejo vse informacije, ki ji bodo pomagale pri nadaljnjih ukrepih, in zato same ne morejo sodelovati v kontradiktorni razpravi s Komisijo, kot to lahko stori ta država članica. Zainteresirane stranke v smislu člena 108(2) PDEU niso le prejemniki pomoči ali celo njihovi konkurenti, ampak tudi poddržavni ozemeljski subjekti, ki so podelili pomoč, kot je v tem primeru RAS (glej v tem smislu sodbe z dne 15. novembra 2011, Komisija in Španija/Government of Gibraltar in Združeno kraljestvo, C‑106/09 P in C‑107/09 P, EU:C:2011:732, točka 181 in navedena sodna praksa, in z dne 12. maja 2011, Région Nord-Pas-de-Calais in Communauté d’Agglomération du Douaisis/Komisija, T‑267/08 in T‑279/08, EU:T:2011:209, točka 87 in navedena sodna praksa). Zato v tem primeru glede na to, da med RAS in Komisijo v formalnem postopku preiskave ni bilo nobene kontradiktorne razprave v zvezi s tem, ali bi bilo treba družbo Saremar opredeliti kot podjetje v težavah, ne bi bilo mogoče ugotoviti kršitve pravice do obrambe tožeče stranke. Vsekakor, kot je pravilno poudarila Komisija, se je odločitev o začetku formalnega postopka preiskave v točkah obrazložitve 260 in 261 izrecno sklicevala na predpostavko, da je bila družba Saremar podjetje v težavah, in je bilo v njej navedeno, da Komisija takrat ni razpolagala z navedbami glede tega. Torej je morala RAS v tem postopku uporabiti ponujeno možnost, da predloži pripombe in informacije o tem vprašanju, če bi ocenila, da je to potrebno.

87      Zato je treba drugi del šestega tožbenega razloga zavrniti, zaradi česar je treba šesti tožbeni razlog zavrniti v celoti.

 Drugi tožbeni razlog: kršitev členov 107(1) PDEU in 106(2) PDEU ter očitne napake pri presoji, ki jih je storila Komisija pri uporabi pogojev Altmark

88      Drugi tožbeni razlog se nanaša na uporabo prvih treh pogojev Altmark, ki jo je Komisija izvedla v točkah od 167 do 224 izpodbijanega sklepa. Ta tožbeni razlog je sestavljen iz petih delov. Prvi trije deli se nanašajo na prvi pogoj Altmark, medtem ko se četrti in peti del nanašata na drugi in tretji pogoj Altmark. RAS v bistvu meni, da napake, ki jih je Komisija storila pri uporabi teh pogojev, pomenijo kršitev členov 107(1) PDEU in 106(2) PDEU.

89      Uvodoma je treba navesti, da mora Splošno sodišče vsebinsko preučiti obrazložitev RAS v utemeljitev različnih delov drugega tožbenega razloga le glede na kršitev člena 107(1) PDEU, ne pa glede na kršitev člena 106(2) PDEU. Edini namen pogojev Altmark je namreč, da se zadevni ukrep opredeli za državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU zaradi ugotovitve obstoja obveznosti priglasitve tega ukrepa Komisiji, kadar gre za novo pomoč, oziroma obveznosti sodelovanja s to institucijo, kadar gre za veljavno pomoč (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 1. julija 2010, M6 in TF1/Komisija, T‑568/08 in T‑573/08, EU:T:2010:272, točki 128 in 129 in navedena sodna praksa). Ti pogoji pa se ne nanašajo na določitev združljivosti te pomoči glede na člen 106(2) PDEU, ki po definiciji nalaga, da je bil ukrep predhodno opredeljen kot državna pomoč. Zato je glede kršitve člena 106(2) PDEU ta tožbeni razlog brezpredmeten.

90      Poleg tega je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso opredelitev državne pomoči zahteva, da so vsi pogoji iz člena 107(1) PDEU izpolnjeni. Ti pogoji so naslednji: prvič, intervencija mora biti državna ali iz državnih sredstev, drugič, intervencija mora biti taka, da lahko vpliva na trgovino med državami članicami, tretjič, pomeniti mora prednost za upravičenca in, četrtič, izkrivljati mora konkurenco ali groziti z izkrivljanjem konkurence (glej sodbo z dne 22. oktobra 2015, EasyPay in Finance Engineering, C‑185/14, EU:C:2015:716, točka 35 in navedena sodna praksa).

91      Za opredelitev državne pomoči člen 107(1) PDEU tako med drugim predvideva obstoj prednosti za podjetje. Kot pa je Sodišče odločilo v točki 87 sodbe z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415), državna intervencija, ki se obravnava kot nadomestilo, ki pomeni plačilo za storitve, ki so jih opravila podjetja, ki prejemajo nadomestilo za izpolnjevanje obveznosti javne službe, tako da ta podjetja dejansko ne pridobijo nobene finančne koristi in da torej učinek omenjene intervencije ni, da so ta podjetja postavljena v ugodnejši konkurenčni položaj v primerjavi s konkurenčnimi podjetji, ne spada na področje uporabe člena 107(1) PDEU (sodbi z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg, C‑280/00, EU:C:2003:415, točka 87, in z dne 22. oktobra 2015, EasyPay in Finance Engineering, C‑185/14, EU:C:2015:716, točka 45).

92      V konkretnem primeru pa se tako nadomestilo ne opredeli kot državna pomoč le, če je izpolnjenih več pogojev. Prvič, upravičeno podjetje mora učinkovito izvajati obveznosti javne službe, te obveznosti pa morajo biti jasno opredeljene. Drugič, parametre, na podlagi katerih se izračuna nadomestilo, je treba določiti vnaprej na objektiven in pregleden način, da se prepreči morebitno dajanje gospodarske prednosti podjetju, ki prejme nadomestilo, pred konkurenčnimi podjetji. Tretjič, nadomestilo ne sme presegati zneska, nujno potrebnega za kritje vseh ali le dela stroškov, ki nastanejo pri opravljanju obveznosti javne službe, ob upoštevanju zadevnih prihodkov in razumnega dobička za opravljanje teh obveznosti. Četrtič, če podjetje, ki mu je naloženo izpolnjevanje obveznosti javnih služb, ni izbrano s postopkom oddaje javnega naročila, je treba raven potrebnega nadomestila določiti na podlagi analize stroškov, ki bi jih povprečno, dobro vodeno podjetje, ki je ustrezno opremljeno s prevoznimi sredstvi za zadostitev zahtevam javne službe, imelo pri izpolnjevanju teh obveznosti ob upoštevanju realiziranih prejemkov in razumnega dobička zaradi izpolnjevanja teh obveznosti (sodbi z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg, C‑280/00, EU:C:2003:415, točke od 88 do 93, in z dne 11. marca 2009, TF1/Komisija, T‑354/05, EU:T:2009:66, točka 128).

93      Zato je državno pomoč, ki ne ustreza enemu ali več pogojem Altmark, mogoče opredeliti kot državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, če so drugi pogoji, ki se zahtevajo za opredelitev pomoči in ki so navedeni v tem členu, izpolnjeni (glej v tem smislu sodbi z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg, C‑280/00, EU:C:2003:415, točka 94, in z dne 11. marca 2009, TF1/Komisija, T‑354/05, EU:T:2009:66, točka 129).

94      Iz zgoraj navedenega izhaja, da so pogoji Altmark, ki morajo biti izpolnjeni, da državne intervencije v obliki nadomestila za storitev ni treba opredeliti kot državno pomoč, kumulativni. Poleg tega se ti pogoji med seboj razlikujejo in imajo svoj cilj (sodba z dne 18. februarja 2016, Nemčija/Komisija, C‑446/14 P, neobjavljena, EU:C:2016:97, točka 31). V okviru državnega nadzora državnih pomoči Komisiji ni treba skupaj preučiti vseh pogojev, če ugotovi, da eden ali več izmed njih ni izpolnjenih (glej v tem smislu sodbo z dne 11. marca 2009, TF1/Komisija, T‑354/05, EU:T:2009:66, točke 142, 143 in 146). Tudi napačna ugotovitev Komisije, da eden izmed teh pogojev ni izpolnjen, ne bi mogla povzročiti razglasitve ničnosti izpodbijanega sklepa, če bi Komisija prišla do podobne ugotovitve glede drugega pogoja, ki nima napake. Ta zadnja ugotovitev namreč sama zadostuje, da se ugotovi, da sporni ukrep daje gospodarsko prednost, ki jo je mogoče opredeliti kot državno pomoč (glej v tem smislu sodbo z dne 26. novembra 2015, Abertis Telecom in Retevisión I/Komisija, T‑541/13, neobjavljena, v pritožbenem postopku, EU:T:2015:898, točki 64 in 112).

95      V teh okoliščinah je treba v tem primeru skupaj presojati različne dele tega tožbenega razloga. Vsak del se namreč nanaša na enega izmed pogojev Altmark in zato nobeden med njimi sam po sebi ne more povzročiti razglasitve ničnosti izpodbijanega sklepa.

96      Poleg tega je, kot izhaja iz točke 173 izpodbijanega sklepa, Komisija menila, da je zaradi jasnosti bolj primerno, da presojo glede spoštovanja pogojev Altmark začne z ukrepom spornega nadomestila tako, da zadnjega preuči glede na drugi pogoj. Poleg tega je v točki 179 tega sklepa to analizo zaključila s tem, da je ugotovila, da ta pogoj ni bil izpolnjen in da je nadomestilo za javno storitev torej dalo prednost družbi Saremar v smislu člena 107(1) PDEU. Šele po tej analizi je Komisija najprej preučila prvi (točke od 180 do 219 izpodbijanega sklepa) in nato tretji pogoj Altmark (točke od 220 do 223 izpodbijanega sklepa). Tako je treba najprej preučiti trditve RAS v zvezi z napačno uporabo prava in napačno presojo, ki ju je Komisija storila pri presoji drugega pogoja Altmark, navedene v utemeljitev četrtega dela tega tožbenega razloga.

97      RAS v bistvu trdi, da drugi pogoj Altmark ne zahteva, da se sklepi, v katerih je pooblastilo za javne storitve, izrecno nanašajo na zadevni ukrep nadomestila. Tako naj bi – kot v tem primeru – zadostovalo, da se predhodno pregledno in objektivno določijo vsa merila za organizacijo in izkoriščanje te javne službe, na podlagi katerih je mogoče določiti z njima povezane stroške in prejemke. Poleg tega naj bi se ločena uvedba računovodskega sistema za storitve – ki jih izvaja družba Saremar – povezav s celino v tem primeru preprečila kakršna koli prekomerna nadomestila in navzkrižna financiranja. RAS je menila tudi, da ni izključila primanjkljaja iz poslovanja, ker je družbi Saremar naložila, naj vsekakor izpolni svojo nalogo javne storitve. Nazadnje, RAS meni, da Odločba Komisije z dne 8. julija o ukrepih C 58/02 (ex N 118/02), ki jih je Francija izvedla v korist Société Nationale Maritime Corse-Méditerranée (SNCM) (2009/611/ES) (UL 2009, L 225, str. 180, v nadaljevanju: Odločba SNCM) potrjuje, da ima Komisija možnost, da potrdi nadomestilo za javno storitev, ki je bilo a posteriori izplačano.

98      Komisija v obrambo v bistvu povzema preudarke, ki jih je predstavila v točkah od 174 do 177 izpodbijanega sklepa in na podlagi katerih je ugotovila, da drugi pogoj Altmark v tem primeru ni bil izpolnjen. Poleg tega trdi, da Odločba SNCM ni upoštevna. Družba CIN se kot intervenientka s to utemeljitvijo v bistvu strinja.

99      Uvodoma je treba spomniti, da je Komisija v točki 179 izpodbijanega sklepa sklenila, da drugi pogoj Altmark v tem primeru ni bil izpolnjen, v točkah od 174 do 177 tega pa, da ni bilo mogoče šteti, da so parametri za izračun ukrepa spornega nadomestila predhodno objektivno in pregledno določeni. Navedla je namreč, da v sklepih, v katerih je bila določena naloga javne storitve družbe Saremar, ni bilo določeno nobeno nadomestilo, bilo je celo izključeno. Tako v skladu z izpodbijanim sklepom zgoraj navedene odločitve RAS temeljijo na ugotovitvi, da je to nalogo javne storitve morala izvesti družba Saremar, in sicer donosno, vsaj tako, da se ohrani proračunsko ravnovesje, in šele, ko je primanjkljaj iz te naloge pokazal, da je bil izveden mehanizem nadomestila (točke od 174 do 177 izpodbijanega sklepa). Dodala je, da ker – kot je ugotovila v okviru uporabe prvega pogoja Altmark – obveznosti v zvezi s tarifnimi stopnjami niso bile jasno opredeljene, parametri za izračun nadomestila, ki so bili nujno povezani s temi tarifnimi stopnjami, tudi niso mogli biti predhodno objektivno in pregledno določeni (točka 178 spornega sklepa).

100    V zvezi s tem, kot je bilo opozorjeno v točki 92 zgoraj, se drugi pogoj Altmark nanaša na to, da je treba nujno predhodno objektivno in pregledno določiti parametre, na podlagi katerih se izračuna nadomestilo, da se prepreči, da to nadomestilo prinese gospodarsko prednost, ki lahko neko podjetje postavi v ugodnejši položaj kot konkurenčna podjetja.

101    Kot je namreč Splošno sodišče večkrat odločilo, imajo države članice široko diskrecijsko pravico ne le glede opredelitve naloge javne storitve, na katero se nanaša prvi pogoj Altmark, ampak tudi glede določitve nadomestila stroškov te javne storitve. Če torej ne obstaja zakonodaja Unije na področju storitev splošnega gospodarskega pomena (SSGP), Komisija ni pristojna za odločanje o obsegu nalog javne storitve, ki jih mora izvršiti javni izvajalec, in sicer niti o višini stroškov, povezanih s to službo, niti o primernosti političnih odločitev, ki jih v zvezi s tem sprejmejo nacionalni organi, niti o gospodarski učinkovitosti javnega izvajalca (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2014, Zweckverband Tierkörperbeseitigung/Komisija, T‑309/12, neobjavljena, EU:T:2014:676, točki 104 in 148 ter navedena sodna praksa).

102    Zlasti zaradi tega, ker se za to določitev nadomestila za stroške javnih storitev izvede le omejeni nadzor institucij, drugi pogoj Altmark zahteva, da institucije lahko preverijo obstoj objektivnih in preglednih predhodno določenih parametrov, ki jih je treba natančno določiti tako, da se izključi kakršna koli zloraba – s strani države članice – sklicevanja na pojem SSGP, ki povzroči, da se javnemu izvajalcu da gospodarska prednost v obliki nadomestila (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2014, Zweckverband Tierkörperbeseitigung/Komisija, T‑309/12, neobjavljena, EU:T:2014:676, točka 148 in navedena sodna praksa).

103    Ta pogoj tako državam članicam pušča prosto izbiro glede praktičnih podrobnih pravil za njegovo spoštovanje, če pravila določitve parametrov za izračun nadomestila le ostanejo objektivna in pregledna. Presoja, ki jo je Komisija izvedla v zvezi s tem, mora biti utemeljena z presojo konkretnih pravnih in ekonomskih gospodarskih okoliščin, na podlagi katerih so ti parametri določeni (glej v tem smislu sodbo z dne 7. novembra 2012, CBI/Komisija, T‑137/10, EU:T:2012:584, točka 192 in navedena sodna praksa).

104    V tem primeru je treba ugotoviti, da presoja, ki jo je izvedla Komisija v točkah od 174 do 177 izpodbijanega sklepa, v katerem se zlasti sklicuje na neobstoj kakršne koli predhodne določitve nadomestila, ni napačna.

105    Iz dokumentov iz spisa namreč izhaja, da nobeden od regionalnih sklepov, navedenih v točkah od 6 do 9 zgoraj, s katerimi je RAS družbo Saremar pooblastila za izvajanje povezav s celino in je natančno določila s tem povezane obveznosti javnih storitev, niti izrecno niti posredno ne določa plačila nadomestila za javno storitev, ki ustreza stroškom, nastalim z izvajanjem zgoraj navedenih obveznosti. Kot pa je Komisija poudarila v točkah od 174 do 177 izpodbijanega sklepa, pa so bila v vseh teh sklepih družbi Saremar dana navodila za določitev povezav in tarif, ki jih mora izvesti, ter za oblikovanje teh tarif, da se povpraševanje po prevozu uskladi s ciljem ekonomskega in finančnega ravnovesja. Tako so ti sklepi temeljili na predpostavki, da je treba zgoraj navedene obveznosti javnih storitev izvajati v tržnih pogojih in torej tako, da se dejavnosti lahko izvajajo brez nadomestila za javne storitve, ki ga izplača RAS. Poleg tega, kot je navedla Komisija v točki 177 izpodbijanega sklepa, regionalni sklep št. 48/65 obveznost, da se ohrani ekonomsko ravnovesje povezav s celino, izrecno utemeljuje s tem, da navaja cilj izogibanja plačilu nezdružljive državne pomoči.

106    V teh okoliščinah je Komisija pravilno menila, da ni mogoče šteti, da je zahteva po predhodni določitvi objektivnih in transparentnih parametrov za izračun nadomestila za javne storitve v tem primeru izpolnjena. Tako namreč ne more biti ob nesprejetju – s strani RAS – določb za dodelitev takega nadomestila in v okviru določitve načinov organizacije zadevne javne storitve, kot so navedeni v točki 105 zgoraj, ki to načelo vsaj načeloma izključujejo. Kot je bilo opozorjeno v točki 103 zgoraj, sodna praksa v okviru drugega pogoja Altmark nacionalnim organom nedvomno priznava široko diskrecijsko pravico za določitev pravil za izračun nadomestila za zadevno javno storitev. Vendar v tem okviru ta diskrecijska pravica ne pomeni, da nacionalni organi lahko predhodno ne določijo nadomestila za javno storitev. Predhodna določitev pravil za izračun tega nadomestila je torej nujna, da je izpolnjen drugi pogoj Altmark, in po definiciji predvideva, da se tudi predhodno določi, da se tako nadomestilo dodeli.

107    Poleg tega, kot je v bistvu Komisija navedla v dupliki, lahko nacionalni organi – če menijo, da je to primerno – določijo nalogo javne storitve, katere finančno ravnovesje se v celoti zagotovi s prihodki iz poslovanja brez nadomestila za javno storitev. Na splošno naložitev obveznosti javne storitve nedvomno zahteva, da se zadevnemu izvajalcu v zameno dodeli nadomestilo. Vendar če ni predpisov Unije na področju SSGP, pravo Unije ne nasprotuje temu, da se to nadomestilo za javne storitve ne določi. V tem primeru, kot je pravilno navedla Komisija v točki 174 izpodbijanega sklepa, je bil namen proste presoje, ki jo je RAS v okviru regionalnih sklepov iz točk od 6 do 9 zgoraj odobrila družbi Saremar za prilagoditev njenih tarif, prav to, da se tej družbi omogoči, da ohrani finančno in ekonomsko ravnovesje svoje dejavnosti v tržnih pogojih brez pomoči javnega financiranja.

108    Tako v tem okviru, ki je izključeval financiranje naloge družbe Saremar z javnimi sredstvi, ukrepa spornega nadomestila, ki je bil dodeljen kasneje zaradi primanjkljaja iz poslovanja, ki je nastal s to dejavnostjo, ni mogoče obravnavati kot nadomestilo za javno storitev v smislu sodbe z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415). Če to nadomestilo ni bilo predhodno določeno, torej ni moglo biti izračunano – kot to zahteva drugi pogoj Altmark – na podlagi objektivnih in preglednih pogojev, ki so bili predhodno določeni. Kot je torej navedla Komisija v točki 176 izpodbijanega sklepa, je RAS le v okviru regionalnega zakona št. 15 iz leta 2012 odločila, da družbi Saremar izplača nadomestilo v višini 10 milijonov EUR, da „pokrije morebiten primanjkljaj“, ki je nastal s povezavami s celino, ki jih je izvajala družba Saremar. Poleg tega ta regionalni zakon sploh ne določa, na podlagi katerih parametrov je bil znesek tega nadomestila določen.

109    Iz zgoraj navedenega izhaja, da je Komisija lahko le na podlagi točk od 174 do 177 izpodbijanega sklepa pravilno menila, da drugi pogoj Altmark v tem primeru ni bil izpolnjen.

110    Trditve RAS, ki so bile navedene v okviru četrtega dela drugega tožbenega razloga, te ugotovitve ne morejo ovreči.

111    Prvič, trditev RAS, v skladu s katero neobstoj izrecne navedbe nadomestila za javno storitev v regionalnih sklepih, s katerimi je bila družbi Saremar dana naloga javne storitve, ni v nasprotju z drugim pogojem Altmark, ni utemeljena.

112    V zvezi s tem na eni strani niti Okvir SSGP iz leta 2011 niti Obvestilo Komisije z dne 11. januarja 2012 v zvezi z uporabo pravil Evropske unije na podlagi državnih pomoči za nadomestila, ki so bila dodeljena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena (UL 2012, C 8, str. 4), na katera se sklicuje RAS, te trditve ne utemeljujeta. Kot namreč tožeča stranka sama navaja, le iz teh obvestil izhaja, da Komisija meni, da pristojnim nacionalnim organom ni treba predhodno določiti točnega zneska nadomestila ali določene formule, s katero se ta znesek lahko izračuna. Nikakor pa iz teh obvestil ne izhaja, da je Komisija menila, da so se ti organi lahko izognili temu, tako kot RAS, da predhodno določijo izplačilo nadomestila. V zvezi s tem, kot je bilo navedeno v točki 106 zgoraj, široka diskrecijska pravica, ki jo imajo ti nacionalni organi za določitev parametrov izračuna nadomestila za javno storitev, po definiciji ne pomeni, da ti organi predhodno ne določijo tega nadomestila.

113    Na drugi strani, Odločbe SNCM ni mogoče navajati v utemeljitev te trditve. Na eni strani namreč, kot je pravilno spomnila Komisija, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je zakonitost odločbe, s katero se državna pomoč opredeli kot nadomestilo za javno storitev, treba presojati le v okviru člena 107(1) PDEU, kakor je bil razložen v sodbi z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg, (C‑280/00, EU:C:2003:415), in to ne glede na prejšnjo prakso odločanja, tudi če je izkazana (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 15. junija 2005, Regione autonoma della Sardegna/Komisija, T‑171/02, EU:T:2005:219, točka 177 in navedena sodna praksa). Na drugi strani in vsekakor, kot je Komisija navedla v dupliki, trditve tožeče stranke ni mogoče potrditi z Odločbo SNCM. Tako, v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka v repliki, iz točke 253 te odločbe izhaja, da je bilo nadomestilo za javno storitev, ki je bilo dodeljeno SNCM, drugače kot sporni ukrep nadomestila, predhodno določeno v dogovoru o določitvi naloge za javno storitev, ki je bil sklenjen med francoskimi oblastmi in tem podjetjem. Poleg tega je v Odločbi SNCM Komisija menila, da je bilo to nadomestilo glede na pogoje Altmark državna pomoč.

114    Drugič, z okoliščino, da naj bi bila vsa potrebna merila, s katerimi se določijo in natančno izračunajo stroški in prejemki v zvezi z zadevnimi javnimi storitvami, določena v sklepih RAS, s katerimi so bile družbi Saremar naložene naloge, in z okoliščino, da naj bi bil z regionalnim sklepom št. 20/57 določen ločen računovodski sistem za to javno storitev, se ne more dokazati napačna uporaba prava ali očitna napaka pri presoji, ki jo je storila Komisija glede uporabe drugega pogoja Altmark.

115    Na eni strani je predpostavka, na kateri temelji prva od trditev, navedenih v točki 114 zgoraj, napačna. Kot je namreč RAS sama priznala v tožbi, vsa merila, ki so bila potrebna za opredelitev in izračun stroškov in prejemkov v zvezi z zadevnimi javnimi storitvami, niso bila predhodno določena, ker v regionalnih sklepih, s katerimi so bile družbi Saremar naložene naloge, ni bil upoštevan obseg predvidljivega prometa na povezavi s celino, ki ga je to podjetje moralo izvesti. Izkaže pa se, da je to spremenljivka, ki igra bistveno vlogo v tem, ali se ekonomsko ravnovesje zadevne dejavnosti uresniči ali ne, in je torej pri izračunu mogočega potrebnega nadomestila nujna za to ravnovesje. RAS torej posredno, ampak gotovo prizna, da odločilni element za določitev objektivnih parametrov za izračun zneska nadomestila v zgoraj navedenih regionalnih sklepih ni bil upoštevan.

116    Na drugi strani okoliščina, da so ti regionalni sklepi olajšali določitev računovodskih elementov, ki so nujni za izračun zneska mogočega nadomestila, v tem primeru ni odločilna. Ta okoliščina, tudi če je izkazana, v teh sklepih namreč ne more ublažiti neobstoja določb, ki določajo dodelitev nadomestila za javne storitve, niti posledično neobstoja objektivnih in preglednih parametrov za izračun tega nadomestila. Zlasti je treba poudariti, da v teh regionalnih sklepih nič ne kaže na to, da je bilo treba računovodske elemente, ki jih navaja RAS, uporabiti za določitev izračuna nadomestila za javno storitev, saj je bilo to, kot je bilo navedeno v točki 106 zgoraj, načeloma izključeno.

117    Poleg tega, kot je navedla Komisija, iz samega besedila regionalnega sklepa št. 20/57 izhaja, da je bil namen ločenega računovodskega sistema, ki je bil uveden s tem sklepom, zagotoviti ekonomsko in finančno ravnovesje zadevne javne storitve v tržnih pogojih. Kot je RAS sama navedla v tožbi, želi ta ločeni sistem računovodstva zlasti preprečiti, da bi se stroški, ki so povezani s to javno storitvijo, nadomestili s prejemki iz povezav z majhnimi sardinskimi otoki in Korziko, ki jih je družba Saremar izvedla v okviru dogovora o javni službi in ki so zlasti zajemali nadomestilo za javno storitev, ki je bilo izplačano v okviru tega dogovora.

118    Nazadnje, RAS se ne more učinkovito sklicevati na okoliščino, da bi predhodna opredelitev upoštevnih računovodskih elementov v regionalnih sklepih o nalogah javne storitve in uvedba ločenega sistema računovodstva omogočila, da se prepreči preveč plačano nadomestilo.

119    Kot je bilo namreč opozorjeno v točki 92 zgoraj, se zahteva v zvezi z neobstojem preveč plačanega nadomestila upošteva pri presoji tretjega pogoja Altmark, ne pa v okviru drugega pogoja, ki ga je treba omejiti na to, da se preveri obstoj predhodne določitve objektivnih in preglednih parametrov za izračun določitve zneska tega nadomestila. Čeprav so ti pogoji nekoliko medsebojno povezani, morajo biti, kot je bilo navedeno v točki 94 zgoraj, vsi ločeno izpolnjeni, da spornega ukrepa ni treba opredeliti kot pomoč.

120    V zvezi s tem se tožeča stranka zaman sklicuje na točko 210 sodbe z dne 12. februarja 2008, BUPA in drugi/Komisija (T‑289/03, EU:T:2008:29). V tej točki je namreč Splošno sodišče ugotovilo, da je v odločbi, na katero se spor nanaša, Komisija preverila, ali v tem primeru obstaja preveč plačano nadomestilo, ki je bilo upoštevno v okviru presoje tretjega pogoja Altmark. Splošno sodišče je torej v bistvu sklepalo, da je Komisija posredno, ampak nujno predhodno preverila obstoj objektivnih in preglednih parametrov za izračun zneska zadevnega nadomestila za javno storitev, ki je izhajalo iz drugega pogoja Altmark. V točki 211 te sodbe je Splošno sodišče sklenilo, da mora preveriti, ali je Komisija lahko pravilno menila, da je bil ta drugi pogoj izpolnjen. Tako točka 210 te sodbe, umeščena v svoj kontekst, ne da bi kakor koli potrjevala trditev tožeče stranke, potrjuje, da je treba preveriti obstoj objektivnih in preglednih parametrov, ki so bili predhodno določeni z namenom, da se določi znesek ukrepa spornega nadomestila neodvisno od neobstoja preveč plačanega nadomestila (sodba z dne 12. februarja 2008, BUPA in drugi/Komisija, T‑289/03, EU:T:2008:29, točki 210 in 211).

121    Tretjič in zadnjič, navesti je treba, da v nasprotju s trditvami RAS obveznost družbe Saremar, da kakor koli izpolni naloge javne storitve, ki so ji bile v tem primeru dodeljene, za zagotavljanje ozemeljske kontinuitete, tudi v primeru primanjkljaja iz poslovanja ne dokazuje, da je bil drugi pogoj Altmark izpolnjen. Nasprotno, obstoj take obveznosti pomeni prav to, da v nasprotju s tem, kar izhaja iz regionalnih sklepov iz točk od 6 do 9 zgoraj, RAS ni mogla zavrniti predpostavke glede nadomestila za javno storitev in da bi morala zato v svojih regionalnih sklepih določiti dodelitev nadomestila ter objektivnih in preglednih parametrov za določitev zneska tega nadomestila.

122    Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je Komisija lahko s tem, da se je sklicevala na preudarke iz točk od 174 do 177 izpodbijanega sklepa, pravilno menila, da ukrep spornega nadomestila ni izpolnil drugega pogoja Altmark. Okoliščina, ki jo navaja RAS, da naj bi se v točki 178 tega sklepa Komisija oprla na napačne preudarke v zvezi z diskrecijsko pravico družbe Saremar pri določanju in prilagajanju svojih tarif, ki so bili navedeni v okviru presoje prvega pogoja Altmark, je brezpredmetna. Čeprav so namreč, kakor je bilo navedeno zgoraj, preudarki, navedeni v točkah od 174 do 177 tega sklepa, zadostovali, da se ugotovi, da drugi pogoj Altmark ni bil izpolnjen, so preudarki iz točke 178 gotovo odvečni. Očitek RAS glede te zadnje točke je torej brezpredmeten. Napačen del obrazložitve namreč ne more upravičiti razglasitve ničnosti tega akta, če je ta obrazložitev presežna in če preostali del obrazložitve zadošča za njegovo utemeljenost (glej sodbo z dne 20. septembra 2012, Francija/Komisija, T‑154/10, EU:T:2012:452, točka 99 in navedena sodna praksa). Zato je treba četrti del drugega tožbenega razloga zavrniti.

123    Drugi deli drugega tožbenega razloga so zato, ker je bil četrti del tega tožbenega razloga zavrnjen iz razlogov, navedenih v točkah od 100 do 122 zgoraj, brezpredmetni.

124    Na eni strani, kot je bilo navedeno v točki 94 zgoraj, glede na kumulativnost in avtonomnost pogojev Altmark Komisiji namreč ni treba preučiti vseh teh pogojev, če ugotovi, da eden med njimi ni bil izpolnjen in da je zato sporni ukrep treba opredeliti kot državno pomoč. Na drugi strani, če je Komisija to pravilno ugotovila, njene mogoče napačne presoje, ki se nanašajo na enega ali več drugih navedenih pogojev, načeloma ne morejo povzročiti razglasitve ničnosti izpodbijanega sklepa.

125    Čeprav je v tem primeru Komisija v izpodbijanem sklepu preučila ukrep spornega nadomestila glede na tri prve pogoje Altmark, pa je menila, kot je bilo navedeno v točki 96 zgoraj, da je treba ugotoviti, ali se ukrep spornega nadomestila opredeli kot državna pomoč tako, da se najprej preveri, ali je bil drugi od teh pogojev izpolnjen, ter je prvi in tretji pogoj preučila šele v kasnejši fazi analize. Poleg tega je Komisija v točki 179 izpodbijanega sklepa, potem ko je ugotovila, da ni mogoče šteti, da je ta drugi pogoj izpolnjen, iz tega sklepala, da je bila s tem nadomestilom družba Saremar postavljena v ugodnejši položaj v smislu člena 107 PDEU. Tako je v izpodbijanem sklepu nedvomno menila, da je presoja tega drugega pogoja zadostovala za ugotovitev, da je družba Saremar z ukrepom spornega nadomestila dobila gospodarsko prednost.

126    Seveda ni mogoče izključiti, da je v nekaterih primerih – glede na določeno medsebojno odvisnost pogojev Altmark – utemeljenost ugotovitev Komisije v zvezi z enim od teh pogojev lahko odvisna od utemeljenosti presoj drugega od teh pogojev.

127    Na eni strani pa je bila, kot je bilo ugotovljeno v točki 122 zgoraj, v tem primeru ugotovitev Komisije, da drugi pogoj Altmark ni bil izpolnjen, lahko utemeljena le z razlogi, navedenimi v točkah od 174 do 177 izpodbijanega sklepa.

128    Na drugi strani ti razlogi nikakor niso odvisni od presoj, ki jih je Komisija izvedla v okviru prvega ali tretjega pogoja Altmark.

129    Najprej je v okviru presoje prvega pogoja Altmark Komisija v bistvu v točkah od 181 do 210 izpodbijanega sklepa namreč menila, da obveznosti javne storitve, ki so bile naložene družbi Saremar, niso bile nujne, zlasti zaradi tega, ker niso zagotavljale ekonomske dostopnosti tarif na povezavah med Sardinijo in celino. Ugotoviti je treba, da te ugotovitve niso v nobenem razmerju z ugotovitvami iz točk od 174 do 177 tega sklepa, ki – kot je bilo navedeno v točki 99 zgoraj – temeljijo na ugotovitvi, da sklepi RAS, ki določajo obveznosti javne storitve za družbo Saremar, ne določajo dodelitve nadomestila za javne storitve.

130    Dalje je, še vedno v okviru uporabe prvega pogoja Altmark, Komisija v točkah od 211 do 219 izpodbijanega sklepa menila, da obveznosti javne storitve družbe Saremar niso bile dovolj jasno opredeljene glede stopnje tarif, ki jih je treba uporabiti. V zvezi s tem je v točki 178 tega sklepa res navedla, da je iz te presoje sklepala, da parametrov za izračun zneska nadomestila ni mogoče predhodno določiti pregledno in objektivno, glede na povezanost, v tem primeru, med določitvijo teh parametrov in opredelitvijo stopnje teh tarif. Vendar kot je bilo navedeno v točki 122 zgoraj, je v okviru presoje drugega pogoja Altmark točka 178 tega sklepa odvečna glede na preudarke iz točk od 174 do 177 tega sklepa.

131    Nazadnje, Komisija je v točkah od 220 do 222 izpodbijanega sklepa svojo odločitev, da zato ni mogoče šteti, da je tretji pogoj Altmark glede neobstoja prekomernega nadomestila izpolnjen, utemeljila le s svojimi presojami v zvezi z neobstojem nujnosti javne storitve in v zvezi z ne dovolj jasno opredelitvijo obveznosti javne storitve, navedene v okviru uporabe prvega pogoja Altmark.

132    Zato tudi če je – kot v bistvu trdi RAS v okviru prvega, drugega, tretjega in petega dela tega tožbenega razloga – Komisija napačno ugotovila, da prvi in tretji pogoj Altmark nista bila izpolnjena, te napake ne bi smele ovreči sklepanja Komisije glede presoje drugega od teh pogojev, v skladu s katerim je družba Saremar z ukrepom spornega nadomestila pridobila gospodarsko prednost. Te dele tega tožbenega razloga je zato treba šteti za brezpredmetne, torej je treba, ne da bi bilo treba naložiti preiskovalne ukrepe, ki jih je predlagala RAS v okviru prvega in drugega dela tega tožbenega razloga, ta tožbeni razlog zavrniti v celoti.

 Tretji tožbeni razlog: napačna uporaba prava in očitne napake pri presoji v zvezi z uporabo Odločbe SSGP iz leta 2005 in Sklepa SSGP iz leta 2011

133    V okviru tretjega tožbenega predloga RAS v bistvu trdi, da je Komisija pri presoji združljivosti – z notranjim trgom – ukrepa spornega nadomestila glede na Sklep SSGP iz leta 2011 v točkah od 249 do 260 izpodbijanega sklepa napačno uporabila pravo in storila očitne napake pri presoji. Ta tožbeni razlog je sestavljen iz treh delov.

134    Uvodoma je treba spomniti, da je nadomestila za javne storitve, ki ne izpolnjujejo pogojev Altmark in ki sicer izpolnjujejo vse pogoje, ki so določeni v členu 107(1) PDEU, da se lahko opredelijo kot državna pomoč, kljub vsemu mogoče opredeliti kot združljive z notranjim trgom zlasti na podlagi določb člena 106(2) PDEU (glej sodbo z dne 7. novembra 2012, CBI/Komisija, T‑137/10, EU:T:2012:584, točka 81 in navedena sodna praksa).

135    Spomniti je treba tudi, da v skladu s členom 106(2) PDEU za podjetja, pooblaščena za opravljanje SSGP, veljajo pravila o konkurenci, kolikor uporaba takih pravil pravno in dejansko ne ovira izvajanja posebnih nalog, ki so jim dodeljene, pri čemer razvoj trgovine ne sme biti prizadet v obsegu, ki bi bil v nasprotju z interesi Unije (glej sodbo z dne 1. julija 2010, M6 in TF1/Komisija, T‑568/08 in T‑573/08, EU:T:2010:272, točka 136 in navedena sodna praksa).

136    Kot je bilo navedeno v točki 101 zgoraj, v skladu sodno prakso, ki se uporablja v okviru izvajanja pogojev Altmark in v okviru izvajanja člena 106(2) PDEU, če ne obstaja usklajena zakonodaja Unije na tem področju, Komisija ni pristojna za odločanje o obsegu nalog javne službe, ki jih mora izvajati javni izvajalec, in sicer niti o višini stroškov, povezanih s to službo, niti o primernosti političnih odločitev, ki jih v zvezi s tem sprejmejo nacionalni organi, niti o gospodarski učinkovitosti javnega izvajalca.

137    Vendar kot je bilo že navedeno v točkah 102 in 103 zgoraj, široka diskrecijska pravica, ki je torej priznana nacionalnim organom, ne more biti neomejena. Zlasti ta široka diskrecijska pravica v okviru uporabe člena 106(2) PDEU Komisije ne sme ovirati pri tem, da preveri, ali je mogoče odobriti odstopanje od prepovedi državnih pomoči, ki ga določa ta določba.

138    Navesti je treba tudi, da izvajanje diskrecijske pravice, ki jo ima Komisija pri uporabi člena 106(2) PDEU pri določanju, ali je državni ukrep, ki ga je opredelila kot državno pomoč, združljiv z notranjim trgom, zahteva zahtevne ekonomske in socialne presoje. Tako Sodišče pri nadzoru zakonitosti izvajanja te pravice presoje Komisije ne sme nadomestiti s svojo presojo (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 5. marca 2015, Banco Privado Português in Massa Insolvente do Banco Privado Português, C‑667/13, EU:C:2015:151, točka 67 in navedena sodna praksa).

139    Nazadnje, v okviru uporabe člena 106(2) PDEU je diskrecijska pravica držav članic in Komisije lahko omejena z direktivami in sklepi, ki jih ta institucija lahko sprejme na podlagi člena 106(3) PDEU. Tako je Komisija najprej sprejela Odločbo SSGP iz leta 2005 in Sklep SSGP iz leta 2011, da bi določila pogoje, pod katerimi se lahko nadomestilo javne storitve opredeli, kot da je v skladu s členom 106(2) PDEU, in je lahko izvzeto iz obveznosti obveščanja o novih pomočeh iz člena 108(3) PDEU. Kot izhaja iz členov 11 in 12 Sklepa SSGP iz leta 2011, ta sklep razveljavlja Odločbo SSGP iz leta 2005 in začne veljati 31. januarja 2012.

–       Prvi del tretjega tožbenega razloga v zvezi z napačno uporabo prava v zvezi z področjem uporabe ratione temporis Odločbe SSGP iz leta 2005 in Sklepa SSGP iz leta 2011

140    RAS s prvim delom tretjega tožbenega razloga trdi, da je Komisija napačno uporabila Sklep SSGP iz leta 2011, čeprav bi se za ta primer ratione temporis morala uporabiti Odločba SSGP iz leta 2005. V zvezi s tem trdi, da so bili vsi bistveni elementi naloge javne storitve družbe Saremar določeni pred začetkom veljavnosti Sklepa SSGP iz leta 2011 in da je bilo v regionalnih sklepih, ki določajo nalogo javne storitve družbe Saremar, določeno, da se nadomestilo dodeli za morebitni primanjkljaj.

141    Komisija in CIN v bistvu ugovarjata, da je bila sporna pomoč dodeljena šele avgusta 2012.

142    V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se šteje, da je državna pomoč dodeljena, kadar pristojni nacionalni organi sprejmejo pravno zavezujoči akt, s katerim so se zavezali, da bodo izplačali zadevno pomoč, ali ko je na podlagi veljavne nacionalne ureditve upravičencu podeljena pravica za pridobitev te pomoči (sodba z dne 21. marca 2013, Magdeburger Mühlenwerke, C‑129/12, EU:C:2013:200, točka 40; glej tudi sodbo z dne 30. novembra 2009, Francija in France Télécom/Komisija, T‑427/04 in T‑17/05, EU:T:2009:474, točka 320 in navedena sodna praksa).

143    V tem primeru je bilo v točkah 105 in 116 zgoraj že navedeno, da z nobenim regionalnim sklepom, navedenim v točkah od 6 do 9 zgoraj, ni bilo določeno, da se družbi Saremar dodeli nadomestilo za javno storitev za obveznosti, ki jih ima na podlagi teh sklepov. Kot je bilo navedeno v točki 108 zgoraj, je RAS šele v okviru regionalnega zakona št. 15 iz leta 2012 odločila, da bo družbi Saremar izplačala sporni ukrep nadomestila. Zato je v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj, šele po datumu sprejetja tega regionalnega zakona, ki je družbi Saremar podelil pravico, da se ji izplača to nadomestilo, mogoče šteti, da ji je bilo to nadomestilo dodeljeno.

144    Kot pa je bilo navedeno v točki 139 zgoraj, je na podlagi členov 11 in 12 Sklepa SSGP iz leta 2011 ta sklep, ki je razveljavil Odločbo SSGP iz leta 2005, začel veljati 31. januarja 2012. Zato se ratione temporis za sporni ukrep nadomestila uporablja le Sklep iz leta 2011, saj Odločba iz leta 2005 na datum, ko je bilo to nadomestilo dodeljeno družbi Saremar, ni bila več veljavna.

145    Ugotovitve iz točke 144 zgoraj s trditvami RAS ni mogoče ovreči. Kot je bilo namreč navedeno v točki 116 zgoraj, tudi če so bili vsi bistveni elementi naloge javne storitve družbe Saremar opredeljeni v regionalnih sklepih, v katerih so opredeljene obveznosti javne storitve te družbe, ta okoliščina nikakor ne bi mogla popraviti tega, da v teh regionalnih sklepih ni določb o določitvi ukrepa spornega nadomestila. Poleg tega, če ti regionalni sklepi ne bi izključili nadomestila, ki ga RAS dodeli za primanjkljaje iz poslovanja, ki lahko nastanejo družbi Saremar, nobena določba iz teh sklepov ni niti posredno vsebovala tega, da mora RAS to nadomestilo izplačati, niti ni dajala družbi Saremar pravice do dodelitve tega nadomestila.

146    Vsekakor je treba navesti, da je Komisija, potem ko je preučila ukrep spornega nadomestila glede na pogoje iz člena 4 Sklepa SSGP iz leta 2011 v točkah od 256 do 257 izpodbijanega sklepa, v točki 260 tega sklepa podredno preučila ta ukrep glede na člen 4(e) Odločbe SSGP iz leta 2005. Sklenila je, da pogoji iz te odločbe prav tako kot pogoji iz Sklepa SSGP iz leta 2011 v tem primeru niso bili izpolnjeni. Zato ni pravilno, da RAS trdi, da je Komisija sporni ukrep nadomestila preučila le glede na Sklep SSGP iz leta 2011.

147    Prvi del tretjega tožbenega razloga je zato treba zavrniti.

–       Drugi del tretjega tožbenega razloga, ki se nanaša na napačno uporabo prava in napačno presojo glede uporabe načel in pogojev iz Sklepa SSGP iz leta 2011

148    Tožeča stranka v okviru drugega dela trdi, da je treba spoštovati načela in pogoje iz Odločbe SSGP iz leta 2005 in iz Sklepa SSGP iz leta 2011. V zvezi s tem se sklicuje na trditve, ki jih je navedla v okviru drugega tožbenega razloga glede prvih dveh pogojev Altmark. Trdi tudi, da v izpodbijanem sklepu ni izpostavljeno dejstvo, ali so bile zgornje mere, določene v členu 2(1)(a) in (c) Odločbe SSGP iz leta 2005 in člena 2(1)(d) Sklepa SSGP iz leta 2011, v tem primeru spoštovane.

149    Komisija in družba CIN menita, da je treba te trditve zavrniti.

150    Uvodoma je treba najprej zavrniti del trditev RAS v zvezi z načeli in pogoji iz Odločbe SSGP iz leta 2005 kot brezpredmetne, ker se, kot je bilo navedeno v točki 144 zgoraj, ta odločba ratione temporis ni mogla uporabiti za sporni ukrep.

151    Glede ostalega je treba spomniti, da se na podlagi člena 2(1)(d) Sklepa SSGP iz leta 2011 ta zlasti uporablja za nadomestila za javne storitve, ki se dodelijo za zračne in morske povezave z otoki, katerih povprečni zračni letni promet ni presegel 300.000 potnikov v dveh poslovnih letih pred dodelitvijo SSGP.

152    Opozoriti je treba tudi, da člen 4(a) in od (d) do (f) Sklepa iz leta 2011 določa, da je treba v nalogah javne službe določiti:

–        vsebino in trajanje obveznosti javne storitve (člen 4(a)),

–        opis mehanizma nadomestila ter parametrov za izračun, spremljanje in pregled nadomestila (člen 4(d));

–        ureditve, vzpostavljene za preprečevanje kakršnega koli prekomernega nadomestila in njegovo izterjavo (člen 4(e));

–        sklicevanje na Sklep SSGP iz leta 2011 (člen 4(f));

153    Kot izhaja iz besedila členov 1, 3 in 4 Sklepa SSGP iz leta 2011, ki se je razlagalo glede na njegovo točko obrazložitve 9, so zgoraj navedeni pogoji kumulativni. Tako je zato, da se nadomestilo za javno storitev lahko šteje za združljivo z notranjim trgom in da zanj ni potrebno obvestilo, nujno, da zadevne naloge za javno storitev izpolnijo vsaj vse te pogoje.

154    Nazadnje je treba poudariti, da čeprav Sklep SSGP iz leta 2011 ne zahteva izrecno, da ima javna storitev gospodarski interes, ki ima posebne značilnosti glede na interes drugih gospodarskih dejavnosti, gre v tem primeru vsekakor za pogoj, ki se uporabi pred uporabo člena 106(2) PDEU, ki med drugim izhaja iz neomejene proste presoje, ki jo imajo nacionalni organi za opredelitev javne storitve, navedene v točki 137 zgoraj.

155    Komisija je ugotovitev, da pogoji iz Sklepa SSGP iz leta 2011 niso bili izpolnjeni, utemeljila z naslednjo obrazložitvijo. Najprej se je v točki 255 izpodbijanega sklepa primarno sklicevala na uvodne izjave od 180 do 218 tega sklepa, v katerih je ugotovila, da RAS ni dokazala obstoja resnične potrebe po javni storitvi niti dovolj natančnih obveznosti javne storitve. V točkah 256 in 257 izpodbijanega sklepa je navedla, da je bilo v tem primeru vsekakor očitno, da zadevna pooblastila javne storitve niso izpolnila pogojev, navedenih v členu 4, od (d) do (f), tega sklepa.

156    V zvezi s tem je po eni strani treba poudariti, da se RAS ne more veljavno sklicevati na okoliščino, da se pri ukrepu spornega nadomestila upoštevajo zgornje mere, določene v členu 2(1)(d) Sklepa SSGP iz leta 2011. Kot namreč jasno izhaja iz besedila tega člena in iz sistematike tega sklepa, je namen te določbe le, da opredeli področje uporabe tega sklepa, ne glede na pogoje, ki jih sicer določa, zlasti tiste iz člena 4. Zato je edina posledica, ki bi se v tem primeru lahko odrazila v okoliščini, da je ukrep spornega nadomestila spadal na področje uporabe tega sklepa, to, da se Komisiji naloži obveznost, da preveri, ali je izpolnila pogoje, ki jih ta sklep določa, kakor je bilo v tem primeru.

157    Na drugi strani, kot je Komisija trdila v točkah 256 in 257 izpodbijanega sklepa in v nasprotju s trditvami RAS, pogoji, ki so bili navedeni v členu 4, od (d) do (e), Sklepa SSGP iz leta2011, v tem primeru očitno niso izpolnjeni.

158    Najprej, kot je bilo namreč navedeno v točkah od 104 do 122 zgoraj, RAS v okviru četrtega dela drugega tožbenega razloga ni dokazala, da je Komisija s tem, da je v točkah od 174 do 177 izpodbijanega sklepa menila, da regionalni sklepi, navedeni v točkah od 6 do 9, niso določali dodelitve nadomestila za javno storitev niti posledično opredelili objektivnih in preglednih meril za izračun tega nadomestila, napačno uporabila pravo ali storila očitno napako pri presoji. Tako je treba že na podlagi tega ugotoviti, da pogoj iz člena 4(d) Sklepa SSGP iz leta 2011 ni izpolnjen, kar zadostuje za ugotovitev, da glede na kumulativnost pogojev, ki so določeni s tem sklepom, za ukrep spornega nadomestila na podlagi tega sklepa ni bilo mogoče šteti, da je združljiv s skupnim trgom in da ga ni treba priglasiti.

159    Dalje in vsekakor, če v zadevnih regionalnih sklepih ne obstajajo določbe o dodelitvi nadomestila, je Komisija lahko, ne da bi napačno ravnala, iz tega logično sklepala, da tudi pogoj, naveden v členu 4(e) tega sklepa SSGP, ni bil izpolnjen. Ta določba namreč zahteva, da se predhodno določijo ureditve za preprečitev kakršnega koli prekomernega nadomestila in njegovo izterjavo. RAS se je s tem, da v zadevnih regionalnih sklepih ni določila izplačila nadomestila za javno storitev za primere, v katerih ne bi bilo proračunskega ravnovesja za to storitev, gotovo odpovedala, da bi vanje vključila te ureditve in ukrepe. Poleg tega iz enakih razlogov, kot so tisti, navedeni v točkah 116 in 117 zgoraj, neobstoja teh ureditev v regionalnih sklepih ne morejo popraviti elementi, ki olajšajo opredelitev upoštevnih računovodskih mest za določitev mogočega nadomestila in ločenega računovodskega sistema.

160    Zato neodvisno od presoje trditev RAS v zvezi s pogojem, ki je bil določen v členu 4(f) v okviru tretjega dela, iz zgoraj navedenega izhaja, da je drugi del tretjega tožbenega razloga treba zavrniti.

–       Tretji del tretjega tožbenega razloga, ki se nanaša na napačno uporabo člena 4(f) Sklepa SSGP iz leta 2011, in podredno, ugovor nezakonitosti te določbe

161    Tretji del se v bistvu nanaša na napačno uporabo prava, ker naj bi Komisija napačno menila, da pogoj, določen v členu 4(f) Sklepa SSGP iz leta 2011, ni bil strogo formalen. Podredno, tožeča stranka ob predpostavki, da ta pogoj ni bil strogo formalen, proti tej določbi uveljavlja ugovor nezakonitosti v smislu člena 277 PDEU, ker naj bi ta določba povzročila nezakonito omejitev obsega člena 106(2) PDEU.

162    Komisija, ki jo podpira družba CIN, v bistvu trdi, da je ta del tretjega tožbenega razloga brezpredmeten in vsekakor očitno neutemeljen.

163    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da so trditve, ki jih RAS primarno in podredno navaja v okviru tega dela, brezpredmetne. Kot je bilo namreč ugotovljeno v točkah 158 in 159 zgoraj, je Komisija pravilno menila, da v sklepih RAS niso bili upoštevani pogoji, določeni v členu 4(d) in (e) Sklepa SSGP iz leta 2011. Zato trditev, da pogoj, določen v členu 4(f) tega sklepa, ni obvezen ali da je nezakonit, nima nobenih posledic.

164    Vsekakor je treba na eni strani navesti, da niti iz besedila člena 4(f) Sklepa SSGP iz leta 2011 niti iz sistematike ali ciljev te določbe ne izhaja, da pogoj, ki ga ta določba določa, ni bil obvezen.

165    Glede na uvodno izjavo 14 Sklepa SSGP iz leta 2011 obveznost, da se je treba v pooblastilih za javno storitev, ki je določena v členu 4(f) tega sklepa, sklicevati izrecno na ta sklep, ustreza cilju preglednosti, ki je posebno pomemben, če države članice nimajo obveznosti obveščanja o nadomestilih za javno storitev, ki izpolnjujejo pogoje zadevnega sklepa (glej v tem smislu in po analogiji sklepne predloge generalnega pravobranilca N. Wahla v zadevi Dilly’s Wellnesshotel, C‑493/14, EU:C:2016:174, točka 58). Poleg tega ni pomembno dejstvo, ki je bilo navedeno v repliki, da neupoštevanje tega pogoja ne preprečuje tega, da se dovoli ukrep spornega nadomestila na podlagi člena 106(2) PDEU. Kot kaže točka 260 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je Komisija na podlagi presoje ukrepa spornega nadomestila glede na Sklep SSGP iz leta 2011 sklepala, da ta ukrep ne more biti v skladu s členom 106(2) PDEU, ker ne izpolnjuje pogojev iz tega sklepa in ker ni mogoče šteti, da zanj ne bi bilo potrebno obvestilo. Ta ugotovitev Komisije ne oprosti presoje združljivosti tega ukrepa glede na to določbo Pogodbe DEU, zlasti glede na Okvir SSGP iz leta 2011, katerega presoja je bila že podana v točkah od 282 do 296 izpodbijanega sklepa.

166    Na drugi strani iz razlogov, navedenih v točki 165 zgoraj, ugovor nezakonitosti iz člena 4(f) Sklepa iz leta 2011, ki ga je podredno uveljavljala RAS, nikakor ni utemeljen. Kot je bilo ugotovljeno, Komisija v tem primeru na podlagi neupoštevanja te določbe iz tega sklepa ni sklepala, da ukrep spornega nadomestila ni bil v skladu s členom 106(2) PDEU. Zato iz tega, da se je s spornim sklepom uporabil člen 4(f) Sklepa SSGP iz leta 2011, ni mogoče sklepati, da ta določba povzroči nezakonito omejitev obsega člena 106(2) PDEU.

167    Zato je treba tretji del tretjega tožbenega razloga zavrniti, zaradi česar je treba ta tožbeni razlog zavrniti v celoti.

 Četrti tožbeni razlog: napačna uporaba prava in očitne napake pri presoji, ki jih je storila Komisija v zvezi z opredelitvijo podjetja v težavah, ter kršitev člena 106(2) PDEU in ugovora nezakonitosti iz točke 9 Okvira SSGP

168    Četrti tožbeni razlog je sestavljen iz dveh delov. V prvem delu tega tožbenega razloga RAS trdi, da je Komisija napačno štela, da so bili v tem primeru izpolnjeni pogoji za opredelitev družbe Saremar kot podjetja v težavah, zlasti glede na elemente, naštete v točkah od 9 do 11 smernic za reševanje in prestrukturiranje. V drugem delu tega razloga RAS proti točki 9 Okvira SSGP iz leta 2011 uveljavlja ugovor nezakonitosti v smislu člena 277 PDEU. V zvezi s tem trdi, da če bi bilo treba to točko razlagati tako, da podjetje v težavah ne bi moglo biti nikoli upravičeno do nadomestila za javno storitev, bi bila ta točka sprejeta brez ustrezne pristojnosti in bi kršila člen 106(2) PDEU.

169    Komisija, ki jo podpira družba CIN, v obrambi na eni strani izpodbija ustreznost elementov, ki jih navaja RAS v okviru prvega dela, da bi dokazala, da na datum obravnavanih dejstev družba Saremar ni bila podjetje v težavah. Na drugi strani glede drugega dela tega tožbenega razloga trdi, da točka 9 Okvira SSGP iz leta 2011 ne omejuje obsega člena 106(2) PDEU, ampak, nasprotno, dopušča, da se zagotovi spoštovanje ciljev iz tega člena.

170    Uvodoma je treba navesti, da se ta tožbeni razlog nanaša na točke od 261 do 280 izpodbijanega sklepa, v katerih je Komisija presojala, ali je bil ukrep spornega nadomestila v skladu s členom 107(3)(c) PDEU, ki določa, da je za pomoči, združljive z notranjim trgom, mogoče šteti pomoč za pospeševanje razvoja nekaterih gospodarskih dejavnosti ali nekaterih gospodarskih območij, kadar takšna pomoč ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi. Presoja Komisije je vsebovala dve fazi. Na prvem mestu je Komisija v točkah od 262 do 270 izpodbijanega sklepa preučila, ali bi se družba Saremar lahko obravnavala kot podjetje v težavah na podlagi točk 10 in 11 smernic za reševanje in prestrukturiranje, in je v zvezi s tem sklenila, da je bilo tako. Na drugem mestu je v točkah od 271 do 280 tega sklepa preučila, ali je ukrep spornega nadomestila izpolnil pogoje iz teh smernic, ki morajo biti izpolnjeni, da se pomoč podjetju v težavah lahko šteje za združljivo pomoč v smislu člena 107(3)(c) PDEU. Na podlagi te presoje je bila ugotovitev negativna (točka 280 izpodbijanega sklepa).

171    V okviru obeh delov četrtega tožbenega razloga pa RAS niti podredno ne izpodbija ugotovitve Komisije iz točke 280 izpodbijanega sklepa v zvezi z nezdružljivostjo sporne pomoči. V tem tožbenem razlogu RAS namreč izpodbija le dejstvo, da je družbo Saremar mogoče opredeliti kot podjetje v težavah, torej posredno, ampak nujno dejstvo, da sporni ukrep nadomestila izhaja iz področja uporabe člena 107(3)(c) PDEU. Tako je s tem tožbenim razlogom treba šteti, da RAS v resnici izpodbija dejstvo, da je združljivost ukrepa spornega nadomestila treba presojati glede na to določbo, in ne glede na člen 106(2) PDEU.

172    Ob tem je treba navesti, da kakršno koli je stališče Komisije glede tega vprašanja, je ta v točkah od 282 do 296 izpodbijanega sklepa vsekakor preučila, ali je – pod predpostavko, da družba Saremar ni bila podjetje v težavah – ukrep spornega nadomestila mogoče obravnavati, kot da je v skladu s členom 106(2) PDEU glede na merila Okvira SSGP iz leta 2011. Na podlagi te presoje je prišla do negativne ugotovitve. Zato tudi če Komisija ne bi preučila združljivosti tega ukrepa s členom 107(3)(c) PDEU glede na smernice za reševanje in prestrukturiranje, bi vsekakor ugotovila, da ni bil združljiv v okviru člena 106(2) PDEU. V teh okoliščinah RAS ne dokazuje, kakšen bi lahko bil vpliv napak Komisije iz tega tožbenega razloga na zakonitost izpodbijanega sklepa. Ta očitek je zato treba zavrniti kot brezpredmeten.

173    Vsekakor iz razlogov, navedenih v točkah od 174 do 203 zgoraj, trditev, ki jih navaja RAS v utemeljitev vseh delov tega tožbenega razloga, ni mogoče sprejeti.

174    Namreč, glede prvega dela tega tožbenega razloga je treba po eni strani navesti, da v nasprotju s tem, kar trdi RAS, Komisija s tem, da je menila, da so bili izpolnjeni pogoji za to, da je družba Saremar opredeljena kot podjetje v težavah, ni napačno uporabila točk od 9 do 11 smernic za reševanje in prestrukturiranje.

175    Prvič, RAS je zaman trdila, da je do zmanjšanja kapitala družbe Saremar prišlo zaradi nepredvidljivega dejavnika, ki ni povezan z upravljanjem podjetja, in sicer zaradi odpisa dolga, ki ga je imela družba Saremar do družbe Tirrenia.

176    V skladu s točko 10(a) smernic za reševanje in prestrukturiranje se podjetje namreč „načeloma in ne glede na velikost“ obravnava, kot da je v težavah, če je to družba z omejeno odgovornostjo, „pri kateri je izgubljena več kot polovica njenega osnovnega kapitala in [pri kateri] je bila v preteklih 12 mesecih izgubljena več kot četrtina tega kapitala“. RAS pa ne ugovarja, kot je Komisija ugotovila v točki 264 izpodbijanega sklepa, da je družba Saremar v preteklih 12 mesecih pred datumom, ko je bil sprejet sporni ukrep nadomestila, zmanjšala svoj kapital za več kot 80 %. Zato je bila diskrecijska pravica Komisije pri odločanju, ali družbo Saremar opredeli kot podjetje v težavah ali ne, zelo majhna.

177    Na podlagi ustaljene sodne prakse se Komisija s sprejetjem pravil ravnanja, kot so smernice za reševanje in prestrukturiranje, ne more odreči izvajanju diskrecijske pravice, ki jo ima glede presoje združljivosti državnih pomoči (glej v tem smislu sodbo z dne 19. julija 2016, Kotnik in drugi, C‑526/14, EU:C:2016:570, točka 41). Poleg tega izraz „načeloma“, ki se uporabi v členu 10(a) teh smernic, določa, da lahko obstajajo posamezni primeri, v katerih Komisija podjetja izjemoma ne bo obravnavala kot podjetja v težavah, kadar je v njem prišlo do zmanjšanja kapitala v razmerju, kot je določeno v tej točki.

178    Vendar pa Komisiji v tem primeru ni treba upoštevati razlogov za zmanjšanje kapitala družbe Saremar, ki jih je navedla RAS. Kot izhaja iz točke 9 teh smernic, je pojem podjetja v težavah objektiven pojem, ki ga je treba presojati le glede na konkretne indice finančnega in ekonomskega položaja zadevnih podjetij, ki kažejo na to, da to podjetje „[s svojim vodenjem] ni sposobno preprečiti izgub, ki bi brez zunanjega posredovanja državnih organov kratkoročno ali srednjeročno skoraj gotovo ogrozile obstoj družbe“. Poleg tega, če bi morala Komisija za zavrnitev opredelitve kot podjetje v težavah upoštevati okoliščine, kot jih je navedla RAS, bi bil lahko ogrožen polni učinek izjeme iz člena 107(3)(c) PDEU. V zvezi s tem je treba navesti, da kot Komisija v bistvu navaja, je odpis dolga v stečajnem postopku, zlasti dolga do prejšnje matične družbe podjetja, tveganje v poslovnem svetu, ki nikakor ni izjemno in ki lahko pri zadevnem podjetju povzroči nepremostljive težave.

179    Drugič, trditev RAS, v skladu s katero naj bi imela družba Saremar brez odpisa dolga družbi Tirrenia dobiček v višini 134.000 EUR, sploh ni upoštevna. Iz razlogov, navedenih v točki 178 zgoraj, naj namreč domnevno zunanje upravljanje družbe Saremar in nenavadnost odpisa dolga, ki sta tej družbi leta 2010 povzročila primanjkljaj, nista upoštevna pri ugotavljanju obstoja tega primanjkljaja in višine njegovega zneska.

180    Tretjič, Komisija s tem, da ni upoštevala dejstva, ki ga je navedla RAS, da je leta 2012 družba Saremar od banke lahko pridobila kreditno linijo, ni napačno uporabila prava niti storila očitne napake pri presoji. To dejstvo namreč ne pomeni posebne okoliščine, na podlagi katere bi morala Komisija z izjemo iz točke 10(a) smernic za reševanje in prestrukturiranje zavrniti opredelitev podjetja v težavah. Kot namreč poudarja Komisija, je bil ta kredit odobren, čeprav je RAS izrazila, da namerava intervenirati v korist družbe Saremar, zlasti s tem, da je v regionalnem sklepu št. 36/6 določila, da izvede sporno povečanje kapitala. Vsekakor je treba navesti, da je odobritev tega kredita okoliščina, ki kaže tako na težave družbe Saremar, da financira svojo dejavnost s svojimi sredstvi, kot na zaupanje, ki bi ga glede tega podjetja lahko pridobili njeni upniki. Zato bi Komisija na podlagi te okoliščine težko prišla do enoznačnega zaključka.

181    Četrtič, v nasprotju s tem, kar trdi RAS, Komisija v točki 267 izpodbijanega sklepa ni ugotovila, da so družbi Saremar nastajale vedno večje izgube, ampak da so ji izgube stalno nastajale. Čeprav je res, da je leta 2011 družba Saremar imela čisti dobiček v višini 2.523.439 EUR, je Komisija navedla, da s tem čistim dobičkom ni bilo mogoče pokriti primanjkljaja, ki je bil registriran za leto 2010 in ki je bil dvakrat večji, ter da je imela družba Saremar leta 2012, ki je leto, ko ji je bila dodeljena pomoč, prav tako primanjkljaj v višini 1,7 milijona EUR, ki bi bil, če ne bi bil izplačan ukrep spornega nadomestila, 13 milijonov EUR. Zato je pravilna ugotovitev, da je v zadevnem obdobju šlo za stalne izgube. Točka 11 smernic za reševanje in prestrukturiranje med indici, na podlagi katerih se lahko ugotovi, da je podjetje v težavah, ne določa stalnih izgub, ampak le rastočo stopnjo izgub. Vendar iz besedila te točke 11 izhaja, da je seznam indicev, ki je v njej naveden, popolnoma indikativen. Komisija torej ni napačno uporabila prava niti ni s tem, da je stalne izgube opredelila kot upoštevni indic, na podlagi katerega se družba Saremar šteje za podjetje v težavah, storila očitne napake pri presoji. Iz istih razlogov na podlagi neobstoja drugih indicev, navedenih v tej točki 11, v nasprotju s tem, kar trdi RAS, prav tako ni mogoče šteti, da gre za očitno napako pri presoji. Vsekakor iz točk od 175 do 180 zgoraj izhaja, da je Komisija pravilno ugotovila, da je družba Saremar izpolnila pogoj, določen v točki 10(a) teh smernic, za opredelitev podjetja v težavah in da je ta ugotovitev zadostovala za tako opredelitev. Zato so zgoraj navedene trditve v delu, v katerem se nanašajo na uporabo točke 11 teh smernic s strani Komisije, brezpredmetne.

182    Petič in zadnjič, v nasprotju s tem, kar trdi RAS, na podlagi dejstva, da je Komisija v točkah od 266 do 268 izpodbijanega sklepa ugotovila, da bi bile brez finančnega posredovanja tega organa finančne težave družbe Saremar še večje in bi ogrozile nadaljevanje dejavnosti te družbe, še ni mogoče vsakega podjetja, ki ima primanjkljaj, povezan z njegovimi stroški javne storitve, opredeliti kot podjetje v težavah.

183    Najprej, iz točk 264 in 266 izpodbijanega sklepa izhaja, da je znesek primanjkljaja, ki je nastal družbi Saremar in ki naj bi bil dosežen brez izplačila spornega nadomestila, le potrditev težav te družbe, ki jih je ugotovila Komisija na podlagi drugih indicev. Iz točke 264 tega sklepa namreč zlasti izhaja, da je bilo zmanjšanje kapitala družbe Saremar v zadnjih dvanajstih mesecih pred sprejetjem ukrepa spornega nadomestila po mnenju Komisije odločilni element, ki je sam po sebi zadoščal za to, da je to podjetje opredeljeno kot podjetje v težavah. Kot pa je trdila RAS, do tega zmanjšanja kapitala ni prišlo zaradi izgube iz poslovanja družbe Saremar v okviru nalog javne storitve, ki jih je takrat opravljala ta družba, ampak zaradi odpisa dolgov družbi Tirrenia. Komisija je ugotovila tudi, da so bile stalne izgube, ki jih je imela družba Saremar od leta 2010, znak, da je v težkem položaju.

184    Poleg tega, kot je bilo navedeno v točki 178 zgoraj, je pojem podjetja v težavah, kot je opredeljen v točki 9 smernic za reševanje in prestrukturiranje, objektivni pojem, ki ga je treba presojati le glede na konkretne znake finančnega in gospodarskega položaja zadevnega podjetja. Zato izvor primanjkljaja tega podjetja, ki je zlasti povezan z izvajanjem javne storitve, ni upoštevni dejavnik za določitev, ali je podjetje v težavah ali ne.

185    Poleg tega trditev RAS temelji na napačni predpostavki, da je položaj družbe Saremar na dan sprejetja ukrepa spornega nadomestila mogoče primerjati s položajem podjetja, katerega pomanjkanje je posledica tega, da mu ni bilo izplačano nadomestilo za javno storitev, ki je bilo predhodno odobreno v okviru opredelitve pogojev za ustrezne naloge javne storitve. V tem primeru pa, kot je bilo navedeno v točkah od 105 do 108 zgoraj, se je s pogoji za naloge javnih storitev družbe Saremar izključilo izplačilo nadomestila za javne storitve in družbi Saremar kot cilj določilo, da ohrani proračunsko ravnovesje le na podlagi prejemkov iz poslovanja. Tako je RAS šele 7. avgusta 2012, ko je ugotovila izgube družbe Saremar, ki so nastale zaradi njenega izvajanja kabotaže s celino, v okviru regionalnega zakona sprejela ukrep spornega nadomestila. Poleg tega je treba navesti, da je RAS, kot izhaja iz točke 103 izpodbijanega sklepa, med formalnim postopkom preiskave utemeljila odločitev, da izgube zaradi poslovanja, ki so nastale družbi Saremar, delno nadomesti in da prekine to izvajanje, z dejstvom, da so bili ti ukrepi nujni za omejitev gospodarskih tveganj glede navedenega izvajanja. V teh okoliščinah Komisija s tem, da je menila, da je nujnost spornega nadomestila za delno poplačilo primanjkljajev iz poslovanja družbe Saremar mogoče šteti za znak, da se to podjetje lahko opredeli kot podjetje v težavah, ni napačno uporabila prava niti ni storila napake pri presoji.

186    Zato iz točk od 264 do 268 izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi Komisija v vseh primerih, v katerih ugotovi, da je podjetju nastal primanjkljaj zaradi njegovih nalog javne storitve, to podjetje opredelila kot podjetje v težavah.

187    Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba prvi del četrtega tožbenega razloga vsekakor zavrniti kot neutemeljen.

188    Na drugi strani je treba glede drugega dela četrtega tožbenega razloga vsekakor navesti, da za točko 9 Okvira SSGP iz leta 2011 ni mogoče trditi, da nezakonito omejuje obseg člena 106(2) PDEU.

189    V zvezi s tem je treba opozoriti, da v točki 9 Okvira SSGP iz leta 2011 Komisija navaja, da presojo pomoči izvajalcem SSGP v težavah urejajo smernice za reševanje in prestrukturiranje.

190    V točki 269 izpodbijanega sklepa je Komisija uporabila točko 9 Okvira SSGP iz leta 2011, pri čemer je navedla:

„V skladu s točko 9 Okvira SSGP iz leta 2011 je nadomestila za javno storitev, ki so bila dodeljena podjetjem v težavah, treba presojati glede na smernice za reševanje in prestrukturiranje. Glede na to, da pogoji, določeni v Sklepu SSGP iz leta 2011, niso izpolnjeni, je nadomestilo, ki ga je prejela družba Saremar [za odpravo težav] v zvezi z dvema zadevnima povezavama, treba oceniti glede [na te smernice], da se določi, ali je mogoče ugotoviti, da je združljivo z notranjim trgom v skladu s členom 107(3) PDEU.“

191    Uvodoma je treba ugotoviti, da je – kot je tudi Komisija ugotovila v dupliki – RAS sama omejila obseg svojega ugovora nezakonitosti. Kot je namreč navedla v repliki, bi bilo treba namreč točko 9 Okvira SSGP iz leta 2011 obravnavati kot nezakonito, če ne bi dopuščala, da se glede na člen 106(2) PDEU oceni nadomestilo, ki pokrije primanjkljaj podjetja v težavah, ki izhaja iz razlike med stroški, nastalimi z izvajanjem javne storitve, in nadomestili, ki so bila prejeta iz tega naslova. RAS pa te točke ne šteje za nezakonite, ker bi jo bilo treba razlagati tako, da nadomestilo, ki naj bi bilo dodeljeno za popravo primanjkljajev podjetja v težavah, ki so nastali z drugimi dejavnostmi, kot so tiste, ki izhajajo iz nalog javne storitve, ni spadalo pod člen 106(2) PDEU.

192    Tako ne glede na to, kakšno razlago točke 9 Okvira SSGP iz leta 2011 je treba sprejeti, ugovor nezakonitosti, ki ga navaja RAS, ni utemeljen.

193    Kot je bilo namreč že opozorjeno v točki 137 zgoraj, diskrecijska pravica držav članic pri opredelitvi naloge javne storitve in okoliščine, v katerih se je ta naloga izvajala, ne bi mogli dovoliti zlorabe – s strani nacionalnih organov – pojma SSGP le z namenom, da bi bila podjetja upravičena do izjeme, določene v členu 106(2) PDEU.

194    V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da bi moralo biti za izpolnitev pogojev iz člena 106(2) PDEU brez spornih pravic in nadomestil ogroženo izpolnjevanje posebnih nalog, ki so bile dodeljene podjetju, ali da bi bila ohranitev pravic nujna za to, da se njihovemu imetniku omogoči izpolnjevanje posebnih nalog v splošnem gospodarskem interesu, naloženih v ekonomsko sprejemljivih pogojih (glej sodbo z dne 1. julija 2010, M6 in TF1/Komisija, T‑568/08 in T‑573/08, EU:T:2010:272, točka 138 in navedena sodna praksa). Zato je za uporabo izjeme, ki jo določa ta določba, nujno, da gospodarski in finančni položaj podjetja, ki je upravičeno do teh pravic ali nadomestil, takrat ko so mu dodeljene, podjetju dejansko omogoči, da izvede naloge javne storitve, ki so mu naložene. V nasprotnem primeru bi bil izjemi, določeni v členu 106(2) PDEU, lahko odvzet polni učinek in s tem utemeljitev, tako da se nevarnosti zlorabe držav članic glede sklicevanja na pojem SSGP ne bi bilo mogoče izogniti.

195    Kot je Komisija pravilno navedla in se pri tem sklicevala na točke od 68 do 71 smernic za reševanje in prestrukturiranje, je v smislu teh smernic prej ali slej ogrožen sam obstoj podjetja v težavah, in sicer bolj ali manj na kratek rok, tako da ni mogoče šteti, da lahko ustrezno izvrši naloge javnih storitev, ki so mu bile naložene, če preživetje tega podjetja ni zagotovljeno. V teh okoliščinah nadomestilo, ki je bilo odobreno takemu podjetju v težavah, da se poplača primanjkljaj, ki nastane z izvrševanjem teh nalog javne storitve, ne bi smelo biti upravičeno do izjeme, določene v členu 106(2) PDEU, ampak le – če je to potrebno – do izjeme, določene v členu 107(3)(c) PDEU.

196    V okviru pogojev za uporabo člena 106(2) PDEU, ki med drugim določajo strogo sorazmernost nadomestila za javno storitev, to nadomestilo ne bo moglo zagotoviti, da bodo ustrezne naloge izpolnjene, in sicer zaradi težav, ki jih ima podjetje. Tako nadomestilo pa lahko pomaga pri ponovni vzpostavitvi sposobnosti preživetja zadevnega podjetja, če so izpolnjeni pogoji za uporabo člena 107(3)(c) PDEU, kot so razloženi v smernicah za reševanje in prestrukturiranje. Tako izjema od prepovedi državnih pomoči, ki jo določa ta zadnja določba Pogodbe, ohranja svoj polni učinek in posledično svojo utemeljenost.

197    Zato Komisija s tem, da je v točki 9 Okvira SSGP iz leta 2011 navedla, da presojo pomoči izvajalcem SSGP v težavah urejajo smernice za reševanje in prestrukturiranje, ni nezakonito omejila obsega člena 106(2) PDEU. Zato Komisija tudi ni prekoračila mej svojih pristojnosti.

198    Trditve, ki jih navaja RAS v utemeljitev ugovora nezakonitosti, te ugotovitve ne morejo ovreči.

199    Najprej, okoliščina, da navedbe iz točke 9 Okvira SSGP iz leta 2011 ni v določbah Sklepa SSGP iz leta 2011, ne more izkazati nedoslednosti v pravnem okviru, ki ga je določila Komisija za uporabo člena 106(2) PDEU, niti diskriminatornega obravnavanja z njene strani. Na eni strani namreč, kot je navedla Komisija, se želijo s tem sklepom opredeliti pogoji, v katerih so lahko nadomestila za javno storitev iz člena 106(2) PDEU upravičena do izjeme od obvestila in jih je torej mogoče šteti za združljive, ne da bi jih morala Komisija preučiti. Zato je navedba pravnega okvira, v katerem je Komisija preučila pomoči za izvajalce SSGP v težavah v okviru tega sklepa, brezpredmetna. Na drugi strani in vsekakor, kot je bilo navedeno v točki 195 zgoraj, pomoč, ki je bila dodeljena podjetju v težavah, ki opravlja javne storitve, ne more izpolniti ciljev izjeme, določene v členu 106(2) PDEU. Zato nadomestila za javne storitve, za katere se uporablja Sklep SSGP iz leta 2011, niso v položaju, ki ga je mogoče primerjati s položajem pomoči, ki so bile dodeljene izvajalcem javne storitve, ki so v težavah.

200    Dalje, iz sodne prakse, navedene v točki 113 zgoraj, izhaja, da je treba zakonitost točke 9 Okvira SSGP iz leta 2011 presojati le v okviru člena 106(2) PDEU in 107(3)(c) PDEU in ne glede na prejšnjo prakso odločanja, ki se poleg tega, kot poudarja Komisija, razvija. Zato sklicevanje na sklep SSGP v tem primeru ni upoštevno. Poleg tega se RAS ne sme sklicevati na točke od 55 do 71 sodbe z dne 11. septembra 2012, Corsica Ferries France/Komisija (T‑565/08, EU:T:2012:415). Splošno sodišče namreč v teh točkah ni preučilo vprašanja, ali je povečanje kapitala, ki se je presojalo v Odločbi SNCM, treba presojati glede na člen 87(3)(c) ES ali glede na člen 86(2) ES, ki sta veljala na datum dejanskega stanja, to vprašanje pa v zadevnem sporu ni bilo postavljeno.

201    V vsakem primeru, kot je bilo že ugotovljeno v točki 113 zgoraj, zlasti iz točke 253 SNCM izhaja, da je bil ukrep, ki ga je Komisija opredelila kot nadomestilo za javno storitev, dovoljen v okviru dogovora med SNCM in francoskimi organi ter je bil nato izplačan v okviru načrta za prestrukturiranje. Poleg tega iz Odločbe SNCM ne izhaja, da je bilo mogoče na dan, ko je bil dogovor sklenjen in je bil torej ta ukrep načeloma dovoljen, SNCM šteti za podjetje v težavah. Ukrep v tej odločbi torej ni bil primerljiv z ukrepom spornega nadomestila, ki je bil dodeljen šele po tem, ko je RAS ugotovila težave družbe Saremar, ki izhajajo iz izvajanja povezav s celino.

202    Nazadnje, iz točk od 194 do 196 zgoraj izhaja – v nasprotju s tem, kar trdi RAS – da če primanjkljaj zadevnega podjetja izhaja iz obveznosti javne storitve, ki so mu naložene, ni nujno, da je treba združljivost nadomestila teh primanjkljajev vedno presojati glede na člen 106(2) PDEU, saj bi izvajanje javne storitve postalo nemogoče.

203    Iz zgoraj navedenega izhaja, da v točki 9 Okvira SSGP iz leta 2011 nikakor ni bila kršena zakonitost, ker naj bi Komisija s to točko nepravilno omejila obseg člena 106(2) PDEU, s čimer bi prekoračila svojo pristojnost. Zato izpodbijani sklep tudi na podlagi tega ni nezakonit.

204    Torej je treba drugi del četrtega tožbenega razloga in zato tudi ta tožbeni razlog v celoti zavrniti.

 Peti tožbeni razlog: napačna uporaba prava in napačna presoja, ker je Komisija menila, da ukrep spornega nadomestila ni izpolnjeval meril Okvira SSGP iz leta 2011

205    RAS v utemeljitev petega tožbenega razloga trdi, prvič, da se načela, določena v točkah 14, 19, 20, 24, 39 in 60 Okvira SSGP iz leta 2011, niso uporabila za ukrep spornega nadomestila in, drugič, da bi bilo treba ta načela vsekakor upoštevati.

206    Komisija, ki jo podpira družba CIN, v obrambi trdi, da se peti tožbeni razlog nanaša na dodatne razloge in da glede na trditve, ki jih je že predstavila v okviru drugih tožbenih predlogov, ukrepa spornega nadomestila ni mogoče šteti za skladnega z Okvirom SSGP iz leta 2011.

207    Ker so v zvezi s tem trditve, ki jih je navedla RAS v okviru tega tožbenega razloga, trditve, ki so bile že zavrnjene v okviru presoje drugega, tretjega in četrtega tožbenega razloga, je treba tudi ta tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen na podlagi naslednje obrazložitve.

208    Prvič, glede preudarkov, ki jih je navedla RAS kot dokaz, da je bil drugi pogoj Altmark izpolnjen, je treba napotiti na točke od 110 do 121 zgoraj, v katerih so navedeni razlogi, na podlagi katerih so bili ti preudarki zavrnjeni.

209    Drugič, kot dokaz, da se ratione temporis ukrep spornega nadomestila ne uporablja za pogoje, navedene v točkah 14, 19, 20, 24, 39 in 60 Okvira SSGP iz leta 2011, se RAS sklicuje na trditve, ki jih je navedla v okviru prvega dela tretjega tožbenega razloga v utemeljitev svoje trditve, da se tudi Sklep SSGP iz leta 2011 ratione temporis ni uporabljal za ta ukrep. V zvezi s tem je treba le napotiti na točke od 142 do 145 zgoraj, v katerih so predstavljeni razlogi, iz katerih je treba te trditve zavrniti.

210    Tretjič, RAS se očitno ne sme sklicevati na točko 61 Okvira SSGP iz leta 2011, ki določa, da se načela, določena v točkah 14, 19, 20, 24, 39 in 60 tega okvira, ne uporabljajo za pomoči, ki izpolnjujejo pogoje, navedene v členu 2(1) Sklepa SSGP iz leta 2011. Kot je bilo namreč že navedeno v točki 156 zgoraj, je okoliščin, da se pri ukrepu spornega nadomestila upoštevajo zgornje meje, določene v členu 2(1)(d) tega sklepa, omogočila le ugotovitev, da je ta ukrep spadal na področje uporabe tega sklepa. Nikakor pa ne omogoča sklepanja, da je ta ukrep izpolnil pogoje. Zato se točka 61 tega okvira za ta ukrep ne uporabi in je torej Komisija v tem primeru pravilno uporabila načela, določena v točkah 14, 19, 20, 24, 39 in 60 tega okvira.

211    Četrtič in zadnjič, glede upoštevanja načel, določenih v točkah 14, 19, 20, 24, 39 in 60 Okvira SSGP iz leta 2011, je treba navesti, da je Komisija v točkah 285 in 286 izpodbijanega sklepa vsekakor pravilno ugotovila, da ukrep spornega nadomestila med drugim ni izpolnil zahtev, določenih v točki 16(d) in (e) tega okvira. V nasprotju s temi zahtevami pa sklepi RAS, ki določajo nalogo javne storitve, ne vsebujejo opisa ureditve nadomestila in parametrov za izračun, nadzor in revizijo nadomestila niti ureditve za preprečitev kakršnega koli prekomernega nadomestila in njegovo izterjavo. Zato glede na neupoštevanje teh zahtev, ki so nujne za določanje, ali je ukrep spornega nadomestila za javno storitev združljiv z notranjim trgom glede na člen 106(2) PDEU, morebitno upoštevanje načel, določenih v točkah 14, 19, 20, 24, 39 in 60 tega okvira, ne sme biti odločilno. RAS tudi ne dokaže, da naj bi Komisija s tem, da je menila, da zahteve za izračun čistega stroška obveznosti javne storitve na podlagi metodologije NAC, ki je določena v točki 24 tega okvira, v tem primeru niso bili izpolnjene, storila očitno napako pri presoji. Enako velja, kadar v tem primeru ni ukrepov za spodbujanje učinkovite storitve SSGP v okviru določitve metode nadomestila, ki se zahtevajo v točki 39 zadevnega okvira.

212    Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba peti tožbeni razlog zavrniti.

 Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 106(2) PDEU in napačna presoja opredelitve obveznosti javne storitve, ki so bile naložene družbi Saremar

213    RAS v okviru prvega tožbenega razloga, prvič, trdi, da je Komisija v okviru uporabe pogojev Altmark in člena 106(2) podala napačno opredelitev obveznosti javne storitve, ki so bile naložene družbi Saremar, ker je menila, da gre izključno za tarifne obveznosti. Drugič, RAS trdi, da je Komisija s tem, da je izvedla vsebinske presoje in presoje primernosti glede potreb, ki so jim ustrezale te obveznosti javne službe, ni pa izvedla omejenega nadzora izbir RAS, ki je omejen na očitno napako pri presoji, prekoračila pristojnosti, ki so ji priznane s sodno prakso v okviru uporabe 106(2) PDEU.

214    Komisija, ki jo podpira družba CIN, ugovarja, da ni storila napake pri presoji obveznosti javne storitve, ki so bile naložene družbi Saremar, in da ni prekoračila svojih obveznosti.

215    Navesti je treba, da se – kot je tožeča stranka sicer priznala na obravnavi – očitki, navedeni v okviru tega tožbenega razloga, v bistvu ne razlikujejo od podobnih očitkov, navedenih v okviru drugega tožbenega razloga. RAS namreč v utemeljitev prvega dela tega tožbenega razloga Komisiji očita, da je v okviru uporabe prvega pogoja Altmark napačno uporabila pravo in storila očitne napake pri presoji pri opredelitvi potrebe po javni storitvi in obveznosti javne storitve, ki so bile naložene družbi Saremar. Iz razlogov, navedenih v točkah od 122 do 132 zgoraj, pa so ti očitki brezpredmetni.

216    Res je, da se obseg tega tožbenega razloga ne omejuje na to, da je Komisija uporabila prvi pogoj Altmark, ampak se nanaša tudi na njeno presojo združljivosti ukrepa spornega nadomestila v okviru člena 106(2) PDEU zlasti glede na Sklep SSGP iz leta 2011 in na Okvir SSGP iz leta 2011. Vendar iz presoje tretjega, in petega tožbenega razloga v točkah od 133 do 167 in od 205 do 212 zgoraj izhaja, da je Komisija lahko pravilno menila, da ukrep spornega nadomestila ni bil v skladu niti z zahtevami Sklepa SSGP iz leta 2011 niti z zahtevami Okvira SSGP iz leta 2011, in je svojo odločitev utemeljila z drugimi razlogi kot s svojo presojo opredelitve potrebe po javni storitvi v tem primeru in obveznosti javne storitve, ki so bile naložene družbi Saremar. Tudi če je bila torej ta presoja napačna ali Komisija ni bila pristojna, da jo opravi, ta okoliščina v tem primeru ne bi vplivala na zakonitost uporabe člena 106(2) PDEU s strani Komisije.

217    Iz zgoraj navedenega izhaja, da je prvi tožbeni razlog v celoti brezpredmeten in ga je treba torej zavrniti.

 Drugi del tožbe: del izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na sporno povečanje kapitala

218    Tožeča stranka v drugem delu tožbe formalno navaja samo en tožbeni razlog, ki se nanaša na očitne napake pri presoji, na kršitev člena 107(1) PDEU in člena 106(2) PDEU ter na kršitev obveznosti obrazložitve, ki so bile storjene v okviru presoje skladnosti spornega povečanja kapitala glede na merilo zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu. Iz razlogov, navedenih v točki 69 zgoraj, izhaja, da tožeča stranka v resnici navaja dva tožbena razloga, in sicer se eden nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, drugi pa na napačno uporabo prava in očitne napake pri presoji.

 Prvi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve

219    RAS v okviru tega tožbenega razloga Komisiji očita, da ni navedla razlogov, iz katerih ni upoštevala dejstva, da je bila sporna dokapitalizacija le obnova gospodarskih sredstev, ki so že bila premoženje družbe Saremar.

220    V zvezi s tem je treba spomniti, da – kot je bilo navedeno v točki 79 zgoraj – iz sodne prakse izhaja, da Komisija ni dolžna zavrniti vseh trditev, ki so jih stranke navedle v upravnem postopku. Zlasti obveznost obrazložitve Komisiji ne nalaga, da se mora opredeliti do stališč, ki so očitno postranska, brez pomena ali nedvomno manjšega pomena (glej sodbo z dne 1. julija 2008, Chronopost in La Poste/UFEX in drugi, C‑341/06 P in C‑342/06 P, EU:C:2008:375, točka 89 in navedena sodna praksa).

221    V tem primeru, prvič, iz presoje, ki jo je opravila Komisija in ki je navedena v točkah od 235 do 245 izpodbijanega sklepa, izhaja, da je menila, da je bilo sporno povečanje kapitala prenos sredstev. Drugič, kot bo navedeno v točkah od 225 do 237 zgoraj, trditev RAS, v skladu s katero naj bi bila sporna dokapitalizacija le obnova gospodarskih sredstev, ki so že bila premoženje družbe Saremar, ni utemeljena, ker čeprav naj bi bil vnos spornega kapitala „obnova“ premoženja družbe Saremar, je očitno tudi finančni vložek iz javnih virov. Zato Komisiji ni bilo treba odgovoriti na to trditev in je treba zato prvi tožbeni razlog zavrniti.

 Drugi tožbeni razlog: napačna uporaba prava in napačna presoja

222    Drugi tožbeni razlog ima v bistvu tri dele. RAS v prvem delu tega tožbenega razloga trdi, da je Komisija storila očitno napako pri presoji sredstev, ki ustrezajo spornemu povečanju kapitala, in je zato kršila člena 107(1) PDEU in 106(2) PDEU. Drugi del tega tožbenega razloga se nanaša na očitne napake pri presoji tega, da se v tem primeru uporabi merilo zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu. Tretji del tega tožbenega razloga se nanaša na očitno napako pri presoji glede združljivosti spornega povečanja kapitala.

223    Komisija, ki jo podpira CIN, meni, da te trditve niso utemeljene.

–       Prvi del drugega tožbenega razloga: očitna napaka pri presoji glede narave sredstev spornega povečanja kapitala in kršitev členov 107(1) in 106(2) PDEU

224    RAS v okviru prvega dela drugega tožbenega razloga trdi, prvič, da Komisija ni upoštevala, da je bil znesek spornega povečanja kapitala enak terjatvam, ki jih je imela družba Saremar do družbe Tirrenia, in torej nikakor ni bil povezan s povezavami s celino, ki jih je izvajala družba Saremar. Po mnenju RAS je to povečanje kapitala le obnova gospodarskih sredstev, ki jih je ta družba izgubila po tem, ko je bila družba Tirrenia dana v izredno upravljanje. Ta ukrep naj torej ne bi bil vložek novih javnih sredstev niti posledično ni bil državna pomoč v smislu člena 107 PDEU.

225    Ta očitek ni utemeljen.

226    Na eni strani je treba opozoriti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da člen 107(1) PDEU opredeljuje državne intervencije glede na njihove učinke (glej sodbo z dne 19. marca 2013, Bouygues in Bouygues Télécom/Komisija in drugi ter Komisija/Francija in drugi, C‑399/10 P in C‑401/10 P, EU:C:2013:175, točka 102 in navedena sodna praksa). Zato v tem primeru pri presoji obstoja gospodarske prednosti glede na merilo zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu za Komisijo ni bilo upoštevno, da se vpraša, ali je sporno povečanje kapitala ustrezalo eni ali drugi dejavnosti družbe Saremar. Kot je navedla Komisija, je bilo to povečanje kapitala po definiciji vsekakor v korist vsem dejavnostim podjetja. Nazadnje, RAS ne pojasnjuje, zakaj meni, da bi le povezanost s tem, da družba Saremar izvaja povezave s celino, v tem primeru upravičila sklicevanje na merilo zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu. Ker je namreč te povezave zagotavljala družba Saremar za izvajanje javne storitve, ki ji jo je poverila RAS, se je financiranje teh povezav s strani tega javnega organa gotovo nanašalo na njeno vlogo javne oblasti, in ne na vlogo delničarja družbe Saremar.

227    Na drugi strani ni dvoma, da je bilo sporno povečanje kapitala prenos javnih sredstev v korist družbe Saremar, tudi če bi bil ta prenos sredstev namenjen za nadomestilo izgube prejšnjih sredstev. V zvezi s tem, kot je bilo že navedeno v točki 226 zgoraj, člen 107(1) PDEU opredeljuje državne intervencije glede na njihove učinke, in ne glede na njihov cilj. RAS pa ne izpodbija tega, da na dan, ko je bilo odločeno o spornem povečanju kapitala, sredstva, ki so bila po njenem mnenju premoženje družbe Saremar in ki naj bi jih to povečanje kapitala „obnovilo“, niso bila več na razpolago. Sam pojem „obnova“, ki ga uporablja RAS, v zvezi s tem izkazuje, da se tožeča stranka zaveda obstoja vnosa novih sredstev v tem primeru. Vsekakor je treba navesti, da trditev RAS, da so ta sredstva že bila premoženje družbe Saremar, ker so jih sestavljale terjatve do njene prejšnje matične družbe, vsebuje dejanske in pravne napake. Kot namreč RAS sama navaja v okviru tega dela, se je s spornim povečanjem kapitala podjetju želelo omogočiti, da vzpostavi svojo začetno stopnjo kapitalizacije po odločitvi, da odpis terjatev do družbe Tirrenia poplača z zmanjšanjem kapitala, ki ustreza znesku teh terjatev po uporabi zakonske rezerve in dobičkov iz prejšnjih let. Zato torej odpisane terjatve po definiciji niso premoženje družbe Saremar, ker jih ni bilo več mogoče izterjati, ampak kar izguba, ki je bila krita z zgoraj navedenim zmanjšanjem kapitala podjetja, ki je samo spodbudilo sporno povečanje kapitala (glej točko 8 zgoraj).

228    Nazadnje, kot je Komisija poudarila v zagovor, je povečanje kapitala lahko pomenilo resnično gospodarsko prednost za družbo Saremar, ker bi brez te intervencije družba Saremar le delno pokrila sredstva, ki ustrezajo znesku terjatev, ki jih ima do družbe Tirrenia, ob upoštevanju odpisa terjatev v višini 50 % v okviru stečajnega postopka družbe Tirrenia.

229    Iz zgoraj navedenega izhaja, da Komisija s tem, da je sporno povečanje kapitala presojala le glede na njegove učinke, in s tem, da je menila, da je to povečanje kapitala pomenilo prenos državnih sredstev na družbo Saremar, ki lahko zadnji zagotovi gospodarsko prednost in ki pri preverjanju tega zadnjega pogoja zahteva uporabo merila zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu, ni napačno ravnala.

230    Trditev RAS, da je bil izplačan le majhen del spornega povečanja kapitala, in sicer znesek 824.309,69 EUR, očitno te ugotovitve ne izpodbija. Kot je bilo namreč že navedeno v točki 142 zgoraj, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba državno pomoč šteti za dodeljeno, ko so pristojni nacionalni organi sprejeli pravno zavezujoči akt, s katerim so se zavezali, da bodo izplačali zadevno pomoč, ali ko je pravica do tega, da upravičenec prejme to pomoč, določena v veljavnih zakonih in drugih predpisih. Zato dejstvo, da je RAS izplačala le del spornega povečanja kapitala, ne vpliva na to, da se zadevno povečanje kapitala opredeli kot državna pomoč.

231    Tudi sklicevanje RAS na točko 3.3 Sporočila Komisije državam članicam iz leta 1984 z naslovom „Deleži javnih organov v kapitalu podjetij“ (Bilten ES, 9‑1984, v nadaljevanju: sporočilo iz leta 1984) ni upoštevno. V nasprotju s tem, kar trdi RAS, v besedilu točk 3.2 in 3.3 sporočila iz leta 1984 namreč ni naveden pojem „vnos novih javnih sredstev“, ampak pojem „vnos novega kapitala“. Iz besedila teh točk sporočila iz leta 1984 izhaja tudi, da je pri določanju, ali je vnos novega kapitala v smislu tega sporočila državna pomoč, nujno treba uporabiti merilo zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu, kar je prav nasprotno od razmišljanja RAS, ki želi dokazati, da Komisija ne bi smela šteti, da se to merilo uporabi v tem primeru.

232    Na drugem mestu RAS trdi, da ker so bila sredstva, ki so bila „obnovljena“ med spornim povečanjem kapitala, sestavni del nadomestila za javno storitev, jih ureja člen 106(2) PDEU. Znesek tega nadomestila naj bi poleg tega Komisija potrdila v predhodnem sklepu.

233    Tudi drugi očitek ni upošteven.

234    V zvezi s tem zadostuje opozoriti, da kot je bilo ugotovljeno v točkah od 227 do 229 zgoraj v okviru prvega očitka – v nasprotju s tem, kar trdi RAS – se ta ni zadovoljila s tem, da je s spornim povečanjem kapitala dala družbi Saremar na razpolago sredstva, ki so že pripadala premoženju te družbe. Zato RAS tudi neutemeljeno trdi, da je v tem primeru le vrnila nadomestila za javno storitev, ki bi jih bilo treba presojati glede na člen 106(2) PDEU. Ta očitek je mogoče torej zavrniti že na tej podlagi.

235    Treba je tudi opozoriti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba razlikovati med, na eni strani, vlogo države članice, ki je delničarka nekega podjetja, in na drugi strani, vlogo države članice, ki deluje kot javna oblast. Zato je uporaba merila zasebnega vlagatelja na koncu odvisna od tega, ali država članica kot delničarka, in ne kot javna oblast, dodeli gospodarsko prednost podjetju (glej sodbo z dne 4. septembra 2014, SNCM in Francija/Corsica Ferries France, C‑533/12 P in C‑536/12 P, EU:C:2014:2142, točka 31 in navedena sodna praksa). V tem primeru iz izpodbijanega sklepa in iz tožbe izhaja, da se je RAS zato, da bi upravičila sporno povečanje kapitala, ves čas sklicevala na svojo vlogo delničarke družbe Saremar, in ne na svojo vlogo javne oblasti. RAS namreč pojasnjuje zlasti v okviru prvega očitka, da namesto da bi se izgube, ki izhajajo iz odpisa terjatev do družbe Tirrenia, odrazile v prodajni ceni družbe Saremar, se je v postopku njene privatizacije odločila, da bo izvedla sporno povečanje kapitala, da bo dobila boljšo ceno za prodajo te družbe zaradi izboljšanja njenega premoženjskega stanja. Zato se v tem primeru RAS za utemeljitev tega, da družba Saremar ni dobila gospodarske prednosti, ne more sklicevati na njeno vlogo javne oblasti.

236    Vsekakor, kot je RAS priznala, iz elementov spisa ne izhaja, da naj bi sporno povečanje kapitala izhajalo iz izvajanja obveznosti, ki izhajajo iz zavez, ki naj bi jih sklenila z italijansko državo, ko je ta nanjo prenesla lastnino družbe Saremar. Zlasti se ne izkaže, da je morala RAS v okviru tega prenosa pristojnosti plačati odškodnino družbi Saremar iz naslova dela zneskov, ki ustrezajo nadomestilom za javno storitev med letoma 1998 in 2008, ki jih ta družba ni mogla izterjati v okviru stečajnega postopka družbe Tirrenia. Tako je bila edina obveznost, ki jo je v zvezi s tem RAS navedla v formalnem postopku preiskave, tista, ki je določena s členom 2446 italijanskega civilnega zakonika, ki se nanaša na vnos kapitala, ki ga morajo izvesti delničarji družbe, katere kapital se je zmanjšal pod določen prag, in ki jo ima le kot delničar družbe, in ne kot javna oblast.

237    Zato tudi če bi se s spornim povečanjem kapitala želela družbi Saremar izplačati sredstva, ki ustrezajo nadomestilom za javno storitev, ki jih ta družba ni mogla izterjati v okviru stečajnega postopka družbe Tirrenia, tega povečanja ne bi bilo mogoče opredeliti kot nadomestilo za javno storitev, ki je lahko upravičeno do izjeme iz člena 106(2) PDEU.

238    Iz tega sledi, da je treba prvi del drugega tožbenega razloga zavrniti.

–       Drugi del drugega tožbenega razloga: očitna napaka pri presoji glede tega, da se v tem primeru uporabi merilo zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu

239    RAS v okviru drugega dela tega tožbenega razloga navaja, da je v tem primeru zelo pazljivo ravnala kot vsak zasebni vlagatelj in poskrbela, da je vložila minimalni kapital, da bi dobila najboljšo prodajno ceno v privatizaciji. Ta ukrep naj bi torej prispeval k ohranitvi realizacije prejšnjega poslovnega načrta.

240    V zvezi s tem zadostuje, da se ugotovi, da na podlagi trditev, navedenih v okviru tega dela, ni mogoče izkazati obstoja očitne napake pri presoji, ki naj bi jo storila Komisija s tem, da je v točkah od točk 236 do 244 izpodbijanega sklepa preverila, ali je sporno povečanje kapitala pomenilo gospodarsko prednost za družbo Saremar glede na merilo zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu.

241    Z okoliščino, da naj bi RAS pazila na to, da je vložila le minimalni del spornega povečanja kapitala, da bi dobila najboljšo ceno v času privatizacije družbe Saremar in da bi ohranila prejšnji poslovni načrt, ni mogoče ovreči ugotovitve Komisije iz točke 242 izpodbijanega sklepa, v skladu s katerim sporno povečanje kapitala ni utemeljeno na podobnih gospodarskih presojah, kot so tiste, ki naj bi jih izvedel racionalni zasebni vlagatelj pred začetkom takega vlaganja.

242    RAS torej ne izpodbija tega, da – kot je Komisija ugotovila v točki 239 izpodbijanega sklepa – poslovni načrt za leta 2011–2022, ki je bil potrjen julija 2010, ni bil posodobljen, da bi se v njem upoštevale pomembne spremembe gospodarskega okolja, ki so nastale po tem, ko je bil potrjen, zlasti insolventnost družbe Tirrenia, dejstvo, da jo je kupila družba CIN, in preložitev privatizacije tožeče stranke.

243    RAS tudi ne izpodbija ugotovitve Komisije iz točke 240 izpodbijanega sklepa, v skladu s katero ta javni organ pred začetkom spornega povečanja kapitala ni upošteval napovedi o donosnosti družbe Saremar in ni preučil drugih možnosti razen tega povečanja kapitala, zlasti likvidacije podjetja. V zvezi s tem je treba navesti, da bi se ta zadnja možnost naložila RAS, če ta ne bi izvedla tega povečanja kapitala. Iz regionalnega sklepa št. 36/6 namreč izhaja, da glede na stopnjo kapitala družbe Saremar, ki je bila pod zakonitim pragom, določenim v členu 2446 italijanskega civilnega zakonika, to podjetje ne bi moglo več delovati. Vsekakor delno plačilo spornega povečanja kapitala, ki ga navaja RAS, nima posledic, ker je za določitev obstoja državne pomoči treba upoštevati odločbo o dodelitvi tega povečanja kapitala.

244    Drugi del drugega tožbenega razloga je torej treba zavrniti.

–       Tretji del drugega tožbenega razloga: napačna uporaba prava in očitne napake pri presoji v zvezi s presojo združljivosti spornega povečanja kapitala

245    Ta tretji del se nanaša na del izpodbijanega sklepa, v katerem je Komisija presojala združljivost spornega povečanja kapitala z notranjim trgom (točke od 297 do 299 tega sklepa) glede na smernice za reševanje in prestrukturiranje. Natančneje, nanaša se na točko 299 tega sklepa, v katerem je Komisija ugotovila, da pogoji, navedeni v teh smernicah, v tem primeru niso bili izpolnjeni, in se sklicevala na razloge, navedene v točkah od 271 do 278 tega sklepa, na podlagi katerih je prišla do podobne ugotovitve tudi glede ukrepa spornega povečanja. RAS se v utemeljitev tega očitka sklicuje le na trditve, ki jih je navedla v okviru četrtega tožbenega razloga, in ne navaja nove utemeljitve. Zato v zvezi s tem zadostuje, kot izhaja iz točk od 170 do 204 zgoraj, da je treba te trditve zavrniti.

246    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba tretji del drugega tožbenega razloga in zato ta tožbeni razlog v celoti zavrniti.

247    Ker ni mogoče ugoditi nobenemu tožbenemu predlogu, je treba to tožbo v celoti zavrniti.

 Stroški

248    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

249    Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije in družbe CIN naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Regione autonoma della Sardegna (Italija) nosi svoje stroške in stroške, ki sta jih priglasili Evropska komisija in Compagnia Italiana di Navigazione SpA.

Gratsias Kancheva Półtorak

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 6. aprila 2017.

Podpisi

Kazalo

Dejansko stanje

1.  Dejansko stanje

2.  Upravni postopek

3.  Izpodbijani sklep

Postopek in predlogi strank

Pravo

1.  Procesno upravičenje in pravni interes

2.  Vsebinska presoja

Prvi del tožbe v zvezi z delom izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na ukrep spornega nadomestila

Šesti tožbeni razlog: bistvena kršitev postopka

–  Prvi del: kršitev obveznosti obrazložitve izpodbijanega sklepa

–  Drugi del: kršitev pravice do obrambe

Drugi tožbeni razlog: kršitev členov 107(1) PDEU in 106(2) PDEU ter očitne napake pri presoji, ki jih je storila Komisija pri uporabi pogojev Altmark

Tretji tožbeni razlog: napačna uporaba prava in očitne napake pri presoji v zvezi z uporabo Odločbe SSGP iz leta 2005 in Sklepa SSGP iz leta 2011

–  Prvi del tretjega tožbenega razloga v zvezi z napačno uporabo prava v zvezi z področjem uporabe ratione temporis Odločbe SSGP iz leta 2005 in Sklepa SSGP iz leta 2011

–  Drugi del tretjega tožbenega razloga, ki se nanaša na napačno uporabo prava in napačno presojo glede uporabe načel in pogojev iz Sklepa SSGP iz leta 2011

–  Tretji del tretjega tožbenega razloga, ki se nanaša na napačno uporabo člena 4(f) Sklepa SSGP iz leta 2011, in podredno, ugovor nezakonitosti te določbe

Četrti tožbeni razlog: napačna uporaba prava in očitne napake pri presoji, ki jih je storila Komisija v zvezi z opredelitvijo podjetja v težavah, ter kršitev člena 106(2) PDEU in ugovora nezakonitosti iz točke 9 Okvira SSGP

Peti tožbeni razlog: napačna uporaba prava in napačna presoja, ker je Komisija menila, da ukrep spornega nadomestila ni izpolnjeval meril Okvira SSGP iz leta 2011

Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 106(2) PDEU in napačna presoja opredelitve obveznosti javne storitve, ki so bile naložene družbi Saremar

Drugi del tožbe: del izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na sporno povečanje kapitala

Prvi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve

Drugi tožbeni razlog: napačna uporaba prava in napačna presoja

–  Prvi del drugega tožbenega razloga: očitna napaka pri presoji glede narave sredstev spornega povečanja kapitala in kršitev členov 107(1) in 106(2) PDEU

–  Drugi del drugega tožbenega razloga: očitna napaka pri presoji glede tega, da se v tem primeru uporabi merilo zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu

–  Tretji del drugega tožbenega razloga: napačna uporaba prava in očitne napake pri presoji v zvezi s presojo združljivosti spornega povečanja kapitala

Stroški

* Jezik postopka: italijanščina.