Zadeva T‑39/21
PP in drugi
proti
Evropskemu parlamentu
Sodba Splošnega sodišča (sedmi razširjeni senat) z dne 19. aprila 2023
„Javni uslužbenci – Uradniki – Zdravstvena kriza, povezana s pandemijo covida‑19 – Sklep o odobritvi opravljanja dela na daljavo s krajšim delovnim časom, zaradi skrbi za ožje svojce zunaj kraja zaposlitve – Neobstoj možnosti opravljanja dela na daljavo zunaj kraja zaposlitve s polnim delovnim časom – Nepravilnost predhodnega postopka – Sklep o ugoditvi vlogi za opravljanje dela s krajšim delovnim časom – Neobstoj pravnega interesa – Nedopustnost – Osebni prejemki – Začasna ustavitev izplačila izselitvenega dodatka – Člena 62 in 69 Kadrovskih predpisov – Kršitev člena 4 Priloge VII h Kadrovskim predpisom“
1. Sodni postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Zahteve obličnosti – Označitev predmeta spora – Označitev tožbenih razlogov po vsebini in ne po formalni opredelitvi
(Statut Sodišča, člen 21; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 76(d))
(Glej točki 57 in 58.)
2. Pritožbe uradnikov – Ugovor nezakonitosti – Implicitno podan ugovor – Dopustnost – Pogoji
(člen 277 PDEU; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91)
(Glej točko 58.)
3. Pritožbe uradnikov – Pravni interes – Tožba, s katero tožeča stranka lahko pridobi korist – Tožba zoper akt, s katerim je bilo zahtevku tožeče stranke ugodeno – Nedopustnost – Vloga, podana zaradi izvajanega psihološkega pritiska – Ravnanje institucije, ki nima narave odločanja – Odškodninska tožba – Dopustnost – Pogoji
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90(1))
(Glej točke od 67 do 71.)
4. Evropski parlament – Pristojnosti – Notranja organizacija – Pooblastilo generalnega sekretarja Parlamenta za vodenje sekretariata – Obseg – Pristojnost za sprejetje notranje smernice, ki odstopa od določb Kadrovskih predpisov – Izključitev
(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga VII, člen 4(1); Poslovnik Parlamenta, člen 234(2))
(Glej točko 93.)
5. Uradniki – Osebni prejemki – Izselitveni dodatek – Predmet – Običajno prebivališče v državi članici zaposlitve v referenčnem obdobju – Možnost uprave, da začasno ustavi izplačilo v primeru začasnega izvajanja dela na daljavo zunaj kraja zaposlitve zaradi zdravstvene krize – Izključitev
(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 20 in 69 ter Priloga VII, člen 4(1))
(Glej točke od 94 do 108.)
Povzetek
Generalni sekretar Evropskega parlamenta (v nadaljevanju: generalni sekretar) je marca 2020 zaradi hitrega razvoja pandemije covida‑19 sprejel več notranjih sklepov o delovnih pogojih njegovih uradnikov in uslužbencev. Za sodelavce, katerih fizična prisotnost v prostorih Parlamenta ni bila nujno potrebna, je veljala ureditev obveznega dela na daljavo v višini 70 %, ki se je nato povečala na 100 %.
Generalni sekretar je v zvezi s tem 31. marca 2020 sprejel sklep o začasnem delu s krajšim delovnim časom zunaj kraja zaposlitve iz družinskih razlogov, v odziv na pandemijo covida‑19 (v nadaljevanju: sklep generalnega sekretarja). Iz njega je izhajalo, da zadevni član osebja Parlamenta za obdobje, za katero velja dovoljenje za opravljanje dela s krajšim delovnim časom na podlagi tega sklepa, ne bo prejemal izselitvenega dodatka, določenega v členu 4 Priloge VII h Kadrovskim predpisom za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), do katerega je bil običajno upravičen.
Več uradnikov Parlamenta, ki so zaprosili in pridobili dovoljenje za opravljanje dela s krajšim delovnim časom zunaj kraja zaposlitve na podlagi sklepa generalnega sekretarja, vendar so menili, da so bili k temu prisiljeni, je vložilo tožbo, s katero so v bistvu predlagali razglasitev ničnosti sklepov, s katerimi jim je bilo izdano to dovoljenje, in sklepov, s katerimi je bilo v zadevnem obdobju začasno ustavljeno izplačilo izselitvenega dodatka.
Splošno sodišče, ki je odločalo v razširjenem senatu, je tožbi delno ugodilo in sklepe o začasni ustavitvi izplačila izselitvenega dodatka razglasilo za nične, ker nimajo pravne podlage. Splošno sodišče se je v sodbi prvič izreklo o možnosti začasne ustavitve izplačila izselitvenega dodatka uradnikom in uslužbencem, ki v izjemnih okoliščinah, ki jih je povzročila pandemija covida‑19, začasno ne bi več prebivali v kraju njihove zaposlitve, in v tem okviru prvič razlagalo člen 20 Kadrovskih predpisov, ki določa obveznost takega prebivališča.
Presoja Splošnega sodišča
Na prvem mestu, Splošno sodišče je v zvezi z dopustnostjo predlogov za razglasitev ničnosti sklepov o odobritvi dela s krajšim delovnim časom preučilo pravni interes tožečih strank z vidika svoje sodne prakse, v skladu s katero mora razglasitev ničnosti izpodbijanega akta osebi, ki vloži tožbo, zagotoviti korist.
V obravnavanem primeru so bili zadevni sklepi sprejeti na podlagi vlog tožečih strank, da bi se lahko pridružile svojcem zunaj kraja zaposlitve. Ker je Parlament zadevnim tožečim strankam ugodil, slednje niso imele interesa, da bi predlagale razglasitev ničnosti sklepov o odobritvi dela s krajšim delovnim časom, tako da je treba njihove predloge v zvezi s tem zavreči kot nedopustne.
Čeprav je v zvezi s tem res, da ni obstajal noben sklep generalnega sekretarja Parlamenta, na podlagi katerega bi bila uradnikom dana možnost, da vložijo vlogo za delo s polnim delovnim časom zunaj kraja zaposlitve, pa so tožeče stranke imele možnost, da pri organu za imenovanja (OI) na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov vložijo izrecno zahtevo v tem smislu in pri tem navedejo posebne razloge za svojo zahtevo.
Čeprav tožeče stranke Parlamentu želijo očitati, da je v zvezi z njimi izvajal psihološki pritisk, da bi predlagale uporabo sklepa generalnega sekretarja z dne 31. marca 2020, naj bi bil tak pritisk ravnanje Parlamenta, ki nima narave odločbe, ki bi jo lahko tožeče stranke izpodbijale v okviru odškodninske tožbe, ob spoštovanju predhodnega postopka iz člena 90 Kadrovskih predpisov.
Na drugem mestu, glede predlogov za razglasitev ničnosti sklepov o začasni ustavitvi izplačila izselitvenega dodatka, je Splošno sodišče ugotovilo, da je začasna ustavitev izplačila tega dodatka, ki je določena v sklepu generalnega sekretarja, v nasprotju s členom 4(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom.
Namen izselitvenega dodatka iz člena 69 Kadrovskih predpisov, za katerega priznanje so pogoji določeni v členu 4(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom, je nadomestiti stroške in posebne neugodnosti zaradi zaposlitve pri Uniji uradnikom, ki se morajo zaradi tega preseliti iz države stalnega prebivališča v državo, kjer opravljajo delo, ter se vključiti v novo okolje. Dodeli se za nadomestitev izdatkov in nevšečnosti, ki izhajajo iz dejstva, da je uslužbenec oddaljen od svojega kraja izvora in da na splošno vzdržuje družinska razmerja v svoji regiji izvora. V zvezi s tem izplačilo izselitvenega dodatka nikakor ne izgubi svojega smisla, kadar uradnik v izjemnih okoliščinah, povezanih s pandemijo covida‑19, dela zunaj kraja svoje zaposlitve v kratkem obdobju, v katerem še naprej nosi stroške, povezane s svojim prebivališčem v navedenem kraju zaposlitve, kot so najemnina ali povračilo kredita, računi za energijo, vodo ali vzdrževanje solastnine. V takih okoliščinah ti stroški ostanejo njegovo breme, ker je dovoljenje za opravljanja dela zunaj kraja zaposlitve začasno in ker trajanja tega dovoljenja nihče ne more predvideti.
Dodelitev izselitvenega dodatka v skladu s členom 4(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom je sicer neločljivo povezana z obveznostjo v zvezi s prebivališčem uradnikov Unije, določeno v členu 20 Kadrovskih predpisov, v skladu s katerim, na eni strani, morajo vsi uradniki stanovati v kraju zaposlitve ali v taki oddaljenosti od njega, ki še omogoča neovirano opravljanje dela, in, na drugi strani, uradnik obvesti OI o svojem naslovu in mu nemudoma sporoči vsako spremembo tega naslova.
Vendar je treba člen 20 Kadrovskih predpisov razlagati v povezavi s členom 55(1) Kadrovskih predpisov, v skladu s katerim so aktivno zaposleni uradniki ves čas na razpolago svoji instituciji. Iz tega izhaja, da mora uradnik, ki ne prebiva v kraju njegove zaposlitve, vseeno imeti možnost, da kadar koli pride na kraj opravljanja dela v skladu s pravili o organizaciji dela, ki veljajo zanj, da bi tam opravljal naloge, ki so mu dodeljene v interesu službe. Vendar v izjemnih okoliščinah, povezanih s pandemijo covida‑19, kadar se interna pravila v zvezi z delom na daljavo in fizično prisotnostjo zaposlenih v prostorih zadevne institucije začasno niso več uporabljala, in v katerih so vsi zaposleni, katerih prisotnost se ni štela za nujno potrebno, obvezno s polnim delovnim časom opravljali delo na daljavo, nespoštovanje obveznosti prebivanja v kraju zaposlitve ne more upravičiti prekinitve izplačila izselitvenega dodatka.
Poleg tega Kadrovski predpisi ne vsebujejo nobene določbe, ki bi določala možnost, da institucija, organ, oziroma urad ali agencija Unije začasno prekine izplačilo izselitvenega dodatka, niti v izjemnih okoliščinah, kot so tiste, povezane s pandemijo covida‑19. Splošno sodišče je zato takšno začasno ustavitev izplačila izselitvenega dodatka, določeno v sklepu generalnega sekretarja, razglasilo za nezakonito.