SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
ANTHONYJA COLLINSA,
predstavljeni 16. decembra 2021(1)
Zadeva C‑279/20
Bundesrepublik Deutschland (Pravica otroka, ki je postal polnoleten, do združitve družine)
proti
XC,
ob udeležbi
Landkreis Cloppenburg
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Nemčija))
„Predhodno odločanje – Pravica do združitve družine – Direktiva 2003/86/ES – Člen 4(1), prvi pododstavek, točka (c) – Pravica begunca do združitve družine s svojimi mladoletnimi otroki – Otrok, ki je ob starševi vložitvi prošnje za azil star manj kot 18 let, vendar polnoleten, ko je staršu priznan azil in dodeljeno dovoljenje za začasno prebivanje kot beguncu – Trenutek, ki je odločilen za presojo, ali je zadevna oseba ‚mladoletnik‘ – Člen 16(1)(b) – Kazni in pritožbe – Pojem resničnega ‚družinskega življenja‘“
I. Uvod
1. Kateri trenutek je treba upoštevati za presojo statusa mladoletnega otroka begunca za namene uveljavljanja pravice do združitve družine, ki jo zagotavlja Direktiva Sveta 2003/86 z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine?(2) Če je mladoletni otrok, ki se želi pridružiti svojemu sponzorju, živel v tretji državi in je postal polnoleten, katere zahteve se lahko določijo za ugotavljanje obstoja resničnega družinskega življenja za namene člena 16(1)(b) navedene direktive? Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Nemčija) s predlogom za sprejetje predhodne odločbe z dne 23. aprila 2020, vloženim v tajništvu Sodišča 26. junija 2020, poskuša dobiti odgovore na ti vprašanji.
II. Pravni okvir
A. Pravo EU
Direktiva 2003/86
2. Člen 3(2) Direktive 2003/86 določa:
„Ta direktiva se ne uporablja, če:
(a) sponzor prosi za priznanje statusa begunca in njegova prošnja še ni bila dokončno rešena;
[…]“.
3. Člen 4 Direktive 2003/86 določa:
„1. Države članice na podlagi te direktive in v skladu s pogoji, določenimi v Poglavju IV in členu 16, dovolijo vstop in bivanje naslednjim družinskim članom:
[…]
(c) mladoletnim otrokom, vključno s posvojenimi otroki sponzorja, če ima sponzor skrbništvo nad otroki in te otroke vzdržuje. Države članice lahko dovolijo združitev otrok, za katere je skrbništvo deljeno, pod pogojem, da drugi skrbnik za to da svoje soglasje;
[…]“.
4. Člen 16 Direktive 2003/86 določa:
„1. Države članice lahko v naslednjih okoliščinah zavrnejo prošnjo za vstop in bivanje zaradi združitve družine ali, če je ustrezno, prekličejo ali ne podaljšajo dovoljenja za prebivanje za družinskega člana:
[…]
(b) če sponzor in njegovi družinski člani ne živijo ali ne živijo več v resničnem zakonskem ali družinskem življenju;
[…]“.
B. Nemško pravo
5. Po navedbah predložitvenega sodišča se pogoji za pravico do združitve družine na podlagi nemškega prava presodijo, ko družinski član pri zunanjem predstavništvu v tretji državi, v kateri prebiva, vloži prošnjo za izdajo nacionalnega vizuma zaradi združitve družine.
6. Člen 6 Gesetz über den Aufenthalt, die Erwerbstätigkeit und die Integration von Ausländern im Bundesgebiet (zakon o prebivanju, delu in vključevanju tujcev na zveznem ozemlju) z dne 25. februarja 2008(3), nazadnje spremenjen s členom 4b zakona z dne 17. februarja 2020(4) (v nadaljevanju: AufenthG), naslovljen „Vizumi“, določa:
„[…]
(3) Za prebivanje za daljše obdobje je potreben vizum za zvezno ozemlje (nacionalni vizum), ki mora biti izdan pred vstopom na to ozemlje. Za izdajo vizuma se uporabljajo predpisi, ki urejajo dovoljenje za prebivanje, modro karto EU, dovoljenje za prebivanje z namenom premestitve znotraj podjetja, dovoljenje za naselitev in dovoljenje za stalno prebivanje v Evropski uniji. […]“.
7. Člen 32 AufenthG, naslovljen „Pravica otroka do združitve družine“, določa:
„(1) Mladoletnemu samskemu otroku tujca se izda dovoljenje za začasno prebivanje, če imajo starši ali tisti od staršev, ki edini izvaja starševsko skrb nad otrokom, eno od teh dovoljenj za prebivanje:
[…]
2. dovoljenje za začasno prebivanje na podlagi člena 25(1) ali (2), prvi stavek, prvi primer
[…]“.
8. Člen 25 AufenthG, naslovljen „Prebivanje iz humanitarnih razlogov“, določa:
„[…]
(2) Tujcu se izda dovoljenje za začasno prebivanje, če mu je zvezni urad za migracije in begunce priznal status begunca v smislu člena 3(1) Asylgesetz [(v nadaljevanju: zakon o azilu)] ali subsidiarno zaščito v smislu člena 4(1) zakona o azilu.“
III. Dejansko stanje v postopku v glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
9. XC (v nadaljevanju tudi: tožeča stranka), rojena 1. januarja 1999, je sirska državljanka. XC že več let živi v Turčiji.
10. Njena mati je umrla. Njen oče je leta 2015 vstopil na ozemlje Nemčije in aprila 2016 vložil uradno prošnjo za azil. Bundesamt für Migration und Flüchtlinge (zvezni urad za migracije in begunce, Nemčija) mu je julija 2017 priznal status begunca. Landkreis Cloppenburg (okrožje Cloppenburg, Nemčija) mu je septembra istega leta na podlagi člena 25(2) AufenthG izdalo dovoljenje za prebivanje, ki velja tri leta.
11. Tožeča stranka je 10. avgusta 2017 pri generalnem konzulatu Zvezne republike Nemčije v Istanbulu, Turčija (v nadaljevanju: generalni konzulat), vložila prošnjo za izdajo nacionalnega vizuma zaradi pravice vzdrževanih družinskih članov do združitve družine z namenom pridružitve svojemu očetu, ki živi v Nemčiji. Generalni konzulat je z odločbo z dne 11. decembra 2017 prošnjo tožeče stranke in pritožbo zoper to odločbo o zavrnitvi zavrnil. Po njegovem mnenju pogoji iz člena 32 AufenthG niso bili izpolnjeni, ker je bila tožeča stranka polnoletna. Poleg tega naj njen oče, v trenutku ko je tožeča stranka postala polnoletna, še ne bi pridobil dovoljenja za začasno prebivanje kot begunec. Po mnenju generalnega konzulata se sicer lahko pravica polnoletnih otrok do združitve družine v primeru izrednih težav dovoli na podlagi diskrecijske določbe v skladu s členom 36(2) AufenthG, vendar naj takih izrednih težav v obravnavani zadevi ne bi bilo, saj naj ne bi nič kazalo na to, da tožeča stranka v Turčiji ne more živeti samostojno.
12. Verwaltungsgericht (upravno sodišče, Nemčija) je s sodbo z dne 12. marca 2019 toženi stranki, Bundesrepublik Deutschland (Zvezna republika Nemčija, v nadaljevanju: tožena stranka), naložilo, naj tožeči stranki izda vizum zaradi pravice vzdrževanih družinskih članov do združitve družine.
13. Verwaltungsgericht (upravno sodišče, Nemčija) je ugotovilo, da je treba tožečo stranko šteti za mladoletno v smislu člena 32(1) AufenthG, kakor se razlaga ob upoštevanju prava EU. Po trditvah navedenega sodišča za presojo mladoletnosti ni upošteven datum, ko je tožeča stranka vložila prošnjo za vizum zaradi pravice vzdrževanih družinskih članov do združitve družine, ampak datum, ko je njen oče vložil prošnjo za azil. Verwaltungsgericht (upravno sodišče) je menilo, da se je sodba Sodišča z dne 12. aprila 2018, A in S(5), nanašala na dejansko stanje, ki je obratno od dejanskega stanja, ki ga je obravnavalo, in sicer na pravico otroka do združitve družine z namenom pridružitve starša, ki je begunec. Ob upoštevanju navedene sodbe je Verwaltungsgericht (upravno sodišče) člen 4(1), prvi pododstavek, točka (b), Direktive 2003/86 razlagalo tako, da je treba otroka sponzorja šteti za mladoletnega, če je bil mladoleten, ko je sponzor vložil prošnjo za azil. Navedlo je tudi, da je priznanje statusa begunca ugotovitveni akt. Polni učinek pravice do združitve družine naj bi bil ogrožen in načeli pravne varnosti in enakega obravnavanja bi bili kršeni, če bi se za namene člena 4(1), prvi pododstavek, točka (b), Direktive 2003/86 za presojo mladoletnosti upošteval datum vložitve prošnje za vizum. Verwaltungsgericht (upravno sodišče) je navedlo še, da je tožeča stranka svojo prošnjo za vizum vložila v treh mesecih od priznanja statusa begunca sponzorju, kot je Sodišče zahtevalo v sodbi A in S.
14. Tožena stranka v reviziji pred predložitvenim sodiščem trdi, da je Verwaltungsgericht (upravno sodišče) napačno razlagalo, kdaj se presoja mladoletnost za namene člena 32(1) AufenthG. V skladu z nacionalno sodno prakso naj bi bil odločilen datum vložitve prošnje za izdajo vizuma zaradi združitve družine. Tožena stranka meni, da je sodba A in S temeljila na drugačnem dejanskem stanju in drugi pravni podlagi iz Direktive 2003/86. Tožena stranka dalje trdi, da se preudarki glede razlage člena 2(f) Direktive 2003/86 v sodbi A in S ne uporabljajo za razlago člena 4(1), prvi pododstavek, točka (b), te direktive, saj ta določba izrecno napotuje na pravo držav članic.
15. Po mnenju Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče) tožeča stranka na podlagi nacionalnega prava nima pravice do izdaje vizuma zaradi pravice vzdrževanih družinskih članov do združitve družine z namenom pridružitve svojemu očetu.(6) Da bi tožeča stranka pridobila tak vizum, mora dokazati, da se lahko neposredno sklicuje na člen 4(1), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2003/86. Predložitveno sodišče zato sprašuje, ali je treba člen 4(1) Direktive 2003/86 razlagati ob upoštevanju sodbe A in S, ki je temeljila na členu 2(f) Direktive 2003/86 v povezavi z njenim členom 10(3)(a). Zlasti se želi prepričati, ali je ob upoštevanju navedene sodbe in za namene združitve družine z namenom pridružitve družinskemu članu, ki mu je priznan status begunca, otrok mladoleten, če je bil mladoleten v trenutku, ko je begunec vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče) je negotovo glede tega, ali je bil odločilni dejavnik v sodbi A in S posebno varstvo mladoletnikov brez spremstva(7) ali ugodnejša obravnava vseh beguncev v skladu z uvodno izjavo 8 Direktive 2003/86, in torej glede tega, ali se ugotovitve iz te sodbe uporabljajo za pravico otroka do združitve družine z namenom pridružitve polnoletnemu beguncu.
16. V zvezi z drugim vprašanjem, predložitveno sodišče prosi za nekatera pojasnila o tem, kaj je resnično družinsko življenje za namene člena 16(1)(b) Direktive 2003/86. Zgolj formalne zakonske ali družinske vezi morda same po sebi ne zadostujejo za utemeljitev pravice do združitve družine, saj je namen prošnje za združitev družine tudi začetek dejanskega zakonskega oziroma – v tem primeru – družinskega življenja v državi članici, v kateri prebiva sponzor. Natančneje, predložitveno sodišče prosi za pojasnila glede tega, kako natančno je treba pred prvo odločitvijo o prošnji za združitev družine preveriti namen prosilca, da se začne resnično družinsko življenje, in glede tega, ali na to odločitev kakor koli vpliva dejstvo, da je otrok medtem že postal polnoleten. Če se mladoletni otroci pridružijo staršu, ki je sponzor, predložitveno sodišče navaja, da se brez dodatnih podatkov ali poizvedovanj domneva, da je ta združitev namenjena (ponovnemu) začetku dejanskega družinskega življenja v zadevni državi članici. Ali taka „avtomatika“ velja tudi za otroke, ki so ob odločanju o prošnji za združitev družine že polnoletni, vendar so – ker se za presojo mladoletnosti upošteva datum v preteklosti – kljub temu še zajeti s členom 4(1), prvi pododstavek, točke od (b) do (d), Direktive 2003/86?
17. V teh okoliščinah je Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba [člen 4(1), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2003/86] razlagati tako, da je otrok sponzorja, ki mu je bil priznan status begunca, mladoleten v smislu te določbe tudi, če je bil, ko je sponzor vložil prošnjo za azil, mladoleten, vendar je že pred priznanjem statusa begunca sponzorju in vložitvijo prošnje za združitev družine postal polnoleten?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen:
Katere zahteve morajo biti v takem primeru izpolnjene, da gre za resnično družinsko življenje v smislu člena 16(1)(b) [Direktive 2003/86]?
(a) Ali za to zadostuje pravno razmerje starši-otrok ali je potrebno tudi dejansko družinsko življenje?
(b) Če je potrebno tudi dejansko družinsko življenje: kako intenzivno mora biti? Ali zadostujejo na primer priložnostni ali redni obiski, ali je potrebno življenje v skupnem gospodinjstvu ali pa je poleg tega potrebna skupnost, namenjena medsebojni pomoči, katere člani so odvisni drug od drugega?
(c) Ali je pogoj za pridružitev otroka, ki še prebiva v tretji državi in je vložil prošnjo za združitev s staršem, ki mu je priznan status begunca, vmes pa je postal polnoleten, predvidevanje, da se bo družinsko življenje v zadevni državi članici po vstopu (ponovno) začelo na način, ki se zahteva v skladu z odgovorom na drugo vprašanje, točka (b)?“
IV. Postopek pred Sodiščem
18. Italijanska vlada in Evropska komisija sta predložili pisni stališči.
19. Na podlagi sklepa predsednika Sodišča z dne 3. avgusta 2020 je bilo predložitvenemu sodišču zastavljeno vprašanje, ali glede na sodbo z dne 16. julija 2020, État belge (Združitev družine – mladoletni otrok),(8) vztraja pri predlogu za sprejetje predhodne odločbe. Predložitveno sodišče je s sklepom z dne 8. septembra 2020 potrdilo, da pri predlogu za sprejetje predhodne odločbe vztraja, saj naj se z omenjeno sodbo ne bi zadostno odgovorilo na vprašanji, zastavljeni v obravnavani zadevi.
20. Po mnenju predložitvenega sodišča je sicer v sodbi État belge med drugim navedeno, da je treba člen 4(1), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2003/86 razlagati tako, da se za datum, na katerega se ugotavlja, ali je neporočen državljan tretje države ali begunec mladoletni otrok, šteje datum, ko se vloži prošnja za vstop in prebivanje zaradi združitve družine za mladoletne otroke, in ne datum, ko pristojni organi zadevne države članice odločijo o tej prošnji, vendar v tej sodbi ni navedeno, ali Sodišče meni, da bi se lahko uporabil zgodnejši datum, tj. datum vložitve prošnje za azil, saj to vprašanje za izid omenjenega postopka ni odločilno. Sodišče je v svoji predhodni sodbi A in S navedlo, da je upoštevni datum za presojo mladoletnosti zaradi združitve družine datum, ko je mladoletnik brez spremstva vložil prošnjo za vizum, in ne datum, ko je bila vložena prošnja za vstop in prebivanje. Poleg tega je Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče) navedlo, da s sodbo État belge ni bilo odgovorjeno na drugo vprašanje, ki ga je postavilo v tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe.
21. V skladu s členom 61(1) Poslovnika Sodišča Evropske unije je Sodišče s sklepom z dne 11. maja 2021 nemško vlado pozvalo, naj pisno navede, ali meni, da je sodba A in S upoštevna za odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje. Nemška vlada je odgovor na to vprašanje v sodnem tajništvu Sodišča vložila 21. junija 2021.
22. Nemška vlada meni, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso predložitvenega sodišča za presojo tega, ali je otrok mladoleten, upošteven datum vložitve prošnje za vizum. Rešitev, ki jo je Sodišče sprejelo v sodbi État belge, je torej enaka kot rešitev, ki jo določa nemško pravo. Poleg tega mora tak status mladoletnika obstajati tudi v trenutku, ko se staršu izda dovoljenje za prebivanje, ki je podlaga za pravico do združitve družine. Vendar je po trditvah nemške vlade Sodišče v sodbi A in S presodilo, da je treba mladoletnost presojati ob vložitvi prošnje za azil. To, da so otroci pozneje, še pred vložitvijo prošnje za vizum, postali polnoletni, načeloma ni bilo pomembno. Nemška vlada se zato pridružuje stališču predložitvenega sodišča, da je ob upoštevanju sodb A in S ter État belge odgovor na prvo vprašanje negotov.
V. Preučitev vprašanj za predhodno odločanje
A. Prvo vprašanje
23. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 4(1), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2003/86(9) razlagati tako, da je odločilni datum za ugotavljanje, ali je otrok sponzorja, ki mu je bil priznan status begunca, mladoleten otrok za namene te določbe, datum, ko je sponzor(10) vložil prošnjo za azil,(11) ne glede na to, ali je ta otrok pozneje postal polnoleten, preden je bil sponzorju priznan status begunca in preden je bila vložena prošnja za združitev družine.
1. Uvodne ugotovitve
24. V členu 1 Direktive 2003/86 je določeno, da je njen namen določiti pogoje za uveljavljanje pravice do združitve družine za državljane tretjih držav, ki zakonito prebivajo na ozemlju držav članic.
25. Glede na uvodno izjavo 2 omenjene direktive je treba ukrepe, ki se nanašajo na združitev družine, sprejeti v skladu z obvezo, da se družina varuje in družinsko življenje spoštuje, kar je poudarjeno v mnogih aktih mednarodnega prava. Poleg tega je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso določbe Direktive 2003/86 razlagati in uporabljati ob upoštevanju člena 7 ter člena 24(2) in (3) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). To je razvidno tudi iz uvodne izjave 2 in člena 5(5) te direktive, ki državam članicam nalagata, da morajo pri obravnavanju prošenj za združitev družine upoštevati interese zadevnih otrok in ob skrbi za spodbujanje družinskega življenja. Sodišče je poudarilo, da člen 24(2) Listine določa, da se morajo pri vseh ukrepih, ki se nanašajo na otroke, zlasti pri ukrepih, ki jih države članice sprejmejo pri uporabi Direktive 2003/86, upoštevati predvsem koristi otroka.(12)
26. Prav tako v skladu z ustaljeno sodno prakso člen 4(1) Direktive 2003/86 državam članicam nalaga natančne pozitivne obveznosti, ki jim ustrezajo jasne subjektivne pravice, ker od njih zahteva, naj v primerih, ki jih določa navedena direktiva, dovolijo združitev nekaterih članov sponzorjeve družine, ne da bi imele glede tega polje proste presoje.(13)
27. Člen 4(1), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2003/86, ki je predmet tega predloga za sprejetje predhodne odločbe, tako med drugim določa, da države članice dovolijo vstop in bivanje mladoletnim otrokom sponzorja, če ima sponzor skrbništvo nad otroki in te otroke vzdržuje, pri čemer je treba upoštevati poglavje IV te direktive, ki določa več zahtev za uveljavljanje pravice do združitve družine,(14) in člen 16 te direktive. V skladu s členom 4(1), drugi pododstavek, Direktive 2003/86 mora biti starost mladoletnih otrok pod mejo polnoletnosti, ki jo določa zakon zadevne države članice, in ne smejo biti poročeni.
28. Sodišče je v sodbi État belge odločilo, da člen 4(1), drugi pododstavek, Direktive 2003/86 niti ne določa natančno trenutka, v katerem je treba presoditi izpolnjevanje pogoja glede mladoletnosti otrok, niti glede tega ne napotuje na pravo držav članic. Člen 4(1), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2003/86 je treba zato razlagati avtonomno in enotno v celotni Evropski uniji. Države članice ne morejo prosto določiti trenutka, na katerega se je treba sklicevati pri presoji starosti prosilca za namene navedene določbe.(15)
29. Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe je razvidno, da nemško pravo sicer ne zahteva, da mora biti otrok mladoleten ob sprejetju odločitve o prošnji za združitev družine, vendar mora biti mladoleten ob vložitvi prošnje za vizum zaradi združitve družine in takrat, ko se staršu izda dovoljenje za prebivanje, ki je podlaga za pravico do združitve družine.
30. Po nemškem pravu je tako morala biti XC mladoletna 10. avgusta 2017, ko je pri generalnem konzulatu vložila prošnjo za vizum, in septembra 2017, ko je bilo njenemu očetu izdano dovoljenje za prebivanje na podlagi člena 25(2) AufenthG. Ker je bila XC rojena 1. januarja 1999, ni bila mladoletna na nobenega od teh datumov. Bila pa je mladoletna, ko je njen oče aprila 2016 vložil uradno prošnjo za azil. V postopku pred predložitvenim sodiščem je lahko uspešna le, če se lahko sklicuje na člen 4(1), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2003/86, v smislu, da se njena mladoletnost ugotavlja na datum, ko je njen oče vložil prošnjo za azil.
31. V zadevnem postopku se zato zastavlja vprašanje, kdaj se na podlagi člena 4(1), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2003/86 ugotavlja mladoletnost otroka prosilca za azil, ki mu je bil pozneje priznan status begunca.
32. Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, moramo preučiti zadevne ugotovitve v sodbah A in S ter État belge, na katere se predložitveno sodišče obsežno sklicuje. Na podlagi pisnih stališč in odgovorov na vprašanja, predložena Sodišču, je mogoče dobiti vtis, da ti zadevi v najboljšem primeru temeljita na drugačnem dejanskem stanju/ali pravnih določbah, zaradi česar nastanejo različne pravne posledice, ali pa v najslabšem primeru nedosledne pravne posledice.
2. Sodba A in S
33. Hči A in S je kot mladoletnica brez spremstva prispela na Nizozemsko, kjer je zaprosila za azil. Preden ji je bilo izdano dovoljenje za prebivanje na podlagi azila, je postala polnoletna. V dveh mesecih po priznanju azila je vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za njene starše in tri mladoletne brate zaradi združitve družine. Nizozemski organi so njeno prošnjo za združitev družine zavrnili z obrazložitvijo, da ob vložitvi te prošnje ni bila mladoletna.
34. Predložitveno sodišče v navedeni zadevi je prosilo za razlago člena 2(f) Direktive 2003/86(16), v katerem je opredeljen pojem „mladoletniki brez spremstva“, ki je uporabljen v členu 10(3)(a) te direktive. Člen 10(3)(a) Direktive 2003/86 v bistvu določa, da če je begunec „mladoletnik brez spremstva“, države članice dovolijo vstop in prebivanje zaradi združitve družine z njegovimi sorodniki v prvem kolenu v ravni črti brez uporabe pogojev, določenih v členu 4(2)(a) te direktive. Sodišču je bilo v bistvu zastavljeno vprašanje, ali je treba člen 2(f) Direktive 2003/86 razlagati tako, da je treba za mladoletnika v smislu te določbe šteti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki sta bila ob vstopu na ozemlje države članice in ob vložitvi prošnje za azil v tej državi stara manj kot 18 let, vendar sta med azilnim postopkom postala polnoletna in jima je bil nato priznan azil z učinkom za nazaj od datuma vložitve prošnje.
35. Sodišče je na to vprašanje odgovorilo pritrdilno.
36. Sodišče je po tem, ko je poudarilo, da se niti člen 2(f) niti člen 10(3)(a) Direktive 2003/86 ne sklicujeta na nacionalno pravo, zato ju je treba razlagati avtonomno in enotno v celotni Uniji, presodilo, da člen 10(3)(a) Direktive 2003/86 državam članicam nalaga natančno pozitivno obveznost, ki ji ustreza jasno opredeljena pravica. V primeru, ki ga določa ta določba, morajo države članice odobriti združitev družine s sorodniki sponzorja v prvem kolenu v ravni črti, pri tem pa nimajo polja proste presoje.(17) Poleg tega je Sodišče ugotovilo, da se z Direktivo 2003/86 ne uresničuje zgolj na splošno cilj spodbujanja združitve družine in odobritve varstva državljanom tretjih držav, zlasti mladoletnikom, temveč je namen njenega člena 10(3)(a) posebej zagotoviti tudi večje varstvo tistim beguncem, ki so mladoletniki brez spremstva.(18) Čeprav v Direktivi 2003/86 ni izrecno določeno, do katerega trenutka je treba zadevno osebo šteti za mladoletnika, da bi se ji lahko priznala pravica do združitve družine iz njenega člena 10(3)(a), je Sodišče menilo, da iz namena te določbe in tega, da v njej ni nikakršnega sklica na nacionalno pravo v zvezi s tem, izhaja, da določitev tega trenutka ne more biti prepuščena presoji posamezne države članice.(19)
37. Sodišče je po tem, ko je priznalo, da za možnost prosilca za azil, da vloži prošnjo za združitev družine na podlagi Direktive 2003/86, v skladu z njenim členom 3(2)(a) velja pogoj, da je bila njegova prošnja za azil že dokončno pozitivno rešena,(20) poudarilo, da je priznanje statusa begunca ugotovitveni akt(21) ter da ima kateri koli državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki sta vložila prošnjo za mednarodno zaščito in izpolnjujeta vsebinske pogoje iz poglavja III Direktive 2011/95, subjektivno pravico do tega, da se jima ta status prizna pred sprejetjem katere koli formalne odločitve v zvezi s tem. Sodišče je zato med drugim menilo, da bi bil, če bi bila pravica do združitve družine iz člena 10(3)(a) Direktive 2003/86 odvisna od trenutka, ko pristojni nacionalni organ formalno sprejme odločbo, s katero zadevni osebi prizna status begunca, in zato od večje ali manjše hitrosti, s katero ta organ obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ogrožen polni učinek te določbe. To naj ne bi bilo v nasprotju zgolj s ciljem te direktive, ki je spodbujanje združitve družine in v zvezi s tem odobritev posebnega varstva beguncem, zlasti mladoletnikom brez spremstva, temveč tudi z načeloma enakega obravnavanja in pravne varnosti.(22)
38. Če pa se po mnenju Sodišča kot trenutek, na katerega se je treba sklicevati pri presoji starosti begunca za namene uporabe člena 10(3)(a) Direktive 2003/86, šteje datum, ko je hči A in S vložila prošnjo za mednarodno zaščito, se s tem omogoča zagotovitev enakega in predvidljivega obravnavanja vseh prosilcev, ki so s časovnega vidika v enakem položaju, s čimer se zagotovi, da je uspeh prošnje za združitev družine v glavnem odvisen od okoliščin, ki jih je mogoče pripisati prosilcu, ne pa upravi, kot je trajanje obravnave prošnje za mednarodno zaščito ali prošnje za združitev družine.(23) Sodišče je tako presodilo, da mora biti prošnja za združitev družine, oblikovana na podlagi člena 10(3)(a) navedene direktive, načeloma v teh okoliščinah vložena v roku treh mesecev od dneva, ko je bil zadevnemu mladoletniku priznan status begunca.(24)
3. Sodba État belge
39. V točki 47 sodbe État belge, ki se je nanašala na mladoletnost otrok begunca, je Sodišče med drugim podalo razlago člena 4(1), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2003/86, tj. določbe, na katero se nanaša prvo vprašanje predložitvenega sodišča.
40. V tej zadevi je Sodišče presodilo, da se za datum, na katerega se je treba sklicevati pri ugotavljanju, ali je neporočen državljan tretje države oziroma oseba brez državljanstva mladoletni otrok, šteje datum, ko se vloži prošnja za vstop in prebivanje zaradi združitve družine za mladoletne otroke, in ne datum, ko se odloči o tej prošnji. Če bi se za datum, na katerega se je treba sklicevati pri ugotavljanju starosti prosilca za namene uporabe člena 4(1), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2003/86, štel datum, ko pristojni organ zadevne države članice odloči o prošnji za vstop na ozemlje te države in prebivanje na njem zaradi združitve družine, to po mnenju Sodišča ne bi bilo v skladu s cilji, ki se uresničujejo z navedeno direktivo, niti z zahtevami, ki izhajajo iz člena 7 in člena 24(2) Listine. V tem primeru namreč pristojni nacionalni organi in sodišča ne bi bili spodbujeni, naj prošnje mladoletnikov obravnavajo z nujnostjo, potrebno za upoštevanje njihove ranljivosti, tako da bi ti organi in sodišča lahko ogrozili pravico teh mladoletnikov do združitve družine.(25)
41. Iz tega izhaja, da se Sodišče ni strinjalo, da je mogoče pravico do združitve družine v zvezi z mladoletnimi otroki državljanov tretjih držav ali beguncev zanikati ali zmanjšati, ker je med vložitvijo prošnje za združitev družine in sprejetjem odločbe pristojnih nacionalnih organov ali sodišč o tej prošnji preteklo določeno obdobje.(26)
4. Analiza in uporaba sodne prakse za dejansko stanje v sporu o glavni stvari
42. Iz sodb A in S ter État belge izhaja, da je Sodišče dosledno zagotavljalo, da pravice do združitve družine v zvezi z mladoletnimi otroki ni mogoče zmanjšati glede na to, koliko časa mine do odločitve o prošnjah za mednarodno zaščito ali združitev družine. Poleg tega je Sodišče v sodbi A in S poudarilo ugotovitveno naravo odločbe, s katero se prizna status begunca, in ne glede na besedilo člena 3(2)(a) Direktive 2003/86 zagotovilo zaščito pravice prosilcev za azil, ki jim je pozneje priznan status begunca, do združitve družine.
43. Vendar sta v zadevnih sodbah navedena dva različna trenutka, v katerih se lahko presoja mladoletnost. V sodbi A in S se mladoletnost presoja na datum, ko sponzor vloži prošnjo za azil, medtem ko v sodbi État belge kot za to primeren šteje datum vložitve prošnje za združitev družine.
44. Italijanska vlada si v pisnem stališču prizadeva razlikovati med dejanskim stanjem v sodbi A in S ter dejanskim stanjem v sporu o glavni stvari. Precejšen poudarek namenja dejstvu, da se je ta zadeva nanašala na begunca, ki je bil mladoletnik brez spremstva, in na ugodno obravnavo takih oseb na podlagi člena 10(3)(a) Direktive 2003/86. Italijanska vlada zato meni, da se sodba A in S ne uporablja za dejansko stanje v sporu o glavni stvari, medtem ko se sodba État belge uporablja. Predložitveno sodišče in nemška vlada uporabljata bolj razdelan pristop in Sodišče prosita za pojasnilo tega vprašanja.
45. Nasprotno pa Komisija meni, da se pristop, ki ga je Sodišče uporabilo v sodbi A in S, uporablja za dejansko stanje v sporu o glavni stvari glede na to, da otrok prosilca za azil ne sme vložiti prošnje za združitev družine na podlagi člena 4(1), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2003/86, dokler vloga za priznanje statusa begunca, ki jo je vložil prosilec za azil, ni dokončno pozitivno rešena.(27) Po mnenju Komisije v zadevi, kakršna je ta v sporu o glavni stvari, zanašanje na datum, ko je bila vložena prošnja za združitev družine, neprimerno, saj ne bi bilo v skladu s cilji Direktive 2003/86, zahtevami iz člena 7 in člena 24(2) Listine ter načeloma enakega obravnavanja in pravne varnosti.
46. Strinjam se s Komisijo.
47. Prvič, ker je priznanje statusa begunca ugotovitveni akt in ker ima begunec subjektivno pravico do tega, da je kot begunec priznan od datuma, ko je vložil prošnjo za priznanje tega statusa, menim, da bi, če bi bil za presojo mladoletnosti in pravice do združitve družine na podlagi člena 4(1), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2003/86 med drugim odločilen trenutek, ko pristojni nacionalni organ sponzorju prizna status begunca, to spodkopalo učinkovitost te določbe, cilje Direktive 2003/86, zahteve iz člena 7 in člena 24(2) Listine ter načeli enakega obravnavanja in pravne varnosti.
48. Drugič, čeprav je stališče italijanske vlade glede ugodnih pogojev, ki jih za mladoletnike brez spremstva(28) določa člen 10(3)(a) Direktive 2003/86, kot ga Sodišče razlaga v sodbi A in S, nedvomno pravilno, italijanska vlada v njih ne priznava, da navedena direktiva za druge begunce določa ugodnejše pogoje glede uveljavljanja njihove pravice do združitve družine, da bi se upošteval ranljivi položaj, v katerem so se ti begunci znašli.
49. Dejansko je temu namenjeno celo poglavje Direktive 2003/86, in sicer poglavje V z naslovom „Združitev družine za begunce“.(29) Da bi olajšali združitev družine za begunce, določbe omenjenega poglavja tako določajo več pomembnih odstopanj od nekaterih zahtev, ki se sicer uporabljajo. V zvezi s tem bi dodal, da se sam člen 10(3)(a) Direktive 2003/86 nahaja v poglavju V te direktive.
50. Ugodni pogoji, ki jih zagotavlja poglavje V Direktive 2003/86, veljajo zlasti za družinske člane iz člena 4(1) Direktive 2003/86 in s tem med drugim za mladoletne otroke beguncev.(30) Člen 12(1) Direktive 2003/86 denimo določa, da države članice od begunca ali njegovih družinskih članov ne smejo zahtevati, da v zvezi s prošnjami za, med drugim, zakonca ali mladoletne otroke begunca, navedene v členu 4(1) te direktive, zagotovijo dokaz, da begunec izpolnjuje zahteve iz člena 7(1) te direktive glede zadeva stanovanja, zdravstvenega zavarovanja ter stalnih in rednih sredstev.(31) Poleg tega je v členu 12(2) Direktive 2003/86 navedeno, da z odstopanjem od člena 8 države članice od sponzorja ne zahtevajo, da je na njihovem ozemlju bival določeno časovno obdobje, preden se mu lahko pridružijo družinski člani.
51. Zdi se torej, da v Direktivi 2003/86 in zlasti v njenem poglavju V ni podlage za omejitev uporabe razlogovanja iz sodbe A in S na mladoletne begunce brez spremstva.
52. Tretjič, ne glede na to, da se v sodbi État belge pri razlagi in uporabi Direktive 2003/86 poziva k procesni enakosti in pravičnosti, da bi se zagotovilo spoštovanje družinskega življenja iz člena 7 Listine in pravic otroka iz člena 24(2) Listine, je treba rešitev, sprejeto v tej zadevi, razlagati ob upoštevanju dejanskega stanja pred predložitvenim sodiščem in razlogovanja, na podlagi katerega je bila sprejeta navedena rešitev.
53. V zvezi s tem bi poudaril, da je v sodbi État belge zgolj zapisano, da je bil oče zadevnih mladoletnih otrok begunec. V njej ni navedeno, kdaj je zaprosil za priznanje statusa begunca ali kdaj mu je bil ta status priznan. Poleg tega se razlogovanje Sodišča in izrek uporabljata enako za otroke državljanov tretjih držav in otroke beguncev. Sodba Sodišča torej ne razlaga nobene od številnih določb Direktive 2003/86, ki za begunce določajo ugodnejše pogoje, niti se ne opira na te določbe. Sodba prav tako ne obravnava posebnega položaja ali pravne negotovosti beguncev, ki si prizadevajo izkoristiti pravico do združitve družine,(32) medtem ko čakajo na odločitev o svojih prošnjah za azil.
54. Iz tega sledi, da je trenutek, ki je na podlagi člena 4(1), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2003/86 odločilen za presojo, ali je otrok begunca mladoleten v smislu te določbe, datum, ko sponzor vloži prošnjo za azil.(33)
55. Če bi se ta pristop uporabil za dejansko stanje v sporu o glavni stvari, bi bila XC in njen oče do združitve družine na podlagi člena 4(1), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2003/86 upravičena aprila 2016, ko je oče zaprosil za azil, glede na takratno starost XC in ugotovitveno naravo priznanja očetovega statusa begunca. Ob upoštevanju sodbe A in S bi bilo nezakonito, če bi se hčerina mladoletnost presojala v trenutku, ko je bil njenemu očetu priznan status begunca, saj ta trenutek ne bi bil tisti, ko je ta status de facto nastal. V tem primeru bi bila namreč lahko pravica do združitve družine odvisna od negotovih in nepredvidljivih okoliščin, ki jih je v celoti mogoče pripisati pristojnim nacionalnim organom in sodiščem zadevne države članice, kar bi lahko povzročilo pomembne razlike v obravnavanju prošenj za združitev družine med državami članicami ter znotraj posamezne države članice.(34) Tak pristop bi bil v nasprotju s členom 7 in členom 24(2) Listine.
56. Ugotoviti je mogoče tudi, da je XC prošnjo za združitev z očetom vložila en mesec po datumu, ko mu je bil priznan status begunca, kar je torej precej pred iztekom trimesečnega roka, ki ga Sodišče navaja v točki 61 sodbe A in S.
57. Glede na navedeno menim, da je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da bi bilo treba člen 4(1), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2003/86 razlagati tako, da je otrok sponzorja, ki mu je bil priznan status begunca, mladoleten v smislu te določbe, če je bil, ko je sponzor vložil prošnjo za azil, mladoleten, vendar je že pred priznanjem statusa begunca sponzorju postal polnoleten, pod pogojem, da je bila prošnja za združitev družine vložena v treh mesecih od priznanja statusa begunca sponzorju.
B. Drugo vprašanje
58. Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem prosi za navodilo glede vsebine pojma „resnično […] družinsko življenje“ iz člena 16(1)(b) Direktive 2003/86.
59. Ta pojem v Direktivi 2003/86 ni opredeljen. Prav tako se člen 16(1)(b) te direktive za opredelitev svojega smisla in obsega ne sklicuje na pravo držav članic. Iz zahteve po enotni uporabi prava Unije kot iz načela enakosti izhaja, da je treba člen 16(1)(b) Direktive 2003/86 razlagati avtonomno in enotno v celotni Evropski uniji. Pri tej razlagi je treba med drugim upoštevati okvir, v katerega je določba umeščena, in cilj, ki ga zadevna ureditev uresničuje.(35)
60. Države članice lahko(36) zahtevajo več kot obstoj razmerja med staršem in otrokom. Sicer bi bil člen 16(1)(b) Direktive 2003/86 nepotreben, saj bi določbe člena 4(1) te direktive, v katerih so navedeni „mladoletni otroci“ sponzorja, zadostovale. Poleg tega glede na to, da je v členu 16(1)(b) Direktive 2003/86 navedeno resnično zakonsko ali družinsko življenje, področje uporabe te določbe ni omejeno na obravnavo vprašanja zakona iz koristoljubja, ki ga posebej obravnava člen 16(2) in (4) te direktive.(37)
61. Po analogiji s členom 16(2)(b) Direktive 2003/86 se zdi, da lahko države članice zavrnejo prošnjo za združitev družine na podlagi člena 4(1), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2003/86, če je vložena „samo z namenom“, da se zadevnemu otroku omogoči vstop ali prebivanje v državi članici brez nadaljevanja resničnega družinskega življenja.(38) Namen člena 16(2)(b) Direktive 2003/86 je zato po mojem mnenju preprečiti, da bi se pravice na podlagi te direktive dodelile v primeru zlorabe ali prevare.(39)
62. V skladu s členom 17 Direktive 2003/86 mora država članica, kadar zavrne prošnjo za združitev družine, posamično preučiti položaj zadevnih družinskih članov, tako da uravnoteženo, sorazmerno in razumno presodi vse elemente, ki jih je morda treba upoštevati v zvezi s tem. Kot je razvidno iz uvodne izjave 2 Direktive 2003/86, morajo biti ukrepi, ki se nanašajo na združitev družine, vključno z ukrepi, ki jih določa člen 16 te direktive, skladni s temeljnimi pravicami, zlasti s pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, zagotovljeno s členom 7 Listine ter členom 24(2) in (3) Listine.(40) Člen 18 Direktive 2003/86 določa tudi, da imata sponzor in njegova družina pravico do pravnega izpodbijanja zavrnitve prošnje za združitev družine.
63. Poleg dejstva, da bi bilo treba v skladu z uvodno izjavo 8 Direktive 2003/86 posebno pozornost nameniti položaju beguncev in s tem dejstvu, da je bilo XC in njenemu očetu precej časa onemogočeno, da bi živela „normalno“ družinsko življenje, menim, da bi bilo neprimerno in pretirano(41), če bi se zahtevalo, da morajo te osebe živeti v skupnem gospodinjstvu ali pod isto streho, da bi bile lahko upravičene do združitve družine. Poleg tega se od njih ne sme zahtevati, da morajo druga drugo finančno podpirati, saj morda za to nimajo materialnih sredstev. Čeprav je združitev družine „potrebna, da se omogoči družinsko življenje“(42), Direktiva 2003/86 ne določa modela ali norme glede tega, kako bi moralo biti to družinsko življenje urejeno, temveč zahteva le, da je „resnično“. Po mojem mnenju se je treba izogniti pretirano subjektivni oceni, kaj je „resnično“ družinsko življenje ali „normalno“ družinsko življenje, in se namesto tega osredotočiti na cilj člena 16(1)(b) Direktive 2003/86, ki je preprečiti, da bi se ta direktiva uporabljala za omogočanje zlorab in prevar.
64. Vsekakor je povsem „normalno“, da mladi odrasli živijo ločeno od svojih staršev in drugih družinskih članov. V zvezi s tem menim, da bi lahko glede na to, da sta XC in njen oče živela ločeno, priložnostni obiski in kakršni koli redni stiki med njima(43) zadostovali za to, da bi lahko (ponovno) ustvarila ali (ponovno) začela družinsko življenje. Taki obiski ali stiki morajo biti tako intenzivni, da „pomaga[jo] ustvariti socialno in kulturno stabilnost, ki olajša vključevanje državljanov tretjih držav v državo članico“.(44)
65. Glede na navedeno menim, da je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da zgolj pravno razmerje starši-otrok ne zadostuje za ugotovitev resničnega družinskega življenja na podlagi člena 16(1)(b) Direktive 2003/86. Kadar se vloži prošnja za združitev družine v zvezi z mladoletnim otrokom, ki pozneje postane polnoleten, sponzorju in njegovemu otroku ni treba živeti v skupnem gospodinjstvu ali pod isto streho. Zadostujejo priložnostni obiski in kakršni koli redni stiki med njima, ki jima omogočajo, da (ponovno) ustvarita ali (ponovno) začneta družinsko življenje.
VI. Predlog
66. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Nemčija), odgovori:
1. Člen 4(1), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine je treba razlagati tako, da je otrok sponzorja, ki mu je bil priznan status begunca, mladoleten v smislu te določbe, če je bil, ko je sponzor vložil prošnjo za azil, mladoleten, vendar je že pred priznanjem statusa begunca sponzorju postal polnoleten, pod pogojem, da je bila prošnja za združitev družine vložena v treh mesecih od priznanja statusa begunca sponzorju.
2. Zgolj pravno razmerje starši-otrok ne zadostuje za ugotovitev resničnega družinskega življenja na podlagi člena 16(1)(b) Direktive 2003/86. Kadar se vloži prošnja za združitev družine v zvezi z mladoletnim otrokom, ki pozneje postane polnoleten, sponzorju in njegovemu otroku ni treba živeti v skupnem gospodinjstvu ali pod isto streho. Zadostujejo priložnostni obiski in kakršni koli redni stiki med njima, ki jima omogočajo, da (ponovno) ustvarita ali (ponovno) začneta družinsko življenje.