SKLEP SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 13. januarja 2017(*)
„Postopek – Odmera stroškov“
V zadevi T‑88/09 DEP,
Idromacchine Srl s sedežem v Portu Margheri (Italija),
Alessandro Capuzzo, stanujoč v Miranu (Italija),
Roberto Capuzzo, stanujoč v Spinei (Italija),
ki jih zastopata W. Viscardini in G. Donà, odvetnika,
tožeče stranke,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata É. Gippini Fournier in D. Grespan, agenta,
tožena stranka,
zaradi predloga za odmero stroškov na podlagi sodbe z dne 8. novembra 2011, Idromacchine in drugi/Komisija (T‑88/09, EU:T:2011:641),
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi I. Pelikánová (poročevalka), predsednica, V. Valančius in U. Öberg, sodnika,
sodni tajnik: E. Coulon,
sprejema naslednji
Sklep
Dejansko stanje, postopek in predlogi strank
1 Tožeče stranke, družba Idromacchine Srl ter Alessandro in Roberto Capuzzo, ki imata v lasti vsak po 50 % te družbe, so 27. februarja 2009 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile odškodninsko tožbo, s katero so predlagale, naj se Evropski komisiji naloži povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki so jo domnevno utrpele, ker je bila v odločbi Komisije C(2004) 5426 final z dne 30. decembra 2004 „Državne pomoči – Italija – Državna pomoč št. 586/2003, št. 587/2003, št. 589/2003 in C 48/2004 (prej N 595/2003) – Podaljšanje triletnega dobavnega roka za tanker za prevoz kemikalij – Poziv k predložitvi pripomb v skladu s členom 88(2) Pogodbe [ES]“ (UL 2005, C 42, str. 15) objavljena ugotovitev, da je to, da je družba Idromacchine dobavila zbiralnike, ki niso bili v skladu s standardi glede kakovosti in varnosti, pripeljalo do zamude pri dobavi ladij, v katere je bilo treba vgraditi te zbiralnike.
2 Splošno sodišče je s sodbo z dne 8. novembra 2011, Idromacchine in drugi/Komisija (T‑88/09, EU:T:2011:641), zavrnilo odškodninski zahtevek kot neutemeljen v delu, ki se je nanašal na celotno zatrjevano premoženjsko škodo, in ugodilo tožbi tožečih strank v delu, ki se je nanašal na povrnitev nepremoženjske škode, nastale družbi Idromacchine. Poleg tega je Komisiji naložilo plačilo njenih stroškov in dve tretjini stroškov tožečih strank, plačilo preostale tretjine pa je naložilo tožečim strankam.
3 Tožeče stranke so 24. januarja 2012 zoper sodbo z dne 8. novembra 2011, Idromacchine in drugi/Komisija (T‑88/09, EU:T:2011:641), v sodnem tajništvu Sodišča vložile pritožbo, ki je bila zavrnjena s sklepom z dne 3. septembra 2013, Idromacchine in drugi/Komisija (C‑34/12 P, neobjavljen, EU:C:2013:552). Poleg tega je Sodišče tožečim strankam naložilo plačilo stroškov, povezanih s pritožbenim postopkom.
4 Tožeče stranke so z elektronskim dopisom z dne 13. februarja 2014 sporočile Komisiji, da znesek, ki jim ga mora plačati iz naslova „stroškov, ki se lahko povrnejo“, v okviru te zadeve, znaša 98.598,33 EUR.
5 Po večkratni izmenjavi dopisov med strankami je Komisija v dopisu z dne 9. marca 2015 ponudila plačilo zneska 25.000 EUR, nato pa v telefonskem pogovoru, opravljenem 19. maja 2015 z odvetniki tožečih strank, plačilo zneska 29.000 EUR.
6 Tožeče stranke so z elektronskim dopisom z dne 9. junija 2015 zavrnile ponudbo Komisije.
7 Tožeče stranke so 26. novembra 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile ta predlog za odmero stroškov, s katerim Splošnemu sodišču predlagajo, naj:
– določi znesek stroškov, ki se lahko povrnejo, v zadevi T‑88/09, vključno s tem postopkom za odmero stroškov, na 102.264,99 EUR;
– za navedeni znesek ali znesek, ki ga bo sámo določilo, uporabi zamudne obresti od datuma razglasitve sklepa ali vsaj od njegove vročitve do datuma dejanskega plačila, te obresti pa naj se izračunajo po obrestni meri, ki jo Evropska centralna banka (ECB) uporablja v svojih operacijah glavnega refinanciranja in ki velja prvi dan meseca, v katerem zapade plačilo, povečani za tri odstotne točke in pol ali, podredno, za dve odstotni točki.
8 Komisija v stališču, vloženem v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 19. januarja 2016, temu sodišču predlaga, naj:
– določi nujne stroške tožečih strank v zadevi T‑88/09 na skupni znesek, ki ne presega 36.000 EUR;
– njej naloži plačilo dveh tretjin skupnega zneska stroškov, ki se lahko povrnejo.
Pravo
9 Člen 170(3) Poslovnika Splošnega sodišča določa, da če nastane spor glede stroškov, ki se lahko povrnejo, Splošno sodišče na predlog zadevne stranke, potem ko stranki, ki jo predlog zadeva, omogoči predstavitev stališč, odloči s sklepom, zoper katerega ni pravnega sredstva.
Možnost povrnitve stroškov, nastalih tožečim strankam
10 V skladu s členom 140(b) Poslovnika se za stroške, ki se lahko povrnejo, štejejo nujni izdatki, ki jih imajo stranke zaradi postopka, predvsem potni stroški in dnevnice ter nagrada agentov, svetovalcev ali odvetnikov.
11 V skladu z ustaljeno sodno prakso v zvezi s členom 91(b) Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991, katerega vsebina je enaka vsebini člena 140(b) Poslovnika, iz te določbe izhaja, da so stroški, ki se lahko povrnejo, omejeni na eni strani na stroške, ki so nastali zaradi postopka pred Splošnim sodiščem, in na drugi na nujne stroške, ki so bili za to potrebni (glej sklep z dne 25. marca 2014, Marcuccio/Komisija, T‑126/11 P‑DEP, neobjavljen, EU:T:2014:171, točka 25 in navedena sodna praksa).
12 Splošno sodišče ob določitvi stroškov, ki se lahko povrnejo, upošteva vse okoliščine zadeve do trenutka podpisa sklepa o določitvi stroškov, tudi nujne stroške postopka za odmero stroškov (sklep z dne 25. marca 2014, Marcuccio/Komisija, T‑126/11 P‑DEP, neobjavljen, EU:T:2014:171, točka 27).
13 V obravnavanem primeru se tožeče stranke sklicujejo na različne stroške in nagrade, in sicer na nagrade odvetnikov, zaračunane po urnih in nečasovnih postavkah, stroške telefonskih komunikacij in konferenc, elektronskih sporočil, telefaksov, dopisov in fotokopij, stroške, povezane s tehnično‑računovodskim izvedenskim mnenjem (v nadaljevanju: izvedensko mnenje), potne stroške in nadomestila, povezane z obravnavo z dne 8. februarja 2011, ter pavšalni znesek v višini pet odstotkov nagrad za „povrnitev splošnih stroškov“.
14 Komisija izpodbija možnost povrnitve stroškov, povezanih z izvedenskim mnenjem, nagrad, povezanih s komunikacijami, in pavšalnega zneska za splošne stroške.
15 Na prvem mestu, kar zadeva nagrade odvetnikov, ni sporno, da nagrade za pravno delo v strogem pomenu izraza pomenijo stroške, ki se lahko povrnejo. Vendar v obravnavanem primeru tožeče stranke predlagajo tudi povrnitev odvetniških nagrad, ki se nanašajo na konkretne storitve, zaračunane na enoto, in sicer na telefonske komunikacije in konference, elektronska sporočila, telefakse ter dopise.
16 V zvezi s tem je treba presoditi, da nekatere od konkretnih storitev, navedenih zgoraj v točki 15, zadevajo pravno delo v strogem pomenu izraza, zato so s temi storitvami povezane nagrade že vključene v znesek nagrad, zaračunanih na uro, in jih ni mogoče dodatno zaračunavati, razen če se dopusti dvojno zaračunavanje nagrad, kot pravilno opozarja Komisija. Poleg tega, ker druge storitve med tistimi, ki so navedene zgoraj v točki 15, zadevajo dodatno administrativno delo, ki ga torej ni mogoče plačati z nagradami, pripadajoči stroški pomenijo splošne stroške, ki se načeloma lahko povrnejo. Vendar ker tožeče stranke – kot pravilno poudarja Komisija – predlagajo tudi pavšalno povračilo splošnih stroškov, je treba preprečiti, da bi bili ti stroški povrnjeni dvakrat.
17 Poleg tega je treba spomniti, da mora sodišče upoštevati predvsem skupno število ur dela, ki bi se lahko izkazale za objektivno nujne za namene postopka pred Splošnim sodiščem, neodvisno od števila odvetnikov, med katere se lahko opravljene storitve porazdelijo (sklepi z dne 30. oktobra 1998, Kaysersberg/Komisija, T‑290/94 (92), EU:T:1998:255, točka 20; z dne 15. marca 2000, Enso‑Gutzeit/Komisija, T‑337/94 (92), EU:T:2000:76, točka 20, in z dne 28. junija 2004, Airtours/Komisija, T‑342/99 DEP, EU:T:2004:192, točka 30). V zvezi s tem je treba opozoriti, da je število ur, ki sta jih hkrati zaračunala oba zastopnika tožečih strank, zlasti za konference v pisarni s strankami, preučitev spisa, preučitev odgovora na tožbo in duplike, preučitev poročila za obravnavo, pripravo obravnave ter udeležbo na njej, očitno pretirano in ga v celoti ni mogoče opredeliti kot nujno število ur za namene postopka pred Splošnim sodiščem.
18 Na drugem mestu, kar zadeva stroške, povezane z izvedenskim mnenjem, iz sodne prakse izhaja, da se lahko v zadevah, ki zajemajo presoje pretežno ekonomskega značaja, vključitev ekonomskih svetovalcev ali izvedencev za dopolnitev dela pravnih svetovalcev včasih izkaže za nujno in tako povzroči stroške, ki se lahko povrnejo na podlagi člena 140(b) Poslovnika (glej v tem smislu sklep z dne 19. decembra 2006, WestLB/Komisija, T‑228/99 DEP, neobjavljen, EU:T:2006:405, točka 78 in navedena sodna praksa).
19 Da bi bilo tako, mora biti taka vključitev objektivno nujna za namene postopka. To lahko med drugim velja, kadar se izvedensko mnenje izkaže za odločilno za izid spora, tako da Splošnemu sodišču, ker ga je predložila stranka, ni bilo treba odrediti priprave izvedenskega mnenja v okviru pripravljalnih pooblastil, ki jih ima na podlagi člena 25 Statuta Sodišča Evropske unije in člena 91 Poslovnika (sklep z dne 19. decembra 2006, WestLB/Komisija, T‑228/99 DEP, neobjavljen, EU:T:2006:405, točka 79).
20 V obravnavanem primeru pa ni tako. Po navedbah tožečih strank je bil namreč namen izvedenskega mnenja ta, da zunanja, usposobljena in neodvisna oseba zagotovi večjo zanesljivost poslovnim in ekonomskim podatkom, ki so jih upoštevale te stranke, da bi dokazale škodo in vzročno zvezo z ravnanjem, očitanim Komisiji. V zvezi s tem je treba navesti, prvič, da je šlo pri izvedenskem mnenju glede na opis njegovega predmeta, ki ga je podal izvedenec, in sicer revizorsko podjetje, zgolj za preveritev skladnosti številk iz oddelkov 1, 2 in 3 „tehnično‑računovodskega“ poročila o kotlarskem sektorju, ki so ga pripravile tožeče stranke, z računovodskimi vknjižbami, bilancami stanja, številkami in informacijami iz poslovne korespondence in drugih virov, navedenih v tem poročilu. Dejansko je torej bolj kot za izvedensko mnenje šlo za potrdilo o pravilnosti.
21 Drugič, potrjeno poročilo se je nanašalo predvsem na podrobnosti o premoženjski škodi, ki so jo tožeče stranke uveljavljale pred Splošnim sodiščem. Nasprotno pa je bilo v njem glede nepremoženjske škode predlagano samo, naj se pravično določi na znesek v višini od 30 do 50 % zatrjevane premoženjske škode, ki skupaj znaša 5.459.641,28 EUR, ne da bi bili navedeni premisleki, ki naj bi utemeljevali ta razpon. Glede na to, da je Splošno sodišče na eni strani kot neutemeljene zavrnilo vse trditve tožečih strank v zvezi s premoženjsko škodo ter da je na drugi izrecno zavrnilo način izračuna in znesek nepremoženjske škode, ki so ju predlagale tožeče stranke, na koncu pa določilo ta znesek na 20.000 EUR (sodba z dne 8. novembra 2011, Idromacchine in drugi/Komisija, T‑88/09, EU:T:2011:641, točki 74 in 76), je treba ugotoviti, da potrjeno poročilo ni bilo ne nujno ne koristno za namene postopka.
22 Res je, da o neobstoju nujnosti in koristnosti nekega dokaza, predloženega pred Splošnim sodiščem, za namene postopka ni mogoče sklepati zgolj na podlagi tega, da tožeča stranka v določeni točki ni uspela ali da Splošno sodišče ni sprejelo dejstev, ki naj bi jih dokazoval ta dokaz, sicer bi bila stranka kaznovana za to, da je poskusila v celoti izpolniti svojo obveznost dokazati dejstva, ki jih zatrjuje. Vendar v obravnavanem primeru potrditev „tehnično‑računovodskega“ poročila, ki so jo predložile tožeče stranke, Splošnemu sodišču ni omogočila, da mu ne bi bilo treba – v smislu sodne prakse, navedene zgoraj v točki 19 – odrediti priprave izvedenskega mnenja v okviru pripravljalnih pooblastil, ki jih ima na podlagi člena 25 Statuta Sodišča Evropske unije in člena 91 Poslovnika. Iz točk od 104 do 115 sodbe z dne 8. novembra 2011, Idromacchine in drugi/Komisija (T‑88/09, EU:T:2011:641), je namreč razvidno, da je bil razlog, iz katerega je Splošno sodišče zavrnilo trditve tožečih strank glede premoženjske škode, ki naj bi jo dokazovalo potrjeno poročilo, ta, da tožeče stranke niso dokazale vzročne zveze med protipravnim ravnanjem Komisije in zatrjevano škodo. Splošnemu sodišču torej ob neobstoju potrdila, ki so ga predložile tožeče stranke, ne bi bilo treba odrediti priprave izvedenskega mnenja, da bi preverilo podatke, ki so jih predstavile tožeče stranke.
23 Zato stroški, povezani z izvedenskim mnenjem, niso stroški, ki se lahko povrnejo.
24 Poleg tega glede trditve tožečih strank, da je Splošno sodišče, ki so mu predlagale povrnitev stroškov izvedenskega mnenja v okviru povrnitve nastale premoženjske škode, sámo zatrdilo, da se taki stroški, ki jih stranke priglasijo za namene sodnega postopka, ne morejo šteti za del škode, ki bi bila ločena od stroškov postopka (sodba z dne 8. novembra 2011, Idromacchine in drugi/Komisija, T‑88/09, EU:T:2011:641, točka 98), zadostuje ugotovitev, da je Splošno sodišče sicer navedlo, da so stroški izvedenskega mnenja del stroškov postopka, vendar se nikakor ni opredelilo do možnosti njihove povrnitve v smislu člena 140(b) Poslovnika.
25 Na tretjem mestu, stroški komunikacij so načeloma stroški, ki se lahko povrnejo, razen tistih, ki se nanašajo na interne komunikacije med odvetnikoma tožečih strank iz njunih pisarn v Bruslju (Belgija) in Padovi (Italija). Spomniti je namreč treba, da stroški komunikacij med dvema odvetnikoma iste stranke ne morejo biti utemeljeni kot nujni stroški (glej v tem smislu sklep z dne 20. novembra 2012, Al Shanfari/Svet in Komisija, T‑121/09 DEP, neobjavljen, EU:T:2012:607, točka 43 in navedena sodna praksa). Ker te komunikacije niso opredeljene v okviru vseh komunikacij, ki jih navajajo tožeče stranke, je treba očitno dati prednost povrnitvi stroškov komunikacij na pavšalni osnovi, v okviru splošnih stroškov.
26 Na četrtem mestu, stroški fotokopij, na katere se v obravnavanem primeru sklicujejo tožeče stranke, so stroški, ki se lahko povrnejo, česar Komisija ne izpodbija.
27 Na petem mestu, kar zadeva stroške, povezane z obravnavo, je treba po eni strani poudariti, da „nadomestilo stroškov prihoda“ očitno ni nujno, če je nadomestilo za udeležbo na obravnavi upoštevano v okviru nagrad. Po drugi strani se v nasprotju z mnenjem Komisije navzočnost dveh odvetnikov na obravnavi ne zdi pretirana glede na pomen te zadeve, tako da potni stroški in dnevnice, povezani z njuno udeležbo na obravnavi, pomenijo stroške, ki se lahko povrnejo.
28 Na šestem mestu, čeprav so splošni stroški res stroški, ki se lahko povrnejo na podlagi člena 140(b) Poslovnika, je petodstotni delež nagrad odvetnikov tožečih strank v obravnavanem primeru pretiran. V okoliščinah te zadeve se za določitev zneska splošnih stroškov, ki se lahko povrnejo, razen stroškov fotokopij, zdita primerna dva odstotka navedenih nagrad.
Znesek stroškov, ki se lahko povrnejo
29 V zvezi z zneskom stroškov, ki se lahko povrnejo, je treba spomniti, da mora v skladu z ustaljeno sodno prakso Splošno sodišče v primeru neobstoja upoštevnih tarifnih določb Evropske unije prosto presoditi podatke zadeve ter pri tem upoštevati predmet in naravo spora, njegovo pomembnost z vidika prava Unije in zahtevnost primera, obseg dela, ki so ga zaradi sodnega postopka morali opraviti zastopniki ali svetovalci, in ekonomski interes, ki ga ima spor za stranke (sklep z dne 19. decembra 2006, WestLB/Komisija, T‑228/99 DEP, neobjavljen, EU:T:2006:405, točka 61).
30 Na prvem mestu, kar zadeva upoštevne ekonomske interese, njihovega obsega ni mogoče določiti na podlagi skupnega zneska odškodnine, ki ga v postopku v glavni stvari zahtevajo tožeče stranke v okviru odškodninske tožbe, tako kot v obravnavanem primeru. Kot poudarja Komisija, bi namreč tak pristop tožeče stranke lahko spodbudil k vlaganju čezmernih zahtevkov. V obravnavanem primeru je treba glede na okoliščine zadeve šteti, da so imeli upoštevni ekonomski interesi omejen obseg.
31 Na drugem mestu, glede pomembnosti spora, presojane z vidika prava Unije, in njegove zahtevnosti je treba opozoriti, da se je spor nanašal na tožbo za povrnitev škode, ki je bila domnevno povzročena z nezakonitim ravnanjem Komisije, kar je področje, ki je predmet izdatne sodne prakse v zvezi s pogoji, zahtevanimi za nastanek nepogodbene odgovornosti Unije, in na ovrednotenje te škode. Poleg tega je treba navesti, da se ravnanje Komisije ni izpodbijalo glede dejstev, tako da je bil spor omejen na pravno opredelitev tega ravnanja, dokazovanje vzročne zveze in ovrednotenje škode. V teh okoliščinah je treba pomembnost in zahtevnost spora opredeliti kot srednji.
32 Na tretjem mestu, kar zadeva obseg opravljenega dela, omejeni obseg upoštevnih ekonomskih interesov ter srednja stopnja pravne pomembnosti in zahtevnosti spora ne utemeljujeta 486 delovnih ur, za katere odvetnika tožečih strank navajata, da sta jih namenila zadevi v glavni stvari, in Splošnemu sodišču ne omogočata, da bi za objektivno nujen v smislu člena 140(b) Poslovnika štelo celoten znesek 118.700 EUR nagrad, zaračunanih po urnih postavkah, ki ga navajata, saj stroškov usklajevanja dela različnih svetovalcev tožečih strank ni mogoče šteti za nujne stroške, ki jih je treba upoštevati pri izračunu zneska stroškov, ki se lahko povrnejo (glej v tem smislu sklep z dne 20. novembra 2012, Al Shanfari/Svet in Komisija, T‑121/09 DEP, neobjavljen, EU:T:2012:607, točka 30 in navedena sodna praksa).
33 Poudariti je namreč treba, prvič, da se vsota 241 delovnih ur za preučitev zadeve v glavni stvari ter pripravo pooblastila in tožbe zdi pretirana. Ob upoštevanju okoliščin, navedenih v točkah 30 in 31 zgoraj, se skupno 85 delovnih ur zdi primerna ocena časa, ki ga potrebuje izkušen odvetnik na tem področju, da opravi navedene storitve.
34 Drugič, tožeče stranke uveljavljajo štiri delovne ure za pripravo predloga za ponovno preučitev odločbe Splošnega sodišča o predlogu za anonimnost in nerazkritje nekaterih podatkov. Ker so bili v tem predlogu, ki ga je Splošno sodišče zavrnilo, zgolj ponovljeni elementi in trditve, ki jih je vseboval že prvotni predlog za anonimnost, ki je bil podan v tožbi in ga je Splošno sodišče zavrnilo, se temu namenjene delovne ure ne morejo šteti za nujne zaradi postopka pred Splošnim sodiščem.
35 Tretjič, 148 delovnih ur, ki so jih tožeče stranke obračunale za preučitev odgovora na tožbo in pripravo replike, se zdi preveč. Glede na okoliščine, navedene zgoraj v točkah 30 in 31, ter čas, omenjen zgoraj v točki 33, ki se šteje za primeren za preučitev zadeve v glavni stvari ter pripravo pooblastila in tožbe, se skupno 35 delovnih ur zdi primerna ocena časa, ki ga potrebuje izkušen odvetnik na tem področju, da opravi te storitve.
36 Četrtič, tožeče stranke uveljavljajo 20 delovnih ur za preučitev duplike, šest delovnih ur za pogovor s svojimi strankami, dve delovni uri za pripravo predloga za dodaten čas za podajanje navedb, 14 delovnih ur za preučitev poročila za obravnavo in pripravo stališč glede tega poročila ter 47 delovnih ur za pripravo obravnave. Kot je pravilno navedla Komisija, se ta delovni čas v skupnem trajanju 89 ur zdi močno pretiran. Zlasti preučitev duplike in poročila za obravnavo je namreč sestavni del priprave obravnave, pri čemer je zadevno poročilo za obravnavo obsegalo le 13 strani, v njem so bili celovito predstavljeni tožbeni razlogi in trditve strank, s katerimi sta bila odvetnika tožečih strank že dobro seznanjena, obravnava pa ni bila zapletena in je trajala le dve uri, ne da bi bil strankam odobren dodaten čas za podajanje navedb. V teh okoliščinah se skupno 24 delovnih ur zdi primerna ocena časa, ki ga potrebuje izkušen odvetnik na tem področju, da opravi te storitve. Poleg tega je treba kot nujne priznati štiri delovne ure za udeležbo na obravnavi (dve delovni uri za vsakega od dvojice odvetnikov tožečih strank).
37 Petič, poudariti je treba, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Splošno sodišče ni pristojno za določitev nagrade, ki jo morajo stranke plačati svojim odvetnikom, temveč mora določiti znesek, do katerega se lahko za ta plačila zahteva povrnitev stroškov od stranke, ki ji je bilo naloženo plačilo stroškov. Ko Splošno sodišče odloča o predlogu za odmero stroškov, mu torej ni treba upoštevati nacionalne tarife o odvetniških nagradah niti morebitnega dogovora, ki je bil v zvezi s tem sklenjen med zadevno stranko in njenimi zastopniki ali svetovalci (sklepa z dne 8. novembra 1996, Stahlwerke Peine‑Salzgitter/Komisija, T‑120/89 (92), EU:T:1996:161, točka 27, in z dne 10. januarja 2002, Starway/Svet, T‑80/97 DEP, EU:T:2002:1, točka 26).
38 V obravnavanem primeru je razvidno, da so nagrade, ki jih uporabljata odvetnika tožečih strank, v skladu s stopnjo zahtevnosti spora. Tako je postavka, kot je ta, ki jo za opravljeno delo zaračunava W. Viscardini, in sicer 300 EUR na uro, dejansko v skladu s postavko strokovnjaka, ki ima obsežne izkušnje na zadevnem področju. Zaračunavanje dela G. Donàja, in sicer 200 EUR na uro, se prav tako ujema z nagradami, ki jih običajno uporablja odvetnik pomočnik, ki pa ima nekaj izkušenj. Ob upoštevanju sodne prakse, navedene zgoraj v točki 17, je treba torej v obravnavanem primeru za delovne ure, ki se priznavajo kot nujne zaradi postopka pred Splošnim sodiščem, uporabiti enotno postavko 250 EUR na uro.
39 Iz tega sledi, da stroški, katerih povrnitev lahko tožeče stranke zahtevajo od Komisije iz naslova nagrad odvetnikov, znašajo skupno 37.000 EUR, in sicer 21.250 EUR za preučitev zadeve v glavni stvari ter pripravo pooblastila in tožbe, 8750 EUR za preučitev odgovora na tožbo in pripravo replike, 6000 EUR za pripravo obravnave ter 1000 EUR za udeležbo na obravnavi.
40 Na četrtem mestu, stroški fotokopij v višini 411 EUR se ne zdijo pretirani in jih poleg tega Komisija ne izpodbija, tako da jih je treba priznati za nujne zaradi postopka pred Splošnim sodiščem.
41 Na petem mestu, kar zadeva stroške, povezane z obravnavo, ker so – kot navaja Komisija – splošni stroški, razen stroškov fotokopij, predmet pavšalnega povračila, izračunanega z uporabo odstotnega deleža nagrad odvetnikov tožečih strank, ni treba povrniti še „dodatnih stroškov obravnave“, kot to predlagajo tožeče stranke, ne da bi natančneje opredelile naravo teh stroškov. Glede na te okoliščine je treba znesek stroškov, ki se lahko povrnejo iz naslova stroškov, povezanih z obravnavo, določiti na 1082 EUR, pri čemer ta znesek zajema potne stroške in dnevnice obeh odvetnikov tožečih strank.
42 Na šestem mestu, kar zadeva splošne stroške, razen stroškov fotokopij, je treba te stroške, kot je bilo razloženo zgoraj v točki 28, povrniti pavšalno, tako da znašajo 740 EUR ali dva odstotka nagrad odvetnikov tožečih strank, ki se štejejo za nujne zaradi postopka pred Splošnim sodiščem, kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točki 39.
43 Na sedmem mestu, v zvezi s stroški, nastalimi v tem postopku za odmero stroškov, ki jih tožeče stranke ocenjujejo na 5000 EUR (20 delovnih ur, zaračunanih po postavki 250 EUR na uro), je dovolj navesti, da ti stroški niso bili nujni zaradi postopka pred Splošnih sodiščem, saj je Komisija v predhodni fazi ponudila plačilo večjega zneska od tega, ki ga Splošno sodišče šteje za nujen znesek (glej točko 5 zgoraj).
44 Glede na vse navedeno bodo skupni stroški tožečih strank, ki se lahko povrnejo, v zadevi v glavni stvari pravično ocenjeni, če se določijo na 39.233 EUR, in sicer 37.000 EUR za nagrade njihovih odvetnikov v postopku v glavni stvari, 411 EUR za stroške fotokopij, 1082 EUR za stroške, povezane z obravnavo, in 740 EUR za splošne stroške, razen stroškov fotokopij.
45 Od tega skupnega zneska 39.233 EUR se v skladu s sodbo z dne 8. novembra 2011, Idromacchine in drugi/Komisija (T‑88/09, EU:T:2011:641), Komisiji naloži plačilo dveh tretjin ali 26.155 EUR.
Trditev v zvezi s kršitvijo pravice do dostopa do sodišča
46 Tožeče stranke trdijo, da če Splošno sodišče ne bi priznalo možnosti povrnitve stroškov, za katere zatrjujejo, da so jih dejansko imele, bi to pripeljalo do kršitve pravice do dostopa do sodišča, ki je varovana s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter členom 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP). Navajajo, da če bi bil v obravnavanem primeru znesek 20.000 EUR, ki jim ga je Splošno sodišče dodelilo za povrnitev njihove nepremoženjske škode, „nevtraliziran“ s preostalim zneskom stroškov, ki ga morajo nositi same, bi to pomenilo odrekanje sodnega varstva.
47 Komisija zavrača te trditve.
48 Najprej je treba spomniti, da je načelo učinkovitega sodnega varstva splošno načelo prava Unije, ki je danes izraženo v členu 47 Listine o temeljnih pravicah, katerega prvi odstavek določa, da ima vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v tem členu, v njegovem drugem odstavku, ki ustreza členu 6(1) EKČP, pa je določeno, da ima vsakdo pravico, da o njegovi zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče (sodba z dne 28. februarja 2013, Preveritev Arango Jaramillo in drugi/EIB, C‑334/12 RX‑II, EU:C:2013:134, točke od 40 do 42).
49 Tožeče stranke pa v obravnavanem primeru ne trdijo, da se jim je omejevalo uresničevanje pravice do dostopa do sodišča, temveč pravzaprav navajajo, da bi bilo bistvo te pravice izničeno, če bi preostali delež njihovih stroškov v zadevi T‑88/09, ki ga morajo nositi same, presegal znesek odškodnine, ki jim jo je Splošno sodišče prisodilo v tej zadevi, ker bi to povzročilo, da bi ostale brez navedene odškodnine.
50 V zvezi s tem je treba opozoriti, da razen v primeru pravne pomoči, ki v tej zadevi ni upoštevna, stroški zastopanja po odvetniku nastanejo vsaki osebi, ki vloži pravno sredstvo pri sodišču, ki zahteva tako zastopanje, prav tako kot drugi stroški, povezani z uveljavljanjem njenih pravic, kot so stroški, ki nastanejo zaradi pridobivanja potrdil ali izvedenskih mnenj, namenjenih dokazovanju utemeljenosti njenih trditev pred sodiščem. Dejstvo, da je lahko v primeru zgolj delnega uspeha s pravnim sredstvom del teh stroškov primorana nositi stranka, ki ga je vložila, je vsebovano v splošnem pravilu o naložitvi plačila stroškov, ki je izraženo med drugim v členu 87(3) Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991, v skladu s katerim je bilo v takih primerih stroške mogoče razdeliti. Tudi dejstvo, da se lahko nekateri stroški, ki nastanejo stranki, ne priznajo kot stroški, ki se lahko povrnejo, in da jih mora tako nositi navedena stranka, je neločljivo povezano s členom 170 Poslovnika, v skladu s katerim mora v primeru nestrinjanja strank Splošno sodišče določiti stroške, ki se lahko povrnejo. Uporaba teh določb ne more pomeniti kršitve pravice do dostopa do sodišča, in to tudi v primerih, v katerih – tako kot v tej zadevi – preostali znesek stroškov, ki ga mora nositi tožeča stranka, presega znesek, ki ji ga je Splošno sodišče dodelilo v postopku v glavni stvari. Vprašanje preostalega zneska stroškov, ki ga nosi tožeča stranka, je namreč drugačno in ni odvisno od vprašanja, kolikšen znesek je bil v postopku v glavni stvari naložen toženi instituciji.
51 Te ugotovitve ni mogoče ovreči s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice, na katero se sklicujejo tožeče stranke, v kateri je bilo v bistvu ugotovljeno, da uporaba pravil o stroških postopka, zaradi katere je pritožnik ostal brez skoraj celotne odškodnine, ki mu jo je morala plačati država zaradi njegovega nezakonitega pripora, pomeni kršitev njegove pravice do dostopa do sodišča. V zvezi s tem je dovolj poudariti, da je šlo v navedeni zadevi za stroške postopka, plačane državi, ki ji je bilo naloženo, naj pritožniku plača odškodnino, kar je lahko ustvarjalo vtis, da država z eno roko jemlje nazaj tisto, kar je z drugo roko dodelila, da bi povrnila škodo zaradi kršitve EKČP (sodba ESČP z dne 12. julija 2007, Stankov proti Bolgariji, CE:ECHR:2007:0712JUD006849001, točke od 51 do 67). Ker pa je v obravnavanem primeru postopek pred sodišči Unije načeloma brezplačen, morajo tožeče stranke nositi le del nagrad in stroškov svojih odvetnikov, pri čemer gre za zneske, na katerih višino zaradi njihove narave Komisija nima nobenega vpliva.
52 Zato je treba zavrniti argument v zvezi s kršitvijo pravice do dostopa do sodišča.
Predlog za plačilo zamudnih obresti
53 Tožeče stranke predlagajo, naj se znesku stroškov, ki se lahko povrnejo, prištejejo zamudne obresti od razglasitve sklepa ali vsaj od njegove vročitve do datuma dejanskega plačila navedenih stroškov.
54 V zvezi s tem je treba navesti, da ugotavljanje morebitne obveznosti plačila zamudnih obresti in določanje obrestne mere, ki se uporabi, spadata v pristojnost Splošnega sodišča na podlagi člena 170(1) in (3) Poslovnika (sklep z dne 23. maja 2014, Marcuccio/Komisija, T‑286/11 P‑DEP, neobjavljen, EU:T:2014:312, točka 25).
55 V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba v okviru postopka za odmero stroškov predlogu, naj se dolgovani znesek poveča za zamudne obresti, ugoditi za obdobje od datuma vročitve sklepa o odmeri stroškov do datuma dejanskega povračila stroškov (glej sklep z dne 24. oktobra 2011, Marcuccio/Komisija, T‑176/04 DEP II, neobjavljen, EU:T:2011:616, točka 38 in navedena sodna praksa).
56 Ob upoštevanju okoliščin te zadeve Splošno sodišče meni, da je obrestno mero, ki se uporabi, primerno izračunati na podlagi obrestne mere, ki jo ECB uporablja v svojih operacijah glavnega refinanciranja in ki velja prvi koledarski dan meseca, v katerem zapade plačilo, povečane za tri odstotne točke in pol.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)
sklenilo:
1. Skupni znesek stroškov, ki jih Evropska komisija povrne družbi Idromacchine Srl ter Alessandru in Robertu Capuzzu, se določi na 26.155 EUR.
2. Na ta znesek tečejo zamudne obresti od datuma vročitve tega sklepa do datuma plačila celotnega dolgovanega zneska, in sicer po obrestni meri, ki jo Evropska centralna banka uporablja v svojih operacijah glavnega refinanciranja in ki velja prvi koledarski dan meseca, v katerem zapade plačilo, povečani za tri odstotne točke in pol.
V Luxembourgu, 13. januarja 2017