Zadeva C‑382/21 P
Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO)
proti
The KaiKai Company Jaeger Wichmann GbR
Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 27. februarja 2024
„Pritožba – Intelektualna lastnina – Modeli Skupnosti – Pogodba o sodelovanju na področju patentov (PCT) – Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine – Pariška konvencija za varstvo industrijske lastnine – Člen 4 – Uredba (ES) št. 6/2002 – Člen 41 – Prijava registriranega modela Skupnosti – Prednostna pravica – Uveljavljanje prednosti na podlagi mednarodne prijave, vložene na podlagi PCT – Rok – Razlaga, ki je v skladu s členom 4 te konvencije – Meje“
1. Mednarodni sporazumi – Pariška konvencija za varstvo industrijske lastnine – Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPS) – Neposredni učinek – Neobstoj – Skladna razlaga – Meje
(Sporazum TRIPS, člen 2(1))
(Glej točke od 59 do 64, 68, 70 in 74.)
2. Modeli Skupnosti – Zahteva za registracijo – Prednostna pravica – Nezmožnost subjekta, da se neposredno sklicuje na Pariško konvencijo
(Uredba Sveta št. 6/2002, člen 41(1))
(Glej točko 69.)
3. Modeli Skupnosti – Zahteva za registracijo – Prednostna pravica – Jasno in izčrpno besedilo določbe sekundarnega prava Unije glede prednostne pravice
(Uredba Sveta št. 6/2002, člen 41(1))
(Glej točke od 74 do 77.)
4. Modeli Skupnosti – Zahteva za registracijo – Prednostna pravica – Uveljavljanje prednosti na podlagi prijave, vložene na podlagi pogodbe o sodelovanju na področju patentov – Rok za uveljavljanje prednostne pravice – Možnost uveljavljanja prednosti prejšnje mednarodne prijave patenta pri vložitvi poznejše prijave modela v dvanajstmesečnemu roku – Izključitev
(Pogodba o sodelovanju na področju patentov, člen 2(i)(ii), (vii); Uredba Sveta št. 6/2002, člen 41(1))
(Glej točke od 78 do 85.)
Povzetek
Veliki senat Sodišča z ugoditvijo pritožbi, ki jo je Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) vložil zoper sodbo Splošnega sodišča v zadevi The KaiKai Company Jaeger Wichmann/EUIPO (Gimnastične ali športne naprave in izdelki)(1), podaja pojasnila glede razmejitve med neposrednim učinkom mednarodnih sporazumov in razlago aktov sekundarne zakonodaje v skladu s temi sporazumi ter se izreka o mejah take skladne razlage.
Tožeča stranka, družba The KaiKai Company Jaeger Wichmann GbR, je 24. oktobra 2018 pri EUIPO vložila prijavo za registracijo dvanajstih modelov Skupnosti, pri čemer je uveljavljala prednostno pravico na podlagi mednarodne prijave patenta, vložene 26. oktobra 2017 na podlagi Pogodbe o sodelovanju na področju patentov (PCT)(2).
EUIPO je ugodil prijavi za registracijo, vendar je zavrnil priznanje prednostne pravice, ker je od datuma vložitve prejšnje mednarodne prijave do datuma vložitve prijave preteklo več kot šest mesecev. Člen 41(1) Uredbe št. 6/2002(3) namreč določa, da ima tisti, ki je pravilno vložil prijavo za registracijo prejšnjega modela ali uporabnega modela, za vložitev prijave poznejšega modela Skupnosti prednostno pravico v šestih mesecih od datuma vložitve prve prijave. EUIPO pa je menil, da čeprav lahko mednarodna prijava, vložena na podlagi PCT, načeloma utemeljuje prednostno pravico na podlagi tega člena 41(1), glede na to, da široka opredelitev pojma „patent“ iz člena 2 PCT vključuje tudi uporabne modele iz navedenega člena 41(1), za uveljavljanje take prednostne pravice velja tudi šestmesečni rok, ki v obravnavanem primeru ni bil spoštovan.
Splošno sodišče je s sodbo z dne 14. aprila 2021 odločbo EUIPO razveljavilo. Razsodilo je, da člen 41(1) Uredbe št. 6/2002 vsebuje praznino, ker ne določa roka za uveljavljanje prednostne pravice za „mednarodno prijavo patenta“ v okviru poznejše prijave modela. Splošno sodišče je menilo, da je namen te določbe, da se to uredbo uskladi z obveznostmi, ki izhajajo iz Pariške konvencije(4), in da bi bilo zato treba za zapolnitev te praznine uporabiti ta člen 4. Splošno sodišče je v bistvu menilo, da na podlagi tega člena 4 narava prejšnje pravice določa trajanje tega roka za uveljavljanje prednostne pravice, čeprav je ta rok dvanajst mesecev. Na podlagi tega je torej ugotovilo, da je EUIPO napačno uporabil pravo s tem, da je menil, da je rok za uveljavljanje zadevne prednosti šest mesecev.
EUIPO je 23. junija 2021 zoper to sodbo vložil pritožbo in navajal en sam pritožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 41(1) Uredbe št. 6/2002. EUIPO s tem pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču v bistvu očita, da je neposredno uporabilo člen 4 Pariške konvencije, ker ni uporabilo jasne in izčrpne določbe tega člena 41(1) in jo je nadomestilo z napačno razlago tega člena 4.
EUIPO je z vlogo, vloženo istega dne, predlagal, naj se njegova pritožba v skladu s členom 58a, tretji odstavek, Statuta dopusti. Sodišče je s sklepom z dne 10. decembra 2021(5) odločilo, da pritožbo dopusti.
Presoja Sodišča
Na prvem mestu, glede učinkov Pariške konvencije v pravnem redu Unije Sodišče najprej opozarja, da čeprav Unija te konvencije ni sklenila, so pravila iz nekaterih členov te konvencije, med katerimi je člen 4, vključena v Sporazum TRIPS(6), ki ga je sklenila Unija. Zato je treba šteti, da imajo ta pravila enake učinke kot Sporazum TRIPS.
Dalje, Sodišče pojasnjuje, da določbe Sporazuma TRIPS glede na svojo naravo in sistematiko nimajo neposrednega učinka. Poleg tega člen 4 Pariške konvencije prav tako ne spada med dva izjemna položaja, v katerih se lahko posamezniki pred sodiščem Unije neposredno sklicujejo na določbe sporazumov STO. Na eni strani namreč člen 41 Uredbe št. 6/2002 izrecno ne napotuje na ta člen 4. Na drugi strani ta člen 41 v pravnem redu Unije ne izvaja posebne obveznosti, ki je bila prevzeta v okviru sporazumov STO. Nasprotno, ta uredba pomeni izraz volje zakonodajalca Unije, da sprejme za eno od pravic industrijske lastnine, ki jih pokriva Pariška konvencija, pristop, ki je lasten pravnemu redu Unije, tako da določa posebno ureditev enotnega in nedeljivega varstva modelov Skupnosti na njenem ozemlju, katerega del je prednostna pravica, določena v navedenem členu 41.
Sodišče iz tega sklepa, da pravila, ki so določena v členu 4 Pariške konvencije, nimajo neposrednega učinka in posledično posameznikom ne podeljujejo pravic, ki bi jih lahko ti neposredno uveljavljali na podlagi prava Unije. Posledično prednostno pravico za vložitev prijave modela Unije ureja člen 41 Uredbe št. 6/2002, ne da se bi gospodarski subjekti lahko neposredno sklicevali na ta člen 4.
Nazadnje, Sodišče vseeno poudarja, da je treba, ker Sporazum TRIPS zavezuje Unijo in zato prevlada nad akti sekundarnega prava Unije, te akte razlagati, kolikor je to mogoče, v skladu z določbami tega sporazuma. Iz tega sledi, da je treba Uredbo št. 6/2002 razlagati, kolikor je to mogoče, v skladu s pravili, določenimi v členih Pariške konvencije, med katerimi je med drugim njen člen 4, ki jih Sporazum TRIPS vsebuje.
Na drugem mestu, Sodišče ugotavlja, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je očitno prekoračilo meje razlage v skladu s členom 41(1) Uredbe št. 6/2002 in je v resnici neposredno uporabilo člen 4 Pariške konvencije, kot ga je razlagalo to sodišče, kar škoduje jasnemu besedilu tega člena 41(1) in ne upošteva tega, da je ta določba izčrpne narave.
Iz jasnega besedila in izčrpnosti tega člena 41(1) namreč nedvoumno izhaja, da je na eni strani mednarodna prijava, vložena na podlagi PCT, lahko podlaga za prednostno pravico v skladu s to določbo le, če je predmet zadevne mednarodne prijave uporabni model in je, na drugi strani, rok za zahtevo priznanja te prednostne pravice na podlagi te prijave šest mesecev, kar je izrecno določeno v tej določbi.
Na tretjem mestu, v zvezi z razlago člena 4 Pariške konvencije, ki jo je podalo Splošno sodišče in v skladu s katero je na podlagi te določbe mogoče uveljavljati prednost prejšnje „mednarodne prijave patenta“ pri vložitvi poznejše prijave modela v dvanajstmesečnemu roku, Sodišče poudarja, da je bilo tudi pri tej razlagi napačno uporabljeno pravo.
Iz povezanih določb točk A, C in E tega člena 4 namreč izhaja, da ta člen ne omogoča takega uveljavljanja prednosti in torej a fortiori ne določa pravil v zvezi z rokom, ki je za prijavitelja določen v ta namen. Tako lahko le na podlagi mednarodne prijave, vložene na podlagi PCT, ki se nanaša na uporabni model, nastane prednostna pravica za prijavo modela na podlagi tega člena 4, in to v roku šest mesecev, določenem v točki (E)(1).
Glede na vse te elemente Sodišče ugodi edinemu pritožbenemu razlogu, razveljavi sodbo Splošnega sodišča in odloči o tožbi na prvi stopnji, tako da jo zavrne.